Gregor Bucik by fa diploma

Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Gregor Bucik

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani Magistrsko delo

Mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec Konzultant za statiko: doc. dr. Matej Blenkuš Leto vpisa: 2008 Ljubljana, 2015

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

‘‘Podoba se mora osredotočiti na vsebino, saj vizualni jezik motivu prinese vzdušje.’’ Matija Medved, ilustrator

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

KAZALO Kazalo 5 Povzetek 6 1. UVOD 7 Opis teme 7 Razlog za izbiro naloge 7

2. MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE 9 zgodovina slovenske ilustracije 11

sodobna slovenska ilustracija 13 povezava z obstoječimi programi v sloveniji 14 o prostorih ilustracije 15 zgodovina muzeja 16 zgodovina muzejev v sloveniji 17 vloga muzejev v 21. stoletju in novi trendi v muzeologiji 17 približevanje muzejev in razstav otrokom 19 opredelitev ciljev naloge 19

3. PROSTORSKI KONTEKST 21 zgodovina območja obdelave – širši kontekst 23 kontekst muzejev, lokacije, povezave 25

4. LOKA CIJA 27 osnovni podatki 29 opis vile na komenskega 9 v ljubljani 30 opis lokacije z okolico 32 prostorske analize 34 predvidena raba prostora 38

5. REFERENČNI OKVIR programske reference

arhitekturne reference

41 45

6. PROJEKTNA NALOGA 49 koncept stavbnih volumnov 51 prostori druženja 52 programska shema 53 delovni proces 54 fotografije makete 55

7. TEHNIČNI OPIS 57 konstrukcija 59 materiali in fasade 60 instalacije, požarna varnost in prilagojenost za gibalno ovirane osebe 61

8. GRAFIČNI DEL urbanistična zasnova - merilo 1:1000

65 ureditvena situacija - merilo 1:500 67 idejna zasnova Muzeja slovenske ilustracije - merilo 1:200 69 fasadni pas - merilo 1:25 97 prostorska predstavitev 99

ZAKLJUČEK

109

10. VIRI 111 MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Povzetek V Sloveniji imamo veliko kvalitetnih nacionalnih muzejev, s katerimi predstavljamo kulturo našega naroda. Umetnostni muzeji in galerije se ukvarjajo predvsem z zbiranjem in arhiviranjem slikarskih, kiparskih in fotografskih del, med vejami umetnosti pa je najmanj zastopana ilustracija. Muzej slovenske ilustracije bi ponujal prostore za predstavitev pregledne zbirke slovenske ilustracije in razne začasne ter gostujoče razstave in programe. Idejni projekt opredeli kvalitete obravnavane lokacije ter vnaša nov javni program v območje, ki je trenutno zapostavljeno in neizkoriščeno. Prenova in dozidava se jasno ločita v vizualni podobi objektov, vendar skupaj delujeta povezano kot enotna ustanova. Prenovljena vila na Komenskega 9 v Ljubljani gosti stalno muzejsko zbirko, novi objekt pa začasne in gostujoče razstave, pisarne in kavarno. Dva vertikalna stavbna volumna povezuje poglobljena vhodna etaža, namenjena javnim vsebinam. Namen Muzeja slovenske ilustracije ni le hranjenje in razstavljanje ilustracij, temveč tudi izobraževanje mladih in odraslih obiskovalcev ter povezovanje z mednarodnimi ustanovami in tujimi avtorji. Muzejska ponudba bi ponujala tako slovenska kot tuja gradiva s področja ilustracije. Taka ustanova bi bila nacionalnega, pa tudi mednarodnega pomena, privabljala bi tudi tuje obiskovalce. Program Muzeja slovenske ilustracije je zelo javnega tipa, kar se odraža tudi preko oblikovanja zunanjih prostorov. Odpiranje novih poti in povezav preko obravnavane lokacije spodbuja povezovanje območja z okolico ter razvoj urbanih kvalitet prostora. Prenovljeno območje bi doprineslo h kvaliteti urbanega centra Ljubljane, Muzej slovenske ilustracije pa bi se povezal v muzejsko mrežo Ljubljane in Slovenije. Ključne besede: prenova, vila, ilustracija, muzej, razstava, Komenskega ulica, izobraževanje

Abstract Slovenia has a number of excellent national museums which represent the culture of our nation. Art museums and galleries usually concentrate their efforts on collecting and archiving paintings, sculptures, and photographs, while illustration is the least-represented branch of art in Slovenia. The Museum of Slovenian Illustration would offer the space for the presentation of a comprehensive collection of Slovenian illustration, as well as for various temporary and visiting exhibitions and programs. The outline project presents the qualities of the location in question and brings a new public program into an area that is currently neglected and poorly exploited. The renovation and the additional building are clearly separated by the visual aspect of both objects, but they coexist as a unified establishment. The renovated villa on 9 Komenskega Street in Ljubljana houses the permanent collection of the museum while the new object offers the space for temporary and visiting exhibitions, offices, and a café. The two vertical building volumes are connected by a lowered entrance floor, used as a public space. The purpose of the Museum of Slovenian Illustration is not merely to keep and exhibit the illustrations but to educate both children and adults, as well as to connect with international institutions and foreign authors. The museum would therefore offer both Slovenian and foreign materials on illustration. Such an institution would be important on national and international levels, attracting both Slovenian and foreign visitors. The program of the Museum of Slovenian Illustration is of a very public type, which is reflected in the design of the external spaces. The project opens up new paths and connections in the location, encouraging better relations between this area and the greater surroundings, as well as a development of the urban qualities of the area. The renovated space would add to the quality of Ljubljana’s urban center while the Museum of Slovenian Illustration would become a part of the municipal and national museum networks. Key words: renovation, villa, illustration, museum, exhibition, Komenskega street, education

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

1. UVOD OPIS TEME Magistrsko delo obravnava prenovo in dozidavo vile na Komenskega ulici 9 v Ljubljani z okolico. Vila je bila zgrajena leta 1896 in je sprva služila kot stanovanjska stavba, kasneje pa je več desetletij gostila program Pionirske knjižnice v Ljubljani. Danes je v upravljanju Pionirskega doma – centra za kulturo mladih in se delno uporablja kot prostor za likovne tečaje in delavnice, v delu vile pa domuje Hiša otrok in umetnosti. Vilo na treh straneh obdajajo trgi, dva bolj izrazita (prvi se odpira proti Komenskega ulici, drugi proti Resljevi ulici), tretji pa je bolj skrit ter meji na hrbtno stran stavbe Radiotelevizije Slovenija. Magistrska naloga obravnava območje tega trga, na katerem predlaga nov objekt, ki se s podzemno etažo poveže z obstoječo vilo. Zasnova novega objekta, prenova starega ter ureditev okolice skušajo odgovoriti tudi na prostorske probleme celotnega območja, kot so neprehodnost, zasedenost s parkirišči ter neurejenost zelenih in tlakovanih površin.

RAZLOG ZA IZBIRO NALOGE Tema Muzeja slovenske ilustracije se mi je zdela zanimiva zaradi več razlogov. Prvi je osebni, saj me ilustracija zanima že več let in se z njo tudi ukvarjam. Drugi razlogi so se pojavili ob pogovorih s kolegi, družinskimi člani, sodelavci in znanci. Ugotovil sem, da je ilustracija, kar se tiče arhiviranja in zbiranja, ena bolj zapostavljenih vej likovne umetnosti. Po pogovorih z muzeologi in preučevanju spletnih strani sem ugotovil, da na svetu ni veliko muzejev, ki bi se ukvarjali izključno z zbiranjem ilustracij, obstaja pa več ustanov, ki ilustracijo vključujejo kot del ali popestritev razstave. Zanimivo je, da take ustanove obstajajo večinoma zaradi ljubiteljev ilustracije ali ilustratorjev samih in da iniciative za ustanovitev zbirk ne prihajajo s strani mest ali držav. Ljubljana kot glavno mesto Slovenije gosti večino državnih muzejev. Ti pokrivajo in predstavljajo naravno in kulturno dediščino naše dežele, na področju umetnosti pa hranijo predvsem dela slikarstva, kiparstva in fotografije. Ilustracije je mogoče videti le v nekaj ustanovah, pa še to ne v večjem obsegu, ki bi bil urejen in predstavljen pregledno, kot bi zahtevale muzejske zbirke. Največja in edina samostojna zbirka slovenskih ilustracij je v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici, kjer hranijo več kot 120 ilustracij 34 avtorjev. Večje število ilustracij hranita tudi Moderna ter Narodna galerija, vendar so bolj ali manj spremljevalno gradivo razstavljenih slik (nekateri slovenski impresionisti, na primer, so bili vsestranski umetniki in so se poleg slikarstva ukvarjali tudi z ilustracijo, vendar v muzejih razstavljajo predvsem njihov slikarski opus). Gradiva, potrebnega za ustanovitev Muzeja slovenske ilustracije, ni malo. Ravno nasprotno, na slovenskih tleh je dejavnost ilustratorjev že več desetletij močna in kakovostna, tudi mednarodno priznana. Poleg revij in knjig, ki so izšle in izhajajo opremljene z deli domačih ilustratorjev, se tekom celega leta odvija veliko dogodkov, ki spodbujajo razvoj in promocijo ilustracije. Problem teh programov je, da nimajo primernega prostora, kjer bi se lahko povezali in zaživeli v polni moči. Muzej slovenske ilustracije bi omogočil prav tak prostor. Izbira lokacije za nalogo ni bila povsem naključna. Ustanovitev muzeja ilustracije v Ljubljani je bila aktualna leta 2007, vendar pa se projekt na žalost nikoli ni uresničil. Na Oddelku za kulturo Mestne občine Ljubljana sem izvedel, da so bile za muzej predlagane tri lokacije, vse v Ljubljani in v lasti MOL. Prva je Palača Cukrarna na Ambroževem trgu 3, ki je zdaj že del projekta prenove Cukrarne. Druga je garažna hiša ob Poljanski cesti (delo arhitekta Savina Severja). Tretja lokacija je vila na Komenskega 9. V tej vili je nekoč domovala Pionirska knjižnica, kjer sem v otroštvu z družino preživel številne dni na delavnicah, branjih ali pa v objemu knjig. Takrat smo ji rekli vila Čira-Čara, ime prihaja iz zgodbe o Piki Nogavički, saj je živela v prav posebni, prelepi in kar malce čarobni vili. Atmosfera ter videz vile na Komenskega ulici 9 sta prav taka, vabljiva za otroke in umetniške programe. Vendar pa vila ne zagotavlja zadostne površine za širitev programa, zato idejni projekt predlaga širitev v nov objekt, ki se s starim poveže v Muzej slovenske ilustracije. Z ilustracijo se ukvarjam že več let in me zanima ne le kot avtorja, temveč tudi kot gledalca, zato močno upam, da bo v Sloveniji nekoč obstajala podobna ustanova. Po pogovorih z ilustratorji, založniki ter delavci na področju kulture sem ugotovil, da to željo z mano deli veliko ljudi. Ljubljana (in z njo Slovenija) bi tako pridobila še eno kvalitetno kulturno in hkrati vzgojno-izobraževalno ustanovo nacionalnega pomena.

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

2. MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

ZGODOVINA SLOVENSKE ILUSTRACIJE Zgodovina slovenske ilustracije sega daleč pred ustanovitev naše države. Težko je natančno določiti mejnike v razvoju slovenske ilustracije, opiramo pa se lahko na nekaj ključnih dogodkov. V Evropi je k širjenju tiska in ilustracije najbolj pripomogla reformacija, saj se je s tem širilo branje biblije in poznavanje liturgičnega jezika. Nastanek književnosti na slovenskem se je pričel z geslom reformacije, ki pravi, da ima vsak pravico brati knjige v svojem jeziku. Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Chatechismus in Abecedarium, natisnil pa ju je v Nemčiji. Grafična oprema Chatechismusa je bila delo neimenovanega nemškega grafika, ki je za knjigo izdelal 55 lesorezov. (Komadina 2009, 5) Do 17. stoletja so se na slovenskih tleh tiskala dela slovenskih pisateljev, ilustracije pa so izdelovali tuji ilustratorji. Leta 1575 je Janez Mandelc ustanovil prvo tiskarno na slovenskih tleh. V tiskarni so natisnili številna dela slovenskih avtorjev. Tiskarna je obratovala do leta 1581, ko jo je moral Mandelc zaradi pritiska katoliške cerkve zapreti. V naslednjih desetletjih pri nas praktično ni bilo produkcije v tiskarstvu, saj slovensko ozemlje ni premoglo niti ene tiskarne. Poklic ilustratorja ni bil iskan, zato tudi slovenske ilustracije iz tega obdobja ni. (Komadina 2009, 5) Janez Vajkard Valvasor velja za prvega slovenskega ilustratorja. Izdelal je številne grafike in ilustracije, med drugim 533 bakrorezov (vedut, zemljevidov in podob), ki so bili objavljeni v njegovem delu Slava Vojvodine Kranjske. Širjenje kulture pisanja in ilustracije je bilo za Valvasorja izrednega pomena. Za svoje delo je žrtvoval skoraj vse svoje premoženje, prodal je celotno osebno zbirko knjig, hišo v Ljubljani ter svojo graščino. (Komadina 2009, 7) 19. stoletje ni prineslo novosti na področju ilustracije, slikarji na Slovenskem takrat niso izdelovali grafik, posvečali so se le slikanju (med vidnejšimi imeni tistega obdobja so bili Valentin Janez Mentzinger, Franc Jelovšek, Fortunat Bergant in Anton Cebej). V slovenskem jeziku so izhajali prevodi del iz tujine, ki so bili opremljeni z grafikami tujih ilustratorjev. Šele proti koncu 19. stoletja je izšlo nekaj zbirk poezije, ki so bile opremljene z ilustracijami slovenskih avtorjev. (Komadina 2009, 6)

Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, ilustracija Trsta, bakrorez (https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Valvasor_-_Trst.jpg)

Nacionalistični pritisk na Slovence se je povečal v koncu 19. stoletja, takrat so politične stranke začele izdajati grafično opremljene revije in časopise. Ilustracije so ustvarjali slovenski avtorji, ki so bili takrat že pod močnim vplivom impresionizma, ekspresionizma in secesije. Mišljenje na področju umetnosti se je takrat spremenilo po vsem svetu, največji vpliv pa je imela secesija, ki je v vsa področja umetnosti vpeljala nov slog s poudarkom na ornamentih in dekoraciji. Posledično so začeli knjige in revije oblikovati celovito, besedila so bila okrašena z iluminiranimi inicialkami in bogatimi ilustracijami, ki so zavzele tudi zunanjost oziroma platnice. (Komadina 2009, 7)

Janez Vajkard Valvasor, bakroreza (http://www.dodedans.com/Eholbein-valvasor.htm)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Glavni predstavniki slovenskega impresionizma so bili slikarji Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen in Ivan Grohar. Z ilustracijo se niso ukvarjali, zato so taka dela prevzeli mlajši slikarji in grafiki, med vidnejšimi so bili Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Gvidon Birolla in Sašo Šantel. Pri svojem delu so bili prilagodljivi, svoje znanje so razvijali v različnih grafičnih in risarskih tehnikah. Zaradi njihove vsestranskosti so jih takratni založniki radi najeli za opremljanje tiskanih gradiv. Njihova dela so pomembna za razvoj slovenske ilustracije, saj so sledili trendom secesije, ki se je vračala k motiviki ljudskih izročil. (Komadina 2009, 10) Leta 1877 je Josip Stritar ustanovil glasilo Zvon. Za grafično opremo je najel Janeza in Jurija Šubica, brata, ki sta postala prva slovenska umetniška ilustratorja. Leta 1911 je Ivan Cankar dal pobudo za izdajo zbirke pravljic Frana Miličinskega. Naslov dela je bil Pravljice, knjiga pa je bila tako na platnicah kot v notranjosti bogato ilustrirana z deli Maksima Gasparija in Gvidona Birolle. Zbirka Pravljice velja za prvo delo s slovenskimi ilustracijami, namenjeno otrokom. (Komadina 2009, 11) V začetku 20. stoletja je slovenska ilustracija doživela razcvet. Nastalo je društvo Vesna, katerega člani so se potegovali za ločitev slovenske umetnosti od tuje (takrat je bila namreč še pod močnim vplivom tuje, večinoma nemške umetnosti). Nastopila je zdaj že uveljavljena skupina ilustratorjev (Smrekar, Gaspari, Birolla in Šantel), ki so se ji pridružili še Ivan Vavpotič in drugi, imenovali so se ‘Vesnani’. Njihova dela so izžarevala slovenska ljudska izročila. (Komadina 2009, 15) Med bolj znana dela tega časa spadajo ilustracije Ivana Vavpotiča za Jurčičevega Desetega brata ter ilustracije Hinka Smrekarja za Martina Krpana. (Krivec Dragan v Veler 2005, 5) V obdobju med obema vojnama je bila najbolj vidna dejavnost na področju ilustracije s strani Kluba mladih, katerega vidnejši predstavniki so bili Ivan Pregelj, Fran Tratnik, France in Tone Kralj, Veno Pilon in Božidar Jakac. Še vedno so bili predstavniki slovenskega ekspresionizma, vendar so se uprli sodobnemu svetu, za katerega so menili, da je pokvarjen. Takratni ideali so se jim zdeli zastareli, zato so uvedli nov likovni slog. (Komadina 2009, 16) Obdobje po prvi svetovni vojni je prineslo nastanek nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V tem času je bila ustanovljena tudi Univerza v Ljubljani, ki je prinesla nov val mladih izobražencev. Politične in katoliške skupine pa tudi nekatere slovenske tiskarne so ustanovile nove založbe. Z večjo produkcijo tiska in založništva je slovenski literarni trg postal konkurenčen evropskemu. Zaradi vse večje konkurence so založbe najemale ilustratorje in grafike za opremo njihovih del, ki so postajala vedno bolj estetsko dovršena. Jože Plečnik in Ivan Vurnik sta bila v obdobju med obema vojnama profesorja na Tehniški fakulteti v Ljubljani. S svojimi študenti sta priskrbela ilustracije za večino izdanega knjižnega gradiva tega obdobja. (Komadina 2009, 16)

Janez Šubic, Krst pri Savici (http://www.gorenjskiglas.si/article/2012)

Hinko Smrekar, Martin Krpan (http://vinilija.blogspot.si/smrekar.html)

Druga svetovna vojna je prinesla ponovni molk na področju tiska. Tiskarne in založbe po vsej Sloveniji so se zaprle, nekaj dejavnosti se je ohranilo le v Ljubljani. Pojav ilegalnih partizanskih tiskarn je omogočil tisk gradiva za politično propagando, izdajali so predvsem letake, časopise, revije, pa tudi knjige. Skoraj vsa gradiva so bila opremljena z grafikami, ki so bile stilno povezane in vizualno močne, zato je v teh letih produkcija grafik spet dvignila. Med vidnejšimi tiskovinami so bile Mladina, Mlade pesti, Mladi rod in Slovenski pionir. (Komadina 2009, 16)

Maksim Gaspari, Pust (http://www.sfpkr.si/projekti/EU/cetrta.html)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Gvidon Birolla, Pravljice (https://sl.wikipedia.org/wiki/Pravljice)

Tone Kralj, Martin Krpan (http://www.delo.si/kultura/knjiga.html)

SODOBNA SLOVENSKA ILUSTRACIJA Konec druge svetovne vojne je tudi v Sloveniji prinesel nov val razvoja v tiskarstvu in založništvu. Poleg nekaj obstoječih založb se je ustanovilo veliko novih, ki so pod okrilje vzele skupino akademskih slikarjev, ki so se posvetili bolj ilustraciji kot slikanju. Založba Mladinska knjiga je ob ustanovitvi leta 1945 začela izdajati dve reviji za mladino (Mladina in Pionir), še istega leta pa so začeli tiskati novi mesečnik, namenjen najmlajšim – Ciciban. Založba Mladinska Knjiga je bila že takrat največja slovenska založniška hiša s svojo tiskarno. Prav ta založba je leta 1949 ustanovila nagrado za izjemne dosežke na področju ilustracije – Levstikovo nagrado. Vzpon ilustracije se je nadaljeval in leta 1993 doživel prelomnico, ko so v Cankarjevem domu prvič otvorili veliko zbirko slovenskih ilustracij v sklopu prvega Slovenskega bienala ilustracije. (Krivec Dragan v Veler 2005, 5) Ančka Gošnik Godec, Marlenka Stupica in Marjanca Jemec Božič so pionirke ilustracije povojnega časa. V svojih delih so se naslanjale na srednjeevropsko pravljičarstvo, čigar tradicije so se zgledovale po srednjeveških temah, same pa so v svoje delo vnašale še tradicionalne slovenske motive. Avtorice so znane tudi po uporabi številnih drobnih detajlov v ilustraciji. Danes jim zaradi svojevrstnega sloga pravimo kar ‘pravljičarke’. Zanimivo je, da se je v tem obdobju razvijala le ilustracija za gradiva namenjena otrokom in mladim, v gradivih za odrasle pa želje po ilustraciji še ni bilo. (Krivec Dragan v Veler 2005, 8) Starejšim in že priznanim ilustratorkam in ilustratorjem se je kmalu pridružila mlajša generacija diplomantov Akademije za likovno umetnost. »Mladi so ilustracijo pojmovali enakovredno vsem drugim zvrstem, zato so med njena vse bolj raznolika izrazila prinašali specifične estetske in vsebinske izkušnje lastnega genius saeculi, duha časa, ki je počasi izrival nekdanji genius loci, duh kraja.« (Krivec Dragan v Veler 2005, 9) V sedemdesetih in osemdesetih letih so najbolj vidne avtorice Jelka Reichman, Marija Lucija Stupica ter Kamila Volčanšek. Avtorjev in avtoric kakovostnih ilustracij je bilo na slovenskih tleh čedalje več. Navezave na tradicionalno pravljičastvo kažejo še danes Jekla Godec Schmidt, Alenka Sottler in Mojca Cerjak. Njihova kolega, Samo Jenčič in Božo Kos, sta se usmerila v bolj stripovsko ilustracijo s pridihom humorja in satire. Mlajši ilustratorji so se nasploh začeli ukvarjati z novimi tehnikami ilustracije ter različnimi mediji (časopis, plakat, animacija …). (Krivec Dragan v Veler 2005, 10) Mlajšo generacijo je zaradi novo nastalih osebnih slogov tako vedno težje ‘razdeliti’ v stilne skupine. Nekateri so se ukvarjali izrecno z založniško mladinsko ilustracijo, drugi so samoiniciativno eksperimentirali na področjih karikature, stripa in animacije. Nove generacije ilustratorjev so pripomogle k prepoznavnosti ilustracije v slovenskem prostoru. Ilustracija je postala pomembno področje likovne umetnosti, kar se najbolje kaže na Slovenskem bienalu ilustracije, kjer je vsako leto mogoče opaziti kakovostno produkcijo že uveljavljenih ter novih domačih avtorjev. Poleg nagrade Hinka Smrekarja, ki se podeljuje na bienalu, pa je še danes izrednega pomena Levstikova nagrada. Vsako liho leto se namreč podeli Levstikova nagrada za življenjsko delo ilustratorki ali ilustratorju.

Ciciban leta 1945 in 2015 ob 70. letnici revije (http://www.siol.net/kultura/novice/2015/09/ciciban_70_let.aspx)

Marlenka Stupica, Paličica (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/marlenka-stupica-pravljice-lahko-potesijo-osnovne-cloveske-stiske)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

POVEZAVA Z OBSTOJEČIMI PROGRAMI V SLOVENIJI Muzej slovenske ilustracije bi Ljubljani in Sloveniji ponudil prostor za stalno zbirko slovenske ilustracije. Poleg arhivske zbirke in razstave bi ponujal tudi prostore za začasne razstave, predavanja, projekcije in podobne dogodke. Kot javni prostor bi bil odprt za vse – za otroke, mlade, odrasle in starejše. S tematskimi razstavami in dogodki bi privabljal družine, vrtce in šole. Poudariti je treba, da je cilj take ustanove predvsem povezava z vzgojno-izobraževalnimi zavodi ter mlajšimi generacijami. Seveda bi bil tak muzej zelo privlačen tudi za turiste, predvsem tiste z otroki, saj takšnega muzeja v Ljubljani ali drugje v Sloveniji še ni. Za stalno in pregledno zbirko del slovenskih ilustratorjev bi bilo treba sistematično zbrati in izbrati kakovostne slovenske ilustracije in urediti arhiv zbranega gradiva. Tu bi poleg privatnih zbirateljev pripomogle tudi zbirke ustanov, ki se ukvarjajo s podobnimi programi. Muzej bi lahko namreč gostil program Slovenkega bienala ilustracije, ki se zgodi vsako drugo leto v prostorih Cankarjevega doma. Poleg bienala sta vidnejša slovenska festivala še Festival animiranega filma Animateka ter Pripovedovalski festival Pravljice danes in pa stripovski program Stripolis. Povezovanje z obstoječimi programi v Sloveniji bi v muzej lahko prineslo dodatne zbirke ter razstave s področja ilustracije, stripa in animacije. Za muzej je pomembno tudi raziskovanje tujih zbirk, večnamenski prostori ter prostori za začasne razstave bi bili primerni za gostujoče razstave tujih avtorjev. Muzejska knjigarna z mediateko bi ponujala tako slovenska kot tuja gradiva s področja ilustracije (slikanice, knjige, revije, stripe, animirane filme), večnamenske prostore pa bi lahko uporabljali za pogovore z avtorji, predstavitve knjig, projekcije filmov, koncerte ter gledališke ali lutkovne predstave. Slovenski bienale ilustracije v galeriji Cankarjevega Doma (http://www.ventilatorbesed.com/slike/clanki/bienale.jpg)

Festival Animateka v Kino Dvoru (http://www.tessmartinart.com/featured/animateka-round-up/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

O PROSTORIH ILUSTRACIJE Po svetu ni veliko muzejev, ki bi se ukvarjali izključno z zbiranjem in razstavljanjem ilustracij. Tudi ustanov, ki bi gostile podobne programe, ni prav dosti. Med vidnejšimi so ustanove, ki se posvečajo določenim avtorjem ilustracij ali besedil, ki so jih ponavadi spremljale grafične podobe. Večinoma so jih ustanovlili zbiratelji ali celo sami ilustratori. Bolj podrobno so izbrane ustanove opisane v poglavju ‘5. REFERENČNI OKVIR’, tu pa je naštetih nekaj kvalitetnih zbirk, ki so danes med vidnejšimi ustanovami takega tipa. V Londonu je angleški ilustrator Sir Quentin Blake (pri nas ga poznamo predvsem kot avtorja ilustracij besedil otroškega pisatelja Roalda Dahla) ustanovil Hišo ilustracije (http://www.houseofillustration.org.uk/), ki ponuja prostor za stalno zbirko njegovih ilustracij ter več prostorov za gostujoče razstave in dogodke. V finskem mestu Tampere je muzej Muminov (http://muumilaakso.tampere.fi/en/), ki prikazuje imaginarni svet, kot je bil upodobljen v stripih, knjigah in risankah o Muminih. V Stockholmu stoji muzej, posvečen pisateljici Astrid Lindgren, ki je med drugim napisala tudi zgodbo o Piki Nogavički. Celoten muzej (http://www.junibacken.se/) je narejen tako, da se obiskovalec sprehodi čez različne upodobitve mest in prostorov, ki si jih je avtorica izmislila in so bile že v knjigah čudovito ilustrirane. V mestu Kassel se nahaja Muzej bratov Grimm (http://www.grimms.de/), kjer poleg originalnih besedil razstavljajo prve natise njunih zgodb ter veliko zbirko originalnih ilustracij, ki so spremljale njuna besedila. Omenjene zbirke so korektno urejene ter shranjene v prostorih, ki so prilagojeni taki rabi. Zanimivo je, da je večina muzejev ali galerij, ki se ukvarjajo z ilustracijo, umeščenih v stare meščanske stavbe. Morda je to le naključje, vendar menim, da so prostori takih stavb zelo primerni za popolno doživetje sveta ilustracije. Stare meščanske stavbe so ponavadi zasnovane razkošno, imajo visoke strope in velike, zračne ter dobro osvetljene prostore z lepo oblikovanimi prehodi in okni. Doživljanje razstav ilustracij, ki so že same po sebi kar malo čarobne, je tako še poudarjeno s pridihom arhaičnosti teh prostorov. Razstavljanje umetnosti zahteva specifične prostore. Velikost, oblika, višina, osvetljenost in materialnost prostora so odvisne predvsem od tehnike umetnin, ki jih želimo razstaviti. Za velika kiparska dela so primerni visoki prostori z galerijami, kjer lahko obiskovalec skulpture opazuje z različnih zornih kotov in višin. Pri razstavljanju slik, grafik in navsezadnje tudi ilustracij, pa je treba paziti predvsem na ustrezno osvetlitev del. Dnevna svetloba je dobrodošla, vendar jo je treba izpopolnjevati z dodatnimi lučmi, bodisi s svetlobnim poljem pod stropom ali pa z direktno osvetljavo stropnih svetilk. Novo zasnovani razstavni prostori so ponavadi zasnovani tako, da lahko ponujajo različne svetlobne kompozicije. Pri opremljanju starih stavb za potrebe razstav je treba seveda paziti na zagotovitev zadostne osvetlitve, omejitve pa predstavljajo zakoni o varovanju prostorov ter sama pojavnost prostora.

Junibacken: Muzej Astrid Lindgren (http://www.junibacken.se/)

Obravnavana vila na Komenskega ulici 9 se mi zdi odlična za program Muzeja slovenske ilustracije. Od zunaj je bogato okrašena, do izraza pride predvsem vhodna fasada s poudarjenim vhodom. Znotraj so glavni hodniki tlakovani z lepimi tlakovci, ki tvorijo zanimive vzorce, stropi so visoki, prostori dovolj svetli za razstavljanje ilustracij. Skupna površina prostorov zadostuje potrebam pregledne zbirke zgodovine slovenske ilustracije, delitev po etažah (klet, dve nadstropji ter mansarda) pa ponuja razdelitev razstave po časovnih sklopih.

Muzej Erica Carla (http://www.carlemuseum.org/)

Sieb Posthuma exhibition (http://www.designboom.com/design/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

ZGODOVINA MUZEJA Beseda ‘muzej’ izvira iz klasične Grčije, museion je bil takrat izraz za templje oziroma svetišča boginj znanosti in umetnosti, ki so jim pravili muze. Templji so služili čaščenju muz, zato so ljudje tja prinašali razne darove. Spontano nastale zbirke kipov, mozaikov, zapisov, znanstvenih artefaktov in podobnih predmetov so bile skrbno urejene, zato jih smatramo kot začetek zbiralstva. Prvi prostori zbiranja so se tako pojavili že pred več kot dva tisoč leti. Prvi poznani muzej je bil muzej Enigaldi-Nanna v Mezopotamiji (na današnjem ozemlju Iraka), kjer je babilonska princesa Ennigaldi zbirala in urejala zgodovinske izkopanine in mezopotamske predmete. Prvič v zgodovini se pojavi vloga kuratorja, saj je princesa Ennigaldi vse eksponate opisala na priloženih tablicah in jih razvrstila glede na starost in tip vsebine. (Maranto 2015) Zbirateljstvo se je do 19. stoletja odvijalo predvsem v obliki zasebnih zbirk. Že Rimljani so svoje domove krasili z bogatimi zasebnimi zbirkami kipov, nakita in podobnih umetnin. Prvi vzpon zbirateljstva se pojavi v renesansi, ko so se znanstveniki začeli ponovno obračati k študiju narave. Na svojih domovih ali v prostorih, kjer so sicer delali, so začeli graditi zbirke raznoraznih predmetov, ki so bili predmet njihovih raziskav. Nastali so tako imenovani kabineti čudes (nemški izraz je wunderkammers, angleški pa curiosity cabinets). Gre za prostore, ki so imeli stene od tal do stropa polne zanimivih predmetov, lahko bi rekli, da so bili neke vrste fizične enciklopedije. Sistematizacija zbirk je bila sicer dovršena, vendar so bile redke zbirke usmerjenega tipa – večinoma so zbiratelji hranili različne tipe predmetov, največ je bilo umetnin (slike, kipi, verski artefakti, nakit …) in naravnih predmetov (kamnine, rastline, žuželke …). Ker je šlo za zasebne zbirke, bi lahko rekli, da so bili zbiratelji hkrati tudi kuratorji. (Maranto 2015) Leta 1840 se je v New Yorku odprl Barnumov muzej, prvi muzej, odprt širši javnosti, pred tem so bile zbirke namenjene le obiskovalcem višjih družbenih slojev. Phineas T. Barnum je muzej ustanovil tako, da je s svojim denarjem kupil več privatnih zbirk evropskih zbirateljev ter jih v New Yorku združil pod eno streho. Odpiranje muzejev javnosti je pomenilo tudi večje število obiskovalcev, zato so že po treh letih uvedli skupinska vodenja po razstavah, plačevanje vstopnine ter nove načine razstavljanja – zbiratelji so se namreč bali, da bodo večje skupine ljudi hitreje poškodovale eksponate. Muzeji, kakršne poznamo danes, so nastali šele konec 19. stoletja. Odprti so za vse in obiskovalcem omogočajo, da eksponate opazujejo in študirajo dlje. Muzeji kot institucije so začeli zaposlovati raziskovalce, ki so zbirke širili, izpopolnjevali in urejali. Tako so muzeji postali izobraževalne in praktične ustanove, namenjene študiju in novim odkritjem. (Maranto 2015) Kabinet čudes (https://en.wikipedia.org/wiki/Cabinet_of_curiosities)

Johann Zoffany, Zbirka v Uffizi v Firencah (https://thiswritelife.wordpress.com/2011/12/17/cabinet-of-curiosities-22/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

https://en.wikipedia.org/wiki/Barnum%27s_American_Museum

ZGODOVINA MUZEJEV V SLOVENIJI

VLOGA MUZEJEV V 21. STOLETJU IN NOVI TRENDI V MUZEOLOGIJI

Prvi slovenski muzej, Kranjski deželni muzej, je bil ustanovljen leta 1821 v Ljubljani in ga danes poznamo kot Narodni muzej Slovenije. V 20. stoletju so se muzeji pojavili tudi v drugih večjih mestih po Sloveniji. Šolski muzej v Ljubljani, ustanovljen leta 1889, velja za prvi specialni muzej v Sloveniji. Med svetovnima vojnama se je vloga muzejev v našem prostoru povečala in nastala sta Slovenski etnografski muzej ter Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni se je odprla še Moderna galerija v Ljubljani, po več mestih pa so se odprli muzeji na temo revolucije ter narodne osvoboditve, ki jih danes poznamo kot muzeje novejše zgodovine. »Pobudi takratnega republiškega upravnega organa za kulturo in prosveto, da naj se oblikuje mreža pokrajinskih muzejev na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, je v petdesetih letih 20. stoletja sledilo ustanavljanje današnjih pokrajinskih in mnogih lokalnih muzejev.« (Skupnost muzejev Slovenije 2013)

Primarna funkcija muzejev je bila zbiranje, arhiviranje, raziskovanje ter razstavljanje eksponatov. Šele v zadnjih petdesetih letih se je razvil poudarek na oblikovanju razstav, interpretacijah zbirk, izobraževanju ter obiskovalcih. V teh letih se je drastično povečalo število muzejev ter raznolikost tem in snovi, s katerimi se ukvarjajo. Še vedno pa je primarna kultura v muzejih materialna – razstave se namreč še danes vrtijo predvsem okrog fizičnih predmetov. (Werner 2015)

Zakon o muzejih, sprejet leta 1959, je prvi akt, ki je določil norme za ustanovitev novih oziroma ponovno registracijo obstoječih muzejev. Ustanovitelj muzeja je moral dokazati, da sta kakovost in kvantiteta gradiva zadostni za muzejsko razstavo. Zagotoviti je moral tudi ustrezne prostore, zadostno število zaposlenih strokovnjakov ter prikazati finančni program za vzdrževanje ustanove. V tem času je bilo v Sloveniji prijavljenih 58 muzejev, po uveljavitvi Zakona o muzejih jih je status muzeja ohranilo le 27, ostali pa so dobili naziv muzejske zbirke. (Skupnost muzejev Slovenije 2013) V sedemdesetih letih 20. stoletja se prvič pojavi pojem muzejska mreža. Večji muzeji so postali matični, pod svoje okrilje pa so vzeli manjše muzeje in muzejske zbirke. Nastala je slovenska muzejska mreža. Leta 2002 je bil na področju kulture sprejet Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki med drugim navaja vrste muzejev: državni, pokrajinski, mestni, občinski in zasebni. Dediščino nacionalnega pomena hranijo, varujejo in proučujejo državni muzeji, drugi muzeji pa hranijo dediščino z določenega področja ali območja, kjer se nahajajo. (Skupnost muzejev Slovenije 2013) Muzej slovenske ilustracije bi se zaradi velikega števila ilustracij verjetno lahko kvalificiral za naziv državnega muzeja. Arhivska zbirka slovenske ilustracije bi bila nedvomno državnega pomena, saj podobno kot druge veje umetnosti močno odraža razvojna obdobja slovenskega naroda in kulture. Prek različnih obdobij v razvoju slovenske ilustracije se vidi tudi vpliv zgodovinskih dogodkov na našem ozemlju.

Na muzeje lahko gledamo z različnih zornih kotov. So podjetja, skladišča kolekcij, razstavna in izložbena prizorišča, izobraževalne ustanove, raziskovalne organizacije, javni prostori in prostori spominov. Muzeji se trudijo prikazovati zgodovino, kjer je le mogoče, z različnih vidikov, ponujajo pester nabor načinov izobraževanja ter ustvarjajo prostore za dialoge in debate. Seveda niso edini prostori v javni sferi, ki se ukvarjajo z zgodovino, ampak ponujajo unikatno okolje za raziskovanje zgodovinskih tem prek galerij, razstav ter zbirk. (Werner 2015) Muzeji postajajo vedno bolj izobraževalne ustanove, ponujajo pedagoške programe, sodelujejo pri vsakodnevnem izobraževanju in služijo tudi kot popularna infrastruktura za starejše ljudi. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 7)

Participatorni muzej Ena izmed novosti, ki jo prinašajo muzeji 21. stoletja, so interaktivne razstave. Klasične, statične razstave, kakršnih smo bili vajeni, počasi nadomeščajo interaktivne razstave, ki obiskovalca vključujejo v dogajanje. Muzeologa Falk in Dierking pravita, da muzejsko izkušnjo definirajo tri komponente: fizični, socialni in osebni kontekst. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 43) Fizični kontekst so razstave, eksponati ter okolje, v katerem so zbirke predstavljene. Socialni kontekst se nanaša na javni prostor, ki ga muzeji ustvarjajo – javni ali interni dogodki povezujejo ustanove z okoljem in ljudmi ter gradijo na širitvi socialne mreže muzeja. Osebni kontekst pa predstavlja obiskovalec sam. Muzeji se trudijo, da bi svoje razstave približali vsem obiskovalcem, zato postajajo participatorni – obiskovalca vključujejo v proces razvoja in delovanja odzivnih razstav. Kako obiskovalec doživi fizične in intelektualne izzive, ki jih muzeji ponujajo, je odvisno od njegovega znanja, izkušenj, pričakovanj, ne le od njegove fizične ali mentalne pripravljenosti. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 37) Zaradi teme Muzeja slovenske ilustracije je tu vredno ponovno poudariti, da tak muzej cilja predvsem na mlajše generacije obiskovalcev. Prostorska in vsebinska zasnova takega muzeja mora ustrezati tako odraslim kot otrokom, še toliko bolj občutljivi pa moramo biti pri oblikovanju in prilagajanju razstav za otroke. Trditev avtorjev Van Mensch in Meijer-Van Mensch lahko apliciramo tudi na primer otroka. Pri ustvarjanju razstav za otroke moramo namreč misliti na to, da otroci še niso tako fizično in mentalno razviti kot odrasli, a vendar obiščejo razstave s svojim znanjem in pričakovanji ter jih izkusijo na popolnoma drugačen način kot odrasli. Sodobne zbirke, namenjene mlajšim, temeljijo na participaciji, učenju, preizkušanju uspešnosti ter integraciji otrokovega znanja. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 12)

Muzej v tranziciji Sodobne prakse muzeologije spreminjajo tako razstave kot muzeje same. Muzeji so se znašli v obdobju tranzicije – prej so temeljili na storitvah, danes vedno bolj temeljijo na izkušnjah. Tako izstopajo iz skrajno muzejske niše (razstavljanje in širjenje informacij) v nišo prostočasnih ustanov, kjer z drugimi ustanovami (kulturni centri, gledališče, kino, nakupovalni centri …) tekmujejo v količini izkušenj, ki jih ponujajo. Muzeji pravzaprav ne morejo in ne bi smeli tekmovati z ustanovami, ki ponujajo zabavne prostočasne izkušnje, vendar to ne pomeni, da takih izkušenj ne bi smeli ponujati. Njihova glavna prednost je ta, da lahko naenkrat ponujajo več različnih tipov izkušenj. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 44) Sodobni muzeji se trudijo razviti poleg fizičnih tudi digitalne zbirke in razstave, s čimer se pomikajo izven okvirjev muzejskih stavb ter posredujejo znanje tudi tistim, ki njihovih razstav ne morejo obiskati fizično. V 21. stoletju se pojavlja vedno več tehnološko izpopolnjenih muzejskih zbirk, ki postajajo dostopnejše širšim publikam. Narodni dom leta 1928 (http://www.ng-slo.si/si/razstave/razstava/porajanje-umetnostne-zbirke?id=1431)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Zanimive so informacije, ki jih je podal Sebastian Chan v svojem govoru na konferenci Ted X Sydney leta 2010. Zaposlen je v Muzeju elektrarne v Sydneyju (Powerhouse museum Sydney) in se ukvarja z urejanjem arhivske zbirke muzeja. Od vseh eksponatov, ki jih hrani muzej (torej 100 % zbirke), je dobro interpretiranih in opisanih le 35 %. Razstavljenih za ogled je le 5 % celotne zbirke. V zadnjih letih je muzej prek spleta in sodobnih tehnologij omogočil dostop do preostalih 95 % zbirke za uporabnike po celem svetu. Uporabniki lahko gradivo pregledajo, komentirajo, dodajajo informacije o zbirki, predvsem pa znanje, ki so ga pridobili, širijo naprej v svet. Kot pravi Chan, so sodobne tehnologije omogočile ponovno uporabo, povezovanje ter iskanje novih namenov arhivskih zbirk. Glavni namen odpiranja arhivskih zbirk širši javnosti je interakcija informacij zbirk in znanja ljudi ter omogočanje dostopa do teh informacij po celem svetu. (Chan 2010)

tralnih prostorih, ki ne ‘tekmujejo’ z umetnostjo, prav zato se je veliko galerij in kulturnih ustanov naselilo v zapuščene industrijske objekte, neuporabljene tovarne ali prazna skladišča. (Milojković in Nikolić 2012, 6) Arhitektura muzejev bi morala biti taka, da dopušča umetnosti svobodno izražanje ter obiskovalcem jasno dojemanje umetnin. Arhitekturni jezik muzeja ne sme motiti umetnosti, prav tako pa mora biti arhitektura vidna do te mere, da umetnost ne deluje le kot dekoracija prostora. Pogosto se dogaja, da so muzeji obiskani bolj zaradi arhitekture kot zaradi razstav. Umetnine so po eni strani le ‘gostje’ razstavnih prostorov, vendar je pomembno, da eksponati in razstavni prostori sobivajo v harmoniji, ki obiskovalcu zagotovi nemoteno izkušnjo razstave ali same arhitekture. (Milojković in Nikolić 2012, 6)

Kritika razvoja Seveda se pojavljajo tudi kritike spletnih muzejskih zbirk. Mnogi se bojijo, da bi dostop do zbirk prek spleta zmanjšal fizični obisk muzejev. Kevin Guilfoile, ustanovitelj projekta Muzeja spletnih muzejev (Museum of Online Museums) pravi: »Mislim, da nič ne more nadomestiti izkušnje, ki jo doživiš, ko greš v muzej in si ogledaš Chagalla.« (Guilfoile v Mondello 2008). Naloga spletnih muzejskih zbirk torej ni le omogočanje dostopa vsem uporabnikom, temveč tudi obveščanje in privabljanje obiskovalcev v muzeje, kjer dobijo pravo izkušnjo razstavljenih eksponatov. (Mondello 2008) Uporaba sodobnih tehnologij v muzejih je vsekakor uporabno orodje, vendar številnim muzejem predstavlja finančni izziv. Prenove stavb, ki gostijo muzeje, napredni načini shranjevanja in razstavljanja eksponatov ter navsezadnje tudi izdelava uporabnikom prijaznih in uporabnih spletnih strani pomenijo velik strošek za muzeje. Poleg tega številni obiskovalci pričakujejo, da bodo vstopnine zelo nizke ali celo brezplačne, česar si nekateri muzeji ne morejo privoščiti. (Mondello 2008)

Arhitektura muzejev Dandanes muzeji privabljajo obiskovalce tudi s samimi objekti – najbolj viden primer je muzej arhitekta Franka Gehryja v Bilbau. Zavite oblike prostorov, sten in stropov po eni strani povzročajo težave kuratorjem pri postavljanju razstav (na poševno in ukrivljeno steno namreč ni najlažje obesiti slike), po drugi strani pa privabljajo ljudi ter ustvarjajo zanimive prostore za koncerte, predavanja in podobne družabne dogodke, ki bi bili morda manj obiskani v klasično oblikovanih muzejskih prostorih. (Mondello 2008)

Notranjost Moderne galerije v Ljubljani (http://www.arcadialightwear.com/projekti/posebni-objekti/muzejiingalerije/moderna-galerija/)

Zaporedja in dinamika zanimivih izkušenj igrajo pomembno vlogo pri uspehu muzejev. Veliko vlogo pri tem igrajo muzejski eksponati ter izvirnost razstav, na izkušnjo pa močno vplivata tudi oblikovanje prostorov ter muzejskih stavb – vse skupaj prispeva k celostni izkušnji muzeja. (Van Mensch in Meijer-Van Mensch 2011, 44) Ena najbolj pomembnih značilnosti sodobnih muzejev je uporabna prilagodljivost. Javne površine takih muzejev vključujejo velike vstopne prostore, ki so vsestransko prilagodljivi za različne funkcije – služijo kot avditoriji, muzejske restavracije, kavarne in trgovine, hkrati pa postajajo vedno pomembnejši v odnosu do urbanega okolja muzeja. (Milojković in Nikolić 2012, 1) Arhitektura sodobnih muzejev je zelo raznolika, vendar se v grobem deli na dva tipa. Prvi tip muzejev sledi načelu, da mora muzej služiti umetnosti in jo predstaviti v čim bolj nevtralnem okolju. Bele stene s čim manj vhodi, nevpadljivi in enotni materiali tal, beli stropi ali celo bela stropna svetlobna polja zagotavljajo okolje, v katerem umetnine pridejo najbolj do izraza. Drugi tip muzejev pa je značilen po svobodnem izražanju arhitektov v oblikovanju edinstvenih muzejskih stavb. Te so lahko nepravilnih oblik, prostori niso le bele kocke, temveč premišljeno oblikovane kompozicije. Kurt W. Foster je opisal sodobne, nenavadno oblikovane muzeje kot spektakle, v katerih naj bi obiskovalci uživali estetsko izkušnjo arhitekture same po sebi. (Milojković in Nikolić 2012, 1) Zagovorniki enega ali drugega tipa muzejev imajo razne pomisleke. Kritiki nevtralnih muzejev pravijo, da taki muzeji mestom ne prinašajo nobene dodatne kakovosti in da taki prostori nimajo umetniškega duha. Drugim se unikatno oblikovani muzeji zdijio predominantni. V njih umetnost ne pride dovolj do izraza, saj večino izkušnje predstavljajo že prostori sami. (Milojković in Nikolić 2012, 4) Postavljanje novih muzejev ni rešilo vseh problemov in želja umetnikov. Nekateri namreč raje razstavljajo v čistih, nev-

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Notranjost muzeja v Bilbau (https://www.spanishcontemporaryart.gallery/guggenheim-museumbilbao/)

PRIBLIŽEVANJE MUZEJEV IN RAZSTAV OTROKOM

OPREDELITEV CILJEV MAGISTRSKE NALOGE

Muzeji za otroke so ustanove, ki ponujajo razstave in programe za spodbujanje neformalnega izobraževanja otrok. V nasprotju s tradicionalnimi muzeji, ki imajo strogo politiko prepovedi dotikanja umetniških del, otroški muzeji dotikanje in interakcijo spodbujajo. V svoj program vključujejo interaktivne razstave, ki so oblikovane tako, da otroci lahko sodelujejo, jih spreminjajo in dopolnjujejo. Osnovna ideja interaktvnih razstav je, da so take aktivnosti lahko poučne in dopolnjujejo primarno izobraževalno funkcijo. Večina otroških muzejev so neprofitne organizacije, ki jih vodijo manjše skupine profesionalnih delavcev ali celo prostovoljcev. (Wikipedia 2015)

Naloga se ukvarja s problemom umeščanja novega objekta v odnosu do starega, obstoječega objekta ter njegove okolice. Lokacija se nahaja v mestnem središču v bližini obstoječih javnih struktur, prostorov zadrževanja ljudi vseh generacij ter ponuja velik potencial za razvoj urbanega, javnega prostora. Trenutno so trije trgi, ki obdajajo obstoječo vilo, izkoriščeni izključno kot parkirne površine, del vzhodnega trga pa je ograjena zelena površina, ki pripada vili na Komenskega ulici 11.

Na tem mestu je treba omeniti Otroški muzej Hermanov brlog, ki je del stalne razstave Muzeja novejše zgodovine v Celju (http://www.muzej-nz-ce.si/stalne-razstave/otroski-muzej-hermanov-brlog.html). Gre za edini muzej tega tipa v državi. Muzejska razstava je popolnoma prilagojena otrokom. »Otroški muzej Hermanov brlog z raznovrstnimi oblikami in metodami dela, ki so prilagojene različnim stopnjam, pomaga otrokom pri spoznavanju in razumevanju sveta. pri nas ga poznamo predvsem kot avtorja ilustracij besedil otroškega pisatelja Roalda Dahla« (Muzej novejše zgodovine Celje 2015) Pravilnikov, ki bi določali smernice za oblikovanje razstav, namenjenih otrokom pri nas praktično ni. Dober primer prakse s tega področja je, na primer, pravilnik ameriškega Smithsonovega Inštituta za otroške razstavne prostore. V nadaljevanju so povzete glavne točke pravilnika:

Posegi v prostor v nalogi so načrtovani z odnosom do okolice ter odnosom do urbanega tkiva, ki ga dopolnjujejo. Prostor programsko osmislijo ter stremijo k razvoju mestnega tkiva. Okolica muzeja tako postane bolj prijazna za uporabnike, ponuja varno zavetje med objekti za igro ter počitek, kar je ključnega pomena pri prostorih, namenjenih otrokom in mladim. Potreba po Muzeju slovenske ilustracije je aktualna že nekaj let in je pomembna tema za slovenski kulturni prostor. Na tem področju imamo zelo bogato, kakovostno in tudi mednarodno prepoznavno produkcijo, ki na nacionalni ravni razen nekaterih začasnih razstav nima prostora, kjer bi jo lahko celovito predstavili. Muzej je zasnovan tako, da bi ponujal prostor za stalno pregledno razstavo (zbirko) ter omogočal tudi prostor za začasne, vendar pomembne razstave domačih in tujih umetnikov, hkrati pa ponudil prostor številnim programskim dogodkom, ki dodatno obogatijo muzejsko in umetniško izkušnjo obiskovalcev.

- glavna cirkulacijska pot po razstavi mora biti široka vsaj 1118 mm (44 inčev – v nadaljevanju ‘in.’) za premikanje v eni smeri. Otroci so generalno manj navajeni pomikanja v ravni črti, kot to počnejo odrasle osebe, zato morajo biti poti za otroke širše; - v primeru dvosmernega toka premikanja mora biti pot široka vsaj 2235 mm (88 in.), da se omogoči nemoteno prehajanje v primeru srečanja dveh gibalno oviranih oseb na vozičkih; - preproge ali drugi talni pokrivni elementi so lahko visoki največ 6 mm (1/4 in.); - interaktivni deli razstave morajo biti oblikovani tako, da imajo maksimalno višino dosega 915 mm (36 in.) in najnižjo višino dosega 508 mm (20 in.); - med sedalnimi površinami morajo biti tudi take, ki ponujajo naslonjala za hrbet in roke; - sedalne površine naj bodo različnih višin: od 203 mm do 305 mm (8 do 12 in.) za najmlajše ter od 305 mm do 432 mm (12 do 17 in.) za otroke iz vrtca ali starejše; - mize, pulti in delovne površine morajo imeti prostor za noge visok vsaj 610 mm (24 in.), globok 610 mm (24 in.) in širok 760 mm (30 in.); - kjer je možno, naj se zagotovi delovne površine s prilagodljivo višino; - besedila na stenah, opisne tablice z informacijami in pohištvo z razstavnimi eksponati morajo biti oblikovani tako, da so vidni tudi z zornega kota gibalno oviranih otrok na vozičkih - pri starostih šest do devet let je višina oči pri gibalno oviranih otrocih na vozičkih približno 1036 mm (41 in.) nad tlemi; - usmerjevalne grafike naj ne bodo nastavljene višje od 1219 mm (48 in.) nad tlemi. (SGAED 2015) Navodil za oblikovanje pravzaprav tudi v tem pravilniku ni veliko, a nam ponuja predstavo o tem, kako drugačne naj bi bile razstave, prilagojene potrebam otrok. Zavedati se moramo, da otroci niso vedno v spremstvu odraslih oseb in da so velikokrat v skupinah (na primer šolske skupine), kjer je število otrok in pedagogov neenakovredno, zato morajo biti razstave prilagojene otrokom in ne odraslim. Pri oblikovanju prostorov za otroke se je treba zavedati tudi dejstva, da otroci prostor dojemajo drugače kot odrasli. V grobem bi lahko rekli, da odrasli prostor ‘uporabljamo’, otroci pa ga ‘izkusijo’. Zelo pomembni so materiali, oblike, barve, merila, skratka vsi elementi, ki pomagajo otroku prostor začutiti. Prostor mora biti dinamičen in zanimiv, da otroka pritegne, prav tako mora biti oblikovana razstava, saj bo tako otrok raje pristopil k eksponatom in jim namenil pozornost.

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

3. PROSTORSKI KONTEKST

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

ZGODOVINA OBMOČJA OBDELAVE – ŠIRŠI KONTEKST Območje obdelave leži severo-vzhodno od lege obzidja Emone ter na vzhodni strani rimske ceste, ki je vodila proti Celju in Gradcu. Ob tej cesti, torej severno od mesta Emone, se je razprostirala Emonska nekropola. V tem obdobju obravnavano območje ni imelo posebne funkcije, na bližnjih parcelah pa so arheologi odkrili več rimskih grobov. Do 17. stoletja se je na ozemlju današnje Ljubljane zgodilo veliko sprememb. Konec Emone leta 452 zaznamuje opustošenje Hunov pod vodstvom Atile. Konec 6. stoletja je pod grajskim hribom počasi začelo nastajati srednjeveško slovansko naselje. Ljubljana je prvi vzpon doživela v 13. stoletju, ko se je imenovala Laibach. »Mesto so takrat sestavljala tri jedra: Stari, Mestni in Novi trg.« (Mestna občina Ljubljana 2015) Porast prebivalstva je Ljubljano kmalu spremenil v večje mesto, v 16. stoletju je imela že 5000 meščanov. Slovenski protestantizem je doživel vrhunec in Ljubljana je postala center kulture. V tem času je Primož Trubar napisal prvi slovenski knjigi, Slovenci pa so po zaslugi Jurija Dalmatina dobili prvi prevod Biblije – v Ljubljani se pojavi tudi prva tiskarna. Obdobje baroka je konec 17. stoletja Ljubljani dalo novo podobo. Renesančno arhitekturo je zamenjala baročna, tuji arhitekti ter umetniki so prenovili stare in zgradili nove, večje hiše, trge pa so opremili s kipi. (Mestna občina Ljubljana 2015) V tem času se je del mesta, na katerem se danes nahaja območje obdelave, imenoval Dolge njive, saj je bil prekrit s kmetijskimi površinami za oskrbo mesta. Južno od tega območja je že nastajala četrt Šentjanž.

Tloris rimske Emone, 10.st. (Korošec, 1991, str. 20)

Dolge njive - tloris Ljubljane, 17.stol. (Korošec, 1991, str. 49)

Med leti 1809 in 1813 je Slovenijo okupiral Napoleon, Ljubljana je postala prestolnica novoustanovljenih Ilirskih provinc. Kljub temu da je slovensko ozemlje sodilo pod Francijo, se je slovenščina uveljavila kot uradni jezik provinc. Ljubljana je v začetku 19. stoletja ponovno spremenila podobo, večji posegi so bili mostovi preko Ljubljanice in ureditev njenih nabrežij. Dobila je večjo železniško postajo (danes glavna postaja) in železniško povezavo z Dunajem in Trstom. Konec 19. stoletja se je število prebivalcev gibalo že nad 22 tisoč. (Mestna občina Ljubljana 2015)

Tloris Ljubljane, 1744 (Korošec, 1991, str. 53)

Svetega Petra predmestje - tloris Ljubljane, 1849 (Korošec, 1991, str. 127)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Izgradnja glavne železniške postaje v Ljubljani je močno vplivala na preobrazbo severnega dela mesta. Poleg današnje Slovenske ceste je center mesta z železniško postajo povezovala še Kolodvorska cesta. Današnje območje obdelave z okolico je takrat dobilo novo ime – Svetega Petra predmestje. Ob Kolodvorski ter na južni strani Komenskega ulice je počasi začela nastajati linijska zazidava, ki je bila takrat predvsem stanovanjska. Prva pomembnejša stavba v tem območju je bilo Splošno ljubljansko učiteljišče ob Resljevi ulici, danes je to Gimnazija Ledina. (Mestna občina Ljubljana 2015)

Zgodovinske plasti lokacije

Leta 1889 je Mestni stavbni urad izdelal ‘Regulacijski načrt predela mesta Ljubljane do kolodvora Južne železnice’, ki je na območju med Slovensko in Resljevo ulico predpostavil karejsko zazidavo s širokimi ulicami z drevoredi in parki. »Leta 1895 je mesto doživelo katastrofalen potres. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti. Nastale so nove ulice in zraslo je veliko zgradb v secesijskem slogu.« (Mestna občina Ljubljana 2015) Vila na Komenskega 9 ter sosednji vili na Komenskega 11 in Resljevi 11 so bile zgrajene v letih po potresu. V obdobju po potresu je bilo na novo zgrajenih ali prenovljenih veliko stavb v tem območju, po pročeljih se še danes vidi, da so skoraj vse starejše okoliške stavbe iz tega obdobja.

1. stanje ob koncu 17. stoletja

2. stanje leta 1867 z novo stavbo Splošnega ljubljanskega učiteljišča (danes Gimnazija Ledina)

3. gradnja meščanskih vil po velikem potresu leta 1895

4. stanje leta 1959 z novo stavbo Doma družbenih organizacij arhitekta Bogdana Finka

5. stanje leta 1976 z novo stavbo Radiotelevizije Slovenije arhitekta Franca Rihtarja

6. stanje danes

V naslednjih desetletjih je nastalo veliko regulacijskih načrtov popotresne Ljubljane, ki pa niso spremenili podobe območja, ki je predmet obdelave, prav tako na to območje niso vplivali arhitekturni posegi Jožeta Plečnika med obema vojnama. Po koncu druge svetovne vojne je Ljubljana uradno postala glavno mesto države Slovenije, ki je bila takrat ena izmed šestih republik Jugoslavije. Status glavnega mesta je Ljubljani prinesel gospodarski razvoj in posledično velik naval ljudi, zaradi česar se je mesto znatno povečalo. Prve spremembe na območju obdelave so se začele po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1953, ko je Urad za regulacijo Ljubljane pripravil ‘Osnovna urbanistična načela za direktivni načrt Ljubljane – Ureditev središča’. Kolodvorska in Resljeva ulici sta bili načrtovani kot zeleni ulici z močnimi drevoredi. Leta 1959 je bil po načrtih arhitekta Bogdana Finka zgrajen objekt Doma družbenih organizacij na Komenskega 7, med leti 1967 in 1976 pa stavba Radiotelevizije Slovenije po načrtih arhitekta Franca Rihtarja. Z izjemo stavbe, ki je stala med novima objektoma in so jo porušili, na temu območju ni bilo večjih sprememb zazidave.

Območje obdelave - načrte Ljubljane, 1883 (Korošec, 1991, str. 142)

Območje obdelave - načrt Ljubljane, 1902 (Korošec, 1991, str. 149)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Direktivni načrt Ljubjane - Ureditev središča, 1953 (Korošec, 1991, str. 203)

Ljubljana 2000 - coniranje namembnosti zazidave, 1972 (Korošec, 1991, str. 222)

KONTEKST MUZEJEV, LOKACIJE, POVEZAVE V Ljubljani imamo močno mrežo muzejev in galerij, ki se povezujejo prek različnih tem, programov in dogodkov. Podobno kot v drugih mestih po svetu, so tudi v Ljubljani muzeji razpršeni po celem mestu. Če bi morali opredeliti muzejske cone, bi verjetno najlažje orisali tri polja muzejev – prvo na zahodnem delu centra (Narodni muzej, Prirodoslovni muzej, Moderna galerija, Narodna galerija, MGLC, Muzej novejše zgodovine), drugo v centru mesta (Mestni muzej, Slovenski šolski muzej, Mestna galerija, Galerija Riharda Jakopiča ter razne manjše galerije in razstavni prostori), tretje polje pa v severnem delu centra (muzejska ploščad s Slovenskim etnografskim muzejem, Narodnim muzejem in MSUM, Filmskim muzejem v Slovenski kinoteki).

12 11

2 10 1 3

Izbrana lokacija ima s tega vidika primerno lego, saj leži med drugo in tretjo skupino muzejev, prav tako pa se nahaja na robu starega mestnega jedra. Prehodnost območja je visoka – Resljeva in Kolodvorska ulica sta namreč glavni ulici, po katerih pridejo turisti ali obiskovalci iz šol iz drugih krajev z glavne železniške ali avtobusne postaje do centra mesta. V neposredni okolici je več hotelov in močna gostinska ponudba. Dostopnost ne bi predstavljala problemov, saj je v bližini postajališče mestnih avtobusov, poleg tega pa tudi več javnih parkirišč in garažnih hiš. LEGENDA 1. Moderna galerija 2. Narodna galerija 3. Narodni in Prirodoslovni muzej 4. Slovenski šolski muzej 5. Galerija Riharda Jakopiča 6. Mestna galerija 7. Mestni muzej 8. Zemljepisni muzej 9. Muzej športa 10. Galerija ZDSLU 11. Slovenski etnografski muzej 12. Muzej sodobne umetnosti

9 4 6

5 7

Muzejska mreža Ljubljane (http://www.geopedia.si/#T105_x499072_y112072_s9_b4)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

4. LOKACIJA

osebni vir

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

OSNOVNI PODATKI Obravnavano območje se nahaja v središču Ljubljane, med Komenskega ulico na jugu, Resljevo ulico na vzhodu, Čufarjevo ulico na severu ter stavbo Radiotelevizije Slovenija na zahodu. Projekt obravnava prenovo obstoječe vile na Komenskega 9, ki leži v centru obravnavanega območja ter njeno okolico. Glavne problematike obravnavanega območja so: - popolna zasedenost trgov s parkirišči; - poškodbe, neurejenost ter nekoherentnost tlakovanja okolice; - parkovna ureditev ob Resljevi ulici z obojestransko ograjo, ki onemogoča prehod preko območja; - ograje na severnem delu območja, ki onemogočajo povezavo s Čufarjevo ulico; - slaba izkoriščenost potencialnih javnih/mestnih prostorov na lokaciji; - nizka gostota zazidave glede na okoliške stavbne otoke.

PODATKI O LOKACIJI Skupna površina območja obdelave: 3227,1 m2 Skupna neto tlorisna površina vile na Komenskega 9: 977,8 m2 Površina območja obdelave v lasti MOL: 2007,8 m2 Površina območja obdelave v lasti RS: 1219,3 m2 (Prostorski portal Prostor 2015)

(http://www.geopedia.si/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

OPIS VILE NA KOMENSKEGA 9 V LJUBLJANI Obstoječi objekt na Komenskega 9 je enonadstropna vila, zgrajena leta 1896 po načrtih Ivana Velkovrha. V Registru nepremične kulturne dediščine je opisana kot »Enonadstropna vila. Neoklasicistična triosna fasada z rizalitom v sredini, ki se sklene s trikotno atiko. Nad vhodom balkon z železno ograjo, postavljen na litoželeznih stebrih. Pred 1900. Zdaj knjižnica.« (Register nepremične kulturne dediščine 2015) Vila je bila zasnovana kot stanovanjska vila, kasneje, leta 1962, pa se je v prostore preselila Pionirska knjižnica. »Pionirsko knjižnico je z imenom Mestna pionirska knjižnica leta 1948 ustanovilo Poverjeništvo za kulturo in umetnost v Ljubljani, na lokaciji Gradišče 2. Delovala je kot oddelek Šentjakobske knjižnice. Leta 1954 se je osamosvojila kot Pionirska knjižnica in se leta 1962 preselila na Komenskega 9. Petnajst let po selitvi je imela Knjižnica 47.448 enot gradiva in 4.334 članov, ki so si izposodili 148.605 enot gradiva.« (Wikipedia 2015)

tloris nizkega pritličja M 1:250

Podatek o številu knjig, članstvu ter količini izposojenih enot kaže, da je vila na Komenskega 9 zadosti velika za potrebe knjižnice srednje velikosti. Pred nekaj leti se je Pionirska knjižnica preselila (povezala se je z enoto Mestne knjižnice – Knjižnico Otona Župančiča), v prostore vile pa se je najprej vselil Pionirski dom – center za kulturo mladih (razstavišče Art center), nato še Hiša otrok in umetnosti (http://www.hisaotrok.si/), ki sta v teh prostorih še danes. Arhitektura obravnavane vile je neoklasicistična, vila ima bogato okrašeno fasado, še danes ohranja prvotno barvo (topla rumenkasto-bež barva). Zanimivo je, da je fasada najlepše oblikovana na severni, vzhodni ter južni strani, ki so bile včasih vidne z ulic, zahodna fasada pa je manj razkošna, vendar intimnejša – v nadstropju je namreč dolg balkon, na katerega se dostopa z glavnega hodnika. Tlorisna zasnova je enostavna, ob zahodni strani teče glavni hodnik, iz katerega se vstopa v posamezne sobe, ki se odpirajo predvsem na vzhodno, pa tudi na severno in južno stran. Glavni hodnik se izteče v stopnišče, ki je umaknjeno v severo-zahodni kot objekta in teče zvezno od kleti do mansarde. Glavni vhod je z vstopnega trga na južni strani. Hiša ima vse skupaj štiri etaže – klet, pritličje, nadstropje ter mansardo. Kletna etaža je podkletena le za polovico etažne višine, tako da preko kletnih oken svetlobo prejemajo prav vsi prostori. Mansarda je zasnovana tako, da je večji del prostora uporabnega, včasih je bilo leseno ostrešje odprto (vidno), danes pa je zaprto, saj sta v mansardi urejeni dve stanovanji z ateljeji.

vhodna fasada M 1:250

tloris visokega pritličja M 1:250

tloris prve etaže M 1:250

obstoječi prerez M 1:250

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

tloris mansarde M 1:250

osebni vir

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

OPIS LOKACIJE Z OKOLICO IN FOTOGRAFIJE LOKACIJE Na obravnavanem zemljišču sta sprva stala dva objekta – vili na Komenskega ulici 11 ter na Resljevi cesti 11. Obravnavana vila (danes na Komenskega ulici 9) ni bila zasnovana ob ulici v osi stavbnega niza, temveč umaknjena za njima, tako da je ustvarila dva trga – enega na južni ter drugega na vzhodni strani. Na zahodni strani objekta je bil travnik. Vilo danes obdajajo trije odprti prostori, podobno kot včasih. Tudi mlajša arhitektura Doma družbenih organizacij (zgrajena leta 1959) arhitekta Bogdana Finka spoštuje oblikovanje vstopnega trga pred omenjeno vilo ter stavbo na Komenskega 11. »Dom družbenih organizacij je bil zgrajen v območju tedaj relativno monotone zazidave vzdolž Komenskega ulice. Fink je zato dano zemljišče zasnoval kot ‘trg’ - prekinil je ulično zazidavo in s tem ohranil starejšo vilo v notranjosti kareja. Dom družbenih organizacij je orientiral proti nastalemu internemu trgu, ki ohranja karakter mestne zazidave in obenem obstoječe zelene površine. Stavba ima armirano-betonsko konstrukcijo s profilirano montažno betonsko fasado. Igra ‘polno – prazno’ povezuje stavbo z okolico, ki je bila zgrajena v razponu 50. let, od secesije do moderne, v enovito celoto.« (Arhitekturni vodnik 2015) Te tri stavbe si vstopni trg delijo, na južni strani pa ga krasi fontana Mladinsko kolo. Fontana je pravokotnega tlorisa z vodometi na ožjih straneh bazena, ki oblivajo tri fantovske in tri dekliške bronaste figure, ki se držijo za roke in plešejo kolo. Skulptura je delo kiparja Stojana Batiča iz leta 1962, ureditev ter podobo fontane pa je naredil arhitekt Marko Šlajmer leta 1969, ko je bila fontana tudi izvedena. (Register nepremične kulturne dediščine 2015). Fontana predstavlja mejo med trgom ter Komenskega ulico, hkrati pa vzpostavlja širši prehod na trg na zahodni strani korita fontane. Današnja cesta tako steče pravokotno s Komenskega ulice med fontano in Domom družbenih organizacij do zahodne strani vile na Komenskega ulici 9.

FOTO 1: pogled na glavni trg in Dom družbenih organizacij s Komenskega ulice (osebni vir)

Obravnavana lokacija ima danes več problemov. Prvi problem je dnevna zasedenost vseh treh trgov s parkirišči. Število avtomobilov ni veliko, razporeditev pa je takšna, da so zasedene skoraj vse tlakovane površine. Zaradi dnevne migracije avtomobilov se je prvotni tlak vstopnega trga že skoraj povsem uničil, poškodovane dele so sanirali z asfaltnimi površinami, ki pa so prav tako že dotrajane. Tlaki so nekoherentni in poškodovani ter potrebni menjave. Lokacija je zaprta z ograjami z vseh strani razen na južni strani ob Komenskega ulici. Parkovna ureditev na vzhodu lokacije ob Resljevi ulici z obojestransko ograjo onemogoča prehod preko območja. Na severnem delu območja montažni objekt ter kovinska ograja onemogočata povezavo s Čufarjevo ulico, danes kakovostno zeleno promenado, kjer se poleti odvijajo aktivnosti za mlajše, hkrati pa se tam nahaja Osnovna šola Toneta Čufarja. Neurejenost in neprehodnost pomenita slabo izkoriščenost potencialov lokacije. Odstranitev montažnega objekta severno od osrednje vile, odstranitev ograj na severni in vzhodni strani lokacije ter ureditev tlakovanih in zelenih površin bi omogočila izkoristek teh potencialov. Ozek ulični prostor Resljeve ceste in Komenskega ulice bi se razširil na notranje trge, ki bi ponujali prostor za javne vsebine. Umik parkirnih površin ter povezava s Čufarjevo ulico bi pomenila širitev cone za pešce ter sprostitev prostora za počitek in razne aktivnosti na prostem.

FOTO 2: pogled na glavni trg in fontano Mladinsko kolo s Komenskega ulice (osebni vir)

7 8

3 5 2

4 1

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

FOTO 3: pogled na vhod v vilo na Komenskega 9 (osebni vir)

FOTO 5: pogled z glavnega trga proti Komenskega ulici (osebni vir)

FOTO 7: pogled na zahodni trg (osebni vir)

FOTO 4: fontana Mladinsko kolo (osebni vir)

FOTO 6: pogled na vzhodni del lokacija z Resljeve ulice (osebni vir)

FOTO 8: pogled na vzhodni trg (osebni vir)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Prostorske analize Morfološka analiza M 1:2500 Območje obdelave je definirano z dvema ulicama, Komenskega ulico na jugu ter Resljevo ulico na vzhodu, na zahodni in severni strani pa ga omejujeta stavba RTV ter stavba na Komenskega ulici 7. Zazidava zahodno od Kolodvorske ulice je izrazito karejska, stavbni otoki so pozidani po obodu, v notranjosti pa so odprta in ponavadi ozelenjena dvorišča. Vzhodno od Kolodvorske ulice pa se zazidava postopoma drobi. Zanimivost obravnavanega območja je stavba RTV, ki tvori močno stavbno linijo ter širok preprostor pred glavno fasaso, ter ostali objekti na območju, ki so točkovno postavljeni po lokaciji. Izrazita je linija starih stanovanjsih vil ob Resljevi ulici, zgrajenih večinoma po velikem potresu v Ljubljani. Ob ulici so postavljene točkovno ter tvorijo zanimiv ritem zazidanega ter odprtega zelenega prostora.

grajeno tkivo vila na Komenskega 9

Historična analiza

M 1:2500

Ožja historična študija lokacije pokaže, da so na obravnavanem območju od vseh objektov najstarejše štiri stanovanjske vile, šele kasneje pa so bili prizidani ostali, večji objekti.

pred 1900 po 1900

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Analiza zelenega sistema

M 1:2500

Analiza zelenja nam pokaže intenzivno poraščenost lokacije z drevesi. Pred vilo na Komenskega ulici 9 (obravnavana vila) so zasajene breze, ki poudarjajo glavni vhod. Na vzhodnu obravnavanega območja je zeleni park s starimi drevesi. Jasne so tudi linijske zasaditve - drevoredi ob Resljevi, Kolodvorski ter Čufarjevi ulici. Ob Resljevi ulici je opaziti še ritem zazidano-zeleno, saj imajo stanovanjske vile na parcelah velika, stara drevesa.

posamezna drevesa linijska zasaditev dreves zelene površine ceste

Analiza poti in dostopov na območje

M 1:2500

Točkovna zazidava na lokaciji pri morfološki lokaciji deluje precej zračno ter prehodno. V realnosti je skoraj ves prostror med objekti namenjen parkirnim površinam. Edini dostop na območje je mogoč s Komenskega ulice, vendar je tudi ta vsaj na videz bolj namenjen avtomobilom kot pešcem. Prehoda na lokacijo z Resljeve ceste ali Čufarjeve ulice sta prekinjena z ograjami, ki potekata po parcelnih mejah zemljišč. Odstranitev dveh ograj bi pripomogla k prehodnosti lokacije, hkrati pa ne bi vplivala na uporabo zemljišč okrog sosednjih stavb, temveč bi celo omogočila razvoj potencialov, ki jih ta zemljišča ponujajo.

obstoječi dostop možni dostop cona za pešce in kolesarje ceste MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Prostorske analize Programska analiza M 1:2500 Glede na okolico območje obdelave v objektih gosti raznolike programe. Okolica je predvsem stanovanjsko-poslovna. Na zahodu lokacije sta RTV, državna kulturna institucija ter nekdanji Dom družbenih organizacij, kjer imata danes prostore RTV in Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Najbolj javen program je trenutno v vili na Komenskega ulici 9, kjer ima prostore Hiša otrok in umetnosti. Zanimivo je, da je v okolici veliko izobraževalnih zavodov - Gimnazija Ledina, Osnovna šola Ledina, Vrtec Ledina, Osnovna šola Toneta Čufarja.

izobraževalni program kulturni program stanovanjsko-poslovni program državne inštitucije

Zaznavna analiza M 1:2500 Zaznavna analiza prikazuje aktivnost ter hrup na cestah. Vse okoliške ulice in ceste so zelo ‘mestne’, promet je umirjen, v jutranjih in popoldanskih urah se na Komenskega in na Resljevi ulici pojavljajo zastoji. Dnevne migracije avtomobilov na obravnavano območje so tolikšne, kolikor prenese kapaciteta tamkajšnjih parkirišč - skoraj vsak dan so vsa parkirišča zasedena. Odprtega prostora za zadrževanje ter druženje ta del mesta skoraj da ne ponuja, tudi dijaki Gimnazije Ledina se družijo ob cesti ali v lokalih v zaledju. V zadnjih letih je postala bolj atraktivna Čufarjeva ulica, ki je zdaj zaprta za promet ter prenovljena v peš cono (projekt ateljeja Prostorož). Kot vozlišča aktivnosti bi lahko opisali Čufarjevo ulico, trg pri vodnjaku Fontana mladinsko kolo ter na križišču Komenskega in Resljeve ulice, vendar v nobene ob teh primerov ne gre za mešanje javnih rab prostora.

intenziteta prometa vozlišče aktivnosti cona za pešce in kolesarje

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Varovalni pogoji M 1:1500 Zanimivo je, da je rob možnega arheološkega najdišča prav ob območju obdelave - rimsko mesto Emona je ležalo južno, vendar je bila ena glavnih cest na liniji današnje Slovenske-Dunajske ceste, ob kateri so bili rimski grobovi. Po OPPN je določeno, da pred gradbenimi posegi v zemljišče potrebno izvesti arheološke raziskave. V stavbno dediščino se štejejo vse vile na območju obdelave. V profano stavbno dediščino je vključena ‘Fontana Mladinsko kolo’.

dediščina arheološko najdišče

Lastništvo zemljišč M 1:1500 Obravnavano območje je razdeljeno na več parcel, ki so bodisi prazne, ali pa predstavljajo funkcionalno zemljišče stavb. Izbrano območje naloge se razteza preko šestih parcel na jugovzhodnem delu stavbnega otoka. Dve zemljišči pripadata Republiki Slovenije, ostale štiri pa Mestni Občini Ljubljana. Na parceli, ki sta v privatni lasti projektna naloga ne posega. Naloga predlaga temo Muzeja slovenske ilustracije, torej institucijo nacionalnega pomena. To pomeni, da verjetno problemov odkupa oziroma odvzetja zemljišča od RS ali MOL potencialno ne bi bil problem, saj je tak projekt skoraj zagotovo tudi v interesu Mestne občine Ljubljana.

Mestna občina Ljubljana Republika Slovenija privatna last MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Predvidena raba prostora Za obravnavano območje sta bila v preteklosti narejena dva preveritvena zazidalna načrta. Zanimivo je, da sta oba predvidevala širitev programa Radiotelevizije Slovenije proti severu lokacije. Zazidalni načrt Z.O. CO 1-17 iz leta 1976 prikazuje prostorsko preveritev za izgradnjo podzemne garažne hiše v prostoru med stavbo Radiatelevizije Slovenije in vilo na Komenskega 9. Avtor načrta je Franc Rihtar. Iz načrtov ni jasno veliko več kot to, da naj bi garažna hiša vsebovala 46 parkirnih mest. Stanovanjske vile, ki stojijo na obravnavanem območju so bile prav tako predmet tega načrta, v njihove prostore naj bi se širil program Radiotelevizije Slovenije. (Urbanizem Ljubljana 1976) Leta 2005 je bil izdelan idejni načrt za razširitev ter dozidavo stavbe Radiatelevizije Slovenija, avtor projekta je Panprostor d.o.o. Projekt predlaga razširitev stavbe Radiatelevizije Slovenija proti stavbi na Komenskega ulici 7, kjer je v preteklosti stal stanovanjski objekt, danes je tam gradbena jama. V zaledju bjekta, ki bi sledil višinam obstoječih objektov pa bi bila podzemna garažna hiša, v katero bi se dostopalo preko uvoza s Komenskega ulice. (Delo 2009)

prostorska preveritev lokacije, Zazidalni načrt, Urbanizem Ljubljana, 1976

Idejni načrt za širitev stavbe RTV Slovenija (http://www.delo.si/clanek/74283)

Situacija (http://www.delo.si/clanek/74283)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

prostorska preveritev lokacije, Zazidalni načrt, Urbanizem Ljubljana, 1976

Idejni načrt za širitev stavbe RTV Slovenija (http://www.delo.si/clanek/74283)

5. REFERENﾄ君I OKVIR

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleﾅ｡ Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Programske reference Junibacken, Stockholm, Švedska

The Eric Carle Museum of Picture Book Art, Amherst, ZDA

V Stockholmu na Švedskem se nahaja hiša Junibacken, ki je posvečena delu pisateljice Astrid Lindgren. Njeno najbolj znano delo je zgodba o Piki Nogavički. Svetovi, ki si jih je Astrid Lindgren zamislila v svojih delih, so v muzeju predstavljeni v naravni velikosti. Hiške, ulice in čudežne dežele ponujajo otrokom in družinam nepozabno doživetje. Na razstavi je na ogled več originalnih ilustracij, ki so spremljale dela avtorice. Zanimivo je, da otroci lahko primerjajo ilustracije majhnih formatov z realizacijami čudežnih dežel v naravnih velikostih in se preko njih tudi sprehodijo. Hiša pripravlja tudi predstavitve drugih švedskih avtorjev, pomemben del dejavnosti je gledališče ter različne delavnice za otroke in mlade. (Junibacken 2015)

Med boljše ustanove s področja ilustracije zagotovo spada Muzej Erica Carleja (The Eric Carle Museum of Picture Book Art) v mestu Amherst v ZDA, kjer hranijo veliko zbirko del ameriškega ilustratorja Erica Carleja. Poleg stalne zbirke ustanova ponuja prostore za gostujoče razstave, delavnice in predavanja. Muzej zajema tudi veliko travnato površino okrog objekta, primerno za razne aktivnosti na prostem, imajo pa tudi zunanji travnat avditorij za javne prireditve. (The Eric Carle Museum of Picture Book Art 2015)

Junibacken: Muzej Astrid Lindgren (http://www.junibacken.se/)

Muzej Erica Carla (http://www.carlemuseum.org/)

Junibacken: Muzej Astrid Lindgren (http://www.junibacken.se/)

Muzej Erica Carla (http://www.carlemuseum.org/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Kinderboekenmuseum, Den Haag, Nizozemska

Children’s Museum of the Arts, New York, ZDA

V Haagu na Nizozemskem so ustanovili Muzej otroške književnosti (Kinderboekenmuseum), kjer hranijo veliko zbirko književnosti, namenjene otrokom in mladim. Poudarek ni le na besedilih in zgodbah, temveč tudi na ilustraciji. Muzej ponuja razne prostorske kompozicije, ki tvorijo skrite kotičke za branje razstavljenih knjig, in celo veliko steno iz knjig, okrog katere lahko otroci ležijo na tribunah in gledajo muzejsko gradivo. (Kinderboekenmuseum 2015)

V New Yorku v ZDA se nahaja Otroški muzej umetnosti (Children’s Museum of the Arts), neprofitna ustanova za umetnost, ki otrokom omogoča igro ter izobraževanje v prostorih, ki spodbujajo njihove čute ter ustvarjalnost. Čez muzej je speljana učna/čutna pot, kjer se otroci igrajo in premagujejo razne ovire, preostali del muzeja pa vključuje prostore za delavnice in predavanja ter večji galerijski prostor s kavarno. (Children’s Museum of the Arts 2015)

Kinderboeken museum (http://www.kinderboekenmuseum.nl/#)

Children museum for the arts (http://cmany.org/)

Kinderboeken museum (http://www.kinderboekenmuseum.nl/#)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Children museum for the arts (http://cmany.org/)

CMANY (http://www.nytimes.com/2011/10/21/arts/design/.html)

House of Illustration, London, Anglija

Muumilaakso Tampere Art Museum Moominvalley, Tampere, Finska

Hiša ilustracije (House of Illustration) je edina javna galerija v Veliki Britaniji, ki se posveča izključno ilustraciji in ponuja širok, kreativen program razstav, predavanj in dogodkov. Ustanovitelj galerije, ilustrator Sir Quentin Blake, je galerijo odprl julija 2014 v središču četrti King’s Cross, ki prav v teh letih doživlja popolno preobrazbo v eno največjih con umetnosti v Angliji. Hiša ilustracije je prostor za opazovanje, študiranje ter učenje o ilustraciji v vseh njenih oblikah: od oglaševanja, animacije, slikanic, političnih karikatur, znanstvenih ilustracij do modnega oblikovanja. Hiša ilustracije išče in promovira nove talente na področju ilustracije, ponuja zaposlitve ilustratorjem in širi znanje o ilustraciji prek raznih izobraževalnih programov, ki jih vodijo izkušeni ilustratorji. (House of illustration 2015)

Muzej umetnosti (Muumilaakso Tampere Art Museum Moominvalley) v mestu Tampere je posvečen delu pisateljice ter umetnice Tove Jansson, ki je ustvarila domišljijski svet Muminov, še danes svetovno znanih in priljubljenih risanih likov s Finske. Glavno vodilo razstave so izvirne ilustracije, celoten muzej pa je obogaten s scenografijami iz knjig in risank, ki so narejene v naravni velikosti. Najbolj priljubljena je petnadstropna hiša, ki je popolna replika hiše, v kakršni so bivali Mumini. Znanje, humor ter ljubezen do pustolovščin so popeljali Mumine med zvezde risanih likov in prav tako vzdušje pričara muzej s svojo zbirko. (Tampere Art Museum Moominvalley 2015)

http://www.ribaj.com/products/picture-perfect

Moominvalley: Muzej Muminov (http://muumilaakso.tampere.fi/)

http://www.artfund.org/what-to-see/museums-and-galleries/house-of-illustration

http://www.ribaj.com/products/picture-perfect

Moominvalley: Muzej Muminov (http://muumilaakso.tampere.fi/)

Moominvalley (http://muumilaakso.tampere.fi/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Razstava ilustracij Sieb Posthuma, Den Haag, Nizozemska Ira Koers in Roelof Mulder sta pri oblikovanju razstave ilustratorja Sieba Posthume prostor razdelila na devet manjših, povezanih sob, ki kronološko prikazujejo dela ilustratorja. Sieb Posthuma je bil nizozemski ilustrator, pisatelj in gledališki oblikovalec, predvsem pa se je ukvarjal z deli za otroke. Razstava je namenjena mlajšim generacijam, kar se duhovito kaže v oblikovanju prehodov med prostori. Devet sob je namreč med sabo povezanih s prehodi, ki so visoki 140 cm, kar pomeni, da morajo odrasle osebe prehajati med prostori na višini otroka, ali pa po hodniku, ki teče ob razstavnih prostorih. Razstavljenih je 240 izvirnih ilustracij ob spremljavi povečanih ilustracij, ki so natisnjene na stene, prav tako so bili za razstavo oblikovani posebni bralni stoli-omare, ki obiskovalce vabijo, da sedejo in pregledajo knjižno gradivo, v katerem so objavljene razstavljene ilustracije. Devet prostorov je pobarvanih v devet enostavnih barv, kar naredi razstavo še privlačnejšo za mlajše. (Designboom 2015)

Sieb Posthuma exhibition (http://www.designboom.com/design/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Koers+Mulder - Posthuma exhibition (http://www.designboom.com/design/)

Arhitekturne reference Herzog & de Meuron – Technical School Library, Eberswalde, Nemčija, 1999 Tehnična šola v mestu Eberswalde v Nemčiji je razdeljena na več objektov, zgrajenih v 19. stoletju, ki se razlikujejo tako po velikosti kot po videzu. Ležijo na pravokotnem zemljišču, zaraščenem s starimi drevesi. Atelje Herzog & de Meuron so zasnovali novo stavbo za inštitut ter prizidek za razširitev obstoječe knjižnice. Nova knjižnica je preprost kvader, ki se preko steklenega prehoda povezuje z obstoječo knjižnico. Zunanjost novega objekta spominja na nekakšno tovarniško strukturo. Horizontalna okna navidezno tečejo po celotnem obodu fasade in členijo stavbo na tri enakovredne dele. Prefabricirani betonski fasadni paneli so vizualno podobni steklenemu pasu – steklo je potiskano s posebno tehniko sitotiska, betonski paneli pa imajo posebno površinsko obdelavo. Motivi na steklu in betonu se ponavljajo po obodu fasade, gre za stilno obdelane fotografije, ki jih je zbral in pripravil nemški umetnik Thomas Ruff. Ruff je dosegel, da fasada deluje skoraj povsem enotno, zaradi fasadnega potiska je na prvi pogled težko ločiti steklo od betona. (Herzog & de Meuron 1996)

(http://anxietiesandstrategies.tumblr.com/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Peter Zumthor – Kunsthaus Bregenz, Bregenz, Avstrija, 1997 »Stavba je narejena iz jekla, motnega stekla in poliranega betona, ki daje notranjosti teksturo ter prostorsko kompozicijo. Od zunaj stavba deluje kot svetilka. Absorbira spreminjajočo se svetlobo neba in bližnjega jezera, odseva svetlobo in barvo. Stavba na zunaj kaže aktivnosti, ki se dogajajo v njej, videz pa se spreminja glede na zorni kot, uro ali dan opazovanja.« (Zumthor v Kunsthaus Bregenz 2015) Zumthor je oblikoval na videz preprosto, a v resnici zelo kompleksno galerijo. Tri stene nosijo vso težo konstrukcije ter ločujejo galerijski prostor od komunikacij. Preko sten je v vsaki etaži položena armirano-betonska plošča, ki se proti robovom tanjša. Zgornje tri galerijske etaže obkrožajo stene, ki segajo le do spuščenega stropa iz motnega stekla. Tako je omogočen zadosten vnos naravne svetlobe za dnevne potrebe galerije. Zunanji ovoj stavbe je skrbno oblikovana steklena fasada, velike luske motnega stekla so pripete na podkonstrukcijo in dajejo objektu občutek transparentnosti. (Kunsthaus Bregenz 2015)

http://www.kunsthaus-bregenz.at/

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

http://www.kunsthaus-bregenz.at/

Herzog & de Meuron – Goetz Collection, München, Nemčija, 1996 Galerija je prostostoječi volumen v parku med ulico in hišo iz sedemdesetih let 20. stoletja. Zaradi umestitve se stavba lahko uporablja v javne ali povsem zasebne namene – vloga galerije se bo namreč pokazala šele v prihodnosti. Arhitektura stavbe ustreza karakterju zbirke, ki jo je zbiralec pridobil v zadnjih tridesetih letih. Lesena konstrukcija počiva na armirano-betonski bazi, ki je enake dimenzije in je pol-vkopana, tako da zgornji zastekljeni del dopušča pot svetlobi v kletne prostore. Podobni svetlobniki so v zgornjem delu objekta, matirano steklo prepušča difuzno svetlobo v galerijske prostore z višine štirih metrov. Dva ‘kvadra’ armiranega betona v pritličju sta položeni pravokotno na tloris objekta, tako da tvorita vhod z recepcijo ter pisarno in ločujeta zgornji galerijski prostor od spodnjega. Odvisno od svetlobe tekom dneva ter zornega kota opazovanja lahko opazovalec vidi galerijo kot enotno maso podobnih materialov (brezov les, matirano steklo in aluminij), ali kot leseno škatlo, ki stoji na dveh podstavkih v parku. (Herzog & de Meuron 1996)

http://www.sammlung-goetz.de/de/Architektur.htm

El Croquis 60 - Herzog & de Meuron 1983-1993, 96

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

6. PROJEKTNA NALOGA

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

KONCEPT STAVBNIH VOLUMNOV Na izbrani lokaciji so trije odprti prostori oziroma trgi, vsak s svojim značajem. Posegi v okoliški prostor za uresničevanje ciljev naloge (prehodnost, prosti prostori za javne vsebinem urejenost tlakovanih in zelenih površin) so praktično minimalni. Odstrani se montažni objekt, ki leži severno od obravnavane vile, ob vili pa se uredi nove tlakovane in parkovne površine, ki se odpirajo na Resljevo, Čufarjevo in Komenskega ulico. Projekt predpostavlja novo zazidavo na zahodnem trgu. Močna poteza stavbe na Komenskega 7 poudarja odpiranje južnega trga na ulico. Novi objekt po širini sledi omenjeni stavbi, vendar se izmakne njeni gradbeni liniji, s tem postane bolj prisoten v pogledu z južnega trga in ulice. Povezava z obstoječim objektom je speljana preko nizkega pritličja, tako, da se stavbi stikata le preko enega nadstropja. Pohodna terasa nad nizkim pritličjem tako ne ovira pogledov z južnega trga proti Čufarjevi ulici.

SHEMA OBLIKOVANJA VIŠINE STAVBNEGA VOLUMNA V ODNOSU DO OBSTOJEČIH OBJEKTOV

Novi objekt ima šest etaž. Zgornje tri so galerijske, visoko in nizko pritličje služita javnim funkcijam, klet pa vsebuje arhivske in servisne prostore. Višina stavbe se ujema z višino glavnega dela stavbe na Komenskega 7, hkrati pa sledi oblikovanju višin stavb na območju – najnižja je namreč obravnavana vila, okoliške stavbe pa se višajo proti obodu lokacije. Zaradi postopne rasti objektov proti obodu lokacije novi objekt ne povzroča neprimerne osenčenosti sosednjih objektov. Poleg tega sta fasadi stavbe Radiotelevizije Slovenija, ki sta obrnjeni proti novemu objektu, slepi, oziroma v spodnjih etažah nimata okenskih odprtin.

1. OBSTOJEČE STANJE

2. OBMOČJE OBDELAVE S TREMI TRGI

3. ODSTRANITEV NEKVALITETNIH ELEMENTOV PROSTORA

4. VZPOSTAVITEV NOVIH POTI IN POVEZAV

5. OBLIKOVANJE NOVEGA OBJEKTA

6. NOVO STANJE Z OKOLIŠKIMI JAVN

0 10

7. INTERVENCIJSKE POTI, POTI ZA DOSTAVO IN ZAČASNA PARKIRNA MESTA

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

PROSTORI DRUŽENJA Dinamika javnih programov se danes velikokrat kaže tudi v oblikovanju prostorov, kjer se ti programi izvajajo. Prilagodljivost javnega prostora je običajno ena največjih prednosti, saj se v takem prostoru lahko izvajajo najrazličnejši programi. Povezovanje različnih tipov površin za druženje prinaša prav take prednosti. V primeru oblikovanja Muzeja slovenske ilustracije je pomembno, da ponuja površine, namenjene razstavljanju, delavnicam, predavanjem, predstavam, druženju … Površine so lahko odprte in ravne – take, ki spodbujajo premikanje po prostoru in dinamiko. Lahko pa so oblikovane tudi kot avditoriji, tribune, ki ponujajo prostore za sedenje, spremljanje raznih umetniških dogodkov (lutkovnih predstav, projekcij filmov in animiranih filmov, koncertov …), pogovorov, predavanj ipd. Vstopna, odprta ploščad s stopnicami ter notranja, pokrita sprejemnica z avditorijem, delujeta na tak način – lahko sta le v funkcijah vstopne ploščadi in sprejemnice, lahko pa sta prostora razstav, predstav, javnih ali internih dogodkov. Novi javni prostor muzeja je povezovalni člen med muzejem in okolico. Velikost spuščenega trga je ravno prav velika v primerjavi z ostalimi odprtimi površinami na območju obdelave. Te so prenovljene, povezane med seboj z novimi potmi in tlakom, ki deluje bolj urbano, enotno in urejeno. Nove površine za sedenje in druženje se ponujajo tako na vstopnem trgu s fontano, žepnem parku na vzhodnem delu lokacije in na stopnicah, ki se spuščajo proti vhodu Muzeja slovenske ilustracije. Za manjše urbane prostore je pomembno, da se lahko prilagodijo različnim scenarijem uporabe in so sposobni ustvariti razne ambiente. Trije trgi in terasa muzeja so prav taki. Vsebujejo zelo odprte in intimne prostore, odpirajo se proti hrupnim cestam in mirnim prostorom med stavbami, ponujajo soncu izpostavljene tlakovane površine in senčne parkovne ambiente. Lahko bi rekli, da je ravno dinamika teh prostorov njihova največja kvaliteta. Lahko dobro delujejo povsem ločeno, lahko pa bi zaživeli skupaj, na primer kot velika odprta razstvana površina ali kot scenografija za predstavo na prostem. JKMM - Seinajoki mestna knjižnica (http://www.jkmm.fi/selected_work/6-seinajoki-city-library)

Martin Jančok in Aleš Šedivec - Alexis knjigarna (http://www.dezeen.com/2012/02/08/alexis-by-martin-jancok-and-ales-sedivec/)

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

TRETJA ETAŽA

PROGRAMSKA SHEMA V grobem se projekt muzeja deli v tri dele: prvi je obstoječa vila, drugi je novi objekt, tretji pa je vmesni povezovalni prostor z zunanjim prostorom. DRUGA ETAŽA

PRVA ETAŽA

MANSARDA

PRVA ETAŽA

Prostori v vseh etažah obstoječe vile se namenijo stalni razstavi Muzeja slovenske ilustracije. V objekt se vstopa primarno preko vhoda v novi del muzeja, sekundarni vhod pa je možen preko starega vhoda vile ali preko strešne terase novega dela muzeja. Stalna razstava se odvija od nizkega pritličja do mansarde obstoječe vile, kronološko, od začetkov slovenske ilustracije do sodobnih del. Povezovalni del je na nivoju nizkega pritličja in služi kot vezni člen med novim in starim objektom, hkrati pa je to glavni vstopni prostor muzeja. Pri vhodu se nahaja informacijski pult z garderobo, v prvem planu prostora je knjigarna z mediateko in čitalnico, v zadnjem delu prostora, ki se razširi za stari objekt, pa je večnamenski prostor, ki se lahko prilagodi glede na potrebe dejavnosti. Novi objekt Muzeja slovenske ilustracije se v nizkem pritličju poveže s povezovalnim prostorom preko čitalnice, široke stopnice pa obiskovalca popeljejo v visoko pritličje, kjer se nahaja kavarna, ki se odpira na zunanjo teraso. V tem nadstropju so še pisarne za administracijo. Nad visokim pritličjem so tri galerijske etaže, namenjene začasnim razstavam, posebnim dogodkom in predavanjem, dostopne preko komunikacij na južnem delu objekta. Celotni novi del projekta je podkleten, v kletnih prostorih je zadostna kvadratura za vso arhivsko zbirko muzeja, servisne, skladiščne in tehnične prostore.

VISOKO PRITLIČJE

SHEMA DOSTOPA UPORABNIKOV DO PROSTOROV

NIZKO PRITLIČJE

RAZSTAVNI PROSTORI

PROGRAMSKA PREREZNA SHEMA

JAVNI PROSTORI ADMINISTRACIJA KLET

VERTIKALNE KOMUNIKACIJE SERVISNI PROSTORI SANITARIJE TEHNIČNI PROSTORI

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Delovni proces

delovne skice

delovne makete

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

Fotografije makete

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

7. TEHNIﾄ君I OPIS

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleﾅ｡ Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

KONSTRUKCIJA Konstrukcijska shema projekta se podobno kot pri programski shemi deli na tri dele – obstoječo vilo, novi objekt ter povezovalni del objekta.

SISTEM NOSILNIH AB STEN STREHA

STREŠNA AB REBRASTA PLOŠČA Z IZREZOM ZA VNOS SVETLOBE

NADSTROPJE

ETAŽNA AB REBRASTA PLOŠČA Z IZREZOM ZA VNOS SVETLOBE

ETAŽNA AB REBRASTA PLOŠČA

Konstrukcija obstoječe vile je statično zadostna za potrebe muzeja. Edini konstrukcijski poseg je izvedba jaška za dvigalo v skrajno južno-zahodnem prostoru. Jeklena konstrukcija jaška za dvigalo omogoča tudi raznos sil, ki nastanejo ob prediranju obstoječih talnih plošč. Po potrebi se v obstoječo konstrukcijo vbrizga hidrofobna sredstva za preprečitev prenasičenosti objekta z vlago. Celotni novi objekt je podkleten in izveden kot keson. To preprečuje talni vodi, da bi vdirala v kletne prostore. Za izvedbo gradbene jame je možen široki izkop, razen na mestih, kjer se izkop izvaja ob starem objektu. Tam se obstoječim temeljem starega objekta doda armirano-betonske pilote, ki delujejo kot podpora. Z ustrezno dilatacijo se izvede temelje in nosilne obodne stene kleti. Temelji kleti so v tem delu postavljeni asimetrično glede na osi obodnih sten. Konstrukcijsko shemo novega šestetažnega objekta sestavljata dva tipa konstrukcije. Nizko in visoko pritličje nosita dva armirano-betonska okvirja na jugu in severu objekta. Južni okvir vsebuje komunikacijsko jedro in jaške za razvod instalacij, severni pa zagotavlja prostore za sanitarije, kavarno in servise. Okvirja omogočata prosti tloris v osrednjem delu objekta, zato se v nizkem pritličju objekt poveže z večnamenskim prostorom in knjigarno, v visokem pritličju pa se pisarne in kavarna po vsej dolžini odpirajo v zunanjost in na pohodno strešno teraso. Zgornje tri etaže objekta so galerijske. Obodne stene so armirano-betonske in delujejo kot stenski nosilci z manjšimi izrezi za okenske odprtine. Zaradi take zasnove so lahko zasteklitve v visokem pritličju nemotene, saj ni potrebe po dodatnem podpiranju etažnih plošč. Vse talne plošče v novem objektu so armirano-betonske in rebričaste, rebra so orientirana v smeri krajše stranice objekta. Povezovalni del med objektoma sestavljata armirano-betonska rebričasta talna plošča, ki jo nosijo stene in stebri kletne etaže, ter ravna pohodna streha, ki služi kot zunanja terasa muzeja. Nosijo jo obodne stene ter močnejši nosilec, ki poteka po vzhodni stranici novega objekta. Med rebri ravne strehe se mestoma pojavljajo odprtine, ki služijo kot svetlobniki za vnos dnevne svetlobe v prostor.

NADSTROPJE

ETAŽNA AB REBRASTA PLOŠČA

VISOKO PRITLIČJE

ETAŽNA AB REBRASTA PLOŠČA Z IZREZI ZA STOPNIŠČE IN SVETLOBNIKE

AB PRIMARNI IN SEKUNDARNI PODPORNI NOSILNI ELEMENTI

NIZKO PRITLIČJE

AB KLETNA KONSTRUKCIJA IZVEDENA KOT KESON

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

MATERIALI IN FASADE Tema Muzeja slovenske ilustracije je že od začetka prisotna v oblikovanju objekta. Notranji prostori novega dela muzeja so večinoma barvani na belo in se tako celo povežejo z notranjostjo obstoječega objekta. Glavna razlika je v tlakih, prostori obstoječe vile so tlakovani s keramičnimi ploščicami z zanimivimi vzorci ter s parketom, vsi prostori novega objekta pa so tlakovani z brušenim betonom – terazzom, ki deluje nevtralno in ne predstavlja vizualnega šuma, ki bi znal degradirati razstavljena dela. Pohištvo je narejeno izključno iz lesa z naravnim videzom. Les je namreč zelo primeren material za otroke, na dotik je topel in prijeten. Poleg primernih notranjih prostorov je treba zagotoviti tudi temi primerno zunanjo podobo novega objekta. Ta se jasno loči od vizualne podobe neoklasicistične vile in okoliških objektov, vendar pa ni tako izrazita, da bi preveč izstopala. Fasada iz kovinskih plošč je na nosilno konstrukcijo pripeta preko podkonstrukcije. Plošče so na podkonstrukcijo vijačene. Funkcija stavbe se jasno odraža preko fasade. S tehniko perforacije kovinskih plošč so na fasadi mestoma upodobljeni stilizirani prizori znanih slovenskih ilustracij. Izbrani prizori in lustracije so iz različnih obdobij slovenske ilustracije, na fasadi predstavljajo temo stalne zbirke muzeja. Na izbranih mestih se v fasadi novega objekta pojavljajo okenske odprtine za vnos dnevne svetlobe ter odpiranje pogledov proti okolici. Funkcija prostorov za okni je razstavljanje začasnih in gostujočih zbirk. Programska povezava z zunanjostjo je ustvarjena preko vertikalnih steklenih lamel, ki so nameščene na zunanji strani okenskih odprtin. V vmesne sloje lamel se ob prihodu začasnih ali gostujočih razstav vstavi povečane grafike razstavljujočih avtorjev. Razrez grafik na vertikalne lamele ustvari vizualno igro – celo grafiko je namreč možno videti le ob prihodu do muzeja z južne ali severne strani, pri pogledu s terase pa se lamele komaj opazijo, sprosti pa se pogled v galerijske prostore.

http://www.abmp-architekten.de/artikel/wg-sasbach.html

tlak iz brušenega betona

pohištvo iz lesa

spuščeni stekleni strop

perforirani fasadni paneli

http://www.swissmade-architecture.com/?seite=Picture&bid=108

http://pr.designbuybuild.co.uk/release/585768475

MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

http://www.swissmade-architecture.com/?seite=Picture&bid=108

http://pr.designbuybuild.co.uk/release/585768475

ENERGETSKA ZASNOVA OBJEKTA Celotni objekt, vključno s staro vilo, se priključi na obstoječe komunalne priključke kanalizacije, vodovoda, plinovoda in elektrovoda. V starem objektu se po potrebi napelje dodatne instalacije ob novem jašku za dvigalo. Razvodi instalacij so v novem objektu speljani preko instalacijskih jaškov na južnem delu objekta, pod stropi, po stenah ter po tleh. Stavbno pohištvo v starem objektu se zamenja za energetsko varčnega, ki je po videzu indentičen staremu. Strešna konstrukcija starega objekta se ohrani, odstrani se frčade, ki so bile narejene naknadno. Streho se na novo izolira in pokrije s strešniki, s tem se povrne originalni videz objekta. Ogrevanje starega objekta je urejeno preko obstoječih klasičnih radiatorjev, ogrevanje novega objekta pa s talnimi konvektorji oziroma s sistemom talnega ogrevanja za enakomernejše gretje površin. Talno ogrevanje zagotavlja tudi udobno sedenje ali ležanje na tleh, kar je koristno predvsem v prostorih namenjenim otrokom. Novi del objekta je klimatiziran preko centralnega klimata, ki se nagaja v kletni etaži. Kanalski razvod je predviden preko odprtin v stropih in tleh in deluje po principu odvajanja (srkanja) zraka iz prostorov v zunanjost. https://srv3dgis.ljubljana.si/Urbinfo/web/profile.aspx?id=Urbinfo@Ljubljana

SHEMA POŽARNIH POTI, IZHODOV IN ZBIRNIH MEST

DOSTOP IN KOMUNIKACIJE ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE

POŽARNA VARNOST Požarna varnost v obstoječem objektu se uredi v skladu z zakoni spomeniškega varstva. Na potrebnih mestih bi bilo treba vgraditi požarna vrata (lahko steklena – drsna, ali navadna, ki se le v primeru nevarnosti zaprejo avtomatsko). Pobeg iz obstoječe vile na prosto je možen preko obstoječega glavnega vhoda ali preko nove vstopne avle v nizkem pritličju. Odmiki od sosednjih objektov so zadostni, da je preprečeno širjenje požara iz objekta na objekt. Objekt je zasnovan tako, da je možno omejiti požar le na del objekta. Zasnova novega objekta je odprta in omogoča enostavno delitev v požarne sektorje. Vsaka etaža predstavlja svoj požarni sektor. Pobeg pred požarom je omogočen preko armirano-betonskega jedra na južnem delu novega objekta, ki teče od kletne do zgornje etaže objekta. Prehodi in poti namenjeni bežanju so dovolj široki in ustrezno dolgi. Vse dimenzije požarnih poti ustrezajo pravilniku požarne varnosti v stavbah (TSG – 1 – 001 : 2010). Naprave za gašenje se postavijo na vidna mesta v predpisanem številu. Celotni muzej se opremi s sistemom aktivne požarne zaščite, vključi se sistem za javljanje in alarmiranje požara. Šprinkler sistem za potrebe muzeja ni nujen, je pa dobrodošel, razvod cevi bi bil urejen nad spuščenimi stropi, pod stropovi bi bili le razpršilci vode. Dostopnost objekta za intervencijske površine je mogoča praktično z vseh strani. Večje intervencijske površine (npr. za parkiranje gasilskega tovornjaka ali dostavnega tovornjaka) so na severni in zahodni strani objekta (dostop iz Čufarjeve ulice) ter na južni in vzhodni strani objekta (dostop s Komenskega ulice).

PRILAGOJENOST ZA GIBALNO OVIRANE OSEBE Dostop do objekta je mogoč iz Komenskega, Resljeve in Čufarjeve ulice. Vsi trije dostopi so zasnovani tako, da ne predstavljajo preprek gibalno oviranim. Vhod v muzej za gibalno ovirane osebe je omogočen na južni strani novega objekta, kjer so zunanja vrata, ki se odpirajo neposredno v notranje dvigalo. Z dvigalom se oseba spusti v nizko pritličje, kjer je sprejemnica z blagajno. Novi objekt ima poleg stopnišča še prostorno dvigalo, ki med seboj povezuje vse etaže. Obstoječi objekt ima v originalnem stanju le široko stopnišče, v projektu prenove pa je zasnovano dvigalo v južnem delu objekta, ki povezuje vse etaže starega objekta. Začasna parkirna mesta se nahajajo ob zahodni fasadi objekta, kjer širina prostora omogoča prehodnost tudi v primeru parkiranih avtomobilov. Parkirišča se nahajajo v neposredni bližini vhoda za gibalno ovirane osebe. Dodatna možnost dostopa za vozila z gibalno oviranimi osebami je preko glavnega trga. MUZEJ SLOVENSKE ILUSTRACIJE: Idejni projekt prenove in dozidave vile na Komenskega 9 v Ljubljani

Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . magistrsko delo . Gregor Bucik . mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2008 . Ljubljana 2015

8. GRAFIČNI DEL PROJEKTNE NALOGE

ureditvena situacija ureditvena situacija

1:1000 1:500

tloris kleti tloris nizkega pritličja tloris visokega pritličja tloris prve etaže tloris druge etaže tloris tretje etaže tloris strehe

1:200 1:200 1:200 1:200 1:200 1:200 1:200

prerezi

1:200

fasadni pas

1:20

prostorski prikazi