Quindicinale | petnajstdnevnik - anno XLIX n. 18 15. oktobra 2014 - Euro 1,20
Nediške doline
31. Sejmu naproti
PD predlaga združitev občin po hitrem postopku stran 6
KD Rečan predstavilo 3. zbirko tekstov stran 8
Predstavitev v Plestiščah Veliko zanimanje za dnevnika Antona Cuffola stran 9 Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy
UVODNIK
Misijonska dežela smo Marino Qualizza
M
orebiti se zmisnemo, de otuberja navadno muoramo obuditi našo skarb za Misijone, tuo je skarb an dielo, de bo Evangelj oznanjen v cielim svietu. Skor čudno ja, a prù tele zadnje cajte skarb za našo viero, ki izhaja iz Evangelja, dobiva novo pozornost zavoljo partisku, ki jih tarpé kristjani, posebno v tistih deželah, kjer je nastala parva cierku, kot v Siriji, Iraku in Turčiji. Tle par nas, recimo v Evropi, sta interes an zanimanje za viero klavarno propadla, ku de so rečì, ki niemajo velikega pomiena an jih moremo lahko pustiti, naj gredó po svoji poti. Donas pa videmo, de je viera tardnuo povezana z usakdanjim življenjam. Pa je čudno, de nas zbudé na tolo resnico skrajneži, ekstremisti islamskih korenin. Od njih se na moremo nič naučiti, če ne adno samo resnico: viera je riesna stvar, ki obogateje življenje, če je prava viera, an ki škoduje, če je obarnjena nasilju. An kàr je zadost jasno, de brez viere, naj prave al' pokvarjene, se na more živieti, je zelo nujno, de bomo živieli v tisti vieri, ki nam jo je pokazu Evangelj, an bomo ku vierni kristjani dali naso pomuoč, de bomo v svietu živieli mernuo an v svobodi. Ankrat smo v Benečiji štieli 26 duhovnikov, ki so skarbieli za vierno življenje nasih ljudi. Donas so ostali 4, ki stalno dielajo v telem puoju. Če pa se ogledamo okuole nas, lahko videmo, de je tudi Benečija postala misijonska dežela, ki potrebuje pomuoč, de najde spet pravo pot življenja, ljubezni, spoštovanja takuo, de bo živieti lepuo, modro an pošteno. Če se odpremo pravemu duhu Evangelja, bomo videli, de tuole nas rieše od vsakega ekstremizma, fanatizma an z drugega kraja od malomarnosti, ki je ratala zastava evropskih narodu. Fanatizem an malomarnost sta dvie bolezni današnjega sveta. Prava luč Evangelja nam je pravo kazalo mirú an spoštovanja do vsakega človieka. S tuolim nam je pokazana tudi pot mirú, ki smo jo zapustili, zak je nasilje od adne an druge stranì popunama pruoti pravemu življenju. Na adnim kraju imamo targovanje orožja – armamentov – na drugi pa uporabo za nevarne namiene. Od nas kristjanu parčakujemo pravo modruost an spravo, ki je edina pot mirú an skupnega življenja, četudi se tuole zdi zelo idealno. Gre za idealnost, ki ustvarja realnost.
Stanje je v Benečiji žalostno pa se na smie obupati. Trieba je zavihniti rokave in parjeti za dielo
Iz kmetijstva življenje za doline z lieta v lieto jesen v Benečiji diši vse manj po kostanju in drugem sadju. Lietos je odpadu tudi praznik kostanja v špietraski industrialni coni par Muoste, na katerim so pekli burje an jih ponujali kupe z rebulo, jabukovin sokan an drugimi domačimi dobruotami. Takuo se je zgubiu še zadnji znak velikega jesenskega targa v Benečiji, na katerim so se lieta nazaj vsako saboto in nediejo v otuberju zbierali kmetje iz Nediških dolin in prodajali kostanj, jabuke, hruške, med, oriehe an druge kumetuske pardielke. Veselo je bluo, saj je biu pravi senjam domače zemlje. Četudi so beneški kostanji že vič liet bouni zaradi Šiškarice in je kostanj riedak – pa že priet le malokduo je pobierau kostanj po naših dolinah – tudi lietos so bli in še bojo prazniki kostanja. Te narlieuši jesenski senjam je Burjanka v Bardu. Vsako lieto je živahno in veselo na burnjaku Planinske družine Benečije. Lietos bo 19. otuberja v Čarnim varhu in v tisti parložnosti bojo v vasi odparli muzej od Blumarju. Velik praznik kostanja imajo vsake lieto tudi v Podcierkvi, ki je slovenska vas na teritoriju kamuna Fojda. Narbuj poznanemu beneškemu burnjaku v Gorenjim Tarbiju je pa politika pred lieti zbrisala slovensko dušo. Celuo ga predstavljajo pod sloganam tipicamente friulano in so ga lietos skrajšali na samuo dvie nedieje. Vse tuole je žalostno pa se na smie obupati in je trieba zavihniti rokave in parjeti za dielo, de bi se reči obarnile na pravo pot. Saj je laho domače kmetijstvo, ki je tesnuo povezano s slovenskim jezikam in kulturo, te narbuojši strument, de bi se Benečija spet postavila na noge. Donašnji dan tudi turizem gre v par s kmetijstvam.
I
”
Donašnji dan turizem gre v par s kmetijskim dielam
– beri na 5. strani –
SOTTO LA LENTE
Nella riforma regionale anche l’incentivo alla cooperazione transfrontaliera con la Slovenia
Diritto allo sloveno nei servizi sanitari
L
e aziende sanitarie che includono i 32 comuni nei quali è riconosciuta la minoranza sono tenute all’uso della lingua slovena. Lo prevede l’appena approvata riforma del sistema sanitario del Friuli Venezia Giulia, grazie a un emendamento presentato dai consiglieri regionali Igor Gabrovec della Slovenska skupnost/Unione slovena e Stefano Ukmar del Partito democratico. Con un comunicato stampa, i due politici esprimono soddisfazione per l’accoglimento della loro proposta. «È particolarmente importante che le aziende sanitarie sul territorio dei 32 comuni tutelati rispettino i diritti definiti dall’articolo 8 della legge di tutela a garanzia del bilinguismo nei servizi pubblici. Per quanto riguarda la comunicazione il principio è esteso anche alle lingue friulana e tedesca
nel territorio in cui è riconosciuto il loro uso», sottolineano. Il diritto all’uso della lingua slovena è contenuto nell’articolo 44 che regola le «comunicazioni al cittadino». Sempre con un emendamento di Gabrovec e Ukmar, presentato assieme al consigliere Diego Moretti, nella legge di riforma è stato inserito il vincolo per la Giunta regionale ad adottare un progetto per la sanità transfrontaliera. L’art. 16 recita, infatti, che «in particolare nelle aziende che insistono sui territori di confine, la cooperazione sanitaria con la Slovenia e l’Austria è individuata come indirizzo strategico della programmazione sanitaria ai fini di una integrazione dei relativi sistemi sanitari». Entro sei mesi dall’entrata in vigore della riforma sarà «predisposto un piano di
integrazione socio sanitaria che individua priorità e tempi per la progressiva integrazione dei sistemi socio sanitari italiani e sloveni». Quello della collaborazione sanitaria con l’alta valle dell’Isonzo è stato un cavallo di battaglia nella mobilitazione a difesa dell’ospedale di Cividale, in primo luogo del servizio di
pronto soccorso, da tenere aperto 24 ore al giorno. All’assemblea dei consigli comunali, tenutasi lo scorso 15 settembre, sono stati invitatati, hanno partecipato e si sono detti pronti alla collaborazione i comuni di Bovec, Kobarid e Tolmin. Ora a Cividale la Regione, con la riforma, ha assegnato un «Presidio ospedaliero per la salute» e ha trasformato il pronto soccorso in «punto di primo intervento» in funzione «sulle dodici/ventiquattro ore con la postazione di un mezzo di soccorso sulle ventiquattro ore», non recependo la protesta, ma accogliendo la proposta di sanità transfrontaliera. Saranno gli sviluppi i prossimi mesi a dire se quella proposta era sincera o solo strumentale alla difesa del nosocomio cividalese. R. D.
2
versko življenje
stran
15. oktobra 2014
dom
17. OTUBERJA 1814 jeZgodovina vZgodovina Tarčetu paršu na sviet adan od narbuj poznanih Benečanu devetnajstega stuolietja -- kultura kultura
19. oktobra misijonska nedelja
Ob 200-lietnici rojstva Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo jezujta p. Antona Bankiča
O
Giorgio Banchig
Misijonska nedelja je vsako leto največja manifestacija povezanosti vesoljne Cerkev. Udje Kristusovega telesa molimo drug za drugega in si z darovi pomagamo, da bi božje kraljestvo veselja, pravičnosti, miru in ljubezni zaživelo med nami. »Prižigajmo plamen veselja!« To naj bo osnovna misel in vodilo ob praznovanju letošnje Misijonske nedelje. Papež Frančišek vedno znova spodbuja k veselju, ki ga moramo razodevati, oznanjati, pokazati vsi kristjani – kaj šele oznanjevalci evangelija, ki je veselo oznanilo. Vse preveč je teme v razmišljanju, govorjenju, pisanju in dejanjih sedanjega časa. Tudi papeževo pismo za Misijonsko nedeljo kar nekajkrat omenja veselje kot osnovno notranje vodilo pri oznanjevanju in delovanju. Naj nas zato praznovanje letošnje Misijonske nedelje še posebej opogumi v izrazih hvaležnosti, da smo verni in da smo lahko vsepovsod misijonarji, graditelji in posredovalci božjega kraljestva.
Papež v Strasbourgu 25. novembra letos Sveti sedež je objavil program obiska papeža Frančiška v Strasbourgu. Gre za enodnevni obisk, ki je na programu 25. novembra letos. Odhod z rimskega letališča Fiumicino bo malo pred 8. uro zjutraj. Let bo trajal približno dve uri. Ob 10.35 je na programu papežev govor v Evropskem parlamentu. Ob 12.05 bo sledil še govor med obiskom Evropskega sveta. Vrnitev v Rim, tokrat na letališče Ciampino, je predvidena deset minut pred 16. uro. Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je po objavi programa obiska evropskih institucij v Strasbourgu podal še informacijo, da ima papež Frančišek v načrtih še eno apostolsko potovanje v Francijo, ki pa bo na vrsti leta 2015.
L'arcivescovo di Udine incontra i giovani All'inizio dell'anno pastorale, l'arcivescovo di Udine, mons. Andrea Bruno Mazzocato, incontra i giovani in un appuntamento che avrà luogo in 6 diverse macro-zone della diocesi. Per le Foranie di Tarcento, Cividale, Rosazzo, Nimis e S. Pietro al Natisone l'appuntamento è giovedì 23 ottobre a Tarcento. Gli incontri hanno lo scopo di favorire un incontro tra l'Arcivescovo e i giovani delle Parrocchie, in un contesto di preghiera dal tema «Un comandamento nuovo». Si richiama esplicitamente la virtù della carità, tema dell'anno pastorale. La veglia ruoterà attorno al brano di Vangelo di Giovanni in cui Gesù dona ai discepoli un nuovo comandamento: «amatevi gli uni gli altri, come io ho amato voi». I giovani avranno modo di ascoltare la Parola di Dio, cui seguirà una catechesi dell'Arcivescovo. L'incontro proseguirà con un breve momento di preghiera di adorazione, prima della consegna da parte dell'Arcivescovo della Lettera Pastorale «Rimanete nel mio amore» e del volantino con gli appuntamenti «Bota fé».
b 200-lietnici rojstva smo dolžni se pokloniti jezuitu p. Antonu Bankiču/Banchigu, velikemu pridigarju, socialnemu in kulturnemu dielucu, ki je biu v tistih cajtih narbuj poznan Benečan v zgornji Italiji in v bližnjih deželah. Anton Bankič se je rodiu 17. otuberja 1814 očetu Mihi in materi Mariji Matelič/Matelig iz Mečane, Uorešove družine iz Tarčeta. O parvem šuolanju malega Antona niemamo podatku; klasične in teološke študije pa je opravu v Vidnu, kjer je biu posvečen v duhovnika 9. marča 1838 od takratnega videnskega škofa Emanueleja Lodija. Imenovan je biu za kaplana v furlanskih farah Bertiolo in Biauzzo. V tistih lietah mu se je rodila miseu postat jezuit, ki jo je uresniču v začetku lieta 1844, kàr je v Veroni stopnu v noviciat. Priet ku ga je zaključu, je zboleu in se je muoru varnit v vidensko škofijo, kjer je, kàr je pardobiu nomalo moči, začeu pridgat po farah videnske in goriške nadškofije; nastope je imeu tudi v Benečiji. Ozdravjen in bogat tele parve iskušnje pridgovanja se je p. Anton lieta 1851 varnu med jezuite v Benetke. V tistih lietah je biu malo cajta v Dubrovniku, kjer so jezuiti skarbieli za Marijino svetišče in upravljali škofijsko semenišče. V tistem cajtu so Cierku in še posebe jezuiti tarpieli nasprotovanje in celuo preganjanje s strani italijanskih oblasti, ki so se borili za zedinit Italijo in osvojit tudi Rim, ki je biu pod papeško oblastjo. Lieta 1859, se prave med drugo vojsko za indipendenco Italije, je muoru p. Bankič s
sobrati uteč iz Modene in se umaknit v Veneto, ki je biu še pod avstrijsko oblastjo. Natuo je biu pošjan na Južno Tirolsko, kjer je z drugimi jezuiti začeu pridgat ljudske misijone. Od tekrat njega dielo v »Božjem vinogradu« nie poznalo odmora in počitka. Pridgu je v gorskih vaseh tridenstinske škofije kot v katedralih velikih miest; v lietih 1861-1862 je biu pošjan v Dalmacijo, Hercegovino in Hrvaško. Miesca junja lieta 1863, v Trentu mu je bla dana velika čast pridgat na slovesni proslavi ob 300-lietnici zaključka Tridenstinskega koncila; imeu je tudi privilegij daržat postne pridge v samem sarcu jezuitskega reda, se prave v cierkvi del Gesù v Rimu. Lieta 1869 je 55lietni p. Bankič našteu kraje, kjer je do tekrat pridgu: 259 med farami, konventi, zavodi, semenišči v 28 škofijah, med katerimi Treviso, Padova, Vicenza, Rovigo, Mantova, Brescia, Verona, Torino, Piacenza, Reggio Emilia, Modena, Benetke, Chioggia, Tarst-Koper, Rim, Rimini; v Dalmaciji: Senj, Zadar, Šibenik, Split, Hvar, Dubrovnik in v Slavoniji. Lieta 1876 je število škofij zrastlo do 38, med katerimi Cesena, Ravenna, Pesaro, Bergamo, Bologna… Povsiem je p. Bankič žeu velike uspehe, neštieti vierniki so hodil’ poslušat njega pridge, škofi in duhovniki so ga klicali na vse kraje in nestarpno čakali na njega nastope in unete besiede; spreobarnu je griešnike, riešu iz karvičnega življenja može in žene; dajau je kuražo duhovnikam; uperju se je karvicam, pomagu je revežam… Pridgu je v jezikih, ki so jih ljudje poznali: slovensko, italijansko, fur-
”
Pridgu je vsepovsod, a se je rad vraču v rojstno Benečijo
lansko, hrvaško; naučiu se je lokalnih dialektu, kadar je pridgu v Maranu, Gradežu, Gorici; duhovnikam je govoriu po latinsko, svojim ljudem v farah Nediških dolin pa v domačem dialektu. Seviede je kot avstrijski daržavljan poznu tud niemški jezik Ostù je globoko navezan na svojo rojstno Benečijo in na svoje ljudi. Tudi kàr je postù poznan pridgar in so ga klicali v velike miesta, se je veselo vraču v svoje doline. Dolgo cajta sta ostala v spominu misijona, ki jih je lieta 1865 pridgu v dreški fari Device Marije in v Špietru, kamar so hodili tudi ljudje iz bližnjih slovenskih far. V Špietru se je precesije na britof udeležilo kar 7 tavžin vierniku (tekrat je fara štiela 8 tavžint ljudi). Tistega lieta je na željo videnskega nadškofa Andree Casasole ustanoviu parvo jezuitsko skupnost v Vidnu in tuo v prestorih patrih Filipinu, katerih predstojnik je biu sv. Luigi Scrosoppi. Z njim je imeu p. Bankič pogostne stike in včasih tudi težave gledé uporabe prestoru. Videnska jezuitska skupnost, katere je biu predstojnik p. Bankič, je imiela zlo kratko življenje: miesca luja 1866 je uteklà pred prihodam italijanskih čet, ki so osvojile Furlanijo in Benečijo. Jezuiti so se zatekli v Gorico in tam so spet na noge postavli jezuitsko rezidenco, ki je bila ukinjena lieta 1773, in tuo v prestorih donašnje Katoliške bukvarne na Travniku.
Od tam je jezuit iz Tarčeta le naprej hodu pridgat misijone v Furlanijo in Slovenijo; z njim je hodu tud p. Miha Tomažetič⁄Tomasetig, učen in unet jezuit iz Saržente. Lieta 1872 je imeu govor na velikanskem ruomanju goriške nadškofije na Sveto Goro, ki je bluo organizirano iz solidarnosti s papežan Pijem IX., zatuo ki mu je Italija »ukradla« daržavo in Rim. Klicali so jih »Pijeve precesije« in goriška je bla vajvečja od vsieh, ki so jih orgnizirali v avstrijskih deželah, sa’ se je je udeležilo kakih 50 tavžint vierniku. Kàr so mu moči začele padat in zdravje pešat, se je posvetiu socialnemu dielu in dobrodielnim pobudam. Ustanoviu je Katoliško družbo, v kateri so sodelovali slovenski in italijanski intelektualci; ustanoviu je zavod za rievne otroke… P. Anton Bankič je umaru v Gorici 11. otuberja 1891.
29. NEDIEJA MED LIETAM
Bogu, kar je božjega Evangelij po Mateju (22,15-21)
T
ekrat so farizeji šli proč an se med njimi poguorili, kakuo bi ga ujeli v besiedi. In pošjajo k njemu svoje učence kupe s tistimi od Heroda an pravijo: »Učenik, vemo, de ljubiš resnico an v resnici učiš pot božjo za vsakega, kier na gledaš, kaduo je tist, ki je pred tabo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: al’ se smie cesarju dajati davek al’ ne?« Jezus pa je spoznu njih hudobnost in reku: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi sude, s katerimi plačavate!« Parnesli so mu denar. In reče jim: »Čiga je tela podoba in napis?«. Odguoré mu: »Cesarjeva.« Tekrat jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.«
PATER STANE ZORE je novi ljubljanski nadškof. Do zdaj je bil provincialni minister slovenskih frančiškanov
»Moramo iskati dobro drug v drugem«
Z
vonovi stolnice svetega Nikolaja v Ljubljani so 4. oktobra opoldne naznanili, da je ljubljanska nadškofija dobila novega nadpastirja. Papež Frančišek je prav na praznik svetega Frančiška Asiškega za novega ljubljanskega nadškofa metropolita imenoval zdajšnjega provincialnega ministra frančiškanov, patra Staneta Zoreta. Ljubljanska nadškofija je bila brez svojega nadpastirja od konca lanskega julija, ko je sveti oče Frančišek sprejel odpoved službi takratnega nadškofa Antona Stresa. Novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit pater Stane Zore se je rodil 7. septembra 1958 v Ljubljani, sicer pa izhaja iz župnije Sela pri Kamniku. Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se nato vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Prav na god sv. Frančiška pred tridesetimi leti je naredil večne zaobljube v frančiškanskem redu, v katerega je vstopil v letu 1977. Duhovniško posvečenje je prejel na praznik apostolov Petra in Pavla 1985 v Ljublja-
ni. Po posvečenju je bil najprej štiri leta kaplan v Ljubljani v Šiški, nato je bil kot pater na Brezjah kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu. Rad se pošali, da bi v provinci težko našli koga s tako dolgim kaplanskim stažem, kot ga ima on. Zdaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov. Začetki ljubljanske nadškofije segajo v leto 1462. Do danes jo je vodilo 35 škofov oziroma nadškofov. Pater Zore bo 36. po vrsti, a prvi iz reda frančiškanov. V pogovoru za Radio Ognjišče je povedal, da tako v dozdajšnji službi kot tudi v svojem novem poslanstvu vidi temeljno značilnost, to je služenje. »Če na to pozabimo, zganjamo oblast, smo avtoriteta, če jo imamo ali ne, nismo pa predstojniki v pravem imenu.« Zanaša se tudi na sodelavce. »Ne samo na tiste, neposredno na nadškofiji, ampak tudi na vse ostale. Samo skupaj smo namreč močni, samo vsi skupaj imamo dovolj darov in uvida, da najdemo prave odgovore na vprašanja časa.«
p. Stane Zore
Nadškof Zore se zaveda, da bo službo, ki mu jo je naložil papež Frančišek, težko opravljal brez sobratov duhovnikov. »Vem, da sam ne morem nič. Oni so tam, kjer Cerkev živi svoje življenje. Oni so v župnijah, oni so med ljudmi, vedo, kako čutijo, kako dihajo, kaj pričakujejo in česa se bojijo.« Sobrate duhovnike je
prosil za bližino ter medsebojno zaupanje in iskrenost. Dodal je, da bodo vedno dobrodošli na nadškofiji. »Prvi imajo oni odprta vrata,« je poudaril. Odnos z laiki bo, kot je pojasnil nadškof Zore, največkrat vzpostavljen prek bogoslužja ob različnih priložnostih na različnih župnijah. Prav tako bo mogoče stik z laiki vzpostaviti prek različnih služb na nadškofiji, v katerih sodelujejo. »Vesel sem, da je tega sodelovanja vse več, kajti laikom je Bog dal, kot pravi papež Frančišek, čut za Cerkev. Zato mora duhovnik, tudi škof, hoditi nekoliko zadaj, da tega čuta, ki ga ima Cerkev, ne zgreši.« Upa tudi, da bo lahko vzpostavil dialog z ostalimi ljudmi, ki se ne zbirajo po cerkvah in ne izpovedujejo krščanstva. »Konec koncev živimo v istem prostoru, želimo, da bi bil ta prostor prijazen za vsakega posameznika, zato bomo morali iskati sožitje in dobro drug v drugem.« Novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit bo najverjetneje posvečen novembra, točen datum še ni znan.
dom RICERCA
15. oktobra 2014
zgodovina - kultura
stran
3
Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura
sulla simbologia degli archivolti tardogotici delle chiesette votive delle valli del Natisone e del Judrio
I Templari aprirono strade e ospizi Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo ma erano accusati di adorare idoli Il Bafometto aveva la testa d’uomo, le ali e a volte era cornuto. Era un concentrato di simboli alchimistici Tarcisio Venuti
C
ommende, ospizi e sacelli sui percorsi stradali La missione sociale dei Templari cominciò con la riorganizzazione del territorio loro assegnato e in particolare con l’estensione della pratica dell’agricoltura anche a terreni da tempo abbandonati. Essi favorirono la sicurezza dei viaggiatori costruendo strade e sorvegliandole, protessero i villaggi, bonificarono e coltivarono i terreni. Le strade templari possono essere percorse anche oggi, e furono tracciate soprattutto come vie di comunicazione per pellegrini e commercianti, ma anche come strumento indispensabile alla civilizzazione. Ripristinarono anche in questo caso una tradizione celtica, perché i celti avevano un sistema di strade perfettamente razionale, che permise a Cesare di compiere una tappa di 75 chilometri in ventiquattro ore. Su
Dettaglio del soffitto della chiesa dei Ss. Pietro e Paolo a Centa.
codesti itinerari i Templari favorirono l’appoggio alle confraternite di costruttori sia per edifici civili come per quelli chiesastici. Una tradizione antica asserisce che la chiesiola di Santa Maria la Bella a mezzodì di Gemona appartenesse ad un ospizio di Templari. Questi cavalieri il 10 novembre 1218 ebbero invece certamente da Ottokaro VI di Traungau, marchese di Stiria, la villa di San Quirino presso Pordenone che faceva parte di quella Signoria.
Un anno dopo, separata questa villa con le sue pertinenze da quelle contermini di Cordenons e luoghi vicini, fu costituita la nuova mansione che passò poi ai Cavalieri Gerosolimitani quando i Templari furono soppressi (1313), e fu denominata S. Giovanni al Tempio. Siamo dell’avviso che i Templari ebbero diverse commende e percorsi in Friuli. L’adorazione del Bafometto Fra le tante accuse contro i Templari si annovera anche quella di aver
Bafometto
adorato un idolo. Risulta dagli atti del processo che era visto aggirarsi anche un gatto nero in queste occasioni (evidentemente i Templari non erano abbastanza superstiziosi da aver paura dei gatti neri). Il Bafometto aveva la testa d’uomo, di metallo o di legno, a volte con due o tre facce e la forma poteva variare. Assomigliava a un reliquiario, tanto che a Parigi nella casa del Tempio fu trovata una di queste teste. Alle volte cornuto, barbuto, con
le ali, ermafrodito come appare sul portale della chiesa di Saint Méry nel quartiere templare di Parigi; questa figura, che richiama certamente il demonio nell’immaginario popolare, era in realtà un concentrato di simboli alchimistici. Una consimile figurazione, ma più rozza, è presente in un incrocio costolonato nell’abside ottagonale della chiesetta fortificata dei Ss. Pietro e Paolo Apostoli in Centa di Prepotto, o di Albana. La località è antica: nel 1233, il patriarca Bertoldo confermò all’abbazia di Rosazzo la giurisdizione sulle chiese di Albana, Brazzano e Bigliana controverse fra l’arcidiacono di Aquileia e l’abate di Rosazzo. Il villaggio di Albana è già ricordato nel secolo XI. Poi in data 1295 si annota: unum bagarcium situm in S. Petro de Albano. Da ricordare che la centa viene classificata nelle vecchie opere di fortificazione. In periodo longobardo era sede dello sculdascio o gastaldo. Era luogo dove si amministrava la giustizia e dove si faceva la festa della dedicazione della chiesa, cioè la sagra. Nella fattispecie poteva essere pure luogo sicuro per albergare Templari e pellegrini in viaggio verso la Terrasanta. La figura di Bafometto nel soffitto absidale dell’attuale chiesetta di Centa, può essere una conferma della sosta prospettata o una ipotesi suffragata dalla strada del Judrio, molto attiva nel Medioevo. (2. fine)
RAZISKAVA o vlogi, ki jo je ankrat imel v Benečiji kostanj
Od kostanja se lahko uporablja skoraj vse iesca otuberja je čas, de bi pobierali kostanje. V zadnjih lietih nie bluo domačega kostanja, saj je insekt šiškarica močnuo poškodovala drevesa. Kostanj pa ima tle par nas zelo pomembno (important) vlogo. O telin sta v novemberski številiki Doma lieta 1981 napisala msgr. Valentin Birtič in Božo Zuanella.
M
Kostanj je eden najznačilnejših dreves Nediških dolin. Raste v višini 400 do 800 metrov, je posebno razširjen v Podbunieški, Sovodenjski in Grmiški občini in ga dobimo skoraj povsod, kjer živijo Slovenci v videnski pokrajini tudi v zapadni Benečiji. Najmanj uspeva v Barjanski in Tipanski nekaj ga je tudi v mešani občini Gorjani (Montenars). V Reziji pa ga ni. Okrog leta 1910 so pridelali (ali pobirali) v Špetrskem okrožju približno 20.000 kvintalov okusnega plodu na leto, po 300 ql. na glavo v občini Bardo in v Plestiščah. Kdaj je to dragoceno drevo prišlo v naše kraje, ni znano, gotovo pa zelo zgodaj, ker je dobil primerno podnebje in odlična tla. O starosti tega drevesa v naših krajih pričajo stari kostanjevi tramovi, podi in deske, ki se nahajajo v starih hišah ne samo v Benečiji, ampak tudi v čedajskih palačah. Višinska lega, kamor sega kostanj, je različna od kraja do kraja in je odvisna od raznih faktorjev
(od terena, od podnebja, od strani neba itd.). Tako ga dobimo na primer na Humu pri Gorenjem Tarbiju na višini 848 m, v Dreški občini sega do 778 m nad Zavrtem in do 800 m nad vasjo Trinko. Na Svetem Martinu (občina Grmek) se povzpne do 800 m na vzhodni in do 770 m na zahodni strani. V Sovodenjski občini ga dobimo na višini 812 m med Matajurjem in Strmico, medtem ko na Livku (blizu Polave), ki je zdaj v SFRJ ga ni, čeprav leži ta vas samo 695 m nad morjem. V Nadiški dolini sega do 782 m nad Oriehujem (Ruonac) in pride do vasi Obala v Marsinu ter do 740 m med Čenavarhom in Gorenjo vasjo. Njegova skrajna meja pri Ofijanu je okrog 700 m. Od tega drevesa se lahko da uporabiti skoraj vse, tudi veje, s katerimi kmetje napravijo »nišče« (=dnišče), ki služi kot podlaga za kopo sena in nazadnje še »klabuk«, ki ga postavijo na vrh kope. Kostanjev les ima odlične lastnosti: se ne krajša in se ne ulekava in ko se posuši, postane trd kot kost, zato nič mu ne škoduje, niti stoletja. Ta les je prišel v poštev predvsem pri gradbeništvu, ko večji del hiše je bil lesen. Kostanjeve hlode so tudi prodajali v tovarno tanina v Čedad, kjer so pridobivali tanin, ki se uporablja pri strojenju kož. Ta tovarna ne deluje več. Ker so tanin nadomestili z drugimi sintetičnimi snovmi bolj poceni. Za kurjavo ni
kostanj dosti primeren, zato ga mešajo z drugim kvalitetnejšim lesom. Benečani so sadili in gojili kostanj ne samo zaradi lesu, ampak predvsem redilnega plodu, ki ga imenujejo kostanj ali »burje« (ta slednja beseda se nanaša predvsem na kuhan kostanj, ki so ga naprej »oburili«, to je olupili). Je tudi zanimivo, da »buerie« v furlanščini pomeni »pečen kostanj«. Ta plod je bil božja mana za naše revno ljudstvo in je nekoč predstavljal sestavni del domače hrane. Jedli so ga na več načinov: kuhan, pečen ali kot nadev v štrukljih in v gubancah. Kostanjev »menu«, ki je bil navadno združen s kislim mlekom (»batuda«), se je začel jeseni in je trajal skozi vso zimo. Koliko je bil razširjen in koliko vrst kostanja (in plodu) so nekoč gojili pri nas, je razvidno iz sledečih imen, ki sem jih prepisal predvsem v Sovodenjski občini (na Trčmunu); seznam je tako narejen, da se začne z najpoznejšo sorto kostanja: barški, ranac, pečanski, marujac, bogatec, grivnjak, sivac, gorjupar, kobilca, čufa ali muronica, muron (ta uspeva v nižini, na prim. v Hlasti), objak, melivnjak, debejak, kitar, lužarca, cajh (slednje tri vrste so se izgubile), purčinjac, požnjak, drejuš. Veliko kostanja (plodu) so naši ljudje prodajali na čedajskem trgu, kasneje, po 2. svetovni vojni so ga prekupčevalci in trgovci kupovali kar po vaseh in ga
Stari kostanj v Hostnem.
izvažali cele kamione s prikolicami in s to prodajo so prišli naši ljudje do prepotrebnega denarja. Zamenjavali so ga po Furlaniji s koruzo in ta operacija se je imenovala »barat«. V jeseni so ga nabasali na »barele« in ga ponujali furlanskim kmetom od vasi do vasi. Res, ponižna in naporna
je bila ta hoja od hiše do hiše, ampak s tem delom so dobile številne beneške družine polento za celo leto! Redili ali pitali so z njim tudi prašiče in po zaslugi kostanja so potem dobili okusne salame in »amce« (pršute). (1. gre naprej) Sk. Sl.
4
poglobimo in premislimo
stran
l’Opinione di
15. oktobra 2014
dom
LJUDJE RADI IMAJO kratke in neboleče pridige, da so kakor droga, ki uspava Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura
Riccardo Ruttar
Pridiganje je razlaga katoliškega nauka
Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo Il riordino dei Comuni
ignora le minoranze
on sono tanto addentro al burocratese di cui sono infarciti i testi di legge. Intuisco comunque che, trattandosi di norme, spesso ogni frase, ogni parola, ogni virgola viene studiata attentamente sia per esprimere chiarezza, sia per nasconderla. Ebbene, mi sono preso la briga di leggermi le 7 mila 700 parole del disegno di legge regionale: «Riordino del Sistema Regione-Autonomie locali nel Friuli Venezia Giulia. Ordinamento delle Unioni territoriali intercomunali e riallocazione di funzioni amministrative». Non intendo entrare in discussioni semantiche ma semplicemente prendere atto che il disegno di legge prevede una rivoluzione nel sistema amministrativo regionale costringendo i piccoli comuni montani a stampellarsi reciprocamente in modo da raggiungere la fatidica cifra di 3 mila residenti complessivi per non essere penalizzati nelle sovvenzioni. (art 5. L’adesione ad un’Unione è obbligatoria per i Comuni con popolazione fino a 3.000 abitanti se appartenenti a Comunità montane). Com’è la situazione delle amate valli beneciane? Tutti i sette comuni nel 2001 ce l’avrebbero fatta a farne due di unioni (ab. 6.326); con i numeri del censimento del 2011 (ab. 5.805), per aver perso in 10 anni 521 residenti, ci riuscirebbero solo S.Pietro (2223 ab) con S. Leonardo (1161) o sempre S. Pietro con Pulfero (1033). Non pare ci sia alternativa logica al mettersi insieme tutti e sette e poi allargare l’Unione per raggiungere la dimensione dei 30 mila previsti dal piano. Drenchia (134), Grimacco (374), Savogna (482) e Stregna (398) assommano – sulla carta – solo 1388 anime e pensare che gli stessi comuni a distanza di poco più di due anni al 31.12.2013 ne contavano già 86 di meno (1302). Sono cifre da paura e non ci può consolare il fatto che S. Pietro e S. Leonardo resistano. Da soli i nostri amministratori comunali fino ad oggi si sono dimostrati incapaci di fare squadra, vedremo se, costretti dal riordino, inizieranno a guardare oltre il proprio campanile e prenderanno sotto la propria responsabilità il bene, lo sviluppo, la rinascita di questo pezzetto di Italia che sta letteralmente tirando le cuoia. Speravo che la specialità di comunità/minoranze linguistiche presenti in regione ci potesse dare una mano anche nel piano di riordino previsto dal disegno di legge; che vi fosse un qualche accenno che andasse nello specifico oltre le «omogeneità, complementarietà e integrazione delle caratteristiche geografiche, demografiche, di mobilità, ambientali, economiche, sociali, culturali e infrastrutturali». Ho cercato nella bozza del disegno di legge parole come minoranza, tutela, comunità, peculiarità, lingua, comunità, cultura, per vedere se ci fosse un barlume di coscienza del fatto che esiste una Costituzione (art. 6) che tutela le minoranze linguistiche, che ci sono leggi dello Stato, come la 482/99, e la legge 38/01 che tutela la minoranza slovena, legge che dovrebbe favorire un qualche rispetto territoriale su cui essa vive. Ben altro significato avrebbe assunto quel comma 2 dell’art. 3 se tra le caratteristiche ci fosse stata anche la parola «linguistiche». Ovviamente quella parola avrebbe complicato e messo sotto una luce diversa tutto l’assetto delle possibili Unioni territoriali. A noi «minorati» sloveni non rimane altro che attuare il «si salvi chi può» e supplicare i nostri amministratori a prendere in considerazione le opportunità che potrebbero provenire da una rinata autocoscienza etnolinguistica. Non sarebbe ora di svegliarsi e rendersi conto che, sebbene ridotti a quattro gatti, possiamo ancora far sentire una «nostra» voce, diversa ma non inferiore e, finalmente non discriminata?
N
Andrej Marko Poznič
MOSTRA A GORIZIA
P
ridiganje je med Slovenci na slabem glasu. Očitno samo tisto, ki ga opravljajo duhovniki med sveto mašo in je po definiciji razlaga katoliškega nauka (Božje besede, katekizma in stališč Cerkve). Pridig se katoličani na splošno ne veselimo. Radi imamo, da so kratke, da so neboleče, da so kakor droga, ki nas uspava. Če nam kakšen duhovnik stopi na osebni ali občestveni žulj se zgražamo, protestiramo, kašljamo. Bistvo je pač v tem, da pridigi ne pustimo, da bi nas nagovorila do te mere, da bi se spreobrnili. Se pač sprejemamo takšni kot smo in to prelepo frazo uporabljamo kot izgovor, da nam ni treba stopiti na pot svetosti. Duhovniki sicer morajo pridigati. Pridiganje sodi k njihovemu poklicu. Še predobro se zavedajo, da jih evangelij v vsem presega, da jih nauk Cerkve marsikdaj osebno razgali in da bi morali biti tiho, če ne bi prav njihova služba zahtevala, da ljudem povedo, kar jim gre. Pridiga je torej nekaj, kar pritiče oznanjevalcu, vzgojitelju, duhovniku, ko izpolnjuje svojo dolžnost. Ko se dolžnost neha, tedaj nastopi molk. Dobro je, da duhovniki pridigajo, ker tako budijo vest posameznika in družbe. Težava nastopi, ko nalogo, držo in jezik pridigarja prevzamejo drugi poklici. Ko se prenese parametre, ki veljajo za pridigarja, ki se sklicuje na oblast in poslanstvo od zgoraj, na družbeno-politično raven takrat pa se v tem procesu nekaj zalomi. Pridiganje postane v istem hipu moraliziranje.
Oltre lo sguardo fino a febbraio
R
Otresti se ne moremo slabe navade, da duhovniki več kot enkrat politizirajo, politiki pa pridigajo. Ko duhovnik politizira, zlorablja vero v dnevno politične namene in krši svoj poklicni kodeks, saj je Cerkev odrekla politično delovanje svojemu kleru že na Drugem vatikanskem koncilu, ki je bil pred več kot 40. leti. Pozor! To ne pomeni, da držijo očitki, ki prihajajo od nepoučenih in marsikdaj od vernikov in poslušalcev pri mašah, ki ne razlikujejo med politiko, to je med razlago o Družbenem nauku Cerkve in politiziranjem. To ne pomeni, da pridige ne smejo biti družbeno aktualne. Prav tako to ne pomeni, da mora biti Cerkev tiho, ko je potrebno spet in spet razložiti, kako naj kristjan voli. Pridigar sme povedati, kako naj kristjan voli, mora povedati, da naj kristjan voli, ne sme pa povedati, koga naj voli. Razlike med politiko, ki jo pridigar sme razlagati in osvetljevati in politiziranjem, ki je nedopustno, so torej silno majhne in le pozorni poslušalci, ki znajo razlikovati, opazijo razliko. Pridigar pa se kljub temu ne sme izogniti svoji dolžnosti. (radio.ognjisce.si)
”
Pridigi ne pustimo, da bi nas nagovorila, da bi se spreobrnili
SCOPERTO A UDINE il «bottone» che nel cervello umano attiva il passaggio da una lingua a un’altra
«Uno, due, tre, quattro... pet, šest...»
N
el cervello c’è un «bottone» che permette a chi parla due lingue di «switchare» automaticamente da un idioma all’altro nel bel mezzo di un discorso. Un effetto simile a quello prodotto quando si ascolta una traduzione simultanea e si cambia il canale dell’apparecchio collegato alle cuffie. A scoprire l’interruttore del bilinguismo è stato un gruppo di ricercatori dell’Irccs Medea «La Nostra Famiglia», in uno studio condotto in collaborazione con l’ospedale «Santa Maria della Misericordia» di Udine, pubblicato su Neuropsychologia. Un’équipe multidisciplinare, guidata da Barbara Tomasino e composta da due neuropsicologi, un neurochirurgo, una fisica, un neurofisiologo e un neurolinguista, ha localizzato nella corteccia temporale superiore cerebrale una sorta di «pulsante» che, stimolato elettricamente, fa cambiare lingua involontariamente alla persona che sta parlando.
«A Udine, in neurochirurgia – ha spiegatao Tomasino ai microfoni di Radio Spazio –, alcuni pazienti vengono sottoposti ad un certo tipo di interventi da svegli per preservare le aree che hanno una funzione, quindi, le aree della parola, del movimento, della memoria ecc. Viene fatto loro un test. Il chirurgo stimola elettricamente delle aree della corteccia, mentre i neuropsicologi somministrano al paziente una serie di compiti, ad esempio leggere, contare, dire il nome di alcuni oggetti presenti sul computer in sala operatoria. Questo si fa anche prima dell’operazione, perché in quel modo si può creare una mappa delle aree importanti in quel preciso paziente per evitare di danneggiarle durante l’operazione. Lo scopo è quello di preservare le aree. Questo è il contesto in cui è avvenuta la scoperta». Nel caso particolare, prosegue la dottoressa, «il paziente contava da uno a dieci e lo faceva nella sua
lingua acquisita che in questo caso era l’italiano: uno, due, tre, quattro. Quando il chirurgo stimolava una determinata area, il paziente proseguiva: pet, šest, sedam, osam… Cioè tornava a parlare in maniera automatica nella sua lingua madre, nel nostro caso, il serbo. Questo fenomeno che nella letteratura scientifica si conosce
come “language switching” (un meccanismo che controlla il passaggio da una lingua all’altra) veniva perturbato dalla stimolazione». Per capire il fenomeno osservato, l’èquipe ha messo insieme tutte le informazioni disponibili sul paziente ed è riuscita a localizzare il punto in cui avviene il passaggio da una lingua all’altra. «Questo fattore – evidenzia Tomasino – potrà essere approfondito con studi successivi. I traduttori simultanei, per esempio, hanno già la capacità di passare da una lingua all’altra in maniera anche abbastanza automatica, per cui studiare un gruppo di quel tipo di popolazione potrà dare senz’altro risposte su come funziona questo meccanismo. Ovviamente, sulle persone sane lo studio non può avvenire in un contesto di operazione cerebrale, ma sarà possibile utilizzare la risonanza magnetica funzionale come spesso facciamo per indagare il ruolo funzionale di alcune aree».
imarrà aperta al pubblico fino all’8 febbraio 2015 la mostra «Oltre lo sguardo. Fotografi a Gorizia prima della Grande Guerra», promossa dalla Fondazione Cassa di Risparmio di Gorizia in collaborazione con il Circolo Fotografico Isontino, il Consorzio Culturale del Monfalconese ed i Musei Provinciali di Gorizia. La rassegna traccia la storia degli atelier fotografici goriziani della Belle Époque, ricostruiti attraverso una sequenza di immagini che offrono uno spaccato della società cittadina tra il 1860 e la Grande Guerra. A partire dagli scatti di Ferdinando Troester, che segnò l’inizio di un’attività professionale fotografica stabile a Gorizia, e dei cosiddetti Magnifici Randagi, gli operatori ambulanti che scelsero la città come luogo di sosta privilegiato, la rassegna rende conto dell’attività dei numerosi studi che animarono Gorizia in quegli anni, come quelli di Heinrich Niggl, Anton Jerkič, fotografo di riferimento della comunità di lingua slovena, per approdare infine alla fotografia professionale al femminile di Helene Hofmann, abilissima nel trasporre sulla lastra negativa i caratteri salienti della personalità dei soggetti ritratti. La mostra, curata da Giancarlo Brambilla affiancato da un comitato scientifico composto da Chiara Aglialoro, Simonetta Brazza, Agostino Colla, Gianpaolo Cuscunà, Antonio Fabris, Martina Franco, Antonella Gallarotti, Mariateresa Grusovin, Alessandra Martina, Raffaella Sgubin, Giovanni Viola, Elena Vidoz, è corredata da un catalogo edito dal Consorzio Culturale del Monfalconese. Nell’ambito della rassegna viene sviluppato anche «Specchi della memoria. Gorizia e l’Isontino attraverso le foto di famiglia», un progetto rivolto alla cittadinanza, invitata a consegnare temporaneamente alla Fondazione le foto d’epoca delle proprie famiglie, affinché siano esposte in un’apposita sezione della mostra. Oltre lo sguardo sarà visitabile fino all’8 febbraio tutti i venerdì dalle 16 alle 19, sabato, domenica e festivi dalle 10 alle 19, con ingresso libero. Per permettere agli interessati di approfondire i contenuti in mostra, è stato attivato un servizio di visite guidate che si svolgono ogni domenica alle ore 17. Inoltre, per gruppi di minimo 10 persone e per scuole, è possibile prenotare una visita guidata, da effettuarsi nelle altre giornate e fuori orario, rivolgendosi alla Cooperativa Musaeus info@musaeus.it, tel. 348 2560999. Per info sulla mostra: Fondazione Carigo, tel. 0481 537111 - info@fondazionecarigo.it - www.mostre-fondazionecarigo.it
dom
v ospredju
15. oktobra 2014
stran
5
ŽE TREČJE LIETO DIELO NA PUOJU MOČNUO TARPI Lani in predlanskinjim bluo previč suhuo, lietos previč mokro iz iznaših našihjedolin dolin
Slava kmetijskaterske sezona terskedoline doline nie ustavila veselih burnjaku
rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina kostanja v Podcierkvi. Zelo dobro
M
U. D.
iesca otuberja je ponavadi v Benečiji puno burnjaku. Lietos pa nie ražonu, de bi se veselili. »Telo je že trečje lieto, ki kmetijstvo tarpi. Lani in predlanskim je bluo previč suhuo, lietos pa previč mokro. Domači kmetje praktično nieso imieli pravega zaslužka,« pravi Paolo Contento, sekretar kmečkega združenja Coldiretti za Čedad in Nediške doline, ki ima na teritoriju stare gorske skupnosti Nediških dolin kakih dviestuo vpisanih. »Zauoj preobiunega daža in malo sonca – poudarja Contento – je bluo lietošnje lieto zelo negativno za puno ekonomskih sektorju. Sevieda še posebno za kmetijstvo, ki potrebuje vodo, pa tarpi, kadar jo je previč. Sevieda se škoda pozna na pardielu. Tudi za senuo je bluo zelo slavo lieto. Trava je zauoj daža lepuo rastla, pa je bluo malo sončnih dni, de bi jo posušili in spravli. Buojš je šlo za jabuke in drugo sadje.« Po sekretarju Coldiretti, »je slavi uri trieba parluožti druge dvie škode. Parva je golazen šiškarica, ki je zajela kostanje. Njih stanje je dramatično, saj na dajejo sadou in jih na
posoc posoc ˇje ˇje sport sport V Podcierkvi tudi slovenski pozdrav..
nobedan zdravi. Druga so te duji prasci, ki so prava štrafinga na posebno vižo za sierak. Do take miere, de v Nediških dolinah nekateri kmetje ga na sade vič. Tele žvine dielajo veliko škodo tudi na sanožetah. Imamo informacije, de so na Kolovratu zorali puno travniku.« Katostrofalno stanje kmetijstva pa nie, hvala Bogu, ustavilo voje po optimizmu in veselim praznovanju. V nediejo 19. otuberja Planinska družina Benečije parpravja svoj burnjak v Čarnem varhu. Kduor želi, bo lahko šu v vas parnogah. Ob 9. s Štupce sta na vojo dva pohoda do cierkve Svetega Štandreža nad Arbečam. Adan buj kratak, ki potrebuje adno uro an pu hoje in drugi buj dug,
za tri ure hoje. Ob 12.30 bo pašta za vse in seveda pečen kostanj. Prodajali bojo tudi domače sladčine. Denar, ki ga zaslužijo, bo šu v dobrodelne namiene. Popudan bo kulturni program. Nastopila bo beneška folklorna skupina Živanit. Seviede bodo tudi domače ramonike. Ob teli parložnosti bojo ob 11. uri v Čarnim varhu odparli Muzej vasi in Blumarju, ki so ga parpravli v okvieru čezkonfinskega projekta ZborZbirk. Spregovorili bodo: šindik podbunieškega kamuna Camillo Melissa, project manager ZborZbirk Špela Ledinek Lozej in profesor na videnski univerzi Roberto Dapit. Te narbuj velik burnjak je praznik
je parpravljen in povabi v slovensko vasico v kamunu Fojda tavžinte ljudi. Začeu je 4. otuberja. V saboto 11. otuberja je biu v programu tudi koncert zbora Matajur iz Klenja, ki ga vodi Davide Clodig. V saboto 18. otuberja bo pohod po hosteh, de bi pobierali kostanj. Popudan bo pa muzika z ramonikami. V nediejo 19. otuberja bojo pohodi po dolini in seviede domača muzika. Burnjak je ku ponavadi tudi v Gorenjem Tarbiju. Lietos je biu samuo dvie sabote in nedieje. Zaparu se bo 26. otuberja. Od 10. do 12.30 bo obartniški-kumetuški targ, ob 14.30 bo čarovnik Flip in seviede muzika. V Bardu je bla v saboto 11. in v nediejo 12. otuberja »Burjanka«. V nediejo so med druzin odparli tudi novi infopoint muzeja in je biu koncert trobilne sekcije Slovenske filharmonije iz Ljubljane. Burnjak parpravja tudi Cai Nediških dolin. Lietos bo v nediejo 26. otuberja v Marsinu. Na vojo sladčine, rebula an seviede pečen kostanj. Cai bo ob teli parložnosti parpravu tudi pohode. Fotografije o praznikah kostanja v Bardu, Podcierkvi in Gorenjem Tarbiju lahko pogledata na internetu /www.dom.it/category/fotografie/
PER LA «BURJANKA» ANCHE LE INSTALLAZIONI MULTIMEDIALI
R
icco come sempre, e particolarmente partecipato, l’appuntamento di domenica 12 ottobre a Lusevera per la festa della Burjanka, evento che ha il suo cuore nel salutare ed energetico frutto di questa stagione autunnale, la castagna. A organizzarlo, come sempre, la comunità locale sotto il coordinamento dell’Associazione
SANDRO QUAGLIA
ex emigranti, con la collaborazione dell’associazione agricoltori sloveni Kmečka zveza e il Parco Prealpi Giulie. Eccezionale il concerto degli ottoni nella chiesa di Lusevera dell’orchestra filarmonica di Lubiana, un’esecuzione impeccabile, che ha lasciato senza parole – ma non senza lunghi applausi – il folto pubblico ri-
unito per l’ascolto. Nel vicino Museo etnografico, invece, è stata inaugurata la prima tranche di installazioni multimediali progettate grazie al finanziamento del piano «ZborZbirk». Tre punti di video-ascolto hanno trovato spazio nella sala espositiva della vecchia latteria. Nell’area festeggiamenti, presso gli impianti sportivi, infine, musica
folk, chioschi coi piatti della tradizione locale e il mercato dei prodotti dell’Alpe Adria. (Paola Treppo)
Marinig podpredsednik Paritetnega odbora Novi paritetni odbor za slovensko manjšino je na parvi seji v pandiejak, 13. otuberja, vebrau Ksenijo Dobrila za novo predsednico. Podpredsednik je pa bivši špietarski šindik Giuseppe Firmino Marinig. Dobrilova, ki jo je imenovala Renzijeva vlada, je prejela 12 glasu. Pet glasu je pa prejel Marco Jarc. Nova predsednica je poviedala, de ji bojo par vodenju odbora pomale izkušnje, ki jih je imiela na šuolskem področju, saj je bila puno liet profesorica in aktivna v šuolskih komisijah. Dobrilova bo predstavila nje program, ki bo v duhu kontinuitete z Racetom, Brezigarjem in Namorjevo, na prihodnji seji odbora.
V. Bulc kandidatka za evropsko komisijo Slovenska vlada je za novo kandidatko za članico evropske komisije predlagala ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo Violeto Bulc. Novo ime je bilo potrebno, ker je kandidatka za podpredsednico evropske komisije za energetsko unijo Alenka Bratušek sprejela odločitev, da odstopa od kandidature za komisarko. To potem ko so v odborih za okolje in energijo evroparlamenta, pred katerima je bila nekdanja premjejka zaslišana, negativno ocenili njen nastop.
Incidente di lavoro a Dughe di Stregna Stava lavorando in sella a un trattorino a Dughe di Stregna, quando, forse per un guasto ai freni o a un cedimento del terreno, il mezzo si è ribaltato e lo ha travolto. Vittima dell’infortunio Mario Dugaro., originario del paese e residente a Cordenons. L’uomo è riuscito a sollevarsi da solo ma poi, dopo aver barcollato, è svenuto. Sul posto sono intervenuti i sanitari del 118 a bordo dell’elicottero. È accaduto poco prima delle 16 di lunedì 13 ottobre. Il personale medico ha trasportato il ferito al pronto soccorso dell’ospedale di Udine. Le sue condizioni non sono gravi.
o konferenci slovenskega turizma, ki jo je v Postojni sklical Svetovni slovenski kongres
Turizem lahko znatno prispeva k rasti
S
vetovni slovenski kongres SSK je v Postojni v četrtek, 2. oktobra, pripravil prvo konferenco slovenskega turizma in gostinstva doma in po svetu. Na njej so predstavili stanje slovenskega turizma in vlogo managementa, dotaknili so se dobrih praks in spregovorili o viziji za slovenski turizem. Prisotna sta bila tudi ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in za Gospodarstvo Jožef Petrovič. Koferenca, ki je jo vodil dr. Boris Plescovič predsednik Svetovnega Slovenskega Kongresa, je imela velik uspeh, saj se je nanjo prijavilo več kot 170 udeležencev. O turizmu v okviru slovenske manjšine v videnski pokrajini je v imenu Inštituta za slovensko kulturo, spregovoril Sandro Quaglia, ki je podrobno predstavil svojo izkušnjo v Muzeju reijanskih ljudi. »Na konferenci – nam je razložil Quaglia – se je govorilo predvsem o perspektivah, ki jih ima turizem v Sloveniji in v zamejstvu. Turizem je
velika priložnost in je izjemno pomembna dejavnost ter pomemben generator delovnih mest. To velja seveda za Slovenijo in v manjši meri tudi za zamejstvo.« Benečija, Rezija in Kanalska dolina so zelo zanimive ne samo iz naravnega vidika, ampak tudi po značilnosti slovenske domače kulture in jezika. Kako lahko ohranimo in valoriziramo to dediščino? »Mislim, da najbolje bi bilo, če bi se med sabo povezali. Naše doline morajo sodelovati. Lansko leto smo v Špetru odprli slovensko multimedijsko okno – Smo, ki predstavlja vstopna vrata, da bi spoznali vse naše doline od Čedada do Trbiža. Prvi korak je valorizirati ta muzej in spodbujati konkretno s finančnimi sredstvi vse male “podružnice”, ki že obstajajo v Reziji, v Bardu in v Tipani. Tako bo vsaka dolina imela na voljo ne le predmetov v zbirki, ampak tudi človeka, ki skrbi za turizem in za ohranitev te dediščine. V tem trenutku je pomembno peljati naprej
to strategijo.« Kakšna je vaša izkušnja v Reziji? »Vizija turizma se je v zadnjih letih spremenila, saj zdaj turisti, ki prihajajo v Rezijo, so na primer zelo radovedni na našo kulturo in naš jezik. Turisti ne obiskujejo samo muzeje in cerkev, ampak se ustavijo na kosilu in si želijo tipične jedi, ki jih lahko dobijo samo pri nas, kupujejo spominčke, ki so narejeni pod Kaninom, in znameniti rezijanski česen. Tako prispevajo k rasti in razvoju našega teritorija. Seveda turizem ne bo rešil vseh naših težav, ampak znatno prispeva k našim gospodarskim dejavnostim. Trenutno je v Reziji več zaposlenih, ki se ukvarjajo s turizmom. Mislim, da je nujno nadaljevati na tej poti na vsem območju, kjer živi slovenska manjšina. V tem okviru bi moralo imeti močno vlogo Slovensko deželno gospodarsko združenje. Do zdaj, pa še tega nisem videl.« Ima Muzej rezijanskih ljudi po-
sebne pobude? »Vsako leto in z vsakim vremenom pripravljamo za turiste delavnico ‘Spoznati Rezijo’ v rezijanski hiši na Ravanci. Predstavljamo našo kulturo in naš jezik. Vodimo turiste po naših muzejih in jih vabimo na razne pobude. Na Solbici je muzej brusačev, ki je odprt skoraj celo leto in ki igra veliko vlogo za turizem pri nas. Potem je na Solbici, se pravi v vasici s pravo rezijansko dušo, skozi celo leto aktivno društvo Živisolbica/Vivistolvizza. Letos ima še bogat program v božičnem času, ko bo pripravilo žive jasli in božinčni koncert, na katerem bo predstavljen novi sad delovanja našega muzejskega društva, se pravi knjigo in cd »Ta solbaška cirköw ano te svete wuže po nes«, ki predstavlja zgodovino cerkve na Solbici in pesmi v lokalnem slovenskem narečju.« Kateri so največji rezultati, ki jih je muzej dosegel? »Lani smo za turiste, ki prihajajo iz Slovenije, izdali zgodovinsko
brošuro o cerkvi na Ravanci. V Reziji ni dvojezičnih šol in po mojem jih še ne bo. To se pravi, da če so v Reziji kulturni delavci, operaterji na infotočki in natakarji, ki govorijo slovensko in je nekaj napisano v knjižnem slovenskem jeziku, je po zaslugi slovenskih turistov. Brez njih nihče se ne bo učil slovenskega jezika in ne bomo imeli gospodarskih in kulturnih stikov s Slovenijo. Tudi zato je treba povečati turistični tok iz sosednje Republike. To bi lahko uresničili v okviru novih strategij, ki jih bodo v kratkem izvajali na slovenskem turističnem področju.« Ilaria Banchig
6
iz naših dolin
stran
15. oktobra 2014
dom
IL CIRCOLO DEL PARTITO DEMOCRATICO ha lanciato l’iniziativa nel corso dell’incontro con il segretario provinciale, Massimiliano Pozzo
iz iz naših naših dolin dolin
Proposta shockterske del Pd delle Valli: terske doline doline immediata fusione dei Comuni rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
L’iniziativa referendaria può essere presa anche da cittadini, comitati e partiti politici
F
ondere senza ulteriori indugi i sette Comuni delle Valli del Natisone in un’unica municipalità. È questa la proposta shock emersa lo scorso 30 settembre dal primo incontro fra il neosegretario provinciale del Partito democratico, Massimiliano Pozzo, e il locale direttivo del circolo democratico, guidato dal segretario Stefano Cernoia, consigliere comunale di San Pietro al Natisone. «Dall’analisi della situazione locale e da quella dell’intera regione, è emersa la soddisfazione per gli straordinari risultati elettorali del Pd anche nella realtà valligiana, frutto evidentemente dell’investitura data dagli italiani al premier Matteo Renzi nonché della presenza anche nelle Valli del Natisone di una delle poche vere forze politiche presente e organizzata sul territorio», si legge nel comunicato stampa emesso al termine della riunione. Condivisione si è registrata, prosegue la nota «anche sull’operato riformatore della presidente Serracchiani e sulla necessità, ora divenuta inevitabile, di impostare all’interno della
ZA VAHTI V SPOMIN NA VRIEDNE LJUDI
Z
a Vahti se bojo predstavniki Sveta slovenskih organizacij poklonil’ spominu zaslužnih ljudì, ki so se boril’ za obstoj Slovencu v Italiji. V petak 31. otuberja bo delgacija počastila spomin in dielo beneških duhovniku ob 9. an pou ob spomeniku par cierkvi Device Marije v Dreki in ob 10. grob g. Emila Cenciga v Gorenjem Tarbiju. Kupe z delegacijo iz Slovenije bojo počastili tudi mons. Paskvala Gujona na landaskim britofu ob 7.30. g. Marija Lavrenčiča na britofu par Sv. Štuoblanku ob 9. in mons. Ivana Trinka na njega grobu na Tarčmunu ob 14.30. Le tisti dan bota dve delegaciji predstavniku Republike Slovenije položle krancilne na grobove in monumente padlih partizanu in zaslužnih ljudi v Nediških dolinah, v Benečiji. V Čedadu bojo opudan počastili spomenik oporništvu. V saboto 26. otuberja bojo šindaki in druge oblasti iz Čedada in Nediških dolin šli v Kobarid, de bi se poklonili našin sudadam, ki so padli v parvi svetovni vojski in počivajo v kostnici par svetim Antonu. Pardružili se jim bojo tudi župani iz Posočja in številni drugi predstavniki oblasti z italijanske in slovenske strani.
LA REPLICA DEL SINDACO DI S. LEONARDO, COMUGNARO: VEDIAMO COME FUNZIONANO LE UNIONI Eˇje POI NE RIPARLIAMO posoc posoc ˇje
A
Stefano Cernoia
riforma degli enti locali della Regione quella istituzionale del territorio delle Valli del Natisone, nell’unica maniera possibile: la fusione dei sette Comuni in uno unico». «Il segretario Pozzo ha ricordato, a tal proposito, come dallo scorso mese di giugno la legge regionale 14 permetta ai privati cittadini, comitati e partiti politici, l’iniziativa referendaria pre-fusione, nonché la possibilità per le comunità comunali di origine di mantenere la loro rappresentanza istituzionale all’interno dell’assemblea civica del nuovo Comune», sta scritto ancora. Il segretario del circolo, assieme al suo direttivo, «ha assicurato il futuro impegno del Pd locale nella riuscita di questo fondamentale traguardo». Intanto, il 10 ottobre, la Giunta regionale ha approvato il disegno di legge per il riordino del sistema degli enti locali. Questo nonostante il parere negativo espresso dal Consiglio delle autonomie.
ntonio Comugnaro, sindaco di San Leonardo, non condivide la proposta del Pd delle Valli del Natisone per la fusione immediata degli attuali sette comuni in un'unica municipalità. «Nella maniera più assoluta non la ritengo una soluzione praticabile in questo momento, nel senso che è necessario compiere un percorso. Probabilmente la legge regionale sul riordino delle autonomie locali ci imporrà l’unione dei comuni e l’unione dei servizi. Solo quando questa forma di collaborazione sarà a regime e potremo valutarne i benefici, i tempi saranno maturi per parlare di una eventuale fusione», afferma. La prospettiva comunque esiste? «Deve essere un processo graduale, che trova il consenso della popolazione. Penso ai piccoli Comuni: togliere la figura del sindaco e del consiglio comunale suonerebbe come condanna a morte, creando un grande disorientamento nella gente. Se si tratta di risparmiare, ci sono altre vie. È una cosa da discutere. Come pure se non sia il caso di fare nelle Valli due comuni». Però al Comune unico alla fine si arriva… «Certo, è solo questione di tempo. Io ho sempre cercato di capire le esigenze e le aspettative di tutti, non solo di una parte della popolazione. Quando la gente sarà propensa alla fusione dei Comuni, io non mi opporrò. Per il momento preferirei si facessero economie in altri ambiti e si abolissero altri sprechi». Il referendum potrebbe essere utile? «Aiuterebbe. Ma prima ancora potrebbe essere proprio l’unione dei servizi a darci una risposta dal punto di vista economico e qualitativo, cioè ci farebbe capire quanto si risparmierebbe e quanto sarebbero efficaci i servizi. Attueremo la riforma regionale, che sicuramen-
sport sport
te non imporrà la fusione immediata, anche perché la Costituzione non lo prevede». La riforma però imporrà unioni con minimo trentamila abitanti, se in area montana... «Alle Valli del Natisone questa cosa non porterà beneficio. Io vedo un’unione dei comuni delle valli eventualmente con Prepotto e Torreano che coinvolgerebbe più o meno 8 mila persone. Io non vedo i nostri comuni uniti, per esempio, a quelli della pianura, perché sono zone che hanno esigenze completamente diverse». Consiglieri regionali come Shaurli (Pd) e Sibau (Autonomia responsabile) hanno detto di vedere bene un’unione da Lusevera e Prepotto. «Potrebbe essere una soluzione, perché si tratta di Comuni omogenei, che presentano le stesse criticità e le stesse aspirazioni. Anche dal punto di vista culturale. Abbiamo un’identità diversa dai comuni della pianura e questo è un aspetto che deve essere rispettato». Puntando sull’identità linguistica, si può chiedere una deroga ai numeri. Lo prevede anche la legge di tutela della minoranza slovena… «Certo, questo può essere un valore aggiunto per diversificare la riforma. Non dimentichiamo, poi, la collaborazione transfrontaliera con la Slovenia, che già stiamo portando avanti. Per riassumere, direi che l’Unione dovrebbe essere basata su tre aspetti fondamentali: il territorio montano, l’identità culturale e la posizione di confine». Ezio Gosgnach
L’ISTITUTO PER LA CULTURA SLOVENA ha incontrato l’Arlef e i tedeschi di Sauris, Timau e della Valcanale
Lingue alla base della specialità FVG
D
opo aver percorso in lungo e in largo per sette anni la Penisola ed essere approdato in Sicilia e Sardegna per incontrare le minoranze linguistiche, quest’anno l’Istituto per la cultura slovena di San Pietro al Natisone ha deciso di visitare, per la prima volta in modo ufficiale, i «vicini di casa»: i friulani e i tedeschi o germanofoni della Carnia e della Val Canale. A Udine la delegazione, guidata dalla presidente Bruna Dorbolò, ha incontrato il presidente dell’Agjenzie regionâl pe lenge furlane-Arlef, Lorenzo Fabbro, e i responsabili di Radio Onde furlane, mentre a Timau i rappresentanti delle tre comunità germanofone di Sauris/Zahre, della Valcanale/Kanalthal/Kanalska dolina e di Timau/ Tischlbong. La visita, che ha avuto luogo il 4 ottobre, si è conclusa con una stimolante riflessione sulle potenzialità turistiche delle minoranze linguistiche che si è svolta prendendo lo spunto dalla presentazione della pubblicazione del Circolo culturale Rozajanski dum «Lingue e turismo – Le varianti locali delle lingue minoritarie come elementi di richiamo turistico». Volendo sintetizzare e rielaborare i pensieri, le proposte, le analisi, ma anche le lagnanze e le delusioni emerse dagli incontri si può sostenere che le minoranze lingui-
L’incontro con le comunità di lingua e cultura tedesca a Timau.
stiche del Friuli Venezia Giulia vogliono affermare e rivendicare il loro ruolo di essere la ragione costituente della specialità regionale. Ruolo che troppo spesso viene dimenticato dall’amministrazione regionale che dedica loro scarsa attenzione sia in termini di valorizzazione delle loro lingue e culture che di sviluppo sociale ed economico dei loro territori che, nel caso degli sloveni e dei tedeschi, sono montani e negli ultimi decenni hanno conosciuto un forte depauperamento economico e sociale con conseguente calo demografico che ne ha accentuato la marginalità. Bisogna fare fronte comune tra le minoranze del Friuli Venezia Giulia, è stato detto, bisogna richiamare alle loro responsabilità la Regione e lo
Stato per sostenere iniziative economiche atte a mantenere la popolazione sul territorio e questo a presidio e sicurezza anche della pianura, per porre in atto gli strumenti necessari a trasmettere ai giovani i dialetti e le lingue locali. È stata denunciata l’assenza del sostegno finanziario degli enti pubblici per intodurre nelle scuole le lingue locali, per preparare gli insegnanti, per diffondere la cultura e la pratica del bi-plurilinguismo. La Regione si ricorda delle minoranze solo quando la sua specialità è messa in discussione, ma subito dopo si dimentica di garantire la loro sopravvivenza rischiando così di diventare una regione a statuto ordinario. Il tema dello sviluppo economico delle minoranze e della loro perma-
nenza sul territorio è stato ripreso nel corso della presentazione degli atti su turismo e minoranze linguistiche, durante il quale sono intervenuti l’operatrice culturale timavese Velia Plozner, il sindaco di Paluzza Massimo Mentil, il consigliere regionale Enzo Marsilio, l’esperto Marco Stolfo e Luigia Negro che ha curato la pubblicazione. È stato sottolineato che un forte incentivo allo sviluppo economico delle minoranze può derivare dal richiamo turistico che esse stesse e i loro territori rappresentano, ma l’opera di promozione va legata strettamente alla lingua locale perché i visitatori vanno oggi alla ricerca delle caratteristiche anche culturali delle comunità locali. A questo proposito i relatori hanno coniato slogan originali quanto suggestivi: il «logos» (la parola, la lingua) diventi logo della comunità, la Regione è territorio di gente unica perché parla quattro lingue diverse, è necessario creare prodotti a «denominazione di origine linguistica»… Ma dagli interventi è emersa soprattutto la necessità di sostenere il senso di appartenenza linguistica delle comunità senza il quale il loro sgretolamento diventerà inevitabile in un mondo che tende inesorabilmente alla globalizzazione. J. B.
dom
15. oktobra 2014
iz naših dolin
stran
7
V REGIONALNI REFORMI ZDRAVSTA posebna določila zaiz teritorij 32 kamunu, kjer je priznana manjšina iz naših naših dolin dolin
Lahko po slovensko tudi terske terske doline doline par opravilah okuole zdravja
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina Pravico sparjeli po zaslugi deželnih SHAURLI: RIFORMA svetniku Gabrovca in Ukmarja, ki sta NECESSARIA v zakon vnesla tudi čezkonfinsko posoc posoc ˇjeˇje ifendere lo status quo «sasodelovanje za zdravje s Slovenijo in Avstrijo rebbe stata la vera fine
T
U. D.
udi za opravila okuole svojega zdravja imajo Slovenci v Furlaniji Julijski krajini pravico do nucanja svojega jezika. Takuo določa reforma zdravstvenega sistema, ki jo je pred kratkim sparjeu deželni svet (regionalni konsej). »Posebno pomembno je naše dopounilo (emendament), ki je v deželno reformo jasno zapišalo obvezo, de zdravstvena podjetja (ASS) na teritoriju 32 kamunu, v katerih se varje slovenski jezik, spoštujejo pravice, ki so zapisane v 8. artikolu zakona (leča) 38 za Slovence, ki ukazava nucanje dvieh jeziku v vsieh javnih storitvah (servizi pubblici),« poudarjata deželna svetnika Slovenske skupnosti Igor Gabrovec in Demokratske stranke Stefano Ukmar. V reformi je predvideno tudi čezkonfinsko sodelovanje za zdravje s Slovenijo in Avstrijo. »Z goriškim kolegam Diegom Morettijem sma v reformo vnesla tudi dopounilo, ki
deželni odbor (regionalno giunto) obvezuje, de sprime ciljni projekt o čezkonfinskem zdravstvu, kar naj bi na hitro vižo urejalo in azrvijalo že obstoječe dogovore o sodelovanju med slovenskimi in italijanskimi zdravstvenimi strukturami,« pravita Gabrovec in Ukmar. Od zdravja brez konfinu so guorili 15. šetemberja v Čedadu šindiki iz Benečije, čedajskega teritorija in Posočja na seji, ki je bla namenjena braniti lokalni špitau pred reformo. Posebno so bli zaskarbljeni ob napuovedi, de bojo v nočnih urah zaparli parvo pomuoč. Zatuo so Čedajci predlagali, de bi se storiteu za zdravje, ki jih nudi čedajski špitau, služili tudi prebivaucu kamunu Bovec, Kobarid in Tolmin. Protest očitno nie ustavu reforme – parva pomuoč v Čedadu na bo odparta 24 ur na dan in bo ponoči na razpolago le reševalni avto – ampa je parpomau, de so v njo vnesli čezkonfinsko zdravje. V prihodnjih miescah se bo videlo, če je bla želja po sodelovanju s Posočjam iskrena al’ če je
sport sport
Na Trbižu pri zdravstvenih storitvah večjezičnost že spoštujejo.
je bla samuo strumentalna ideja za lokalne intereše. Glede čedajskega špitala reforma predvideva, de bo »špitalski prezidij za zdravje«. V njim bojo še naprej nudili storitve, ki jih nudijo sada. Med njimi tudi dializo in radiologijo. Ciela Benečija je uključena v zdravstveno podietje osrednje Furlanije »ASS 4 Friuli Centrale«. Novuost je, de v telo podietje na spada vič špitau v San Daniele.
D
dell’ospedale cividalese. Difendiamo nomi e prestigio, oppure i bisogni di salute dei cittadini? Servono funzioni per acuti con degenze medie di 3 giorni o lungodegenze post acuzie che evitino il dramma delle nostre famiglie che non sanno a chi rivolgersi mancando la continuità di cura». Dopo l’approvazione della legge di riforma della sanità, fa chiarezza il capogruppo del Pd in Consiglio regionale, Cristiano Shaurli. «Le parole del sindaco Balloch hanno in sé già tutta la contraddizione di una visione comoda e di parte: “piccoli aggiustamenti che avrebbero consentito di mantenere tutto uguale” e dove sarebbe quindi la riforma?» sostiene Shaurli. «Nessun azzoppamento – è invece la replica al consigliere forzista Novelli – ma finalmente qualcuno che dopo 20 anni di incapacità, prova ad avere una visione regionale che specializzi ridandogli credibilità e complementarietà i nostri ospedali».
IL SINDACO DI SAN PIETRO Mariano Zufferli fa sapere che i lavori dovrebbero partire all’inizio di novembre
Il progetto per la scuola bilingue
U
na struttura ampia e spaziosa che oltre all’edificio sottoposto a ristrutturazione prevede un nuovo edificio di progetto e un altro di variante. Accanto, nell’ex area del tiro a segno, un parcheggio di 30 posti, un’area verde per attività all’aperto e uno spazio scoperto pavimentato per la scuola materna. È la bozza del progetto di ristrutturazione della sede della scuola bilingue in viale Azzida a San Pietro al Natisone, i cui lavori, come riferisce il sindaco Mariano Zufferli, dovrebbero partire a inizio novembre. «Al momento siamo in dirittura di arrivo per l’assegnazione definitiva dell’appalto», afferma il primo cittadino. Aumento del numero delle aule, parcheggio e intervento sulla viabilità principale in viale Azzida sono i punti principali della sistemazione radicale dell’area. Ma vediamo nel dettaglio cosa prevede la bozza del progetto, che, come tale, potrebbe essere soggetta a eventuali modifiche in itinere. L’edificio sottoposto a ristrutturazione prevede tre aule destinate alla scuola materna, l’area mensa e cucina e aule per attività libere e speciali per le scuole media e primaria. Il piano terra dell’edificio nuovo dovrebbe ospitare la scuola primaria, il primo piano tre aule per le medie, un’aula per le attività speciali, la sala insegnanti e i servizi. È in fase di analisi la fattibilità di un blocco a sé stante, con ulteriori otto aule.
L. B.
Okrogla miza o zaščitnem zakonu V sklopu standardnega projekta “Lex – analiza, izvajanje in razvoj zaščite narodnih skupnosti v Sloveniji in Italiji” so pripravili okroglo mizo na temo “Zasčitni zakon 38/2001: katere priložnosti za javne uprave”, ki bo v soboto, 18. oktobra, ob 9.00 v dvorani občinskega sveta v Špietru. Sodelovali bodo: Zaira Vidau za Slovenski raziskovalni inštitut – SLORI, Guido Pettarin, odbornik Občine Gorica, in Stefano Predan, pokrajinski tajnik Kmečke zveze za Vidensko pokrajino. Moderator bo Bojan Brezigar. V nadaljevanju bo voden ogled multimedijskega muzeja SMO.
Še nekaj mest na Glasbeni matici Glasbena matica sporoča, da je za šolsko leto 2014-15 v Špietru na razpolago še nekaj mest v razredih solopetja (lirično in jazz), čela, trobente in bombardina. Za informacije tel. 0432 727332, mail: speter@glasbenamatica.org.
S. Pietro, ancora posti alla scuola di musica La scuola di musica «Glasbena matica» informa che per l'anno scolastico 201415 a San Pietro al Natisone ci sono ancora alcuni posti disponibili nelle classi di canto (lirico e jazz), violoncello, tromba e bombardino. Za informacije pokličita na 0432 727332, ali pišita na mail speter@glasbenamatica.org.
V Špietru bojo učili pisati ikone Društvo beneških umetniku, kupe z Inštitutan za slovensko kulturo parpravlja v slovienskin kulturnin centru v Špietru tečaj (korš) ikonografije, na katerim bojo učil' pisat ikone. Začeli bojo 7. novemberja. Teorijo bo učiu ikonograf Paolo Orlando, prakso pa Piera Gortan. Vse kupe bo 80 ur učenja. Na tečaj se lahko upiše narvič 12 udeležancu. Info: 0432 727490 isk.benecija@yahoo.it
Natečaj o Slovencih v zamejstvu in po svetu
Nella foto: la bozza di progetto per la sede dell’istituto scolastico comprensivo con insegnamento bilingue a San Pietro.
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja XIII. nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela na temi Slovenci v zamejstvu in Slovenci v izseljenstvu. V poštev pridejo dela, napisana v slovenščini, hrvaščini, bošnjaščini oz. bosanščini, srbščini, italijanščini, nemščini, angleščini ali španščini. V primeru, da delo ni napisano v slovenščini, mora imeti v prilogi povzetek v slovenskem jeziku (60 do 150 vrstic). Upoštevana bodo dela, zagovarjana v obdobju od 01. 11. 2013 do 31. 10. 2014. Kandidati naj do 12.12.2014 na naslov Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana s pripisom »Za nagradni natečaj« pošljejo ali dostavijo en vezan izvod svojega dela v trdih platnicah, potrdilo o uspešno opravljenem zagovoru diplomskega, magistrskega ali doktorskega dela z razvidnim datumom zagovora in kratek življenjepis z osnovnimi osebnimi podatki in kontaktnim naslovom (tudi elektronska pošta in telefon). Dodatne informacije na tel. št. (00386) (0)1 230 80 11 (dr. Zvone Žigon) ali preko elektronske pošte: zvone.zigon@gov.si.
8
iz naših dolin
stran
15. oktobra 2014
dom
V PARPRAVO NA LIEŠKI FESTIVAL je kulturno društvo Rečan par Hločje predstavilo trečjo zbierko z besedili od piesmi iz iz naših naših dolin dolin
»Giro d'Italia« hlietu na bo paršu v Benečijo
31. Senjam beneške piesmi terske terske doline doline bo nove rože po našim sadiu rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
Lietos so se začele iniciative, de bi se zmisnili stuolietnice parve svotovne vojske. Tudi v Benečiji se kiek začenja gibat. Dreški šindik Mario Zufferli je Domu poviedu, de bojo kamuni Nediških dolin napravili skupen program, ki ga bojo lahko predstavli, kàr bo dežela Furlanija Julijska krajina arzpisala novi natečaj (bando) za financiamente. Adna od dobrih idej za stuolietnico parve svetovne vojske je, de bi kolesarska dirka »Giro d’Italia« šla tudi skuoze Benečjio, Posočje in na Kolovrat. Mislili so, de bi bluo narbuj parmierno, če bi se tuole zgodilo hlietu, saj bo maja, prù kàr je dirka, stuo liet, odkar je tudi Italija stopila v vojsko in je na Solarjah padu parvi italijanski sudat , Riccardo Giusto. Pa med etapami »Gira 2015«, ki so ga predstavili 6. otuberja, naših kraju nie, kakor tudi ciele Furlanije Julijske krajine. Upati je trieba, de projekt nie za nimar odpadu in de ga bojo uresničili buj naprej, saj bo stuolietnica parve svetovne vojne do lieta 2018.
Karvodajauci so se zbrali v Gorenjem Tarbiju V nediejo 5. otuberja so se v Gorenjem Tarbiju zbrali ljudje, ki dajejo kri in so zbrani v sekciji AFDS (združenje furlanskih karvodajucu) za doline Svetega Lienarta. Narpriet so se karvodajuci zbrali pred vasjo in so v precesiji šli v cierku, kjer je bla maša, par kateri je pieu zbor »Rečan« z Lies. Natuo so pozdravili predstavniki oblasti in so nagradili (premiali) te narbuj zaslužne karvodajauce. Na koncu je bluo kosilo v hramu, kjer je bla ankrat šuola.
Contributi asilo nido entro l'1 dicembre L'Ambito distrettuale del Cividalese informa che è possibile presentare le domande di concessione del contributo economico finalizzato all’abbattimento delle rette a carico delle famiglie per l’accesso ai nidi d’infanzia e agli altri servizi integrativi e sperimentali per la prima infanzia. La domanda relativa alle spese sostenute nell’anno scolastico 2013/2014 (periodo compreso tra il 01.09.2013 ed il 31.08.2014), deve essere presentata entro e non oltre l'1 dicembre 2014. Il nucleo familiare deve avere la residenza in regione al momento della presentazione della domanda e un ISEE non superiore a 35.000,00 euro. L’importo massimo ottenibile per un bambino è di euro 1.800,00 per ogni anno scolastico. Le domande devono essere redatte secondo il modello reperibile presso l’ufficio di servizio sociale del Comune di residenza del minore o scaricabile dal sito http://www.ambito.cividale.net. Il modulo può essere presentato direttamente presso la sede del servizio sociale dei Comuni, a mezzo raccomandata del servizio postale indirizzata al Comune di Cividale del Friuli, oppure tramite posta elettronica alla casella istituzionale di PEC del Comune di Cividale del Friuli comune.cividaledelfriuli@certgov.fvg.it.
posoc posoc ˇjeˇje sport sport
Ilaria Banchig
uče na vrata že 31. Senjam beneške piesmi. Festival naše moderne muzike bo 8. in 9. novemberja v telovadnici na Liesah. V programu je 8. novemberja predstaviteu novega cd skupine Bk evolution. V parpravo na Senjam, so v petak 3. otuberja v prepuni plavi dvorani v kamunskim hramu par Hločju predstavli trečo zbierko »Pustita nam rože po našin sadit«, v kateri so zbrana besedila piesmi zadnjih desetih lieških festivalu (1996-2012). Bukva je izdalo kulturno društvo Rečan v sodelovanju s kulturnim društvam Ivan Trinko. Pozdravili so prisotne predsednik Rečana, Gianni Floreancig, predsednik Trinka, Miha Obit, in županja garmiškega kamuna, Eliana Fabello. Parsoten je bil tudi lieški famoštar g. Federico Saracino. Povezovala je večer Margherita Trusgnach, ki je bla puno liet kupe z Aldan Klodičan, duša Sejma. V teli trečji knjigi je zbranih 117 piesmi, ki jih je napisalo 56 avtorju.
T
DOLENJ BARNAS
»Od lieta 1996 do lieta 2012 – beremo v uvodu, ki ga je napisu Aldo Klodič – je bluo tisto obdobje, v katerem se je pru čutu prehod iz stare generacije v novo, ki pa niema še lastnih cilju.« Senjan ima vič ku 40 liet, tuole pride reč, de venč part tistih, ki sada puojejo na festivalu, nieso bli tekrat še na svietu. Tuo pride reč, de so se spremenili naj stil glasbe, ki je sada an rock al’ punk, naj besedila piesmi. »V telih lietih – je še arzluožu Klodič v uvodu – od avtorju, ki še opisujejo z nostalgijo našo kumetusko slovensko kulturo, ki je imiela par
sarcu domovino an ljubezan do starih navad, smo šli na buj posebna čustva naše mladine, ki pa se zna še rešiti od težkih an krivičnih ran, ki nam jih je poskušala napraviti asimilacija. Lahko dobimo piesmi, ki pojejo o veselem mladinskem življenju, ki pa vičkrat se ne poglobijo an ostanejo povaršne, četudi opisujejo resne probleme. Pa nieka žila, ki povezuje tele novosti s starimi navadami an čustvi, je ostala an gleda predriet v nieko novo pozitivno stanje naše slovenske duše po naših dolinah. Se vie, da je tole iskanje niekega novega življenja paršlo na dan, kar je stopila
Margherita Trusgnach je v kamunskim hramu par Hločju predstavila te trečo zbierko besedil piesmi lieškega Sejma.
na Senjam beneške piesmi tista mladina, ki se je okrepila s slovenskim izobraževanjem v dvojezični šoli an z glasbeno šolo s slovenskim učnim jezikom. Upamo, da vse tole iskanje novosti nas ohrane an da podujša življenje našemu Sejmu in naši narodni skupnosti še napri.« Vsakih deset liet kd Rečan zbiera v bukva piesmi Sejmu. V parvi zbirki so zbrane piesmi od 1971 do 1982. Piesmi je 90 in jih je napisalo 32 avtorju. V drugi je pa 140 piesmi od lieta1984 do 1995, ki jih je napisalo 55 avtorju. »Pustita nam rože po našin sadit« je tudi naslov piesmi, ki je lieta 1971 udobila na parvem Sejmu Beneške piesmi in ki jo je napisu pru Aldo Klodič. Ku ponavadi se bo tudi lietos festivala udeležilo puno mladih in novih skupin. »Mladi – je poviedala na predstavitvi Margherita Trusgnach – nam dajo trošt, de rože, ki smo jih mi vsadili, bojo varvane in blizu njih bojo še oni svoje sadili.« Na lietošnjim Sejmu bo 12 novih piesmi. »Snemanje cd – je poviedala Domu Margherita Trusgnach – gre že pruoti koncu. Dobro je, de ima lietos vsaka piesam svojo band takuo, de na bo adna sama skupina nosila vse glasbeno brieme. Škoda le, de nam nie še uspelo priti do Kanalske doline.« Na predstavitvi trečje zbirke »Pustita nam rože po našin sadit« so svoje piesmi zapieli Denis Pascolo, Beti Strgar, Martina Marmai, skupini Blue fingers in Bk evolution. Miha Obit, Luca Clinaz, Beti Strgar, Massimiliano Cernoia in Renzo Gariup so pa prebrali nekatera besedila, ki so jih napisali za Senjam.
Naš zviest bralec Bruno je vekuštu, napisu an nam pošju lepo an podučno pravco
Miš Klorinda an nje nasrečna družina
B
runo iz Dolenjega Barnasa, ki je že lieta zviest bralec našega časopisa Dom, nam je pošju telo pravco, ki se jo je sam izmisnu. Gaja se puno cajta od tega, u Brunovih otroških lietah. Guori o miši Klorindi an o nji nasrečni družini. Muoj očja Gusto, ki je biu star, sliep na adnuo uoč an brez noge, je biu takuo malo nagu, de an dan so ga popeštal’. Moja mat Lucrezia, šele mlada, pridna an frišna, je zagledala foreštega miša an z njin je utekla an maj vič paršla nazaj. Muoj brat Pancrazio je hodu nimar gor na moške pepeunice čike dihat an če u moško kliet. Tu kliet je vegrizu zatak adne damigiane vina an se ga je napiu. Takuo, de je biu usak božji dan pijan an je po tabaku dišu. 'An dan je bluo malo vina tu damigiani an lohni Pancrazio se je masa pretegnu takuo, de not se je popuznu an tu vino se je utopiu. Muoj brat Palmiro pa nas nie maj
poslušu. Vičkrat smo mu guoril’: »Var’ se, na stuoj se fidat an kàr greš ču moško kliet, zmisli se na tuojga bratra Pancrazjuna, kajšan konac je naredu!.« An on nam je odguarju: »Kaj mislita, de jest san nauman, sam puno furbast an pametan.« Drug dan, brez de bi poslušu ubednega, je šu če u moško kliet an se je zagledu tu an kupac pšenice. Te parvo ga je pregledu an podihu, de ga je začeu pokušat. Takuo mu je bluo ušeč, de se je puno najedu. Po noč' mu je začeu prekleto trebuh boliet an tarkaj uode se je napiu, de je poknu. Moja sestra Kunegonda, ki, za glih reč, je bla no malo šleutasta, je nimar hodila okuole, se je troštala, de bo ušafala muroza. Pa 'an dan je mačko srečala an ji je pot preriezala. Jo je mislila preteč, a nie šla deleč, zauoj ki jo je mačka sniedla. Takuo, de ist an muoj brat Ernesto sma sama ostala an sma se takuo
rada imiela, sma se spoštuvala, pomala an sma nimar zastopila an par mieru sma živiela. Ernesto je hodu nimar ču an velik kupac karubulnu, ki mož Tinac je imeu ta pod strieho, an atu je vičkrat kako zarno sierka ušafu, de bi obadva preživiela. Zima se je parbližala an 'an dan je paršu z barelo Šmon taz Špietra. Biu je 'an star bibliotekar, ki je živeu sam tu adni stari an zapuščeni špietarski biblioteki. Je biu buožac, malo penzijona je imeu an nie imeu sudu še za darva kupit za se pogriet. Takuo, de je tel Šmon šu u Barnas po karubolne, ki mož Tinac mu jih je šenkavu usako lieto. Takuo, de mož Tinac an mož Šmon sta začela z lopato tu žakje tele karubolne basat. Takuo de Ernesto, vas zastrašen, je šu tu 'an žaki komplivat z usiemi karubulni an za Šmonan ču hišo če u Špietru je šu komplivat. Drug dan Ernesto, šele vas zastrašen, je pregrizu žaki an če u ‘no veliko taso bukvi se je
skriu. Lakot ga je parjemala an tele bukva je začeu grist. An takuo so mu ble ušeč, de jih je rad jedu, zaki usaka stran je bla vičkrat od človieka polizana. Takuo, de Ernesto je jedu, spau an mies teli bukvi veseu an par mieru živeu. Drugo lieto, kàr se je nazaj parbližala zima, Ernesto skoze okno je videu Šmona paračuvat barelo an žakje an mu je paršla tu pamet sestra Klorinda. Hitro, po skriuš, tu an žakji se je skriu an nazaj s Šmonan u Barnas je paršu. Ernesto, kàr je viedu sestro, ji je jau: »Dopo un lungo anno vissuto e nutrito in mezzo ai tanti volumi di storia ed arte, finalmente ti rivedo.« An Klorinda »Ma Ernesto te na zastopen, ki praveš!« An Ernesto: »Capoverso primo, quinto comma, io sono il topo Ernesto, colto e letterato e me ne vanto.« An Klorinda: »O mama moja! Ernesto, si ratu nauman, si ratu nauman!«
dom
terske doline
15. oktobra 2014
PRESENTATI A PLATISCHIS
stran
9
i diari di don Antonio Cuffolo sulla seconda guerra mondiale
iz iz naših naših dolin dolin
La storia di un popolo terske terske doline doline minacciato di morte
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina Čedermac” lo scrittore Francedolina Bevk gli ha eretto un monumento. Fino a
J. H.
P
er il piccolo paese di Platischis, la presentazione della seconda edizione dei diari sulla seconda guerra mondiale «vista e vissuta nel “focolaio” della canonica di Lasiz» del compaesano don Antonio Cuffolo, edita al termine dello scorso anno dalla cooperativa Most di Cividale, è stata una giornata davvero memorabile. Sabato 12 ottobre i paesani, l’amministrazione comunale e molte persone giunte dalle altre frazioni di Taipana e diverse località della Slavia hanno reso omaggio al sacerdote partecipando prima alla messa celebrata dal parroco, don Renato Vezzio, e poi al convegno nell’ex latteria. Al saluto del sindaco, Claudio Grassato, che ha indicato in don Cuffolo un combattente per la democrazia e un precursore della Costituzione repubblicana, è seguito l’intervento del vicario foraneo di Nimis, mons. Rizieri De Tina. «Voi di Platischis siate orgogliosi di un uomo così. Non ha solo scritto la storia, ma l’ha fatta. Ora da lassù è impegnato a far sì che la storia e la cultura di questa terra continuino», ha detto, dopo aver parlato di don Cuffolo «quale sacerdote sempre dalla parte della gente, resistente al fascismo fin dal primo giorno, scrittore arguto, intelligente e ironico, che da Lasiz è aperto all’o-
rizzonte del mondo intero». Ma, ha aggiunto il vicesindaco, Elio Berra, tra coloro che prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale hanno avuto una grande determinazione nella difesa della propria gente, a Platischis e nel comune di Taipana don Cuffolo non è solo. Ci sono pure don Cramaro, don Blasutto, don Cormons, mons, Cracina. «Ma se fosse vivo oggi – ha affermato – don Antonio non sarebbe contento della situazione. La seconda guerra mondiale, la cortina di ferro, l’equazione sloveno-comunista hanno portato a una sorta di pulizia etnica. Così Platischis è passato da 600 a una ventina di abitanti. E purtroppo lo stato di abbandono di questa zona non preoccupa le autorità regionali e statali». Il prefetto di Tolmino, Zdravko Likar, da grande conoscitore e autore di pubblicazioni sul resistenza al nazifascismo nell’alta valle dell’Isonzo e in Benecia, ha inquadrato i due diari di don Cuffolo nelle vicende della seconda guerra mondiale in quest’area. «Don Antonio visse in tempi drammatici – ha concluso –. In tempi nei quali non si sono piegate né si sono spezzate solo le personalità più forti. Cuffolo era una di queste. Si oppose alla violenza nei confronti dei deboli e degli oppressi. Disprezzava i vili e gli opportunisti che cambiavano camicia. Con il romanzo “Kaplan Martin
”
Mons De Tina: siate orgogliosi di un uomo così
SUOR ANTONIA CUFFOLO
quando la stirpe slovena vivrà, Antonio Cuffolo-Martin Čedermac avrà un posto d’onore nella memoria del nostro popolo». Un toccante ricordo dell’uomo, sacerdote e zio don Antonio è stato portato dalla nipote suor Antonia Cuffolo, superiora generale dell’Istituto di San Eusebio di Vercelli. La religiosa è partita dall’ordinazione sacerdotale, avvenuta alla vigilia della prima guerra mondiale e alla prima messa celebrata in tutta fretta prima di presentarsi al distretto militare, per arrivare agli ultimi giorni dello zio sacerdote. Lei stessa ha sintetizzato il suo puntuale intervento nell’intervista che pubblichiamo in questa pagina. Giorgio Banchig, curatore del volume, ha preso in prestito le parole di papa Francesco per descivere don Cuffolo e il suo impegno soprattuto nelle Valli del Natisone: «Conosceva l’odore della sue pecore e camminva davanti, in mezzo e dietro il suo gregge». «L’ho incontrato da bambino – ha raccontato – e quando ho approfondito la sua conoscenza attraverso questi diari, il libro storico parrocchiale di Lasiz e le sue lettere inirizzate al missionario degli emigranti sloveni in Belgio, Zdravko Reven, ho scoperto una persona molto intelligente, acuta, di larghe vedute e attenta a quanto succedeva intorno. Sapeva interpretare situazioni e valutare con sapienza le persone. Leggete i suoi diari pensando che dietro a quella persona e a quella cronaca, dietro ai fatti che don Cuffolo racconta, c’è la storia del popolo sloveno della provincia di Udine allora e tuttora minacciato di estinzione».
posoc posoc ˇjeˇje sport sport
Nella foto: (da sin.) mons. De Tina, Gosgnach, sr. Cuffolo, Banchig, Berra e Likar.
ZDRAVKO LIKAR: CUFFOLO JE KLJUBOVAL NASILJU NAD NEMOČNIMI IN ZATIRANIMI
O
b predstavitvi druge izdaje dnevnikov g. Antonia Cuffola o drugi svetovni vojni, je v Plestiščah spregovoril tudi načelnik upravne enote Tolmin, Zdravko Likar. »Dnevnik Antona Cuffola je za Slovenijo in Posočje pomemben zaradi več vidikov – je dejal Likar –. Benečija je bila vseskozi tesno povezana s Posočjem. Ljudje z obeh strani Kolovrata, Matajurja in Stola so med sabo trgovali, prijateljevali in spletali sorodstvene vezi. Avtor dnevnika je zapiske pisal v viharnih časih v letih od 1938 do 1946. V tem obdobju sta Benečija in Posočje doživljala fašistično zatiranje, krvava in nevarna vojna leta ter povojne napetosti. Prvo obdobje v dnevniku zaobjema predvojna leta. V zapiskih iz tega obdobja večkrat naletimo na navdušenje, ki ga je Cuffolo doživel na srečanjih s svojimi sobrati v Posočju. Piše, da se v družbi gostoljubnih slovenskih duhovnikov počuti kot doma. (...) Za slovensko literarno zgodovino so pomembne zabeležke Cuffola o romanu Kaplan Martin Čedermac. Zapisal je, da je Pavle Sedmak (psevdonim za pisatelja Franceta Bevka) napisal historično psihološki roman, za katerega je Cuffolo prepričan, da bo vzbudil pri slovan-
skih narodih zanimanje za zapuščene Slovence v Benečiji ter tudi, da bo škodoval fašistični Italiji. In res. Knjiga “Kaplan Martin Čedermac” spada med klasična dela slovenske književnosti in jo pozna vsak šolar in dijak. Izraz Čedermac je postal sinonim za zavednega in pokončnega duhovnika, ki se bori za pravice svojega ljudstva. Pa ne samo za duhovnika. Čedermac je sinonim za človeka visokih moralno-etičnih kvalitet, ki se bojuje za pravice in čast ponižanih in razžaljenih. Ni naključje, da je pisatelju Francetu Bevku za vzor Čedermaca služil prav duhovnik Anton Cuffolo, saj je v njem prepoznal klenega in zavednega moža; moža, ki se je postavil v bran teptanih Beneških Slovencev. Bevk je Cuf- fola večkrat obiskal in dodobra spoznal njegovo prepričanje in dejanja. (...) Anton Cuffolo je živel v dramatičnem obdobju. To je bil čas, v katerem se niso upognili in zlomili le najtrdnejši značaji. In Cuffolo je bil tak. Kljuboval je nasilju nad nemočnimi in zatiranimi. Zaničeval je podrepnike in tiste, ki so se obračali po vetru. (...) Dokler bo živel slovenski rod, ima Anton Cuffolo – Martin Čedermac v narodovem spominu častno mesto.«
sull’alto spessore umano e sacerdotale dello zio: «È stata la persona più significativa della mia vita»
«Le persone libere e critiche non tramontano»
A
lla presentazione della seconda edizione dei diari sulla seconda guerra mondiale di Antonio Cuffolo, ha partecipato la nipote, suor Antonia Cuffolo, superiora generale dell’istituto di Sant’Eusebio di Vercelli. Le abbiamo chiesto un ricordo di suo zio. «È stata la persona più significativa della mia vita – ha risposto –. Mi ha insegnato molte cose, a livello umano e spirituale. Mi ha fatto crescere. Era una persona molto libera, aveva idee molto ampie. Era un educatore vero e io ho osservato il fatto che lui amava il suo sacerdozio. Ho sognato lo zio in paradiso, perché lui era fiero di essere sacerdote. Desiderava poter formare altri sacerdoti. Il giorno della sua morte, alle sette di mattina è arrivato il vescovo, mons. Zaffonato, che ha detto: “Stiamo perdendo un grande uomo, un vero patriarca, che teneva vicino i sacerdoti della vallata”». Ricorrono i 55 anni della morte di don Cuffolo. La sua figura, però, è molto attuale. «Penso di sì. Le persone libere e critiche che vivono con autenticità
non tramontano mai. Durante la sua vita lo zio ha voluto trasmettere i valori di attaccamento alla sua gente. Il suo testamento spirituale è la cosa che mi ha commosso di più durante il suo funerale. Don Antonio aveva, infatti, scritto: “Sono nato povero, vissuto povero e morto povero”. Quando c’era la festa patronale, segretamente, invitava sempre i poveri. Ricordo due persone che venivano sempre da Montefosca. Mangiavano insieme a noi della casa e a loro era riservato il posto a capotavola. Tutti gli avanzi andavano nelle loro borse. Lo zio di questo era molto felice, perché aveva garantito loro da mangiare per un mese». Cuffolo ha vissuto per il Signore, per la Chiesa e per il suo popolo. Lui era profondamente radicato nella Slavia friulana, nella lingua, nella cultura, nell’identità. «Nel suo testamento aveva scritto che desiderava che dalla canonica di Lasiz non venisse mai tolto il quadro di Cirillo e Metodio. “Quel quadro – ha scritto Cuffolo – è per noi il simbolo del privilegio che abbiamo di cantare, celebrare il Signore
con la lingua del nostro popolo, cui siamo così vicini”. Mentre saliva in macchina per andare all’ospedale, dove pochi giorni dopo sarebbe morto, don Antonio ha benedetto i quattro punti cardinali. Si trattava, in fondo, di una benedizione alla sua gente, perché era convinto di morire. Racconto un altro aneddoto di quel viaggio verso l’ospedale che mette in luce lo spirito e l’ironia che lo contraddistinguevano e che riuscì a mantenere anche in quel momento. Passando in macchina accanto ad un negozio di bare, disse a don Cramaro che lo stava accompagnando: “Ecco, possiamo fermarci un attimo a prendere le misure”». Don Cuffolo è una figura di sacerdote ancora attuale nel messaggio di papa Francesco. «Lo zio non voleva essere chiamato “don”, perché “don” deriva da “dominus”, che significa “signore, padrone”. Si firmava sempre sac., quindi, sacerdote. Don Antonio non voleva diventare monsignore, perché non voleva andare lontano da Lasiz, che certo è un paese piccolo, ma era il posto in cui arrivavano tutti i sacer-
doti, perché erano sicuri di trovarlo». Nel piccolo paese di Lasiz, ma con lo sguardo rivolto all’umanità intera. «Sì, quello che colpiva era che nella sua casa non mancavano mai ospiti. C’erano sì sacerdoti, ma anche altri amici che venivano da tutto il mondo». Lei è stata per un periodo la sua “dattilografa”. Batteva a macchina le lettere che arrivavano anche ai papi.
«Don Antonio non voleva fare politica. Si rivolgeva a loro, pensando al suo popolo, per difendere qualcosa che gli altri non capivano fosse un valore e un privilegio che pochi avevano allora, perché il Concilio Vaticano II, che concesse poi che si celebrassero le messe in lingue diverse, non c’era ancora stato. Nelle valli del Natisone avevamo il grande privilegio, invece, di poter cantare in sloveno». Significativo l’episodio del Miserere… «Quello, in realtà, è solo uno dei tanti. La sua zia materna che era di Specognis, la domenica, arrivava a Lasiz due ore prima della messa. Lo zio allora le chiedeva di ripetere il Miserere, usando la scusa di non ricordarselo. Trascriveva, allora, ciò che diceva la zia, che pregava sì con molto fervore, ma facendo moltissimi strafalcioni. Don Antonio riportava poi sul “Koledar” la preghiera piena di errori dalla zia, commentando: “Guardate che fesserie facciamo dire alla nostra gente, non permettendole di pregare nella loro lingua”». Ezio Gosgnach
10
terske doline
stran
15. oktobra 2014
dom
PROSSENICCO Domenica 5 ottobre in oltre 300 alla sagra, corredata da una mostra fotografica sulla storia della frazione
iz iz naših naših dolin dolin
A Subit recuperati vecchi muretti a secco
Madonna del Rosario, terske terske doline doline una delle feste più belle Paola Treppo
Rinasce un pezzo di storia a Subit di Attimis. Grazie a un contributo europeo di circa 80mila euro, si è potuto procedere, infatti, al recupero dei vecchi muretti a secco che puntellano i versanti del borgo. Si tratta di vere e proprie opere di contenimento del terreno, utilizzato in passato dalla comunità per la coltivazione di verdure e di alberi da frutto. La stessa operazione di salvaguardia del patrimonio, che consente anche di dare maggiore stabilità ai versanti, era stata eseguita pure nell’intorno di Porzûs. Adesso, per chi raggiunge queste due località, la sistemazione dei muri a secco permette di godere maggiormente della vista dei due suggestivi borghi montani.
Resti di seconda guerra mondiale e fredda La pulizia del bosco avviata dopo il disastro causato dal violento fenomeno della galaverna sulle alture tra Taipana e Attimis, in particolare dei tratti della macchia che si affacciano sulle strade, ha portato a «scoprire» un’opera militare edificata nel periodo che è seguito alla fine della Seconda guerra mondiale. Sulla via che da Subit conduce a Prossenicco, è «emerso», infatti, un punto di osservazione e controllo ancora quasi del tutto integro: si notano chiaramente le feritoie utilizzate dai militari e il corpo compatto in cemento progettato per essere impenetrabile e facilmente mimetizzabile.
Alta Val Torre a tavola fino al 26 ottobre
O
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina giorni di festa e alla fine dei lavori
ltre 300 persone hanno riempito domenica 5 ottobre le vie di Prossenicco di Taipana per una delle feste più belle e sentite del paese che, per l’occasione, è stato decorato da mazzi di fiori, nastri, bandierine colorate, festoni di tela ricamati con l’immagine della Vergine, del Cristo e degli angeli. Per la Madonna del Rosario, complice una splendida giornata d’autunno e il lavoro della locale pro loco, presieduta da Sandro Simiz, con la preziosa collaborazione di Sandra Melissa e degli abitanti della frazione, in tantissimi hanno raggiunto Prossenicco, in particolare gli emigranti. Commovente, per loro, la mostra fotografica allestita in una vecchia abitazione vicino alla chiesa: un racconto per immagini che ha fat-
posoc posoc ˇjeˇje sport sport
La processione con la Madonna e a destra don Borlini
to rivivere la storia di questo luogo magico, al confine con la Slovenia, quando ancora le strade erano bianche e le famiglie si riunivano nei
nei boschi e nelle stalle. Di grande suggestione gli scatti in bianco e nero appesi lungo le vie e in prossimità di alcune case, a mostrare come si presentavano più di mezzo secolo fa e come appaiono oggi. Notevole lo sforzo dei soci della pro loco, in questo senso, premiato dall’apprezzamento anche dei vicini amici della Slovenia che hanno preso parte alla festa. Cuore dell’evento la messa, celebrata alle 11.30 da don Roberto Borlini. Nella sua omelia, il sacerdote ha invitato i fedeli a essere uniti, ad aiutarsi, a essere solidali: «Se avessimo seguito gli insegnamenti di Gesù, prendendoci sempre cura gli uni degli altri, non saremmo mai finiti in questa grave crisi economica e sociale; o ne saremmo già usciti». A mezzogiorno e mezzo la statua della Vergine è stata portata fuori
dalla chiesa per la processione per le vie del borgo: un lungo corteo con in testa i cruciferi ha accompagnato l’effige della Madonna fino a un piccolo altare allestito all’ingresso del paese. Qui don Borlini, affiancato da tre giovani chierichetti, ha pregato chiedendo alla Madre del Signore di perdonare le debolezze degli uomini e di dare loro la forza per affrontare la vita con coraggio e determinazione, seguendo gli insegnamenti del Vangelo, vera guida nei momenti di disorientamento e difficoltà. Poi la processione ha raggiunto la parte opposta del paese, sulla via per Ponte Vittorio, facendo quindi rientro in chiesa. Ad accompagnare la cerimonia religiosa gli splendidi canti del coro «Alpe Adria» di Treppo Grande, una realtà da sempre vicina alla comunità di Prossenicco, diretta da Nicola Pascoli e presieduta da Miriam Floreani.
A TAIPANA AL VIA IL PROGETTO DI FORMAZIONE «UNA SCUOLA SU MISURA»
I
l Comune di Taipana ha avviato un programma di formazione musicale per gli alunni delle scuole dell’infanzia e delle elementari che ha preso avvio questo mese e che si svilupperà per l’intero anno scolastico 2014-2015. L’associazione «MusicaMia», che di recente ha aperto una succursale in uno dei locali dell’ex latteria del capoluogo, intitolandola al cittadino onorario musicista e musicologo Renato Della Torre, fornirà il personale qualificato per la formazione degli studenti e si è offerta di sostenere il costo dei primi tre mesi. «Per far conoscere l’importante iniziativa, l’amministrazione comunale intende promuovere la collaborazione e la solidarietà con le associazioni locali del paese, avviando una campagna di informazione e
sensibilizzazione nei confronti della popolazione – spiega l’assessore alla cultura, Maurizio Marconi –. L’idea è di finanziare insieme una parte di questo progetto che abbiamo chiamato “Una scuola su misura”. Tanti i contenuti: inglese anche per i bimbi dell’infanzia, sloveno per l’infanzia e per gli alunni della primaria con orientamento di fondo plurilinguistico, e poi musica, nuoto e sport. Il tutto unito a un’alta qualità dei servizi, alla personalizzazione dell’offerta formativa, alla valorizzazione delle risorse ambientali del territorio e all’utilizzo delle nuove tecnologie». Per Marconi, l’opportunità data da «MusicaMia» è strategica perché in grado di richiamare l’interesse di famiglie provenienti anche da altri comuni. La pro loco «Amici di
Prossenicco» ha deciso di aderire a quest’importante iniziativa, condividendone le finalità sociali. Anche le altre associazioni del paese, attraverso i loro referenti – Donato Pascolo, Claudio Grassato e Dante Tomasino – hanno dato il loro appoggio. Il tema è stato preso in esame in occasione di un recente incontro tenutosi nel municipio di Taipana cui hanno preso parte l’assessore Marconi, la dirigente dell’Istituto comprensivo di Tarcento, Annamaria Pertoldi, il presidente del consiglio d’istituto, Renato Spoletti, i docenti e i genitori degli alunni della scuola di Taipana, i referenti delle associazioni locali e i referenti del sodalizio «MusicaMia». A illustrare il progetto musicale è stata Lucia Bianchi, che insegnerà nella scuola. Presenti anche il maestro liutaio Marco Ter-
Nella foto: La scuola di Taipana
novec, Anna Scarpa – che da molto tempo svolge attività sociale di volontariato a favore della comunità – e la consigliera municipale Sara Olvina, capogruppo di maggioranza e coordinatrice nei rapporti con la parrocchia di Taipana. P. T.
NIMIS - CERGNEU Ha 75 anni e gira nei mercati e nelle feste vendendo, come hobbista, le sue creazioni
Salsiccia con latte, piatto tipico
Ocikana, gramperesa, stak, požganik e altre specialità dell’Alta Val del Torre sono di nuovo al centro della tradizionale e molto partecipata manifestazione gastronomica che colora di sapore e profumi i locali del comune di Lusevera, «A tavola nell’Alta Val del Torre», giunta quest’anno al traguardo della 19ª edizione. Nei ristoranti, bar e trattorie del paese, fino al 26 ottobre si potrà degustare queste pietanze tipiche, uniche, che raccontano la storia di una comunità che non ha voluto rinunciare alla sua unicità. Nel 2014 lo stak e il fagiolo Fiorina, tipico di Lusevera, sono entrati a far parte dell’elenco dei prodotti tradizionali agroalimentari del ministero delle Politiche agricole, alimentari e forestali. Con ancora maggiore entusiasmo, dunque, l’amministrazione municipale ripropone la kermesse culinaria.
Sivio Snidaro, «il cestaio» delle valli
H
a 75 anni, Sivio Snidaro, e l’idea di starsene tranquillo a godersi in panciolle la sua sudata pensione non gli passa proprio per la testa. Attivo, pieno di iniziative, Sivio è un esempio per le nuove generazioni: «Bisogna arrangiarsi, fare un poco alla volta, senza mollare né scoraggiarsi. Ed essere contenti dei piccoli traguardi che si raggiungono mano a mano che la vita va avanti. Lavorare? Sempre. Ma è importante anche concedersi dei momenti di svago, per liberare la testa e poi trovare nuove idee». Sivio ha lo sguardo molto attento e non si perde in ciance. Nelle Valli del Torre e del Natisone lo conoscono come «il cestaio», perché gira per i mercati e le feste di paese proponendo le sue creazioni uniche, una diversa dall’altra perché realizzate a mano, con la maestria di chi ha im-
Sivio Snidaro con le sue creazioni
parato l’arte dell’intreccio del vimini e della lavorazione del legno in famiglia, giorno dopo giorno. Abita a Cergneu di Nimis ma si sposta continuamente vendendo come hobbista splendide gerle, cestini, ceste, stelle alpine, cucchiai e
forchettoni di legno, taglieri per la polenta, piccole scope per il caminetto e fiaschi per il vino decorati. Tra le sue ultime creazioni anche le fruste, «per i bambini che non fanno i bravi e per i mariti che non aiutano le mogli in casa», dice sorridendo. «Adesso devo progettare una cesta per mettere la biancheria da lavare che stia bene anche negli spazi piccoli. Su suggerimento di tante massaie, credo che la farò ad angolo, non rotonda, così potrà essere messa anche in una lavanderia o una stanza da bagno di piccole dimensioni». Sivio ha imparato a intrecciare il vimini quando era solo un bambino, a 10 anni, dai nonni Leonardo e Giovanni, che facevano i contadini. «Una volta non era come oggi: si lavorava a tempo pieno. Finita la scuola tornavamo a casa e, dopo mangiato, i nostri genitori ci spedivano subito nei campi, ad aiutare a
fare fieno, a vendemmiare, a raccogliere castagne, ma anche nel bosco. Per portare la legna a casa usavamo le stesse piccole gerle che adesso io creo per bellezza, da tenere in casa. Quand’ero bambino non c’erano trattori e si faceva tutto a braccia: ognuno in famiglia aveva il suo incarico. Nei tempi meno impegnativi, ad esempio in inverno, i nonni ci insegnavano a fare i cesti in vimini, che prima veniva trattato e ammorbidito nell’acqua. Da allora mi è rimasta quella passione». Prima di andare in pensione Sivio ha fatto il muratore, per tre anni anche in Svizzera, poi il boscaiolo. «Mangiare? Poco, poco, una volta: nel cestino le mamme e le mogli ci mettevano formaggio e polenta, o un po’ di minestrone. Solo nelle feste si uccideva un pollo. Ma non mancavano mai il vino e una buona grappa». P. T.
dom
15. oktobra 2014
rezija/kanalska dolina
stran
11
NA ZDRAVSTVENI USTANOVI za delovanje vseh treh jezikovnih okenc bo financiranje le do konca oktobra
iz naših dolin iz naših dolin
V Guminu zaenkrat na delu terske doline terske doline vsa tri jezikovna okenca rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
IL CONVEGNO TRANSFRONTALIERO «ALPI GIULIE» HA COMPIUTO CINQUANT’ANNI
posoc ˇje culturale posoc l centro di Tarvi-ˇje rivolta maggiore attenzione alla sio/Trbiž il 27 settembre è prospettiva dei giovani – passando
A
stata celebrata una ricorrenza importante per il mondo alpinistico della zona dei tre confini: si è, infatti, svolta la 50a edizione del Convegno Alpi Giulie organizzato dai sodalizi del Club Alpino Italiano del Friuli-Venezia Giulia, dell’Alpenverein austriaco (sezione Carinzia) e dalla slovena Planinska zveza Slovenije. La manifestazione ha preso gradualmente forma su iniziativa dei tre sodalizi all’inizio degli anni Cinquanta, per prendere compiutamente il via nel 1965, con un primo convegno a Villach/ Beljak. Da allora, si è svolta ogni anno in una delle tre regioni contermini – a rotazione. Ogni anno il Convegno non mira solo a rinsaldare il legame d’amicizia fra abitanti di zone contermini, ma anche a creare occasioni che promuovano la conoscenza e la frequentazione delle montagne della zona (Carniche, Giulie, Caravanche, Tauri, Alpi di Kamnik e Dinariche). Coordinata da Antonio Zambon, presidente del Cai Fvg, la prima parte del Convegno è stata, quest’anno, incentrata sui risultati conseguiti in mezzo secolo di incontri tra le tre organizzazioni alpinistiche, con relazioni provenienti da ognuna delle tre regioni. Nella parte pomeridiana, invece, è stata
sport
Luciano Lister
N
a Zdravstveni Ustanovi številka 3 «Gornja Furlanija» bodo do konca meseca delovala prav vsa tri jezikovna okenca, ki so namenjena tukajšnjim uradno priznanim jezikovnim skupnostim. Bralce spominjamo, da se na območju v pristojnosti ZU3 nahajajo občine, kjer poleg italijanščine govorijo furlansko, slovensko in nemško v krajevnih različicah in prav zaradi tega lahko Ustanova zaprosi za javne prispevke za financiranje raznih dejavnosti v vseh treh jezikih. Kadar ZU3 razpolaga s potrebnimi sredstvi za njihovo delovanje, so jezikovna okenca vedno dostopna na Uradu za Socialni Marketing, sicer v okviru glavne direkcije Ustanove na huminskem trgu Piazzetta Portuzza. Po nekajmesečnem odmoru (zaradi primanjkljaja finančnih sredstev) je
5 DNI OTOBARJA SO LËPO PËLI NUR NAA TÏMPA
W
nadëjio 5 dni otobarja tu-w Gjviano (Givigliana) jüdi ni so se spravili za pët te stare wuže, (Festival del canto spontaneo). Pojütrë jë bila prušišjun, tu ki ni so pëli te stare litanïje ano tu-w koncë jero an žënol ne lesane krïže, (Rituale della Croce di Lorena). Ita krïž žinana, nur naa tïmpa, na se diwala tu-w njïvi ano na bila za bronit ano za pomoet. Po misi, ki lëpo zapël po furlonski don Davide Larice ano pa ti domoći (Cantori e canterine di Gjviano), ta-prad carkwo itï ni so zapël za se zvasalët ano stat wkop. Po obëdo spet tu-w carkvë ni so pëli već nji: ti jüdi ki ni na vïdajo (Gruppo corale dell'associazione nazionale delle famiglie minorati visivi), trï žane tu-w Gjviano (Trio di Givigliana), Silvana Paletti ano Sandro Quaglia, ki sta pëla po nes te stare carkwonske wuže. Nejzad pëla Lucilla Galeazzi, na žana ziz Rima, ki na jë zapëla po laški tej jë bila stara nawada tu-w Rimi nur naa tïmpa, (Stornelli romani). Isaa festivala jë a organizala taa kultürska asočacjun Furclap ziz Vïdna wkop ziz drüe asočacjuni, ki zkirbüjo za bronit te stare nawade.
vsak ponedeljek dopoldne spet prisotna odgovorna oseba za furlansko jezikovno okence – ki je spet Sara Maieron. Za nemško jezikovno okence je nova odgovorna Heidi Londero na razpolago ob petkih dopoldne. Prisotnost nemškega jezikovnega okenca v okviru Zdravstvene Ustanove Gornje Furlanije nekako predstavlja izjema, saj že zdavnaj Zdravstvena Ustanova ni imela na razpolago dovolj finančnih sredstev, da bi jamčila najmanj enotedensko prisotnost odgovorne osebe. Prisotnost nove uslužbenke bo omogočila, da bo Zdravstvena Ustanova uredila tudi nemško sekcijo svoje spletne strani – potem ko je že objavila sekci v furlanščini in slovenščini. Delovanje vseh okenc bo vsekakor trajalo za kratek čas, saj bo proti koncu meseca prekinilo svoje delovanje jezikovno okence za slovensko manjšino – in to do razpisa za novo odgovorno osebo.
dall’analizzare quanto seminato e raccolto alle prospettive per il futuro. Anche in questo caso si sono susseguiti interventi provenienti da tutte e tre le regioni contermini, con l’obiettivo di permettere uno scambio d’esperienze che assicuri continuità al rapporto fra le tre organizzazioni alpinistiche. Come esempio di buona progettualità, il Cai Fvg ha presentato la propria esperienza con l'Istituto Comprensivo di Paularo, dove collabora assieme agli insegnanti per fare meglio conoscere il territorio ai bambini delle ultime classi della scuola primaria. Ampio spazio, nell’ambito del convegno, è stato riservato alla discussione di specifiche tematiche rispetto alla Convenzione delle Alpi del 1991 – il trattato internazionale con cui gli stati alpini sottoscriventi (Francia, Germania, Svizzera, Liechtenstein, Austria, Italia, Principato di Monaco, Slovenia nonché Comunità Europea) hanno per la prima volta riconosciuto l’unità territoriale alpina e la conseguente necessità di garantire politiche di sviluppo e tutela comuni. Alla parte più ufficiale del convegno di sabato, è seguita, il giorno successivo una gita sul Forno, il monte dei tre confini.
sport
RESIA restaurati i dipinti murali che raccontano la vita del paese
Nuovi affreschi sulle case
I
n Val Resia anche in passato c’era la tradizione di abbellire le pareti interne ed esterne delle abitazioni con dipinti murali. In primo luogo a Stolvizza, dove sono conservate ancora alcune di queste antiche pitture a soggetto religioso, questa tradizione è stata ripresa circa una ventina di anni fa, prediligendo, però, soggetti diversi come la fauna, il paesaggio e i mestieri antichi. Quest’anno nella seconda metà del mese di settembre, il pease si è arricchito di altre tre pitture murarie, commissionate dal comune di Resia. Il lavoro è stato realizzato da Rosso Sinopia, Michele Tosoratti e Stefano Ornella, che hanno una lunga esperienza artistica con tecniche murali quali affreschi, restauri, soluzioni artistiche e decorative sia antiche che contemporanee. Oltre ad abbellire il paese, i soggetti scelti, raccontano la vita passata degli abitanti di Stolvizza e di tutta la vallata. Nella prima immagine, in cui è stata rappresentata una donna che trasporta sulle spalle un carico di fieno con accanto due caprette, si è voluto rendere omaggio a tutte le donne resiane che, per alcuni mesi dell’anno vivevano in assenza dei mariti e, ol-
Nuovo bando per restauro facciate Il Comune di Malborghetto-Valbruna/Naborjet-Ovčja vas ha indetto un nuovo bando con cui vengono erogati contributi per il restauro delle facciate degli immobili siti sul territorio comunale. Informazioni circa le diverse tipologie d’intervento che possono concorrervi e circa le modalità di presentazione della necessaria documentazione sono disponibili sul sito del Comune. Le domande devono pervenire al municipio di Malborghetto (Piazza Palazzo Veneziano, 1) entro le ore 12. del 31 ottobre.
Corsi di sloveno del «Planika» Mentre nelle scuole d’infanzia e primarie della Valcanale – escluse quelle di Ugovizza/Ukve – l’insegnamento dello sloveno rischia di sparire con la fine di ottobre, anche per quest’anno il centro culturale sloveno «Planika» organizza corsi di sloveno gratuiti. Le attività d’insegnamento, rivolte a scolari e studenti dai 6 ai 18 anni, sono già iniziate giovedì 9 ottobre. I partecipanti sono suddivisi in due gruppi – uno per gli scolari delle primarie ed uno per i ragazzi più grandi – all’interno dei quali vengono tenute in considerazione sia le esigenze dei principianti assoluti sia di chi ha già una qualche conoscenza della lingua. Se siete interessati a partecipare o volete avere informazioni a riguardo, potete contattare al più presto il Planika (info@planika.it).
Nove tehnologije za slovenski jezik Ukovško Slovensko kulturno središče »Planika« organizira pod pokroviteljstvom Službe za slovenski jezik (slovensko Ministrstvo za kulturo) strokovno delavnico z naslovom »Uporaba jezikovnih priročnikov ter drugih jezikovnih virov in tehnologij za slovenski jezik.« Delavnica je namenjena vsem zainteresiranim za tematiko in se bo odvijala v kulturnem centru na Trbižu v petek, 24. ali v soboto, 25. oktobra 2014 od 9.30 do 13.00. Datum je dvojen za potrebe udeležencev: organizatorji bodo v obeh dneh izvajali isti program. Dejavnosti predvidevajo samostojno delo in udeleženci morajo zato s sabo imeti prenosni računalnik. Prijavnico za udeležitev, ki jo morate poslati po elektronski pošti do petka, 17. oktobra, lahko najdete na spletni strani www.planika.it
Conclusa la stagione escursionistica
Nella foto: Affresco di donna con gerla.
tre ad allevare la prole, conducevano anche tutti i lavori legati al mondo agricolo. La seconda immagine, invece, rappresenta un kramar (venditore ambulante), tipica attività degli uomini resiani, accanto a quella dell’arrotino, che nei mesi invernali emigravano per integrare il poco reddito che derivava dall’agricoltura. In quest’ultima pittura vi sono stati anche disegnati una generica croce di mercurio o quaternerio ed un cuore che erano i
simboli del commercio e che si ritrovano scolpiti, anche in paese, in alcune chiavi di volta dei portali in pietra di accesso alle corti. La terza immagine, infine, dove è rappresentata la fluitazione del legname lungo il torrente Resia, rappresenta un momento di condivisione lavorativa tra uomini e donne che insieme provvedevano alla legna che serviva per scaldarsi durante il lungo inverno. Sandro Quaglia
Sabato 18 ottobre sarà la giornata conclusiva della stagione escursionistica 2014 a Resia. L'associazione Vivistolvizza ha preparato per l'occasione un ricco programma. Ritrovo alle 9 in Piazza dell’Arrotino e partenza alle ore 9,30. Le escursioni guidate si svolgeranno lungo i percorsi «Ta lipa pot», «Il sentiero di Matteo», «Pusti gost - sulle tracce del passato» e «Stolvizza facile». Al rientro a Stolvizza classico ristoro con la «Bruschetta dell'amicizia», una tradizione che sta diventando una simpatica prerogativa della vivace associazione stolvizzana. La stagione escursionistica riprenderà nuovamente il 4 aprile 2015.
12
posočje
stran
15. oktobra 2014
dom
V TOLMINU PREPRIČLJIVAiz ZMAGA UROŠA BREŽANA V Kanalu bo občino še naprej vodil Anfrej Maffi naših iz naših dolin dolin
Praznično ob koncu pašne sezone
V Bovcu in Kobaridu bodo terske terske doline doline župana izvolili 19. oktobra
U V nedeljo, 21. septembra so člani pašne skupnosti, lastniki živine na planini Zaslap tik pred zaključkom pašne sezone pripravili pravi planinski praznik. Le nekaj deset metrov pod planinskimi hlevi je Vili z Marjanovo pomočjo na osamelo skalo postavil lepo kapelico, s kipcem device Marije, ki ga je daroval Aleksander. Malo znamenje je posvečeno spominu na vse, ki so v nekaj stoletni zgodovini pasli na planini Zaslap pod Krnom tistim, ki še vedno vztrajajo in tradicijo sirarstva negujejo za naslednje rodove. Kapelico je ob spremljavi nabožnih pesmi blagoslovil domači župnik, ljubitelj krnskih vršacev in pod krnskih planin gospod Gregorc. Člani pašne skupnosti so po svečanem blagoslovu vse prisotne povabili na planino, kjer so pred stanom goste in naključne obiskovalce bogato pogostili. Tudi dež ni zmotil družabnega srečanja. Šele ko so krave prignali iz paše, jih pripeli k jaslim in so zapeli molzni stroji, so zadovoljni obiskovalci začeli zapuščati planino, da bi se v večernem mraku še pred naslednjim dežjem spustili do vozil na planini Kuhinja. (PaČ)
P. U.
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
roš Brežan bo še naprej župan občine Tolmin. Na lokalnih volitvah, ki so potekale v nedeljo, 5. oktobra, je prejel kar 70,4 odsto glasov, protikandidatinja Martina Klanjšček pa 29,5 odsto. Brežana je podpirala Lista Uroša Brežana, Klanjščkovo pa skupina volilcev. V Kobaridu, da bi dobili župana, bo potreben drugi krog, ki bo 12. oktobra. Pomerila se bosta dosedanja županja Darja Hauptman (SDS), ki je prejela 42,5 odsto glasov, in njen predhodnik Robert Kavčič (Skupna lista), ki so mu volilci namenili 34,4 odsto glasov. Se pravi, da se bo ponovila balotaža izpred štirih let. Odločilni bodo volilci, ki so v prvem krogu podprli tretjega kandidata, Marka Miklavčiča (Lista Darko Smrekar-Smrk), ki je prejel 23,1 odsto glasov. Tudi v Bovcu bodo župana dobili po drugem krogu, ko se bosta pomerila Davor Gašperšič (SDS), ki mu je v prvem krogu zaupalo 38,4 odstotkov volilcev, in Valter Mlekuž (SD), ki je prejel 35,7 odstotkov glasov. Šele na tretje meso se je uvrstil dosednaji župan Siniša Germovšek (Lista za Bovško), ki je bil deležen podpore 25,8 odsto volilcev. V Kanalu bo tudi v prihodnjih štirih letih županoval Andrej Maffi (SLS s podporo Nsi), ki je prejel 50,8 odsto glasov. Drugi je bil Valter Reščič (SD), 37,5 odstotkov, in tretji Klemen Stanič (DeSUS), 11,6 odstotkov. Po neuradnih delnih izidih v celi Sloveniji je izvoljenih 159 županov, od tega jih je bilo kar 133 na čelu
posoc posoc ˇje ˇje
O
sport sport
Uroš Brežan slavi ponovno izvolitev za tolminskega župana.
svoje občine že v zadnjem mandatu. Med drugim so župane dobili v Ljubljani, Kopru, Celju, Velenju in Slovenj Gradcu, kjer so stolčke obdržali Zoran Janković, Boris Popovič, Bojan Šrot, Bojan Kontič in Andrej Čas. V 53 občinah nihče od županskih kandidatov ni dobil zadostne podpore, zato se bosta tam najuspešnejša kandidata pomerila v drugem krogu, ki bo 19. oktobra. Med občinami, v katerih župana še niso izvolili, so Maribor, Novo mesto, Murska Sobota, Nova Gorica, Kranj in Ptuj. Volilna uedležba je bila rekordno nizka. Na tokratnih lokalnih volitvah je med strankami po številu županov najuspešnejša SLS, po številu svetniških mest medtem najbolje kaže SDS. Daleč najuspešnejši so kandidati, ki so se na to pot podali s podporo volivcev, saj je med novoiz-
»ISKALI BOMO NAJBOLJŠE REŠITVE ZA TOLMIN«
voljenimi župani takšnih 82. Po delnih neuradnih izidih je 25 županskih mest pripadlo SLS, SDS na drugem mestu jih ima 17. Pet manj jih je bilo izvoljenih na listi SD. Županskega mesta se lahko veseli tudi sedmerica iz N.Si, enega župana ima DeSUS. Pri volitvah svetnikov po podatkih iz občin, kjer so volili po proporcionalnem sistemu, ne pa tudi manjših občin z večinskim sistemom, med strankami najbolje kaže SDS. Dobila naj bi 474 svetniških mandatov. SD naj bi jih dobila 314, SLS in SMC sta precej izenačeni, SLS naj bi jih dobila 294, SMC 293. Sledita DeSUS z 222 svetniškimi mandati in N.Si s 178. Tako kot županov je sicer tudi svetnikov največ med kandidati, ki so se na lokalne volitve podali s podporo volivcev - 804.
b ponovni izvolitvi je Uroš Brežan povedal, da je zmago pričakoval, saj da je z ekipo v preteklosti delal dobro. »Vsem volivkam in volivcem se zahvaljujem za izkazano zaupanje. Rezultat jemljem kot njihovo potrditev mojega dosedanjega dela in motivacijo za nadaljnje delo,« je še povedal. Novi stari župan se je razveselil tudi uspeha istoimenske liste, s katero je kandidiral. Lista Uroša Brežana bo v občinskem svetu imela osem članov, zato je Brežan prepričan, da bodo lahko v tem okviru udejanili politiko, ki so jo zastavili v svojem programu. »Upam na dobro sodelovanje z drugimi kandidati, ki so dobili zaupanje volivk in volivcev. Na lokalni ravni se nikoli nismo delili po strankarski pripadnosti, ampak smo vedno iskali najboljše rešitve za tolminsko občino. In tako nameravamo tudi nadaljevati,« je zaključil. Tri člane bo v novi Občinski svet Občine Tolmin prispevala Slovenska demokratska stranka, po dva bosta iz vrst Socialnih demokratov, stranke DeSUS, Slovenske ljudske stranke in Nove Slovenije ter po en član z Liste DOR, iz Zveze za Primorsko in Stranke Mira Cerarja.
ZADNJO SOBOTO V SEPTEMBRU tradicionalni pohod Breginj-Breški Jalovec-Brezje v organizaciji Breginjcev v okviru PD Kobarid
Preko dvesto planincev na Breškem Jalovcu
Z
adnjo soboto v septembru so Breginjski planinci (odsek Breginj) ki delujejo v okviru planinskega društva Kobarid že dvajsetič uspešno organizirali tradicionalni pohod Breginj – Breški Jalovec – Brezje. Prvi pohod je bil leta 1994, ko je Slovenija vstopila v EU. V lepem sončnem vremenu se je preko 200 planincev podalo v smeri Musca, Breškega Jalovca ter mimo črnega in belega potoka (izviri Nadiže), do beneške vasi Brezje v tipajski občini na italijanski strani. Organizatorje je posebej razveselilo dejstvo, da se je pohoda udeležilo veliko število planincev iz vse Slovenije, predvsem pa prijatelji iz Planinske družine Benečija ter kluba italijanskih planincev CAI. Razpoloženje na pohodu so tudi letos popestrili učenci z učiteljicami podružnične šole Breginj, ki so vsakoletni udeleženci pohoda. Pohod je potekal v treh različno zahtevnih smereh, kar omogoča udeležbo vseh starostnih kategorijah od najmlajših do starejših. Zaključek pohoda je bil v starem jedru muzeja v Breginju, kjer so se pohodniki okrepčali s pasuljem. Za dobro razpoloženje pa je skrbel harmonikar Tadej in bar pr Kontu,
”
Prišli so iz vse Slovenije. Veliko je bilo tudi Benečanov
kjer so se planinci odžejali. Organizatorij se zahvaljujejo tudi gasilcem PGD Breginj, ki so poskrbeli za varen prevoz pohodnikov iz Brezij v Breginj ter planinskim vodnikom (Davorin, Nada, Joško, Drago) za uspešno vodenje pohoda.
HELIKOPTER V TOLMINU TUDI PONOČI
H
elikoptersko pristajališče Na Logu v Tolminu po novem omogoča varno pristajanje in vzletanje tudi v nočnem času ter slabši vidljivosti. Pred nekaj dnevi so namreč namenu predali osvetlitev heliodroma. Investicija, ki je Občino Tolmin stala 20.000 evrov, namreč omogoča varno reševanje s pomočjo helikopterja tudi v nočnem času in ob slabši vidljivosti. Helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP) v Slovenji deluje od leta 2003, ekipam nujne medicinske pomoči na terenu pa pomaga v primeru vseh nujnih stanj in takrat, kadar je mesto dogodka zelo oddaljeno od primerne zdravstvene ustanove oziroma bolnišnice«. Med kraje, ki so od najbližje bolnišnice zelo oddaljeni in imajo obenem še slabe cestne povezave, sodi tudi Posočje. Otvoritve se je udeležilo precej obiskovalcev, pa tudi člani ekipe GRS Tolmin, NMP Tolmin in gasilci.
dom
13
šport
15. oktobra 2014
stran
CALCIO Nel Campionato Promozione Valnatisone in crisi.iz Nel calcio a 5iz le due formazionidolin valligiane costrette a giocare altrove naših naših dolin
Il «Collinare»terske si accende terske dolinedoline Derby sabato 18 a Merso Alle 18.30 la sfida tra Drenchia /Grimacco, uscita indenne contro il Campeglio, e la Savognese, reduce dalla vittoria, 5-0, sulla Majanese. Buoni i risultati per le giovanili Bepo Qualizza
S
ono sulla buona strada le compagini del «Collinare». In 1a categoria la Savognese, sul campo di casa, travolge la Majanese con 5 reti a zero. Un punteggio netto, frutto di un gioco di squadra nel vero senso della parola: tra i giocatori c’è un’intesa quasi perfetta grazie anche ad una preparazione atletica da far invidia a squadre di alto rango; lo 0-0 ottenuto una settimana prima sul campo del Vacile rimane sempre un buon risultato che aiuta a smuovere la classifica. Il Drenchia/Grimacco, nello stesso girone della Savognese, esordisce in casa con un momento da brivido. Dopo aver subito un gol nel confronto con il Campeglio, nel corso della
V Podcierkvi je biu Jesenski pokal
rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina posocˇje posocˇje sport sport Kolesarji pred začetkan gare, spodaj pogled na vas
Nella foto: La squadra dei Giovanissimi della Forum Julii.
Emil Hrast della Savognese.
partita i ragazzi del presidente Cristian Rucchin riescono a risalire la china. Ad Adorgnano il Drenchia/Grimacco non va oltre l’1-1, un pareggio che è stato incassato di buon grado dai giocatori. Sabato 18 ottobre, alle 18.30, a Merso di Sopra si terrà il primo derby stagionale, che vedrà fronteggiarsi le formazioni Drenchia/Grimacco e Savognese. In 2a categoria l’Alta Val Torre subisce un pesante 3-0 dalla Contea Cussignacco e riesce a riscattarsi una settimana dopo con il 2-0 inflitto al Villaorba. In 3a categoria due pareggi per la Polisportiva Valnatisone, 2-2 a Udine con Il Gabbiano e 1-1 a Pulfero
a Buja. I Giovanissimi del campionato provinciale vincono 6-0 contro Tavagnacco e 2-1 a Faedis contro l’OL3. Per la formazione «Sperimentale» due pareggi, 0-0 a Udine ospite del Bearzi e 1-1 con la Cormonese. Con l’annuale problema del campo, al via il torneo di eccellenza ed Amatoriale del calcio a 5. I nostri due quintetti di San Pietro, Paradiso dei Golosi e Merenderos, sono costretti, anche in questa stagione, a giocare altrove. Il campo coperto di San Pietro non può essere, infatti, omologato per gare ufficiali, per cui il Paradiso dei Golosi giocherà le gare interne nel Palasport di Cividale mentre i Merenderos nella palestra di Premariacco.
LA LETTERA Un appello agli organi competenti
con Virtus Udine. Non finiscono le note dolenti per la Valnatisone nel campionato di Promozione. Alla sconfitta patita a Cervignano, per 3-2, si aggiunge quella subita sul campo di casa dal San Giovanni con il minimo scarto, 1-0, in una partita in cui la fortuna non è stata benevola. Un rigore fallito e la rete della sconfitta giunta negli ultimi minuti, come è successo nel finale di diversi incontri di questo scorcio di campionato. Sabato 18 i valligiani saranno di scena a Torreano con i padroni di casa, carichi della vittoria ottenuta a Ronchi la settimana scorsa. Per quanto riguarda le squadre minori, gli Allievi sono ancora al vertice della classifica dopo la vittoria sulla Reanese 2-1 ed il pareggio 1-1
Vič ku osandeset kolesarju, iz ciele dežele an iz 36 športnih društvu se je udeležilo v nediejo 12. otuberja v Podcierkvi gare mountain-bike znotra jesenskega pokala (Trofeo d'autunno) Acsi an Trofeja Friul Cup mountain-bike. Gara, ki je bila ukjučena znotra 29. Burnjaka u Podcierkvi, je bla duga 21 kilometru. Na te parvo miesto je paršu Diego Cargnelutti (Bandiziol) v cajtu 0:57:13; na drugo Denis Vogrig (Bike center team) v cajtu 0:59:05 an na trečje mesto pa Valter Saccon (Avis Gls) 1:00:46. Lepuo se je izkazu tudi Federico Manzato (Bandiziol) v adni uri an 6 minut, miez ženskami pa je parva bla Donatella Cosliani (Cottur) v adni uri an štirinajst minut. Miez dirkači iz Nediških dolin na 39. miestu se je uvarstiu Sandro Comugnaro (Gs Azzida) v cajtu 1:16:19. Miez društvi na te parvin miestu znotra pokala je Bandiziol, ki je takua udobiu tudi Trofej 29. Burnjaka u Podcierkvi. Na petem pa Gs Azzida. Garo je organizalo športno društvo Asd Kicosys. (l.b.)
PORDENONE A Pordenonelegge autografo strappato anche a Paolo Maldini
Strade nelle valli del Natisone Dino Zoff ha autografato le due coppe in legno, in stato vergognoso Champions e Fifa, fatte da Dino Azzolini
I Il Matajur, la vetta delle valli, uno dei poli di maggiore attrazione turistica.
R
ecentemente ha avuto luogo nell’ambito delle Vallimpiadi la «Randovalleys», una manifestazione sportiva non competitiva in sella ad una bici da corsa, «il cui percorso è stato tracciato – si legge sul sito – in modo da attraversare tutte le valli del Natisone, permettendo ai partecipanti di goderne la splendida e selvaggia bellezza». La manifestazione, inserita nel circuito Randonee del Nordest (articolata in tre percorsi da 105, 152 e 205 km) ha registrato 82 partecipanti, molti dei quali provenienti da altre località, anche fuori regione. «È stata una bella iniziativa, a detta di chi vi ha preso parte, che ha messo in risalto non solo l’incanto delle valli, ma anche le sue debolezze», sottolinea Marino Gosgnach, presidente della Polisportiva Matajur, che ha partecipato alla manifestazione.
«Un’iniziativa da ripetere – commenta Gosgnach – che ha offerto l’occasione di fare conoscere le nostre Valli e la bellezza di certi luoghi, sconosciuti alla maggioranza dei partecipanti». Gosgnach si fa portavoce delle lamentele sollevate da molti, che a causa dello «stato vergognoso in cui versano strade comunali e provinciali, sono stati vittime di cadute e forature». «Vorrei che questo messaggio arrivasse a chi di competenza – conclude Gosgnach – ricordando che le strade, oltre ad essere utilizzate per manifestazioni sportive ed essere un importante “biglietto da visita” per la promozione turistica del territorio, sono utili soprattutto a chi vi risiede e le percorre ogni giorno per recarsi al lavoro e per gli spostamenti quotidiani».
l 21 settembre a Pordenone, alla tradizionale festa del libro con gli autori «Pordenonelegge», c’era la presentazione del libro autobiografico di Dino Zoff, «Dura solo un attimo la gloria». Dino Azzolini, che insieme alla famiglia risiede a Montemaggiore/ Matajur, ha avuto così l’opportunità di incontrare l’ex campione della nazionale, al quale ha chiesto di fare un autografo sulle sue due coppe fatte in legno, quella dei Campioni e quella del Mondo. Quando Zoff le ha viste è rimasto colpito specialmente da quella del mondo. Sono passati 32 anni, ma il ricordo resta sempre vivo e il pensiero torna immediatamente al Bernabeu di Madrid, quando l’alzò con le sue mani al cielo, condividendo un’emozione unica con un intero Paese. Il calcio italiano era primo al mondo ma, come dice Zoff, «la gloria dura un attimo poi tutto torna come prima. Ognuno di noi deve essere campione, ma nel proprio cuore ed è la famiglia il terreno delle nostre conquiste quotidiane». Le due coppe di legno, fatte da Azzolini, sono state firmate da due grandi del calcio italiano: da Paolo Maldini, che di Coppe dei campioni
Dino Zoff firma le due creazioni in legno di Azzolini (con lui nelle foto). Nella foto a sinistra la Coppa del Mondo, a destra quella dei Campioni.
ne ha vinte cinque, ma non è riuscito a vincere quella del mondo, e da Dino Zoff che ha vinto quella del mondo, ma non quella dei campioni. «Alla fine – commenta Dino –, i due campioni hanno avuto l’opportunità di tenere in mano entrambe le coppe, le mie, anche se di legno». Dino ha ringraziato Zoff e lo ha invitato a visitare il paese di Mon-
temaggiore, portandogli anche un pensiero da parte degli alpini del Matajur. Un’ultima riflessione Dino la dedica ai tanti campioni nelle nostre valli. «Tra questi anche mio papà Giuseppe. Hanno vissuto senza aver ricevuto premi, ma nei nostri cuori comunque hanno vinto. Non dimentichiamoli. Grazie Zoff, sei grande».
e
14
domača kultura
stran
MIESAC OTUBER U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: Janez Pavel II. U sriedo 22. otuberja je praznik svetega papeža Janeza Pavla II. Rodiu se je u polskin mieste Wadowice, 50 km deleč od Krakova, 18. maja lieta 1920. Biu je drugi sin Karla Wojtyła an Emilije Kaczorowske. Mat je umarla 1929. lieta, kàr je biu šele otrok. Njega brat Edmund, ki je biu miedih, je umaru 1932. lieta an ocja pa u liete 1941. Takuo, kàr je biu zlo mlad, je biu že brez soje rojstne družine. Po rojstvu se je klicu Karol Józef Wojtyła an kàr je biu vebran za papeža, je vebrau ime Janez Pavel II. Kàr se je vešuolu u Inštitute Marcin Wadowita u Wadowicah, se je upisu na univerzo Jagellonica u mieste Krakov. Na začetku druge svetoune uiske nacisti so zaparli univerzo an Karol, za de bi zaslužu za preživiet brez iti u Nemčijo, je šu dielat u kavo tan, kjer se je udelavu kaman, potlè pa u fabriko Solvay. Duhouniški poklic je biu močan, takuo kàr u liete 1942 je zaviedu za skrito seminarsko šuolo u Krakovskin mieste, se je hitro upisu an tan začeu poskriuš se šuolat. Po uiski se je vešuolu an 1. novemberja lieta 1946, u Krakovu, je biu posvečen za duhounika. Buj napri je biu pošjan med polske emigrante u Francijo, Belgijo an Holando. U liete 1948 se je uarnu u rojstne kraje, kjer je začeu spet študiat teologijo an filozofijo. Ratu je profesor moralne an etične filozofije u Krakovskin seminarje an na Lublinski Univerzi. U liete 1958, u krakovski katedrali Wawel, je biu posvečen za škofa; 13. ženarja lieta 1964 papež Pavel VI. ga je postavu za nadškofa an 26. junija lieta 1967 pa za kardinala. 16. otuberja lieta 1978 je biu vebran ku rimski škof an papež. U telin cajtu je nardiu 146 pastoralnih obisku u cieli Italiji. Potovanja po sviete so bli 104, razglasiu je 1338 blaženih an 51 svetniku. Sreču se je s predstauniki cielega sveta, šu je molit u Jeruzalem na zid joka; biu je te parvi rimski papež, ki je šu molit tu adno sinagogo, tuole se je godilo u Rimu 13. obrila lieta 1986; 27. otuberja lieta 1986 u Assisiju je stuoru sklicat srečanje med raznin velikin Vieran. U teli parložnosti use viere so spoznale, de nieso pruot misli, ki je pravla, de nie important, kere je ime Boga, ki ga usaka viera prose an mole, important je, de pot za prit do meru je nimar brez uiske. Do donašnjih dni, obedan papež nie sreču an sparjeu tarkaj ruomarju, vierniku an daržaunih poglavarju ku on. Na 2. obrila lieta 2005, ob 21.37, u Vatikane, je za nimar zapustu tel sviet. Podkopan je biu priet u Vatikanskih jamah an buj pozno njega relikuje so ble prenesene u kapelo sv. Boštjana u vatikanski baziliki. Papež Benedikt XVI. ga je 1. maja 2011 razglasiu za blaženega an papež Frančišek, 27. obrila lietos ga je razglasiu pa za svetnika.
hhh
Kajšna ura bo Zadnj kuart lune sriede 15. je parneslo oblačno uro, ki puojde napri za kajšan dan, potlè ura se zbuojša pa za malo, sa se hitro uarnejo magle an oblačna ura. Nova luna četartka 23. parnese daž an buj nizko temperaturo. Puojde takuo napri do konca miesca, kàr parvi kuart lune parense vietar, ki arzpiha magle an parnese malo jasnih dnevu.
hhh
Sončna ura Na zadnjo nediejo miesca otuberja, ki lietos pade na 26., se uarnemo na sončno uro. U saboto 25., kàr puojdemo spat, bomo muorli preluožt špere ur adno uro nazaj, takuo če je punoči, preložemo špere na 11. uro. Drug dan bomo mogli spat adno uro vic, pa bomo imiel' adno uro manj dneva. Se uarnemo na legalno uro zadnjo nediejo miesca marča.
dom
JEŠIŠKE ZGODBICE
Bitumiera je Cibi služila ku makinja za pranje zidarskih umazanih obliek Jur Zad Tih
N
a adnin diele u Špietre so se ušafal’ Ciba an drugi posebni parjatelji le od naših kraju. Dielal’ so ograjo okuole ‘ne hiše. Kopat na ruoke nie za usakega, posebno če se je nomalo bolehavi. Odpočit se pú ure opudan, začumiet tu kakin piču posebe par kraj’, je zdravo. Tisti dan je adan od dielucu imeu ‘no čudno zornado. Parsilu se je prit na dielo, pa nie stau masa dobro. Kumru se je, de ga trebuhá an de mu gre za spat. Za sabo je nosu ’no uro na žveljarin, zak’, kàr je zaspivu, mu je bluo težkuo se zbudit, de bi se varnu na dielo kupe s te druzimi. Usmilu se je Cibi an te druzin, takuo de so se poguoril’, de bi mu pustili malo vič cajta, de bi se lepuo odpočiu an malo parbuojšu. »Kaj sta opravli? Mi se zdi, de nie od vas se na kajšnega usmilit,« san uprašu Cibo. »Nič posebnega – mi je odguoriu –. Preluožu san mu uro nazaj, takuo žvelja nie zuonila an on je napri spau brezkarbi, dokier nie zazuonila. Kàr se je zbudiu, je prava ura kazala že štier popudan. Videš ka pride reč narest dobruoto, še čut san jih muoru za lon, kàr so mu poviedal’, de san mu ist uro preluožu.« Tu nieki baraki so imiel’ suoj prestor, za se preoblačit an se umivat. Atu se je znašalo an zbieralo use. Oblieka je bla obiešena tu an rimil zabitih cveku. Nobedan nie uagu nosit damu
soje od maute, zemje an oja umazane tute. Doma žene nieso ble zlò rade tisto gardotò prat, takuo de so se po cvekah u baraki zbierale tute, bargeške, jope, srajce an takuo napri. Pa usedno je bla škoda jih čja vrieč. »Paršlo mi je u pamet – je pravu Ciba –, de bi bitumiera, s katero smo mešali bitum, mogla ratat lavatriče, makina za prat. Zbrau san use tiste cunje, ki so majale na cvekah, an use, kar san ušafu umazanega, san nabasu tu bitumiero. Doluožu san notre nomalo šmieru, ki smo ga nucal’ za roke prat, napunu z uodo an pustu, naj se usekup obrača. Te drugi so mi se smejal’ an mi pravli, de se moten. Po niekin cajtu san nastavu gomo od uode, naj siče notre, de se tud’ splakne. Ben, na boš viervu, so tute an uso blaguo paršli čedni, ku de bi ble oprane doma. Kor reč, de je bluo malo težkuo vekladat blaguo, ki se je ovilo an skrižalo okuole želiez, ki navadno miešajo mauto. Kajšan kos je ostu arzpran an pretargan, pa smo tute usedno oblačil’ an nazaj nucal’ za dielo.« »Ben, alo, poviej mi, zaki se smieješ? Kaj si zakuru pa sada?« san ga prašu. »Učera so ble gare od makinj po ciesti na Staro Goro, an sma z mojin pariateljan gor s Štupce šla gledat, kuo tuole lietajo. Ustavla sma se na prestoru, kjer se je lepuo videlo z varha, na ovinku, kjer je že ratalo, de so se makinje valile uoz pot. Gorkuo za krepat je bluo an smo mi za žejo talažit nesli za sabo ‘no kaseto
pive. Daj adno, daj drugo, počaso se je muoj parjateu nomalo parpiu an je silu tu nasrečo. Liezu je nimar buj dol na pot, de bi od blizu lieuš videu makinje. Šoferi šigurno na gledajo, če je kajšan masa interešan al’ pa malo uoz pamet. Pa so bli glih atu na ovinku pred nan’ tud’ karabinierji, ki so juden branil’, de bi se naobarno bližali dol na ciesto. Muoj pariateu se nie dost brigu za nje an, buj ki so mu pravli, de naj se na klade tu nasrečo, buj je siegu dol na pot. Grede jih je še zmierju: “Donas san parnogah, moren pit dok čen an vi patenta mi ga na morete uzet. A je dobro?“ Trucu je s parstan pruot njin an se je grede pingulu ta pred njin’. Daj ’an krat, daj drugo, daj to trečjo... Dokier se nieso karabinierji ujezli, mu lozli želieza za roke an ga parpel’ oku adnega kostanja. Takuo se nie mù vič ganit. Čeglih je preklinju an zmierju, se nie nobedan brigu zanj. Judje, ki so tuole gledal’, so se buj veselil’ videt tel’ teatro, ku makinje sledit u njih obračanju.« »An ti, kaj si dielu tan par njin, zaki ga nies ti branu?« san ga ustavu. »Al’ ist?! Saj niesan hodu ist dol na pot karabinierje dražit.« »Pa kiek si mú usedno opravit za tojga parjatelja?« »Pivo san mu odperiu an dajau ku medviedu, tarkaj de je biu, kàr so ga odvezal’, takuo pijan, de je zaspau le atu za kostanjan.« Prašu gan ga: »An ti kaj si nardiu?« »Paš ki! Proč san šu. Mene se nie tielo spat. Kàr sma se drug dan ušafala, me je prašu, kan san se zgubu. Se nie zmisnu za nič, se nie dovizu, de je biu parpet za kostanjan, zak’ je dražu karabinierje.« (73 - gre napri)
LJUDJE V POSOČJU
Beg pred nevihto v gorah visoko nad Sočo
hhh
Radoviednost 16. otuberja je svetouni dan hranjenja. U telin dnevu Andrea Segrè, ki uči na univerzi u Bologni, upraša še ankrat, naj se uči u šuolah, kuo je zdravo se hranit. Tuole naj zak je nimar vic predebelih otruok, naj zak je previc dobre hrane varžene proč. »Buojša spoznanja hrane pomaga lieuš živiet an se lieuš obnašat med sabo, pomaga znat vebrat to buojše jedilo brez poslušat komercialnih reklam, ki pejejo samuo do slavih modelu.«, prave.
Riceta ZAVITEK Z MELANCANO Če nas je na štier, nucamo 8 flet melancan, 8 flet specka, an eto grškega siera »feta«, 1 ardec peperon, 1 armen peperon, malo bielega suheha vina, zriban kruh, pu čebule, olivno oje.Parvo rieč uzamemo flete melancan, ki smo jih že diel' pod sú naj se lepuo otečejo an jih spečemo na gorki grill al' tu padiel', kjer se na partaka an ki smo jo že obelil'. Natuo tankuo zriežemo čebulo, očedemo an zriežemo u majhane kose peperone. Tu ponù ulijemo malo oja, pocvremo čebulo an doložemo peperone, ki polijemo s pu tace bielega vina an pustmo, naj se kuha na nizkin ognju za 45 minut. Če je trieba, doložemo malo uode. Pustmo, naj se pohladi, zamliejemo z mikserjan, denemo h kraju malo telega tocja, vesujemo ostalo u parmierno posodo, umiešamo grški ser »feta« zriežen u majhane koščicje, malo soli an zriban kruh, dok' parprava ne rata nomalo tarda pa ne previc. Na usako spečeno fleto melancane položemo fleto specka an umiešano parpravo. Zavijemo an ustavemo s štucikadentan. Položemo na obiejeno bando forna an denemo u foran že gorak 200° za 10 minut. Kàr je pečeno po varh polijemo toc, ki smo ga diel' h kraju an nesemo na mizo.
15. oktobra 2014
Loretta Primosig
an, kot naročen za nekaj urno potepanje po sončnih gorah visoko nad Sočo. Avto je parkiral na parkirišču pri Koritu in se z umirjenim korakom napotil v strmino Morizne. Takoj, ko se je dvignil nad gozd in se je pred njim odprl pogled po osončeni neskončnosti, je upočasnil korak, da bi s pogledom begal po čudovitih cvetlicah in pisanem svetu prebivalcev gorskega sveta. Poldne v Drežnici je že odzvonilo, ko je na vrhu Krasjega v družbi črnih krokarjev, ki sta čakala na svoj obrok, pospravil malico. V strmini pod seboj je opazoval čredo koz, ki so se iznenada pred nevidnim pastirjem pričele umikati iz travnate čistine, nekam v podnožje skalnih previsov. Vrh Krna so ovile megle, nebo nad Kaninom so pričeli prekrivati grozeče temni oblaki. Hitro se je spuščal po grebenu odločen, da se pred dežjem umakne v zavetje gozda. Strele in vetra ni hotel pričakati na čistini. Na planini je prehitel mlado družino iz Nemčije. Odrinil je velika vrata, ki ločijo pašno živino med planinama Zaprikraj in Zapleč ter počakal, da bi za turisti varno zaprl težka vrata. S pogledom je sledil članom šte-
D
vilčne mlade družine, ki je odhajala mimo njega, vsak izmed njih pa je pokimal in pozdravil. Najprej sta skozi vrata pohitela mlada fantiča nato mlada mama, ki se je nasmehnila ter mu namenila slo-
venski »hvala«. Za mamo je mimo smuknila simpatična deklica verjetno najstarejša izmed otrok, na koncu pa se je ob vratih za trenutek zaustavil oče s komaj dvoletnim ali le malo starejšim sinkom za vratom. Na licih očeta je opazil vidno zaskrbljenost, saj so bili oblaki vse bolj temni in grozeči. Pri drugih, zadnjih vratih sta urna dečka že uspela odriniti zapah in ponosna nad svojimi sposobnostmi, odprla vrata. Starejši je obstal in držal za zapah, da bi za zadnjim sam zaprl vrata. Hitel je po brezpotju pašnika ob pogledu na oblake, nabite z neukrotljivo energijo, ki so čakali le ugodnega stresa, da bi svojo vsebino spustili na zemljo, ga je pri srcu tesno stisnilo. Obrnil se je in se pognal nazaj v hrib, do kolovozne poti, po kateri se je družina pričela spuščati v dolino. Brez besed je dohitel očeta z malim dečkom za vratom, da bi ga vsaj za nekaj časa razbremenil. Mali se je krčevito stisnil očetu za glavo in z pogledom pripravljenim za jok odklonil zamenjavo nosača. Pač
(nadaljevanje prihodnjič)
dom
15. oktobra 2014
naše pravce
15
stran
PRASETA JE ZLUODI NESU, UCE PA ANJOVAC besedilo: ADA TOMASETIG - risbe: MORENO TOMASETIG
Ta par ni hiš su živiel’ oča mat an trije bratri. Su bli puno buoz an jin je bluo težkuo živiet. Takuo an dan, te narstarš se je pobrou služit po sviete. Hode, hode, pride čeu nu veliku kimetiju an atu je ostu za hlapca. Usak dan je uozu past praseta an uce, pa zvičer je dielu tau hlieve. Kàr je paršu konac lieta, je šu čeh gaspodarju an ga je uprašu njega plaču. Gaspodar pa mu nie teu nič dat: »Še previč si jedu an piu, za kar si dielu«, mu je jou an ga pošju skuoz urata. Puob se je pobrou vas žalostan damu. 'Nu malu cajta potle se pobere ta od hiše te sriednji an pride glih čeu tistu kimetiju an čeh tistemu gaspodarju. Usak dan je ustaju že pred dnen an je uozu past praseta an uce. Kàr je pasalu lietu, je šu čeh gaspodarju po plaču. Ma gaspodar mu nie teu dat še 'nega franka. Takuo an tele brat se je uarnu damu žalostan an prez plače. Na zadnju je šu ta od duoma te mlajši. Ku bratri je šu dielat glih tu tistu kumetiju. Te zadnje dni lieta je šu čeh gaspodarju an mu je jou : »Napravte ratingu. Preca bo nu lietu, ki dielan tle par vas an moja družina ima potriebu sudu.« »Še previč si jedu an piu, za kar si dielu! – je jou gaspodar – Anta s kajšno kuražo uprašaš plaču pred cajtan ? Nie še pasalu lietu!«
Puob, mučé, se je pobrou uoz hiše an je šu nazaj past praseta an uce. Se je usednu če na 'an kaman an sam sabu je pensu, de tist je muoru bit gaspodar an od njega bratru. Tekrat je šu od tode an kúpac z njega uozan. Nu koluo se je udielu tu an kaman an konj nie mú vič naprej. Puob, ki je tuole videu, se je parbližu an mu je pomou potisnit naprej uoz. Kupac ga je lepuo zahvalu an potle ga je uprašu: »Zaki si takuo žalostan an ka' misliš sam sabu?« » Je skor že nu lietu, ki dielan tle par telin gaspodarje – je jou te mlad – an od kar san zastopu, me ne neče plačat. Takuo ki nie plaču mojih bratru«. »Čujš – mu je jou kupac – te navadin jest, kuo 'maš narest. Prodaj mi use tele praseta, pardarži se samuo repe; upiči jih tu lužu an kàr gaspodar te bo uprašu, kje su praseta, mu porčeš, de jih je zluodi nesu.« Takuo sta se zglihala lepuo an kupac je šu po njega pot'. Puob je pa upiču use repe tu lužu. Čeh nuoč je paršu gaspodar. »Kje so moje praseta? – ga je uprašu – Use si jih zubu an šele češ bit plačan!« »Mi se huduo zdi – je jou te mlad –, ma niesan mú nič narest: je paršu zluodi an jih je use poulieku du paku, zak, je jou , de ta par vaši hiš sta punu žleht an malu pobožni. Pogledte, samuo repi su ostal’ tle na zemji.« Gaspodar je hitru parjeu an rep an ga je poulieku. Rep mu je ostu tu rokah, on je pa padu na rit tu lužu. 'Nu malu dni potle je nazaj pasu če tode tist kúpac: » Kuo j’ šluo?« je uprašu te mladega. »Dobru – je jou puob – , gaspodar je ostu takuo slavu, ki nie uagu nič reč.« »Sa' j’ pru – je jou kupac -, donas mi prodaš pa uce an porčeš gaspodarju, de anjovci so jih nesli u nebesa. Samuo tole čuotastu te pustin.« Kúpac mu je plaču uce an potle je šu. Puob je uzeu uco an se je spliezu gu an kostanj, ki je rastu at blizu. Je šu skor gu čime an je deu uco če na varh. Čeh nuoč je paršu gaspodar an mu je jou: »Kje so moje uce? Al so padle dol pod čelu?« »Ne, ne – mu je odguoru puob – previč sta molil’ ta par vaši hiš tele dni. Takuo Buog za van pokazat, de se še zmisne na vas, je pošju do na zemjo 'nega anjovca. An kàr anjovac je nazaj spoleteu u luht, use uce so šle za njin gu nebesa. Samuo adna je ostala, zak je čuotasta an nie mogla hitiet. Pogledte, se je ustabla gu čime tistega kostanja.« Gaspodar je pogledu u luht an je videu uco, ki je čepiela go na nin varhu. Brez nič reč, je šu z njega konjan. Puob je lepuo zašteu njega sude, jih je zaviu tu facu an svižge se je podrou damu.
16
zadnja stran
stran
Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko
s Štupce. Ob 12. bo sveta maša, ob 12.30 bo pašta za use, pečen kostanj an sladčine doma narete za dobrodielne namiene. Ob 14. bo plesala Beneška folklorna skupina Živanit, godle bojo ramonike. Organiza Planinska družina Benečije.
an info-point. Guoril' bojo: podbunieški šindiki, Camillo Melissa; project manager ZborZbirk an za raziskovalno postajo Zrc Sazu u Novi Gorici, Špela Ledinek Lozej, Roberto Dapit z Uidanske univerze. Tuole bo znotra čezmejnega projekta ZborZbirk.
>> ŠPIETAR >> na ogled do konca otuberja
>> AŽLA >> do 22. dičemberja
u Beneški galeriji razstava stripovfumetti Liquirizia e cardamomo sladko an poprano, ki sta jih napravla Fausto Gonzalez in Matteo Blasutig. Odparta od 17. do 19. ure od pandiejka do sabote.
Usako saboto ob 19. u farni cierkvi u Špietru
>> ŠPIETAR >> od pandiejka do sabote
od 17. do 19. ure je odparto Slovensko multimedialno okno.
>> VABILO NA KOSILO JESENI >> do 8. dičemberja
namien je stuort zapoznat tipična jedila, ku žličnjake, štakanje, žgance, štrukje an druge napravjene z domačimi pardielki. Sodelujejo gostilne: Alla trota par Špehonjah, All’antica na Krasu, Gastaldia d’Antro u Landarju, Le querce na Klančiču, Al giro di boa par Muoste, Alla cascata in Alla posta par Hločje, Al Colovrat na Briegu (Dreka), Al Vescovo u Podbuniescu, Da Na.Ti u Ošnijem, Da Walter u Utani, La casa delle rondini na Dugah, Ai Colli na Špesi, Monte Del re an Stara baba u Klenju, koča na Solarjeh (Dreka). Je trieba prenotat. Info:invitoapranzo.it.
>> ŠPIETAR >> u saboto 18. otuberja ob 9. uri
u sali konsiliar u Špietru bo okrogla miza go mez slovensko manjšino, leč, ki jo varje an žvilup teritorija. Organiza Slovenska kulturna gospodarska zveza-Skgz.
>> PODBUNIESAC >> u nediejo 19. otuberja ob 11.uri
bojo odparli muzej Blumarju an vasi
LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 € 25 Naročnine SLOVENIJA/SLOVENIA EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40
>> GORENJ TARBIJ >> u nediejo 19. otuberja
Burnjak. Program: od 10. ure naprej merkatin obartniških an kumečkih pardielku, ob 12.30 bojo začel' gost Splumats, ob 14.30 pride čarounik Flip. Na Burnjaku bosta lahko pokušal' domače dobruote an pečen kostanj z rebulo. Organiza Pro loco Sriednje s pomočjo druzih društvu an skupin
>> ČARNIVARH >> u nediejo 19. otuberja
Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX
15. oktobra 2014
dom
Domača modruost Vsak ima oči v samega sebe obarnjene
u centru od Komitata vasi bojo korši ginastike: u pandiejak od 18.50 do 19.50 bo pilates, u četartak od 18.50 do 19.50 bo gag in total body. Za informacije Sabrina, cell. 3338620735 (zvičer po 18. uri). Organizata Dinamik team, Cai Nediških dolin.
>> GREMO RIBE JEST >> u saboto 8. novemberja
u gostilno »Al Puntiglio«, u kraj Biverone - San Stino di Livenza. Se gre ob 10. uri s Čemurja, ob 11.15 iz Špietra (Belvedere), ob 10.30 z železniške postaje u Čedadu an ob 10.50 iz Remanzaga (kjer je biu star Buonacquisto). Se uarnete okuole 19. ure. Usak plača 55 euro (bus an kosilo). Za se upisat je cajt do 2. novemberja, pokličita Alda Martinig, na cell. 3381634266 al' pa obarnita se na bar »Da Toni« na Čemurju. Organiza društvo Pescatori sportivi Alborella.
>> GREMO U ISTRO NA TARTUFE >> u nediejo 9. novemberja
an na praznik Sv. Martina u vasi Momjan. Program. ob 8.00 se gre iz Špietra (pred kamunan), ob 8.10 iz Čedada (Mitri), ob 10. uri se pride u Koper, ob 12.30 bo južna s tartufi u Motovunu, popudan gresta u vas Momjan na muškat. Se uarnete okuole 21.00. Za bus an južno se plača 45 euru. Za se upisat je cajt do 31. otu-
berja, obarnita se na Inac u Čedadu na tel. 0432 703119. Organiza društvo Srebarna kapja.
>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> u nediejo 26. otuberja Burnjak u Marsinu
ganik, grah fiorina an stak an druge dobruote gostilne: Ai templari, La Zucule an Terminal Grotte u Zavarhu, Alle sorgenti u Mužacu, Bar Do/ Nova Coop u Bardu, Sempre sarà Stefanutti u Njivici, Skarifič u Teru. Je trieba prenotat. Informacije na sito kamuna Lusevera-Bardo.
Terske doline
Posočje
>> JESTI TOU TERSKI DOLINI >> ob koncu tiedna do 26. otuberja
>> KOBARID >> u saboto 25. otuberja, ob 15.00
Vas vabejo na pokušanje tipičnih domačih jedi, ku granperesa an pož-
Prevodi iz italijanščine v slovenščino in obratno Traduzioni dall’italiano allo sloveno e viceversa 348 5165977 mail: info@listscarl.com
Burnjak. Ob 9. uri se gre par nogah
na Dan muzeja u Kobariškem muzeju bojo odparli razstavo Takšne vojne si nismo predstavljali. Odparta usak dan od 10. do 17. ure.
U prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do polovice novemberja. Pošjajte nam obvestila do 27. otuberja na: info@slov.it Tel.-Fax 0432 701455 Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a metà novembre 2014. Inviateli entro lunedì 27 ottobre a: info@slov.it Tel.-Fax 0432 701455
NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE
dom
KULTURNO VERSKI LIST
Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 14. oktobra ob 15. uri
Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2. 3.
Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko
Madonna del Rosario a Prossenicco Rožarska nedelja v Prosnidu
Seguici! Sledite nam!
Ardeči alarm za slovenski jezik Allarme rosso per lo sloveno Slovenščina v zdravstvenih podjetjih Obbligo del bilinguismo nelle Ass
4.
215 bambini senza sloveno 215 otrok brez pouka slovenščine
5.
Drugi krog v Kobaridu in Bovcu Elezioni comunali in Slovenia
Diventa nostro amico Postani naš prijatelj
Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Usako saboto ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«. Vsako saboto ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«.
V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00
OKNO V BENEČIJO
tudi na internetu: www.radiospazio103.it