Samir salihović diploma by fa diploma

Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo

Diplomska naloga

IDEJNA ZASNOVA OLIMPIJSKEGA BAZENA ŠKOFJA LOKA SAMIR SALIHOVIĆ

Ljubljana, 2013

Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo

Zavod za šport Škofja Loka

Diplomska naloga

IDEJNA ZASNOVA OLIMPIJSKEGA BAZENA ŠKOFJA LOKA Diplomant: Samir Salihović Leto vpisa: 2006/07 Mentor: prof.dr. Lucija Ažman Momirski Konzultant za statiko: prof.dr.Vojko Kilar Konzultant za požarno varnost: doc. dr. Domen Kušar

Ljubljana, 2013

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Luciji Ažman Momirski za strokovno pomoč, usmeritve in nesebično podporo pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi doc. Črtomiru Mihelju za vse nasvete in strokovne usmeritve skozi celoten študij. Posebna zahvala gre Zavodu za šport Škofja Loka za donacijo pri vezavi in tisku diplomskega dela. V veliki meri je mojo življenjsko zgodbo zaznamovala moja partnerica Petra, ki je vseskozi verjela v moje sposobnosti, mi stala ob strani v dobrem in slabem ter pomagala uresničiti sanje. Za to sem ji neizmerno hvaležen. Hvala vsem mojim, ki so ves čas verjeli vame. Hvala!

KAZALO 1.0 UVODNA POGLAVJA 1.1 Uvod 1.2 Oris problema 1.3 Namen in cilj naloge 2.0 TEORETSKA IZHODIŠČA 2.1 Voda - izhodišče 2.2 Razvoj plavalnih objektov v svetu in v Sloveniji 2.3 Razvoj (organiziranega) plavanja v Sloveniji 2.4 Plavalni objekti glede na vodne aktivnosti 3.0 ŠIRŠA IN OŽJA LOKACIJA 3.1 Zgodovina občine Škofja Loka 3.2 Razvoj Škofje Loke 3.3 Šport v Škofji Loki 3.4 Makrolokacija 3.4.1. Namenska raba na poselitvenih območjih 3.4.2. Promet 3.4.3. Zaznavna analiza 3.4.4. Omrežje dejavnosti 3.4.5. Hidrografija 4.0 TEHNOLOGIJA ETFE 4.1. Raziskovalni začetki 4.2. Prve napihljive konstrukcije 4.3. ETFE-folije 4.4. Karakteristike ETFE 5.0 PRIMERI DOBRE PRAKSE 5.1. Nacionalno središče vodnih športov v Pekingu 5.2. Nacionalna dvorana v Pekingu 5.3. Plavalni bazen in zdravilišče Kelsterbach 6.0 ZAHTEVE ZA PROJEKTIRANJE BAZENA 6.1 Vrste kopališč 6.2 Osnovne in splošne smernice za načrtovanje bazena v javni rabi 6.3 Predpisi in zakonski standardi 6.4 Funkcionalna shema Olimpijskega bazena Aqualonca v Škofji Loki 6.4.1 Vhod in avla 6.4.2 Garderobe, prhe in sanitarije 6.4.3 Bazenska ploščad 6.4.4 Higienske zahteve vode in tehnika 7.0 PROJEKTNA NALOGA 7.1 Koncept 8.0 ARHITEKTURNA ZASNOVA 8.1 Konstrukcijska zasnova 9.0 IZKAZ POŽARNE VARNOSTI ZA OBJEKT OLIMPIJSKI BAZEN ŠKOFJA LOKA 10.0 GRAFIČNE PRILOGE Situacija M 1:1000 Tloris klet M 1:250 Tloris pritličje M 1:250 Tloris nadstropje M 1:250 Prerez A-A M 1:250 Prerez B-B M 1:250 Fasada S/J M 1:250 Fasada V/Z M 1:250 Detajl M 1:10 Požarna varnost: Tloris klet M 1:250 Tloris pritličje M 1:250 Tloris nadstropje M 1:250 11.0 PROSTORSKI PRIKAZI 12.0 VIRI

1.0 UVODNA POGLAVJA 1.1

Uvod

Voda zaradi svojih lastnosti predstavlja posebno okolje, v katerem posameznik občuti blagodejen učinek, se sprošča in osvobaja (vsakodnevne) napetosti. Voda sprošča telo fizično in psihično, uporablja se celo za zdravljenje, saj umirja krče v trebuhu, zaradi vlage pa je učinkovita tudi pri astmatikih. Redno plavanje ima ugoden učinek na hrbtne mišice (posledično na celoten hrbet in telesno držo, saj je hrbtenica v vodi razbremenjena), na kapaciteto pljuč ter vpliva na trebuh, noge in zadnjico. Plavanje je zato ena izmed najprimernejših oblik aktivnosti za vsakogar. Plavanje je v Sloveniji dobro prepoznaven šport z dolgo tradicijo. Kot obliko rekreacije ga prakticira vse več rekreativcev. Prav tako je veliko organiziranih plavalnih klubov oziroma društev, ki delujejo pod okriljem Plavalne zveze Slovenije. Prednost plavalnega športa je v tem, da se z njim lahko ukvarjamo vse leto, saj nam to v zimskem času omogočajo dvorane z bazeni, v letnem času pa bazeni in kopališča na prostem. Za plavanje so primerna tudi jezera, določeni deli rek, bajerji in morje. Vrhunsko plavanje je v Sloveniji dobro razvito, česar pa ne moremo trditi za plavalno infrastrukturo. V Sloveniji sta le dva pokrita olimpijska bazena, in sicer v Kranju in v Mariboru. Kljub temu se slovenski plavalni šport lahko pohvali z vrsto odličnih plavalcev, ki dosegajo izvrstne rezultate v evropskem in svetovnem merilu. Ne moremo pa mimo vprašanja, koliko bi lahko z boljšimi pogoji pripomogli h kvalitetnejšemu delu s slovenskimi plavalci. Glede na razširjenost plavalnega športa v Sloveniji bi bilo potrebno razmišljati o zgraditvi večjih plavalnih centrov in/ali manjših bazenskih kompleksov na manjših območjih. Ne le vrhunsko plavanje, predvsem znati plavati je tisti pojem, ki je za današnje generacije staršev in njihovih otrok nepogrešljiva veščina/spretnost, ki jo želi usvojiti vsak izmed nas. Ne nazadnje pa je plavanje zdrava rekreacija, saj blagodejno vpliva na telo in je hkrati idealna za posamezne ciljne skupine, kot so bolniki, predvsem astmatiki, za tiste s hrbteničnimi težavami, za ljudi, ki se srečujejo s prekomerno telesno težo, za nosečnice idr. Plavanje je vseživljenjski šport, ki poskrbi za fizično in psihično ugodje. Vlaganja v infrastrukturo je iz leta v leto težje, zato je potrebno razmišljati širše in omogočiti večfunkcionalne plavalne centre, ki bodo vse leto nudili organizirano vadbo posameznim ciljnim skupinam ter omogočili rekreacijo vsem zainteresiranim.

Slika 1: ŠD Pingvinček

1.2 Oris problema Prvo kopališče s kabinami na območju Škofje Loke je datirano z letnico 1318. Škofja Loka je mesto športa, kar potrjuje praznovanje 100-letnice športa leta 2006. Kljub temu mesto nima plavalnega bazena, ki bi omogočil rekreativne in tekmovalne plavalne aktivnosti. Prebivalci Škofje Loke morajo zato do oddaljenih Železnikov ali do olimpijskega bazena v Kranju, kar pa je predaleč in preveč zamudno. V Škofji Loki tudi ni plavalnega kluba. Škofjeločani že nekaj časa opozarjajo na manjkajoči program, hkrati pa izražajo veliko željo po izgradnji plavalnega bazena. Z uresničitvijo bazenskega programa in spremljajočih ureditev bi Škofja Loka zopet postala kopališko mesto. 1.3 Namen in cilj naloge Izbrana lokacija plavalnega bazena v Škofji Loki je na levem bregu reke Sore, za osnovno šolo Ivana Groharja. Naloga je izdelava predloga bazenskega sestava zasnove na izbrani lokaciji. Bazenska celota je sestavljena iz dopolnilnih programov (svet savn, masažni programi, fitnes, skupinske vadbe), urejena pa je tako, da lahko bazen polno deluje v vseh letnih časih, kar omogoča premična streha z ETFEtehnologijo: poleti z razširitvijo ležalnega dela do brega Sore, pozimi znotraj pokritega bazena.

Ključne besede: olimpijski bazen, Škofja Loka, ETFE, premična streha, Aqualonca, avla, garderobe, koncept

2.0 TEORETSKA IZHODIŠČA 2.1 Voda – izhodišče Voda nas spremlja na vsakem koraku, z njo so se srečevali že v prazgodovini, z naseljevanjem ob vodi in s spoznavanjem neznanega. Stik z vodo nas ohranja v fizični in psihični stabilnosti, saj ima voda neverjetno moč ter pozitivno in celo blagodejno vpliva na človeško telo in zdravje. Danes je voda postala samoumeven element, zato je premalo cenjena. Voda je namreč naravni vir, ki ni nadomestljiv z ničemer. V diplomski nalogi bo predstavljena zasnova bazenskega kompleksa, ki s pridom izkorišča naravne danosti lokacije in je nizko energetsko zasnovan. Večfunkcionalen športno-izobraževalni kompleks bo predstavljal tudi prostor za druženje in za različne dejavnosti, dogodke in prireditve. Sodobna zasnova objekta bo omogočala delovanje le-tega preko celega leta, kar predstavlja veliko prednost, predvsem pa vpliva na kakovost bivanja na škofjeloškem območju in njegovi (širši) okolici. S tem bo objekt predstavljal dodano vrednost prebivalcem in okolju.

Slika 2: Plavalka ŠD Pingvinček

2.2 Razvoj plavalnih objektov v svetu in v Sloveniji Začetki kopališč v svetu segajo daleč v zgodovino. T. i. kopalne sobe so se začele pojavljati že v 2. st. pr. n. št. v starem Egiptu. Namenjene so bile obredom in vsakodnevni uporabi. V 5. st. pr. n. št. je Pitagora hladno kopel priporočal za zdravljenje. Grki so kopanju dodali nekoliko drugačen pomen, in sicer kot kopanje za osebno higieno, za zdravje in za užitek (Žitnik, 2010, str. 9). Zgodbo o antičnih kopališčih je potrebno pričeti z grškim gimnazijem1. Edini element grškega gimnazija, ki ga lahko povežemo s kopanjem in umivanjem, je loutron (prostor za umivanje s hladno vodo). Gradnje kopališč so se razcvetele v Rimu, saj se poreklo in razvoj rimskih kopališč naslanjata na razvoj ogrevalnega sistema (Ažman Momirski, 2004, str. 124). Rimskim kopališčem so bila zgled grška kopališča, saj grško kopališče v Olimpiji (okoli 100 pr. n. št.) s svojim sistemom ogrevanja tal predstavlja odločilni korak k razvoju kopališke tehnologije. Enostaven ogrevalni sistem, ki se pojavi že pri grških kopališčih, je s soparo vroče vode vrelca ali s toploto oglja zadostoval za ogrevanje nizkih prostorov brez oken (Ažman Momirski, 2004, str. 124). Glavna značilnost rimskih kopališč so bili trije deli oziroma prostori (frigidarij, tepidarij in kaldarij), vendar se interpretacije posameznih delov kopališč, ki opredeljujejo prostore kopališč, pri različnih avtorjih razlikujejo ali si celo nasprotujejo (Ažman Momirski, 2004, str. 137). Avtorica (prav tam, 2004, str. 138) navaja, da naj bi bilo središče kopališkega kompleksa urejeno zelo različno; njegova ureditev je bila odvisna od obsega gradnje in zasnove stavbe. Opisi kopališč in poimenovanja njihovih prostorov so zelo subjektivna. Slika 3: Rimsko kopališče Vir: http://www.historvius.com/roman-baths-bath-330/pictures/374/

Razvoj kopališč se je nadalje širil na Bližnji vzhod, kjer so se razvila parna kopališča (s temperaturo 38° C) ob bazenih z ogrevano vodo in kopališča za znojenje z vročim zrakom (danes savne). V srednjem veku je sledil zaton gradnje kopališč; gradnja se je nadaljevala šele v času renesanse. V 13. stoletju so v Angliji zgradili 32 metrov dolg, 16 metrov širok in 1,6 metra globok bazen. Prvo kopališče je dobil Pariz (1760) na reki Seni, na reki Donavi ga je leta 1781 dobil Dunaj. Prva zimska kopališča segajo v drugo polovico 19. stoletja. Med letoma 1855 in 1877 so bila zgrajena v Nemčiji (Berlin, Leipzig, Magdeburg in Köln). V začetku 20. stoletja, leta 1908, pa je bila v Londonu ustanovljena mednarodna plavalna zveza – Federation Internationale de Nation Amateur (FINA). S tem se je v razvitih evropskih državah pospešila gradnja kopališč, ki so jih gradili na naravnih vodah, sledil je razcvet bazenskih kopališč, sprva letnih, kasneje še zimskih z ogrevano vodo. V času prve in druge svetovne vojne je gradnja kopališč prešla v zaton, v 50. in 60. letih dvajsetega stoletja pa ponovno beležimo nadaljnjo gradnjo teh objektov, saj so v Franciji in Nemčiji zgradili kar 1000 komunalnih kopališč za namen opismenjevanja na področju plavanja, za zapolnitev prostega časa in za tekmovanja (Jurak idr., 2002, str. 27). Vsa kopališča so bila zgrajena in vzdrževana iz sredstev državnega proračuna, tako kot je še danes (Šink, 1998). Danes so kopališča in/ali bazeni dobili dodaten pomen, saj so namenjeni animacijam za zdravstvene in za sprostitvene namene, za učenje plavanja in za treniranje. Današnja celovita ponudba gostom kopališč ponuja tudi storitve za izboljšanje zdravstvenega stanja, kot so masaže, savne, fitnes centri, prostori za skupinske vadbe in druženje.

Športna in intelektualno-izobraževalna ustanova (Ažman Momirski, 2004, str. 128).

Zgodovina kopališč na območju današnje Slovenije sega v rimsko obdobje. Arheološke najdbe kažejo, da je bilo nekaj javnih kopališč na območju današnje Ljubljane in Ajdovščine. Arheologi so odkrili še nekatere zasebne bazene znotraj ostankov rimskih vil, in sicer Barkovlje pri Trstu, Središče ob Dravi, Ptuj in Gambelce pri Dragonji. Tako kot v Evropi, tudi v Sloveniji sledi zaton gradnje kopališč, nadaljnji razvoj zasledimo šele v začetku 20. stoletja. Leta 1904 je bilo v Ljubljani ob Ljubljanici v Trnovskem pristanu zgrajeno kopališče z vojaško plavalno šolo. S tem naj bi se na območju današnje Slovenije začelo organizirano plavanje (Jurak idr., 2002, str. 28). Drugi viri pričajo o organiziranem plavanju in prvih kopališčih na slovenskih tleh že konec 19. stoletja in kot zibelko organiziranega plavanja označujejo Bled. Leta 1893 je imel Bled devetnajst kopališč, že pred prvo svetovno vojno je bil tam močno razvit turizem, blejski plavalci pa naj bi že pred prvo svetovno vojno nastopali na tekmovanjih zunaj Slovenije. Na Bledu je bilo 15. avgusta 1919 organizirano prvo plavalno tekmovanje, že naslednje leto (1920) pa je pobudo prevzela Ljubljana in 12. septembra na Ljubljanici organizirala veliko plavalno prireditev – kot prvo uradno prvenstvo Slovenije (Prešern in Trbovc, 1995, str. 12–13). Tako se je začel razvoj gradnja plavalnih objektov, ki so se do danes zgradili in ohranili po časovnem razporedu:

Slika 4: Grajsko kopališče v Radovljici Vir: http://www.stvar.si/obla_gorica

1904–1924: - kopališče ob Ljubljanici v Trnovskem pristanu, - kopališče Kolezija, - kopališče na Bledu v Grajski kopeli, - kopališče Grič na Krki, - kopališče na Dravi v Mariboru. 1929 – mejnik v razvoju plavanja v Sloveniji: - novo kopališče Ilirija – zgrajeno na pobudo ing. Stanka Bloudka. Obdobje do druge svetovne vojne: - kopališče Otok v Mariboru (1930), - Grajsko kopališče v Radovljici (1933), - kopališče v Rimskih Toplicah (1931), - naravna kopališča v Portorožu, - naravna kopališča na Ptuju, - bazen v Mežici (1934), - bazen v Murski Soboti in Višnji gori (1936) (Prešern in Trbovc, 1995, str. 17). Značilnost omenjenih kopališč je bila vsa potrebna infrastruktura, in sicer bazeni, čistilne naprave s sistemom filtracije, dezinfekcije, garderobe, sanitarije, prostori za sončenje, restavracija. Tako je bilo poskrbljeno za varnost kopalcev in higieno (Jurak idr., 2002, str. 29).

Slika 5: Novo kopališče Ilirija Vir: http://www.rtvslo.si/sport/novice/s-planico-in-ilirijo-ravnamo-kot-svinja-z-mehom/217860

Obdobje po drugi svetovni vojni: Raziskave o številu neplavalcev in številu smrti z utopitvami v Sloveniji so pokazale na neurejenost slovenskih kopališč, neurejeno pa je bilo tudi pravno okolje za kopališča, saj nismo imeli pravne podlage in predpisov s standardi javnih kopališč. Prvi zakon o predpisih in standardih javnih kopališč je nastal šele leta 1987: Zakon o varnosti na organiziranih kopališčih s podzakonskima aktoma (Pravilnik o varnosti na organiziranih kopališčih in Pravilnik o higienskih zahtevah za kopalne vode), ki so določali osnovne normativne zahteve: osnove za ureditev reda, varnosti in minimalnih higienskih zahtev za poslovanje organiziranih kopališč (Šink, 1998). Izgradnje prvih kopališč in ureditev pravnih podlag so vzpodbudile tudi druge slovenske kraje, da so pričeli z izgradnjo letnih (in zimskih) kopališč (Prešern in Trbovc, 1995, str. 17). V letih po drugi svetovni vojni do danes so se v Sloveniji zgradili številni plavalni objekti. Vendar je potrebno poudariti, da se je z razvojem kopališč in bazenov spremenila opredelitev kopališč in/ali bazenov. Tako bazenska kopališča razvrščamo na dvoranska kopališča, kopališča na prostem in kombinacijo obeh vrst kopališč.

Slika 6: Olimpijski bazen Kranj Vir: http://www.zsportkranj.si/ZSPORT_SI.asp?lytoo=zavod_za_sport_kranj/objekti/sportni_center_kranj/letno_kopalisce_kran j&page=074938edbda6ca6fdd85de4900e48d49__-

Stanje bazenskih kopališč v Sloveniji danes je: 586 bazenov in 165 kopališč (Bitenc in Gale, 2011, str. 8). Podatki obsegajo tista kopališča, ki so v letu 2010 sodelovala v raziskavi o kvaliteti bazenskih voda, zato te številke ne dajejo natančne ocene. Vsekakor lahko ugotovimo, da je njihovo število večje.

2.3 Razvoj (organiziranega) plavanja v Sloveniji Natančnega podatka o začetku organiziranega plavanja ni, lahko pa ga povežemo z izgradnjo prvih kopališč na Slovenskem. V 19. stoletju se je začel organizirani šport v Sloveniji (telovadba, planinstvo, kolesarstvo, sabljanje in veslanje). Na prvem kopališču v Trnovskem pristanu (1904) so bili organizirani igralni popoldnevi za ljubljanske srednješolce. Že takrat lahko beležimo organizirane oblike plavanja. Nekateri navdušeni plavalci z Bleda so se v začetku 20. stoletja udeležili plavalnih tekmovanj v Karlovcu in Zagrebu (Prešern in Trbovc, 1995, str. 11). Tu so bili plavalci najbolj aktivni in so priredili tudi prvo plavalno tekmovanje. Nadaljevali so v Ljubljani in kasneje še v drugih slovenskih mestih. Leta 1921 je bila ustanovljena Plavalna zveza Jugoslavije s sedežem v Zagrebu, v Ljubljani so bile v tistem času že štiri plavalne organizacije (Primorje, Ljubljanski športni klub, Ilirija in Svoboda). Razvoju plavalnih objektov je v Sloveniji sledil razvoj organiziranega plavanja. V času vojne so dejavnosti plavalnega "opismenjevanja" zamrle, vendar so se po vojni začele organizirati v naslednjih krajih po Sloveniji: Ljubljana, Maribor, Kranj, Kamnik, Radovljica, Bled, Trbovlje, Krško, Piran, Celje, Ptuj, Kočevje, Koper, Murska Sobota, Jesenice in Ravne na Koroškem. Obratovanje teh kopališč je bilo prepuščeno upravljavcem kopališč, vzdrževanje in poslovanje pa lokalnim oblastem. Tako je bila njihova gradnja prepuščena ozaveščenosti lokalnih oblasti (Jurak idr., 2002, str. 29).

Slika 7: Logo Plavalne zveze Slovenije Vir: http://www.plavalna-zveza.si/

Za slovensko plavanje je bila pomembna ustanovitev skupščine Ljubljanske plavalne podzveze 16. junija 1922 – današnja Plavalna zveza Slovenije. V takratno zvezo so se s skupno okoli 200 člani vključili LSK (Ljubljanski športni klub), Primorje, Ilirija, Jadran, Žensko telovadno društvo Svoboda in Športni klub Celje (Prešern in Trbovc, 1995, str. 13–14). Leta 1948 je bila organizirana Plavalna zveza Slovenije (PZS), v katero so bili vključeni vsi takratni plavalni klubi (Vaterpolo po II. svetovni vojni). Takratna plavalna zveza je skrbela za razvoj plavanja, vaterpola in skokov v vodo. Današnja PZS ima včlanjenih 34 plavalnih klubov, katerih poslanstvo je usmerjeno v promocijo plavanja z nalogo, da čim širšemu krogu prebivalcem omogočajo plavalne aktivnosti. Zavzemajo se za širjenje in popularizacijo plavalnega športa v posameznih krajih in vzpodbujajo plavanje kot aktivnost za prosti čas. Razvoj plavanja je tesno povezan z razvojem in gradnjo (bazenskih) kopališč na slovenskih tleh. Z razcvetom plavalnega športa in gradnjo kopališč pa so se začeli tudi uspehi slovenskih plavalcev, ki so zaznamovali slovensko plavanje. Z dosežki in celotnim razvojem se (je) tako spodbuja(lo) še večje zanimanje in udejstvovanje v plavalnem športu.

2.4 Plavalni objekti glede na vodne aktivnosti Na plavalnem področju v Sloveniji deluje organizacija PLAVALNA ZVEZA SLOVENIJE. Plavalna zveza Slovenije je nacionalna panožna zveza, ki pokriva naslednja področja plavalnega športa: plavanje, daljinsko plavanje, skoke v vodo, sinhrono plavanje, rekreacijo in druge plavalne aktivnosti. V Sloveniji so najbolj uveljavljeni plavanje, daljinsko plavanje in rekreacija. Delovanje na področju skokov v vodo je bilo aktivno le v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja oziroma do leta 1979, ko so odstranili skakalni stolp na Bloudkovi Iliriji. S tem so skoki v vodo v Sloveniji začeli izumirati, v Sloveniji pa nimamo več kluba in/ali društva, ki bi se ukvarjal s tem športom. Sinhrono plavanje je v Sloveniji slabo razvito. Športni društvi, ki pokrivata to dejavnost, sta le v Kopru in Velenju. Plavanje Plavanje sestavlja pet disciplin oziroma stilov (prosto oziroma kravl, prsno, delfin, hrbtno in mešano), na podlagi katerih so predpisana nekatera pravila, kot npr. dimenzije štartnih blokov, ki jih v nadaljevanju tudi predstavljam.

Slika 8: Dimenzije plavalnega bazena Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Swimming_pool_50m_2008.svg

Plavalna tekmovanja se odvijajo v plavalnih bazenih, dimenzij: 50 m dolžine, 21–25 m širine in (priporočljivo) 1,8 m globine (t. i. 50-metrski bazeni) ali 25 m dolžine z enakimi dimenzijami širine in globine (t. i. 25-metrski bazeni). V pravilih Mednarodne plavalne zveze (Fina pravila za bazene i opremu, 2010) je zapisano, da je minimalna globina vode, v kateri se še lahko izvajajo mednarodna plavalna tekmovanja 1,00 m, medtem ko se na tisti strani bazena, kjer so postavljeni štartni bloki, zahteva 1,35 m globine (v dolžini od 1,00 m do 6,00 m od stene bazena). Plavalne steze so široke 2–2,5 m in so med seboj ločene s plavalnimi progami, ki morajo segati preko cele dolžine bazena. Pritrjene so na nosilce, skrite v končne zidove bazena. Proge so izdelane iz plovcev premera od 0,05 m do 0,15 m, ki so nanizani eden za drugim. Tudi barva plovcev je določena, in sicer do dolžine 5,00 m od roba bazena mora biti drugačna od barve ostalih plovcev (Fina pravila za bazene i opremu, 2010). Določene so tudi dimenzije štartnih blokov: višina zgornje plošče štartnega bloka mora biti od 0,50 do 0,75 m nad vodno gladino. Površina zgornje plošče mora biti velika najmanj 0,50 m krat 0,50 m in prekrita s snovjo, ki ne drsi. Največji dovoljeni nagib zgornje plošče štartnega bloka je 10 stopinj. Konstrukcija štartnega bloka mora plavalcem pri prostem, prsnem in delfinovem slogu omogočati oprijemanje s strani in od spredaj. Priporočeno je, če debelina zgornje plošče presega 0,04 m, da izrežemo oprimke širine najmanj 0,10 m na vsaki strani in 0,40 m spredaj tako, da je površina oprimkov 0,03 m pod površino zgornje ploskve štartnega bloka (zgornja plošča štartnega bloka je na robovih debela 0,03 m). Ročaji za hrbtni štart morajo biti pritrjeni 0,30–0,60 m nad vodno površino tako, da omogočajo vodoravno in navpično prijemanje pri štartu. Ročaji morajo biti vzporedni s ciljno steno in ne smejo izstopati iz nje. Na štartni strani mora biti globina vode na razdalji od 1,0 m do 5,0 m od zidu najmanj 1,2 m. (Fina pravila za bazene i opremu, 2010).

Daljinsko plavanje Daljinsko plavanje se običajno odvija na odprtih voda, kot so morje, jezera, reke, in sicer v treh razdaljah (5 kilometrov, 10 kilometrov in 25 kilometrov). Posamezna tekmovanja se lahko odvijajo tudi v bazenskih kompleksih. Tako imamo tudi v Sloveniji državna prvenstva v daljinskem plavanju v bazenih. Dimenzije plavalnih bazenov za daljinsko plavanje so enake dimenzijam bazenov za plavanje.

Slika 9: Daljinsko plavanje Vir:http://www.siol.net/sportal/drugi_sporti/plavanje/2012/06/persetovi_cetrto_mesto_v_antalyi.aspx

Skoki v vodo Skoki v vodo se pri nas izvajajo v jezera in reke, manj v bazene. T. i. discipline pri panogi skoki v vodo so skoki z 1-metrske in 3-metrske deske, s 5-metrskega, 7,5-metrskega in 10-metrskega stolpa in sinhroni skoki (v parih). Sodniki skokov v vodo ocenjujejo eleganco skokov, njihovo zahtevnost ter figure, ki jih tekmovalec izvede. Dimenzije bazenov za skoke v vodo so prav tako določene: 18 m dolžine, 21 m širine in (priporočljivo) 5 m globine (najmanj 3,80 m) (Diving Facilities, 2010).

Slika 10: Skoki v vodo Vir: http://0.tqn.com/d/diving/1/0/c/4/-/-/82236913.jpg

Sinhrono plavanje Za tekmovanje v sinhronem plavanju mora imeti bazen dimenzije: (najmanj) 25 m dolžine in 12 m širine. Na območju površine 12 m krat 12 m mora biti bazen globok najmanj 3,0 m, medtem ko je globina preostalega dela najmanj 2,0 m (Pools for synchronised swimming, 2010).

Slika 11: Sinhrono plavanje Vir:http://www.siol.net/sportal/olimpizem/london_2012/sporti_info/2012/06/sinhrono_plavanje.aspx

VATERPOLSKA ZVEZA SLOVENIJE Vaterpolo Vaterpolska zveza Slovenije pokriva področje vaterpola. Gre za moštveno igro z žogo, ki se je razvila v 19. stoletju v Angliji. V posamezni ekipi je 13 igralcev (od tega 6 v rezervi in 7 v igri). Gol ima dimenzije 3 m dolžine in 0,9 m višine. Plavalni bazen, v katerem se vaterpolo odvija, mora imeti dimenzije 30 m dolžine (25 m za ženske) in 20 m širine. Globina mora biti najmanj 1,8 m, priporočljivo pa je 2,0 m. Pri vaterpolu je zaradi narave tega športa določena tudi najmanjša višina stropa objekta, ki je 7 m (Pools for water polo, 2010).

Slika 12: Igra vaterpolo Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:WaterPolo.JPG

Slika 13: Logo Vaterpolske zveze Slovenije Vir: http://www.vaterpolska-zveza.si/

3.0 ŠIRŠA IN OŽJA LOKACIJA 3.1 Zgodovina občine Škofja Loka

Nekatere najdbe pričajo, da se je na loškem območju – porečje Poljanske in Selške Sore – človek naselil že zelo zgodaj. Najdišče v Lubniškem Kevdrcu in sosednji Lubniški jami, kjer so našli kamnito orožje in koščeno orodje, spada med najvišje ležeča najdišča v Sloveniji in na širšem balkanskem območju. Grobovi v Kališih na Selškem in najdena železna žlindra na hribu pri Češnjici nad Kališem priča, da se je na tem območju človek že v halštatski dobi ukvarjal z železom. Iz 5. st. p. n. št. izvirajo tudi gomile, najdene na Sorškem polju. O rimski dobi na območju Puštala pri Škofji Loki pričajo številni ostanki vodovodnih cevi, rimskih vaz in novcev, rimski grobovi na Selškem pa pričajo, da je bilo to območje poseljeno že v rimskem času. O 6. stoletju, obdobju slovanske naselitve, pa zaradi nezadostnih raziskav ne vemo veliko. Ozemlje nekdanjega loškega gospostva je obsegalo Škofjo Loko, Poljansko in Selško dolino, Škofjeloško pogorje, del Polhograjskega hribovja, obrobje Jelovice in Spodnjih bohinjskih gora ter Sorško polje. Arheološka odkritja pričajo, da je bilo ozemlje redko naseljeno že davno pred pisanimi viri, nekje od konca mlajše kamene dobe (2000 let pred Kr.) oziroma od eneolitika. Že takrat sta bili odkriti jami, in sicer rov Kevdrc in Lubniška jama, ki sta obrnjeni proti jugu za ugodnejšo naselitev. Naselitev je bila privlačna tudi zaradi prehoda iz Ljubljanske kotline v Posočje (Stele, 1995, str. 9).

Slika 14: Škofja Loka – Valvasor Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:%C5%A0kofja_Loka-Valvasor.jpg

Leta 973 se začne razgibana in pisana zgodovina območja Škofje Loke, ko je nemški vladar Oton II. bogato obdaril freisinško škofijo s prostranim ozemljem na območju Kranjske krajine. Najprej ji je 30. junija 973 podaril celotno porečje Selščice ter ozemlje na Sorškem polju (zahodno od potoka Žabnica od njenega izvira pod Sv. Joštom do izliva v Soro pri Lipici). Nekoliko kasneje, novembra istega leta, pa je cesar Oton II. freisinško posest še povečal. Tako je freisinška škofija pridobila še vzhodni del Poljanske doline (Blaznik, 1973, str. 11). Poimenovali so jo Škofja Loka (Stele, 1995, str. 9). V nemških zgodovinskih zapisih pa se največkrat pojavlja ime Lack ali Bischoflack (prav tam, str. 9), medtem ko zasledimo, da jo Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske omenja z latinskim imenom Locopolis (Valvasor, 1951, str. 224). Slovensko ime Škofja Loka se pojavi šele v 13. stoletju (Stele, 1995, str. 9).

Slika 15: Škofja Loka (Jožef Wagner, Škofja Loka, 1843, litografija)

Takratno naselje je v 13. stoletju dobilo tržne pravice, kot mesto pa je bilo prvikrat omenjeno leta 1274. Freisinški škofi so bili na oblasti od leta 973 do leta 1803. Sledilo je podržavljanje posesti s strani Avstro-Ogrske, s prehodom v državno last pa je mesto izgubilo upravno samostojnost in njegov razcvet je začel usihati. Mesto se je razvijalo na dveh terasah, zgornji in spodnji. Na zgornji terasi je gosposki trg, imenovan Plac (danes Mestni trg), na spodnji se je razvila četrt skromnejšega prebivalstva, imenovana Lontrg (danes Spodnji trg). Oba trga sta dobila pravokotno urbano zasnovo. Ta je z vzporednimi ulicami povezana s kratkimi in ozkimi prečnimi prehodi. Na Kranclju je zrasel grad, že leta 1215 omenjen kot »castrum firmissimum in Lonca«, danes Loški grad (Lorenz, 1999, str. 55–56). V 14. stoletju je mesto in grad obdajal obrambni zid pred morebitnimi sovražniki. Skozi obzidje je vodilo pet vrat (Selška vrata, Poljanska vrata, Spodnja vrata in vrata, im. Cvingerš), ki so bila zavarovana s stražnimi stolpi (Stele, 1995, str. 12). Skozi stoletja je mestno obzidje začelo izgubljati svoj pomen, saj se je mesto razširjalo. Tako so leta 1789 najprej podrli mestna vrata in del obzidja. Skozi leta so rušili še ostale dele obzidja, rušitev so ustavili šele muzealci, ki so ostanke zidu, kolikor ga je takrat še ostalo, zavarovali. Danes je mestni zid ohranjen na vogalu Mestnega trga, kjer stoji Martinova hiša. (Stele, 1995, str. 13).

Slika 16: Stara razglednica z Mestnim trgom (Plac) Vir: http://www.zgodovinarka.si/skofja-loka-mestni-trg/

Leta 1803 se je končalo gospostvo freisinških škofov nad loškim ozemljem, ki je trajalo kar 830 let. V času Napoleona, leta 1811, je loško ozemlje postalo poseben kanton, ki je obsegal devet občin in spadal v ljubljanski »distrikt«. Dve leti kasneje ga je francoska uprava podredila Kranju in tako je ostalo do leta 1936. Tega leta je loško ozemlje postalo samostojen škofjeloški politični okraj, ki je združeval občine: Škofja Loka, Stara Loka, Zminec, Poljane, Javorje, Trata, Oselica, Selca, Železniki in Sorica (Stele, 1995, str. 18). V letih po prvi svetovni vojni je Škofja Loka že imela okrajno sodišče, davčno upravo, pošto, žandarmerijo, finančno kontrolo idr. V tistem času sta v Kranju prevladovali trgovina in industrija, Škofja Loka pa je svojo prihodnost videla predvsem v turizmu. Po drugi svetovni vojni se je obseg ozemlja, ki ga je upravljala Škofja Loka neprestano spreminjal. Tako je v obdobju od leta 1970 do leta 1994 površina Škofje Loke znašala 511 km2 (Stele, 1995, str. 20). Danes njena površina znaša 146 km2 (SURS, 2011).

Slika 17: Škofja Loka med letoma 1928 in 1947 (foto: Vekoslav Kramarič)

3.2 Razvoj Škofje Loke Pred več kot tisoč leti je pod vznožjem Škofjeloškega hribovja, kjer se Julijske Alpe spuščajo proti Ljubljanski kotlini, zrasla naselbina, danes imenovana Škofja Loka. Ob sotočju Selške in Poljanske Sore se je začela razvijati današnja Škofja Loka, dragulj srednjeveške zgodovine, mesto častitljive starosti in številnih kulturnih znamenitosti. Naravna terasa med sotočjem omenjenih dveh rek in gričevnat svet Lubnika so omogočili gradnjo srednjeveškega gradu, pod katerim je zraslo mesto, ki je že v 13. stoletju dobilo ime Škofja Loka (Bohinc idr., 2006, str. 6). S prostorsko podobo in bogato stavbno dediščino se mesto uvršča med najbolj ohranjene in pomembne primere zgodovinsko-urbanističnega in arhitekturnega razvoja slovenskih mest (Bohinc idr., 2006, str. 6). Škofja Loka je poleg zanimive dediščine tudi zelo razvito športno središče, kjer so organizirana številna športna tekmovanja tako državnega kot mednarodnega ranga (Bohinc idr., 2006, str. 6). Po svoji legi Škofja Loka predstavlja izrazito dolinsko pregrado, ki zapira dohode v Poljansko in Selško dolino. Sicer širok in površinsko razgiban pomol, ki sta ga izoblikovali reki Sori, je mesto ohranil povezano z ostalim svetom, predvsem po glavni cesti, ki je vodila z Gorenjske v Italijo. Freisinški škofje kot nekdanji lastniki Škofje Loke so zgradili varno zavetje mesta – grad nad mestom (danes Loški grad), ki je povezoval stavbne gmote mesta v celoto (Avguštin, 1976, str. 15). S katastrske mape je razvidno, da se je tloris mesta prilagodil pravokotni obliki terasastega terena med vznožjem grajskega hriba in obema Sorama. Zgornji in spodnji trg ter vrsta ožjih in krajših prog (tj. ulice in prehodi) so izoblikovani v mrežasti obliki. Posebno pogosto so nasejani v spodnjem delu mesta proti kapucinskemu mostu. Vendar pa je z opustitvijo srednjeveškega obzidja počasi izginila tudi pravokotna oblika mesta. Naselje se je tako začelo razraščati v vse smeri (Bohinc idr., 2006, str. 15).

Slika 18: Škofja Loka, PISO-karta

Glavni, zgornji trg je urbanistična hrbtenica mesta in pomeni središče družbenega in gospodarskega življenja. Cesta iz Poljanske doline se lijakasto razširi v pravokoten tržni prostor, ki sega do današnje Homanove hiše. Na tem mestu se trg razcepi v dvoje manjših ulic. Ena od teh vodi iz mesta prek mosta čez Soro, druga pa na Lontrk (že v 16. stoletju sezidan sedanji špitalski kompleks na Lontrku) (Bohinc idr., 2006, str. 15). Današnji kompleks Zgornjega glavnega trga je nastal sredi 13. stoletja, ko se je Škofja Loka leta 1248 prvič omenjala kot trg – forum (Bohinc idr., 2006, str. 16). Pri nastajanju novega naselja je opaziti, da so bila mesta tesno vključena v gospodarski in obrambni potencial fevdalca, ki je le-te ustanovil. Bodoča vloga novega naselja na prometni in obrambno izredno privlačni legi ob sotočju dveh rek je bila v glavnih obrisih podana že konec 12. stoletja, ko se Škofja Loka (ali Lonca) v virih prvič omenja (Bohinc idr., 2006, str. 15). Sredi 13. stoletja je sledila izgradnja obrambnih naprav. Fortifikacija 2 je dosegla vrh v času škofa Konrada III. (1314–1322), ko so obrambne naprave oklenile tudi novonastali Lontrk (danes Novi trg). Težišče obrambe mesta je bilo osredotočeno v spodnjem Loškem gradu, ki ga je z mestom povezovalo obzidje. Tako so celotni severozahodni predel mesta varovale grajske obrambne naprave (Bohinc idr., 2006, str. 18).

Gre za utrjevanje zemljišča v obrambne namene (SSKJ 1998, str. 221).

Novi trg ali Lontrk (v virih omenjen že leta 1307) igra vlogo naselja, ki naj bi razbremenilo prenaseljeno zgornjo teraso mesta in prav ta trg nam kaže na živo kolonizacijo in urbanistično aktivnost Škofje Loke. Novi trg vnaša v tlorisni sestav mesta t. i. paralelni sistem komunikacij, saj se v svoji talni črti prilagaja oblikam terena. Na obrobje ceste se navezujejo zemljiške parcele, ki s svojo obliko (podobno kot na Zgornjem trgu) dokazujejo srednjeveško, načrtovano kolonizacijsko poreklo (Bohinc idr., 2006, str. 18). V listini iz leta 1352 najdemo podatek, da v lontrškem delu obzidja stoji stolp, ob njem je bil speljan jarek, čez jarek pa je vodil lesen most. Na Lontrku so bila postavljena ena izmed petih vrat (Spodnja vrata), ki so obdajala takratno loško ozemlje, v območju kašče pa Čevljarska vrata. Dopolnilna dela na obzidju so se vlekla tudi v naslednja desetletja (Blaznik, 1973, str. 56–57). Za Spodnji in Zgornji loški trg je značilna bolj ali manj enotna in sklenjena gradnja stanovanjskih hiš, medtem ko je predel med trgom in mestom čez Selško Soro po svoji arhitekturi bolj raznolik. Na tem mestu zasledimo cerkev sv. Jakoba, sredi 14. stoletja tudi samostan klaris, župnišče in Selška vrata (s severa so vodila v mesto) – celoten predel je bil pridržan za posebne gradbene potrebe mesta, za fevdalca in cerkve. Na tem območju so si novi kolonisti (predvsem trgovci in obrtniki), ki jih je naselil freisinški fevdalec, postavili svoja domovanja in si uredili vrtove. Takratne stanovanjske hiše so bile lesene, s čeli obrnjene prosti cesti, pokrite z dvokapno streho in so se ohranile na mestnem obrobju. Značilnost teh hiš je stroga uporabnost pri oblikovanju zunanjih in notranjih delov, vendar je primanjkovalo dekorativnih elementov (Avguštin, 1976, str. 19). Kasnejši, drugačni življenjski pogoji in različne oblike gospodarjenja so pripomogli, da se je meščanska hiša zaradi omejenih prostorskih možnosti začela širiti ne več v horizontalni smeri, temveč so prostorske probleme reševali predvsem v oblikovanju nadstropnosti (Avguštin, 1976, str. 20). Obdobje renesanse prinese velike spremembe v gradnji meščanskih hiš, in sicer se hiše gradijo tako, da so s svojo širšo stranjo obrnjene proti cesti, s tem pa izginejo prehodi, ki so nekdaj delili posamezne hiše. To je vplivalo na prostorski značaj ulic in trgov, še posebej, ko so se začele graditi dvonadstropne hiše. V 16. in 17. stoletju dekorativni elementi obogatijo funkcionalni značaj meščanskih hiš. Tako zid prevlada nad lesom, začnejo prevladovati slikarske oziroma kiparske dekoracije. Iz tega obdobja – najbogatejše obdobje v arhitekturnem razvoju mesta – so se v tlorisnem, prostorskem in plastičnem pogledu ohranile meščanske hiše v skoraj neskaljeni obliki. Značilni arkadni hodniki predvsem na Zgornjem trgu še danes poživljajo dvorišča meščanskih hiš, medtem ko so hiše na Novem trgu preprežene z nadstropnimi pomoli in obogatene s kamnitimi poznogotskimi portali (Avguštin, 1976, str. 20–21). V začetku 16. stoletja je staro mestno jedro prizadel močan potres, sredi 17. stoletja še požar, ki je zajel zgornji del mesta, konec 17. stoletja pa še drugi večji požar, ki je zajel spodnji del mesta. Pri obnavljanju hiš so ohranili prejšnji obseg, pri gradnji novih so se zgledovali po prejšnjih vzorcih. Zato ima mesto še danes v marsikaterem pogledu srednjeveško podobo (Planina, 1972, str. 18). Mestna vrata na poljanski in selški strani so predstavljala plastične oziroma vedutne sestavine urbanske gmote, obenem pa so sooblikovale celotno mesto, predvsem Zgornji in Spodnji trg. Zato sta bila ta dva predela z rušitvijo vrat močno prizadeta. Zgornji in Spodnji trg imata skupno značilnost, ki jo najdemo tudi pri nekaterih drugih predelih mesta, tj. lesena skodlasta kritina hiš, ki se je kljub nevarnostim požara ohranila daleč v 19. stoletje. Izjemo so v tem pogledu predstavljali grad, nunski samostan, Kramarjeva hiša na Zgornjem trgu in stolp ob vhodu v mesto na poljanski strani (Avguštin, 1976, str. 23).

Na območju Škofje Loke so se ohranili predvsem spomeniki in mestni predeli od slikovitega Lontrka ali Novega trga do arhitekturno bogatega Zgornjega trga in dominantne gmote gradu, ki je še danes najbolj značilen simbol Škofje Loke, kljub temu, da je mesto v 19. stoletju izgubilo enega najbolj monumentalnih arhitekturnih poudarkov, tj. stanovanjski stolp (Avguštin, 1976, str. 23). Splošni starinski značaj, ki ga je mesto ohranilo do danes, z zanimivo pokrajino predstavlja ključen element ali pogoj za turizem. Kot najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji z gospodarsko, kulturno, izobraževalno in upravno dejavnostjo ter bližino glavnega mesta Ljubljane marsikomu predstavlja spalno naselje. Tako se je konec prejšnjega stoletja število prebivalcev povečalo za kar 72 odstotkov (O Škofji Loki). 3.3 Šport v Škofji Loki Leta 2006 je občina Škofja Loka praznovala stoletnico športa. Škofja Loka kot kraj bogate zgodovine in sedanjosti ter obenem zibelka športa in telovadbe je skozi stoletja vzgajala ljudi v športnem duhu in vrednotah, s katerimi so dosegali vrhunske rezultate. Šport kot resnična vrednota in prava strast jih druži in združuje. Že Crngrobska freska Nedeljskega Kristusa upodablja športne panoge in opravila, ki naj bi jih ljudje ne opravljali ob nedeljah in praznikih, temveč ob t. i. delavnikih (Bohinc idr., 2006, str. 10). Slika, razdeljena na devet pasov, pripoveduje, s katerimi opravili vernik muči Odrešenika, če jih opravlja ob nedeljah. Med njimi je tudi šest podob, ki bi jih lahko opredelili kot športne. Dva prizora sta lovska, na drugi strani freske pa posamezni prizori upodabljajo športne discipline, kot so kegljanje, rokoborbo, mečevanje in igro s palico. Podoba kegljanja je najbolj jasno upodobljena različica igre z devetimi keglji. Kegljanje je bilo namreč v srednjem veku zelo priljubljeno, čeprav bolj zaradi stav kot same igre. Rokoborca, ki sta prav tako naslikana na freski, predstavljata enega najstarejših športov, ki je bil v program antičnih olimpijskih iger uvrščen že leta 708 pr. Kr. Freska torej priča o poltisočletni tradiciji različnih športnih panog na loškem ozemlju (Koman v Bohinc idr., 2006, str. 12). Tako so se začele poti športa v Škofji Loki in se do danes razvile v organiziranost športnih panog. Leta 1962 so v Škofji Loki ustanovili Občinsko zvezo za telesno kulturo (Ob ZTK), katere namen je bil usklajevanje programov in finančnih načrtov športnih društev in klubov v občini. Programe in finančne načrte je zveza predlagala občini, ki je zagotavljala sredstva za financiranje. Ločani so začeli organiziran šport z naslednjimi športnimi panogami: rokomet, alpsko smučanje, atletika in košarka (Čajič v Bohinc idr., 2006, str. 37–38). Ločani so bili tudi pristaši nogometa, predvsem mladi so se ukvarjali s kolesarjenjem, poznali pa so tudi namizni tenis (Jerala, 1992, str. 61–62). Začetke plavalnega športa v Škofji Loki lahko zabeležimo z razvojem kopališč, ki jih predstavljam v nadaljevanju.

Slika 19: Crngrobska freska Nedeljskega Kristusa (avtor: Dušan Koman; 100 let športa v občini Škofja Loka, 1906–2006)

Kopališča v Škofji Loki Kopališča imajo v Škofji Loki dolgo tradicijo. Kot že navedeno, mesto obdajata dve reki – Poljanska in Selška Sora. Prav na obrežjih teh dveh rek so se začela razvijati kopališča. Zasledimo, da je bilo prvo naravno kopališče že v letih okoli 1600 pri tovarni klobukov Šešir ob Selščici, medtem ko so v tistem času postavljali tudi nekatera zasebna kopališča (Jerala, 1992, str. 59). Leta 1873 je bila ustanovljena Škofjeloška kopališka družba, ki je v Vincarjih ob Selški Sori zgradila kopališče s toplo vodo (Žužek, 1968, str. 97). To je bilo prvo organizirano kopališče na tem območju. Prvo (javno) kopališče je bilo zaprto kopališče z lesenimi kadmi, ki so bile napolnjene z ogrevano vodo. Drevored kostanjev, ki je ob poti do kopališke zgradbe obiskovalcem omogočal senco, je delno ohranjen še danes. To so bile prave toplice, ki so dale zagon za nadaljnjo graditev kopališč. Tako je kasneje v bližini nastalo kopališče »Krevsove Benetke«, ki je bilo delno javne in delno zasebne narave (Žužek, 1968, str. 97). Nekoliko kasneje je nastalo tudi kopališče pod gostilno »Pri Balantu« (Jerala, 1992, str. 59). Leta 1899 so začeli graditi novo kopališče na desnem bregu Selške Sore v Vincarjih in ga v enem letu tudi zaključili. Tako je bila otvoritev še istega leta, obratovalo pa je vse do jeseni leta 1924, ko ga je odnesla narasla Selščica. Po tem so bili Ločani nekaj časa brez urejenega kopališča, a želja po izgradnji novega je bila vseskozi prisotna. 24. aprila 1928 so na seji Olepševalnega društva odločili, da bodo vzeli v najem svet (15 krat 34 metrov) Ivane Homan v Puštalu na desnem bregu Poljanske Sore, na katerem naj bi zgradili novo kopališče. V treh mesecih je bil projekt realiziran. Tako je bila otvoritev kopališča ob Selščici že 20. julija 1928. Kopališče je obsegalo dve vrsti kabin (manjše za 4 osebe in večje za 10 oseb) in bife z verando, na kateri so bile postavljene mize in klopi. To je bil kraj, kjer so se zbirale vse generacije Ločanov, družabno življenje ob kopališču so si popestrili tudi z odbojkarsko žogo, s katero so igrali na sosednjem travnatem igrišču, in z glasbeniki, ki so ob nedeljah zabavali Ločane (Jerala, 1992, str. 59–60).

Slika 20: Kopališča in bazeni v Škofji Loki

V občini Škofja Loka je kar 48 % celotne populacije vključene v različne športne klube in društva (Občina Škofja Loka, 2013), torej so vključeni v organizirano športno vadbo. Ker je za slovenski prostor značilen nizek delež (30 %) ljudi, ki so vključeni v organizirane oblike vadbe (Doupona in Sila, 2007), so Ločani visoko nad slovenskim povprečjem.

Legenda: 1- Javno kopališče v Vincarjah 2- Krevsove Benetke 3- Javno kopališče pod grajskim hribom, pod gostilno »Pri Balantu« 4- Privatno kopališče pod Balantovim mlinom 5- Bazen v hotelu Transturist 6- Kopališče ob Poljanščici v Puštalu 7- Bazen Stara Loka

3.4 Makrolokacija 3.4.1 Namenska raba na poselitvenih območjih

Legenda: Namenska raba na poselitvenih območjih območja stanovanj območja proizvodnih dejavnosti območja javne infrastrukture mešana območja območja športnorekreacijskih in drugih površin območja gospodarske infrastrukture območja nadzemnega pridobivalnega prostora območja intenzivne kmetijske proizvodnje Namenska raba na območju krajine območja gozdov območja varstva najboljših kmetijskih zemljišč območja kmetijskih zemljišč območja površinskih voda olimpijski bazen Aqualonca

Shema prikazuje površine po namembnosti. Iz sheme je razvidno, da na širši lokaciji prevladuje stanovanjska zazidava, temu sledijo območja varstva najboljših kmetijskih zemljišč in območja gozdov. Območje ožje lokacije idejne zasnove olimpijskega bazena je območje javne infrastrukture in je v neposredni bližini vrtca, osnovne šole in srednje šole ter Centra slepih in slabovidnih. Na južnem delu lokacije je območje površinskih voda (Sora).

3.4.2 Promet Legenda: državna cesta severna obvoznica – plan občinske ceste – os občinske ceste – plan pešci reka Sora olimpijski bazen Aqualonica Ceste so funkcionalno kategorizirane v štiri kategorije: - regionalne (razbremenilne) ceste 1. in 2. reda (državne ceste), - mestne zbirne ceste, - napajalne ceste in - pomembnejše dostopne ceste. Skozi mesto Škofja Loka poteka R2 – regionalna cesta II. reda 403/1076 (Bača–Petrovo Brdo–Podrošt– Češnjica–Škofja Loka). To je glavna povezava med Selško dolino in Škofje Loko, ki se nadaljuje v smeri proti Kranju in Ljubljani. Na regionalno cesto se navezujejo zbirne ceste iz mestnega središča ter napajalne ceste iz Podlubnika in Stare Loke. Mestne zbirne ceste so glavne mestne ceste, ki obdajajo zaključene zazidalne celote. Napajalne ceste so ceste nižjega reda, ki služijo napajanju zaključenih zazidalnih celot. V to kategorijo so vključene vse pomembnejše preostale obstoječe ceste. Predvidena severna obvoznica bo postala glavna napajalna cesta za Podlubnik in novo predvideno poselitev na Kamnitniku ter Selško dolino.

3.4.3 Zaznavna analiza Legenda: Poudarki v prostoru šibko

močno ROB – naravni ROB – umetni pot voda zaokroženo območje mestni utrip vozlišče dominanta usmerjen pogled jakost pojava olimpijski bazen Aqualonca

V analiziranem prostoru so tri dominante: Starološki grad, cerkev Sv. Jurija in Loški grad. Prevladujoč poudarek v prostoru zaradi svoje velikosti in pomembnosti predstavlja največji poudarek v prostoru – Loški grad. Ostali dve dominanti sta od same lokacije objekta oddaljeni, kljub temu pa tvorita poudarek v prostoru, saj sta kulturna spomenika državnega pomena. Največja jakost pojava je zaznana v območju naselja Podlubnik in strogem centru mesta. Nekoliko zmanjšan pojav zaznamo v okolici vrtcev, šol in Centra slepih in slabovidnih. Največji utrip, intenzivnost (promet, pešci, kolesarji …), je zaznati na regionalni cesti skozi mesto, v mestnem centru in v okolici šol in vrtcev. Na križiščih cest z glavno regionalno cesto so pomembnejša vozlišča. Zaokrožena območja so območja z gostejšo poselitvijo, predvsem s stanovanjskimi hišami ter nekaterimi bloki in stolpnicami.

3.4.4 Omrežje dejavnosti Legenda: parkirišče vrtec trgovina avtobusna postaja šola pošta olimpijski bazen Aqualonca bazen Stara Loka Center slepih in slabovidnih radij 400 m radij 1000 m Iz analize je razvidno, da v radiju 1000 m od lokacije novega bazena zajamemo precejšen del Škofje Loke. V območje radija so zajete šole, vrtec in Center slepih in slabovidnih. Prav tako so zajeta parkirišča in avtobusna postaja. Pri tem lahko sklepamo, da je lokacija idejne zasnove olimpijskega bazena Aqualonca smotrna. Do lokacije lahko dostopamo z avtomobilom, kolesom ali peš. Bližina šol in vrtcev omogoča otrokom enostaven dostop do bazena.

3.4.5 Hidrografija

Legenda: Erozijska območja (merilo 1:250 000) Strogo varovanje Zahtevni zaščitni ukrepi Običajni zaščitni ukrepi

Vodovarstvena območja - državni nivo 0, 1 2, 2A, 2B VVO 3

Vodovarstvena območja - občinski nivo 1, 1A, 1B 2 3 4

Poplavna območja pogoste poplave redke poplave zelo redke poplave

Vodotoki

4.0 TEHNOLOGIJA ETFE Visoka tehnologija materiala omogoča izvedbo skoraj vsake ideje. Sodobne tehnologije in materiali pri novem pristopu načrtovanja omogočajo realizacijo projektov, za katere si včasih nismo mogli predstavljati, da jih je mogoče uresničiti. V prostoru, kjer je vse mogoče, je arhitektura dobila povsem nove dimenzije. »Pnevmatična arhitektura je ekstremna oblika natezne gradnje, pri kateri je tanka membrana brez upogibne togosti prednapeta z notranjim pritiskom, tako da nastane tako močna natezna napetost, da je zunanje obremenitve ne morejo izničiti. Ta notranji pritisk se vzdržuje z ventilatorjem, ki je priključen na membrano skozi neke vrste zračno zapiralo, skozi katerega se zrak lahko periodično dovaja, da se tako prepreči padec notranjega pritiska.« (Otto v Bežan, 2008, str. 20)

Slika 21: Prvi preizkusi s pnevmatičnimi strukturami a. Brata Montgolfier – balon z vročim zrakom (1783) (Herzog, 1977) b. Jacques-Charles vodikov balon (1783) (Herzog, 1977) c. Alberto Santos-Dumont – vodljiv zrakoplov (1898) (Santos-Dumont, 1904) Vir: http://www.lmc.ep.usp.br/people/pauletti/Publicacoes_arquivos/Chi-and-Pauletti.Pdf

Slika 22: Model zračno podprtega šotora, ki ga je patentiral F. W. Lanchester (1918) (Herzog, 1977).

Pnevmatične strukture so se praktično začele uporabljati šele nedavno. Zasledimo jih v obdobju od začetka 20. stoletja pa do svetovnih vojn. Od takrat nas vedno znova fascinirajo z nenavadnimi koncepti in oblikami. V resnici so tenzične strukture del najstarejših konstitucij in najbolj spontanih strukturnih sistemov. Njihova moderna konfiguracija pa je nedavni fenomen, odkar so na voljo sofisticirani materiali, ustrezne stavbne tehnike in znanstvene teorije (Chi in Pauletti, 2005, str. 1). Razvijanje pnevmatičnih struktur je v zgodovini vseskozi pogojevala razpoložljivost ustreznih ovojnih materialov, torej takih, ki so lahki in nepredušni. Iznajdbo teh povezujemo z Rimljani in z uporabo obdelanih živalskih kož in črevesja, Kitajci pa so znani po prvem balonu z zrakom, narejenem iz papirja. V 18. stoletju so izumili lahko, tesno pleteno bombažno tkanino, kar je omogočilo razvoj balonov na topli zrak. Ogromni zrakoplovi in cepelini v začetku 20. stoletja so izkoriščali s plinom napolnjene trde okvirje. Zadnji so torej že razkrivali potencial za pnevmatične strukture (Forster v Bežan, 2008, str. 20). Prvi je leta 1918 patentiral pnevmatično strukturo F. W. Lanchester, ki je izumil model zračno podprtega šotora. Vendar avtorju ni uspelo uresničiti projekta, ker za realizacijo še ni bilo na voljo primernega materiala. Šele razvoj sintetičnih vlaken, npr. najlona, in izboljšave v tehnikah so pripeljali do uvedbe zapornih balonov, prvih pnevmatičnih zgradb med drugo svetovno vojno (Dent v Bežan, 2008, str. 20).

Efficiency = doing more with less (Buckminster Fuller) 4.1 Raziskovalni začetki "Eden največjih umov našega časa", ki je slovel po svojem celovitem pogledu na svetovne probleme, je bil Buckminster Fuller. Njegova zavezanost k inovativnemu oblikovanju za ustvarjanje tehnologije po načelu "doing more with less", ga je zaznamovala kot oblikovalca nove dobe, ki se je zavzemal za boljši svet.

Slika 23: Predlog pnevmatskega ovoja preko Manhattna (1960) (LeCuyer 2008, str. 19)

Buckminster Fuller je veliko pripomogel k razvoju lahkih materialov, konstrukcij in konceptov. Eden takih je bil tudi vizionarski projekt, kjer si je zamislil napihljivo kupolo preko Manhattna. Leta 1960 je Fuller predstavil idejo z 3,2 km premera veliko kupolo preko Manhattna, ki je privabila zanimanje medijev. Kupola zgleda kot ogromen transparenten milni mehurček, ki zagotavlja maksimalno komunikacijo z zunanjim svetom. Kupola je bila zasnovana zaradi zmanjšanja porabe energije – želel je zmanjšati stroške hlajenja poleti in ogrevanja v zimskem času. Stavbe tako ne bi potrebovale lastnega ogrevanja in hlajenja, ker bi kupola prevzela funkcijo ogrevanja in hlajenja ter s tem omogočila optimalne bivanjske pogoje. Pri tem bi prihranili denar za čiščenje in odvoz snega, kar pomeni, da bi se investicija povrnila v desetih letih. Pod kupolo bi se uporabljala izključno električna energija, ker bi s tem preprečili onesnaženje zraka. Toda ta projekt ni bil edini takega tipa. Kasneje je mlad nemški arhitekt Frei Otto predstavil projekt ''Arctic City'' (LeCuyer, 2008, str. 18). Projekt Arktičnega mesta je zasnovan kot obsežna kupola, v premeru velika dva kilometra, znotraj katere je ustvarjeno umetno okolje. Pod zračnim tlakom je sestavljena iz dvoslojne prosojne folije, ki jo zadržuje mreža jeklenih kablov. Zračni tlak zagotavlja strukturno podporo kupoli. Oblika kupole preprečuje kopičenje snega, zelo dobro se upira intenzivnem vetru, z jedrsko energijo pa zagotavlja prezračevanje in ogrevanje ozračja.

Slika 24: Mesto na Antarktiki – idejna zasnova Frei Otto (1971) (LeCuyer 2008, str. 28)

Slika 25: Mesto na Antarktiki – kabelska kupola Frei Otto (1971) (LeCuyer 2008, str. 28)

4.2 Prve napihljive konstrukcije Kljub temu, da sta Fuller in Otto veliko prispevala k teoriji in promociji napihljivih konstrukcij, je prvi, ki je izdelal napihljivo konstrukcijo, Walter Bird. Njegov prototipni projekt je radarska antena za ekstremne pogoje na Arktiki, ki je bil izdelan iz napihljivih blazin na jeklenih obročih. Temu projektu je sledilo veliko projektov, ki so vključevale tehnologijo zračno napihljivih konstrukcij. Eden od takih projektov se je znašel tudi na naslovnici LIFE leta 1957. Gre za plavalni bazen, ki je prekrit z zračno napihljivo konstrukcijo. Kasneje so ta projekt prodajali v ZDA in Evropi (LeCuyer, 2008, str. 21).

Slika 26: Prototip radarske antene (1948) (LeCuyer 2008, str. 21)

Slika 27: Zunanjost plavalnega bazena (1957) (LeCuyer 2008, str. 21)

Slika 28: Plavalni bazen (1957) (LeCuyer 2008, str. 21)

4.3 ETFE-folije (ETFE – ethyl-tetra-fluoro-ethylene) ETFE je poznana že od štiridesetih let dvajsetega stoletja, ko je bil ameriškemu inovatorju DuPontu odobren patent, vendar jo do leta 1970 ni smel tržiti, dokler se ni začela uporabljati v naftni, avtomobilski, letalski in jedrski industriji (LeCuyer, 2008, str. 32). Prvo uporabo v arhitekturi zasledimo na rastlinjakih v živalskem vrtu v Arnhemu na Nizozemskem (LeCuyer, 2008, str. 33). Odlika ETFE-folije je v sestavini minerala fluorit in je izdelana iz čvrstega fluoropolimernega sintetičnega materiala, ki ponuja nelepljivo površino, zato se izdelek težko umaže, hkrati pa ga je lahko očistiti. V primeru večje umazanije površino opere dež. Leta so pokazala, da je izdelek zanesljiv in gospodarsko zadovoljiv strešni material z veliko prednosti. Tako predstavlja izvrstno alternativo na področju transparentne arhitekture (Bežan, 2008, str. 23). Prednost folije ETFE je tudi dolga življenjska doba (od 25 do 35 let), vendar je odvisno tudi od načina uporabe. Idealna vrsta uporabe folij je trajna večplastna in premična strešna struktura, večina pa je narejena kot dvo- ali tri-plastne pnevmatično podprte strukture z razponom do 4 m. Izjemoma se lahko doseže večji razpon, kar je odvisno od posameznih geometričnih in klimatskih pogojev (Bežan, 2008, str. 23). Dolžina posameznega elementa je omejena le z zahtevo po lažji izvedbi, običajne dolžine so od 15 do 30 m, vendar so enoplastne strukture z manjšimi razponi dosegljive tudi v manjših izvedbah. ETFE-folije izpolnjujejo pogoje v pogodbi za požarni razred B1, DIN 4102 in ne gorijo pri kapljanju (Bežan, 2008, str. 23). Kot drugo prednost izpostavljam območno težo (0,15 do 0,35 kg/m2), s katero membrane ne kažejo lastne mase in tako v primeru požara, ko se folija topi, ne pride do vdora dima in vročine (Bežan, 2008, str. 23).

Slika 29: Mineral fluorit, glavna sestavina ETFE-folije (LeCuyer 2008, str. 33)

»Glede na lego in potiskanost površine lahko ETFE-folije dosežejo 95 % svetlobno prepustnost. Produkt prepušča določene ultravijolične žarke, kar omogoča naravno svetlobno klimo znotraj stavbe. S tiskom se lahko zmanjša transparentnost za 50 %. K-vrednost lahko seže 2,0 W/m²K, upoštevajoč geometrične pogoje in število plasti. Skupen energijski faktor (G-faktor) je 0,77 za potiskano tri-plastno blazino.« (Bežan, 2008, str. 23) Ugodno lastnost pripisujemo tudi majhni teži ETFE-folije, visoka prosojnost s prenosom od 94–97 % svetlobe in 83–88 % ultravijoličnega območja pa je ključnega pomena za udobno počutje obiskovalcev in rastlin, zato je primerna ne le za bazene, temveč tudi za nakupovalna središča, rastlinjake, atrij strehe, nogometna in teniška igrišča idr. (BOSB Bakircilar Sitesi, str. 7). Ne gre spregledati še nekaj prednosti ETFE-folij, in sicer: malo vzdrževanja, pregled strehe se lahko (vsako leto) izvede med enostavnim pregledom mehaničnih okvar, pri preverjanju sistema prezračevanja se istočasno izvede menjavo filtrov, v veliki večini so reciklirani materiali in so uporabni za izdelavo novih ETFE-folij ali drugih ETFE-izdelkov (Bežan, 2008, str. 23).

Slika 30: ETFE-folija

4.4 Karakteristike ETFE V primerjavi z drugimi materiali, kot so beton, jeklo in steklo, ima ETFE-folija večjo natezno trdnost. ETFE-folija je zelo trpežen material, saj je sposobna nesti težo, ki je do 400 % večja od njene lastne. Zato je folija primerna za sisteme, ki so prednapeti z notranjim zračnim pritiskom (200 do 600 Pa). Leta zagotavlja, da membrane ostanejo napete in stabilne (LeCuyer, 2008, str. 46). ETFE-blazine imajo običajno jekleno podkonstrukcijo, saj lastne nosilnosti ne morejo pridobiti iz dvojne ukrivljenosti. Na njih se lahko izdelajo različni vzorci, ki služijo senčenju objekta ali omogočajo večjo prosojnost (Koch, 2004, str. 60–61). Masa ETFE-folije predstavlja 1 % mase stekla, kar pomeni, da je tudi teža nosilne konstrukcije manjša. Zaradi lahkotnosti jo v več primerih uporabljajo namesto stekla, njena prosojnost pa je 95 % (Architen Landrell Associates, 2009, str. 1). Kot mehanično lastnost, ki predstavlja veliko prednost, izpostavljam prožnost ETFE-folije, saj se lahko raztegne tudi za trikratno dolžino, obenem pa je toplotni izolator (povprečna vrednost toplotne prehodnosti pri dvoslojnem sistemu je U 2,6 W/m2K, medtem ko ima standardna troslojna blazina 1,95 W/m2K. Odporna je na vremenske pojave in UV-žarke (BOSB Bakircilar Sitesi, str. 6). Zaradi enostavnosti izdelave, ETFE-folija predstavlja velik potencial v gradbeništvu, prav tako je energetsko učinkovit in okolju prijazen material. Slika 31: Demonstracija nosilnosti ETFE-blazine, ki so jo izvedli v oddaji Tomorrow's World na britanski televiziji (LeCuyer 2008, str. 47).

Slika 32: Nosilnost ETFE-blazine (LeCuyer 2008, str. 47)

Graf 1: Nosilnost materiala ETFE

Dvoslojne ETFE-blazine znižajo energijo za ogrevanje in hlajenje prostora, saj je pri dvoslojnih ponjavah stisnjen zrak med membranama toplotni izolator. Pri troslojnih blazinah pa srednja membrana stisnjen zrak razdeli na dva dela, zato je preprečeno mešanje zraka med spodnjim in zgornjim delom membrane. V primerjavi z dvoslojnimi ponjavami je toplotna prehodnost pri troslojnih manjša. V kolikor povečamo število prekatov v ponjavi, ki med seboj niso povezani, zmanjšamo toplotne izgube (LeCuyer, 2008, str. 71). Membrana z low-e prevleko predstavlja dodano vrednost, saj ima nizko emisivnost, ki v poletnih mesecih poskrbi za absorbirano toploto, ki jo odda v zunanjo okolico in ne v notranjost objekta. V hladnejših mesecih pa deluje kot infrardeče ogledalo, ker toploto iz notranjih prostorov odbija nazaj v objekt. Tako se zmanjšajo stroški energije (poleti) za ohlajanje prostora kot (pozimi) za ogrevanje objekta (BOSB Bakircilar Sitesi, str. 8-9).

Tabela 1: Primerjava karakteristik ETFE-folije in stekla (BOSB Bakircilar Sitesi, str. 5)

Slika 33: Konstrukcija pnevmatske ponjave (LeCuyer 2008, str. 37)

Slika 34: Variante izvedbe pnevmatskih ponjav

Legenda: membrana z low-e prosojna membrana neprosojna membrana

Napihljive blazine iz ETFE so sestavljene iz zgornje in spodnje membrane, ki je na robovih spojena, v medprostoru pa ju ločuje zrak pod pritiskom. Da je v zračni blazini konstanten zračni pritisk, so potrebni zračni kompresorji, ki z vpihovanjem regulirajo kompenzacijo med upihnjenim in spuščenim zrakom v zračni blazini. Zračni pritisk v pnevmatski blazini napne obe membrani in s tem oblikuje togo blazino, ki prenaša obremenitve na konstrukcijo. Stisnjen zrak v blazini med obema membranama toplotno izolira streho (LeCuyer, 2008, str. 129). Z vpihovanjem toplega zraka v pnevmatske blazine lahko le-te topijo sneg in s tem razbremenijo težo snega. Ventilatorji dovajajo zrak pod tlakom 300 Pa (lahko se zviša največ do 800 Pa, da lahko membrana vzdrži obtežitev snega ali dežja) (Koprivec in Zbačnik-Senegačnik, 2010, str. 26). Pri tem je potrebno poudariti, da je ETFE konstruiran za ekstremne pogoje, pri čemer lahko nosi obtežitev snega pri 3000 kg/m², kar znaša kar 3 m snega (LeCuyer, 2008, 49). Slika 35: Prerez napihljive blazine s konstrukcijo (LeCuyer 2008, str. 48)

Zračni pritisk v ponjavi ni ves čas enak, ampak se tekom leta spreminja od približno 400 Pa do 1000 Pa. Zračni pritisk je v poletnem času v blazini nižji, pozimi pa se poveča zaradi morebitne obremenitve s snegom (LeCuyer, 2008, str. 66).

Slika 36: Prerez napihljive blazine pod obremenitvijo, kjer pride do povečanja pritiska v blazini, kar prepreči porušenje (LeCuyer 2008, str. 48).

Slika 37: Napihljiva blazina s konstrukcijo (LeCuyer 2008, str. 69)

5.0 PRIMERI DOBRE PRAKSE 5.1 Nacionalno središče vodnih športov v Pekingu

Slika 38: Pekinški Nacionalni center za vodne športe Vir: http://www.chinatoday.com/sports/beijing.olympic.stadium/water.cubic.jpg

Slika 40: LED diode osvetljujejo vodno kocko foto: Lucija Ažman Momirski

Slika 39: Notranjost olimpijskega bazena Vir:http://datumdezign.com/itp/wp-content/uploads/2011/04/WaterCubeBeijing.jpg

Slika 41: Vodna igrala v Nacionalnem centru za vodne športe v Pekingu foto: Lucija Ažman Momirski

Slika 43: Konstrukcija z ETFE-blazinami (LeCuyer 2008, str. 88)

Nacionalni center vodnih športov v Pekingu je vrhunski dosežek sodobne arhitekture. Objekt je načrtoval konzorcij avstralskih, mednarodnih in kitajskih arhitektov. Kitajci so se v skladu s tradicionalnim verovanjem, da je zemlja pravokotna, nebesa pa okrogla, zavzemali za pravokotno obliko Vodne kocke. Vodno kocko podpira cevasta jeklena konstrukcija, na katero je nameščenih več kot 100.000 kvadratnih metrov materiala ETFE, samo 2 mm debele membrane. Zaradi oblike nosilne konstrukcije, ki predstavlja obliko mehurčkov, je le-ta zelo stabilna na potresnih območjih in zelo dobro prenaša ekstremne vremenske pogoje. Objekt je visok 35 m, stranice so dolge 177 m in oblikovane v kvader. Struktura nosilne konstrukcije je ponavljajoči se sistem, ki zajema 22.000 jeklenih cevi in 12.000 vozlišč. Vgrajene cevi imajo premer od 168 do 610 mm. Jekleno paličje je postavljeno v dveh različnih nivojih, vmes ujet zrak pa predstavlja odlično izolacijo. Zunanja obloga je narejena iz dveh plasti ETFE-blazin (stene so debele 3,6 m, streha 7,2 m), ki zgradbi omogoča dihanje, podobno kot v rastlinjakih (po LeCuyer, 2008, str. 86–90). Slika 42: Prerez konstrukcije (LeCuyer 2008, str. 90)

5.2 Nacionalna dvorana v Pekingu

Slika 44: Nacionalna dvorana v Pekingu (The National Indoor Stadium) Vir: http://farm4.staticflickr.com/3184/2679116882_eedecab210.jpg

Slika 46: Aksonometrija Vir: http://english.chinamil.com.cn/site2/images/2008-03/13/xin_4203051309224512432130.jpg

Slika 45: Stranski pogled Vir: http://imherehesthere.files.wordpress.com/2007/08/national-indoor-stadium.png

Slika 47: Ptičja perspektiva Vir: http://www.chinese-architecture.info/OLYMPICS/beijing-stadium(4).jpg

Slika 48: Valovita forma Vir:http://i.images.cdn.fotopedia.com/flickr2802114474original/Beijing_/Places_of_Interest/Sports/Beijing_National_Indoor_S tadium/Beijing_National_Indoor_Stadium.jpg

Slika 50: Interjer http://news.xinhuanet.com/english/2008-06/29/xin_222060529160417120706101.jpg

Pekinško nacionalno dvorano je zasnoval nemški biro Glöckner arhitekti. Navdih za formo so našli v tradicionalni kitajski pahljači. Dinamičnost športnih aktivnosti, ki potekajo v dvorani, se odraža v ritmičnem zamahu strešne konstrukcije. Valovit val leži igrivo in rahlo preko funkcijskih elementov v smeri juga proti severu. Ta zračnost in ritem se ponovno pojavita v širšem območju arkad. Materiali, ki so uporabljeni, so iz energetsko učinkovitih in okolju prijaznih materialov. Objekt je 335 m dolg in 207,5 m širok, z najvišjo višino 43 m. Okvir je sestavljen iz 14 jeklenih nosilcev, ki skupaj tehtajo 2.800 ton. Stenske obloge so sestavljene iz stekla z nizkimi emisijami, ki povečujejo energetsko učinkovitost in zagotavljajo dobro izolativnost. Zmanjšujejo toplotne izgube in delujejo kot filter za UVA-žarke in zvočno izolacijo. Poleg tega je pod steklom fotovoltaični sistem, ki uporablja 1.124 solarnih plošč, od katerih vsaka meri 120 krat 50 cm. Sončne celice imajo največjo izhodno moč 90 vatov in omogočajo proizvodnjo energije, potrebno za osvetlitev dvorane. Stavba uporablja sistem ogrevanja z vodno črpalko, za uporabo sanitarne vode pa sistem zbiralnikov deževnice, ki so nameščeni na strehi. Konstrukcija, načrtovana v smislu estetike, varnosti in zanesljivosti (po Spazio Mondo, 2011). Slika 49: Nosilna konstrukcija Vir: http://en.beijing2008.cn/cptvenues/venues/nis/headlines/n214205422.shtml

5.3 Plavalni bazen in zdravilišče Kelsterbach

Slika 53: Vhod v kompleks Vir: http://www.kplan.de/projekte/schule-freizeit-bader/freizeitbader/kelsterbach/

Slika 51: Pogled na letno-zimski bazen s premično streho Vir: http://www.vector-foiltec.com/de/projects/pages/de-kelsterbach-sport-wellnessbad.html

Slika 52: Konstrukcija strehe iz ETFE-blazin Vir: http://www.vector-foiltec.com/de/projects/pages/de-kelsterbach-sport-wellnessbad.html

Slika 54: Prikaz vseh štirih pogledov Vir: http://www.enob.info/en/slideshow/bilder/energy-efficient-sport-and-spa-pool//acht/projekte/

Slika 55: Stranski vhod Vir: http://www.enob.info/en/slideshow/bilder/energy-efficient-sport-and-spa-pool//vier/projekte/

Slika 56: Južni del objekta Vir: http://www.enob.info/en/slideshow/bilder/energy-efficient-sport-and-spa-pool//sechs/projekte/

Slika 57: Premična streha z ETFE-blazinami Vir: http://www.enob.info/en/slideshow/bilder/energy-efficient-sport-and-spa-pool//sieben/projekte/

Plavalni bazen in spa Kelsterbach ja zasnovan tako, da je objekt energijsko manj potraten. Glavni del objekta obsega posebno streho nad bazenom in dodatnim blokom, v katerem so območje vhoda, garderobe, prhe/stranišča, restavracija, kuhinja in savne. Streha je sestavljena iz elementov ETFEmembranskih blazin na konstrukciji lesenih okvirjev in je zelo lahka. Tretjina strehe je premična in se v toplih (poletnih) dneh odpre (postane zunanji bazen), v deževnih in hladnih dneh se zapre. Pri oblikovanju in načrtovanju plavalnega bazena je bila poglavitna naloga, da se zagotovi nizka poraba energije. Pomemben pogoj za to je primerna strukturna in tehnična zasnova. Premična streha omogoča znatne prihranke pri mehanskem prezračevanju in predvsem razvlaževanju zraka v prostorih, ker omogoča prezračevalne sisteme, vključno z energetskim intenzivnim razvlaževanjem, katerega se da deloma ali v celoti izključiti (po EnOB).

6.0 ZAHTEVE ZA PROJEKTIRANJE BAZENA 6.1 Vrste kopališč Šink (v Jurak idr., 2002, str. 31–32) deli bazenska kopališča v tri skupine: letna oziroma odprta kopališča, zimska oziroma zaprta ter kombinirana kopališča. V nadaljevanju na kratko predstavljam njihove značilnosti. a) Letna – odprta kopališča so zgrajena na večjih površinah z največ vodnimi površinami, voda je ogrevana na 26° do 28° C, lahko imajo tudi vgrajene razne vodne učinke in naprave, ki popestrijo zabavo obiskovalcev. b) Zimska – zaprta kopališča so kopališča, ki so večnamenska in so namenjena občanom posameznega kraja. Namenjena so učenju plavanja, športnim tekmovanjem, čofotanju najmlajših in rekreaciji mladih in starejših. Ponekod zasledimo tudi vodeno vadbo in druge sprostitvene programe. V zadnjem času vgrajujejo tudi elemente za zabavo gostov, kot so tobogani, vodni tokovi ali sprostitvene elemente, kot so vodne masaže, vodni topovi, gejzirji ipd. Mnoga zaprta kopališča nudijo tudi dopolnilne programe: savne, solarije, masaže, fitnes, programe kozmetike. c) Kombinirana kopališča so kopališča z enim ali dvema odprtima bazenoma in ploščadjo za sončenje. Bazeni na prostem so dostopni po suhem in/ali po vodnem kanalu. Ta vrsta kopališč je vedno bolj priljubljena, saj vključuje vse elemente zimskih kopališč z dodatno ponudbo in kopanjem na prostem (tako v letnem kot v zimskem času). Prednost te vrste kopališč je v ceni gradnje, ker imajo skupne prostore (garderobe, sanitarije, tuše) in skupne naprave za vzdrževanje. Ker pa osnovna delitev ne daje dovolj podatkov o značilnosti kopališč, jih lahko razdelimo tudi v podskupine, in sicer (Jurak idr., 2002, str. 32): majhna (tista, katerih vodna površina ne presega 250 m2; to so: šolska, zdravstvena, hotelska kopališča), termalna (namenjena predvsem zdravstveni rehabilitaciji in preventivi), komunalna (namenjena občanom, za učenje neplavalcev, čofotanje najmlajših, izpopolnjevanje znanja mladine, zdravstveno in rekreativno dejavnost odraslih in starejših), naravna (ta kopališča so posebna, saj so na naravnih vodah, jezerih, rekah, morjih in se razlikujejo od bazenskih kopališč) in zabaviščna (vodni parki z atraktivnimi in zabavnimi programi).

6.2 Osnovne in splošne smernice za načrtovanje bazena v javni rabi Osnovne smernice za načrtovanje bazenskih kompleksov so za vse bazene enake, vendar je lahko vsak bazen nekoliko drugačen, zato se je pri pripravi arhitekturne idejne zasnove za načrtovanje bazenov potrebno osredotočiti na arhitekturne in urbanistične načrte ter načrte požarne varnosti. V povezavi z drugimi strokovnjaki pa je potrebno vključiti tudi načrte strojnih in elektroinštalacij ter gradbeno konstrukcijo. Predvsem pa je pri pripravi idejne zasnove posameznega bazenskega kompleksa potrebno poznati dimenzije bazenov, oblike bazenov za posamezne aktivnosti, umestitev v prostor, ciljno skupino, ki ji je objekt namenjen, predpise za strojnico in druge potreben prostore, umestitev kompenzacijskega bazena v celoten kompleks in drugo opremo, ki je potrebna za delovanje načrtovanega kompleksa. Ne gre zanemariti natančne določitve kanalizacije iz strojnice, čistočo vode – predvideti je potrebno prostor za deklorinacijski bazen – in poznati predpise, ki določajo izpuste bazenske vode v javno kanalizacijsko omrežje.

6.3 Predpisi in zakonski standardi x

Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNacrt, UL RS, št. 33/07, 70/08 - ZVO-1B)

Zakon o graditvi objektov (ZGO-1B, UL RS, št. 126/07)

x x

Prostorski akte Občine Škofja Loka (navedeni v Lokacijski informaciji) ''Pravilnik o razvrstitvi kopališč in organizacijskih ukrepih za varstvo pred utopitvami" (Uradni list RS 88/2003 z dne 11. 9. 2003)

''Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o razvrstitvi kopališč in organizacijskih ukrepih za varstvo pred utopitvami" (Uradni list RS 56/2006 z dne 30. 5. 2006)

''Pravilnik o tehničnih ukrepih za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih" (Uradni list RS 88/2003 z dne 11. 9. 2003)

"Pravilnik o minimalnih higienskih in drugih zahtevah za kopalne vode" (Uradni list RS 73/2003 z dne 29. 7. 2003)

"Pravilnik o reševalcih iz vode" (Uradni list RS 44/2001 z dne 1. 6. 2001)

6.4 Funkcionalna shema olimpijskega bazena Aqualonca v Škofji Loki

Shema 1: Funkcionalna shema plavalnega bazena

Shema 2: Funkcionalna shema plavalnega bazena

6.4.1 Vhod in avla Vhod mora biti dobro označen in prehoden. Omogočati mora nemoten vhod in izhod iz objekta. Vhod je ločen od avle z vetrolovom. Pri tem naj se omogoči samostojen in varen dostop funkcionalno oviranim osebam ter vstop in uporabo vseh tistih prostorov, ki so namenjeni javni rabi (Sport England, 2011, str. 20). V avli objekta mora biti jasno označeno mesto z recepcijo. Vhodna avla mora biti prijetna in funkcionalno zasnovana. Avla mora biti dovolj velika, da omogoči večjim množicam sprejem, ko čakajo na vstopnice. Avla naj ima recepcijski pult, klopi za počitek in pogled na notranjost bazena. Recepcija mora biti locirana tako, da omogoča vizualen nadzor nad vhodom/izhodom objekta ter vse ostale prostore v objektu (Sport England, 2011, str. 20). Ključne informacije, kot so: največje dovoljeno število obiskovalcev, temperatura vode in temperatura zraka ter ura, ko je bila meritev opravljena, rezultati laboratorijskih preskusov in ocena higienske ustreznosti vzorcev za tekoče leto za vsak bazen po predpisu, ki ureja higiensko ustreznost kopalne vode, shema plavalnega bazena z evakuacijsko potjo ter kopališki red morajo biti na vidnem mestu ter prosto dostopne. Obiskovalcem oziroma gledalcem se omogoči prost dostop do sanitarij.

Shema 2: Tipičen vhod in avla v bazenskem kompleksu Vir: Swimming Pools Design - Sport England pdf

6.4.2 Garderobe, prhe in sanitarije Garderobni prostor, prostori s prhami, sanitarije in prostori dopolnilnega programa v plavalnih bazenih morajo biti razporejeni tako, da onemogočajo prehod čistih in nečistih poti. Pri vstopu mora biti dostop do garderobnih omaric mogoč le skozi kabine. Tla morajo biti nedrseča in izdelana iz materialov, ki omogočajo mokro čiščenje in razkuževanje. Število kabin ne sme biti manjše od 1/15 števila garderobnih omaric. Kabine morajo biti široke najmanj 1 m in globoke najmanj 1,25 m. Kabine se morajo zapirati od znotraj. Funkcionalno oviranim osebam je potrebno zagotoviti 1/10 kabin, dimenzij 1,5 m krat 1,25 m za nemoteno preoblačenje. Vsi večji plavalni bazeni imajo dve večji skupni slačilnici. V garderobah in ostalih prostorih je predvidena razsvetljava in priklop fenov za sušenje las. Prostori za prhe in sanitarije morajo biti pred vhodom na bazensko ploščad. Na vsakih 50 m² vodne kopalne površine mora biti najmanj ena prha. Najmanj tretjina prh mora biti v kabinah za prhanje. Število sanitarij se določi na podlagi maksimalnega števila obiskovalcev. Stranišča morajo biti ločena z ločilnimi pregradami, visokimi najmanj 2 m. Pregrade morajo biti najmanj 10 cm, a ne več kot 15 cm dvignjene od tal. Talna površina kabine ne sme biti manjša od 0,9 m krat 1,2 m. Dostop od sanitarnih prostorov do bazenske ploščadi mora biti načrtovan in izveden tako, da mora obiskovalec preko bazenčka za noge. Na vhodu na bazensko ploščad mora biti nameščen bazenček za noge z globino od 0,1 do 0,15 m in dolžino najmanj 2 m. Ustrezen je tudi sistem bočnih prh na dolžini najmanj 2 m, ki obiskovalca oprhajo do višine najmanj 30 cm. Bazenček ali sistem bočnih prh za noge morata biti locirana in izvedena tako, da ju ni mogoče zaobiti pri vhodu na bazensko ploščad. (Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih).

6.4.3 Bazenska ploščad Bazensko kopališče se loči na čisti in nečisti del. Čisti del obsega zlasti bazen z bazensko ploščadjo. Bazenska ploščad je površina, ki neposredno obdaja bazen. Urejena mora biti tako, da voda s teh površin ne more odtekati v bazen ali v obtočni sistem. Naklon bazenske ploščadi v bazenu mora biti najmanj 2 % od robov bazena. Tla bazenske ploščadi morajo biti nedrseča. Bazenska ploščad med vhodom in robom bazena mora biti široka najmanj 3 m, med stenami bazenske dvorane in robovi bazena najmanj 2,5 m, med bazeni pa najmanj 2 m. Bazen mora imeti na vsakih 25 m bazenske stranice najmanj eno vstopno-izstopno mesto v bazen. Bazeni morajo imeti okoli celotnega oboda prelivne žlebove, načrtovane in grajene tako, da bazenska voda v njih neprestano odteka (ravnina zgornjega roba bazena sme od vodoravne ravnine odstopati največ za 0,2 cm). Vsi jaški in žlebovi na čistem delu bazena morajo biti pokriti z rešetkami, katerih reže ne smejo biti večje od 0,8 cm (Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih).

Slika 58: Detajl preliva

6.4.4 Higienske zahteve vode in tehnika V skladu s tehničnimi predpisi mora vsako bazensko kopališče imeti tehnični prostor, v katerem je postavljena naprava za pripravo kopalne vode, načrtovana in zgrajena kot enota, s katero se dosegajo higienske zahteve za kopalne vode, kakor jih določa predpis o higienskih zahtevah za kopalne vode. Vsak bazen mora biti opremljen z napravami za kontinuirano merjenje temperature, prostega klora, redoks potenciala in pH-vrednosti kopalne vode ter z avtomatskimi dozirnimi napravami za korekcijo vrednosti parametrov. Filtrirne naprave skrbijo v bazenu za mehansko čistočo vode, kjer iz vode čistijo umazane delce (prah, blato ...). Sestavljene so iz filtra, šestpotnega ventila, črpalke in potrebnih inštalacij. Kot filtrirni medij v filtru lahko uporabimo filtrirni pesek, AFM (aktivni filtrirni medij), diatomejsko zemljo, kartuše ipd. Pri nas se najpogosteje uporablja filtrirni pesek, za boljšo kvaliteto bazenske vode pa AFM (aktivni filtrirni medij), ki zagotavlja filtracijo manjših delcev iz bazenske vode in daljšo življenjsko dobo. Velikost filtrirne naprave določamo glede na velikost bazena in obremenitev bazenske vode (število kopalcev, količina umazanih delcev iz okolja …) (Remax, 2012). V tehničnih prostorih so predvidene elektroinštalacije za priklop črpalk za filtre in za cirkulacijo vode v bazene. Sistem za kontrolo in dezinfekcijo vode deluje avtonomno in je povezan s centralnim nadzornim sistemom. Shema 3: Shema bazenske tehnike

Vsi energetski tokokrogi, od prezračevanja, ogrevanja do priprave bazenske vode, so povezani v centralni nadzorni sistem. Iz centralnega nadzornega sistema je s pomočjo digitalnega sistema regulacije mogoče upravljati z vsemi energetskimi tokokrogi.

7.0 PROJEKTNA NALOGA 7.1 Koncept Za idejno zasnovo olimpijskega bazena sem predvidel formo, ki se transformira iz plavalca v abstraktne linije do mehkega vala. Oblika povezuje reko Soro z osnovno šolo. Zasnovan objekt z odprto strukturo komunicira z reko Soro. Izbrana lokacija je strateškega pomena, saj je objekt lociran v neposredni bližini infrastrukture, vrtcev, šol in Centra slepih in slabovidnih. S tem je omogočen enostaven dostop do bazena. Cilj naloge je tudi zagotoviti kopanje preko celega leta in s tem povečati turistično ponudbo. Olimpijski bazen naj bi postal osrednji športni objekt, ki bi omogočal vsem prebivalcem Škofje Loke kvalitetno preživljanje prostega časa in rekreacijo, obenem pa zagotovil izvrstne pogoje za vrhunske vodne športe ter intenzivnejšo in številčnejšo vključitev mladih v plavalne programe. Poleg navedenih ciljev je potrebno omogočiti tudi dostop do objekta za vse kategorije prometa, urediti zadostno število parkirišč in dopolniti ponudbo s tržno zanimivimi programi, povezanimi s plavalnimi in drugimi športi. Pri projektiranju sem upošteval, da je objekt energetsko manj potraten in da so materiali okolju prijazni in razgradljivi. V načrtovani idejni zasnovi je predvideno, da bo maksimalno upoštevana izraba odpadne energije in posledično zagotovljen velik prihranek pri stroških ogrevanja prostorov in bazenske vode. Današnja tehnologija namreč omogoča povrnitev najmanj 50–60 % odpadne energije, ki jo lahko ponovno uporabimo pri ogrevanju zraka in vode.

8.0 ARHITEKTURNA ZASNOVA 8.1 Konstrukcijska zasnova Objekt je zasnovan iz dveh delov. Severnega, kjer je spremljevalni program, in južnega, kjer je bazenski program. Objekt je temeljen s pasovnimi temelji, širine 100 cm. V kletni etaži so vse stene armirano betonske. Bazenska školjka je AB, debeline 25 cm. Obodne stene objekta (kleti, pritličja in nadstropja) so armiranobetonske, debeline 22 cm. Nosilni zidovi so AB, debeline 30 cm. Nenosilni zidovi in pregradne stene so debeline 10–16 cm. Vsi nosilni stebri so dimenzije 30 krat 30 cm in so armiranobetonski. Talne plošče v etažah in bazenski ploščadi so AB-plošče, debeline 20 cm. Streha objekta je zaradi velikih razponov zasnovana z lahko jekleno konstrukcijo, katere glavni nosilci so povezani z jeklenimi vrvmi. Na nosilce je pritrjena konstrukcija z ETFE-blazinami. Fasada v predelu bazena je iz troslojnega stekla. Okna in zunanja vrata so iz PVC. Zasteklitev s troslojnim steklom v termopan izvedbi (k = 0,7).

9.0 IZKAZ POŽARNE VARNOSTI ZA OBJEKT OLIMPIJSKI BAZEN ŠKOFJA LOKA Podatki o stavbi Naziv stavbe:

OLIMPIJSKI BAZEN ŠKOFJA LOKA

Lokacija stavbe:

ŠKOFJA LOKA

Investitor:

OBČINA ŽELEZNIKI

Odgovorni vodja projekta:

Samir Salihović

Izdelovalec zasnove požarne varnosti:

Samir Salihović

Datum izdelave projektne dokumentacije: 26. 3. 2013 Požarnovarnostni ukrepi

Načrtovani ukrepi (PZI) Širjenja požara sosednje objekte

Odmiki od mej parcele:

Požarne lastnosti fasadnih oblog:

- na severni strani je oddaljenost objekta do parcelne meje 25 m - na vzhodni strani do parcelne meje 53,30 m - na južni strani je razdalja do parcelne meje 50,50 m - na zahodni strani je razdalja do parcelne meje 65 m NEGORLJIVE (finalne obloge SEVERNE,VZHODNE IN ZAHODNE fasade negorljive ĺ razreda A1, A2 ĺ evropska požarna klasifikacija materialov in v požarno varni izvedbi – EI 60) BREZ ZAHTEV (finalna obloga JUŽNE fasade objekta kompleksa)

Nosilnost konstrukcije ter širjenja ognja po stavbi Požarna odpornost nosilne konstrukcije:

Razdelitev stavbe požarne sektorje:

Požarna odpornost na mejah požarnih sektorjev:

Stene in stropi – REI 60, Nosilna konstrukcija mora biti iz materialov z odzivom na ogenj razreda A1 ali A2. PS-1 (794 m² ) – kontrolni hodnik velikega in malega bazena PS-2 (835 m²) – strojnica, kotlovnica, svet savn, masažne sobe, garderobe, sanitarije, stopnišče, hodnik, skladišče, pisarna, delavnica PS-3 (2325 m²) – velki in mali bazen PS-4 (917 m²) – garderobe, recepcija, bar PS-5 (917 m² ) – fitnes, pisarne, tribuna, telovadnica, sanitarije, garderoba Gradbena ločitev: stene in stropi – REI 60, Nosilna konstrukcija mora biti iz materialov z odzivom na ogenj razreda A1 ali A2, Vrata: vrata med požarnimi sektorji: EI2-30 – C3 Sm vrata na evakuacijsko stopnišče EI2-30 – C3 Sa Stene inštalacijskih jaškov: EI 30

Električno napajanje sistemov in naprav za požarno varnost v stavbi (čas zagotavljanja napajanja, izvedba, požarna odpornost kablov ali kinet):

Varnostna razsvetljava – 60 min, Ukrep: obdelati v projektu elektroinštalacij in pregled s strani pooblaščene organizacije, ki izda potrdilo!

Požarna odpornost prehodov električnih inštalacij na mejah požarnih sektorjev:

Glavno električno stikalo:

inštalacijski kanali za električne kable in podobno (strojne inštalacije brez prezračevalnih kanalov) imajo lahko požarno odpornost za eno stopnjo nižjo, kot se zahteva za ostale gradbene elemente požarnega sektorja [certifikat materialov] – EI 30) x inštalacijske jaške in preboje skozi požarne sektorje se zatesni z materiali, ki imajo požarno odpornost za eno stopnjo nižjo, kot se zahteva za ostale gradbene elemente požarnega sektorja [certifikat materialov] – EI 30) x energetski in signalni kabelski kanali se med prehodi med požarnimi sektorji znotraj objekta zatesnijo s požarno zaščito prebojev skozi požarne sektorje ali kakim drugim ustreznim negorljivim materialom (certifikat), nameščenimi v skladu z navodili proizvajalcev. Glavno električno stikalo mora biti v prostoru, ki ima direkten dostop od zunaj in je hkrati omogočen dostop intervencijski enoti, za obravnavani objekt je glavno električno stikalo v elektroomarici v prostoru recepcije – avle v pritličju objekta.

Širjenja dima po stavbi in prezračevanje

Naprave za odvod dima in toplote z naravnim prezračevanjem:

Potrebno je vgraditi naprave za odvod dima in toplote v prostore, saj površine le-teh presegajo 200 m², kolikor je meja pri prostorih, kjer se zbira veliko uporabnikov. Za dovod zraka se bo uporabljalo vrata in okna, ki se odpirajo. Geometrična površina teh mora biti najmanj 1,5-krat večja od odvodnih odprtin. Tako okna kot vrata morajo imeti nameščeno varovalo, ki preprečuje zapiranje. Odvod dima na prosto pri prostorih, ki imajo pretežno vsaj eno zunanjo steno, je skozi okna, ki se odpirajo in se zato ne izračunava odvoda dima in toplote. Prostori, ki se nahajajo v sredini objekta, naj imajo odvod dima in toplote posredno preko drugih prostorov.

Razdelitev stavbe v dimne sektorje:

Požarni so obenem dimni sektorji.

Naprave za odvod dima in toplote z mehanskim prezračevanjem:

V objektu je potrebno namestiti naprave za odvod dima in toplote z mehanskim prezračevanjem.

Naprave za kontrolo dima v požarnih stopniščih:

Naprava ni predvidena.

Požarne lopute prezračevalnih kanalih:

V prezračevalnih kanalih morajo biti ob prehodu skozi požarne zidove in zidove med požarnimi sektorji in požarnimi celicami instalirane požarne lopute. Zapiranje požarnih loput je preko požarne centrale. Požarne lopute imajo požarno odpornost EI60-S. Vse vgrajene požarne lopute morajo biti opremljene s končnimi stikali, ki signalizirajo stanje loput in morajo imeti na vidnem mestu oznako o nazivu, serijsko številko, leto izdelave in naziv proizvajalca.

Izklop sistema prezračevanja in klimatizacije ob požaru:

v odvisnosti od lokacije požara – izklop klimatov v požarno ogroženem objektu. S sistemom prezračevanja razpolaga servisni del, medtem ko administrativni del razpolaga s sistemom prezračevanja in klimatizacije).

Evakuacijske poti

Največje uporabnikov:

V obravnavanem objektu je predvideno največ 708 oseb. x velki in mali bazen do 332 oseb število x garderobe, recepcija, bar 118 oseb x strojnica, kotlovnica, svet savn, masažne sobe, garderobe, sanitarije, stopnišče, hodnik, skladišče, pisarna, delavnica do 58 oseb x fitnes, pisarne, tribuna, telovadnica, sanitarije, garderoba: 200 oseb

Število izhodov iz stavbe:

x x x x

veliki in mali bazen 4x direktni in 2x posredni izhod garderobe, recepcija, bar 1x direktni in 3x posredni izhod strojnica, kotlovnica, svet savn, masažne sobe, garderobe, sanitarije, stopnišče, hodnik, skladišče, pisarna in delavnica 1x direktni in 2x posredni izhod fitnes, pisarne, tribuna, telovadnica, sanitarije, garderoba 2x posredni izhod

Število požarnih stopnišč:

2 zaščiteno stopnišče s posrednim izhodom preko hodnika na prosto.

Požarna odpornost požarnih stopnišč:

nosilna konstrukcija stopnišča REI 60, vrata na stopnišča EI2-30 – C3 Sa

Požarne lastnosti obložnih materialov:

Obloge tal, sten in stropov na evakuacijskih poteh v stavbi morajo biti iz negorljivih ali težko vnetljivih materialov, razreda najmanj A2-s1, d0 za stene in strope, najmanj Cfl-s1 za tla na hodnikih in najmanj A2fl-s1 za tla na stopniščih.

Varnostna razsvetljava:

Da – (60 min. delovanje varnostne razsvetljave: v prostorih, potrebnih za delovanje PGD, hodnikih in stopniščih). - Varnostna razsvetljava naj ima lokalen vir energije in mora delovati tudi v režimu rezervnega električnega napajanja, se mora vklopiti v času 1 sekunde in mora delovati vsaj 1 uro ter dajati osvetljenost 1 lx na višini 20 cm od tal (glede na predlog EN 1838). - Piktograme varnostne razsvetljave, ki kažejo izhode in smer umika v sili, je treba postaviti v ustrezni velikosti na vidni razdalji in pravokotno na smer gibanja, in sicer v skladu s SIST 1013. Piktogramov se ne sme lepiti na svetilke zasilne razsvetljave (po ISO 6309), ampak na posebne svetilke samo za ta namen. - Svetilke varnostne razsvetljave nad izhodi iz objekta morajo biti nameščene tik nad zgornjim delom podboja izhodnih vrat, s čimer je zagotovljena osvetljenost izhoda tudi v primeru pojava dima, ki zapolnjuje prostor zgoraj. - Krmilna stikala, ki omogočajo izklope varnostne razsvetljave v primeru izpada v dnevnem času, morajo biti locirana na centralnem mestu. Pogoji za izklope varnostne razsvetljave v času, ko ni potrebno, da sveti, morajo biti navedeni v požarnem redu, kjer morajo biti navedeni tudi postopki za izklop in ponovni vklop.

Oznake na evakuacijskih poteh:

Da – oznake za smer umika in izhode, notranje hidrante, gasilnike, ročne javljalnike požara.

Sistemi za javljanje in alarmiranje Naprave požara:

Naprave za uporabnikov:

javljanje aktivni sistem javljanja požara (AVTOMATSKI in ROČNI JAVLJALNIKI) alarmiranje zvočne in svetlobne signalne naprave v sklopu alarmne zanke

x v primeru sprožitve aktivnega sistema javljanja požara v poslovnem delu (požarnih sektorjih) se mora izvesti avtomatski izklop sistema prezračevanja in klimatizacije (zaustavitev klimatov), x v primeru sprožitve aktivnega sistema javljanja požara se morajo preko centrale za javljanje požara avtomatsko zapreti požarne lopute na dovodnih in odvodnih kanalih v etažah, ki niso ogrožene s požarom, x požarne lopute na mejah požarnih sektorjev z vgrajenimi napravami za odkrivanje in javljanje požara morajo biti vezane na sistem javljanja požara, in sicer tako, da se v primeru javljanja požara aktivirajo požarne lopute v sektorju, v katerem je prišlo do Krmiljenje sistemov in požarnega javljanja, naprav za požarno varnost x v primeru sprožitve aktivnega sistema javljanja požara se morajo avtomatsko v stavbi: deblokirati morebitne električne ključavnice (ustreza tudi druga ustrezna tehnična rešitev), na vratih, namenjenih evakuaciji iz objekta (zunanja in notranja vrata na evakuacijskih poteh), x v primeru sprožitve aktivnega sistema javljanja požara se mora sprožiti sistem za alarmiranje, ki osebe objekta preko naprav za alarmiranje (zvočne) obvesti, da je prišlo do požara v objektu in naj nemudoma zapustijo objekt, x v primeru napak na sistemu oziroma sprožitve aktivnega sistema javljanja požara se mora signal o požaru avtomatsko prenesti do pristojne gasilske enote ali družbe, registrirane za požarno varovanje s stalno 24-urno prisotnostjo (z intervalom zakasnitve za preverjanje možnosti lažnega alarma) (skladno s standardom EN 50136 1-4). Prenos signala do gasilcev avtomatski prenos signala o požaru preko požarne centrale do pristojne gasilske enote ali družbe, registrirane za požarno varovanje s stalno 24-urno prisotnostjo (skladno s ali druge ustrezne instit.: standardom EN 50136 1-4) Naprave za gašenje in dostopne poti Oskrba z vodo: Dvižni vodi za gašenje s priključki DN 75 ali 100:

Celotno omrežje zunanjih in notranjih hidrantov mora zagotoviti 10 l/sek za čas 2 ur, delovni tlak na šobi 2,5 ba. ZUNANJA UREDITEV (dvižni vodi DN 100) V OBJEKTU (dvižni vodi DN 50 ĺ v objektu bodo nameščeni hidranti s poltogo cevjo dolžine 30 m)

Število zunanjih hidrantov v oddaljenosti do 80 m od objekta (nadtalni ali podtalni):

1 nadtalni hidranti v oddaljenosti 15 m SV od objekta – ustreza parametrom, podanim v tehnični smernici TSG-1-001:2010.

Naprave za gašenje z vodo, peno, plini in praškom:

Gasilniki: 12 gasilnikov na prah (razpored v načrtu) 1 gasilnik CO2 5 kg (ogljikov dioksid)

Število dostopov do stavbe za gašenje in reševanje z gasilskimi vozili:

Evakuacijski izhodi omogočajo vstope intervencijske ekipe s treh strani.

Število strani stavbe, do katerih je mogoč dostop gasilskih vozil:

Možen je dostop do treh strani objekta.

Postavitvene površine intervencijska vozila zahteve:

OPOMBA!

- Delovne površine za gasilsko intervencijo pri gašenju objekta morajo biti široke najmanj 7 m in dolge 12 m, utrjene za osni pritisk najtežjega gasilskega vozila (130 kN osno). Kot intervencijska površina se lahko upošteva tudi dovozna komunikacija, če širina ustreza zahtevam. Manipulativne površine morajo biti ustrezno označene in proste ob vsakem času. Predvsem pa ne smejo biti zaparkirane! - Za gasilsko intervencijo reševanja invalidov iz objekta moramo urediti postavitvene površine: rob postavitvene površine mora biti od zunanje stene zgradbe,, ki jo želimo doseči z lestvijo, oddaljen najmanj 3 m in največ 9 m. Širina utrjene postavitvene za površine mora omogočiti postavitev avtomobilske gasilske lestve; široka mora biti in najmanj 3,5 m. Vzdolž postavitvene površine mora biti ob njenem zunanjem, z zgradbo vzporednem robu urejen 2 m širok pas proste površine brez trdnih ovir. Če je postavitvena površina širša od 3,5 m, je lahko širina prostega manevrirnega pasu ožja za polovico razširitve postavitvene površine. Če je postavitvena površina urejena tako, da je smer vožnje vzporedna z zunanjo steno objekta, mora biti podaljšana za najmanj 8 m od osi zadnjega okna, ki ga želimo doseči z lestvijo. Če je postavitvena površina urejena tako, da je smer vožnje pravokotna na zunanjo steno zgradbe, se mora zaključiti največ 1 m od zunanje stene zgradbe, ki jo želimo doseči z lestvijo. V tem primeru mora biti na vsaki strani postavitvene površine urejen 1,25 m širok in najmanj 11 m dolg prosti pas.

Izkaz požarne varnosti se mora izpolnjevati in podpisovati med gradnjo s strani odgovornega projektanta požarne varnosti. Izvajalec je dolžan pravočasno obvestiti odgovornega projektanta o času začetka in o predvidenem času izvajanja vseh tistih gradbenih del, ki lahko bistveno vplivajo na izpolnitev tehničnih zahtev v zvezi z varstvom pred požarom!

9.0 GRAFIČNE PRILOGE Situacija M 1:1000 Tloris klet M 1:250 Tloris pritličje M 1:250 Tloris nadstropje M 1:250 Prerez A-A M 1:250 Prerez B-B M 1:250 Fasada S/J M 1:250 Fasada V/Z M 1:250 Detajl M 1:10 Požarna varnost: Tloris klet M 1:250 Tloris pritličje M 1:250 Tloris nadstropje M 1:250

Situacija M 1:1000

POPIS PROSTOROV - TLORIS KLET

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27

SKLADIŠČE SKLADIŠČE GARDEROBA IN WC ČAKALNICA ZA MASAŽO MASAŽNA SOBA 1 MASAŽNA SOBA 2 MASAŽNA SOBA 3 MASAŽNA SOBA 4 RECEPCIJA SAVNA - MASŽA GARDEROBA M GARDEROBA Ž HODNIK HODNIK WC MOŠKI WC ŽENSKI SAVNA DEKLORINACIJSKI BAZEN KOMPENZACIJSKI BAZEN KLIMAT STROJNICA TOPLOTNA ČRPALKA NADZORNA SOBA PREDPROSTOR HODNIK DELAVNICA KONTROLNI JAŠEK KONTROLNI JAŠEK SKLADIŠČENJE PLAVALNIH PROG 28 KONTROLNI JAŠEK

A-A

Tloris klet M 1: 250

-3,600

9 11

B-B

-3,600

B-B

16 23

-3,600 26

-3,600

M 1:250

POPIS PROSTOROV - TLORIS PRITLIČJE

29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60

TRGOVINA VETROLOV TRGOVINA WC MOŠKI WC ŽENSKI RECEPCIJA BAR PISARNA GARDEROBA INVALIDI GARDEROBA GARDEROBA SKUPINSKA GARDEROBA SKUPINSKA GARDEROBA SKUPINSKA GARDEROBA AVLA SUHI HODNIK MOKRI HODNIK REŠEVALEC PISARNA TUŠI + WC ŽENSKI TUŠI + WC MOŠKI ČISTILKA PISARNA SEJNA SOBA HODNIK SKLADIŠČE SKLADIŠČE OPREME BAZENSKI PLATO MALI BAZEN 5 x 12,5 M VELIKI BAZEN 50 x 50 M LEŽALNIKI TERASA

A-A

Tloris pritličje M 1:250

A 32

±0,000

±0,000 34 37

B-B 35

±0,000

54 45

±0,000 56

58 5 8

±0,000

M 1:250

POPIS PROSTOROV - TLORIS NADSTROPJE

61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79

TELOVADNICA FITNES SKLADIŠČE OPREME RECEPCIJA SKLADIŠČE GARDEROBA MOŠKI GARDEROBA ŽENSKE SEJNA SOBA KLUB SEJNA SOBA PISARNA PISARNA PISARNA HODNIK TRIBUNA PREDPROSTOR LOŽA KOMENTATOR LOŽA KOMENTATOR ČAJNA KUHINJA PISARNA DIREKTOR

A-A

Tloris nadstropje M 1:250

A 61

+3,600 69

+3,600

B-B 75

+3,600

C 76 65

77 78

M 1:250

Prerez A-A M 1:250

+9,960

+3,600

±0,000

-3,600

PREREZ A-A

Prerez B-B M 1:250

5,600

Fasada S/J M 1:250

FASADA J

FASADA S

Fasada V/Z M 1:250

FASADA V

FASADA Z

Detajl konstrukcije premične strehe M 1:10

11 9 4 10

12 3 2 6 7 5

1 2 3 4 5 6 7 8

9 10 11 12

EFTE membrana ekstrudiran aluminij z vpetim EPDM tesnilom uokvirjena jeklena stranska podpora za membrano žleb za deževnico 160/160/15 mm Ø 180 mm kolo z ležajem IPE 220 jeklen profil žleb podpora za valovito streho: jeklen profil 500/25 mm in 220/25 mm, jeklena cev Ø 356/20 mm natezni vijak iz nerjavečega jekla jeklen profil 150/10 mm motor okvir za dovod zraka

A-A

Požarna varnost: Tloris klet

(R)EI 60

(R)EI 60 A

-3,600

(R)EI 60

9 11

B-B

-3,600

B-B

16 23

(R)EI 60

C (R)EI 60

(R)EI 60

-3,600 26

LEGENDA GRAFIČNIH SIMBOLOV: izhod iz objekta (glavni ) izhod iz objekta (zasilni )

(R)EI 60

smer umika v sili požarni sektor (R)EI 60 (R)EI 60

VEI

(R)EI 60

OEI 60

požarna odpornost stene / stropa (60 min) zunanjih sten (60 min) vrata s požarno odpornostjo (60 min) okna s požarno odpornostjo (60 min) varnostna razsvetljava notranji hidrant z opremo - mokri ročni gasilni aparat (na CO ročni gasilni aparat (na prah)

(R)EI 60

odvod dima in toplote naravno zračenje

POŽARNA ODPORNOST INSTALACIJSKIH JAŠKOV: JAŠKI V KATERIH NI VNETLJIVIH INSTALACIJ (VODA, KANALIZACIJA, STRESNI ODTOKI, ...)

-3,600 (R)EI 60

(R)EI 60

M 1:250

A-A

Tloris pritličje

V EI

O EI 60

37 36

O EI 60

±0,000

(R)EI 60

±0,000

(R)EI 60

O EI 60

(R)EI 60

O EI

B 35 45

B-B

±0,000

(R)EI 60

O EI 60

(R)EI 60 ±0,000 56

LEGENDA GRAFIČNIH SIMBOLOV:

O EI 60

izhod iz objekta (glavni ) izhod iz objekta (zasilni ) smer umika v sili požarni sektor požarna odpornost stene / stropa (60 min) (R)EI 60 zunanjih sten (60 min)

(R)EI 60

V EI

O EI 60

vrata s požarno odpornostjo (60 min) okna s požarno odpornostjo (60 min) varnostna razsvetljava

O EI 60

notranji hidrant z opremo - mokri ±0,000

ročni gasilni aparat (na CO2)

ročni gasilni aparat (na prah) odvod dima in toplote naravno zračenje POŽARNA ODPORNOST INSTALACIJSKIH JAŠKOV: JAŠKI V KATERIH NI VNETLJIVIH INSTALACIJ (VODA, KANALIZACIJA, STRESNI ODTOKI, ...)

±0,000

M 1:250

A-A

Tloris nadstropje

A 61

+3,600 69

5 B

(R)EI 60

+3,600

B-B 75

O EI 60

(R)EI 60

(R)EI 60 76

O EI 60

(R)EI 60

+3,600

O EI 60 LEGENDA GRAFIČNIH SIMBOLOV: izhod iz objekta (glavni ) izhod iz objekta (zasilni ) smer umika v sili požarni sektor (R)EI 60 (R)EI 60

V EI

O EI 60

POŽARNA ODPORNOST INSTALACIJSKIH JAŠKOV: JAŠKI V KATERIH NI VNETLJIVIH INSTALACIJ (VODA, KANALIZACIJA, STRESNI ODTOKI, ...)

M 1:250

11.0 PROSTORSKI PRIKAZI

Pogled interierja proti vzhodu

Pogled interierja proti severozahodu

11.0 VIRI Ažman Momirski, L. (2004). Arhitektura in arheologija: razlike in sorodnosti. Disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. Bajec A. idr. (1998). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 221. Bežan, J. (2008). Napihljive konstrukcije za prireditve na prostem. V: AR Arhitektura, raziskave. 2008 (št. 1.), str. 20–27. Bitenc, K. in Gale, I. (2011). Kakovost bazenskih kopalnih voda v Sloveniji v letu 2010. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Blaznik, P. (1973). Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo. Bohinc, M. idr. (2006). 100 let športa v občini Škofja Loka. Škofja Loka: Športna zveza. Doupona, M., Sila, B. (2007). Oblike in načini športne aktivnosti v povezavi s socialno stratifikacijo, Šport, 55 (3), 12–16. Jurak, G. idr. (2002). Bazenska kopališča v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije. Koch, K. 2004. Membrane structures: innovative building with film and fabric. London: Prestel. LeCuyer, A. (2008). ETFE Tehnology and Design. Birkhäuser. Lorenz, A. idr. (1999). Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Ljubljana: MIM. Planina, F. (1972). Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino. Ljubljana: Odbor za proslavo tisočletnice Loke. Prešern, M. in Trbovc, S. (1995). Plavanje v Sloveniji 1919–1994. Ljubljana: Parex. Stele, F. (1995). Škofja Loka. Komenda: Stele. Šink, I. (1998). Strategija razvoja kopališč in kopališke dejavnosti v Sloveniji do leta 2010. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za turizem in gostinstvo, Sekcija kopališč 1/1998, str. 3–9. Valvasor, J. V. 1951. Valvasorjevo berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Žitnik, P. 2010. Idejna zasnova kopališča v Škofji Loki. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.

Spletni viri: Avguštin, C. (1976). Zgodovinsko-urbanistična in arhitekturna podoba Škofje Loke. V: Loški razgledi, letnik 23, str. 15-24. Škofja Loka: Muzejsko društvo. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-J3QEUPUJ. [14. 1. 2013]. Architen Landrell Associates. 2009. [online]. Dostopno na: http://www.architen.com/technical/articles/etfe-foil. [12. 2. 2013]. BOSB Bakircilar Sitesi. [online]. Dostopno na: http://www.onart.com.tr/. [12. 2. 2013]. Chi, J. Y. in Pauletti, R. M. de O. 2005. An outline of the evolution of pneumatic structures. Faculty of Architecture and Urban Planning of the University of São Paulo. Dostopno na: http://www.scribd.com/doc/47598525/evolution-of-pneumatic-structure. [12. 2. 2013]. EnOB. [online]. Dostopno na: www.enob.info/en/pdf/new-buildings/project/details/energy-efficient-sport-and-spa-pool/. [12. 2. 2013]. Fina Facilities Rules. (2010). Diving Facilities. Dostopno na: http://www.fina.org/H2O/index.php?option=com_content&view=article&id=368:fr-5-divingfacilities&catid=88:facilities-rules&Itemid=184. [16. 1. 2013]. Fina Facilities Rules. (2010). Fina pravila za bazene i opremu (2009-2013). Dostopno na: http://ebookbrowse.com/fina-pravila-za-bazene-i-opremu-2009-2013-pdf-d42314931. [16. 1. 2013]. Fina Facilities Rules. (2010). Pools for synchronised swimming. Dostopno na: http://www.fina.org/H2O/index.php?option=com_content&view=article&id=373:fr-10-pools-forsynchronised-swimming&catid=88:facilities-rules&Itemid=184. [16. 1. 2013]. Fina Facilities Rules. (2010). Pools for water polo. Dostopno na: http://www.fina.org/H2O/index.php?option=com_content&view=article&id=370:fr-7-pools-forwater-polo&catid=88:facilities-rules&Itemid=184. [16. 1. 2013]. Jerala, I. (1992). Prosti čas Ločanov med obema vojnama (1918–1941) (1. del). Loški razgledi, letnik 39. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YCR8LAPX/. [15. 1. 2013]. Občina Škofja Loka. O Škofji Loki. Dostopno na: http://www.skofjaloka.si/default.aspx?Tip=1551651&KeyID=23&Naslov=O_Skofji_Loki. [15. 1. 2013]. PRAVILNIK o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih. 2003. Uradni list Republike Slovenije, 88/2003 (11. 9. 2003). Str. 13021. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200388&stevilka=4083 [12. 2. 2013].

Remax. 2012. [online]. Dostopno na: http://www.remax.si/. [12. 2. 2013]. Spazio Mondo. 2011. [online]. Dostopno na: http://www.spaziomondo.com/page_progetto.cfm?id_progetto=13#. [12. 2. 2013]. Sport England. 2011. [online]. Dostopno na: http://www.sportengland.org/facilities__planning/design_and_cost_guidance/swimming_pools.asp x. [12. 2. 2013]. Statistični urad Republike Slovenije (2011). Slovenske občine v številkah. Dostopno na: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2012&id=173. [15. 1. 2013]. Žužek, V. (1968). Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki. Loški razgledi, letnik 15. Dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-PK22IEMF/. [15. 1. 2013].

Izjava o avtorstvu Podpisani Samir Salihović izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Idejna zasnova olimpijskega bazena Škofja Loka moje avtorsko delo, izdelano pod mentorstvom prof. dr. Lucije Ažman Momirski.

Posebna zahvala

OBČINA ŠKOFJA LOKA