Giornale Dom

Page 1

Quindicinale | petnajstdnevnik - anno XLIX n. 16 15. septembra 2014 - Euro 1,20

Čedajska bolnišnica

Praznik Matajurja

Naj tudi zdravstvo presega državno mejo stran 7

Posočje zgled za turizem v Nediških dolinah stran 9

Čaniebola Bandiminca

Kanalska dolina

Vaški praznik sega v leto 1869, ko so zgradili cerkev stran 10

Pouk slovenščine je zagotovljen le v Ukvah stran 11

Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy

UVODNIK

Za mier so potriebni ljudje dobre volje Božo Zuanella *

ietos se spomnimo začetka parve svetovne vojne, ki je bila velika tragedija za večino Evropskih narodu. Nikoli na smiemo pozabiti, de vojna nie, kakor pravimo po domače, Božja »štrafinga«. Vojna je kolektivna tragedija, ki so jo skuhali ljudje, kàr so pozabili na peto Božjo zapoved, ki pravi, de na smiemo nikoli ubivati. Ta zapoved velja za vse ljudi. Za vsakega človieka posebej, a tudi za vsako skupnost, vsako vlado in vsak narod. Vojna je zatuo kolektivna morija, kot so pravili vsi papeži od začetka prve svetovne vojne, kier vsiem vojakom je dana licenca, oziroma dovoljenje za pobit čim več sovražniku. Ta je velika kontradikcija, to je velikansko protislovje. Če namreč ubiješ enega človeka, se zaslužiš dvejst liet zapora in zgubiš vse daržavljanske pravice. Če pa v vojni pobiješ sto, tisoč ljudi za lon ti dajo medalje, uživaš spoštovanje in povarhu ti dajo še dobro rento. Lietos so se začele komemoracije parve svetovne vojne in se bojo nadaljevale do lieta 2018. Papež je izbrau Redipuljo, de bi molu za vse žartve vsieh vojn. Ti spomini pa muorajo biti obenem tudi opomini, de bi se take brezkoristne morije ne ponovile, vsaj na telih naših tleh. Lieta in lieta smo bili parsiljeni hoditi po poti, ki je bila zaznamovana s karvavimi in hladnimi vojnami. Zdaj je napočiu, zdaj je paršu čas, de krenemo na pot miru, ki edina nam zagotavlja varno življenje, medsebojno spoštovanje in prijateljsko sožitje med različnimi narodi. Zato par sveti maši na parvo nediejo šetemberja na varhu Matajurja molimo tudi za mier, kier nie navadna maša, to je srečanje ljudi dobre volje.

L

* iz pridge par sveti maši, ki jo je darovau v nediejo 7. šetemberja na varhu Matajurja

Una guerra «grande» soltanto nella follia Quest’anno ricordiamo l’inizio della Grande guerra che è «grande» – non lo dico io, ma lo ha detto papa Benedetto XV, colui che l’ha definita «inutile strage» – soltanto per la follia e la pazzia di quelli che la vollero e la imposero ai loro popoli. (segue a pagina 4)

V Nediških dolinah jih je 12 vič v adnojezičnim inštitutu in 3 vič v dvojezičnim. V Terskih dolinah adan vič

V Benečiji zrastlo število šuolarju V

Benečiji so parvi sednili v šuolske klopi učenci vičstopinskega dvojezičnega inštituta. Zvonček je zazvoniu že 10. šetemberja. V vartacu, primarni in nižji sriednji šuoli je vse kupe vpisanih 265 otruok, kar je 3 vič ku lani. Zaradi velikega števila učencu in prestorske stiske, saj bojo sedež dvojezične šuole začeli strojiti šele čez kajšan miesac, je lietos adna sekcija vartaca z kakimi dvejstmi otruoki v Sauodnji. Prestorske stiske pa se na boji nova direktorca Sonja Klanjšček. »Rajš je imieti probleme s pomanjkanjem prestora, ku s pomanjkanjam učencu. Če je učencu puno, če je interes za slovenski jezik in za domači slovenski dialekt, če je interes tudi par italijanskih družinah, ki si žele poznat naš jezik in našo kulturo, tuole je zelò pozitivno,« nam je poviedala. V špietarskim vičstopinskim inštitutu, kjer uče samuo po italijansko, je šuolsko lieto začelo 15. šetemberja. Imajo 394 vpisanih, kar je 12 vič ku lani. Tudi tam je novi direktor, ki je domačin Nino Ciccone. Poviedu nam je, de mu se zdi čudno, de bo dvojezična nižja sriednja šuola ostala na gorski skupnosti in na bo v hramu adnojezične šuole »Dante Alighieri«, kjer so zanjo parpravli nove prestore. Poviedu je tudi, de si želi tesnuo sodelovanje med dviema inštitutama in de bo pomislu, al' spet dati ure slovenskega jezika na nižjo sriednjo šuolo z italijanskim učnim jezikam. Odparle so vrata tudi šuole v Zahodni Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. V Tipani imajo v vartacu in primarni šuoli 32 vpisanih, glih tarkaj ku lani. Na Njivici 34, adnega vič ku lani. V Reziji, kjer je tudi nižja sriednja šuola, je 57 vpisanih, 4 manj ku lani. Glede Kanalske doline je v Žabnicah v vartacu 18 malih, dva vič ku lani, v Ukvah je v vartacu in primarni šuoli 73 vpisanih, tuo je pet vič ku lani. Vprašanje je, če bojo otroci v Terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini imieli kajšno uro slovenskega jezika.

Kaj pa bo s slovenskim jezikam v Tipani, na Njivici in v Kanalski dolini?

– beri na 5. strani – Sauonski vartac je oživeu po zaslugi dvojezičnega inštituta

PAPA FRANCESCO A REDIPUGLIA Preghiera e meditazione nel centenario dello scoppio del primo conflitto mondiale

«L’umanità ha bisogno di piangere» reghiera e meditazione. L’intensa visita di papa Francesco a Redipuglia, lo scorso 13 settembre, per ricordare le vittime di tutte le guerre si è svolta, come egli stesso ha evidenziato, all’insegna del pianto, del lutto, del dolore. In un’omelia molto breve, e per questo ancor più efficace, papa Francesco ha ripetuto per ben nove volte «A me che importa» di mio fratello, dell’uomo. Ha voluto così che restasse ben impressa nelle menti e nei cuori la ragione di ogni conflitto: «La guerra è una follia». Lo è stata la prima guerra mondiale, del cui inizio ricorre il centenario, lo sono sta-

P

te tutte le precedenti e le successive. Lo è l’attuale terza guerra mondiale «combattuta “a pezzi”, con crimini, massacri, distruzioni…». Suonano come un macigno per ogni coscienza le parole di condanna del pontefice. «Sopra l’ingresso di questo cimitero, aleggia il motto beffardo della guerra: “A me che importa?”. Tutte queste persone, che riposano qui, avevano i loro progetti, avevano i loro sogni…, ma le loro vite sono state spezzate. Perché? Perché l’umanità ha detto: “A me che importa?”», in un ossario monumentale voluto da Mussolini per celebrare l’eroismo di

una guerra posta quale base ideologica del fascismo, che aveva per motto il «Me ne frego!» del tutto speculare

al «A me che importa?».

Ezio Gosgnach

(segue a pagina 2)


2

versko življenje

stran

>> continua da pag. 1 «L’umanità ha bisogno di piangere» La guerra è innanzitutto rinnegare Dio, perché «distrugge anche ciò che Dio ha creato di più bello: l’essere umano». Certo, «la cupidigia, l’intolleranza, l’ambizione al potere… sono motivi che spingono avanti la decisione bellica, e questi motivi sono spesso giustificati da un’ideologia; ma prima c’è la passione, c’è l’impulso distorto. L’ideologia è una giustificazione, e quando non c’è un’ideologia, c’è la risposta di Caino: “A me che importa?”. «Sono forse io il custode di mio fratello?» (Gen 4,9). La guerra non guarda in faccia a nessuno: vecchi, bambini, mamme, papà… “A me che importa?”». Gesù chiede il contrario: «Chi si prende cura del fratello, entra nella gioia del Signore; chi invece non lo fa, chi con le sue omissioni dice: “A me che importa?”, rimane fuori». Eppure le guerre continuano e si moltiplicano e continuamo a spegnere vite e calpestare la dignità dell’uomo. «È possibile – ha affermato il papa – perché anche oggi dietro le quinte ci sono interessi, piani geopolitici, avidità di denaro e di potere, c’è l’industria delle armi, che sembra essere tanto importante! E questi pianificatori del terrore, questi organizzatori dello scontro, come pure gli imprenditori delle armi, hanno scritto nel cuore: “A me che importa?». Che fare, allora? Francesco ha dato la riposta: «È proprio dei saggi riconoscere gli errori, provarne dolore, pentirsi, chiedere perdono e piangere. Con quel “A me che importa?” che hanno nel cuore gli affaristi della guerra, forse guadagnano tanto, ma il loro cuore corrotto ha perso la capacità di piangere. Caino non ha pianto. Non ha potuto piangere. L’ombra di Caino ci ricopre oggi qui, in questo cimitero. Si vede qui. Si vede nella storia che va dal 1914 fino ai nostri giorni. E si vede anche nei nostri giorni». «Con cuore di figlio, di fratello, di padre – ha concluso il papa a Redipuglia –, chiedo a tutti voi e per tutti noi la conversione del cuore: passare da “A me che importa?”, al pianto. Per tutti i caduti della “inutile strage”, per tutte le vittime della follia della guerra, in ogni tempo. Il pianto. Fratelli, l’umanità ha bisogno di piangere, e questa è l’ora del pianto». Ezio Gosgnach

25. NEDIEJA MED LIETAM

Zadnji bojo parvi Evangelij po Mateju (20,8-16)

K

àr pa se je zvičerilo, reče gaspodar vinograda svojemu oskarbniku: ‚Pokliči dieluce in jim daj plačilo; začni od zadnjih do parvih!‘ Kàr so paršli parvi, so mislili, de bodo parjeli vič; pa tudi teli so parjeli vsak po denar. In kàr so prejeli, so nad hišnim gaspodarjam godarnjali in rekli: ‚Teli zadnji so dielali adno uro, pa si jim dau kakor nam, ki smo prenašali težo dneva in gico.‘ On pa je odgovoril adnemu izmed njih: ‚Prijateu, ne dielam ti karvice; al' se niesi za denar z mano zglihu? Vzami, kar je tvojega, in pujdi! Čem pa tudi zadnjemu dati kakor tebe. Al' na smiem s svojim storiti, kar čem? Ali je tvoja uoč hudobna, kier sam jest dobar?‘ Takuo bojo zadnji parvi in parvi zadnji.«

15. septembra 2014

dom

PAPEŽ FRANČIŠEK se je vZgodovina Redipulji spomnil na--žrtve »nepotrebne morije« in vseh včerajšnjih in današnjih vojn Zgodovina kultura kultura

Vojna je nespamet, njeno Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo geslo je: Kaj mi mar? »Mogoče je, ker so tudi v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija« R. V.

»P

otem ko sem zrl lepoto te krajine, kjer možje in žene skrbijo za svoje družine, kjer se otroci igrajo in ostareli sanjajo … In sem sedaj na tem kraju, ob tem pokopališču, lahko rečem samo: ‘Vojna je nespamet’.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je v soboto, 13. septembra, dopoldne daroval pri vojaškem spomeniku v Redipulji: »Medtem ko Bog vzdržuje svoje stvarstvo ter smo mi ljudje poklicani, da sodelujemo pri njegovem delu, ga vojna uničuje. Uničuje tudi to, kar je Bog ustvaril kot najlepše: človeško bitje. Vojna sprevrne vse, tudi povezanost med brati. Vojna je nespametna. Načrt njenega napredovanja je uničevanje; z uničevanjem se hoče razvijati!« Po tem, ko je papež izpostavil nespametnost vojne, je spomnil na besede iz berila iz 1. Mojzesove knjige. »Pohlep, nestrpnost, hlepenje po oblasti so vzroki, ki peljejo vojno odločitev naprej. Te vzroke pogosto opravičujejo z ideologijo, toda pred tem je strast, je popačen nagib. Ideologija je opravičevanje, in če ni ideologije, je pa Kajnov odgovor: ‘Kaj mi mar za mojega brata, kaj mi mar …?’, ‘Sem mar jaz varuh svojega brata?’ (1Mz 4,9). Vojni ni mar za nikogar: za ostarele, otroke, mame,

očete … ‘Kaj mi mar?’« Ta porogljiv napis ‘Kaj mi mar?’, kot je nadaljeval papež, je tudi nad vhodom na to pokopališče: »Vse te osebe, ki počivajo tu, so imele svoje načrte, imele so sanje, toda njihova življenja so bila prekinjena. Zakaj? Ker je človeštvo reklo: ‘Kaj mi mar?’ Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko govorimo o tretji vojni, ki bo z zločini, pokoli, uničenjem šla do konca … Če bi hoteli biti pošteni, bi morale prve strani časopisov nositi naslov: ‘Kaj mi mar?’ Kajn bi rekel: ‘Sem mar jaz varuh svojega brata?’« »Ta drža je popolnoma nasprotna drži, ki jo zahteva Jezus v evangeliju. Slišali smo: On je v najmanjših med brati. On, Kralj, Sodnik sveta, On je lačen, žejen, tujec, bolan, zaprt. Kdor poskrbi za brata, vstopi v veselje svojega Gospoda, kdor pa tega ne stori, kdor s svojimi opustitvami pravi: ‘Kaj mi mar?’, ostane zunaj.« »Tu in na drugem pokopališču je veliko žrtev. Danes se jih spominjamo. Je jok, je žalovanje in je bolečina. In od tod se spominjamo žrtev vseh vojn. Tudi danes je veliko žrtev … Kako je to mogoče? Mogoče je, ker so tudi danes v ozadju interesi, geopolitični načrti, pohlep po denarju in oblasti, in je vojna industrija, ki se zdi, da je tako zelo pomembna! In ti načrtovalci groze, vsi ti organiza-

Danes lahko govorimo o tretij svetovni vojni

torji spopadov, kakor tudi prodajalci orožja, imajo v srcu napis: ‘Kaj mi mar?’« Tako je ponovno spomnil papež Frančišek in dodal, da pa modri nasprotno »prizna napako, začuti bolečino, se kesa, prosi odpuščanje in se zjoče«. »S tem ‘Kaj mi mar?’, ki ga brezobzirni vojni poslovneži nosijo v srcu, morda veliko zaslužijo, toda njihovo pokvarjeno srce je izgubilo sposobnost, da se zjoče. Kajn se ni zjokal. Ni mogel jokati. Kajnova senca nas pokriva danes tu, na tem pokopališču. Tu jo vidimo. Vidimo jo v zgodovini od 1914 do danes. Tudi dandanes jo vidimo. S srcem sina, brata, očeta, prosim vse vas in za vse nas,« tako je papež Frančišek sklenil homilijo, »spreobrnjenje srca, da od ‘Kaj mi mar?’ preidemo v jok za vse padle ‘nepotrebne morije’, za vse žrt-

ve nespameti vojne vseh časov. Jok. Bratje, človeštvo se mora zjokati, in zdaj je čas joka.« Preden je papež Frančišek daroval sveto mašo pri vojaškem spomeniku v Redipulji je obiskal tudi avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer prav tako kot v Redipulji počivajo padli vojaki prve svetovne vojne. Sveti oče je na pokopališču poleg enega izmed številnih grobov položil rože, nato pa je še v tihoti molil pred skupno grobnico. Po sveti maši je papež Frančišek vsem prisotnim vojaškim ordinarijem, vikarjem in drugim škofom kot simbol miru podaril svetilke. Le-te, svetilke sv. Frančiška Asiškega, je za to priložnost daroval sveti samostan v Assisiju, medtem ko je olje darovalo združenje Libera, ki ga je ustanovil duhovnik Luigi Ciotti.

MSGR. ANDREA BRUNO MAZZOCATO je Devici Mariji parporočiu novo pastoralno lieto, ki je posvečeno ljubezni

Videnska nadškofija na Stari Gori

N

a guod Marije Bandimince v pandiejak, 8. šetemberja je bilo tradicionalno ruomanje videnske nadškofije na Staro goro. Vodu ga je videnski nadškof msgr. Andrea Bruno Mazzocato, ki je starogorski Božji Materi parporočiu novo pastoralno lieto, ki je namenjeno ljubezi do bližnjega in dobrim dielam. Ruomanja se je lietos udeležilo dobar tavžint ruomarju. Puno je bluo Slovencu iz videnske nadškofije. Takuo ki je že navada, so par maši molili in pieli v italijanskem, furlanskem, slovenskem in niemškem jeziku. Po slovensko je bluo parvo berilo, ki ga je prebral Gianni Floreancig, in dvie prošnje za vse potriebe, ki jih je prebrala Maria Trusgnach. Na koncu maše so vsi kupe zapiel’ »Lepa si, roža Marija«. Po maši na starogorskem placu je sledilo petje »Magnificat« v svetišču. Ruomanja, ki je bluo lietos 39. po varsti, se je udeležilo parbližno taužint ljudi iz ciele nadškofije. Ruomanje na Staro goro se je lieta 1976 začelo na iniciativo takratnega nadškofa. Msgr. Alfredo Battisti je po

msgr. Andrea Bruno Mazzocato

Maria Trusgnach

Gianni Floreancig

katastrofalnem potresu, ki je 6. maja tierju tavžint življenj in ogromne ma-

terialne škode, parporočiu starogorski Materi Božji celo nadškofijo.

Fotografije je nardiu Oddo Lesizza. Vič jih lahko pogledata na www.dom.it


dom

15. septembra 2014

zgodovina - kultura

stran

3

STUDIO SULLA PIEVE DI NIMIS una delle più vaste dell’Arcidiocesi di Udine. Si estendeva da Povoletto a Bergogna Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

Pre AntonioProglobimo Balloch di Subit Proglobimo in premislimo in premislimo diffidato a chiudere la sua osteria Nel 1800 il pittore sloveno Peternelli dipinse la pala dei Ss. Giovanni e Marco nella chiesa di San Andrea ad Attimis Tarcisio venuti

N

el 1528 è ricordata la chiesa di S. Giovanni di Platischis. In data 1594 si ricorda la chiesa rinnovata di S. Osvaldo di Pertistagno. Il 9 ottobre 1594, la contessa Erminia Cobelli vedova Attimis lascia ducati 300 per fabbricare la chiesa di S. Rocco sul monte Brusado (di Attimis). Nel 1601 fu ordinato di demolire la vecchia cappella di S. Rocco situata nel cimitero di S. Andrea di Attimis. Nell’anno 1598, per la peste furono bruciati gli arredi della chiesa di Montemaggiore. Uno di Montemaggiore donò un manzo per la costruzione della chiesa di S. Rocco di Attimis. Nell’anno 1600 si questua per la chiesa di Montemaggiore. Il conte Armanno d’Attimis deve fabbricare e dotare la chiesetta ordinata dal conte Gian Giuseppe, nel 1622-1624. Quelli di Racchiuso nel

Una veduta del paese di Platischis con la chiesa e il campanile.

1766, abbandonato l’altarista Lestans, diedero L. 3008:3 a Loj di Gemona per l’altare maggiore. Nel 1770 fu accordato il battistero a Platischis. Il 29 settembre 1776, il conte Pier Vergendo ottiene licenza dal Senato veneto di fabbricare presso il palazzo la cappella di S. Nicolò

(in Pecol). Ebbe licenza arcivescovile il 9 maggio 1777, il 6 agosto fu posta la prima pietra. Il 24 novembre 1779 fu data licenza di celebrare la S. Messa e fu data pure licenza di benedirla il 30 dicembre 1779. Nel 1800 il pittore Peternelli (sloveno) dipinse la pala dei Ss. Giovanni e Marco in S.

Andrea di Attimis. A Platischis nel 1802 fu fatta la sacrestia e nello stesso tempo Porzus vuol osservare le feste soppresse. In Prossenicco è cappellano nel 1813, pre Stefano Cengigh. Pre Antonio Balloch da Comaz è destinato cappellano a Subit. Invece pre An-

drea Bordoni è cappellano a Prossenicco nel 1815. In data 1818, in Platischis presta servizio pre Pietro Zujani di Vernasso. Pre Tommaso Cossigh, nel 1819, è cappellano di Montemaggiore. Nel 1822 quelli di Montemaggiore vogliono accrescere la chiesa e comprare un altare a Palma. Pre Biagio Biasizzo di Sedilis è cappellano di Porzus, nel 1826. Quivi la chiesa è in disordine. Il 14 settembre 1830 fu accordata licenza per erigere la sacrestia di Prossenicco. Data 4 ottobre 1831, il contratto di Porzus e Clap col cappellano Antonio Gosgnach da Mersino: canonica di Porzus-Ducati 70-mezzo pisenale di sorgoturco, e mezzo di frumento per famiglia – uova 4 per famiglia, butirro libbre 2 per famiglia avente animali – il latte di un giorno per formaggio – una libbra di salame per famiglia che uccide suini – regalìe di tutti i generi -. Obblighi: - due messe per settimana ed una cantata al mese. In questo stesso anno, pre Antonio Balloch di Subit diffidato a chiudere l’osteria. Nell’anno 1834, pre Antonio Leonarduzzi cooperatore di Attimis, leva la pietra sacra nell’oratorio indemaniato di S. Nicolò; l’altare fu venduto a quelli di Platischis, e la statua di S. Nicolò fu trasportata a Prossenicco. Quelli di Clap, nel 1841, domandano di erigere un’Ancona. (Cernita da: P. Bertolla senior, ms. n°40, pp. BSU). (3 - fine)

RAZISKAVA V starih časih so Beneški Slovenci globoko spoštovali očetovske avtoritete. Pomembno vlogo je takrat imela tudi vera

Značilnosti Beneške družine v preteklosti

V

tej raziskavi, ki jo je Dom objavil marca 1981, je Valentin Birtič napisal o beneški družini. Že poljski raziskovalec Jan Baudouin de Courtenay je v svojih raziskovalnih ekskurzijah po Benečiji občudoval fizično lepoto in trdno zdravje beneških Slovencev. V življenju beneških Slovencev je imela vera pomembno vlogo, saj je bila prisotna v vseh trenutkih in ob vseh prilikah. Še v preteklem stoletju slavni poljski učenjak Jan Baudouin de Courtenay na svojih raziskovalnih ekskurzijah po Benečiji (rad se je dopisoval s prof. Ivanom Trinkom in večkrat je bil gost ruonškega kaplana Petra Podreke) je občudoval fizično lepoto in trdno zdravje beneških Slovencev. Beneške družine so bile takrat zares zdrave in visoka rodovitost je pogosto premagovala tudi pogostne smrtne epidemije, ki so razsajale v tistih časih: številna rojstva so takoj nadomestila težke življenjske izgube. Zdravo kmečko delo na polju, čisti gorski in dolinski zrak ter pristna domača hrana so pripomogle, da je družinsko drevo ostalo krepko in neokrnjeno skozi dolga stoletja. Družine so bile moralno zdrave predvsem zaradi zdravih zakonskih zvez, pri katerih je vladala nepretrgana in udana zvestoba; ločitev med zakoncema je bil zelo redek pojav in če slučajno je prišlo do tega ga je takoj moralno obsodila cela okolica.

Globoko spoštovanje očetovske avtoritete, podložnost otrok do staršev, medsebojna družinska ljubezen ter izpolnjevanje civilnih in božjih pravil so bili tisti smerokazi, ki so vodili beneške družine skozi težke življenjske preizkušnje. Vera pa je bila tista gonilna sila, ki se je odražala v vsakdanji življenjski praksi in ob vsaki priliki: pri pozdravih, pri voščilih, pri zahvali, skratka pri vsakem običajnem opravilu. Skupna večerna molitev pa je bila krona duhovnega družinskega življenja. Beneška družina je nekoč živela od hišnega imetja, zato je v nji veljal nezapisan a trdni zakon, ki je preprečeval vsako delitev družinskega premoženja. Pri Benečanih je imel samo najstarejši sin pravico, da se lahko oženi v hišo, mlajši bratje so pa navadno ostali strici in sestre, ki se niso bile omožile, so postale hišne tete. Ta je bila zares in »dura lex« (hud zakon). Strici in tete so bili pri hiši zelo koristni in so navadno opravljali najtežja hišna in kmečka dela; v zameno so dobili samo hrano, obleko in… pogreb! Družinska oblast je bila vedno v trdih rokah starega očeta; ta jo je obdržal do svoje smrti in jo je izročil oženjenemu sinu preko testamenta na smrtni postelji. Vsak sin ni podedoval samo premoženja, ampak je postal obenem tudi varuh starih navad in družinskih običajev. Domača tradicija se je nekoč prenašala

iz roda v rod po ustnem izročilu, kakor kri, ki se pretaka po žilah, zato se je beneška družina kulturno in življenjsko krepila in bogatila tudi z modrostjo »tih starih«. Pogosto si slišal po hišah te besede, ki so zvenele kot zakon: »Tako me je učil moj oče, moj ded ali moj stric!«, zato ni čude, če se je naša beneška kultura ohranila vse do danes skozi stoletja. Celodnevna življenjska šola se je odvijala v pretežni meri v družini, kjer so otroke vzgajali v zdravem krščanskem duhu. Ta vzgoja je preprečila, da so Beneški Slovenci hodili po kri-

vih poteh; med njimi skoraj ni bilo zločinov, tatvin umorov, kar je nazorno dokazal že pred 80. leti naš rojak iz Bijač duhovnik Evgen Blankin v svoji knjižici »Slavia« (Udine, 1901). Spoštovanje bližnjega in njegovega imetja ter medsebojno zaupanje sta bila tako močno zakoreninjena med ljudmi, da niso nikoli zaklepali hišnih vrat, čeprav so šli na delo daleč od vasi. Tako ozračje, seveda, je pozitivno pogojevalo tudi medsebojno plodno sodelovanje in mirno sožitje po beneških vaseh. Ženitve pri Beneških Slovencih so

se sklepale po znanem italijanskem pregovoru »Moglie e buoi dei paesi tuoi« (Vole in nevesto iz tvojih vaseh ali iz tvoje bližnje okolice). Nikdar ni bilo slišati, da bi se bil Benečan poročil s Furlanko ali z Italijanko, zato se je glasilo po vseh hišah, tako med starimi kot med mladimi družinskimi člani, ena sama govorica, beneško -slovenski jezik. V takem duhu in v takih razmerah se je odvijalo v preteklosti življenje po beneških družinah in to je trajalo približno do druge svetovne vojne. Sk. Sl.


4

poglobimo in premislimo

stran

l’Opinione di

15. septembra 2014

dom

O NASILJU ISLAMSKIH SKRAJNEŽEV Kam nas vodi tako močan konflikt med kulturami? Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

Riccardo Ruttar

Dialog je edina pot za preživetje človeštva

Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo La Terra si ribella

alla stoltezza umana

A

parte di tutto quanto succede nel vicino Oriente con la sistematica caccia ai cristiani e di tutto quanto evocato dal Papa di una «terza guerra mondiale diffusa», una particolare sensazione di disagio e inquietudine ha suscitato in me l’ascolto delle notizie che provengono dall’Africa. Ebola, una malattia che difficilmente dà scampo a chi la contrae, ha ripreso vigore e si sta espandendo in modo preoccupante. Dieci anni fa avevo letto con crescente preoccupazione il libro di Richard Preston: «Area di contagio - Una storia vera». Scriveva di questo virus letale che cova nelle caverne delle foreste tropicali africane e che dalle scimmie è passato all’uomo. Allora se n’era sentito parlare poco, perché sembrava che il morbo si estinguesse da sé proprio per la rapidità con cui uccideva le sue vittime. Oggi le cifre crescenti dei contagiati e dei morti comincino a pungere anche le tranquille nostre società evolute e vaccinate. Per Ebola non c’è vaccino e si soccombe, letteralmente, marcendo dall’interno del corpo. Mi ero spaventato quando l’autore evidenziava il rischio che proveniva dalla mobilità oggi possibile, quando in poche ore si può fare il giro del mondo in ogni direzione. Ma, a quanto pare noi non ci preoccupiamo più di tanto, perché l’Africa ci sembra lontana. Ma non lo è. In Guinea e Sierra Leone gli infetti cominciano ad essere migliaia e più della metà non si salvano. La ricomparsa dell’Ebola non è altro che un ulteriore avvertimento all’uomo che abusa della pazienza della natura. Terremoti e alluvioni, le imponderabili minacce catastrofiche dell’effetto-serra, l’avvelenamento insensato del suolo e delle acque, la distruzione sistematica dei polmoni del mondo… segnano la strada suicida su cui l’uomo galoppa. Basta riflettere un attimo. Se in milioni di anni la terra ha messo in serbo l’energia (gas, petrolio, carbone…) rubata al sole mediante la fotosintesi, l’uomo in un attimo la sta sprecando e ciò, rispetto ai tempi geologici, rappresenta una specie di deflagrazione, che, come tale, non è priva di conseguenze. Del libro di R. Preston mi hanno colpito alcune riflessioni conclusive, quando fa intendere che il nostro – ormai troppo piccolo – pianeta può essere considerato un essere vivente. Vivente per le dinamiche che produce, per quanto di evolutivo ha sul suo manto di acque e di terre: piante, animali e... l’uomo. Ebbene, questo essere vivente, capace di intendere, di scegliere, di modificare le stesse leggi che il Creatore ha imposto alla natura, si sta rivelando un parassita irresponsabile, una specie di cancro che nel suo progredire porta alla morte l’organismo che lo ospita. Ma la Terra, che ha sopportato ben altro, non ragiona, ma sta manifestando il proprio disagio, sta avvertendo l’uomo che così non può andare avanti e sta creando le proprie difese sempre più mirate a contenere il cancro che la rode. Chi vincerà lo sappiamo. Segnali della mancanza di buon senso nell’umanità ce ne sono stati e si accumulano, quando mezzo mondo fugge dalla propria terra per salvarsi e l’altro mezzo si arrocca per non perdere il proprio benessere. «In un certo senso si può dire che la terra stia creando una risposta immunitaria alla razza umana. Comincia a reagire al parassita umano, al cemento che invade il pianeta, alla cancerogena iperdensità abitativa delle città sature di primati che si moltiplicano», scriveva Preston. A guardarle così le cose su questa piccola sfera lanciata nel vuoto cosmico, si direbbe che il Creatore, dopo aver dato il suo avvertimento all’uomo con il messaggio evangelico di fratellanza, collaborazione, amore reciproco… lo abbia lasciato in balia della sua testardaggine.

P

Marjana Debevec *

o več mesecih krutosti s strani islamskih skrajnežev na Severu Iraka in v Siriji so se zganili tudi Zahodni mediji in začeli vsaj delno pisati o omenjenih grozodejstvih. Evropa in Amerika sta dolgo molče opazovali preganjanja, pobijanja in mučenja verskih manjšin v teh deželah – vse dokler Amerika ni začela bombardirati določene islamske strateške položaje. Komentar o tem, kateri interesi so vodili Ameriko, da se je odločila za vojaško posredovanje v pomoč iraškim Kurdom prepuščam drugim, saj so ozadja vsaj ponavadi zelo drugačna od tistega, kar se pove v javnosti – samo v razmislek: iraški patriarh je odločno zatrdil, da so tisti, ki dejanja islamskih skrajnežev podpirajo, še hujši od samih izvajalcev. Tokrat pa bom raje razmišljala o tem, kam nas vodi tako močan in vsaj navidez nepovraten konflikt med različnimi kulturami. Za trenutek se ozrimo v ozadje tega krutega nasilja, ki ga izvajajo džihadisti. Eden od vodilnih poznavalcev islama jezuit p. Samir Khalil, ki v teh strašnih dejanjih vidi znamenje diaboličnega, je mnenja, da je prav upad moralnih vrednot na Zahodu glavni razlog za morilsko kampanjo, ki poteka na Bližnjem vzhodu. Pomemben izvor nasilja je tudi v veliki neizobraženosti in nepismenosti, zaradi česar večina ljudi niti ne zna sama brati svetih spisov, kaj šele razlagati. Poleg tega po njegovih besedah izhajamo iz povsem dveh različnih svetov: muslimani težko razumejo ločitev Cerkve od države, ki vlada na Zahodu, zanje je to celo nesprejemljivo. P. Khalil tudi poudarja razliko med svetimi knjigami v

I vantaggi del plurilinguismo

B

ampliata dall’altro capo del pianeta, precisamente dall’India. Infatti, secondo l’Institute of Medical Sciences di Hyderabad, parlare due lingue, oltre l’Alzheimer ritarda l’insorgere anche di demenza frontotemporale e di demenza vascolare rispetto ai monolingui.

So tudi znamenja, ki kažejo, da je drugačna pot mogoča

IL 23 SETTEMBRE A TAVAGNACCO un incontro organizzato da Comune e Arlef

ambini plurilingui, con una marcia in più. È il titolo della serata che l’Agenzia regionale per la lingua friulana (Arlef) curerà martedì 23 settembre alle 18 al centro civico di Tavagnacco a conclusione del ciclo di dieci incontri sulla prima infanzia organizzato quest’estate dall’assessorato all’Istruzione e all’infanzia del Comune di Tavagnacco. Interverranno la glottologa Silvana Schiavi Fachin, presidente e direttore dell’Arlef, Lorenzo Fabbro e William Cisilino, il vicepresidente del Consiglio regionale, Igor Gabrovec, e il capogruppo Pd, Cristiano Shaurli. Alcuni anni fa aveva suscitato molto interesse la ricerca di un gruppo di ricercatori canadesi, secondo i quali le persone bilingui sono meno predisposte a contrarre il morbo di Alzheimer, o, quantomeno, lo contraggono più tardi rispetto alle persone che conoscono e usano una lingua sola. La tesi è stata poi confermata e

krščanstvu in islamu, kjer so prepričani, da so besede v Koranu dobesedno Božje besede, medtem ko v krščanstvu verjamemo, da je besede v Svetem pismu Bog navdihnil. Zato ga vedno znova razlagamo okoliščinam primerno, medtem ko si v islamu razlago in interpretacijo ni mogoče niti predstavljati: če na primer piše, da je treba za krajo odsekati roko, jo pač odsekajo. Tudi v Stari zavezi je bilo veliko nasilja, vendar pa je treba Božjo besedo razumeti zame danes, poudarja p. Khalil. Iz vsega tega izhaja, da bi lahko prihodnost vodila v oblikovanje dveh svetov: islamskega in Zahodnega. Prepad med obema pogledoma na življenje se namreč zdi prevelik. Pa vendar so tudi znamenja, ki kažejo, da je drugačna pot mogoča. Res je, da se zdijo le kapljica v morje, vendar pa so mogoče preroška znamenja. Župnik Saad Sirop Hannan iz Bagdada, ki je preživel veliko mučenja s strani islamistov, sam pravi, da še vedno verjame v dialog, saj ga je z mnogimi muslimani živel. Zanimiva

Ma non c’è solo la questione della salute. Uno studio di Ellen Bialystok (York University), Fergus Craik I. Mm (Rotman Research Institute), David W. Green (University College London), e Tamar H . Gollan (University of California, San Diego), pubblicato dalla rivista «Psychological science in the public interest» sostiene che i bambini che apprendono due lingue dalla nascita raggiungono gli stessi traguardi di base – ad esempio, la loro prima parola – dei bambini monolingui, ma possono utilizzare diverse strategie per l’acquisizione del linguaggio. Perciò i bilingui tendono ad avere risultati migliori rispetto ai monolingui su esercizi che richiedono un’alta concentrazione e la commutazione tra due o più compiti diversi. Gli esperti concordano sul fatto che padroneggiare una seconda lingua il più precocemente possibile permette di avere una marcia in più in diversi campi.

pa je tudi tale njegova misel: »Kadar kristjani živimo našo vero, se muslimanov globoko dotakne naše pričevanje. Ko nas vidijo, kako na hudo ne odgovarjamo s hudim, kako jim ne zažigamo mošej, potem ko nam njihovi skrajneži zbombardirajo cerkve... so ganjeni in želijo slišati več o takšni veri«. Gre torej za našo krščansko doslednost, ki je žal med nami kristjani, kar priznajmo si, tako popustila. Mogoče se prav zato vse več deklet v Evropi odloča za Islam: potem ko je svobodomiselna Zahodna kultura ženski dala navidezno svobodo, jo je pahnila v blato in osamljenost. V pristnem islamu pa ima ženska pomembno mesto. Ko sem premišljevala o možnostih dialoga dveh tako različnih svetov, se mi je najprej zdelo, da tavam v slepi ulici. In res bi bilo tako, če ne bi bili vsi ustvarjeni po Božji podobi in vsi človeška bitja. Prav Bog pa je navdihnil mnoge ljudi z obeh strani, da si prizadevajo za srečanje in dialog. Poglejmo nekaj primerov, ki dokazujejo, da je dialog ne le mogoč, ampak edina pot za preživetje človeštva. Naj omenim jordanskega princa El Hassana, ki je papežu predstavil svoje lastne pobude za dialog med verstvi za spodbujanje miru. Ta po njegovih besedah temelji na zlatem pravilu ki pravi: Stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi. Ali pa t.i. Schindler muslimani, ki v Iraku rešujejo krščanska in jazidska dekleta. Odkupijo jih od skrajnežev in nato vrnejo njihovim družinam. O možnostih dialoga se pogovarjajo tudi voditelji velikih verstev, ki so bili v duhu Assisija zbrani v Belgiji. Srečanje vsako leto pripravi skupnost sv. Egidija. V pogovorih so se spraševali, koliko so naredili za mir v svetu in morali hkrati priznati, da premalo. V času, ko se je oblikoval kalifat v Iraku in Nigeriji, so verski voditelji še bolj odločni, da ne more biti nobene povezave med nasiljem in religijo. * radio.ognjisce.si

>> continua da pag. 1

Una guerra «grande» soltanto nella follia Non dobbiamo mai dimenticare che la guerra non è un castigo di Dio, ma è una tragedia voluta e provocata dagli uomini, i quali, per l’occasione, si sono dimenticati che esiste il quinto comandamento: «Non uccidere». Il comandamento vale non solo per le singole persone, ma anche per le nazioni, i popoli e i governi. La guerra è un crimine, un delitto collettivo, perché si dà a tutti i soldati la licenza di uccidere. E questa è un’enorme contraddizione. Se tu, infatti, uccidi una persona rischi il carcere a vita o vent’anni di reclusione, se in guerra uccidi cento, mille persone, abbatti tanti aerei, ricevi la medaglia al valore militare, ti ricoprono di onori e magari ti danno anche un vitalizio. Per tanti anni siamo stati costretti a percorrere la strada segnata dalle

guerre, calde e fredde. Ora è venuto il momento di cambiare strada, di camminare sulla strada della pace, l’unica strada che ci permette di vivere in armonia con Dio, con noi stessi e con tutto il creato. Per questo motivo preghiamo per la pace, ma soprattutto preghiamo perché il Signore guidi i responsabili delle nazioni che sono i politici e i governanti a ripudiare, come è scritto nella nostra Costituzione, la guerra, a ricercare sempre la pace e ad essere operatori di pace, come è scritto nel Vangelo. Questa della prima domenica di settembre sul Matajur non è una messa comune, ma un incontro di popoli vicini che desiderano vivere in pace.

don Natalino Zuanella * dall'omelia della messa celebrata in vetta al Matajur domenica 7 settembre


dom

v ospredju

15. septembra 2014

L’ISTITUTO COMPRENSIVO BILINGUE

stran

è cresciuto di tre unità, quello monlingue di dodici iz iznaših naših dolin dolin

Nel nuovo annoterske scolastico terskedoline doline più allievi nelle Valli

L

a prima campanella del nuovo scolastico nelle Valli del Natisone ha suonato per i 265 allievi (3 in più dell’anno scorso) dell’Istituto comprensivo statale con insegnamento bilingue sloveno-italiano mercoledì 10 settembre. La novità è che la scuola non sarà più concentrata a San Pietro al Natisone, in quanto una sezione della scuola dell’infanzia, con una ventina di bimbi, sarà collocata a Savogna, che così riaprirà l’asilo chiuso quattro anni fa. Una seconda novità è il primo cambio di dirigente nella trentennale storia dell’istituto. Intervistata dal Dom, Sonja Klanjšček, si è detta felice del nuovo incarico e del grande interesse per la lingua slovena, anche da parte di famiglie che parlano solo l’italiano. Le lezioni sono iniziate anche nell’istituto comprensivo monolin-

SLOVENO ALLA MONOLINGUE? CICCONE CI PENSA

N

ino Ciccone è il nuovo dirigente scolastico dell’istituto comprensivo «Dante Alighieri» di San Pietro al Natisone. Ciccone, dirigente titolare dell’istituto professionale «R.M. Cossar - da Vinci» di Gorizia, è cittadino del comune valligiano, del quale in passato è stato amministratore. Afferma di aver accolto l’incarico di reggenza animato dalla volontà di svolgere al meglio il suo lavoro e motivato ulteriormente dal fatto di dirigere una scuola vicina a casa e che lui stesso ha frequentato. Per la scuola media c’è la novità dell’insediamento nei suoi spazi di quattro classi del liceo linguistico e non delle medie bilingui. «Ne sono rimasto un po’ sorpreso. Si tratta di una decisione dell’ex dirigente della scuola bilingue Živa Gruden per evitare un doppio trasloco in attesa che la vecchia sede venga ristrutturata. Per quanto ne so il progetto di ampliamento alla “Dante Alighieri” è nato per ospitare la scuola bilingue, poi è subentrato il liceo. Sono cose che ho trovato già, ora vedremo come andrà questa convivenza», afferma Ciccone. In ogni caso il dirigente intende promuovere la collaborazione tra le due scuole? «Ho appena conosciuto la nuova dirigente della scuola bilingue e credo che ci saranno tutti gli spazi per lavorare insieme nello spirito di abbattere le barriere e favorire la cooperazione educativa nell’interesse degli alunni». Ciccone non esclude pure che, tra gli insegnamenti facoltativi, possa tornare quello della lingua e cultura slovena. La riattivazione, dice, «dipenderà molto dalle proposte del Collegio docenti, ma non credo ci siano delle chiusure. Certo è che l’iniziativa è venuta meno nel momento in cui è nata la media bilingue, però ci potrebbe essere spazio per un’attività integrativa». (l. b.)

5

Še naprej minister za Zamejce

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina VRTEC UČENCI RAZLIKA

gue di San Pietro al Natisone per i 394 iscritti, 12 in più dell’anno scorso. Anche qui è cambiato il dirigente. La reggenza è stata affidata a Nino Ciccone, che gioca in casa, essendo del luogo. Di nuovo sui banchi di scuola anche nelle Valli del Torre e a Resia. A Taipana all’asilo e alle elementari ci sono 32 iscritti, come l’anno scorso. A Vedronza hanno 34 alunni, uno in più. Mancato l’avvio dell’insegnamento bilingue, non si sa ancora se in queste scuole ci saranno ore di lingua slovena. A Resia, dove ci sono anche le medie, gli allievi sono 57, quattro in meno dell’anno scorso. In Valcanale, a Camporosso frequenteranno la scuola del'infanzia 18 bimbi, due in più dell'anno scorso, a Ugovizza tra asilo ed elementari hanno 73 iscritti, con un incremento di cinque unità.

•Ažla (Špietar) •Dvojezičen Špietar-Sauodnja •Podbuniesac •Gorenja Miersa (Svet Lienart)

posoc posoc ˇje ˇje

Skupno Nediške doline •Tipana •Njivica (Bardo) •Ravanca (Rezija) •Ukve •Žabnice •Trbiž

sport sport

46 95 16 29 186 15 10 12 35 18 69

= + 12 +2 -2 + 12 +2 -3 +1 +7 +2 -6

PRIMARNA ŠOLA

I

II

III

IV

V

skupno

•Dvojezična Špietar •Gorenja Miersa (Svet Lienart) •Špietar •Skupno Nediške doline •Tipana •Njivica (Bardo) •Ravanca (Rezija) •Ukve •Trbiž

19 (-11) 12 (-5) 23 (+9) 54 (-7)

29 (+5) 16 (+8) 16 (-5) 61 (+8)

24 (+2) 9 (-1) 22 (+5) 55 (+6)

20 (-4) 11 (+1) 15 (=) 46 (-3)

23 (-6) 12 (-3) 16 (+1) 51 (-8)

115 (-14) 60 (=) 92 (+10) 142 (-4) 17 (-2) 24 (+4) 18 (-2) 38 (-2) 128 (-3)

SREDNJA ŠOLA

I

II

III

skupno

•Dvojezična Špietar •Gorenja Miersa (Svet Lienart) •Špietar •Skupno Nediške doline •Ravanca (Rezija) •Trbiž

22 (+4) 13 (-1) 36 (-12) 71 (-29)

18 (+3) 13 (+2) 48 (+20) 79 (+25)

15 (-2) 11 (-5) 29 (-3) 55 (+7)

55 (+5) 37 (-4) 113 (+5) 205 (+6) 27 (-3) 110 (-5)

Mandatar Miro Cerar je v Državni zbor vložil seznam 16 kandidatov za ministre. Novi predsednik slovenske vlade je sicer že ocenil, da bi bila lahko nova vlada imenovana 18. ali 19. septembra. Kandidati so Dušan Mramor (finance), Karl Erjavec (zunanje zadeve), Janko Veber (obramba), Vesna Györkös Žnidar (notranje zadeve), Jožef Petrovič (gospodarstvo), Goran Klemenčič (pravosodje), Julijana Bizjak Mlakar (kultura), Milojka Kolar (zdravje), Boris Koprivnikar (javna uprava), Peter Gašperšič (infrastruktura), Stanka Setnikar Cankar (izobraževanje, znanost in šport), Irena Majcen (okolje in prostor), Dejan Židan (kmetijstvo, gozdarstvo in prehrana), Anja Kopač Mrak (dela, družina, socialne zadeve in enake možnosti), Gorazd Žmavc (Slovenci v zamejstvu in po svetu), Violeta Bulc (Urad za razvoj, strateške projekte in kohezijo). V vladi bo torej še naprej minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ob tem so izrazili zadovoljstvo člani Sveta za Slovence v zamejstvu pri vladi Republike Slovenije Valentin Inzko (NSKS), Drago Štoka (SSO), Vladimir Smrtnik (EL), Damijan Terpin (SSk) in Michele Coren, ki so na madatarja Mira Cerarja konec avgusta naslovili pismo v prid ohranitve tega resorja. Urad bo še naprej vodil dosedanji minister Žmavc (na sliki zgoraj).

Alenka Bratušek podpredsednica EK Dosedanja predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek bo podpredsenica Evropske komisije. Izbral jo je predsednik Jean-Claude Juncker na seznamu treh kandidatov, ki ga je Ljubljana poslala v Bruselj. Jukerjeva izbira je v Sloveniji sprožila veliko polemik, češ da je Brauškova zlorabila položaj predsednice vlade, s tem da je kandidirala samo sebe.

SONJA KLANJŠČEK bo v letošnjem šolskem letu vodila dvojezični večstopenjski inštitut v Špietru

»Raje pomanjkanje prostorov kot učencev«

Z

dolgim aplavzom so se 3. šetemberja, na informativnem sestanku pred začetkom novega šolskega leta, starši otrok, ki obiskujejo dvojezični večstopenjski inštitut v Špietru, poslovili in iskreno zahvalili ganjeni Živi Gruden, ki je šolo vodila od same ustanovitve pred tridesetmi leti. »Da Živa gre v penzijo sem zvedela, ko sem se vrnila s počitnic. Novico sem prebrala na časopisu Dom«, je dejala Sonja Klanjšček, ravnateljica večtopenskega inštituta v Doberdobu, ki bo letos vodila tudi beneško dvojezično šolo. Na sestanku sta bila tudi špietarski župan Mariano Zufferli in odbornica za izobraževanje Claudia Cantoni. Zufferli je med drugim napovedal, da bodo obnovitveni posegi na stavbi dvojezičnega inštituta začeli še pred koncem tega leta 2014. S svoje strani je Klanjščkova zagotovila svoje prizadevanje, da bo

»pripomogla k rasti tega okolja in k ohranitvi specifične vloge šole.« To je potrdila 6. septembra v pogovoru za radijsko oddajo Okno v Benečijo, ki ga objavljamo. S katerimi občutki ste prevzela to novo odgovornost, ki vas po tolikih letih spet približuje beneški stvarnosti? »Z zelo lepimi občutki, ker me na te kraje vežejo zelo lepi spomini. Ne samo na kraje same, ampak na njihove ljudi, na njihove otroke, ki sem jih začela spoznavati že takoj ob začetku svoje delovne dobe. Vaši kraji so izredno lepi in izredno bogati po jeziku, po tradiciji, po zanimivostih, ki jih nudijo. Nova zadolžitev je zame seveda dodatni delovni zalogaj, ampak ga sprejemam z velikim veseljem.« Do katere mere poznate razmere v Benečiji? »Mislim, da kar precej dobro. Vendar pa seveda jo poznam, kot oseba,

ki o njej bere in pozna nekatere ljudi iz teh krajev. Sem pa gotova, da bom razmere same najbolj spoznala sedaj, ko bom tukaj največ časa preživela in delala z ljudmi, ki tu vsak dan živijo in krojijo usodo teh krajev«. Kako gledate na današnjo situacijo dvojezične šole, ki beleži porast učencev in se sooča s prostorsko stisko in s pomanjkanjem stalnega sedeža?

»Recimo, da je ta problem podoben tudi našim drugim šolam na Goriškem in Tržaškem. Osebno ponavljam, da se veliko raje ukvarjam s pomanjkanjem prostora, kot bi se ukvarjala s pomanjkanjem učencev. Se pravi, če je učencev veliko, če je zanimanje za slovenščino, za slovenski dialekt tega področja, če je zanimanje tudi pri italijanskih družinah, ki si želijo poznat naš jezik in našo kulturo, to je vsekakor zelo pozitivno. Jaz si nadejam in bom delala na tem, po svojih močeh seveda, da bo tradicija in vloga te šole ostala še naprej taka.« Kaj si obetate iz te nove delovne izkušnje? »Gotovo se bom od ljudi, ki tukaj delajo, veliko naučila, gotovo me bo to osebno obogatilo na splošno in upam, da bom pri tem tudi sama kaj nudila in pripomogla k rasti tega okolja.« Larissa Borghese


6

iz naših dolin

stran

15. septembra 2014

dom

PROVINCIALNA SEKCIJA KMEČKE ZVEZE je par Špehuonjah praznovala oblietnico parsotnosti v Benečiji in Reziji iz iz naših naših dolin dolin

Na kmetijski gozdarski sejem v Komendo

Deset liet diela za rast terske terske doline doline kmetijstva in vsega teritorija

P Cipa.at (Centro istruzione professionale agricola e assistenza tecnica della Cia FVG) in Kmečka zveza sta parpravila izlet na Jesenski kmetijski gozdarski sejem v Komendi (SLO), ki bo v saboto 4. otuberja. Ob 6.45 bojo šli na pot iz Špietra in ob 7. iz Čedada. Ob 10.30 se bojo ogledali sejem v Komendi. Po kosilu ob 14.30 v gostilni Benčak v Medvodah, ob 17. se bojo ogledali Ljubljano, ob 18.30 bojo šli na pot pruoti domu. Za se vpisati se je trieba oglasiti od pandiejka do sabote, med 8.30 in 12.30 par Kmečki zvezi v Čedadu, ulica Manzoni, 31 (tel. e fax 0432 703119).

Sklop dogodkov ob stoletnici vojne Fundacija »Poti miru v Posočju vabi na sklop dogodkov ob obeleževanju 100-letnice prve svetovne vojne. V četrtek, 18. septembra, med 15. in 18. uro znanstveni simpozij »Ženske za mir. Zgledi plemenitosti in modrosti«, ki bo potekal v Muzeju na Goriškem gradu - Musei provinciali di Borgo Castello, v Gorici. V petek, 19. septembra, med 9. in 13. uro znanstveni simpozij »Položaj žensk na predvečer vojne«, ki bo potekal v prostorih »Fundacije Poti miru v Posočju«, Gregorčičeva 8, v Kobaridu. V petek, 19. septembra, ob 18. uri Koncert kvarteta »Pozavn« članov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki bo v Kulturnem domu v Kobaridu. V sobota, 20. septembra, ob 12. uri v Cerjah, Občina Miren-Kostanjevica, bo prireditev ob svetovnem dnevu miru 2014.

Lettera. A Solarie rifugio o osteria? Ieri ho deciso di fare un'escursione dalle vostre splendide parti. Partiti da Trieste di buon mattino siamo giunti presso il rifugio Solarie, dove lasciata l'auto, siamo partiti alla volta del Klabuk, e oltre il Kolovrat sino al monte Nagnoj. Posti incantevoli e ben curati. Al rientro però abbiamo constatato che il rifugio era chiuso per «pausa pomeridiana» dalle 14 alle 17. Ma vi pare? E Questo sarebbe un rifugio?...con tanto di riposo infrasettimanale! Ai gestori andrebbe insegnato qual è la vera funzione di un rifugio (vi rimando al sito dei rifugi CAI). Un vero «rifugista» non chiude mai il suo rifugio, tantomeno nel pomeriggio quando la maggior parte delle persone rientra dalle escursioni. Avendone girando parecchi non posso che esprimere un giudizio negativo su questo «rifugio» proponendo all'amministrazione comunale (in quanto proprietaria) di rinominarlo in «Osteria Solarje»! Aleksander Počkaj

J. B.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

raznovanje desetletnice čedajske Kmečke zveze je dokazalo, kakuo se je tela ustanova ukoreninila v socialno in ekonomsko življenje slovenske skupnosti videnske province in je v telih lietih postala narbuj nucna in pomembna pobuda na socialnem in ekonomskem področju na teritoriju, kjer živijo Slovenci. Praznovanje, ki je bluo v petak 12. šetemberja v restavraciji »Alla trota« par Špehuonjah (Podbuniesac), je parklicalo številne člane zveze od Terskih do Nediških dolin, deželne in lokalne predstavnike oblasti ter predstavnike kmečkih organizacij na provincialnem in deželnem nivoju. Kar kaže velik pomien, ki si ga je ustanova zaslužila v desetlietnem delovanju par združevanju še riedkih kmetu, in konkretne rezultate, ki jih je dosegla par poživitvi in prenovitvi kmečkega diela. Po pozdravu predsednika čedajske Kmečke zveze Bepa Specogne je sekretar in duša ustanove Stefano Predan omenu začetke delovanja in osebe – takratni predsednik Alojz Debelis, tajnik Edi Bukavec in Mario

posoc posoc ˇjeˇje sport sport Giuseppe Specogna in Stefano Predan.

Gregori –, ki so se pred desetimi lieti trudile, de bi paršluo do ustanovitve zveze tudi v videnski provinci, kjer je bluo kmetijstvo zanemarjeno in je bluo zgubilo glavno vlogo, ki jo je imielo v preteklosti. Sledili so pozdravi predstavnikov oblasti, slovenskih in kmetijskih organizacij. Spregovorili so podtajnik na slovenskem ministerstvu za kmetijstvo Vladimir Čeligoj, ki je parnesu pozdrav tudi ministra Dejana Židana, provincialna predsednika Sso Giorgio Banchig in Skgz Luigia Negro, načelnik deželne skupine Demokratske stranke Cristiano Shaurli,

Nastop folkorne skupine »Živa nit«.

podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec, podbunieški šindik Camillo Melissa (prisotna sta bila tudi špietarski in sauonjski šindik Mariano Zufferli in Germano Cendou) ter predstavniki furlanskih kmetijskih organizacij. Poviedano je bluo, de je v telem desetletju Kmečka zveza ne samuo ponudla pomuoč kmetam, pa tudi

znala interpretirati novuosti in potriebe, ki so se kazale na telem področju, odparla nove možnosti sodelovanja na meji in kljub vsiem težavam in krizam dala upanje in pokazala pot za ponovno poživitev kmetijstva v gorskem teritoriju. Prijeten vičer sta razveselila folklorna skupina Živa nit in ansambel Kolovrat.

DAL COMUNE DI DRENCHIA ALLA SCOPERTA DI MARANO E DELLA SUA LAGUNA

S

abato 30 agosto si è svolta la ventiseiesima gita per anziani del Comune di Drenchia. La comitiva di 40 persone è giunta a Marano dove ha partecipato alla Santa Messa. È seguita un’escursione in barca alla scoperta della Laguna di Marano e della riserva naturale «Foci dello Stella». La giornata è proseguita con la visita ad un tipico casone dei pescatori, con gustoso pranzo a base di pesce allietato dalla fisarmonica di Adriano Crainich. Al rientro nella pittoresca cittadina lagunare è seguita la visita guidata al centro storico.

IZVRŠNI ODBOR SSO je na zasedanju v Čedadu bil mnenja, de je v nje potrebno prinesti slovenske organizacije

O uporabi prostorov na Gorski skupnosti

I

zvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je zasedal v sredo, 10. septembra na pokrajinskem sedežu v Čedadu. Zasedanje je bilo namenjeno oceni delovanja pred poletnim premorom in določitev programskih smernic za prihodnje leto in novo sezono. V svojem začetnem poročilu je predsednik SSO Drago Štoka ocenil, da je trenutno več dejavnikov, zaradi katerih je nastala v naši družbi določena nejasnost. Tako v Sloveniji kot v Italiji in Deželi FJK so na politično-institucionalnem nivoju v teku postopki, ki zadevajo ključne organe, kateri imajo pristojnosti v odnosu do slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini. Gre za oblikovanje nove slovenske vlade in nastopom ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, gre za trenutne težave v zvezi s pristojnim deželnim odborništvom, za pričakovanje za

sklic novega paritetnega odbora in za obnovo vladnega omizja za izvajanje zaščitne zakonodaje. Pri tem je potrdil solidarnost celotnega izvršnega odbora članu deželne posvetovalne komisije Riccardu Ruttarju ob nedavnem napadu na njegovo delo in poseg v tej komisiji. Svet slovenskih organizacij je pozitivno ocenil potekanje letošnjih 49. študijskih dnevov Draga, ki ostajajo osrednji dogodek v sklopu slovenske narodne skupnosti v FJK. Na proslavi v spomin na bazoviške žrtve pa je dobrodošlo, da je bilo letos več pozornosti posvečeno narodnim vsebinam in izzivom, ki so bili tudi izhodišča, zaradi katerih so se štirje junaki odločili za boj proti raznarodovanju in v tem prepričanju darovali lastna življenja. Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je pozitivno ocenil projek-

Drago Štoka

tno izvajanje, v katerem je krovna organizacija soudeležena. Izvršni odbor SSO je nato obravnaval vprašanje obstoja ministra za

Slovence v zamejstvu in po svetu v vladi Republike Slovenije, ki pa je sedaj rešena zadeva. Začudenje pa zbuja dejstvo, da v tiskovnem sporočilu Slomaka ni bila izrecno izražena zahteva po prisotnosti ministra, na kar je sicer predsednik Štoka opozoril, a opozorilo ni bilo upoštevano. Izvršni odbor je tudi obravnaval vprašanje uporabe prostorov v sklopu Gorske skupnosti Terskih in Nediških dolin ter Brd v Špetru, ki so izrecno namenjeni za slovenske organizacije. SSO je mnenja, da je v te prostore potrebno prinesti nadaljne delovanje slovenskih organizacij, tudi tisti del dejavnosti v sklopu SMO, ki jih tam ni mogoče izvesti zaradi stiske prostorov. Poučevanje slovenskega jezika v Kanalski dolini je drugo pomembno odprto vprašanje v videnski pokrajini.


dom

15. septembra 2014

iz naših dolin

stran

7

CIVIDALE La presidente Serracchiani e l’assessore Telesca spiegato ladolin nuova riforma sanitaria izhanno iz naših naših dolin

Salute, «Non lasciateci soli» terske terske doline doline Appello dei sindaci delle Valli rezija/kanalska dolina dolina Uno degli scenari possibili della riformarezija/kanalska della sanità è la collaborazione transfrontaliera. Presenti anche i sindaci posoc posoc ˇjeˇje di Tolmin, Kobarid e Bovec Ilaria Banchig

«L’

ospedale di Cividale non chiude. Nella riforma della sanità non c’è scritto da nessuna parte», così ha detto la presidente della Regione, Debora Serracchiani, intervenuta insieme all’assessore alla Salute, Maria Sandra Telesca, al consiglio comunale di Cividale dedicato all’ospedale, lunedì 15 settembre. «Si tratta – ha spiegato proprio l’assessore alla sanità Maria Sandra Telesca – di specializzare l’ospedale, dandogli un’identità precisa». Questo può avvenire anche in un’ottica di collaborazione transfrontaliera. Già dal 2013 i cittadini europei possono essere curati ovunque, ovviamente nell’ambito dei 28 Paesi membri. «Per fare questo passo, però, è necessario che l’ospedale si specializzi – ha detto il consigliere regionale Cristiano Shaurli – in modo tale che l’offerta diventi complementare a quella proposta nei vicini comuni sloveni. Sono previsti, in questo senso, investimenti tecnologici, per migliorare l’offerta e rendere l’ospedale adatto alle esigenze del territorio». Al tavolo delle autorità erano presenti anche i sindaci di Caporetto,

Darja Hauptman, di Bovec, Siniša Grmovšek, di Tolmino, Uroš Brežan e il prefetto di Tolmino, Zdravko Likar. «I nostri Comuni – ha detto Brežan parlando anche a nome dei colleghi – sono vicini a questo territorio. Collaboriamo spesso per progetti che riguardano, per esempio, il turismo. Abbiamo il buon esempio della collaborazione tra gli ospedali di Šempeter e di Gorizia. Auspichiamo che la Regione riesca a istituire anche per questa zona, una collaborazione di questo tipo». «La riforma desta nei nostri territori molta preoccupazione – ha detto il sindaco di Drenchia, Mario Zufferli, parlando a nome dei sindaci delle valli del Natisone, di Prepotto e Tor-

sport sport reano –. Le nostre zone, considerate disagiate, non possono essere private di un servizio indispensabile come quello dell’ospedale. È necessario che l’ospedale di Cividale continui a garantire un Pronto Soccorso aperto 24 ore su 24 e che le persone anziane che vengono ricoverate possano ricevere l’adeguata assistenza e sentirsi vicine a casa». «La montagna – ha continuato Zufferli – nell’ultimo periodo ha ricominciato a vivere. Non

L’assenza di Sibau? «Un disguido»

A

l tavolo dell’assemblea sull’ospedale di Cividale è stata notata l’assenza del consigliere regionale valligiano, Giuseppe Sibau. Il posto per lui c’era, invece era seduto tra il pubblico. «Si è tratto di un disguido – spiega – in quanto gli addetti mi hanno fatto accomodare lì. Sono dispiaciuto di non essere intervenuto. Avrei detto che per parlare di ospedale sono necessari degli standard ben precisi, tra i quali un Pronto soccorso aperto ventiquattr’ore e un reparto di medicina. Avrei ricordato anche che la Conferenza Stato Regioni ha approvato un regolamento sui servizi sanitari in aree disagiate. Tra l’altro si dice che il Pronto soccorso deve essere posto a una distanza non superiore di novanta minuti, tra andata e ritorno. Ora per le Valli del Natisone propongono la disponibilità di un’auto medica, ma è tutt’altro rispetto a un Pronto soccorso».

lasciateci soli. È solo con la presenza dell’uomo che questi territori potranno rivivere». «Una riforma della sanità è necessaria – ha detto il consigliere regionale Cristiano Shaurli –. Non si tratta di abbattere i costi, ma di rendere il sistema più efficiente. È, a mio avviso, ancora più irresponsabile mantenere lo status quo condannando i nostri territori ad una lenta agonia». Il consiglio comunale che ha visto una folta partecipazione dei cittadini del cividalese e di tutte le zone limitrofe, è stato introdotto dal padrone di casa, mons. Livio Carlino che ha parlato a nome dei consigli pastorali delle foranie di Cividale e San Pietro al Natisone. «Non entriamo nel merito di scelte tecniche di riassetto: ma vogliamo ribadire che non si può riformare la sanità a prescindere dall’individuo. Le nostre valli sono abitate in netta prevalenza da anziani e persone sole. Assicurare loro assistenza è un preciso compito della politica: non ci riconosciamo in una società che esclude dai servizi essenziali chi vive in territori ai margini».

Polifuncionalno igrišče v Sauodnji

V saboto 6. šetemberja so v Sauodnjii par nogometnem igrišču inaugural' novo polifuncionalno igrišče, ki bo služilo, de bi igral’ košarko, odbojko al’ tenis. Na inauguracjonu igrišča, ki so ga poimenoval' po Brunu Qualizzi iz Sauodnje, zauoj ki se je puno trudu za ekipo Savognese, kere je biu nomalo liet predsednik, so bli parsotni predsednik deželnega konseja, Franco Iacop, konsiljerja Giuseppe Sibau an Roberto Novelli, provinčialni konsilier, Fabrizio Dorbolò, šindiki Špietra, Mariano Zufferli, an Podbuniesca, Camillo Melissa, an seviede sauonjski šindik Germano Cendou. Vsi so pohvalil' agregacijski pomien telega novega prestora, Cendou pa je zahvalu regijon za kontribut, ki ga je doložla kamunskemu, de bi ga zgradil’ an podčartu, de je vič ku kajšno dielo za narest, de bi postrojil' cieu športni prestor. Glede tuolega je Iacop obeču, de bo Dežela Furlanija Julijska krajina parpomala za kar je v sojih močeh an podčartu, de bi se muorlo puno narest, de bi valorizal’ gorske vasi.

V LIEŠKI FARI ob dvejsti oblietnici smarti duhovnika, ki je v nji služu po vojski

RUONAC Dvejst liet odtuod je umaru ustanovitelj Doma

Počastili gaspuoda Artura Blasutta in vse famoštre

Spomin na msgr-ja Valentina Birtiga

V britofu križ za vse famoštre.

Na Liesah so požegnili tudi nove igre za otroke.

V

nediejo 14. šetemberja so se na Liesah zmisnili na gospuoda Artura Blasutta, ki je biu vikar in famoštar od lieta 1946 do lieta 1956, ob 20-letnici smarti. Lieška fara je praznovala tudi opasilo cierkve. Pred mašo je v britofu g. Saracino požegnu novi križ v spomin na vse famoštre, ki so služili na Liesah. Maši, par kateri je pieu zbor Pod lipo iz Barnasa, je sledila precesija s podobo Matere Božje. Na koncu so požegnili novo igrišče (area giochi). Parsotna je bla tudi županja Eliana Fabello. V paleštri na Liesah je sledilo družabno srečanje.

Lepuo in nucno je se zmisniti na ljudi, kakor je biu g. Arturo Blasutto, ki je veliko stuoru za tele kraje in je biu celuo preganjan, zatuo ki je guoriu, mašavu in učiu v domačim slovenskim jeziku. G. Arturo Blasutto se je rodiu v Viškorši 23. otuberja 1923. Posvečen v duhovnika je biu 19. luja 1936. Imenovan je biu za vikarja v Osojanih, v Rezijanski dolini. Med drugo svetovno vojsko je pomagu suojin ljudem in vsien tistin, tudi rezijanskim partizanom, ki so se k njemu obarnili za duhovno in materialno pomuoč. Zauoj tega so ga Niemci

preganjali, takuo de je muoru pustit Rezijo. Lieta 1946 je bil imenovan za vikarja na Liesah, kjer je začeu pridgati in učiti katekizem po slovensko. Tajne sile so ga močnuo preganjale in so začel večasat čez anj lage. Lieta 1955 so ga predstojniki odstranili iz fare in mu nieso ponudili druge službe. Takuo se je varnu v rojstno vas, kjer je ostal kupe z njega družino do smarti 17. šetemberja 1994. G. Blasutto je puno tarpeu. Ko se je varniu damu, narpriet je molu mašo – bez zuonjenja zuonou – v farni cierkvi, potle so mu prepovedali, de bi molu mašo. V zadnjih lietih svojega življenja je veliko dielu, de bi se varnila v Viškoršo stara tradicija poljubljanja križu.

L

ietos je dvejsta oblietnica smarti tudi msgr.ja Valentina Birtiga, ki je umaru 16.vošta 1994. Kupe z g. Marian Laurencigam in g. Emilam Cencigam je lieta 1966 ustanoviu naš časopis Dom. Valentin Birtič se je rodiu 20. dičemberja 1909 v kumetuški družini v Ruoncu v Podbunieškin kamunu. Lieta 1933 je bil posvečen v duhovnika in je biu imenovan za kaplana v Osojanih v Rezijanski dolini, kjer je ostu do lieta 1936, kar se je varnu v Nediške doline. Opravju je duhovno službo danajst liet v Marsinu. V tisti fari je preživeu tudi hude lieta druge svetovne vojske in je riešu vas pred požiganjem, kàr je med strejanjem leteu v Podbuniesac na niemško komando prepričavat kapitana, de nieso Marsinci ubili sedan al’ osan Kozaku. Lieta 1947 je Birtig postau famoštar fare Device Marije v Dreki. Ble so lieta hude emigracije iz Nediških dolin v belgijske mine, na dielo v Nemčijo, Francijo, Žvicero, Argentino, Kanado. V 31 lietih pastoralnega diela v Dreki se je število prebivaucu znižalo iz 850 na 230. Lieta 1978 ga je nadškof Battisti

imenovau za stalnega kaluniha čedajskega kapitlja, kjer je bil aktiven do zadnjega. Še posebno ku spovednik. Podkopan je v rojstni vasi Ruonac. Msgr. Birtič je pisu tudi poezije po slovensko. Te nalieuš so zbrane v bukvacah «Spomin na Dom», ki jih je izdala naša zadruga. Nekatere je objavu v Trinkovem koledarju. Pisu je tudi za Koledar Gorške Mohorjeve družbe in za razne publikacije, ki so izšle v Benečiji.



dom

iz naših dolin

15. septembra 2014

stran

9

GORSKI PRAZNIK NA MATAJURU parložnost, de bi potardili parjateljstvo in sodelovanje za dobro vsieh prebivaucu

iz iz naših naših dolin dolin

Posočje je Benečiji zgled terske terske doline doline za turizem in poživiteu vasi rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina SENJAM JE POSTAU RUOMANJE ZA MIER

posoc ˇjeˇje P posoc Zufferli, Melissa, Cendou, Rocco, Battistig, Miani, Likar in Gabrovec. Ezio Gosgnach

D

emografsko, socialno in ekonomsko gledano, je donašnja Benečija v katastrofalnem stanju. Številni mislijo, de nie poti nazaj. De naše doline na bojo vič ustale in hodile s svojimi nogami. A kakor niesta bla božja štrafinga parva svetovna vojska in prekleti konfin, tudi donašnja situacija je strupen sad človiekovega naumnega obnašanja. Zatuo se z dobro voljo lahko spet obarnejo reči na pravo pot. Za dobar zgled so nam sosiedi v Posočju. »Vidim, de je na Livku in v Drežnici, ki sta vasi v bregieh kakor naše, puno mladih ostalo, se poročilo, rodilo vič otruok,« je jau sauonski šindik Germano Cendou na gorskim prazniku 7. šetemberja na Matajurju. »Dielati je trieba, de bo takuo tudi v Nediških dolinah. Troštam se, de regionalne in provincialne oblasti parpravijo projekte, skuoze katere bomo obdaržali te mlade na teritoriju. Brez te mladih se na more naprej,« je doluožu. Katera je prava pot, je poviedala predsednica Planinske družine Benečije, Luisa Battistig: »Tele zadnje lieta v našo kočo na Matajuru parhaja po stazah iz soške doline veliko število turištu. Avstrijci, Niemci, Slovenci in tudi Italijani so. Pridejo gor, pogledajo in se varnejo nazaj, odkodar so paršli. Zdi se, de jim Nediške doline niemajo kaj ponuditi. Pa nie ries. Samuo niemamo potriebne prave mentalitete. Viervati muoramo, de

imamo puno in puno za dati turistam. Imamo staro zgodovino, posebne tradicije in praznike skuoze celuo lieto, dobro kuhinjo, bogato kulturo, lepe vasi in kraje, a jih na znamo ponuditi in pokazati, takuo de bi se turisti ustavili tudi par nas. Troštam se, de se bo tuole spremenilo!« Upanje za naprej je dau podpredsednik regionalnega konseja Igor Gabrovec. »Želim potardit pozornost dežele FJK do gorskega teritorija in zahvaliti in pohvaliti vse tiste, ki za tele kraje dielate vsak dan. Regionalna administracija je z vami,« je jau. »Gora bo živa – je doluožu –, če bojo te mladi ostali v svojih vaseh in v njih napravli svoje družine in tudi imieli dielo. Ki na bo v industriji al’ v velikih projektah, ampa v malih kvalitetnih iniciativah. Se pravi kvalitetno kumetustvo, kvalitetni turizem, kvalitetna promocija teritorija. De bi tuole dosegli, je potriebno med sabo tesnuo povezati obie strani meje, se pravi Benečijo in Posočje. Iz krize se bomo rešili le vsi kupe. Biti muoremo ljudje dobre voje, de bi napravili buojši jutre za nas, za naše otroke, za tele gorske kraje.« S svoje strani je komisar gorske skupnosti Ter, Nediža in Barda, Sandro Rocco, poudaru, de so »kraji, ki so tarpieli zaradi konfina, sovraštva in vojske, ratali kraj parjateljstva. Trieba je varvati tudi ambient in arzviti turizem. Mi politiki – je zaključu – muoromo poslušati tiste, kar nas vprašajo ljudje, ki žive na teritoriju.«

KONAC VOŠTA je parklicu v vas puno ljudi

Kravarski senjan

Nella foto: il coro «Mlada Slavija».

d 29. do 31. vošta je biu v Kravarju tradicionalni vaški senjan, ki je zadnji polietni v Benečiji in ki vsake lieto parkliče v vas puno ljudi. Tud lietos je biu program zelo bogat. Ku ponavadi so bili pohodi, nogometni turnirji, kolesarska dirka (gara z bičikletam’), katere se je udeležilo parbližno 70 ljudi, in muzika. Bil je tudi fotografski konkorš z

O

namienam valorizat naravne bogatije in lepote Nediških dolin. Udobiu je Amerigo Dorbolò, ki je fotografu buskanje nad Oblico. Biu je tudi koncert. Nastopala sta zbora Slavia in mlada Slavia, se pravi zbor mladih. Tud lietos je biu na Sejmu korš škampinjanja, ki ga že puno liet Gino Tonhacu peje naprej ob teli parložnosti.

ravo sarce Gorskega praznika na Matajuru je nimar sveta maša, saj je gorski praznik senjam ob oblietnici posvečenja cierkvice Kristusu Odrešeniku, ki je na varhu. Zatuo, je jau predsednik nediške podsekcije Cai, Massimiliano Miani, »je pohod na varh ob donašnjim dnevu nieke sorte ruomanje.« Lietos se je zbralo zaries puno ljudi. Vič ku prejšnje lieta. Matajurski famoštar, Božo Zuanella, vsako lieto moli mašo za mier v treh jezikah: slovensko, italijansko in furlansko. Ob stuolietju začetka parve svetovne vojske je bla njega pridga še posebno močna in odmevna. Objavljamo jo na parvi strani. Piela sta zbora Cai Renzo Basaldella iz Čedada in Svet Anton iz Kobarida. Lepuo je, de italijanski zbor je zapieu tudi po slovensko in slovenski tudi po italijansko. Praznovanje je parpravla Gorska skupnost Ter, Nadiža in Brda v sodelovanju s sauonskim kamunam, pro loko Matajur – tela je nastavla tudi kioske na Lazeh in očedila pot Treh kamunu – Planinsko družino Benečije, čedajskim in špietraskim Cai. Program se je začel že v soboto 6. septembra, kàr so v koči Pelizzo na Lazeh pokazali igro Elogio del povero fante. Drugi dan so bli pa različni pohodi na goro in tudi kolesarska dirka iz Špietra. Po maši so guorili domači šindik, Germano Cendou, predsednica Planinske družine Benečije, Luisa Battistig, komisar gorske skupnosti, Sandro Rocco, in podpredsednik deželnega sveta, Igor Gabrovec. Njih besiede povzemamo v drugim članku. Na parjateljstvu in potriebi po sodelovanju so v svojih pozdravah poudarili tudi kobariška županja Darija Hauptman: »Lietos nas je še posebno veliko in mislim, de je tuole lepuo znamunje, de smo parjatelji, de dihamo, živimo in dielamo s sarcam«; podbunieški šindik Camillo Melissa; špietarski parvi mož Mariano Zufferli, tolminski prefekt Zdravko Likar: »Naj bo Matajur varh parjateljstva in meru med Furlani, Italijani in Slovenci. Naj živi mier.« Predsednik Cai iz Čedada, Claudio Busolini, se je zmisnu na 50-lietnico njega sekcije in na rancega Giovannija Pelizza, ki je biu puno vezan na Matajur. (e. g.)

sport sport

Od 27. šetemberja spet »Nediški zvon« Po polietni pavzi, v saboto 27. šetemberja se varne oddaja Nediški zvon. Oddajo lahko poslušata vsako saboto ob 14.10 na valuovih Radija Rai-Trst A (FM 99.9 MHz in 100.7 MHz), na digitalni televiziji in tudi preko interneta na spletni strani Raija (www.rai.it). V petdesetih minutah, sodieluci Nediškega zvona vsak tiedan pravijo, kaj se gaja in kakuo se živi v Benečiji. Larissa Borghese zbiera novice tiedna, ki interešajo slovensko manjšino v videnski provinci in napoveduje dogodke, ki potekajo v Nediških dolinah in okolici. Riccardo Ruttar vsak tiedan prebiera poslušaucan svoj komentar go mez aktualne tematike. Bepo Qualizza pravi pa, kaj se gaja v svietu športa. Loretta Primosig guori o svetniku tiedna, o uri, ki nas čaka v tiednu, ki je pred nami, o ricetah in tud’ kuo skarbet za naše zdravje. Za arzveselit poslušauce Jur Zad tih guori o starih cajtih. Vsaka dva tiedna je rubrika pod naslovam Pod drobnogledom. V nji Ilaria Banchig predstavlja in analizira narbuj aktualne tematike, ki zadevajo Benečijo. Nediški zvon, ki ga snemajo v Čedadu na sedežu zadruge Most, se bo oglasiu vsako saboto do konca miesca junja. Le na radiju Rai-Trst A je vsako sriedo pregled slovenskega tiska v videnski provinci. Poudarek je na narbuj zanimivih novicah, ki jih objavljata časopisa Dom in Novi Matajur. O Domu guorijo ob 10.30, medtem ko o Novem Matajurju ob 9.30. Vsako saboto je ob 12. Te rozjanski glas. Vsako zadnjo saboto v miescu je ob 12.30 oddaja iz Kanalske doline Tam, kjer teče bistra Bela.

Krajevni jeziki v vsieh šuolah »Regija bo pregledala, kaj se lahko nardi, de se bo učilo krajevne jezike, se pravi slovensko, furlansko in nemško v vsieh šuolah Furlanije Julijske krajine. Zatuo pa je potriebno, de dežela pardobi od italijanske države buj velike kompetence za šuolanje in tudi zadost financiamentu.« Takuo je poviedala deželna odbornica (regionalni ašešor) za šuolo, Loredana Panariti, na srečanju o furlanskim jeziku, ki je bluo 9. šetemberja v Vidnu.

IL COMMENTO

S

Due cori non cantano la messa

i è notato, eccome, che la S. Messa del «Senjan» di Cravero non è stata accompagnata da un coro, in barba alla tradizione tanto sbandierata. È la prima volta che succede. E pensare che il paese vanta la presenza di due corali, «Tri doline-Tre valli» e «Slavija». Entrambe, nel corso dell’anno, non negano l’invito per animare ricorrenze religiose in altre parrocchie delle Valli del Natisone e non solo. I due gruppi di cantori si sono esibiti, nel corso dei festeggiamenti, anche in due distinti concerti. Quindi, non si conoscono le cause del perché alla funzione religiosa non abbiano dato una certa solennità, visto che quel giorno ricorreva la festa della dedicazione della chiesa di Santa Lucia ed il 60° anniversario della consacrazione di quella dedicata al Cuore Immacolato di Maria, quella nuova per intenderci. Nel corso della celebrazione della S. Messa, quest’anno il celebrante, don Sandro Piussi, delegato della Curia arcivescovile per l’arte sacra, ha dato la giusta dimensione alla festa della dedicazione, illustrando con competenza l’evoluzione storica e artistica della chiesa di Santa Lucia ed evidenziando interessanti particolari, che vengono alla luce solo approfondendo la materia. Non bastano visite frettolose e sommarie, come spesso

Nella foto: nuove leve degli scampanottatori.

succede. Dell’antico, anzi antichissimo, «Senjan» di Cravero sono rimasti la processione con la statua della Madonna al termine della celebrazione e gli «scampanottatori» (tonkači), che stanno rimpiazzando la vecchia guardia. Ha fatto piacere vedere anche sul campanile della chiesa di Sant’Andrea ragazzi più o meno ventenni che danno più colore a queste feste e che già diversi mesi prima trovano dei ritagli di tempo per esercitarsi; ed è piacevole sentire dagli abitanti dei paesi sottostanti che questa tradizione cravarese resiste nel tempo. Bepo Qualizza


10

terske doline

stran

15. septembra 2014

dom

CANEBOLA Domenica 7 settembre la messa e la processione con la statua della Vergine portata in spalla da otto uomini

iz iz naših naših dolin dolin

A Pradielis di Lusevera festeggiate nozze d’oro

La «Bandimica» nel 145° terske terske doline doline della prima chiesa del paese

U

Paola Treppo

Luciano e Itala con le figlie

Nozze d’oro a Pradielis di Lusevera per gli inossidabili Luciano Sinicco, classe 1936, e Itala Culetto, del ’40, che si sono sposati l’8 agosto del 1964 a Pradielis, nella chiesa di San Giuseppe, e hanno avuto quattro figli: Mauro, Angela, Catia e Annalisa. Oggi la gioia è di essere attorniati anche dalla vivacità e dall’affetto di tre nipoti Giulia, Mattia, Riccardo - e da un quarto pargolo in arrivo. Una vita di sacrifici, la loro, con tanti brutti colpi da affrontare, tra cui il terremoto del 1976 che ha messo in ginocchio tutta l’Alta Val Torre. Ma Luciano e Itala non si sono mai arresi: rimboccatisi le maniche, hanno ricostruito la casa e sono riusciti a dare una vita dignitosa ai loro figli. Ora, a distanza di mezzo secolo, hanno festeggiato le loro Nozze d’oro, con la celebrazione di una messa officiata nella chiesa di Pradielis, un rinfresco organizzato al bar «da Dina» e il pranzo a Pian dei Ciclamini, a Passo Tanamea.

Pers, Madonna della Guardia

Intima e raccolta la cerimonia che si è tenuta il 31 agosto scorso in uno dei borghi più piccoli e meno abitati di Lusevera, la frazione di Pers. Qui, nei pressi della Cappella adiacente il camposanto, alle 11.30 è stata celebrata la messa per la tradizionale ricorrenza della «Madonna della Guardia», rito officiato da don Dino Pezzetta, parroco di Montenars e Flaipano. Al termine un semplice momento conviviale nel vicino chiosco.

Parco del Natisone a Taipana È stato presentato anche a Taipana, domenica 14 settembre, il progetto per l’istituzione del Parco fluviale transfrontaliero del Natisone che ha l’obiettivo di riunire in un unico ambito di tutela ambientale e di sviluppo sostenibile i territori che si dispiegano lungo l’asta del corso. Il Comitato promotore ha illustrato i contenuti del documento a Taipana, in occasione della festa dei due Comuni (Taipana e Caporetto) organizzata a Ponte Vittorio dalle 10. È seguito un momento di festa con l’esibizione dei cori delle comunità transfrontaliere e un momento conviviale.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina statua della Vergine portata a spalla

n invito a perdonare e a non pronunciare parole offensive, di odio o di cattiveria, da don Albino D’Orlando, cappellano militare della base di Rivolto e già cappellano della Brigata Alpina Julia, nella giornata della Madonna della Bandimica, a Canebola di Faedis. «Ogni parola negativa che esce dalla nostra bocca lascia un segno che poi è difficile cancellare nel cuore di chi si sente ferito – ha detto nella sua omelia –. Cerchiamo quindi di stare uniti, di aiutarci e di guardare al lato buono che c’è dentro a ogni persona. Così sarà possibile crescere e superare ogni difficoltà, con l’aiuto del Signore». Parole, le sue, che hanno colpito profondamente i fedeli riuniti in chiesa, la mattina di

posoc posoc ˇjeˇje sport sport La processione con la Vergine

domenica 7 settembre, per assistere alla messa. Anche nel pomeriggio la comunità di Canebola si è incontrata in preghiera in occasione della processione per le vie del paese con la

da otto uomini. La tradizione della festa della Bandimica risale alla seconda metà dell’Ottocento, quando la popolazione del borgo edificò con grandi sforzi la prima chiesa, vicino all’antico campanile, nel 1869. Era il periodo della raccolta dei frutti della terra, dalle patate all’uva, prima dell’arrivo della brutta stagione. In quei giorni non piovve mai durante il giorno ma solo la notte, dando la possibilità ai contadini di mettere a riparo frutta e verdura da consumare in inverno e permettendo alle maestranze di ultimare i lavori di costruzione dell’edificio sacro. Da allora si ripete ogni anno, in segno di ringraziamento, la festa della Madonna della Bandimica, anche detta “Vergine delle vendemmie” o, più propriamente, “della raccolta”. Quella prima origi-

naria chiesa, edificata precariamente su travi di albero di castagno, poi cedette e fu necessario demolirla e dare avvio a un nuovo cantiere, con fondamenta solide. Era il 1952. Su quel sito è sorto l’attuale luogo sacro, cuore della comunità di Canebola: la chiesa dedicata a San Giovanni Battista. Per la festa della Bandimica fondamentale il supporto della pro loco, degli alpini e dei tanti volontari del borgo. In prossimità della ex canonica sono state organizzate le cucine, con pietanze tipiche locali, come la salsiccia cucinata nel latte e nella farina, e la polenta “nareta”, con strati di burro, formaggio e “cicciole” di maiale. Ad allietare la giornata la Banda Cittadina di Povoletto, la piccola pesca di beneficienza e la mostra di creazioni con le tinture naturali di Claudia Cazzaniga.

A PORZÛS LE CELEBRAZIONI NEL 159° ANNIVERSARIO DELLE APPARIZIONI MARIANE

«U

na fede buona, profonda e onesta. È l’eredità che la piccola veggente, Teresa Dush, ha lasciato come un tesoro alla popolazione di Porzûs e a quella di tutto il Friuli». Nella sua omelia, pronunciata domenica 7 settembre davanti all’ingresso della Cappella dell’apparizione, monsignor Guido Genero, vicario generale della Diocesi di Udine, ha sottolineato il forte attaccamento della comunità del borgo mariano all’insegnamento della Vergine, nel giorno della chiusura ufficiale dei pellegrinaggi estivi. «Sono passati tanti anni dall’8 settembre del 1855 ma la memoria di quei fatti, delle apparizioni della Madonna alla piccola Teresa, è rimasta intatta – ha sottolineato il sacerdote –. Non abbiamo documentazione scritta diretta, riguardo tali avvenimenti, ma una forte tradizione tramandata oralmente di generazione in generazione. Una memoria viva, ieri come oggi, che attesta la veridicità di quanto accade 159 anni fa in questo verde borgo sopra Attimis. Teresa si fece poi

Mons. Guido Genero all’ ingresso della Cappella dell’apparizione

Il coro di Carlino-Zellina, che ha accompagnato il rito cristiano

La processione con la statua della Madonna fino alla chiesa in paese

suora, prima di morire giovanissima, concretizzando in vita un percorso di fede che oggi ci parla del grande amore del Signore per i suoi figli». Monsignor Genero ha ringraziato in chiusura anche il responsabile del santuario di Porzûs, don Vittorino Ghenda: «Un uomo umile, che opera instancabilmente, senza farsi notare, con grande lungimiranza». La giornata che ha ricordato il 159° anniversario dell’apparizione ha preso avvio la mattina con un pellegrinaggio a piedi staccatosi dal bivio di Forame. Ad accompagnare

il rito cristiano officiato innanzi la Cappella il coro di Carlino-Zellina che ha seguito la statua della Madonna nella processione fino alla chiesa del paese. Hanno preso parte alla cerimonia anche le Misericordie del Triveneto con i gruppi di Longarone, Venezia, Torlano di Nimis, Cormons e San Giorgio di Nogaro-Flambro. Don Ghenda ha ringraziato per la loro preziosa opera le suore italo-brasiliane dei Servi di Maria del Cuore di Gesù, quelle della Provvidenza di San Luigi Scrosoppi, i benefattori del santuario, i volontari della

pro loco «Amici di Porzûs», quelli della Protezione civile e i membri dell’amministrazione comunale di Attimis. Nella domenica successiva, quella del 14 settembre, si è tenuta poi una messa con la partecipazione del circolo dei sardi di Udine, in memoria della Brigata Sassari e dei caduti durante la Prima Guerra Mondiale. Per tutto il mese di ottobre a Porzûs sarà celebrata la messa anche il giovedì e il sabato, alle 10.30, e recitato il rosario la domenica, alle 16. P. T.

VEDRONZA La loro frasca, attiva da quattro mesi, offre piatti freddi, a base di salumi e affettati, e uova sode

La nuova sfida di Demetrio e Carmela

L

ui ha 64 anni. Lei 60. Sono accomunati dalla voglia di vivere tranquilli in mezzo alla natura. E di stare a contatto con la gente che abita in montagna. Così hanno deciso di aprire una frasca in mezzo al bosco, a Vedronza, in Alta Val Torre. L’hanno chiamata «Al boscaiolo» ed è attiva ormai da quattro mesi, quanto basta per farsi conoscere in tutta la zona collinare e anche oltre. Il locale è di quelli autentici: ha il sapore delle osterie di una volta ed è stato ricavato dalla pertinenza di un capannone usato per depositare la legna tagliata nei boschi della valle. Da qui il nome. L’offerta è scarna ma di qualità,

L’ingresso della frasca a Vedronza

al’insegna del «poco ma buono»: da bere acqua o vino; da mangiare piatti freddi a base di salumi e affettati, e le immancabili uova sode. «Qualcuno ci prende per pazzi», dice lui, Demetrio Giudice, 64enne

di Pavia di Udine che ha deciso di aprire la frasca nel bosco insieme a sua moglie, Carmela Gagliardi, in pensione dopo una vita passata a lavorare dentro a una fabbrica, nel distretto della sedia. «Ci piace stare in mezzo alla natura e passare qualche ora in compagnia della gente di qui – dicono i coniugi –. Teniamo aperto venerdì, sabato, domenica e nei giorni festivi, dalle 9 di mattina alle 9 di sera». Demetrio non è ancora in pensione: porta avanti un’azienda agricola a Lauzacco di Pavia di Udine con galline, cinque maiali e qualche mulo. In Alta Val Torre lo conoscono bene perché, fino a dieci anni fa, por-

tava fuori i tronchi tagliati nei boschi usando proprio i muli. Oggi la sua passione resta la stessa di un tempo e si affianca a quella per i vini: il 64enne, infatti, fa anche il vignaiolo a Faedis e produce Friulano, Merlot e Cabernet. Per arrivarci, nella sua frasca, bisogna prima raggiungere Vedronza e quindi superare la piccola area artigianale. A quel punto un fiaschetto appeso a un ramo indica la stradina bianca da imboccare per raggiungere «Al boscaiolo». Tutto attorno all’osteria orti domestici, depositi di legname, tavoli all’ombra, qualche gallina e tante piante di rose. P. T.


dom

15. septembra 2014

rezija/kanalska dolina

stran

11

iz naših dolin iz naših dolin

TRBIŽ

Kmalu večstopenjski zavod Ingeborg Bachmann ne bo imel več potrebnih sredstev

Pouk slovenščine le v vrtcu terske doline terske doline in primarni šoli v Ukvah rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina L’INSEGNAMENTO DELLE LINGUE MINORITARIE IN VAL CANALE

posoc ˇjenell’ultimo posoc ebbene anno siˇje dispongono dei titoli specifici presiano sprecate molte paro- visti, ma fra questi sono ancora

S

le e promesse in diverse sedi istituzionali, la sospirata soluzione sistemica per l’insegnamento delle lingue minoritarie locali è ancora lontana. Ecco la situazione relativa all’insegnamento di ogni lingua. Tedesco. Viene insegnato e garantito dalla scuola dell’infanzia fino alla maturità. Nelle scuole dell’infanzia e primaria il regolare svolgimento delle attività è garantito da organico interno che ha le competenze per insegnarlo. Il circolo culturale tedesco Kanaltaler Kulturverein, inoltre, offre sostegno per alcune ore aggiuntive. Per quanto riguarda la scuola secondaria di primo grado lo si insegna come lingua straniera (malgrado sarebbe lingua autoctona) al pari dell'inglese sia nella sede di Tarvisio/Trbiž sia nella sede di Pontebba/Tablja. Nelle scuole secondarie di secondo grado è regolarmente inquadrato come lingua straniera nell'Istituto tecnico turistico, mentre nel liceo locale si ricavano alcune ore per insegnarlo in forza dell'autonomia scolastica. Friulano. Il friulano può essere insegnato dalle poche persone che

sport

Luciano Lister

N

ovo šolsko leto se je v Kanalski dolini odprlo s težavami pri poučevanju slovenščine. Kmalu trbiški večstopenjski zavod Ingeborg Bachmann ne bo imel več potrebnih sredstev za neprekinjeno poučevanje slovenskega jezika v vseh otroških vrtcih in osnovnih šolah v Kanalski dolini. Denarna sredstva, ki jih je do sedaj zagotavljala Gorska skupnost za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino, zadostujejo le do konca oktobra. O tem je poročala ukovska kulturna delavka Anna Wedam izvršnemu odboru Sveta slovenskih organizacij, ki je zasedal v sredo, 10. septembra na pokrajinskem sedežu v Čedadu. Wedamova je poudarila resno nevarnost, da se učenje slovenskega jezika prekine, četudi so zableželi stoodstotno prijavo otrok k pouku.

Naborješka občinska uprava z županom Borisom Preschernom na čelu se je že obvezala, da bo poskrbela za neprekinjeno poučevanje slovenščine v otroškem vrtcu in na osnovni šoli v Ukvah. Gorska skupnost pa ob skorajšnjem temeljitem preoblikovanju krajevnih avtonomij, se niti ne ve, če bi lahko zaprosila za finančna sredstva. Med minulim šolskim letom je bilo veliko govora o pomenu večkulturnosti v Kanalski dolini. Predstavniki domačih kulturnih ustanov so poiskali podporo v prid pouku slovenščine pri deželnih in državnih političnih krogih ter v Sloveniji. A zgleda, da njihovi napori niso obrodili zaželjenih sadov. A je za zdaj dejansko prišlo samo do pr(ij)aznih obljub. Prekinitev poučevanja slovenščine bi bila hud udarec za Slovence pod Višarjami, saj si je slovenščina zelo počasi in z velikim naporom pridobila svoje mesto v krajevnem šolskem sistemu.

meno quelli disponibili a venire ad insegnarlo nella zona di Tarvisio. Al momento il friulano viene insegnato nelle scuole dell’infanzia e primaria solo nei plessi di Tarvisio Centrale e Tarvisio Città. Sloveno. Come il friulano, ha fatto molta fatica ad entrare nel sistema scolastico locale, e ora la sua presenza è messa a rischio dalla mancanza di fondi certi ed adeguati. Al momento viene insegnato in tutte le scuole dell’infanzia e primarie dell’area dove è ufficialmente riconosciuta la minoranza slovena, ma i fondi disponibili garantiscono copertura solo fino ad ottobre. Il Comune di Malborghetto si è già impegnato a garantire continuità d’insegnamento nelle scuole dell’infanzia e primaria di Ugovizza. Per tutte le altre scuole la situazione è, al momento, a un passo dalla perdita dell’insegnamento della materia: stavolta non può correre in aiuto la Comunità montana dal momento che l’imminente riforma delle autonomie locali mette in forse la richiesta di finanziamenti.

sport

CONSIGLIO PASTORALE DI TARVISIO SUI LAICI NELLA CHIESA

D

omenica 7 settembre, convocato dal direttore Paolo Marano, c’è stato a Lussari l’incontro per l’inizio dell’attività del consiglio pastorale decanale di Tarvisio, su un tema di grande attualità: l’impegno dei battezzati dentro e fuori la Chiesa. La giornata ha regalato un bel sole, che ha reso agevole la partecipazione, cosa particolarmente significativa per la collocazione del

santuario, in mezzo alle Alpi Giulie. Oltre ai laici, erano presenti il decano mons. Claudio Bevilacqua e il rettore del santuario mons. Dionisio Mateucig. Il relatore mons. Marino Qualizza ha posto in evidenza come, dopo i ripetuti interventi di papa Francesco, l’impegno e la presenza dei laici nella Chiesa si siano fatti più urgenti, perché dalle splendide dichiarazioni di principio, che abbondano dal con-

cilio in poi, si passi alla loro realizzazione, ancora carente. Ciò che ha messo in luce il concilio, in specie nei capitoli 2 e 4 della costituzione sulla Chiesa, attende una attuazione più decisa e attenta. I laici battezzati hanno un ruolo attivo nella Chiesa e nel mondo. I due ambiti richiedono la loro presenza attiva, anche se vanno specificate le loro competenze, perché a un clericalismo millenario non si contrapponga

la confusione dei ruoli. Molto chiara risulta la loro attività nel mondo, come afferma la costituzione al n. 31: i laici, mediante l’esercizio della loro professione, rendono presente l’azione di Dio nel mondo. L’affermazione ha una portata straordinaria ed i presenti hanno dimostrato il desiderio di attuarla e di approfondirla, tanto sul piano della formazione che della realizzazione.

Koncert za žrtve Prve svetovne vojne V soboto 20. septembra ob 13. se bo v cerkvi na Svetih Višarjah odvijal koncert v spomin na žrtve Prve svetovne vojne z naslovom »Non ti ricordi«, ki ga organizira Slovensko kulturno društvo »Primorsko« (Mačkolje) v sodelovanju z žabniškim Združenjem »Don Mario Cernet«. Nastopili bodo: Nonet »Primorsko« (Trst), Zbor »Alpi Giulie« (Trst) in Mešani pevski zbor »Studenec« (Pivka, SLO). Med poletjem je Združenje »Don Mario Cernet« mnogokrat prispevalo k uresničevanju različnih dogodkov na glasbenem področju; finančno in strokovno je tudi prispevalo k organiziranju kulturnega dogodka v Ovčji vasi. Sredi avgusta je namreč sodelovalo z združenjem LandScapes pri organiziranju celodnevnega dogodka, v okviru katerega so turisti lahko obiskali bunker »Opera 4« in bivšo vojašnico v dolini Zajzera ter si lahko privoščili vodeni izlet po Ovčji vasi – seveda s poudarkom na štirih jezikih Kanalske doline in še posebej na nekoč večinski domači slovenski (»oško« govoreči) komponenti.

Ljudska religioznost v Kanalski dolini Pred kratkim so na sedežu ukovškega slovenskega kulturnega središča Planika predstavili novo knjigo z naslovom »Ljudska religioznost v Kanalski dolini: O umiti in v prt zaviti lobanji«, katere je avtorica sama predsednica »Planike« Nataša Gliha Komac. Nova monografija obravnava praznično leto Slovencev v Kanalski dolini iz perspektive še vedno aktualnih obrednih praks. Monografijo sta izdali S.k.s. Planika in Slori s podporo Gorske skupnosti za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino in v sodelovanju s pomembnimi slovenskimi ustanovami, kot so: Založba Zrc-Sazu, Inštitut za slovensko narodopisje Zrc-Sazu in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Zrc-Sazu. Predstavitev nove monografije je spadala v sklop prireditev ob štiridesetletnici ustanovitve Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori), ki jo sam Slori obeleži s sklopom strokovnih dogodkov, ki ga prireja od junija do decembra 2014 po pokrajinah Viden, Gorica in Trst.

Pražanten ćë byt lïbri »Lingue e turismo«

LA RAI DEL FVG ha realizzato un documentario sul poeta resiano Renato Quaglia

I tre «luoghi» della vita di Quaglia

«T

urïje kraji Düše - Tre luoghi della Vita» è il titolo del documentario che la Struttura di programmazione in lingua slovena della Sede Regionale della Rai per il Fvg ha dedicato al poeta resiano Renato Quaglia. La regista Marija Brecelj, che da anni si occupa in prima persona anche della trasmissione radiofonica «Ta rozajanski glas/La voce della Val Resia» che viene trasmessa dalla stessa struttura ogni sabato, coadiuvata dall’operatore Francesco Montenero e dal montatore Alex Purič, ha scelto di raccontare il poeta resiano attraverso tre luoghi particolarmente significativi: la planïna ovvero lo stavolo, in dialetto resiano, che si trova sopra Solbica/Stolvizza - luogo del

cuore e del fuoco, Ljubljana - luogo della conoscenza e del ricordo e Udine - luogo di decantazione e di affinamento. Importanti sono anche le strade che portano a questi luoghi e ne fanno in qualche maniera parte. Durante questo viaggio due incontri aiutano a capire la dimensione del personaggio. Il primo quello con Milko Matičetov, accademico di Ljubljana, a cui va il merito di aver raccolto e fatto conoscere moltissimo materiale etnografico resiano, e poi quello con Roberto Dapit che aiuta a comprendere meglio alcuni aspetti della personalità di Renato Quaglia. Nel video si alternano con naturalezza il resiano, lo sloveno e l’italiano, illustrati da immagini a tratti anche di archivio. Della minuscola équipe che ha

portato avanti il progetto hanno fatto parte anche alcuni operatori culturali che operano a Resia per la valorizzazione della variante dialettale locale della lingua slovena ovvero il resiano che si sta inesorabilmente perdendo, che non appaiono in prima persona, me che hanno avuto un ruolo importante nell’ideazione. Anche nel documentario il poeta, nato a Stolvizza e che per lungo tempo ha lavorato in valle per la salvaguardia non solo delle tradizioni e della lingua ma anche per lo sviluppo economico attraverso importanti realtà produttive alcune tuttora esistenti e attive, mette in guardia da una falsa resianità svuotata di quasi tutta la sua vera identità che invece in questo lavoro emerge arricchita di quella vena poetica di cui alcuni resiani erano e

Nella foto: Renato Quaglia

sono dotati. Il documentario, che verrà presentato giovedì 18 settembre presso la Sede Regionale della RAI nella sala D’Angelo-Lucchetta-Ota a Trieste, verrà trasmesso dalla terza rete bis della RAI domenica 21 e giovedì 25 settembre alle 20.50. Sandro Quaglia

W saböto 4 dni setembarja tu-w Timau na ne 5 populdnë ćë byt pražanten lïbri »Atti del convegno - LINGUE E TURISMO Le varianti locali delle lingue minoritarie come elementi di richiamo turistico«, ki jë bil norët tu-w Reziji w saboto 27 dnuw satembarja lëto 2008 ta-na Ravanci tu-w to Rozajonsko Kultursko Ïšo za spomonot 25 lit dëla nošaa čirkola »Rozajanski dum«. Itadej za isaa konvenja, norëd wkop ziz nošo reġuno Fiuli Venezia Giulia – Diricjun za Učanjë ano Kultüro, so bili wromonïli pa jüdi, ki tej mi ni živïjo tu-w laški mo ni romonïjo pa drüe azike ano ni jüšćajo je wbronit tej ni mörajo pa skuza turizmo. To ćë bit wridno pošlüšet, da ka bo se raklo ano pa lajet, ka ni so bili oni rakli ano da ka se praġalo od itadej së. (s.q.)


12

posočje

stran

15. septembra 2014

dom

VOLČE Prireditev kulturnega Locatelli je že maja odprlo srečanje s člani mednarodnega PEN na Kolovratu izdruštva naših izMyra naših dolin dolin

Festival soške postrvi v Kobaridu 5. septembra je v Kobaridu potekal 4. festival soške postrvi. Organizatorji - Občina Kobarid in Ribiška družina Tolmin - s festivalom želijo ljudi spodbuditi k spoštovanju narave, s poudarkom na reki Soči ter soški postrvi. Dopoldanski del festivala je bil namenjen osnovnošolcem OŠ Simona Gregorčiča Kobarid, ki so se skozi t.i. projekt Riverwalk, ob spremstvu vodiča RD Tolmin in predstavnice WWF Alpine Programme, sprehodili ob reki Soči od Kobarida do Kamna in spoznavali reko, njen pomen ter življenje ob in v njej. Popoldanski del se je na kobariškem trgu pričel s programom za najmlajše, gledališko eko predstavo Smetiščni škrat v izvedbi gledališča KU KUC. Pred Zeleno hišo v Kobaridu je zaživela skulptura Soška Faronika, sestavljena iz odvrženih kovinskih predmetov, ki so jih potapljači potegnili iz voda. Nastala je v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova v Ljubljani in je delo kiparja Roka Moharja. V Zeleni hiši je svoja vrata odprla fotografska razstava Smaragdna kraljica Alp, ki so jo pripravili naravovarstvena organizacija WWF in »Ohranimo Sočo – zavezništvo za živo reko« v sodelovanju z Ribiško družino Tolmin. Kobariški gastronomski krog, Ribiška družina Tolmin in društvo Samooskrba Kobarid so pripravili degustacijo jedi iz postrvi, briški vinarji pa degustacijo vin Kleti Brda. V času festivala je na kobariškem trgu potekal že tradicionalni Sejem starin in domače obrti, ki ga je tudi letos organizirala Turistična zveza Gornjega Posočja. Program se je zaključil z nastopom ansambla Navihanke, ki so na kobariški trg privabile številne ljubitelje plesa in zabave. V soboto se je festival nadaljeval na reki Soči, kjer so se v muharjenju pomerili mladinci in člani Ribiške družine Tolmin.

Kobarid najbolj prijazen za turiste Kobarid je sodeloval v akciji Dnevnikova izvidnica, v sklopu katere so tuji in domači gostje obiskovali in ocenjevali 16 slovenskih krajev. Pri tem so ocenjevali turistično ponudbo, dostopnost, kvaliteto informacij in prijaznost turističnih delavcev in domačinov. Turistično ponudbo so raziskali nenapovedani, povsem avtonomno in brez kakršnih koli namigov. Preverili so storitve turistično-informacijskih centrov, preizkusili gostinsko in hotelsko ponudbo, si ogledali znamenitosti in nasploh kot pravi turisti spoznavali zgoraj omenjene kraje. V četrtek, 4. septembra, so na zaključni prireditvi v Ljubljani razglasili zmagovalne kraje in Kobarid je prejel priznanje za najbolj prijazen kraj po izboru bralcev časnika Dnevnik. Zaključnega dogodka se je udeležila tudi županja Darja Hauptman, ki se je ob prevzemu priznanja zahvalila vsem turističnim delavcem v občini, ki se zelo trudijo in svoje delo opravljajo s srcem ter vsem, ki so to opazili in glasovali za Kobarid. Zmagovalne občine so za nagrado prejele mobilno aplikacijo iHelp, namenjeno hitremu SOS-obveščanju v primerih nenadnega srčnega zastoja ali hitre pomoči pri drugih nujnih zdravstvenih stanjih. Aplikacija je namenjena vsem občanom v zmagovalnih občinah.

Gastronomski krog jeseni na Kobariškem Jesen bo na Kobariškem tudi letos posvečena lokalni sladici, se pravi Kobariškim štrukljiem ob postrvi. Kobariški gastronomski krog (v katerem se vrtijo Hiša Franko, restavraciji Topli val in Kotlar, gostilna Breza, ter Gostišče Jazbec) bo do 6. oktobra pripravil jesenski meni, ki bo posvečen jedem iz postrvi ter Kobariškim štrukljem.

Živo poletje Lukatelove hiše terske terske doline doline v bogati kulturni ponudbi rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina razkrivanjem svoje bogate življenjV prepletanju starih elementov hišne ske zgodbe od partizančka do vplivzgodovine z literaturo, glasbo in slikarstvom ne javne osebnosti. Tu nekje, na začetku avgusta, so namerava na novo doživeti sanje in nostalgijo. se pogovori Ob knjigi ob Soči zlili posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Instalacija drobnih vsakdanjih predmetov.

B

Z. D.

rina Svit, Maja Haderlap in Drago Jančar so gotovo najvidnejša imena letošnjih, tudi sicer programsko bogatih, Lukatelc. Prvi dami slovenske literature in naš najbolj prevajani pisatelj so zahtevni publiki pri Lukatelu v Volčah v sproščenih razgovorih razkrivali svoje poglede na pisanje in družbo. Prireditve Kulturnega društva Myra Locatelli je sicer že maja odprlo srečanje s člani mednarodnega PEN na Kolovratu. Pri muzejskih

(slika Rudi Baloh)

jarkih iz prve svetovne vojne so pisateljsko družbo z vseh celin pozdravili pevke in pevci volčanskega cerkvenega zbora, lovska družina pa jih je v svoji koči malo niže povabila na kosilo. V znamenju pisateljev se je nadaljevalo dva meseca pozneje: Andrej Lupinc je predstavil že drugo knjigo svojih ribiških in filozofskih zgodb, ki rade zaidejo tudi v Posočje; z njim so zapeli in brali Janez Škof ter Uršula in Janez Ramoveš. Ervin Hladnik Milharčič je razgrel občinstvo z vrtanjem v Gorana Vojnovića, Franci Demšar z razgrinjanjem netransparentnosti v javni upravi in življenju nasploh, Zdenko Roter pa z

z Lukatelcami: knjižnim avtorjem so se pridružili glasbeniki, likovniki in dokumentarni filmi. Tatjana Rojc je življenje pisatelja Alojza Rebule osvetlila s pogovorom in filmskim portretom, filmska upodobitev je predstavila tudi Brino Svit, potem ko sta z Majo Haderlap razgrnili svoje poglede na pisanje v tujem jeziku. Kratki dokumentarno-igrani film o generalu Svetozarju Borojeviću je zaokrožil večer, ki ga je visokemu avstrijskemu častniku posvetil publicist Miro Simčič, in zaključil vikend, posvečen prvi svetovni vojni. Z ljudskimi pesmimi o vojaščini ga je uvedla pevka in pripovedovalka Ljoba Jenče, osrednji prispevek pa je dal Aleksander Jankovič Potočnik z odličnim celovečernim povzetkom svoje knjige o Erwinu Rommlu na soški fronti in prav tako izčrpnim vodenjem po delu njegove poti. Na izlet so se odpravili tudi obiskovalci večera z Željkom Kozincem: znani avtor izletniških priročnikov jih je odpeljal do slapov v okolici Čiginja. Ogledi v živo so letošnja novost Lukatelc, ki bo brez dvoma postala dopolnilo debatnih večerov ob knjigah, kadar bodo izbrani naslovi to omogočali – kot so kulinarični

dodatki že tretje leto dopolnjevali knjige s temi, vse bolj cenjenimi, vsebinami. Tako je Božidar Jezernik, avtor po mnenju mednarodne žirije najboljše knjige o kavi na svetu, predstavil svoje delo ob nedeljskem dopoldanskem kafetu. Nove so tudi likovne postavitve: letos so Lukatelce ponudile tri. Vladimir Leben je – ob muziciranju Sama Kutina in Ane Kravanja – v Lukatelovi štali odprl razstavo slik Majster jager, s postavitvijo instalacije - mu je sledil Damijan Kracina. Sosednja Lukova hiša pa je prvič odprla vrata z gostoljubnim povabilom pesnici in slikarki Tinki Volarič, naj tudi v Volče prenese svojo uspelo postavitev, naslovljeno Udomačevanja. V sanjsko starih prostorih je Tinkina zgodba iz slik in drobnih vsakdanjih predmetov oživela z novo nostalgijo. Kar je tudi eden od namenov Lukatelc: v prepletanju starih elementov, detajlov, materialnih in nematerialnih drobcev hišne zgodovine z literaturo, glasbo in slikarstvom na novo doživeti, zliti in interpretirati oboje. Letos so k temu prispevali še pesnik in pesnici s festivala Poezija in vino in, za res polnokrven zaključek, eden najboljših slovenskih kantavtorjev Andrej Trobentar. Še vreme, sicer ne vedno prijazno prirediteljem, je ta večer otoplilo oder ob potoku in razkrilo zeleno kuliserijo, značilno za najlepše večere pri Lukatelu.

UMETNIKI ZA KARITAS PRISKOČILI NA POMOČ LJUDEM V STISKI

V

bovškem hotelu Alp so tudi to poletje odprli prodajno razstavo umetniških del, ki nastajajo na gori Sinji vrh nad Vipavsko dolino in Krasom, kjer poteka letos že dvajseta mednarodna likovna kolonija »Umetniki za Karitas«. Tudi letos se je okoli petdeset umetnikov prijavilo na »klic dobrote« karitativnih umetniških srečanj umetnikov na Sinjem vrhu. Kot je v Bovcu povedala Jožica Ličen, vsestranska organizatorka mednarodne likovne kolonije, so v tem času ustvarili blizu 1.300 umetniških del. Koprska Škofijska Karitas, organizatorka srečanj jubilejne

likovne kolonije, je povabila tudi vse tiste, ki so že ustvarjali na tej gori. Do letošnje odločitve so jih nagovorile besede papeža Frančiška, ob obisku Lampeduse in beguncev. Svet je opozoril, da je treba prisluhniti tem nesrečnim ljudem, med katerimi je tudi kaj kristjanov, ki so v čezmorskih deželah vse bolj preganjani. Tako je nastal letošnji slogan kolonije iz Jezusovih besed: »Tujec sem bil in ste me sprejeli«. »Z deli likovne kolonije Umetniki za Karitas – je povedala organizatorka likovne kolonije Jožica Ličen – smo gostovali tudi v Sarajevu, Bruslju in na Dunaju. Konec septembra se odpravljamo v Rim.«

Pred dvajsetimi leti smo vsi pozivali, naj pomagamo revnim otrokom v daljni Afriki. Danes, pa, narašča v Sloveniji socialna stiska in potreba po zbiranju denarja za naše otroke se poglablja. V teh okoliščinah humanitarne organizacije, društva in posamezniki vse glasneje trkajo na vest ljudi in jih pozivajo k solidarnosti. Prav karitas se je izkazala kot najbolj poklicana za to. Med brezposelnimi je vse več mladih, zavetišča za brezdomce v mestih so polna ... Številne družine brez dobrodelne pomoči ne bi zmogle napolniti šolske torbe za svojega šolarja. Skrbi, ki jim ni videti konca, mnoge pahnejo v obup. Ljudje oboleva-

Likovna razstava v hotelu Alp

jo, prej umirajo, tudi zaradi težav v duševnem zdravju v času sesuvanja demokratične in s tem socialne države ... - načrtnega sesuvanja zares slovenske države, vračajoče se ja k začetnim zasnovam znotraj evropske demokracije. Miran Mihelič

BOVEC V okviru evropskega projekta Camis jo želijo zasnovati, da bi zaščitili neokrnjen rečni sistem v Alpah

Fundacija za Sočo in njene pritoke

S

kupina dvajsetih mladih pohodnikov je v dveh tednih pešačila od Isle do Soče in skupaj prehodili 260 kilometrov. Tako imenovani riverwalkersi, ki so projekt izpeljali s podporo Erasmusa, Land of Tirol, Eko šole, WWF, Save the Soča, je svoje navdušenje širila, kjerkoli se je ustavila. Seveda so bili v Posočju navdušeni nad mladimi obiskovalci, saj že dolgo razmišljajo, kako bi v okviru evropskega projekta Camis zasnovali fundacijo za Sočo z vsaj enim zaposlenim, ki bi obenem delal tudi na področju turizma. Po besedah udeleženke s Primor-

posnetek iz raftinga po reki Soči

ske Eve Seljan, ki se je v skupino narodno raznolikih vključila potom razpisa Eko šole, je njihova želja opozoriti na pomen ohranjanja neokrnjenih rek za prihodnje generacije. V Bovcu so jih, skupaj z župa-

nom, LTO Bovec in Bovško razvojno zadrugo, pričakali z razstavo »Soča, smaragdna kraljica Alp » v Strgulčevi hiši. Bovški župan Siniša Germovšek je izrazil vso podporo njihovim prizadevanjem, da bi tako ostalo v obiskanih rekah še naprej in da bi se kje stvari celo izboljšale. A zaradi številnih neusklajenih interesov prihaja do konfliktov in slabe usklajenosti tistih, ki tako ali drugače izrabljajo Sočo, je pojasnil Jernej Stritih, predsednik razvojne zadruge Bovec, ko je opisal nastajanje Zavezništva za Sočo, ki so ga predstavili na lanskem festivalu soške postrvi v

Kobaridu. in katerega namen je, da s skupnimi močmi (Ribiška zveza Slovenije, Ribiška družina Tolmin in Idrija, GIZ raftarjev Doline Soče, Kanjoning zveza Slovenije, Cipro Slovenije in World Wide Fund for Nature WWF, Bovška razvojna zadruga) uresničujejo zaščito enega zadnjih neokrnjenih rečnih sistemov v Alpah! Zgornje porečje reke Soče (upati je, da se bo priključila še dolina Nadiže), vključno s porečjem reke Idrijce. Po izkušnjah naj bi neokrnjena Soča turizmu prinašala približno dva milijona evrov letno. M. M.


dom

13

šport

15. septembra 2014

stran

CALCIO Valnatisone passa in Coppa e parte bene in campionato. Prossimo il Collinare per Savognese e Drenchia/Grimacco iz naših iz naših dolin dolin

Pulfero resta senza pallone tersketerske dolinedoline Il Real si ritira dal campionato rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina

Nel torneo over 40 a Cosizza rimandate per il mal tempo a sabato 20 le finali. La sfida è tra Drenchia e Mersino Bepo Qualizza

P

assa il turno in Coppa Italia la Valnatisone con quattro punti frutto della netta vittoria interna sulla Torreanese 3-0, del 2-2 a Remanzacco ospite della neopromossa Aurora e della sconfitta sul terreno di casa dalla Sangiorgina per 2-1. Negli ottavi di finale, previsti per il 15 ottobre prossimo, i valligiani affronteranno a Gorizia la Juventina. Nella prima giornata del campionato di Promozione la Vanatisone ottiene un prezioso pareggio, 2-2, sul campo della Trieste Calcio, altro pareggio poi sul campo di casa da dove è uscito un pirotecnico 3-3, ospite il Torviscosa. Per quanto concerne i campionati giovanili, la Valnatisone non ha

posocˇje posocˇje sport sport Le due formazioni di Drenchia e Mersino, entrambe finaliste nella fascia B del torneo Over 40 a Cosizza

iscritto la formazione Juniores. Con un esiguo numero di giocatori a disposizione non si è ritenuto opportuno affrontare un torneo che avrebbe presentato più ombre che luci per cui si è preferito metterli a disposizione della 1a squadra. Dai risultati non hanno sfigurato quelli impiegati nelle gare di Coppa Italia. Giovanissimi e Allievi, squadre allestite in collaborazione con la Forum Julii, giocheranno sul campo di San Pietro come gli Esordienti e i Pulcini, con due formazioni al via. A poche settimane dalla discesa in campo delle squadre del “Collinare”, Savognese e Drenchia/Grimacco sono le prossime protagoniste del campionato di 1a Categoria e, a giudicare dall’intensità dei loro allena-

VARTAČA V duhu narave an pravc o krivapetah

Na drugem pohodu po stazi krivapet 70 pohodniku

menti, mirano ad ambiziosi traguardi visto che dispongono di una rosa di giocatori assai numerosa e di qualche elemento di provata esperienza. Ci aspetta, quindi, un torneo interessante, con i derby che sicuramente saranno motivo di richiamo. È stata un fulmine a ciel sereno la notizia che il Real Pulfero si è ritirato anzitempo dal campionato Amatori FIGC. L’iscrizione è stata fatta entro i termini previsti, ma da approfondite valutazioni il numero di giocatori da mandare in campo risultava insufficiente, da qui la rinuncia che ha lasciato l’amaro in bocca a non pochi sostenitori. Sono state rimandate a sabato 20 settembre, causa maltempo, le finali del torneo di calcetto Over 40 di Co-

sizza; prima fase all’insegna dell’equilibrio tra le 16 formazioni partecipanti. Diversi incontri sono terminati in parità e si è dovuto procedere ai calci di rigore per determinare la vincente. Più netti, invece, i risultati del torneo riservato alla categoria Pulcini. La Valnatisone supera l’Aurora per 4-0, mentre l’Audace è stata sommersa dalla Torreanese per 9-0. Questo in dettaglio il programma di tutte le finali, per la categoria Pulcini: alle 17.00 Audace-Aurora per il 3°-4° posto cui seguirà Valnatisone-Torreanese per il 1°-2°, alle 18.30 finale Fascia B Drenchia-Mersino, di seguito finale Fascia A Togliano-Merso Superiore, questi ultimi campioni uscenti.

Gs Natisone, successi a Majano e Ovaro Si chiamano tutti e due Davide, sono entrambi cadetti della classe '99 e hanno corso da protagonisti i 2000 metri in pista con la delegazione di Udine al meeting giovanile di Majano per rappresentative. Davide Condolo e Davide Zavagno, due campioncini scuola Gs Natisone, hanno tenuto testa ai fortissimi pari età non solo delle altre regioni italiane (Marche, Veneto, Lombardia), ma anche della Gran Bretagna, dell'est Europa (Repubblica Ceca, Polonia, Serbia, Slovenia) e i risultati sono stati lodevoli. Zavagno è giunto secondo al traguardo in 6'01”97, Condolo si è classificato quinto cedendo solo pochi secondi al compagno di squadra (6'07”85). Al meeting hanno partecipato anche i natisoniani Aurora Comis e Fabio Soldati, entrambi undicesimi nei 600 metri Ragazze e Ragazzi. Passata l'estate (si fa per dire) è ripreso anche il Trofeo Gortani CSI di corsa in montagna. Nella prova di Ovaro, che tradizionalmente si svolge il primo sabato di settembre, i quattordici cividalesi presenti hanno contribuito a raggiungere il quarto posto nella classifica di società. Ben quattro le vittorie in campo individuale, tutte nelle categorie giovanili: Lorenzo ed Emanuele Brugnizza si sono imposti rispettivamente tra gli Esordienti e i Ragazzi, mentre le due manche Allievi sono state appannaggio di Francesca Gariup al femminile e di Simone Paludetti al maschile. Secondi posti per la giovanissima Sara Picogna (9 anni) nella categoria Cucciole e per il cadetto Federico Bais. (lorenzo paussa)

AZZIDA Domenica 14 il gruppo Gs Azzida ha concluso Friul Contest e Challenge Friuli

Oltre 40 alla Crono baby mtb Ottimi risultati conseguiti a Prepotto e Lokve

S Skupina pohodniku, ki se je udeležla pohoda po stazi krivapet

S

edemdeset pohodniku, med kerimi deset otruok, se je udeležlo u nediejo 31. vošta na 2. pohod po stazi krivapet, ki ga je organizala Polisportiva Matajur. Narbuj hitri po poti dugi 10 kilometru, ki je pejala po hosteh okuole vasi Tarčmun, Duš, Jelina an Mašera so bili otroci. Med pohodan, ki je šu naprej tri ure, sta bla dva prestora, kjer je bluo kjek za pojest an popit. Po pohodu so se usi zbral’ par agregacijskem centru na Vartačah, kjer je bla pašta an loterija za use. Mies šenki gubance, ki jih je ponudla pekarna Giuditta Teresa, majce an krivapete, ki jih je runala Anita Pillinini s Kala. Na koncu je Luisa Battistig od Mašer poklicala otroke h sebe an jim poviedala adno mies puno pravc o krivapetah, ki so jih te star pravli ankrat otrokan, kàr nie bluo še televižiona. Zad za Luiso je stala velika krivapeta, ki so jo ob teli parložnosti parnesli parjatelji z Livka an jo nardil’, kàr so na Livke kak miesac od tega povabil’ sauonjuskega šindika,

Germana Cendou, da bi ga pohvalil’, de so jim pomal’ telo zimo, kàr je bila velika poledica. Na koncu sta sauonjski šindik an predsednik Polisportive, Marino Gosgnach, podčartala pomien telih iniciativ, ki pomagajo utardit parjateljstvo an valorizat gorske vasi. . L. B.

Krivapeta, ki so jo nardil’ na Livke

ono Gabriele Crainich, Andrea Sdraulig, Vanessa Cos, Lorenzo Terlicher e Michele Dreossi, vincitori nelle rispettive categorie della 19a edizione della Crono baby mtb, i campioni regionali CSAIn, decretati nel corso delle premiazioni al termine della manifestazione sportiva, che ha avuto luogo domenica 7 settembre sotto l’abitato di Azzida e che è stata organizzata dal Gs Azzida. A premiarli è stato l’atleta Loris Tomat (che ha partecipato alla gara ciclistica su strada CSAIn, nella stessa giornata nelle valli). Oltre 40 i giovanissimi, dai 6 ai 15 anni e distribuiti in 5 categorie, che si sono sfidati a colpi di pedale lungo il percorso La Mot, reso piuttosto arduo dal maltempo dei giorni precedenti. Nella categoria Baby-baby primo Thomas Paravan, seguito da Alessio Perusin e Thomas Gosgnach. Immancabile l’applauso per una bambina di tre anni al traguardo sulla bicicletta accompagnata dal papà. In prima categoria (2007-2008) il primo a tagliare il traguardo è stato Gabriele Crainich, al quale è stato assegnato il trofeo Memorial “Venturini Romeo”, seguito da Luca Schneider e Sebastiano Fon; prima concorrente femminile Noemi Pividori. In seconda categoria (2006-2005) Andrea Sdraulig ha raggiunto per primo il traguardo, seguito da Gaia Cos e da Enrico Dreossi; prima femminile Nicole Cos. In terza categoria (2004-2003)

I campioni regionali CSAIn, da sin. Crainich, Sdraulig, Cos, Terlicher e Dreossi

prima Vanessa Cos, che come giro sprint e migliore della categoria ha vinto il trofeo Memorial “Gianpiero Lesizza”, secondo Niccolò Zani e terzo Filippo Lauretig. In quarta categoria (2002-2001) il miglior tempo è di Lorenzo Terlicher, seguito da Sebastian De Bortoli e Francesco Dreossi. In quinta (20001999) categoria, premiata dall’arbitro a livello nazionale e consigliere comunale di San Pietro, Luca Zufferli, primo in classifica Michele Dreossi, secondo Emanuele Di Silvio e terzo Giacomo Serafin. Alla gara sono seguiti presso la Canonica di Azzida il rinfresco, le premiazioni, presentate dal presidente del gs Azzida, Antonello Venturini, e la lotteria riservata agli atleti

con premi offerti da Bicisport di Cividale, Fioritto di Faedis e Rw Bike di San Pietro e in palio tre bicici mtb. Nel frattempo il gruppo mountain-bike G.S.Azzida “Valli del Natisone” continua a mietere ottimi risultati. Domenica 14 settembre ha concluso a Prepotto, l’ultima gara del Friul Contest, e a Lokve (Slovenia) l’ultima del Challenge Friuli. A Prepotto Loris Tomat è primo assoluto, primo nella classifica finale di cat. C e secondo nella Generale. Gubana Mauro a Lokve (5°di cat) è 3° nel Friul-Contest cat. A. Giovanni Marassi è 3° nella sua categoria e nella cat. D. Matteo Schneider è 2° nella finale giovani (16-18 anni) Samuele de Bortoli a Lokve è 3° nella cat. giovani e 2° nella finale.


14

domača kultura

stran

MIESAC ŠETEMBER U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: Hildegarda iz Bingena U sriedo 17. šetemberja je praznik Hildegarde iz Bingena. Rodila se je u renanski vasici Bermesheim (Nemčija), oku lieta 1098 ku deseta hči plemenitega Ildeberta iz Bermersheima. Imiela je samuo osan liet, kàr je bla zaparta u konvent, kjer u petnajst liet starosti je nardila venčne objube. U konventu Hildegarda se je učila brat, pisat an tud malo latinskega izika. Kàr u liete 1136 je umarla Jutta, ki do tekrat je pejala napri tel konvent, Hildegarda je preuzela nje prestor. Deset liet potlè je muorla prenest konvent u kraju Rupertsberg blizu Bingenu, kjer je bla tentega zazidana nova abacija. Tle je dielala an se trudila vic ku trideset liet, čeglih je bla nimar bolehasta. Hodila je pouserode pridgat juden pa tud duhouščini an zbujala strah an spoštovanje za buojšo parpravo na pokuoro. Škofi, princi, kraji pa tud navadni judje so hodil' h nji an jo prosil' za pomuoc an nasvet, sa' ona, ki je puno hodila okuole, je poznala puno reči an viedela lepuo, kuo an zakì se gajajo nieke reči namest druge. Že od otroških liet je imiela videnja, ki u cajtu so se gajale nimar buj pogostu. Use tuole je napisala an prepisala u bukva. Hildegarda je u niemški štoriji zapisana ku parvi miedih, sa' tud kar je pisala o zdravju, o zdravilah je šele donas u biblioteki poznane medežine. Bla je mistika, cerkveni politik, miedih, lieuš poznana ku »velika niemška žena«, takuo ki jo je »okarstu« cerkveni mož Theodor Schnitzler. Če je imiela kajšno kritiko za narest, naj Cierkvi ku drugemu, se nie bala obednega, še imperatorja Federika Barbarossa ne, keremu je pisala vic krat ne pru pariateljske pisma. Umarla je 17. šetemberja lieta 1179, kàr je imiela 81 liet, u sojin konventu na Rupertsbergu, kjer tud za nimar počiva. Že puno liet gre napri proces za jo razglasit za svetnico an takuo, ki je pišeno u vic bukvi, h kmalu bi imeu prit h koncu. Hildegarda je niemško ime an prave o ženi zlo kuražni, ki se tuče brez obednega strahu za pravico.

hhh

Kajšna ura bo Zadnji kuart lune torka 16. šetemberja parnese kajšan dan jasne ure. Potlè se spet oblači an za kajšan dan bo daževalo priet mierno, potlè bo pa buj mocnuo. Nova luna sriede 24. parnese jasne an še gorke dneve. Puojde takuo napri do konca miesca.

hhh

Radoviednost Indija je zaries čudna daržava. Par dnin kraje darži u paražone dva naša sudada, ki 15. febrarja 2012, grede ki sta varvala adno petroliero, ki je šla čez muorje blizu Indije, sta ustrelila an sta umarla dva Indijanca. Tekrat malomanj usak tiedan pirati so okradli skor usè petroliere an take ladje, an vickrat so daržal' »in ostaggio« barko an judje na nji. Tožena sta, zak u Indij misnejo, de sta kriva za njih smart. Šele se na vie pruzapru, kuo je tuole ratalo, ona praveta 'no rieč, Indijanci pa drugo. Ries pa je, de od tekrat napri nie vic čut o barkah, ki pridejo okradiene. Par druzin kraje, u Indiji, se kregajo za guruja Shria Ashutosha Maharaja, ki ga hranejo u ledu že od 29. ženarja 2014, potlè ki Tribunal kraja Punjab je dau ražon viernikan, ki slede njega dotrino, keri je dau ime »Divya Jyoti Jagrati Sansthan«. Teli pravejo, de guru je u globoki meditaciji, an zatuo ga muore pustit par mieru, dok se na sam zbudi. Miedhi an družina so pa prepričani, de je martu. Tala njega dotrina, ki štieje taužint an taužint vierniku u cielin sviete, se je u lietah puno obogatila. Žena an sin praveta, de tuole je napravjeno od nekaterih vierniku, ki nieso še vebral', duo bo tist, ki preuzame njega prestor. Sada pa družina želi narest njega pogreb an mu dat venčni mier. Zatuo uresničit žena an sin sta se muorla obarnit na daržauni tribunal, de bi jin parskoču na pomuoč an uniču tisto šentenco, ki Punjabski Tribunal je tekrat kuazu. Tentega vierniki šele čakajo na »ustajenje« an kàr kajšan jih upraša, če na misnejo, de grešijo, odguoré, de »tud' Jezus Kristus je od smarti ustu an obedan ne uaga rec, de nie takuo«.

Riceta PASTIČ U FORNE Če nas je na štier, nucamo 3 ete an pu mocarele, 1 eto saruovega prošuta, an eto skute, pu eta zribanega siera grana, 3 ici, 2 žlice tankuo zrieženega predarsina, pašto za pastič an parbližno pu litra bešamele. Parvo rieč uzamemo mocarelo, jo zriežemo u majhane koščicje an jo denemo u cedilo, kjer jo pustmo, naj se lepuo oteče. Sada uzamemo saru prošut, ga zriežemo na tanke trakicje an umiešamo s skuto, z zribanin sieran grana, čarnjakan adnega ici, 2 skuhanin an tankuo zriežanin ican, otečeno mocarelo an predarsinan. Tentega smo že diel' uret osoljeno uodo, kjer denemo kuhat po nomalo usaki krat pašto za pastič. Kàr pašta je kuhana, (je trieba samuo kašan minut), jo ocedmo, stegnemo na kanavaco an uriežemo kuadrate duge parbližno 10 cm. Gledmo takuo umiert, de pridejo usakemu parbližno dva kuadrata. Na adan rob usakega položemo priet umiešano parpravo, zavijemo, ku deb' bla 'na klobasica an položemo u že obiejeno posodo za foran, kjer na dne smo ulil' malo bešamele. Po varh ulijemo še ostalo bešamelo, potrosemo z zgratanin sieran grana an denemo u foran že gorak 180° parbližno za pu ure. Loretta Primosig

15. septembra 2014

dom

JEŠIŠKE ZGODBICE

Za 80 cm smo uzdignili zid, a prešeran sosed nie mú tega dokazat Jur Zad Tih

L

ieta nazaj smo moji bratri an ist imiel’ našo imprežo an pogostu jemal’ dieluce, ki so nan pomagal’. Začeli smo zidat u Vidne, kjer je bluo za dielat puno cajta. Gaspodar hrama je biu mlad par, od malo cajta poročen, ki je imeu tud’ ‘nega puobčja, starega kakih sedan liet. Trieba je bluo podriet strieho, uzdigint hram, narest ufic an stanovanje za sina, ki je hitro rasu. Za perita smo imiel’ ‘nega človieka, ki je poznu use leče, use truke, use furbarije, s kerimi bi lahko luožu tu žaki le buj imenitnega človieka. Imeu je puno parjatelju na Provinči, na Regione, posebno na Kamune, kjer je biu ufic teknik, se more reč, pod njega oblastjo. Sosied tiste hiše, ki smo jo prerunal’, je biu ‘an imenitni kolonel, prešeran človek. Samuo za guorit z njin, je korlo imiet karto bolano. Nas je gledu ku cja varz, samuo zak’ smo uekal’ an guoril’ po sloviensko. Tan z njega pajuola, ki nie biu vič ku osan metru deleč od hiše, kjer smo dielal, so nas on an njemu podobni žmagal’ an štiel’ za titine komuniste. Perit nan je lepuo razluožu, kaj imamo za opravit, de se za osandeset centimetru uzdigne hiša, brez zapast tu ovadbe al’ pa tu kako malešcjo. Parporočiu nan je, de bi posebno kolonel ne zaviedu, de se parzdigne hišo. Začel’ smo poderjat strieho, čeglih je družina ostala u hiši ku priet. Korlo je pokrivat an branit, de na puojde uoda skuoze pod. Usak vičer smo arzteguval’ an napenjal’ plašče. Pa ‘no nuoč je paršla taka sila, de nan je use telone an plašce arztargala. Prù sigurno tud’ družina, ki je spala pod

tin gorenjin podan, nie imiela vesele noči, posebno kàr je skuoze jamo, kjer je majau lampadar, ščurielo ku uoz studenca glih dol na pastiejo. Parsiljeni so bli na pastiejo podluožt orinco za prat an jo grede spraznjuvat s šeglotan an velivat tu bagno. Ob dvieh an pù ponoč’ so mi telefonal’, naj gren gledat, ka’ ratava. Uzeu san motopik an prevartu jame okuole an okuole u zidu, de puojde uoda odzuna. S cimentan san pa zataknu jame, kjer san ušafu, de je pusčalo u hišo. Sila se je le buj spasuvala tisto nuoč, ma se je hitro zastopilo, de je moje dielo nardilo čudež. Družina se je potalažla. Drug dan, kàr smo paršli na dielo, se je pravlo, kuo je pasala nuoč. Ciba je poslušu, gledu, kje san zvartu jame, an pomietu uodo, kjer je ostu počau. Glih tekrat so se zajavili perit, mož an žena, ki so kazali škodo, ki smo jo napravli, zak’ niesmo lepuo pokril’. Perit je gledu nas zagovarjat an le grede nje partroštat, de nie velike škode an de je, kàr pridejo take sile, težkuo obranit. »Eh, ja lohni imata ražon. Pa ist san muorla podino podluožt gor na pastiejo an z lombreno gledat spat naco,« je nazaj partardila peritu žena. Ciba, ki je atu blizu pomietu, brez se brigat za nič, je začeu piet: »Oj piti, piti, piti, comm’era bello! Dormire in due sotto l’ombrello.« Ratalo pa je, de se je use potalažlo an se je usak pobrau po štengah dol za kri. Takuo ki san pravu, je bluo trieba za osandeset centimetru uzdignit zid. Dobro nan je ratalo, de kolonela nie bluo doma, kier je šu na počitnice za deset dni. De bi se na dovizu, de smo paruzdiginli nauriedič njega hiše, smo ta na kantonah s kamanji vezidal’ glih takuo, k’ je biu te star zid, de

bi se kazalo, de je biu zid nimar takuo vesok. Atu se je luožu zidat tud’ Ciba. Kupe skladat obalaste kamane mu se nie masa parmierjalo, pa je useglih zazidu suoj pič od hiše. Kàr je paršu gledat dielo, se je perit čudu, kuo je paršu vezidan zid, uerčasto an s kamunji zloženi ku par starin. Še on nie zapoznu, de je biu nou zid an de se je zdeu še buj star ku tist pravi. »Ma kuo je tiste? Ukuazu san van, de uzdigneta, ne de podereta tu sred.« Odguoriu san mu, naj na skarbi, kier ga parstrojemo an naraunemo. »Al’ si norac? Nardin hitro fotografijo. Tuole bo ‘an dokument, če nas kajšan ovade,« je jau. Kàr se je kolonel varnu od počitnic, pa je začela uojska. Siguran je biu, de je zid paruzdignjen. Znajdli so se tudi vigilni, ki so nan tiel’ ustavit kantier. Ukuazal’ so, naj uzamemo miere od vesokuosti, šarokuosti an dugave usieh planu. Kàr so zmierli, je bluo use na mestu; še dva centimetra buj nizko. Uprašal’ so kolonela, naj parnese suoje diženje, de jih pregledajo. Use je ostalo na mestu, sa’ so ble miere, ki so ble zapisane gor na njega diženju, le tiste, ki smo jih miel’ gor na naših. Kolonel nie imeu mier od hrama takega, ki je biu priet. Potle, ki je podpisu zadnje miere, je bluo prepozno, za pregledat reči; pustu se je luožt u žaki od starega perita an našega parmierjenega diela. Imeu je ‘no ražon vič, de bi le buj sovražu sosieda, ki mu je sneu sonce, ki mu nie vič svetilo cja na pastiejo, ku priet. Pa bieži ti pravit sada tojo pravco. Primejo te za norca, če si podpisu tan pred vigjlnan diženje an grede miere, ki jih ima sada postrojen hram! U usien telin dirindaju je Ciba šu napri s sojin dielan, ku de bi ga nič use tuole brigalo. Pa je vičkrat nizko gledu pod kapuzo an se smejau med sabo. (71-gre napri)

LJUDJE V POSOČJU

Bolje sita koza kot lačna krava isalo se je leto 1918. Med prvimi begunci, ki so se iz Brucka ob Litvi vrnili v porušene in izropane domove ob Soči, je bila tudi Ana iz Volarij. Namesto hiše je našla ostanke nekoč tople domačije. Mož Miha, oče neodraslih otrok, je bil vpoklican med črnovojnike le teden dni po rojstvu šestega otroka in se je iz italijanskega ujetništva vrnil več kot leto dni za družino. Mati Ana se je z otroki namestila v zapuščeno italijansko smodnišnico, ki so jo vojaki zgradili na kraju, kjer je pred vojno stal hlev. S sosedo in sorodnikom iz bližnje vasi, se je že naslednji dan odpravila na polje v upanju, da bo našla gomolj krompirja ali zrno, ki se je samoraslo ohranilo. Tam, kjer je bila nekoč lepo obdelana njiva, ni bilo ničesar. Le od krampov in granat razkopana peščena zemlja, kupi razmetanega železja in bodeče žice. Malo višje, na pobočju Mrzlega vrha, kjer je bila pred vojno lepo negovana senožet, so bili globoki strelski jarki. V strmini je za kupom kamenja, med

P

ostanki senika ležalo razpadlo truplo neznanega vojaka. Travnika ni bilo več, le posamezni čopi pol suhe trave in nekaj oskubljenih leskovih grmičev. Razočarana se je odpravila v Tolmin, da bi prijavila vojno škodo in zaprosila za pomoč, da bi preživela vedno lačna otroška usta. Domov se je vrnila ponižana, vendar s skromnim upanjem. Medtem, ko sta starejši hčerki skrbeli za mlajše brate, se je mati s sorodnikom odpravljala v goro. Po strelskih jarkih in kavernah je nabirala oblačila in posodo za domače potrebe, še več nabranega pa je preko Kolovrata nosila po Benečiji in zamenjavala za hrano. Bilo je tik pred zimo, ko so Ano poklicali v Tolmin, da bi dobila del vojne škode. Ponudili so ji nekaj, kar bi vzel vsak tolminski kmet kot najdragocenejše darilo. Dobila je lepo molzno ciko. Ano je prijel obup. Kam naj priveže kravo, ko niti otroci nimajo kje spati? Kaj naj da kravi v namišljene jasli, ko ni ne njive ne senožeti? Kdo in s čim naj gre

poseči travo, ki so jo vzele granate in vojaške lopate? S kamnom na srcu in solzami v očeh so otroci odgnali kravo proti Zatolminu, kjer jo je z veseljem sprejel bližnji sorodnik. Materi Ani je v zameno za kravo dal iz hleva »lepo« molzno kozo, Rogačo. Ne zahtevno žival je sprejela kot božji dar v upanju, da jo bo prehranila do pomladanske paše. »Bolje sita koza, kot lačna krava« je razmišljala mati, ko so otroci vsak dan hiteli med kamenjem in grmičevjem žeti snope trave, da bi nakrmili žival. Težko je mati prenesla posmeh vaških mož, pa vendar so ji v očeh zalesketale drobne solze sreče, ko je otrokom nalila toplega kozjega mleka. PaČ


dom

15

naše pravce

15. septembra 2014

stran

KOZÀ, MAČKA, IGLÀ AN RIBA besedilo: ADA TOMASETIG - risbe: MORENO TOMASETIG Hodita, hodita, prideta če

riba je šla za njim: Čeh nuoč su

pred nu hišu an ta na nin

paršle blizu ne hiše an su up-

stoliču sta vidle nu iglo

rašale obnuoč. Gaspodar jin

utaknjenu tu klobac: »Puj za

je dou obnuoč an takuo su šle

nam« – sta ijn jale.

spat: kozà če za urata, mačka

An igla je šla. Hodiju, hodi-

tu pepeu, igla tu brisouku an

ju, prideju čeh ni uodi: » Puj

riba tu šeglar.

za nam« – su jale ni rib, ki je

Drug dan gaspodar je ustu

skakala če an san. Takuo an

že jutra. Je zmiešu pepeu an

An dan na kozà, je šla po ni pot an hode, je srečala nu mačku, ki je tiče lovila.

mačka ga je opraskala. Je šu se umivat an

»Puj za mano – je jala – či čes videt sviet«.

riba ga je ustrašala. Je uzeu brisouku an

»Ja – je jala mačka – sa nieman nič, za dielat.«

igla ga je ubodla. Je odpru urata an kozà

An takuo sta šle.

ga je butnila.

Antadà mož se je ujezu an uečé jih je zaloviu uoz hiše.

An takuo use štier parjatelce su se ušafale nazaj ta na pot.


16

zadnja stran

stran

Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko

dih. Potle bo pašta za use, ki jo nude komitat Kuatarinca. Če bo slava ura, maša bo na Liesah ob 11. uri;

>> HOSTNE >> u nediejo 28. šetemberja

Hosniški senjam ob prazniku Sv. Matije. Ob 12. uri sveta maša u cierkuci Sv. Matije, med kero bo pieu farni zbor mladih, potle kosilo, ki ga parpravja komitat Sv. Matije;

>> TOPOLOVE >> u pandiejak 29. šetemberja

Senjan Sv. Mihielna. Ob 18. pieta sveta maša za use rance an te žive Topoluovega;

>> u saboto 4. otuberja

Usako saboto ob 19. u farni cierkvi u Špietru

ob 18.30 sveta maša, med kero bo pieu zbor Rečan z Lies. Tuole bo ob sejmu Sv. Mihielna an u spomin na use rance gaspuode. Potle bo vičerja, ki jo organizajo vasnjani an združenje Topolove.

>> VABILO NA KOSILO JESENI >> do 8. dičemberja

namien je stuort zapoznat tipična jedila, ku žličnjake, štakanje, žgance, štrukje an druge napravjene z domačimi pardielki. Sodelujejo gostilne: Alla trota par Špehonjah, All’antica na Krasu, Gastaldia d’Antro u Landarju, Le querce na Klančiču, Al giro di boa par Muoste, Alla cascata in Alla posta par Hločje, Al Colovrat na Briegu (Dreka), Al Vescovo u Podbuniescu, Da Na.Ti u Ošnijem, Da Walter u Utani, La casa delle rondini na Dugah, Ai Colli na Špesi, agriturizem Monte Del re u Klenju an koča na Solarjeh (Dreka). Je trieba prenotat. Info:invitoapranzo.it.

>> AŽLA >> od 29. šetemberja

u centru od Komitata vasi, par nogometnem igrišču, bojo korši ginastike, ki grejo naprej do 22. dičemberja. U paniejak od 18.50 do 19.50 bo pilates, u četartak nimar od 18.50 do 19.50 bo gag in total body. Za informacije pokličite Sabrino na cell. 3338620735 (zvičer po 18. uri). Organizata Dinamik team, Cai Nediških dolin.

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 € 25 Naročnine SLOVENIJA/SLOVENIA EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40

>>ŠTUOBLANK >>do konca šetemberja

u prestorih stare šuole »Riccardo di Giusto« je na ogled Fotografska razstava o 1. svetouni uiski. Info: 333 6414175.

>> LIEŠKA FARA vabe: >> SV. MARTIN >> u nediejo 21. šetemberja

Kuatarinca. Ob 12. bo maša u cierkvi Sv. Martina, pieu bo farni zbor mla-

Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX

>> PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> u saboto 27. šetemberja

20. pohod na Breški Jalovec. Odhod pred sedmo uro iz Saržente (s pulminan Planinske). Na vojo tri poti iz Breginja: parva 7 ur pohoda; druga 6 ur an trečja za tiste, ki na hodejo pogostu. Parnesita za sabo za jest an pit. Info: Alvaro, 320 0699486.

15. septembra 2014

dom

Domača modruost Če Matej je vedren, bo prijetna tudi jesen

>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> u nediejo 21. šetemberja

pohod na goro Hoberdeirer (2.208 m), Karnijske Alpe. Ob 6.30 se gre s placa ped šuolmi u Špietru, pohod gre naprej 7 ur. De bi se upisal' pokličita Patrizio Cernoia na cell. 3336731989.

Čedad >> ČARARIJA >> usako sriedo ob 20.30

Korš meditacija sorodnih src za mir an ozdravjenje zemje bo u agregacijskem mladinskem centru. Se na plača an je odpart usiem. Info: Danila, 3393116666.

Kanalska dolina >> NABORJET >> do 28. šetemberja

u Beneški palači bo razstava Primerjava mask, pustnih mask iz Čente an Hrušice, ki so jih nardil' Luigi Revelant, Dušan Štrancar an udeležanci delavnice »Umetnost lesa«. Razstava je odparta od torka do nedieje od 10.30 do 12.30 an od 15. do 18.

Posočje >> KOBARID >> do 20. šetemberja na ogled

u prestorih Fundacije Poti miru razstava, ki skuoze fotografije prave, kuo so živiele žene pred an na začetku parve svetoune uiske. O tuolem bo posviet nimar par Fundaciji u petak 19. šetemberja od 9. ure naprej.

>> KOBARID >> do 6. otuberja

gre naprej Kobariški gastronomski krog, kulinarična iniciativa, par keri sodelujejo gostilne Pri Jazbecu na

Prevodi iz italijanščine v slovenščino in obratno Traduzioni dall’italiano allo sloveno e viceversa 348 5165977 mail: info@listscarl.com

Idrskem, restauracije Breza, Kotlar an Topli val u Kobaridu an Hiša par Franku u vasi Staro selo. Tele gostilne bojo ponujale jesenski menu z jedmi, ki so napravjene s soško postrovo, an s kobariškimi štruklji za sladčino.

>> FESTIVAL POHODNIŠTVA >> od 20. šetemberja do 6. otuberja u programu je dvist pohodu z vodičan, ki vas bojo pejal' odkrit Kobariške poti, Ravelnik an Čelo, izvir Tolminske, Alpe Adria Trail, Bevkovo pot, Tolminsko korito, Breški Jalovec, goro Krn, poti miru, Marzli varh, stazo po Rapalski meji, Hulijevo an Soško pot, Kolovrat an Matajur. Na spletni strani www.dolina-soce.com je cieu program festivala, u kerem so tudi tri vikendi za tiste, ki čejo živiet konac tiedna u dolini Soče.

U

prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do polovice otuberja. Pošjajte nam obvestila do 29. šetemberja na: info@slov.it Tel.-Fax 0432 701455 Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a metà ottobre 2014. Inviateli entro lunedì 29 settembre.

NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE

dom

KULTURNO VERSKI LIST

Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 16. septembra ob 15. uri

Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2. 3.

Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko

Perché non ci sarà l'insegnamento bilingue Zakaj ne bo dvojezičnega pouka u Terskih dolinah

Seguici! Sledite nam!

Za pluralizem in demokracijo Per il pluralismo e la democrazia Izšel je Dom št. 15 Uscito il Dom n.15

4.

Nova ravnateljica dvojezične šole Nuova dirigente per la bilingue

5.

Papež v Redipulji Il papa a Redipuglia

Diventa nostro amico Postani naš prijatelj

Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Od sabote 27. šetemberja ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«. Vsako saboto ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«.

V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00

OKNO V BENEČIJO

tudi na internetu: www.radiospazio103.it


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.