Giornale Dom

Page 1

Quindicinale | petnajstdnevnik - anno L n. 2 31. januarja 2015 - Euro 1,20

Polemike v Benečiji

Novoletno srečanje

Kaj pa, ko bi zaplapolala ameriška zastava? stran 4

Že 45 let se sosedje dobro razumemo stran 7

Naš pust v Škrutovim

Kanalska dolina

7. februarja sprevod beneških skupin stran 9

Uprave stavijo na jezikovna okenca stran 11

Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy

Dreka, Sriednje in Sauodnja dielajo, de bi ustanovili unijo beneških kamunu

UVODNIK

Kuražno naprej za avtonomijo

Združiteu far bi na nič rešila Marino Qualizza

di se, de Dežela FJK an Videnska nadškofija imata podobne probleme, zak' obie četa preurediti kamune al' fare, de bi napravile administrativne enote, ki uključejo veliko število ljudì. Za našo škofijo problem niso samo majhane fare, kar je tudi ries, ampa najparvo pomanjkanje duhovniku. Če pomislemo, de smo petdeset liet od tega v špietarski foraniji štieli 26 duhovnikov an de jih je donas stalnih samuo 4, lahko zastopemo, kje so težave. Parva oblika je združiti kupe vič far, de takuo nastanejo buj velike enote. Tuole nie težkuo, a na parnese dobrih rezultatu, zak' gre buj za tehnično an abstraktno rešiteu, ki se jo more lahko napraviti z računalnikom, pa se spremenì le zunanja podoba. Muoramo pa viedeti, de kar je narbuj važno, je stik an srečanje z ljudmi. Tala je donašnja težava an bo rasla vsak dan vič. Na moremo pozabiti, de kristjanska viera se nie rodila v glavi kajšnega modrijana, ampa v zbranem božjem ljudstvu, ki je poslušalo božij glas an ga je gledalo uresničiti v poštenem življenju an v skarbi adnega do druzega. Vse druge rečì so izhajale od tele korenine, ki je viera v Boga an ljubezen med ljudmi. Zatuo je prù, de se močì spravejo kupe, de bi se pomagali lieuš, ki se more, a je glavna stvar drugje. Trieba je zagotoviti vsaki veliki al' majhani vasì parsotnost kajšnega voditelja, zak' brez njega ljudjè se na zberejo nikoli kupe. Imamo že kajsno pobudo, ki nam more dati dobre nasvete. V naših vaseh, sevieda na pobudo famoštra al' kaplana, smo znali peljati naprì božično devetico tudi, če po začetku, duhovnik ni mogu biti nimar parsoten. Od telega majhana špiegla se moramo predstaviti, kuo iti naprì v cielim lietu. Takuo nie tarkaj pomembno – čene zavoljo kajšnega, ki na sprime tele spremembe –, če iz naših far naredè adno samo. Veliko dielo je v tem, de v vsaki skupini ušafamo adnega človieka al' vič ljudi, ki bojo kupe s famoštram znali klicati kupe ljudì, učiti te male, obiskati te boune an te stare. Tuo je, de navadno dielo postane nimar buj dielo vsieh viernih ljudì, ki imajo skarb, vsaj za dvie reči. Parva je ohraniti svojo viero. Druga je dati zgled, kakuo nam kristjanska viera pomaga pametno an pošteno živieti. Bi bluo že nekaj izrednega, četudi navadnega za vsakega kristjana.

Z

T

rije kamuni se brez strahu tučejo, de bi Benečija imiela svojo administrativno avtonomijo in bi se na zauoj reforme lokalnih avtonomiji potopila v laškim muorju. Dreka, Sriednje in Sauodnja so te narbuj majhani kamuni v Nediških dolinah, pa jim ne manka kuraže in z vsiemi močmi podperjajo idejo, de bi ustanovili unijo beneških kamunu. Njih dielo je že obrodilo parve sadove, saj so za tako povezavo tudi Garmak, Bardo in Tipana. Špietar, Svet Lienart in Podbuniesac pa na vejo kakuo in kam. Nieso sparjeli iniciative Dreke, Sriednjega in Sauodnje, pa so zastrašeni pred željami čedajskega kamuna, ki sili za veliko unijo, ki bi segla celuo do Pavie di Udine in bi imiela 65 tavžint ljudi. Regionalni odbor bo na pou miesca febrarja odloču, kajšne bojo nadkamunske unije in kateri kamuni bojo v njih. Reforma pravi, de je trieba unije napraviti v konfinah donašnjih socialnih okraju, ki naj bi imieli manku 40 tavžint prebivaucu al’ 30 tavžint, če gre za gorski teritorij. Po teli logiki bi Benečijo arzpartili na dvie Unije. Nediške doline naj bli ble s Čedadam, Manzanam, San Giovanni al Natisone in drugimi, Terske pa s Čento, Povolettam, Reano, Tricesimam. Rezija in Kanalska dolina z Guminam. Sevieda, bi veliki kamuni v ravnici ukazovali tudi gorskemu teritoriju in Slovencam. A je tudi druga pot. Reforma določa, de 32 kamunu, kjer živé Slovenci, par ustanovitvi novih medkamunskih zvez lahko na spoštujejo kriterja, de so kamuni adan blizu te drugega, de kupe imajo narmanj trideset tavžint ljudi in de so v le tistim socialnim okraju. Tuole pomieni, de bi se lahko kamuni, kjer je priznan slovenski jezik, med sabo povezali in takuo bi naši ljudje sami skarbieli za vse opravila in imieli v rokah prihodnost svoje deželice. Pravijo pa, de bo regionalni odbor težkuo tuole dovoliu in bo na vse viže špalu pravico Benečije do avtonomije. Vseglih naši kamuni muorajo iti po teli poti. Šindiki in te drugi lokalni politiki imajo dužnuost braniti svoje ljudi.

Pardružili so se jim še Garmak, Bardo in Tipana

– beri na 5. strani –

SOTTO LA LENTE

Gli ambienti slovenofobi proseguono nei «depistaggi» sull’identità di Slavia, Resia e Valcanale

Dopo settant’anni nulla è cambiato a presidente dell’Istituto per la cultura slovena, Bruna Dorbolò, a Kobarid ha parlato nel suo dialetto della valle del Natisone e tutti l’hanno compresa e applaudita. Il kulturni dom era gremitissimo per il 45° incontro tra gli sloveni della provincia di Udine e dell’alta valle dell’Isonzo. In platea c’erano i vicini dei coumuni di Bovec, Kobarid e Tolmin, molte autorità provenienti da Lubiana e da altre parti della Slovenia, ma nessuno ha avuto difficoltà a capire le parole della rappresentante degli sloveni della provincia di Udine. E così quell’intervento ha avuto il pregio di smentire nella maniera più

L

semplice ed efficace le storielle sulla non slovenità e autonomia linguistica delle parlate delle valli del Natisone e del Torre, di Resia e della Valcanale. «Dialetti slavi e non sloveni», è il ritornello ripetuto come un disco rotto dagli ambienti slovenofobi. Ma se Bruna Dorbolò avesse parlato in Croazia, Cechia, Polonia, Bulgaria o Russia – o in qualsiasi altro Paese nel quale si parla una lingua slava – nessuno l’avrebbe intesa. Forse avrebbero colto qualche parola qua e là, ma il senso dell’intervento sarebbe restato oscuro. Purtroppo, da qualche tempo i «depistaggi» sull’identità dei dialetti

delle valli slovene del Friuli sembrano avere ripreso fiato, complici una diffusa pigrizia intellettuale, che impedisce a molti di attingere alle fonti serie – tutte concordi sulla slovenità – e i complessi di inferiorità, inculcati in quasi 150 anni di assimilazione. Proprio su questi due elementi fanno leva gli strateghi della disinformazione. «Sostengono che siamo un riccio non caduto dal suo castagno al fine di non offrire le sue dolci castagne, ma di aspettare che marciscano», ha detto Dorbolò per spiegare come si tratti di una campagna attentamemente orchestrata. E non importa che non abbia fondamento scientifico e i

suoi fautori rischino il ridicolo. È lampante, infatti, che le teorie windish, rosajane, ponassin e natisoniane nient’altro sono che il proseguimento delle politiche di assimilazione. A sentire e leggere – ora soprattutto sui social network – certe argomentazioni, torna alla mente l’episodio del segretario comunale di Savogna, riportato da don Antonio Cuffolo nel suo diario, che alla commissione alleata balbettò: «Sì, si parla lo slavo, ma uno slavo che è un dialetto della lingua italiana e non ha nulla a che fare con lo sloveno». Era il 30 marzo 1946. Son passati quasi settant’anni...


2

versko življenje

stran

31. januarja 2015

dom

PAPEŽ FRANČIŠEK o apostolskem potovanju--na Šrilanko in Filipine, ki je potekalo od 12. do 19. januarja Zgodovina Zgodovina kultura kultura

Piskuline za življenje v Nediških dolinah

V nediejo, 1. febrarja, italijanska katoliška cierku praznuje 37. Dan za živjenje. Karitas špietraske foranije bo ob teli parložnosti pred cierkvami v Nediških dolinah predajala piskuline. Kar bojo zaslužil’ , bo šlo Centru za pomuoč življenju v Vidnu, zadrugi il Melograno v kraju Reana in foranialni Karitas, de bi pomagala potriebnim ljudem na teritoriju, ki jih je zauojo ekonomske krize nimar vič.

A quali figli lasceremo il mondo? «Che mondo lasceremo ai figli, ma anche a quali figli lasceremo il mondo?». Parte da questa preoccupazione il messaggio dei vescovi per la 37ª Giornata per la vita che la Chiesa italiana celebra domenica 1 febbraio. «L’aborto – spiegano i vescovi – è una delle cause di questa situazione, impedendo ogni anno a oltre centomila esseri umani di vedere la luce». Nel messaggio, intitolato «Solidali per la vita», si legge che, «quando una famiglia si apre ad accogliere una nuova creatura, sperimenta nella carne del proprio figlio ''la forza rivoluzionaria della tenerezza'' e in quella casa risplende un bagliore nuovo non solo per la famiglia, ma per l’intera società», ma «il preoccupante declino demografico che stiamo vivendo è segno che soffriamo l’eclissi di questa luce». Infatti, osservano i vescovi, «la denatalità avrà effetti devastanti sul futuro: i bambini che nascono oggi, sempre meno, si ritroveranno ad essere come la punta di una piramide sociale rovesciata, portando su di loro il peso schiacciante delle generazioni precedenti». Nelle valli del Natisone la Caritas foraniale domenica 1 febbraio organizza la vendita delle primule davanti alle chiese nelle singole frazioni. Il ricavato verrà devoluto al Centro di aiuto alla vita di Udine, alla cooperativa il Melograno di Reana e alla Caritas foraniale per aiutare le persone bisognose sul territorio, il cui numero è in sensibile crescita.

Dve jagnjeti za izdelavo palijev

Cerkev 21. januarja obhaja liturgični praznik sv. Neže, mučenke, ki je živela v 3. stoletju. V skladu s tradicijo so papežu Frančišku v atriju Doma sv. Marte, pred splošno avdienco, prinesli dve jagnjeti, ki sta bili predhodno zjutraj blagoslovljeni. Iz volne jagnjet, ki so jih vzredile redovnice iz rimskega samostana sv. Lovrenca v Panisperni, bodo izdelani paliji novih nadškofov metropolitov.

Zdrave družine so bistvene Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo za življenje današnje družbe

S

R. V.

plošna avdienca papeža Frančiška je 21. januarja bila posvečena apostolskemu potovanju na Šrilanko in Filipine, ki je potekalo od 12. do 19. januarja letos. Potovanje je bilo predvsem »radostno srečanje s cerkvenimi skupnostmi, ki v tema državama pričujejo o Kristusu«, kot je dejal sveti oče takoj na začetku kateheze. Potrdil jih je v veri in misijonarskosti. Spodbudil je tudi medverski dialog, ki je v službi miru, ter pot k edinosti in družbenemu razvoju, predvsem s protagonizmom družin in mladih. »V srcu bom vedno hranil prazničen sprejem s strani množic, v nekaterih primerih prav ogromnih, ki je spremljal pomembne trenutke potovanja,« je zatrdil.

Spregovoril je o srečanjih z družinami in mladimi v Manili ter ju označil kot »izstopajoče trenutke obiska Filipinov«. »Zdrave družine so bistvene za življenje družbe,« je poudaril. »Videti veliko številčnih družin, ki sprejemajo otroke kot pravi dar Boga, daje tolažbo in upanje. Vedo, da je vsak otrok blagoslov.« Pripomnil je, da nekateri govorijo, kako sta družina z mnogimi otroki in rojstvo mnogih otrok med razlogi za revščino. Po Frančiškovem prepričanju gre za poenostavljeno mnenje. Glavni razlog revščine je ekonomski sistem, ki je osebo iztrgal iz središča in je na njeno mesto postavil denar; ekonomski sistem, ki izključuje, vedno izključuje: izključuje otroke, ostarele, mlade brez dela …, in ki ustvarja kulturo odpadkov, v kateri živimo. Navadili

Ekonomski sistem ustvarja kulturo odpadkov

Papež je daroval mašo pred sedemilijonsko množičo.

smo se napreč gledati odvržene osebe. »To je glavni razlog za revščino in ne številčne družine,« je še enkrat poudaril Frančišek. Na Filipinih je zato spomnil, kako pomembno je varovati družine, ki se spoprijemajo z

različnimi grožnjami, da bodo lahko pričevale o lepoti družine v Božjem načrtu. Prav tako je treba braniti družine pred novimi »ideološkimi kolonizacijami«, ki napadajo njeno identiteto in poslanstvo.

IL PAPA ESORTA OGNI POPOLO A CONSERVARE LA PROPRIA IDENTITÀ

N

ella globalizzazione è importante «che ogni popolo, ogni parte, conservi la sua identità, il suo essere, senza essere colonizzata ideologicamente». Durante il volo di ritorno dal viaggio apostolico in Sri Lanka e nelle Filippine, nella conferenza stampa ha stigmatizzato ogni tentativo di colonizzazione ideologica. Un crimine che anche gli sloveni della Slavia, di Resia e della Valcanale conoscono da 150 anni a questa parte.

«Entrano in un popolo con un’idea che niente ha da fare col popolo; sì, con gruppi del popolo, ma non col popolo, e colonizzano il popolo con un’idea che cambia o vuol cambiare una mentalità o una struttura», ha denunciato il Papa. «Durante il Sinodo – ha proseguito – i vescovi africani si lamentavano di questo, che è lo stesso che per certi prestiti si impongano certe condizioni. Io dico soltanto questa che io ho visto. Perché dico “colonizzazione ideologica”? Per-

PREDSEDNIK POKRAJINE VIDEN

ché prendono proprio il bisogno di un popolo o l’opportunità di entrare e farsi forti, per mezzo dei bambini. Ma non è una novità questa. Lo stesso hanno fatto le dittature del secolo scorso. Sono entrate con la loro dottrina. Pensate ai Balilla, pensate alla Gioventù Hitleriana. Hanno colonizzato il popolo, volevano farlo. Ma quanta sofferenza». Secondo il santo padre «i popoli non devono perdere la libertà. Il popolo ha la sua cultura, la sua storia;

ogni popolo ha la sua cultura. Ma quando vengono condizioni imposte dagli imperi colonizzatori, cercano di far perdere ai popoli la loro identità e fare una uguaglianza. Questa è la globalizzazione della sfera: tutti i punti sono equidistanti dal centro. E la vera globalizzazione non è la sfera. È importante globalizzare come il poliedro, cioè che ogni popolo, ogni parte, conservi la sua identità, il suo essere, senza essere colonizzata ideologicamente».

Pietro Fontanini poslal posebno pismo papežu Frančišku

Za kanonizacijo blaženega Ulrika

»B

iser furlanskega naroda, pričevalec vrednot vere, ki so temeljnega pomena za Furlanijo, majhno deželo, kjer živi preprost, a delaven narod, sposoben sprejemanja drugih kultur in narodov, ki so v prejšnjih stoletjih prišli v te kraje in ustvarili edinstveno območje.« Tako se začenja pismo, ki ga je predsednik Pokrajine Viden Pietro Fontanini poslal Svetemu očetu papežu Frančišku in s katerim je podprl predlog za kanonizacijo blaženega Ulrika Pordenonskega. Predsednik je pismo poslal 4. oktobra ob prazniku sv. Frančiška, predstavil pa 14. januarja, na dan ko potekajo slovesnosti v čast blaženemu Ulriku. »Furlani že stoletja častijo lik blaženega rojaka – nadaljuje predsednik – še posebej v videnski cerkvi Karmelske Matere božje, kjer je ohranjena skrinja z njegovimi posmrtnimi ostanki, in upajo v razglasitev za svetnika. Blaženi misijonar Ulrik spada v oglejsko tradicijo, ki je nastala iz mučeniškega pričevanja sv. Mohorja, škofa, in Fortunata, diakona, zavetnikov mesta Videm in celotne dežele in iz katere izhaja tudi

4. NEDIEJA MED LIETAM

Želieli so ga poslušati Evangelij po Marku (1,21-28)

P blaženi Bertrand, oglejski patriarh v 14. stoletju, v času Ulrikovega misijonskega potovanja na Daljni vzhod.« Blaženega Ulrika Pordenonskega pa ne častijo samo v Vidnu, ampak tudi v drugih krajih v Furlaniji, predvsem v Huminu, kjer je upodobljen na triptihu v t.i. celici sv. Antona in na enem izmed vitrajev novega svetišča, in v Čedadu, kjer je bil leta 1316 in so ga upodobili na freski v takrat frančiškanski cerkvi. Spomin nanj hranijo tudi v kraju Castello di Porpetto, kjer je blaženi bival leta 1317, pred odločitvijo, da postane

misijonar. Najlepši izraz pobožnosti do blaženega Ulrika pa so, po mnenju predsednika Fontaninija, misijonski poklici, predvsem do daljne Kitajske: pater Basilio Brollo iz Humina, ki je bil, do smrti leta 1704, apostolski vikar v kraju Shensì; jezuit Tristano D’Attimis, v 19. stoletju furlanska škofa Giuseppe Domenico Rizzolati iz Clauzetta in Pietro Paolo De Marchi iz kraja San Vito al Tagliamento ter v 20. stoletju Tarcisio Martina iz Ospedaletta pri Huminu in Celso Costantini iz kraja Castions di Zoppola.

ridejo v Kafarnaum. Hitro v saboto je stopu v shodnico an učiu. An so želieli ga poslušati, zaki učiu jih je, kakor kduor ima oblast an ne kakor tisti, ki so učili Pismo. Bil je pa v shodnici človek z nečisti duham, ki je zaueku: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si paršu, de nas pogubiš? Viem, kduo si – svetnik božji.« Jezus mu je zapoviedu: »Zamuči an puojdi iz njegà!« An nečisti duh ga je stresu an zaueku z močnim glasam ter šu iz njega. An čudvali so se vsi, takuo de so se med sabo vprašavalii: »Kaj je tuole? Novuo učilo, učilo z oblastjo? Celuo nečistim duhovam ukazava an ga ubogajo!« An glas o njim se je hitro arzšieru okuole po vsieh krajih v Galileji.


dom

31. januarja 2015

TESTIMONIANZE

zgodovina - kultura

stran

3

Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

A cent’anni dall’inizio della Prima guerra mondiale nelle valli e sulle montagne della Slavia

«La mia prima santa messa Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo fu come un allegro funerale» Quali i motivi della mobilitazione che costrinse don Cuffolo a presentarsi in caserma il 15 luglio 1914? Giorgio Banchig

Q

uali furono le motivazioni della mobilitazione che costrinse il novello sacerdote don Antonio Cuffolo a presentarsi in caserma il 15 luglio 1914? La domanda è giustificata dal momento che nessuna dichiarazione di guerra era stata annunciata in seguito all’attentato di Sarajevo del 28 giugno. Nemmeno l’Austria aveva dato l’ultimatum alla Serbia pur avendo l’intenzione di aggredirla in tempi brevi con l’avallo dell’imperatore germanico Guglielmo II. Appena il 22 luglio l’Italia, che era legata all’Austria e alla Germania dalla Triplice alleanza, di fronte all’alta probabilità di un conflitto austro-serbo pose la questione della compensazione territoriale a proprio favore prevista dall’articolo 7 del Trattato nel caso in cui uno dei due stati avesse occupato territori nei Balcani. Nella prima metà del mese di luglio del 1914, dunque, almeno ufficialmente non c’era in Italia nessun rumore di armi. Il 1° luglio era morto improvvisamente il capo di stato maggiore dell’esercito, gen. Alberto Pollio, considerato troppo filoaustriaco, per questo ci fu chi sospettò che fosse stato avvelenato dalla fazione opposta; il 6 luglio, in una riunione dei comandanti d’armata, fu proposto a succedergli il gen. Luigi Cadorna, che però solo il 27 luglio assunse effettivamente l’incarico. Qual è stato, allora, il motivo della mobilitazione della classe 1891, alla

Foto d’archivio di Plestišča/Platischis, paese d’origine di don Antonio Cuffolo.

quale apparteneva don Cuffolo? La motivazione ufficiale era molto vaga. Il governo sostenne di aver bisogno di truppe già addestrate, per lasciare alle reclute il tempo di terminare l’istruzione militare. Molti pensarono che si trattasse di un preludio per un intervento italiano in Albania, dove continuava l’insurrezione contro il principe Guglielmo, militare e uomo politico tedesco, e fra le grandi potenze si pensava di sostituirlo. Altri sostenevano che il governo si preparava ad arginare nuove insurrezioni popolari anarco-socialiste contro una serie di riforme introdotte da Giovanni Giolitti, come quelle che tra il 7 e il 14 giugno infiammarono le Marche, la Romagna e la Toscana passate alla storia sotto il nome di «Settimana rossa». Nessuno diceva apertamente che l’Italia si stava preparando a muovere con l’Austria contro la Serbia. Ed era questo il motivo della mobilitazione come fece capire lo stesso don Cuffolo, che il

12 luglio, uscito dal duomo di Udine appena ordinato sacerdote, lesse con sconcerto i manifesti che lo richiamavano alle armi. «Una mazzata sulla testa – scriveva il parroco di Lasiz ricordando quel 12 luglio 1914, festa dei Santi Ermacora e Fortunato, in cui fu ordinato sacerdote –: addio poesia della prima messa tanto sospirata e tanto minutamente preparata per la domenica seguente, 19 luglio 1914. Vesti nuove, ricordini di tre qualità già stampati, 50 kg di confetti grossi col rosolio, bottiglie di ramandolo, ecc., tutto buttato via. Impossibile descrivere il mio stato d’animo e quello di mio povero padre e di Agostino. Siamo rimasti senza parola, inebetiti. Se la mobilitazione fosse stata fatta dopo il 19, transeat [passi]; già si prevedeva che prima o dopo avrei dovuto tornare in caserma a causa di quei prezzolati interventisti, ma dover sacrificare la felicità della prima messa, per la quale era tutto pronto, veder annul-

late le tante spese… era un colpo che uccideva. Mi ero tanto strapazzato durante l’anno per aggiornarmi [negli studi] coi compagni dopo tanto tempo perduto alle armi; ero ridotto ad uno scheletro, avevo estremo bisogno di riposo ed invece mi capitò addosso questa tegola. Che fare? Non era tempo da perdere: stabilii di cantar la prima messa nel martedì seguente e col padre e il fratello corsi a prendere il treno per Tarcento. Da Tarcento a piedi fino a Platischis a portare la… lieta novella. Ecco il più bel giorno della mia vita. In paese grande costernazione. Il paese, con a capo il cappellano, don Natale Zufferli, felice di aver finalmente una messa nuova (l’ultima era quella di don Giuseppe Cormons che nessuno più ricordava) aveva fatto grandiosi preparativi per la domenica seguente, 19 luglio 1914. Lunedì 13, mobilitazione di tutta la popolazione. Immaginarsi la mia povera mamma, i miei fratellini! La

notizia si divulgò per i paesi vicini. Il giorno dopo, martedì, tutto era pronto. Un vero corridoio di archi da casa mia alla chiesa. Forestieri da ogni parte: da Taipana, Subit, Montemaggiore, ma specialmente da Prossenicco, Bergogna, Longo. Da Madonna di Aprato, dove era cappellano, era arrivato mio cugino don Valentino Cuffolo, che da più decine di anni non aveva visto Platischis. M’ha fatto da padrino. Da Erbezzo era arrivato don Luigi Clignon per la predica. Tutta Montefosca. Il buon pre Genio Dorbolò da Prossenicco, don Luigi Novak parroco di Bergogna, il vicario di Longo don Valentino Knavs e parecchi altri sacerdoti e chierici. Tutto magnificamente organizzato dal dinamico cappellano don Natale Zufferli e secondo le tradizioni e le usanze locali. Corteo dalla casa alla chiesa, Veni Creator, durante la messa splendida predica di don Clignon, il predicatore più conosciuto della Slavia Italiana. All’offertorio il tradizionale bacio delle mani coll’“ufar” ecc. La chiesa gremitissima e l’antistante piazza pure. Corteo alla canonica. Pranzo di nozze con una cinquantina di invitati, anche il maresciallo dei carabinieri, le maestre ecc. Tutto magnificamente organizzato dal bravo cappellano. Allegria molto temperata dal pensiero della mia tragica sorte. I miei poveri genitori pareva assistessero ad un… allegro funerale; con loro anche il fratello Zanut. Agostino, Vittoria, Giuseppe, Luigi erano troppo piccoli per comprendere la mia disgrazia. L’unico che teneva vivo l’ambiente era il cappellano di Montemaggiore, don Antonio Cencig. Funzione pomeridiana, Te Deum, distribuzione di ricordini, confetti ecc. Congedo dagli invitati. Ogni famiglia di Platischis ha avuto un sacchetto di confetti, un pezzo di focaccia ecc. Stanco, sfinito, ho dormito in canonica, emozionato più che dalla bella riuscita della festa dalla preoccupazione per il mio immediato avvenire». (2-continua)

PISMO Bralci Doma vabljeni k sodelovanju pri projektu ob stoletnici izgradnje železnice, ki je vozila iz Čedada v Kobarid

Stoletnica železnice Čedad-Kobarid

L

eta 2016 bo minilo sto let od izgradnje ozkotirne železniške povezave Čedad – Kobarid. Res je, da je bila sprva za potrebe vojskovanja zgrajena samo do Sužida, po vojni pa dokončana do Kobarida. Leta 1932 so jo oblasti zardi nerentabilnosti ukinili. Nanjo so ostali le spomini. Ob trasi so še danes na veliko mestih vidni sledovi in zgradbe, ostanki iz časa ko je bila železnica v funkciji. Zbirati sem pričel material o tej železniški povezavi, ker bi rad ob 100 letnici izdal knjigo, ki bo govorila o njej. Ne samo iz tehničnega vidika, temveč tudi o ljudeh in njihovih doživljanjih in spominih nanjo vse od Kobarida, vaseh ob Nadiži, kjer je potekala, do Čedada. Bralce časopisa Dom naprošam, da mi pomagajo, da bi zbral čim več zgodb in spominov na to progo, da mi odkrijejo, če so še kje vidni os-

tanki proge, da bi to zabeležil na fotografiji. Mogoče ima kdo doma tudi še vozni listek ali kakšno fotografijo in drug material, ki je spomin nanjo. Vaše spomine, zgodbe in pripovedi vaših staršev o železnici (lahko tudi v italijanskem jeziku ) in vaše vedenje o njej bi bilo zame zelo dobrodošlo, zato vas prosim, da me o tem obvestite: - na uredništvo časopisa Dom, Čedad, Borgo San Domenico, 78, telefon 0432701455, e-mail: redazione@ dom.it; - meni osebno Vojko Hobič, Pri malnih 31, 5222 Kobarid, telefon 00386 04234051, ali e-mail:vojko. hobic@siol.net; Z vašo pomočjo bomo iztrgali iz pozabe tudi ta del naše skupne zgodovine ob Nadiži in jo ohranili. Vojko Hobič

Il sig. Vojko Hobič chiede ai lettori del Dom di collaborare al suo progetto. In occasione del centenario della costruzione, nel 2016, darà alle stampe un libro sulla ferrovia Cividale-Caporetto . Costruita nel 1916, ha smesso di funzionare nel 1932, perché considerata infruttuosa. Di questa ferrovia sono rimasti dei tratti lungo la strada che collega Cividale a Caporetto. Si chiede pertanto, ai lettori un aiuto a «ricostruire» quella ferrovia, inviando foto, testimonianze (in italiano e in sloveno) o magari qualche vecchio biglietto a: - redazione Dom, Cividale, Borgo San Domenico, 78. Telefono 0432701455, e-mail: redazione@ dom.it; - Vojko Hobič, Pri malnih 31, 5222 Kobarid. Tel. 00386 04234051, oppure e-mail:vojko.hobic@siol.net


4

poglobimo in premislimo

stran

l’Opinione di

31. januarja 2015

dom

O DVIEH POLEMIKAH, ki so jih v Benečiji vnetili desničarski politiki Zgodovina Zgodovina - ŠKODLJIVIH kultura - kultura

Riccardo Ruttar

In če bi zaplapolala ameriška zastava?

Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo Dal pennino al cinguettio

piccoli automi crescono

giovani di oggi difficilmente hanno avuto l’occasione di trovarsi come banco di scuola quei tavolini di legno a due posti con il piano inclinato alzabile e con nell’angolo a destra e nel centro due fori per il calamaio; il tutto su una pedana con panca/sedile incorporato. Nei due fori al bordo del piano due vasetti di vetro, tipo yogurt, che il bidello premurosamente rabboccava con inchiostro nero. Vi si intingeva il pennino innestato su un’asticella, un attrezzo che, dopo la piuma d’oca, ha educato milioni di ragazzi e adulti a stabilire un contatto diretto tra il cervello e la mano per trasmettere su un foglio di pergamena o di carta il contenuto del cervello stesso. Quel pennino costava poche lire, ma per noi scolari d’altri tempi era prezioso perché da esso dipendeva il risultato dei nostri sforzi di scrivani in erba. Ci voleva del tempo perché la scrittura ci riuscisse fluente, possibilmente comprensibile, con le lettere, che unite tra loro componevano le singole parole. Bei tempi, quelli. Non che dei tempi odierni ci si debba lamentare, tuttavia… oggi che i pennini di allora sono cimeli museali, sfido chiunque a comporre una lettera alla fidanzata con quello strumentino da amanuense. Tra una parola e l’altra c’era perfino il tempo di pensare. Lo scritto rimaneva tale e per correggersi non c’era il tasto ‘delete’ o ‘cancel’; si strappava la pagina. Vuoi mettere adesso la tastiera del computer! Si è velocizzato tutto, tanto che non si trova più nemmeno il tempo per riflettere su che cosa si immette sullo schermo. Non parliamo poi dei cellulari e smartphone che tra sms, facebook e twitter e quant’altro, riducono la comunicazione scritta alla capacità interpretativa del ricevente. Siamo dominati da una tale fretta, da un bisogno di concisione che invece di comunicare tra noi in senso compiuto ci siamo messi a «cinguettare». E a chi viene in mente più il pennino da intingere nell’inchiostro? Non lo pretendo; d’altronde per l’umanità è il tempo della corsa a vivere veloci, a produrre per consumare, a inseguire un qualcosa che, più corriamo, più si allontana, come la nostra ombra che si allunga al calare della sera. E non c’è più tempo da perdere, neppure coi bambini alti un soldo di cacio. È il progresso; la scienza cibernetica ci offre prospettive incredibili e ce le indicano le civiltà più progredite e all’avanguardia. Vedasi la Finlandia. Calamaio, pennino? Non scherziamo! Neppure la penna o la matita; non l’assortimento dei colori nell’astuccio di scuola. Cartella? Al bimbo, varcata la soglia dell’aula, trova sul suo banco, pardon, sulla sua «consolle» schermo e tastiera. Non c’è tempo per le aste. Le letterine dell’alfabeto sono già tutte lì, basta scovarle, premere il pulsantino ed eccole lì pronte per essere mischiate. Niente paura se si sbaglia, c’è il correttore automatico. Non è uno scherzo. Da quest’anno in Finlandia non si insegnerà più ai bimbi la scrittura manuale, men che meno a tracciare su un foglio di carta le letterine in corsivo per poter fare una firma «non digitale». Tempo perso. Minna Harmanen, membro del Consiglio nazionale dell’educazione finlandese, asserisce: «…crediamo che saper scrivere al computer sia in questo momento più rilevante, nello svolgimento della vita di tutti i giorni»! Niente più corsivo né ortografia o calligrafia, quindi, ma l’apprendimento diffuso di una competenza oggettivamente molto richiesta dal mercato del lavoro: il fluent typing. Cosa conta oggi per l’essere umano? Rispondere al mercato del lavoro. Al mercato! E i piccoli automi crescono. Di questo passo senza computer non sapranno più nemmeno legarsi i lacci della scarpe. E… mi raccomando: niente discorsi oltre 140 caratteri! Il »«cinguettio» non lo prevede.

I

LE MILLE PAGINE DI DON MARIO GARIUP

J. H.

D

vie med sabo tesnuo povezani polemiki sta v parvih tiednah novega lieta oživieli politiko v Benečiji. Parva je bla okuole slovenske zastave (bandiere), ki je ‘an dan plapolala par koči Planinske družine Benečije na Matajure. Kajšan je nardiu fotografijo an napravu velik škandal, kakor bi bluo niek’ nedopustnega. Tista koča je privatna in sevieda vsak ima pravico okrasiti, oflokati svoj dom, kakor mu je buj vseč. Drugač je, če gre za javne ustanove (enti pubblici). Italijanski zakoni (leci) pravijo, de se, kjer je slovenska manjšina, obiesi par italijanski in evropski tudi slovenska zastava. Tuole pa se v naših krajeh zdi čudno, zatuo ki so Benečija, Rezija in Kanalska dolina zastrupljene s pruotislovenskim nacionalizmam. Že v goriški in taržaški provinci, v kamunah, kjer žive Slovenci, imajo obiešene slovenske zastave. Tudi v Sloveniji in na Harvaškem, kjer je italijanska manjšina, plapola na vsieh javnih hramah, naj gre za daržavne al’ lokalne inštitucije, italijanska zastava. Tuole se vidi v Ankaranu, Kopru, Izoli, Piranu, Bujah, Poreču in takuo naprej. Par nas pa imamo samuo adan parmier. V sejni dvorani (sali za riunione) na Gorski skupnosti Ter, Nediža in Barda v Špietru je par italijanski in evropski že puno liet tudi slovenska zastava. Tuole nie nobedenga zmotilo in nie bluo polemik, zatuo ki je po zakonu. Regionalni svètnik (konsiljer) Roberto Novelli, ki je napravu polemiko, zaki par koči na Matajure nie bla obiešena tudi italijanska zastava, bi napravu svojo dužnuost, če bi vprašu, zaki nie slovenske zastave na kamunah, kjer je priznana slovenska manjšina. Tudi v Čedadu. Problem je, de naši ljudje na poznajo telih reči in jih zatuo lahko vsak vlači za nuos. Imamo vse evropske,

italijanske in regionalne zakone na naši strani, pa problem je v glavi. Skor 150 liet smo pod asimilacijsko politiko in se je strah do vsega, kar je sloveskega, globoko vsadiu v podzavest (subconscio). Sigurno bi se na nobedan oglasiu, če bi na Matajur obiesili amerikansko, niemško, francusko, avstrijsko al’ katerokoli drugo bandiero. Problem je prù slovenska zastava, kakor je še naprej problem slovenski jezik. Trieba bo še puno liet in puno kulturnega diela, de bi se Benečani otresli strahu do slovenske identitete. Trieba je poviedati, da tudi par koči na Matajurju nie nikoli slovenske zastave. Kàr je dom odpart, plapola zelena zastava Planinske družine, kajšan krat evropska. Zgodilo se je, de je tist dan ponudu imieti po rokah kočo planinec iz Tarsta in mu se je zdielo popunama normalno obiesiti slovensko zastavo na slovenski hram. Benečani niemajo tele navade. Te druga polemika se je unela, kàr je novi srienski šindik Luca Postregna na svoj profil Facebook dau poznano piesam Giorgia Gaberja Io non mi sento italiano. Ciela Benečija se je stresla, čes kakuo se adan šindik upa tuole objaviti. Regionalni svètniki z desne strani Giuseppe Sibau, spet Novelli in Luca Ciriani so napadli srienskega šindika in zahtevali, de

odstopi (dà dimišjone). Vsak, ki jo je zaries poslušu, vie, de tista piesam nie pruoti Italiji a je za Italijo. Moremo reči, de je celuo patriotična v pravim pomienu besiede. Pa so se vsi ustavili par naslovu in se spravili nad Postregno, ki nie pru nič slavega stuoru. Jasno je, de gre za politični konstrukt, ki ga je napuošto napravu pruotislovenski ambient. Postregna se niema za Slovenca, pa je kriv, de je prevzeu mesto šindaku Mauru Venetu, ki se je v zadnjih lietah na posebno vižo pokazu zagrizen pruotislovenj. Nacionalisti pa so, kakor par polemiki o slovenski zastavi na Matajure, ušafali puno takih, ki so padli v njih skopac. Balon se je arzpihnu, pa posledice (konseguence) obojo ostale. Narbuj velika škoda je, de je ambient v Benečiji sigurno buj zastrupljen in je buj težak dialog med tistimi, ki se imajo za Slovence, in tistimi, ki se niemajo. Žalostno je, de tudi donašnji dan nekateri politiki, namest dielati za dobro življenje naših ljudi, netijo kreg, arzdor in sovraštvo. V cajtu, kàr so Nediške doline v dramatičnim, katastrofalnim stanju, namest dielati, de bi reči šle na buojš, se teli politiki zgubjajo v takih naumnih in praznih polemikah. Po teli poti nie videti nič dobrega za Benečijo.

sui 1400 anni di storia degli sloveni della Valcanale

Un’indentità in grado di comunicare

I

l grosso volume di don Mario Gariup «Un popolo in estinzione. Mille pagine per 1400 anni di storia degli Sloveni della Valcanale tra Tedeschi, Friulani e Italiani» si presta a diverse letture, perché il materiale raccolto ne offre la possibilità. In questo intervento voglio evidenziare alcuni temi che suggeriscono riflessioni e commenti. C’è una cornice millenaria e c’è il quadro che ne contiene i colori. Cominciamo da una lettura generale: gli avvenimenti storici ed i loro protagonisti, in particolare la classe dominante. Elenchiamo solo alcuni esponenti e casati: gli Asburgo, Venezia, Napoleone e nei tempi più recenti Austria, Germania e Italia. Questo è il primo elenco di guai e malanni e sofferenze. Salvo lodevoli e rare eccezioni, il potere monarchico, imperiale o repubblicano, ha fatto il suo interesse, privilegiando sé stesso e magari facendosi chiamare

benefattore, come ricorda il Vangelo di Luca 22. In particolare, dal ciclone napoleonico in poi, queste terre hanno visto più male che bene, perché il potere politico dominante ha pensato più a sé stesso che alla popolazione. Fermiamoci brevemente al secondo dopoguerra, quando c’era lo spauracchio del bolscevismo. Il potere politico non è stato in grado di distinguere fra cultura e partito, inserendo la pacifica e tranquilla lingua slovena fra i nemici mortali delle libertà democratiche. È incredibile come si siano confuse le cose tanto da dover concludere alla Guareschi che la politica è una cosa sporca. Laddove ci si aspettava una elevazione del popolo, si è dovuto sorbire sospetti e inquisizioni. Accanto a questo mettiamo un secondo attore: l’autorità ecclesiastica. Anche qui il discorso diventa lungo e tortuoso. I grandi protagonisti sono strettamente collegati con il potere

politico tanto da mettere a repentaglio la libertà della chiesa, con le conseguenze che noi conosciamo. Non più una chiesa profetica della libertà cristiana, ma suddita del potere politico, alle volte perfino generoso con chi non crea problemi. Poi abbiamo il grosso problema della supremazia di un popolo sull’altro. Le vicende storiche ed una propensione a comandare ha fatto credere che le stirpi germaniche siano su un gradino più alto di quelle slave ed ha creato così un complesso di superiorità–inferiorità fra tra tedeschi e sloveni, che volentieri si camuffavano sotto mentite spoglie per diventare nominalmente ciò che non erano realmente. Qui le lezioni di Hegel e recentemente anche di Heidegger, anche se non conosciute, hanno avuto molto successo, tanto da portare sul piano inclinato della sparizione nel nulla. A questo punto emerge una figu-

ra, un personaggio che non accetta questa ritirata, ma si oppone con intelligenza, forza, documentazione, coscienza a questo andazzo. È l’autore del volume. Non occorre leggere tutto il libro, basta la prefazione, per capire di che tempra è fatto. In queste pagine noi troviamo le linee maestre di una antropologia, cioè della visione della persona umana, che merita di essere evidenziata e ammirata. Da una parte abbiamo la critica di quello che non va, dall’altra la proposizione di un umanesimo che fa esaltare la figura umana secondo le linee che l’umanesimo cristiano ha evidenziato: il vero, il bello, l’uno e l’essere si richiamano a vicenda ed esprimono la realtà nella sua verità. Il nostro autore non ha avuto vita facile, perché ha avuto molti contrasti e tanti avversari. Questi gli rimproveravano cose mirabolanti, perché non potevano accettare che le sue erano posizioni semplici ed elementari. Sappiamo

La copertina del volume.

bene che le cose elementari sono le più importanti. In concreto essere sloveni, avere una lingua, esprimersi in una cultura sono le cose semplici della vita, tolte le quali non c’è più la persona reale, ma quella artificiale. Don Mario non ha fatto e non fa nulla di diverso e così facendo afferma la sua identità ed è in grado di comunicare e confrontarsi con gli altri. È quanto abbiamo appreso nelle pagine del Vangelo dove si dice che tutti gli uomini sono uguali dinanzi a Dio, presso il quale non c’è discriminazione di persone. Basta questo per stabilire le fondamenta di una civiltà. M. Q.


dom

v ospredju

31. januarja 2015

DRENCHIA, SAVOGNA E STREGNA

stran

ottengono adesioni aliz progetto. S. Pietro, S. Leonardo e Pulfero in difficoltà iznaših naših dolin dolin

Unione della Slavia in salita terske terskedoline doline ma la battaglia continua

T

5

Buog vam loni, predsednik Napolitano

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina in loco il potere decisionale e, di dolina con-

M. Z.

re Comuni senza timori reverenziali stanno dando battaglia affinché la Slavia/Benečija abbia una propria autonomia amministrativa e non affoghi nel mare friulano a causa della riforma delle autonomie locali varata dalla Regione. Drenchia, Savogna e Stregna sono le municipalità più piccole delle Valli del Natisone, ma coraggiosamente stanno sostenendo con tutte le forze l’idea dell’istituzione di un’Unione territoriale tra i Comuni della fascia confinaria della provincia di Udine. I loro sforzi hanno già ottenuto risultati, dato che a una tale Unione si sono detti interessati anche Grimacco, Lusevera e Taipana. I più grandi San Pietro al Natisone, San Leonardo e Pulfero sembrano, invece, non sapere quali pesci pigliare. Non hanno aderito all’iniziativa di Drenchia, Savogna e Stregna, ma sono spaventati dal progetto di Cividale del Friuli, che spinge per un’Unione molto ampia, estesa fino a Pavia di Udine e Trivignano Udinese, con 65 mila residenti. A metà febbraio la Giunta regionale disegnerà i confini delle Unioni territoriali. La legge, approvata a maggioranza a fine novembre, stabilisce che esse debbano ricalcare gli Ambiti socio-assistenziali e contare almeno 40 mila abitanti, 30 mila se comprendono territori montani. Secondo tale logica, la Slavia/Benečija – attualmente compresa nella sua interezza nella Comunità montana del Torre, Natisone e Collio, che verrà soppressa il prossimo 31 ottobre – verrebbe smembrata e suddivisa tra due Unioni. Le Valli del Natisone

seguenza, essere artefici del destino del proprio territorio. Dai palazzi regionali trapela che la Giunta sarebbe intenzionata a una lettura restrittiva della norma e ben difficilmente concederà la deroga, tarpando di fatto l’aspirazione all’autonomia amministrativa della Slavia/ Benečija. Di questo i Comuni di Drenchia, Savogna e Stregna, nonché gli altri che hanno accolto la loro iniziativa, sono pienamente consapevoli, ma sono intenzionati a giocare tutte le carte a loro disposizione per il futuro del proprio territorio e per gli interessi della propria popolazione. Una grossa mano potrebbe venire loro dal fatto che in tutta la regione, anche dai Comuni più importanti, stiano emergendo proposte di Unioni molto diverse da quelle pensate dal legislatore regionale. A margine dell’incontro transfrontaliero degli amministratori tenutosi il 17 gennaio a Kobarid, lo stesso capogruppo del Pd in Consiglio regionale, Cristiano Shaurli, ha aperto un varco ai Comuni della Slavia. «Valli del Natisone e del Torre devono avere il coraggio di mettersi insieme. Questi territori, dimostrando che uniti riescono anche ad affrontare sfide come quella della programmazione europea, darebbero il miglior segnale sia al legislatore regionale, ma soprattutto a loro stessi, per arrivare a una modifica delle unioni territoriali così come pensate, almeno in bozza, nella legge di riforma». Decisamente con i Comuni fautori di un’Unione della Slavia si schiera il vicepresidente del Consiglio regionale, Igor Gabrovec. «Se dal territorio arivano proposte serie e fondate – afferma – davvero non vedo come la Giunta regionale, nonostante la linea di condotta che si è data, possa ignorarle».

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

andrebbero con Cividale, Manzano, San Giovanni al Natisone e altri. Le Valli del Torre con Tarcento, Povoletto, Reana, Tricesimo. Non è difficile comprendere come in enti di tal fatta, anche in conseguenza del sistema di governo e di voto previsto dalla legge, i grossi centri di pianura dominerebbero sul territorio montano e la componente linguistica friulana su quella slovena. Ma esiste un’altra ipotesi. La riforma delle autonomie locali del FVG stabilisce che i 32 Comuni nei quali è riconosciuta la minoranza slovena, nell’istituzione delle Unioni, possano ottenere la deroga ai tre criteri fondamentali della continuità territoriale, del numero minimo di residenti e di far parte dello stesso Ambito socio-assistenziale. Nel concreto, ciò significa che i Comuni della minoranza slovena potrebbero unirsi tra loro, mantenendo

Natisone e Torre trovino il coraggio di stare insieme

GABROVEC PODPIRA BENEŠKE ŽUPANE

V

prihodnjih tednih bo deželna uprava sprejela svoj načrt o združenjih občin. »Zanimivo pa je, da se že nekaj časa iz uradov deželne administracije širi teorija, da so možna odstopanja čisto teoretična, vezana na minimalne spremembe in torej neuporabna, toliko da skupinam županov, ki snujejo neke svoje predloge kratkomalo odsvetujejo vsako iniciativo,« ugotavlja deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. »Že res, da je deželna vlada poklicana, da ponudi svoj osnovni predlog, vendar prav tako zakonsko predvideno posvetovanje in torej soudeležba županov nujno logično in politično predpostavlja njihovo aktivno vlogo. Na osnovi odgovorov s teritorija je zato možno tudi, da se Združenja ne le spreminjajo po obsegu, ampak tudi da se njihovo število zmanjša – ali pa poveča. Tu pride na vrsti možnost odstopanj, saj bi drugače dejansko lahko obveljal le predlog uprave, ki seveda sloni na osnovnih parametrih, načelno brez kakršnega koli odstopanja,« nadaljuje Gabrovec, »Če se na teritoriju avtonomno izoblikujejo resni in utemeljeni predlogi, potem res ne vidim, kako naj jih deželna vlada, ne glede na njene želje in pričakovanja, prezre,« je prepričan Gabrovec, ki z zadovoljstvom ugotavlja, da tudi v Benečiji skupina županov snuje povezavo med občinami iz zaščitenega območja in nekdanje gorske skupnosti.

Odstopu je predsednik Republike Giorgio Napolitano. Biu je na čelu Italije skor 9 liet, edini do sada, ki je biu dvakrat vebran za narbuj vesako funkcijo v daržavi. V telih lietah se je pokazu velik in iskren parjateu slovenske manjšine. Med obiskam v Furlaniji je 29. maja 2012 s parve roke spoznu Slovence videnske province, njih zgodovino in kulturo, njih težave in veliko dielo, de bi obvarvali svoj jezik. »Trieba je do kraja podrieti zid, ki so ga bli zazidali pruoti nam,« mu je jau pokrajinski predsednik Sveta slovenskih organizacij, Giorgio Banchig, kar je predsednik v hotelu »Carnia« blizu Pušje vesi sparjeu delegacijo Slovenske manjšine. V nji sta bla, poleg Banchiga, tudi deželna predsednika SSO, Drago Štoka, in SKGZ, Rudi Pavšič, ter predsednica SKGZ za vidensko provinco Luigia Negro. Tela zadnja je, kakor Banchig, obžalovala dejstvo, de šele donašnji dan nekateri lokalni politiki šierijo lažnijve teorije, de Rezijani in Benečani nieso Slovenci. Predsednik je odguoriu, de tistih, ki takuo mislijo, je zelo malo in pokazu, de dobro pozna Slovence v Italiji. Slovenska delegacija je izročila Napolitanu dokument o stanju skupnosti. Ob srečanju s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem 6. maja lani v Rimu, je Napolitano izjaviu, de Slovenci v Italiji in Italijani v Sloveniji pomembno prispevajo k nadaljemu razvoju odnosov med državama.

Naj bo Provinca v štierih jezikah

LUBIANA Vertice tra Serracchiani ed Erjavec

Rapporti più forti

L

a Commissione mista per lo sviluppo comune tra Repubblica di Slovenia e Regione Friuli Venezia Giulia è stata ridenominata Comitato congiunto Slovenia-Friuli Venezia Giulia (in analogia ai tavoli costituiti con Carinzia e Stiria), nel corso dell’incontro, tenutosi a Lubiana lo scorso 13 gennaio, tra la presidente della Regione, Debora Serracchiani, e il ministro sloveno per gli Affari esteri, Karl Erjavec. Alla riunione al ministero degli Esteri hanno partecipato anche gli assessori regionali Francesco Peroni e Gianni Torrenti e l’ambasciatore d’Italia in Slovenia Rossella Franchini Sherifis. Turismo, ambiente, energia, ricerca e rapporti tra università, infrastrutture di trasporto e cultura – è stato congiuntamente sottolineato – i primi temi da affrontare nei colloqui bilaterali tra le due realtà contermini, accanto all’esigenza (anche a seguito dei recenti fatti accaduti a Parigi) di una ancora più stringente coopera-

zione tra le forze di polizia, per uno scambio di dati e informazioni. In particolare, quindi, Serracchiani ed Erjavec hanno convenuto sull’opportunità di una valutazione congiunta volta all’incremento dei collegamenti aerei (Lubiana-Milano) e ferroviari, via Trieste, in occasione di Expo 2015 verso il capoluogo lombardo. «Oggi, con la decisione di riattivare il Comitato congiunto Slovenia-FVG – ha dichiarato al termine la presidente Serracchiani – abbiamo svolto un lavoro che possiamo definire d’alto livello, amichevole e fruttuoso per entrambi». Il Comitato congiunto, ha inoltre ribadito Serracchiani, sarà anche il momento e il luogo per rinvigorire quei rapporti transfrontalieri in vista della prossima programmazione Ue 2014-2020 e delle risorse finanziarie previste nell’ambito dei diversi fondi comunitari. L’Italia è il secondo partner commerciale della Slovenia (con 6 miliardi di euro di scambi) e il Friuli

Nella foto: la presidente Debora Serracchiani e il ministro Karl Erjavec.

Venezia Giulia rappresenta una fetta importante di questo interscambio, pari a circa 800 milioni di euro, ha rilevato il ministro Erjavec, che ha anche indicato la volontà slovena di associarsi in modo pragmatico (faremo del nostro meglio, ha detto) all’Euroregione senza confini, a cui oggi aderiscono FVG, Veneto, Carinzia (Austria) e Regione Istria (Croazia). Infine la presidente Serracchiani ha voluto ricordare nel corso dell’incontro le recenti riforme attuate in Friuli

Venezia Giulia, e in particolare quella legata alle autonomie locali. «Ogni cambiamento può spaventare – ha dichiarato – ma nell’iter di formazione del provvedimento ritengo di aver assicurato un dialogo costante con la minoranza slovena. Si tratta di una norma, come ho indicato al ministro Erjavec, che riconosce la piena tutela alla minoranza slovena e mantiene l’identità territoriale dei Comuni in cui è presente la minoranza». (ARC)

Provincialni svetnik (konsiljer) gibanja SEL, Fabrizio Dorbolò, je 22. ženarja pošju predsedniku videnskega provincialnega sveta resolucijo s katero vpraša naj bo ime Videnske province v vsieh štirih jezikah, ki jih guore na nje teritoriju, se pravi po italijansko, po slovensko, po furlansko in po niemško. V vsieh štierih jezikah, naj bi bli vsi napisi na sedežih Province. Na provincialnih ciestah, naj bi ble pa tabele v jezikah, ki jih nucajo v tistim kraju. Dorboloju dokument bojo pregledali v konferenci načelniku svetniških skupin, da ga potle lahko dajo na dnevni red provincialnega sveta. Sada videnska provinca nuca samuo italijansko in furlansko ime. Dorbolò je podoban dokument parpravu že jeseni lieta 2013, pa ga je tekrat provincialni svet zavarnù. Bluo je 30. šetemberja. Za resolucijo so bli možje Demokratske stranke, predstavnik furlanskih avtonomistu in seviede sam Dorbolò, ki je tekrat obljubu, de še bo kar naprej tuku, de pride do spoštovanja vsieh štierih jeziku.


6

iz naših dolin

stran

SLAVIA/BENEČIJA Veneto se je partožu na Daržavni svet Srienski kamun niema merù. Potlè, ki je deželno upravno sodišče TAR arzveljavilo dan glas, ki so ga bli na volitvah maja lani dodelili Mauru Venetu in imenovalo za novega šindika Luco Postregno, se je ex šindik partožu na Daržavni svet (Consiglio di Stato), de bi spet sednu na narbuj vesako kandrejo v kamunski hiši. Veneto je poviedu, de niema za demokratično odločiteu, ki jo je sparjeu TAR. Srienska opozicija v srienskim kamunskim konseju pa je vprašala, naj šindik skliče sejo kamunskega konseja, na kateri bojo guorili o polemikah, ki so jih nacionalisti zanetili potlé, ki je Postregna objavu na svojim profilu na facebooku lepo piesam Io non mi sento italiano rancega kantavtorja Giorgija Gaberja.

Lettera al direttore «Da Sibau rispetto e tolleranza solo a parole»

I

l dibattito nella comunità delle Valli del Natisone, tra chi si riconosce nelle leggi di tutela della minoranza linguistica slovena e chi – altrettanto democraticamente – no, necessita di proseguire con un ulteriore approfondimento. Sono frequenti sulla stampa aspre considerazioni sulle associazioni che operano nel territorio, ma negli ultimi mesi la situazione appare esasperata dagli interventi della destra più intollerante. Credo che ciò non si possa sempre sorvolare. In tal senso, possiamo valutare più approcci da sostenere: innanzitutto ci sono i «polemici», ed ignorare i loro buchi nell’acqua è sufficiente; poi ci sono i «provocatori sistematici» che meritano di essere affrontati con lo stesso metodo, ovvero prestandoci noi stessi alle loro critiche ed evidenziando in questo modo i futili temi che sollevano; infine i «politicamente ipocriti», che costruiscono consenso anche sui giornali della minoranza linguistica slovena e spendono pubblicamente parole di rispetto e tollerenza, ma alle sollecitazioni rispondono nel modo più duro e vengono quindi smascherati. È qui soprattutto che dobbiamo reagire congiuntamente. Appartiene a quest’ultima categoria Giuseppe Sibau. Tale conclusione è resa evidente confrontando due suoi recenti interventi: uno lo scorso dicembre, in occasione della presentazione dell’ultimo libro di Giorgio Banchig a San Leonardo, e l’altro riportato sulla stampa di metà gennaio. Mentre nel primo caso il consigliere regionale millantava rispetto e tolleranza, dallo stesso sui giornali venivo catalogato come «evidentemente sloveno» ed invitato a candidarmi nella Nuova Repubblica. A questo punto, possiamo e dobbiamo chiederci se siano davvero queste le manifestazioni di rispetto e tolleranza delle quali abbiamo bisogno. Continuando sulla strada degli approfondimenti culturali che il Dom ha saputo e saprà proporci, sono certo che riusciremo a superare questo sconforto, nell’interesse di tutta la comunità delle Valli del Natisone. Luca Postregna

31. januarja 2015

dom

iz iz naših naših dolin dolin

Si cercano soluzioni alle difficoltà del territorio montano. L’idea del consigliere regionale Sibau

Il modello fiscale svizzero terske terske doline doline per vincere lo spopolamento

P

R. D.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina fiscalità diversificata per i Comuni

er salvare la Slavia-Benečija bisogna applicale il modello di tassazione svizzero in base al quale «maggiore è lo spopolamento, minore è la pressione fiscale sul territorio interessato». Il consigliere regionale Giuseppe Sibau, di Autonomia responsabile, aveva esposto questa risposta ai drammatici problemi delle valli del Natisone e del Torre già all’inizio di dicembre a Merso Superiore, alla presentazione dei volumi di Giorgio Banchig sulla storia locale. L’ha ribadito lo scorso 23 gennaio in un incontro con la popolazione a Tiglio, al quale sono intervenuti, tra gli altri, il sindaco di San Pietro al Natisone, Tiziano Manzini, e il sindaco di Taipana, Claudio Grassato, con il suo vice, Elio Berra. «Lo spopolamento che c’è stato in questi ultimi cinquant’anni in montagna è impressionante – ha detto Sibau al Dom -. Ho fatto una ricerca sulle frazioni veramente montane dei nostri comuni, siamo passati dai dodicimila abitanti del secondo dopoguerra ai meno di mille attuali. Come si fa a investire su un territorio dal quale la gente scappa? Rimango-

posoc posoc ˇjeˇje sport sport Giuseppe Sibau

no solo gli anziani e gli ammalati. L’unico sistema per almeno fermare quest’emorragia è permettere a chi vuole vivere in montagna di non avere costi aggiuntivi rispetto a chi abita nelle zone urbanizzate della pianura». Il modello svizzero Sibau l’ha sollecitato anche in un incontro organizzato a Roma dall’intergruppo parlamentare per lo sviluppo della montagna. Evidenziando la difficile situazione delle Valli del Natisone, il consigliere di Autonomia responsabile ha suggerito di applicare una

montani, quale misura ampiamente giustificata dai minori servizi e crescenti disagi di cui soffre la loro popolazione. Durante la riunione, a cui hanno preso parte circa 200 sindaci dei delle zone montane di tutta Italia, si è parlato anche dell’Imu sui terreni agricoli, dell’aumento dell’Iva sul pellet dal 10 per cento al 22 per cento, di riduzione dei servizi postali in montagna, del patto di stabilità e della Centrale unica di committenza. È emerso un forte malcontento anche per l’aumento della tassa sul pellet e per il patto di stabilità. Inoltre si è rimarcata l’ulteriore penalizzazione dei residenti in montagna dovuta alla riduzione e al peggioramento dei servizi postali per il cui ripristino si è fatto riferimento al ministro competente, Maria Carmela Lanzetta. In merito al funzionamento della Centrale unica di committenza, molti sindaci dei comuni dove questa è già operativa, si sono espressi con un giudizio negativo. Sibau, nel suo intervento, ha proposto di esonerare i Comuni montani dal patto di stabilità considerato che le soppresse Comunità montane beneficiavano di questo diritto.

TOLTA L’IMU SUI TERRENI DI MONTAGNA

M

olti nella Slavia-Benečija, a Resia e in Valcanale hanno tirato un sospiro di sollievo quanto lo scorso 23 gennaio il Governo ha tolto l’obbligo di pagare la tassa Imu sui terreni dei comuni classificati come montani. Un decreto interministeriale del 28 novembre 2014, infatti, rivedeva i parametri di classificazione dei terreni, così all’Imu erano assoggettati anche orti, aree verdi, vigneti e boschi situati all’interno dei comuni ubicati a una altitudine fra 281 e 600 metri sul livello del mare, con riferimento all’altitudine della sede municipale. Per evitare di far pagare la tassa ai propri cittadini, il Comune di Taipana aveva già deliberato di trasferire la sede municipale a Platischis (a quota 663 metri), già capoluogo fino al 1935.

OB TRIDESETIM LIETU ODPARTJA zbierajo video posnetke starih šuolarju o vsiem, kar je povezano z učenjam

Povejte o dvojezični šuoli v adni minuti

V

petak, 16. ženarja, na dan odprtih vrat dvojezične šuole v Špietru, ki je biu v prestorih primarne šuole an vartca, so šuolarji an učitelji pokazal’ vič reči, ki jih kupe dielajo čez lieto an obogatil’ telo parložnost, ki je na vabljivo an informalno vižo parklicala puno staršu an jih parbližala šuolskemu svietu. Na ziduovih so ble pofarbane risbe an karteloni, v učilnicah pa so otroci plesali, brali poezije, kazali mikane videoskeče, v katerih pravejo, kuo se lepo učijo v šuoli an doma, an druge go mez šuolske ekskurzije an domače navade. V jedilnici študentskega doma so otroci primarne šuole celuo runali štrukje. Iniciativa je bla namienjena staršem, ki mislijo za novuo šuolsko lieto 2015-2016 vpisati svoje sinuove v vartac, na osnouno al’ sriednjo šuolo. V dvojezični vičtopinski inštitut lietos hode vse kupe 265 otruok.

Dnevu odpartih vrat so sledila informatiuna srečanja za starše otruok, ki bojo parhodnje lieto parvi krat vstopnili v vartac, primarno an sriednjo šuolo. Nekateri učitelji so jim kupe z direktorico Sonjo Klanjšček poviedali, kaj an kuo dielaljo. Vpisavanja za novuo šuolsko lieto so odparta do 15. febrarja. De bi vpisal’ otroke an za druge potriebne informacije se je trieba oglasiti na tajništvu (sekreteriji) dvojezične šuole v Špietru, tel. 0432 717208. Dvojezična šuola praznuje tridest liet, saj so jo odparli v šuolskim lietu 1984. Bluo je sedam otruok v parvim lietu vartaca. Ob teli okouni oblietnici šuola vabe vse stare šuolarje, de sodelujejo par projektu Dvojezična in a day. Idejo je dau dokumentar Italy in a day, ki ga je napravu Gabriele Salvatores. Namien tele iniciative je zbrati video filmate, ki guoré o dvojezični šuoli tudi gledano od deleča.

Puno ljudi na dnevu odpartih vrat v dvojezični šuoli.

Suoj prispevek lahko pošjajo vsi, ki so bli v telih tridesetih lietah na kajšno vižo povezani s šuolo (učenci, učitelji, starši, sorodniki, parjatelji, sodelavci). Video filmat muora biti dug narvič adan minut. Posneti in pošjati ga je trieba do 28. febrarja lietos na elektronski naslov dvojezicna30@gmail. com.

V filmatu muora biti niek, kar bi spominjalo na dvojezično šuolo, ku so na parmier stare šuolske bukva, srečanje med šuolarji, piesmica iz vrtca, stari ardeči žeki… Filmate bojo pokazal’ na prazniku, ki ga bojo ob tridesetletnici šuole organizal’ pruot koncu lietošnjega šuolskega lieta. L. B.

MINISTER ŽIDAN IN PROJEKT »FARMEAT« NA SEJMU »AGRIEST«

S

pet bo zaživela mešana komisija za kmetijstvo med Deželo FJK in Slovenijo. Komisija ima namen, da bi okrepili čezmejno sodelovanje in našli rešitve za razvoj na območju, ki ima veliko skupnih značilnosti. O tem so razpravljali na srečanju med odbornikom za kmetijstvo FJK, Sergiom Bolzonellom, in ministrom za kmetijstvo in podpredsednikom vlade Republike Slovenije, Dejanom Židanom, ter predstavniki Kmečke zveze, v petek, 23. januarja v okviru kmetijskega sejma Agriest v Vidnu.

»Srečanje je bilo zelo pozitivno, ne samo za teme, o katerih smo razpravljali, ampak predvsem, kako smo jih obravnavali«, je povedal na tiskovni konferenci odbornik Bolzonello. Na srečanju med odbornikom Bolzonellom in ministrom Židanom je bil govor o protokolu proseka, o sodelovanju na območju Brd/Collio in o vprašanju »nesrečnega« evropskega projekta Natura 2000. »Imamo namen poglobiti vsako vprašanje in moram povedati, da to je še dodatni izziv našega srečanja – je še povedal Bolzonello -. Ta

vprašanja bomo obravnavali v okviru mešane komisije, ki predolgo ni bila sklicana, tako da bomo skušali reševati vse težave na institucionalni ravni, se pravi tam, kamor sodijo.« Govor je bil tudi o novih kmetijskih politikah Evropske unije, »ki – je podčrtal minister Židan – niso vedno med sabo koherentne. Naša vloga je prav ta, da bomo skušali pomagati kmetom tudi v teh situacijah.« Minister se je zjutraj srečal tudi z združenjem rejcev FJK. »Veselilo me je to srečanje, zato ker sem imel priložnost poslušati o njihovih pri-

čakovanjih in strahovih, ki so isti – je povedal minister –, ki jih imajo kmetje in rejci v Sloveniji.« V okviru sejma je potekal tudi posvet o čezmejnem projektu FARmEAT, v katerem ima pomembno vlogo Kmečka zveza za vidensko pokrajino. (i. b.)


dom

iz naših dolin

31. januarja 2015

V KOBARIDU NOVOLIETNO SREČANJE

stran

7

Slovencu videnske province in Posočja

iz iz naših naših dolin dolin

Že 45 liet se sosiedje terske terske doline doline prù dobro zastopimo

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina posoc posoc ˇjeˇje sport sport

Ezio Gosgnach

B

runa Dorbolò je na novolietnim srečanju Slovencev iz videnske province in Posočja 17. ženarja guorila v beneškim dialektu. V prepunim kobariškim kulturnim domu so jo prù dobro zastopili in ji ploskali sosiedi iz soške doline, kakor tudi ljudje iz Ljubljane in drugih kraju Slovenije. Če bi guorila na Hrvaškem, na Slovaškem, v Bolgariji al’ Rusiji, ki imajo slovanske jezike, bi je na zastopili. Takuo je s svojim govoram v imenu Slovencu iz videnske province predsednica Inštituta za slovensko kulturo jasno dokazala, de so dialekti iz Benečije, Rezije in Kanalske doline part slovenskega jezika. »Pravejo, de tele jezik, ki ga tle guorim, nie družine slovenskega jezika in se kliče nediško-natisoniano. Tardijo, de smo ‘na giča, ki nie padla s kostanja in takuo namest, de bi ponudil’ sladke burje čakajo, de zagnijo. Na poslušajta njih pravc.« Slavnostni govornik na 45. novolietnim srečanju, predsednik slovenskega parlamenta Milan Brglez, se

je zmisnu, de so v parvi varsti duhovniki zaslužni, de je slovenska besieda ostala v telih krajah. »V tistih narbuj težkih cajtah so odločno uplivali na kulturne razmiere in na tuo, de se je slovenstvo obdaržalo tudi v telih odmaknjenih in težuo dostopnih dolinah,« je jau. Natuo je Brglez pohvalu Slovence v videnski provinci, zatuo ki so znali skuoze zelò težke cajte obvarvati slovenski jezik in kulturo, »zatuo so lahko vsiem za zgled.« Ob tuolim pa je priznù, da se ljudje v Sloveniji pogostu ne zaviedajo, kaj pomeni biti parpadnik manjšine v ambientu, ki te niema rad, in de bi lahko Slovenija nardila vič za rojake, ki živé zuna nje konfinu. »Potriebno je poglobiti povezave, ki že so, in sparjeti dugoročno strategijo sodelovanja, s katero bomo varvali in omočnieli slovensko kulturo ter ekonomske zmožnosti ohranjana kolektivne avtonomije.« Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je v imenu slovenske vlade zaželu, de bi bluo lietošnje srečanje prelomno in napruoti novim cajtam. »Želim, de teli zaries ratajo kraji meru. Kraji, ki združujejo in povezujejo. V tuolim

imajo veliko parložnost za naprej. Želim tudi, de se buj arzvijejo in postanejo ekonomsko močni, de bi še buojš sodelovali.« V imenu posoških županu in tolminskega prefekta, ki vsakolietno srečanje parpravljajo, je pozdravu kobariški župan Robert Kavčič. Zmisnu je, de se je 45 liet odtuod v Starem selu zbrala mala skupina ljudi. Bluo jih je le petnajst, a »so postavili fondo, na kateri se srečavajo in sodelavajo Slovenci iz Posočja in videnske province. V telih lietah so se menjali politični sistemi, rodila se je nova daržava Slovenija, na obieh straneh konfina smo doživieli lepe in tudi težke momente,« je jau, in se zmisnu na posebno vižo na vstop Slovenije v Evropsko Unijo in na dan, kàr je padu prekleti konfin. »Kupe smo zidali male in velike projekte. Idej za naprej imamo puno pa je potriebno razumevanje in podpuora s slovenske in z italijanske strani, de jih uresničimo. Trieba je tudi, de Slovenija bo imiela Benečane, Rezijane in Kanalčane za le takuo vriedne Slovence, ku tiste v Tarstu in Gorici. Vierjem, de kupe bomo mogli parpraviti buojše cajte za naše ljudi.«

Giorgio Banchig je prejel Gujonovo priznanje iz rok Zdravka Likarja.

G. BANCHIG PREJEL GUJONOVO PRIZNANJE

N

a 45. srečanju Slovencev videmske pokrajine in Posočja, ki je potekalo v soboto, 17. januarja, v Kobaridu so občine Kobarid, Bovec in Tolmin ter Upravna enota Tolmin podelili Gujonovo priznanje za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika in kulture. Letošnja prejemnika sta bila pokrajinski predsednik Sveta slovenskih organizacij Giorgio Banchig in nekdanja ravnateljica dvojezične šole v Špetru Živa Gruden, ki pa je bila zaradi drugih obveznosti odsotna. Giorgio Banchig, dolgoletni urednik Doma, publicist, raziskovalec zgodovine, vsestranski kulturni delavec, ustanovitelj in predsednik združenja Blankin, je na vprašanje, kaj mu pomeni to priznanje, tako odgovoril: »Nagrado jemljem kot pomembno priznanje za dolgoletno in poglobljeno raziskovanje slovenske kulture in zgodovine na področju Benečije. Prejem Gujonove nagrade vidim tudi kot priznanje za uredniško delo pri štirinajstdnevniku Dom in za skupino ljudi, ki so pri tem sodelovali od leta 1980 naprej ter se aktivno vključevali pri oblikovanju pomembnih spre-

memb, od narodnega zatiranja do priznanja na podlagi državnega zaščitnega zakona 38/01 in njegovega izvajanja.« Ob novoletnem srečanju sta se predsednik Državnega zbora RS Milan Brglez in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc sestala s predstavniki Slovencev iz Italije. Bili so Drago Štoka in Giorgio Banchig za SSO ter Rudi Pavšič in Luigia Negro za SKGZ. Predsednik SSO Štoka je pri tem tako izrazil svoje zadovoljstvo: »Bil je to sicer krajši pogovor, vendar poln pomembnih vsebin o najbolj perečem dogajanju v zamejstvu. Osebno sem izpostavil nujo, da Italija prizna v novem državnem volilnem zakonu zajamčeno zastopstvo slovenski manjšini, kot je to urejeno v Sloveniji. Imamo namreč pravico, da si svoje predstavnike izbiramo sami, kot nam omogoča deželni volilni zakon. Druga pomembna točka je zadevala evroprojekte v prihajajočem programskem obdobju in pri tem je potrebno izkoristiti bogato izkušnjo, ki smo si jo pridobili z evroprojektom Jezik/Lingua.« (j. č.)

A KOBARID l’incontro degli amministratori della fascia confinaria

Quei sindaci senza parole

E

rano presenti in massa i sindaci – o loro rappresentanti - delle valli del Natisone e del Torre all’incontro degli amministratori della fascia confinaria, tenutosi a Kobarid lo scorso 17 gennaio. C’erano, ma non hanno aperto bocca sui due temi della tavola rotonda: i progetti transfrontalieri Ue per la prospettiva 2014-2020 e le celebrazioni del centenario della prima guerra mondiale. Davanti al ministro per gli Sloveni nel mondo, Gorazd Žmavc, e ai colleghi del versante sloveno, come sempre ben preparati e organizzati, hanno lasciato la parola al vicepresidente del Consiglio regionale, Igor Gabrovec, al capogruppo regionale del Pd, Cristiano Shaurli, e al consigliere regionale di opposizione Giuseppe Sibau. «Al solito, abbiamo fatto una figura davvero magra», ha commentato un amministratore valligiano dopo la riunione. «Dovremmo imparare dalla capacità e dalla competenza con le quali il Posočje mette in campo occasioni di incontro – ha dichiarato al Dom Cristiano Shaurli –. Anche se i nostri sindaci non hanno parlato e si sono tenuti in disparte davanti agli interventi degli amministratori sloveni e di noi consiglieri regionali, è bene

Dejan Podgoršek, Andrejka Majhen, Gorazd Žmavc e Robert Kavčič.

Danijel Krivec, Silvester Gaberšček, Igor Gabrovec e Michele Coren.

che abbiano visto quanto è importante incontrarsi e che mantengano questa capacità e modo di lavoro anche per la futura progettazione europea» . «Forse l’atteggiamento dei nostri sindaci è stato condizionato dal fatto che la moderatrice abbia detto che il tempo a disposizione era poco o forse perché è prevalsa una cautela, il non volersi sbilanciare, anche perché molti sono nuovi – ha aggiunto Giuseppe Sibau –. Certo che sul nostro versante ci vuole un maggiore coordinamento. Quand’ero commissario della Comunità montana ho proposto due incontri transfrontalieri. Non hanno avuto un grosso successo. Probabilmente ho sbagliato qualcosa. Nella valle dell’Isonzo sono molto

più organizzati. Comunque questi incontri vanno proseguiti e organizzati anche nelle Valli, coinvolgendo pure tutte le organizzazioni slovene presenti sul territorio». Il vicepresidente Igor Gabrovec, nel corso dell’incontro, ha evidenziato come sul versante amministrativo italiano ci sia carenza di servizi specializzati per i progetti europei, fatto «che sarà aggravato dalla prossima chiusura delle Comunità montane». In ogni caso, si è augurato che nel 2015 la collaborazione riceva nuovo slancio dall’attivazione del Comitato congiunto Slovenia-Friuli Venezia Giulia, decisa recentemente a Lubiana nel vertice tra la presidente del Friuli Venezia Giulia, Debora Serra-

chiani, e il ministro degli Esteri sloveno, Karl Erjavec. Particolarmente acceso è stato il dibattito sull’assenza del fondo per i piccoli progetti transfrontalieri nella programmazione 2014-2015, seppure fosse stato fortemente caldeggiato da tutti nell’incontro dell’anno scorso, in quanto avrebbe sostenuto interventi focalizzati sulla vera area confinaria. «Ho caldeggiato la proposta in tutte le sedi, ma senza successo», ha detto il parlamentare Danijel Krivec, di Bovec. E Tatjana Rener, del Servizio per lo sviluppo e la politica di coesione europea presso il Governo sloveno, ha informato che la proposta è stata bocciata da parte italiana. «La scelta non deve essere tra progetti piccoli e grandi, ma tra progetti buoni e meno buoni. Il mio desiderio è mettere l’accento sulle aree più deboli e premiare coloro che da tempo lavorano per collegare l’area di confine», ha affermato il ministro Gorazd Žmavc.

«La sfida non sta solo nel sostenere i territori deboli, ma anche le capacità di aggregazione e progettualità di area vasta», è intervenuto Shaurli, indicando l’esempio dei successi di Cividale (che però diserta gli incontri dei comuni transfrontalieri e si muove in conto proprio, ndr) nei progetti sulla prima guerra mondiale. A proposito del centenario del conflitto, il prefetto di Tolmino, Zdravko Likar, ha esposto le principali iniziative in programma e sottolineato il traino che esse possono rappresentare per il turismo. «Nel 2014 – ha detto – abbiamo registrato 62 mila visitatori nel museo di Kobarid, 22 mila nel centro informazioni della fondazione Poti miru v Posočju e 30 mila alle trincee sul Kolovrat. Faccio appello agli amministratori delle valli del Natisone e del Torre: aggiungete la Slavia a questo treno, a questa grande occasione di sviluppo!». Cadrà nel vuoto anche quest’ultima chiamata? E. G.


KNJIGE LAHKO KUPITE PRI/LIBRI IN VENDITA PRESSO: Coop. Most - Čedad/Cividale - B.go S. Domenico, 78 Libreria Bront - Čedad/Cividale - piazza Paolo Diacono, 2 Libreria Ubik - Čedad/Cividale - corso Mazzini, 10/12 La Libreria - Čedad/Cividale - via Manzoni, 3

Edicola Domenis - Špietar/S. Pietro - via Alpe Adria, 31 Edicola Sittaro - Škrutove/Scrutto, 19 Libreria Odos - Viden/Udine - vicolo della Banca, 6 Katoliška knjigarna - Gorica/Gorizia - p.zza Vittoria, 25


dom

iz naših dolin

31. januarja 2015

stran

9

NEDIŠKE DOLINE se parpravjajo na veseu pust. Program jeiz zelònaših bogat. Debelinca bodolin v nediejo 15. febrarja iz naših dolin

7. febrarja se vterske Škrutovim terske doline doline zberejo tradicionalne skupine Larissa Borghese

O

kuole deset skupin pustuovu bo v saboto, 7. febrarja, od treh popudan pustinalo po Škrutovin. Novico nam je poviedu Giordano Terlicher, predsednik komitata za senjam Sv. Roka, ki tuole organizava. Na začetku bo sprehod otruok, potle bojo pustinale skupine iz Nediških dolin (Ruonac, Marsin, Matajur, Sriednje, Sv. Lienart, pustuovi iz Hločja, ki imajo oblieke spledene iz like) an iz Terskih dolin, iz Mažeruol, Černjeje an iz Čaniebole. Sprehod pustuovu se bo zaparu v paleštri v Gorenji Miersi, blizu kraja kjer je poliete senjan Sv. Roka. Kjek dobrega za pojest an popit bo, seviede tudi veselica z muziko. Če bo slava ura bo pustinanje le u paleštri u Škrutovin. Domači pustuovi imajo vsake lieto bogat program v Benečiji. Ruonški pustje s tradicionalnimi angelan, hudičan an s pustam bojo pustinal’ po Gorenjim Ruoncu v petak 30. ženar-

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

ja ob sedmi zvičer an drug dan le ob tisti uri v Dolenjim Ruoncu. V nediejo 8. febrarja pa bojo ruonški pustje, ki jih oznanja rapotija zuonu pusta, ki maltra ljudi z lesenimi klieščami, šli v Benetke. Njih pustinanje, ki bo v saboto, 14. febrarja, še v Ruoncu, bojo zakjučil’ ku ponavadi s skupno vičerjo. V nediejo, 15. febrarja, od dvieh naprej bota v Čarnem varhu tradicionalno pustinanje Blumarju an planinski pust s Planinsko družino Benečije. Besieda blumar parhaja iz niemške blumen, ki pride reč roža, saj tela maškera se zdi 'dna roža, ki kuka iz sniega, de bi oznanila pomlad. Biela oblieka blumarju simbolizira snieg, pofarbani klabuk pa rožo. V saboto 7. an v nediejo, 8. febrarja, bojo blumarji gostje velikega planinskega pusta v kraju S. Michele all’Adige v deželi Trentino Alto-Adige. Marsinski pustje, s kakuošo, petelinan an z babo, ki nose moža tu koš, bojo v saboto, 14. febrarja, pustinal’ po vaseh podbunieškega an špietarskega kamuna; v nediejo 15. bojo pa

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

okuole devete v Matajure; ob 11. uri bojo začel’ bandrat v Gorenjin Marsinu an zakjučil' zvičer v dolenjin koncu vasi. Po Marsinu bojo Matajurci pustinal’ v torak 17. febrarja. V saboto 14. an v nediejo, 15. febrarja, bojo pustinal’ po vaseh sauonjskega kamuna an morebit, se spustil’ do Klenja. Te gardi, te liepi, veliki pust an

pustica iz Sriednjega bojo tudi lietos rapotal’ po vaseh Nediških dolin. V Terskih dolinah bo v saboto, 14. febrarja, ob 14.30 v Sedliščah tradicionalni Veliki pust. V Reziji pa bojo rezijanski pustuovi pustinal' u Bili u nediejo 15. febrarja an u torak 17. zvičer. Na dan Pepeunice ob 19.uri, le v Bili, bojo zažgal' babaca.

V KLENJU LIEPA GARA ŠTRUKJU OB SEJMU SVETEGA ČINTONIHA

T

radicionalna gara štrukju v Klenjiu je lietos parklicala puno konkurentu. Vse kupe jih je bluo 19 an mies njih je posebna strokovna komisija (žirija espertu) nagradila Lucio Tomasetig iz Ošnijega, Liliano Bordon iz Klenja an Danielo Corredig iz Korede. Vsaka je za nagrado parjela kreatiuno dielo Nadie Tomasetig. Premjacjon je bla u saboto 17. ženarja u Klenju znotra sejma patrona vasi, ki ga usake lieto orga-

niza komitat Pro Klenje, pod pokroviteljstvan Špietarskega kamuna. Po maši, ki jo je mašavu famoštar msgr. Mario Qualizza an med kero je lepuo pieu zbor Tre valli – Tri doline, so parnesli suoj pzdrav europarlamentarka Isabella De Monte, regionalni konsiljer Giuseppe Sibau an špietarski šindik Mariano Zufferli. Vsi so poviedali, kakuo je dobro an nucno v donašnjin globaliziranin svietu varvati in valorizat stare domače navade an tradicije, med njimi

tudi štrukje, ki so adno od tipičnih sladkih jedil Nediških dolin. Špietarski šindik pa je obljubu tudi, de bo kamunska aministracjon še naprej podperjala vas an iniciative, ki jo gledajo oživiet. Potada je bila degustacija tradicionalnih jedil Sv. Čintoniha. Skuhali so župo z riepo, mužget, polento, brovado, ocvarte an kuhane štrukje. Vičerjo sta spremljala koncert tonkaču an ramonik. L. B.

ANTRO Concerto sotto la regia di Aleksander Ipavec

Uspešni koncert

Bjeletić conquista

S

T

udi lietos je lieška fara papravla v cierkvi na Liesah koncert božičnih piesmi. Biu je v nediejo, 18. ženarja. Pred številno publiko so nastopili zbori »Barbara Bernardinis« iz Vidna (San Gottardo), »Rečan« z Lies, kupe z zbori »Matajur«, »Tri doline« in mladih Lieške fare. Povezovala je Martina Tomasetig. Odmievale so stare tradicionalne piesmi. Zbor mladih lieške fare je pieu tudi »Kaj se vam zdi?« in »Ist te prosim«, dvie piesmi, ki jih je napisu znani beneški kantavtor Keko Bergnach. Na koncu so vsi zbori kupe s publiko zapieli znano božično piesam »Te dan je vsega veselja«.

Parsotna sta bila tudi lieški famoštar Federico Saracino in županja Garmiškega kamuna Eliana Fabello, ki sta pozdravila publiko. G. Saracino je posvetil koncert papežu Frančišku, ki daje vsak dan cierkvi liep parmier ponižnosti in viere. Pozdravu je tudi Piero Chiabai, ki puno liet koordinira zbor mladih lieške fare. Koncert je biu parložnost, de bi se ljudje zmisnili, kakuo je biu ankrat Božič v Benečiji. Brali so tudi razmišljanje Renza Gariupa. Božični cajt se je v vaseh Nediških dolin začenju že z Devetico, devet dni pred Božičam, in je končala 2. febrarja, v dnevu, ki ga par nas kličemo »Sviečinca«. I. B.

V soboto, 24. ženarja, so se par Devici Mariji v Dreki poslovili od Elene Vogrig, poročene Crainich, ki je zapustila tele sviet dan priet po precej dugi bolezni, ki pa ji nie preprečila, de bi skarbnuo dielala za družino in tudi za cierku. Že vič ku trideset let je kupe z možam Renatam do zadnjega skarbiela ku mežnarica v dreški fari. »Po prerani smarti svojega moža, je še buj skarbiela, de je bila naša cierku vedno lepuo parpravjena za andohte takuo, de smo se v nji ušafali ku v naši veliki hiši – je poviedu msgr. Marino Qualizza –. Za tolo skarb an ljubezan za našo faro smo ji dali zaries ganljiv pozdrav v takim velikim številu, ki ga vidimo samo za Rožinco al' za Vahte. Vse tuole an še vič je Elena zaslužila kupe s svojim možam, zak' tega na moremo pozabiti. Z njo muoramo tudi zahvaliti družino, za katero je imiela iskreno ljubezen an ki ji je pomagala v nje službi. Vsako nediejo je iz Manzana parskočila do nas an obogatiela naso cerkveno družino.« Elena se je rodila 29. vošta 1938 v veliki Vogričevi družini v garmiškem kamunu an paršla za nevesto na Trušnje. »Zapustila nas je, tada, še relativno mlada, a nam je dala v premoženje dvie pomembne rečì: ljubezen do družine an globoko viero v Boga ter veliko zaupanje v Marijo na Stari Gori, ki jo je iz cielega sarca molila tudi v zadnjh urah življenja. Že v nediejo smo v cierkvi pogrešili nje parsotnost. Nam zaries manjka, a v duhu je vedno z nami. Izrekamo iskreno sožalje sinu Gianniju, hčeri Liliani an vsi žlahti. Naj bo njim an nam v tolažbo spomin nje liepega an vriednega življenja,« je jau msgr. Qualizza.

Senjam Sv. Valentina v Lieški fari

LIESA Božične piesmi odmievale v nediejo, 18. ženarja

i è svolto il 10 gennaio il concerto di fine anno nella chiesa di San Silvestro a San Giovanni d’Antro, previsto il 27 dicembre e rimandato a causa della neve. Ospiti di eccezione: Miljan Bjeletić, fisarmonicista e docente serbo che vanta concerti in tutta Europa e in Cina, il coro maschile polifonico di Ruda fondato nel 1945 (considerato a ragione uno dei migliori della nostra

V Dreki zadnji pozdrav Eleni Vogrig

regione, vincitore di innumerevoli premi internazionali e che ha tenuto concerti in tutto il mondo) diretto da Fabiana Noro, un’eccellenza nella direzione corale, Aleksander Ipavec, anch’egli docente e fisarmonicista, alla guida dell’Accordion group 4-88-16, un compatto gruppo di giovani fisarmonicisti provenienti da Valli del Natisone, Friuli, Gorizia e Slovenia. Chiesa stracolma, pubblico attento e preparato. Alla virtuosità solistica di Miljan Bjeletić, che ha suonato magistralmente Bach, Reger, Nordhaim, Sarasate e Scarlatti, è seguito il coro Polifonico di Ruda che si è esibito insieme all’Accordion group di Aleksander Ipavec, ad eccezione del canto «Lux Aurunque» di Whitacre, cantato solamente dal coro polifonico. Insieme, i due gruppi musicali hanno creato una performance unica con le musiche del compositore G. Sollima, toccando l’apice con il canto «Sono vere oppure è un sogno» (versi tratti da «Le montagne di vetro» di Dino Buzzati). M. T.

Za Sv. Valentin je Lieška fara parpravla bogat program. V nediejo, 8. febrarja, ob 8.55 bojo odparli ure češčenja: od 9. do 10. ure za Gorenj in Dolenj Garmak an za Dolino; od 10. do 10.55 za Platac, Kanalac, Gorenje Bardo an Topoluove. Ob 11.15 bo v cierkvi na Liesah pieta sveta maša z oufarjan, bojo požegnal' postrojeno lobjo na uhodu cierkve, od 15. do 16. bojo še ure češčenja za Seuce, Zverinac, Hostne an Podlak; od 16. do 17. ure za Liesa, Hlodič, Arbido, Slapovik, Petarnel an Trebež. Ob 17. uri se bojo ure češčenja zaparle z euharističnin žegnam. V saboto, 14. febrarja, na guod Sv. Valentina, ob 18.30 bojo svete spuovedi, ob 19. bo pieta sveta maša. Potle bo veselica u telovadnici. Naj povemo še, de bo v nediejo, 15. febrarja, sveta maša le u Kosci ob 11. uri.

Dokumentar o g. Mariju Laurencigu Gian Pietro Nadalutti je napravu dvd z video posnetki maše, ki je bla par Svetim Štuoblaku 20. luja lani v spomin na famoštra Maria Laurenciga ob 25-letnici smarti. V filmu, ki je vas po italijansko, so sveta maša, ki jo je molu nekdanji videnski nadškof msgr. Pietro Brollo, odkritje plošče in spomini sauonjskega famoštra g. Božo Zuanella ter Irme Trinco, ki je poznala pre Laurenciga. G. Laurencig je bil zlo pomembna osebnost v fari Sv. Štuoblanka, kjer je služu skor 55 liet. Zatuo režiser Nadalutti želi napraviti dokumentarni film o življenju in o dielu beneškega duhovnika. Zatuo prosi vse tiste, ki so ga poznali, ki imajo kajšne fotografije ali video posnetke, naj ga pokličejo na 334 6722064 ali pa naj pišejo na elektronski naslov info@backfilm. net. Pre Mario se je rodiu 21. novemberja lieta 1908 v Ložanjovi družini par Pulerjih. Umaru je lieta 1989.


10

terske doline

stran

31. januarja 2015

dom

VILLANOVA DELLE GROTTE Il locale, rimasto semplice e autentico, è gestito dai due fratelli Renato e Danilo Negro

iz iz naših naših dolin dolin

A Tuttlingen sulle orme degli emigranti

Trattoria «La Zucule» terske terske doline doline da cent’anni punto di ritrovo

C’

Paola Treppo

La cittadina tedesca di Tuttlingen

La Pro Loco di Prossenicco sta organizzando un viaggio speciale per visitare la cittadina tedesca di Tuttlingen, un centro perlopiù industriale, situato nel Land del Baden-Württemberg e capoluogo dell’omonimo circondario rurale dal quale dipendono 36 Comuni. È in questa cittadina, infatti, che conta quasi 35mila abitanti, che hanno vissuto e lavorato molti cittadini prossenicani, quasi 60 persone emigrate in cerca di lavoro nei momenti in cui in patria c’era grande miseria. Un viaggio per stare insieme, quindi, e per riscoprire i luoghi di nonni e nonne che si sacrificarono lasciando la loro terra in cerca di fortuna. La gita si terrà il 12, 13 e 14 giugno prossimi se sarà raggiunto un numero sufficiente di persone interessate a partecipare e se si riuscirà a coprire la spesa prevista per il noleggio di una corriera da 52-54 posti, pari a circa 2560 euro. Per info 347.4870861.

A Platischis arriva il Sidro brulé Dopo la sperimentazione per la produzione di zafferano di montagna, la «Società Agricola di Platischis» ha lanciato una nuova specialità da degustare sulle alture incontaminate di Taipana; si tratta del «sidro brulé», da degustare nelle giornate fredde della stagione invernale. La bevanda si fa con il vino, si aromatizza il sidro con spezie a scelta, quindi classicamente cannella e chiodi di garofano, ma anche coriandolo, scorza d’arancia, zenzero e ginepro, e si aggiunge lo zucchero. Poi si scalda il tutto e gusta ben caldo. Per chi non ha tempo di prepararlo in casa c’è la possibilità di reperirlo, già pronto, nella sede della società. Info 348.2419792.

Ricordato lo scontro a fuoco del 1945

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

era una volta Villanova delle Grotte con 700 abitanti e due osterie. Adesso il borgo, noto in tutta la regione per le sue cavità turistiche, di residenti ne conta non più di 80 anche se vanta un piccolo record: in tutto il borgo, infatti, sono attivi quattro locali pubblici, tre dei quali offrono non solo servizio di bar ma anche di ristorazione, con il quarto, quello in piazza, che organizza pure eventi mangerecci a tema. Il più vecchio punto di ritrovo di Villanova, un po’ la memoria storica della frazione, è «La Zucule», il primo, in tutta l’area dell’Alta Val Torre, a essere accatastato come «osteria», a quel tempo. Da allora a oggi sono passati cento anni e il profumo della storia di questo «luogo sulla sommità», il «zuc», da cui prende nome l’insegna, festeggia quindi un secolo di servizio a favore della comunità. La trattoria, rimasta originale, semplice e autentica, è gestita da due fratelli, entrambi nativi di Villanova, Renato e Danilo Negro, di 60

posoc posoc ˇjeˇje sport sport A sinistra il locale «La Zucule» e a destra i gestori, Renato e Danilo Negro.

e 57 anni. Fortemente legati al loro territorio, curano la cucina e l’accoglienza con passione e competenza, cortesia e disponibilità, anche per chi chiede di poter pranzare o cenare al di fuori degli orari «massimi». «Tutto è diventato più difficile, negli ultimi anni – dicono –, sia per la crisi, che porta la gente a mangiare a casa piuttosto che fuori, per risparmiare, che sul fronte burocrazia, per i continui appesantimenti normativi cui un locale pubblico è tenuto ad adempiere. Un tempo avevamo

anche delle camere, per il pernottamento: 20 euro a testa per una stanza e la prima colazione. Ma con quella cifra non ce l’abbiamo fatta a starci dentro, perché più sarebbe costato installare tutto il sistema informatico per comunicare alla questura, in tempo reale, i dati degli ospiti. Andiamo avanti fino a che non ci faranno chiudere, massacrati da una disattenzione per la montagna che non risparmia nessuno e che sembra fatta apposta per penalizzare chi ha scelto di continuare a vivere nella sua terra, senza

emigrare». Un secolo fa la trattoria era un’osteria con tavola calda; poi, 60 anni fa, il padre di Renato e Danilo, Giovanni Cesare Negro, ha deciso di comprare muri e attività, che ha portato avanti con la moglie Elena Albina Giusto, di Chialminis di Nimis. «Facendo quel passo – ricorda Renato che da giovane, come suo fratello, ha frequentato la scuola alberghiera –, mio padre voleva forse mettere la testa a posto dopo una vita «pericolosa» passata a lavorare in miniera, all’estero, e poi in regione, a far saltare rocce con le mine, anche per aprire la strada che porta a Villanova». Quando muore a seguito di un infortunio, la licenza del locale passa a Renato che, in quel momento, ha solo 3 anni. Sarà mamma Elena a rilevarla, portando avanti la trattoria, fino a che i due fratelli non la gestiranno da soli, il 4 febbraio 1984. «La Zucule» propone piatti semplici e genuini, come il pollo in umido o il cinghiale in salmì. In sala c’è Renato, in cucina Danilo, che ha sempre fatto il cuoco di professione. Persone squisite, come la loro tavola.

PRIMO BOLLETTINO IN LINGUA SLOVENA DEL SANTUARIO MARIANO DI PORZÛS

S

empre più internazionale il Santuario mariano di Porzûs. Il consiglio pastorale, infatti, quest’anno ha pubblicato e spedito ai fedeli il primo bollettino scritto interamente in lingua slovena, per i cristiani della vicina Nuova Repubblica che ogni anno raggiungono sempre più numerosi il luogo sacro sulle alture di Attimis. A voler recuperare quella che è l’originale tradizione sacra che caratterizza le apparizioni della Vergine alla piccola Teresa Dush, è stato il parroco, don Vittorino Ghenda. Il presule, infatti, ha ricordato come la Madonna, nelle sue manifestazioni alla giovanissima veggente, si rivolse a lei con la lingua che la bambina parlava abitualmente e l’unica che poteva comprende: il dialetto

locale. Da qui la scelta di restituire ai fedeli sloveni una storia sacra che appartiene loro da 160 anni. Si è cominciato con la stampa dei santini in sloveno, da circa due anni disponibili in chiesa e nella Cappella dell’Apparizione. Per poi passare a organizzare incontri dedicati, con la presenza, a Porzûs, di molti sacerdoti della vicina Nuova Repubblica e, con loro, di molti fedeli dallo stato contermine. Tra i pellegrinaggi sloveni, nel 2014, quello con monsignor Pirih Metod, vescovo emerito di Capodistria, quello con padre Marijan Peklaj (Vodice), con don Anton Strancar e don Dimitri Bregant, con i sei sacerdoti della Decania di Istria, con un gruppo di portatori di handicap guidati da suor Edith Metelko e, il 6 settembre scorso, con don Aleš

La copertina dell’edizione slovena

Rupnik, decano di Nova Gorica. Il programma liturgico pastorale per il nuovo anno conta, tra gli altri

appuntamenti, la celebrazione della messa in sloveno come primo incontro, l’11 aprile, alle 10.30, in occasione dell’apertura della nuova stagione dei pellegrinaggi 2015; il 5 settembre, poi, alla stessa ora, nuova celebrazione della messa in sloveno per il 160° anniversario delle apparizioni. E sono sempre di più le visite sul portale web porzus.net da parte dei cittadini sloveni che, con 53 accessi – nel periodo compreso tra 17 ottobre 2013 e il 16 ottobre 2014 – rappresentano la «comunità virtuale» più numerosa sul sito internet dopo l’Italia (77,61%) e il Brasile (6,70%), con un 3,82% sul totale dei «clic», in una classifica che conta accessi da oltre 50 Paesi del mondo. P. T.

LUSEVERA La giunta li assegnerà a chi accudirà una bestiola ritrovata in valle e affidata all’Enpa di Udine La chiesetta di Pers di Lusevera

La comunità originaria di Pers di Lusevera ha recuperato una tradizionale celebrazione commemorativa che vedeva riunirsi cittadini e autorità fino all’anno del terremoto del 1976. A promuovere l’iniziativa Tiziano Cher. Si tratta dell’anniversario dello scontro a fuoco di Flaipano, del gennaio del 1945, tragedia della guerra a seguito della quale perirono Luigi Cragnolini, il bambino di 11 anni Mario Durlicco e alcuni militari delle truppe di invasione. I fratelli Gino ed Eugenio Sgarban furono deportati e non fecero più ritorno. Altri cittadini di Pers, invece, si salvarono. Per ricordare chi morì e chi ebbe salva la vita, il 17 gennaio scorso è stata celebrata una messa a Pers.

Mille euro a chi addotta un cane

L’

amministrazione municipale di Lusevera incentiva l’adozione degli amici a quattro zampe più sfortunati che sono stati rintracciati sul territorio comunale e che sono stati quindi affidati alle cure della sezione Enpa di Udine, dal momento che in Alta Val del Torre non c’è la disponibilità, al momento, di una struttura idonea per il ricovero, la custodia e il mantenimento dei cani senza padrone. Fino a oggi, ai cittadini della Valle che avessero adottato un amico peloso a carico del Municipio, venivano corrisposti 200 euro come contributo e primo aiuto per accogliere nella propria casa il randagio. Ma nessuno

Foto dall’ archivio del canile

ha mai aderito all’iniziativa. Adesso la giunta ha deliberato di

stanziare mille euro a favore di coloro che si faranno carico di accudire una bestiola ritrovata in Valle e affidata all’Enpa di Udine. Si tratta di un aiuto «una tantum» e sarà stanziato esclusivamente a seguito di dimostrata cura e mantenimento dell’animale per almeno un anno dal ritiro dal canile. L’abbandono degli amici a quattro zampe non rappresenta solo un problema di inciviltà e poca sensibilità: comporta anche un esbosco costante per l’Ente locale e, quindi, a carico di tutti i residenti. I numeri lo confermano: in base alla convenzione stipulata tra Enpa e Municipio di Lusevera, siglata il 21 ottobre del

2008 e poi rinnovata il 20 novembre del 2014 per la durata di tre anni, il Comune valligiano è chiamato a versare, giornalmente, 3,5 euro per un cane di taglia piccola, 3,65 per un cane di taglia media e 3,80 euro per un cane di taglia grande, il tutto più Iva. La spesa per il 2013 è ammontata, di conseguenza, a 5.163,5 euro, mentre per l’anno 2014 è stato liquidato il primo trimestre, per la cifra complessiva di 1.152,9 euro. Con il nuovo incentivo, l’amministrazione municipale guidata dal sindaco Guido Marchiol spera che qualcuno possa farsi avanti, per dare affetto e una casa a questi animali. P. T.


dom

31. januarja 2015

KANALSKA DOLINA

rezija/kanalska dolina

11

iz naših dolin iz naših dolin

Javne uprave so zaprosile sredstva, da bi na novo odprli ali podaljšali delovanje jezikovnih okenc

Naborješka in trbiška občina terske doline terske doline stavita na jezikovno raznolik0st rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina 6. FEBRUARJA BODO V ŽABNICAH PRAZNOVALI SVETO DOROTEJO

posoc ˇje imajoposoc Žabnicah ob sozave-ˇje bo evharistični obred odvijal po tniku svetem Jožefu še dva italijansko in po slovensko – in v

V

vaška zavetnika. Tako bodo v petek, 6. februarja, tudi letos praznovali v manjši žabniški cerkvici, ki je posvečena sveti Doroteji. Z okoliških gor izvira grabič (potok), ki teče sredi Žabnic blizu današnje ulice »del Duomo« in potem v podzemnem kanalu mimo hiše državne gozdne straže v ulici »Monte Nero.« Tam se izgubi na tisti strani, ki jo imenujejo »Na grabnču«. Na desni strani potoka leži zahodnji del Žabnic, ki se imenuje »Filja« in kjer so domačini »Filjarji« z zavetnico sveto Dorotejo; na levi strani potoka pa leži vzhodni del Žabnic, ki se imenuje »Vesa« oziroma »Vas« in kjer so domačini »Vaščani« z zavetnikom svetim Egidijem. Ime »Filja« naj bi bilo po nekaterih strokovnjakih povezano s starimi Rimljani in sicer z latinsko besedo »villa« (v slovenščini »vila«). Tej hipotezi daje podporo dejstvo, da so v Žabnicah našli kar nekaj rimljanskih najdb in da se je tam po zgodovinarjih nahajala rimljanska postaja (»statio«). Na god svete Doroteje bo letos v istoimenski cerkvici maša ob 18. Kakor je v Žabnicah še vedno navada še posebej ob praznikih, se

sport

Luciano Lister

začetku decembra so tudi javne uprave iz Kanalske doline poslale na Deželo projekte za koriščanje sredstev iz državnega zakona za zgodovinsko jezikovne manjšine (482/1999). Projekti so bili osredotočeni še posebej na nemški in furlanski jezik, saj so običajno tisti povezani s slovenščino financirani skoraj popolnoma s sredstvi iz zaščitnega zakona za slovensko manjšino (38/2001). Občini Naborjet-Ovčja vas in Trbiž, v katerih so uradno priznani vsi tri deželni manjšinski jeziki, sta predstavili projekte, da bi odprli ali ohranili vsa možna jezikovna okenca. Naborješka občinska uprava je Deželo zaprosila za sredstva, da bi odprla furlansko jezikovno okence in da bi nadaljevalo delovanje nemškega jezikovnega okenca. Za vsako okence občina potrebuje 30.000 evrov, da bi krila stroške za eno osebo za eno leto. Prav tako je tudi trbiška občinska uprava predstavila projekta, da bi

V

DEN SOLBAŠKI JËRO ZA PLAVONA TA-NA RAVANCI

T

stran

e zadnjë rozajonski jëro plavon ta-na Ravanci ti jë bil pra Odorico Buttolo Ploc. Isi človëk an bil se nošinel ta-na Solbici 19 dnuw avrïla lëta 1768. Njaa oća to jë bil Antonio ano njaa moti to jë bila Giovanna Negro. An bil se nawčil pa po latïnki, po niški, po slavinki, po laski ano po frančewski. An jë bil konsakren jëro tu-w Vïdnë 19 dnuw satembarija lëta 1795 ano wšë dno lëto döpo an jë bil profesor ano an jë wučël tu-w Čividali. Od lëta 1798 dardo lëta 1800 an bil kapalon tu-w Podkrnos/Gurnitz. Od lëta 1805 dardo lëta 1809 an jë pomoel tu-w carkvi sv. Eğidja tu-w Celovcu. Iten an jë karjë pomoel pa tu-w ošpodali ti soldaski ano an jë pa wučël tu-w te pyrve škule. Od lëta 1809 dardo lëta 1815 an jë bil jëro tu-w Durnstein. Od 15 dnuw favrarja itaa lëta dardo 1845 an jë bil poklicen tu-w v Reziji za plavona. An jë umor ta -na Ravanci 3 dni jünja lëta 1845 ano an jë bil pogon tri dni döpo. Tu-w carkvi ta-na Ravanci jë šćalë nešnji din lapide, ki ja spomenja.

imela jezikovni okenci za furlansko in za nemško manjšino. Občina Tablja – kjer sta uradno priznana samo furlanščina in nemščina – je pa predstavila projekt, da bi razpolagala samo z nemškim jezikovnim okencem in je sicer prosila za prispevek v višini 38.000 evrov, da bi krila enoletne stroške za eno osebo. Kot večja javna uprava je tudi nekdanja Zdravstvena ustanova št. 3 »Gornja Furlanija«, ki spada po nedavni zdravstveni reformi v okvir nove Ustanove za zdravstveno oskrbo št. 3, svojčas že poslala na Deželo trije projekte za sredstva iz državnega zakona za jezikovne manjšine. Dva projekta sta namenjena nadaljevanju delovanja furlanskega in nemškega jezikovnega okenca; tretji pa nadaljevanju objave informacijskega biltena »InForma«. Na splošno gledano so torej javne uprave, ki delujejo v Kanalski dolini, za leto 2014 stavile predvsem na jezikovna okenca. Ob tem pa so se sicer držale deželnih smernic, ki so upoštevale stalno krčenje zakonu 482 namenjenih sredstev.

obeh jezikih bo zapel tudi domači pevski zbor. Kljub temu, da je v Žabnicah in Kanalski dolini cerkev svetega Egidija zgodovinsko pomembnejša, je tudi cerkvica svete Doroteje zanimiva, saj je zelo stara. Njene temelje so postavili v začetku 11. stoletja. V notranjosti hrani zelo lepe freske iz 15. stoletja. Nekoč so na sveto Dorotejo Filjarji zmeraj kaj organizirali in so potem vsi Žabničani praznovali skupaj. Tamkajšnje ženske so za tisti dan pripravile krofe in so, tudi kadar je bila maša ob delavnikih, vseeno po obredu šli v žabniško gostilno Schojer, da bi se družili. Če je 6. februar bil nedelja, pa je tisti dan bil skoraj žegen. Dandanes hodijo Filjarji in Vaščani na sveto Dorotejo k maši v cerkvico zavetnice in je še vedno tudi nekaj žensk poje tudi po slovensko. Kadar je 6. februar prosti dan dela, se maše udeleži tudi žabniški zborovodja, ki se stalno zavzema za ohranjenje slovenskega petja. Nedavno – ko je bil 6. februar nedelja – se je maše udeležila tudi godba in so nosili »pušelce«. (l.l.)

sport

Projekt za cestno signalizacijo Potem ko državna družba Anas ni razglasila za odsek ceste, ki gre skozi naseljen prostor, del državne ceste 54, ki pelje skozi Belo peč, imajo domačini še vedno težave s previsoko hitrostjo vozil. Družba Anas ni prošnje sprejela, ker ta ni bila vsklajena s predpisi Ministrstva za infrastrukture in prevoze. Trbiška občinska uprava je zato že pripravila projekt za primerno cestno signalizacijo po tamkajšnjih ulicah Cadorna in Verdi in upa, da bo družba Anas upoštevala in osvojila ta predlog v okviru prihodnjih posegov. Načrt vsebuje ureditev prehodov za pešce, postavitev električnih signalnih naprav za omejitev hitrosti in risanje horizontalne prometne signalizacije za prepovedano prehitevanje.

Dan slovenske kulture v Kanalski dolini V petek, 27. februarja, zvečer se bo v trbiškem kulturnem središču »Julius Kugy« (via Giovanni Paolo II, 1) odvijal Dan slovenske kulture 2015. Dogodek bo organiziralo Slovensko kulturno središče »Planika« pod pokroviteljstvom Občine Trbiž.

Za Carlantonija medalja mesta Beljak Mestni senat občine Beljak/Villach je pred kratkim po predlogu beljaškega župana Helmuta Manzenreiterja soglasno sprejel sklep, da trbiškemu županu Renatu Carlantoniju podeli častno medaljo mesta Beljak. Priznanje je namenjeno osebnostim, ki so s svojm delovanjem počastile mesto Beljak. Carlantoniju bodo podelili priznanje, ker je konkretno spodbujal obmejno sodelovanje na kulturnem in športnem področju. Še posebej je skrbel za boljše sodelovanje med beljaškimi šolami in šolami v Kanalski dolini, za gradnjo kolesarske steze, za boljše čezmejne železniške povezave med FJk in avstrijsko Koroško ter za vrednotenje krajevnih običajev.

STOLVIZZA/SOLBICA Iniziati i lavori dell’antica casa Buttolo Ploc che verrà adibita a museo

Ristrutturazione della casa-museo

M

ercoledì 21 gennaio, giorno in cui si ricorda Santa Agnese, la cui immagine a grandezza naturale si trova in un affresco all’interno della chiesa di San Carlo Borromeo a Stolvizza, sono iniziati i lavori di ristrutturazione dell’antica casa Buttolo Ploc, situata nel centro della stessa frazione ed acquistata, nel mese di febbraio 2013, dall’associazione culturale «Museo della Gente della Val Resia», come era previsto già all’inizio dell’attività dello stesso sodalizio resiano fondato nel 1995. Questo immobile, che confina proprio con la chiesa parrocchiale di San Carlo, è stato scelto non solo perché conserva l’architettura tipica, ma anche perché in questa casa è presumibilmente nato e vissuto nei primi anni della sua vita il sacerdote resiano Odorico Buttolo Ploc (17681845), pievano della Val Resia dal 1815 al 1845, che nel 1818 compilò il primo vocabolario resiano-italiano di una certa consistenza di vocaboli. Il paese di Stolvizza conserva ancora la tipica architettura della vallata anche dopo la ricostruzione che è seguita ai terremoti del 1976. Nel

borgo prevalgono, infatti, le antiche e tradizionali case della Val Resia alcune delle quali, ristrutturate dopo tali eventi tellurici, conservano gli elementi tipici. Negli altri paesi della Val Resia, invece, l’architettura tipica fu molto compromessa e dopo i sismi del 1976 si costruirono prevalentemente case nuove con uno stile moderno a discapito della tipica architettura. Per questo motivo l’associazione culturale «Museo della Gente della Val Resia» fin dall’inizio della sua attività prospettò la possibilità di acquistare una casa a Stolvizza. La casa Buttolo Ploc conserva, tranne alcuni elementi dovuti alla ristrutturazione obbligatoria post-sismica, gli elementi tipici della casa tradizionale della Val Resia. Questa dimora, dalle ricerche effettuate, fu costruita verosimilmente, come riportato anche nella chiave di volta del portale di accesso, nel 1756 a seguito del grande incendio che il 21 luglio 1755 distrusse tutto il paese. Dopo quel tragico evento gli abitanti del paese, che fungeva da presidio del confine con l’Impero asburgico, ricevettero dalla Repub-

Nella foto: Lavori in corso alla casa-mueo di Stolvizza.

blica di Venezia un sostanzioso sussidio che servì per la ricostruzione delle antiche case e la costruzione di nuove ove necessario. La casa Buttolo Ploc si affaccia a sud su un piccola corte sostenuta da un muro di cinta che termina con il portale d’ingresso in pietra datato 1898. Il primo intervento, iniziato appunto a gennaio, prevede il rifacimento

della piccola costruzione composta da due vani che verranno recuperati e destinati ad un allestimento etnografico che presenterà la tradizionale cucina e una camera da letto. I lavori verranno realizzati dalla ditta Alessio Buttolo di Stolvizza con la direzione del geometra Fabio Zanella e dell’architetto Donatella Ruttar. Sandro Quaglia


12

posočje

stran

31. januarja 2015

dom

IMA 131 ČLANIC IN ČLANOV, ki so razporejeni v matično enoto in v dveh disločiranih enotah na Vrsnem in na Livku iz naših iz naših dolin dolin

Zgodovina Benečije 6. februarja v Tolminu

Gasilsko društvo Kobarid terske terske doline doline letno posreduje do 120 krat rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

Sašo Rosič, Borut Volk

V petek, 6. februarja, ob 18. uri bodo v Tolminske muzeju predstavili knjigo »Benečija. Ko se mala in velika zgodovina srečata«, ki jo je napisal Giorgio Banchig in ilustriral Moreno Tomasetig, izdala pa založniška zadruga Most v sodelovanju z združenjem Blankin in s Svetom slovenskih organizacij. Spregovorili bodo sekretar na Ministrstvu za kulturo RS Silvester Gaberšček, dr. Ines Beguš, msgr. Marino Qualizza in Ezio Gosgnach. Prisotna bosta avtor in ilustrator. »To delo zapolnjuje praznino v poznavanju krajevne zgodovine, saj so jo doslej obravnavali mnogi avtorji le po posameznih obdobjih ali na splošen in površen način, če ne z ideološko prežetostjo,« je napisal Banchig v predgovoru zgodovine.

Koncert v pomoč Baški grapi Lanskega oktobra je narava s svojo nepredstavljivo močjo pustošila tudi po Baški grapi, zlasti na Kneži, Grahovem ob Bači in na Koritnici in jih močno poškodovala. Sanacija je s strani občine in države ter s pridnimi rokami domačinov in nesebično pomočjo dobrih ljudi hitro stekla. Toda potrebe so še velike. Da bi prebivalci čimprej zaživeli v varnih domovih, sta Prostovoljno gasilsko društvo Grahovo ob Bači in Krajevna skupnost Grahovo ob Bači 25. januarja organizirala dobrodelni koncert v Domu puntarjev na Kneži. Obiskovalci so za stiske ljudi radodarno odprli svoja srca. Vsi, ki so se odločili pomagati, so bili nagrajeni s pesmijo Vokalne skupine Snežet, Vocala Bača Podbrdo in dua Bakalina. (Olga Zgaga)

Oikos iz Vidna išče pet mladih za »Kino otok« V okviru evropske prostovoljne službe, združenje Oikos iz Vidna išče pet mladih sodelavcev od 18. do 30. leta pri organiziranju mednarodnega filmskega festivala »Kino Otok«, ki bo potekal v Izoli med 11. in 15. majem. Predvidevajo povratek stroškov potovanja, zavarovanje in mesečno plačo. V okviru dela bodo tudi tečaj slovenskega jezika in vodeni obiski mesta. Kdor želi sodelovati, naj pošilja življenjepis in motivacijsko pismo na naslov chiara.torassa@ oikosonlus.net ali na ines.hvala@isolacinema.org do 2. februarja.

Z intervencijo zasuli ribji zarod v reki Soči Novembra lani je bil odobren državni načrt intervencij po poplavah leta 2012, v katerem so za reko Sočo namenili dva milijona evrov. Za sanacijo leve brežine Soče med Kobaridom in vasjo Ladra (vstopna točka za kajakaše) je namenjenih 450.000 evrov. Za izvajalca del je bil izbran Hidrotehnik, ki mora dela končati do konca maja. A izvajalec opravlja sanacijo v času, ko posegi na Soči zaradi drstenja rib sploh niso dovoljeni. So pa dovoljeni zgolj od 1. julija do 31. oktobra. Čeprav je bil Hidrotehnik s strani ribiške družine opozorjen na drstišča ob brežini in obveščen, da jih mora izvajalec v primeru neposrednega poseganja v reko Sočo, in ne le v brežino, nemudoma obvestiti, se to ni zgodilo. Izvajalec je uničil številna drstišča soške postrvi.

P

rva omemba kobariških gasilcev sega v leto 1873, ko so z brizgalno odhiteli gasiti požar na Srpenico. O dogodku je poročal časopis Glas, ki je v tistem obdobju izhajal v Gorici in je pokrival severnoprimorski medijski prostor. Tako je bila leta 2013 obeležena 140 letnica organiziranega gasilstva na Kobariškem. Gasilska enota je bila od 1873 stalno prisotna v kraju, njena aktivnost pa je žal nihala. Veliko stagnacijo v razvoju sta povzročili obe svetovni vojni in fašizem. Konec druge svetovne vojne ni prinesel večjega napredka. Razmah industrije v Kobaridu in katastrofalni potres leta 1976 sta prekinila več desetletij trajajoče obdobje materialne in prostorske stiske. Orodišče, ki je »gostovalo« v zbiralnici mleka, je bilo tako poškodovano, da ga je bilo potrebno porušiti. Do leta 1982 je zrasel nov funkcionalen gasilski dom, vse štiri garaže pa so se do osemdesetih let napolnile z novimi vozili. Gasilsko društvo Kobarid deluje v okviru GZ Kobarid in poleg dveh teritorialnih društev - PGD Breginj

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Skupinska slika članov gasilskega društva Kobarid.

in Drežnica pokriva teritorij celotne občine Kobarid, ki meri 192,7 km2 in šteje 4472 prebivalcev. Poveljuje mu Joško Rakušček, predseduje pa Borut Volk. Spada v IV. kategorijo in je osrednja gasilska enota v občini. Koncesijska dejavnost (GEŠP - gasilska enota širšega pomena) obsega reševanje ob prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi na območju občine Kobarid. V društvo je včlanjenih 131 članic in članov (54 operativnih gasilcev, 11 pripravnikov, 16 veteranov in 20 mladih), ki so razporejeni v matično enoto v Kobaridu in v dveh dislociranih enotah - na Vrsnem in na Livku. Posebno mesto ima častni član Jože Kranjc. Na operativnem področju GE Ko-

barid dobro sodeluje s sosednjimi gasilskimi enotami, tako z domačimi, kot tujimi. Gasilci letno posredujejo od 60 do 120 krat. V letu 2014 je bilo opravljenih 69 intervencij. Od tega sta dve intervenciji trajali več dni (žledolom, poplave). Enota na zahtevo posreduje tudi izven meja občine Kobarid. Sodelovali so pri vseh večjih požarih na Krasu in obali, vetrolomu na Ajdovskem in Goriškem, po neurju na Ptuju, v Kamniku in na Ilirskobistriškem. Skrbijo tudi za servis ročnih gasilnih aparatov ter izvajajo meritve hidrantnih omrežij. Ob sušnih obdobjih skrbijo za razvoz pitne vode. Član PGD Kobarid lahko postane vsak, ki dopolni 7 let starosti in

vstopi v pionirsko desetino, za katero skrbijo odlični mentorji. Po dopolnjenem 16. letu prične teči pripravniška doba, ki se z dopolnjenim 18. letom in opravljenim osnovnim in nadaljevalnim tečajem za gasilca zaključi. Od tu dalje članice in člani napredujejo z leti oz. z opravljanjem izpitov za različne čine. Poleg rednih internih izobraževanj se operativci usposabljajo tudi v okviru Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje na Igu. Vsi zainteresirani za včlanitev lahko pišejo na elektronski naslov gasilci.kobarid@gmail.com. Omeniti velja tudi razlago simbolov. Poleg enotnega emblema z občinskim grbom, ki ga člani nosijo na uniformah, PGD Kobarid za svoj logotip uporablja »Čuka«, kot člani društva pogovorno imenujejo grb ene od plemiških rodbin iz Furlanije, ki je v 17. stoletju gospodarila v Kobaridu. Grb, vklesan v kamen se je ohranil na pročelju ene od starih kobariških hiš. Na spodnjem delu grba je upodobljen čuk, ki simbolizira modrost; nad njim je stilizirana viteška čelada z vizirjem, ki predstavlja moč in varnost; na vrhu pa je upodobljena silhueta rimske boginje pravičnosti Iustitie.

ENKRATNI IZDELKI IN POSEBNI NAKITI USTVARJALKE NATAŠE HOZJAN KUTIN

V

zadnjih letih se na trgu pojavlja vedno več samoukih ustvarjalcev nakita. Filcan nakit, kvačkan nakit, nakit iz žice, nakit iz papirja, fimo mase, kristalov Swarovski in še in še. Toliko lepega. In med vsemi temi enkratnimi izdelki pade v oči prav poseben nakit, ki ga je ustvarjalka Nataša Hozjan Kutin poimenovala Mountain pearls. Nataša pravi, da je že kot otrok oz. najstnica rada

ustvarjala, dekorirala, aranžirala. Navduševalo jo je vse, kar je bilo povezano z ročnimi spretnostmi in domišljijo. Slikala je na svilo, steklo, risala portrete ter izdelovala nakit. Sedaj je njen nakit mogoče tudi kupiti. Decembra je bilo njen nakit mogoče opaziti na stojnicah v Tolminu in Bovcu, ter na posebni razstavi lokalnih ustvarjalcev v Bovcu z naslovom Rdeča ti da krila. Nataša nakit šiva iz perlic različ-

Mountain pearls, poseben nakit

nih oblik in barv, poldragih kamnov, stekla; najraje pa posega po kristalih Swarovski. Za večje in bolj bogate izdelke pa komponente izdela iz polimernih mas. Čeprav je ob pogledu vsakemu jasno, da izdelava takšnega nakita vzame kar veliko časa, osupne, da so za celotno kolekcijo ogrlice, prstana in uhanov iz fimo mase potrebni kar trije ali štirje dnevi. K. S.

KOBARID župan Robert Kavčič je sklical okroglo mizo na temo »Turizem v naši občini«

Za enotno promocijo doline Soče

V

ponedeljek, 19. januarja, je v Kobaridu potekala okrogla miza na temo Turizem v naši občini. Sklical jo je župan Robert Kavčič, ki je skupaj z Lokalno turistično organizacijo (LTO) Sotočje, številnimi predstavniki turističnih ponudnikov in strokovnimi službami Občine Kobarid razpravljal o razvoju turizma na Kobariškem. Celodnevno okroglo mizo na temo turizma so pozdravili vsi udeleženci. Po besedah župana se bodo tovrstna srečanja nadaljevala tudi v prihodnje s ciljem sodelovanja turističnih ponudnikov in strokovnih služb. Turistični ponudniki se zavzemajo za enotno promocijo in trženje doline Soče in posledično združevanje LTO -jev vseh treh občin. Direktor občinske uprave Občine Kobarid Simon Škvor je skupaj s strokovnimi sodelavci po področjih predstavil delovanje in vlaganje v turizem. Turistični ponudniki so predstavili problem kratke sezone, ki je mnogo-

krat prekratka za preživetje gostinskih lokalov, penzionov in drugih, ki delajo v turizmu. Zato si želijo, da skupaj z LTO Sotočje pripravijo ponudbo za mesece izven glavne turistične sezone. Nekateri turistični delavci zaradi zaprtja lokalov ostanejo tudi brez zaposlitve. Pri tem je župan predstavil idejo o ustanovitvi sklada, s pomočjo katerega bi tovrstne probleme lahko skupaj reševali. V glavni turistični sezoni bo dogajanje na Kobariškem v znamenju Svetovnega pokala v kajak kanu spustu na reki Soči. Jesenski čas pa bo letos obogaten z jesenskimi festivali - Festivalom pohodništva in kulinaričnim festivalom, s poudarkom na kobariških štrukljih, soški postrvi in drugih lokalnih dobrotah. V času, ko obeležujemo spomin na 100-letnice začetka 1. svetovne vojne, je zgodovinski turizem eden večjih priložnosti za promocijo in razvoj kraja. Eden največjih dogodkov ob 100-letnici 12. soške bitke bo julija 2017 na kobariškem trgu, ko se

bomo padlih spomnili s koncertom vojaških orkestrov več držav, ki jih bo vodil italijanski dirigent Riccardo Muti. Predstavljena je bila tudi ideja o postavitvi Parka spomina in rdečem nageljnu v spomin na padle. Ker se turistična sezona približuje in je potrebno pregledati stanje pešpoti in kolesarskih poti v občini, je župan ustanovil komisijo, ki bo v prihodnjih tednih pregledala stanje ter zagotovila urejenost le teh še pred turistično sezono. Na razpravi so se udeleženci dotaknili tudi prometne ureditve Kobarida in parkirnih mest. Predstavniki športnega padalstva

so izpostavili problematiko novega Pravilnika o jadralnem zmajarstvu in jadralnem padalstvu, ki predstavlja veliko oviro pri trženju in organizaciji ter ohranitvi tega športa v dolini. Izpostavljena je bila pobuda, da se uredijo vaška in trška središča, vodnjaki ter korita na Kobariškem. S tem bi poudarili pomen naše čiste doline in pitne vode. Župan se je ob koncu razprave vsem zahvalil za konstruktivno sodelovanje in udeležbo. Kljub razhajanju mnenj pri nekaterih idejah udeležencev je bilo zaznati, da si ponudniki želijo aktivnega sodelovanja pri kreiranju turizma v občini.


dom

13

šport

31. januarja 2015

stran

CALCIO Scarse le prestazioni di Allievi e Giovanissimi. Il Collinare riparte l’handicap dei recuperi ancora da disputare iz naših izconnaših dolin dolin

Paradiso dei golosi in vetta tersketerske dolinedoline alla classifica del calcio a 5

D

ue vittorie consecutive, ottenute dalla Valnatisone, ridisegnano la classifica del girone B del campionato di promozione, soprattutto della zona pericolante. Era difficile prevedere quella per 3-2 ottenuta a Torviscosa ed anche quel 2-1 contro il San Luigi presentava delle insidie. Si tratta di successi importanti poiché entrambe le compagini affrontate sono ai primi posti della graduatoria. Ora per i valligiani è necessario trovare continuità, come a dire che già domenica prossima con la gara con l’Aurora a Remanzacco si atten-

DAVIDE CONDOLO PROMESSA DEL GS NATISONE

I

nizio di stagione positivo per il Gs Natisone. Dopo aver vinto la prova inaugurale del circuito Csi di corsa campestre a S. Pietro al Natisone, i cividalesi hanno ottenuto il secondo posto di società nelle tappe di Pavia di Udine e del Parco del Cormor, portando in entrambe le occasioni diversi atleti sul podio di categoria. Ma il vero colpo grosso l’ha piazzato Davide Condolo a Casarsa della Delizia, dove anche quest’anno si sono aperti i campionati regionali di società Fidal: il quindicenne gialloblu ha messo tutti in fila nella categoria Allievi, coprendo i 5 km sui prati del pordenonese in 17’30” e staccando di otto secondi il triestino Jacopo De Marchi, unico a tenergli testa. Condolo ha già dimostrato di avere un motore ad alta cilindrata nelle gare in pista (ha un personale di 2’47’26 sui 1000m e 6’01”82 sui 2000m) e il risultato di Casarsa è un ottimo auspicio per il suo prossimo esordio sulle distanze olimpiche degli 800 e dei 1500 metri. Lorenzo Paussa

La Polisportiva Monte Matajur organizza per domenica 1° febbraio una camminata sulla neve con le ciaspole dal paese di Montemaggiore (con ritrovo presso la sede della Pro loco Matajur alle ore 8.30 e partenza alle ore 9) verso la cima del Matajur (1.641 m). Lungo il percorso è previsto un ristoro a base di tè caldo. La quota di iscrizione è 12 euro e comprende l’iscrizione, il tè e il pranzo. Al rientro in paese un momento conviviale con gulashsuppe, birra e bevande calde. Le ciaspole possono essere noleggiate chiamando Fabio, 335 5942365 oppure presso la sede della Pro loco a Matajur. Per ulteriori informazioni: Marino, 338 5877265.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina

La formazione di San Pietro guida il girone di Eccellenza Tra i dilettanti la Valnatisone coglie due importanti successi con squadre di alta classifica Bepo Qualizza

Domenica 1 febbraio ciaspolata sul Matajur

posocˇje posocˇje sport sport Il Paradiso dei golosi in una foto d’archivio.

de conferma di questo buon momento. Dopo la sosta, sono scesi in campo anche gli Allievi, Giovanissimi Provinciali e Giovanissimi Sperimentali. Solo quest’ultima formazione ha conseguito un buon risultato superando i Falchi Pordenone per 2-1. I Giovanissimi provinciali sono stati sommersi per 7-0 dal Rizzi. Sconfitti a Majano 5-4 anche gli Allievi in un’altalena di gol nell’intero arco della gara e solo nel finale è giunto il gol provvidenziale che ha dato la vittoria ai padroni di casa. Paradiso dei golosi in vetta alla classifica del girone di eccellenza del

Miha Stres del Paradiso dei golosi.

calcio a cinque dopo aver sconfitto per 2-1 i Diavoli volanti. È stata rinviata la gara in programma con Gli Amici, nel raggruppamento Amatoriale. I Merenderos sono stati sconfitti dal Mambo 8-4. Si riparte questo fine settimana con la prima di «ritorno» del Collinare, in 1a categoria la Savognese ospita il Campeglio, mentre a Merso di Sopra Drenchia/Grimacco gioca contro il Readskins, in 2a a Pradielis Alta Val Torre-Warrios, mentre a Podpolizza di Pulfero saranno di scena Polisportiva Valnatisone-La Girada FC. Questa seconda parte del campionato del Collinare, parte con un’a-

nomalia, dal momento che non sono state giocate le gare di recupero rinviate nel corso del girone di andata, per cui le classifiche non sono aggiornate. Alle gare di recupero sono interessate Savognese, due partite rispettivamente con Readskins e Vacile, mentre l’Alta Val Torre dovrà affrontare il Turkey Pub. Da parte dei vertici della Lega Calcio sarebbe stato meglio porre un termine entro il quale disputare queste gare, cioè prima dell’inizio del girone di ritorno. Ora è più complicato individuare le date di questi recuperi con il girone di ritorno in pieno svolgimento.

Il Trail Tremendo il 22 a Purgessimo 25 km lungo sentieri di montagna, con salite e discese impegnative e un percorso sconnesso e scivoloso. È il 1° Trail Tremendo, che richiede prudenza e un’adeguata preparazione fisica. Lungo il percorso sono previsti quattro ristori e uno all’arrivo. Presso il campo sportivo di Purgessimo sabato 21 febbraio dalle 15 alle 20 briefing tecnico, consegna pacco gara e pettorali, iscrizioni che verranno concluse domenica 22 dalle 7.30 alle 8; alle 9 partenza (tempo massimo 6 ore), ore 12.30 pasta party e alle 14 premiazioni. L’iscrizione è di 20 euro se effettuata entro il 18 febbraio e di 25 euro se entro il 22. Info: www.tremendirun.it; e-mail tremendirun@gmail.com.

PALLAVOLO Risultati della Polisportiva S. Leonardo

Sestetto maschile in ascesa

La formazione di prima Divisione maschile di San Leonardo.

C

ontinua la serie di vittorie per il sestetto maschile di 1a Divisione della Polisportiva San Leonardo. Meritato il primo posto in

classifica con 15 punti, frutto del 3-2 ottenuto sul Real Casarsa e seguito dal 3-1 inflitto al Prata di Pordenone. Dopo il turno di riposo è prevista la trasferta a Travesio. Primo posto, seppure in coabitazione con Artegna anche per le ragazze di 2a divisione, che hanno superato Faedis 3-1. Domenica 1 febbraio le valligiane renderanno la visita a Pradamano al locale sestetto Il Pozzo. Nulla da fare, invece, per la U 13 mista, che è stata sconfitta a Pavia di Udine per 3-0. Sabato 31 gennaio, la formazione sarà ospite della capolista Rizzi.

RESTAVRACIJA “POSTAJA POLJANA” NA MEJNEM PREHODU ROBIČ

VAM ŽELI LEPE PRAZNIKE TER SREČNO IN ZDRAVJA POLNO NOVO LETO 2015

TUDI POZIMI SMO Z VAMI - s povečanim notranjim prostorom - razširjenim Menu-jem VEDNO DOBRODOŠLI ! Rezervacije za skupine sprejemamo na telefon 0038641 398 587 Družina Tonkli

B. Q.

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 SLOVENIJA/SLOVENIA € 20

EVROPA/EUROPA € 30 IZVEN EVROPE/EXTRA EUROPA € 40

Poœtni ra@un/Conto c. postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale/#edad Ban@ni ra@un/Conto corrente bancario Iban: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT21XXX


14

domača kultura

stran

MIESAC FEBRAR U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: Pij IX. U saboto, 7. febrarja, je praznik blaženega Pija IX. Rodiu se je u Senigalli, miesto u sred Italije, 13. maja lieta 1792 z imenan Giovanni Maria Mastai-Ferretti. Zrasu je u katolški družin an preca je zastopu, de njega buj velika želja je bla se posvetit Bogu an ratat mašnik. U liete 1809 se je upisu u rimsko šuolo za mašnike. Imeu je šestandvajst liet, kàr ga je nadškof mons. Caprano 10. obrila lieta 1819 posvetiu za duhounika. U liete 1823, kàr apostolski vikar mons. Muzi je muoru iti u Čile, se nie potegnu nazaj an veselo šu z njin. Kàr dvie lieta potlè se je uarnu nazaj, papež Leon XII. mu je dau nalogo pejat napri kolegij »S. Michele a Ripa«, ki je sparjemu te mlade, stare an posebno use »duše u težavah«. 3. junija lieta 1827 je biu imenovan za škofa u Spoletu, u liete 1833 za nadškofa u Imoli an 14. dičemberja lieta 1840 mu je bla dana pa kardinalska čast. 16. junija lieta 1846, imeu je samuo 54 liet, je biu izvoljen za papeža an vebrau ime Pij IX. Takuo se je za anj začela zaries težka pot. Ble so lieta, kjer je ragierala masonerija, ki je želiela bit poslušana od papeža. Papež Pij IX. je biu pa poznan ku tisti, ki gre po soji pot an se na spregne takin močmi. Imeu je zaries težko pot za prehodit, pa je utegnu prenest velike težave. U njega papeževin življenju, ki je šluo napri vic ku trideset liet, je podpisu tri zlo important cerkvene dokumente: dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, »Syllabus« an dogmo, ki prave, kuo papež ne greši u cerkvenin an moralnin učile. Takuo zasramovan od nekaterih, pa zaries velik papež je umaru u Rime 7. febrarja lieta 1878. Proces za njegovo beatifikacijo je začeu hitro po smarti. O njega se piše ku od adnega te narbuj velicih papežu. 3. šetemberja lieta 2000, papež Janez Pavel II. ga je razglasu za blaženega.

hhh

Kajšna ura bo Parvi dnevi telega miesca bojo marzli. Stara luna sriede 4. parnese zlo marzu vietar an snieg tud po nižinah. Potlè za kajšan dan bo jasna an lè napri marzla ura. Zadnji kuart lune četartka 12. parnese še kajšan dan snega, potlè temperatura se poviše.

hhh

Radoviednost Ankrat naši noni so hodil' par nogah za usako rieč: za iti po spešo, po uodo, ki je nie bluo tu hiš, za iti tu vart, tu njivo, po darva tu host, h maš, u senjan, za iti gledat parjatelja, za usako potriebo. Donašnji dan deb' se moglo iti tu butigo z makinjo, sigurno bi šli. Morebit tud zak se malo gibjemo, ki nimar buj pogostu beremo, de tud' u Italij je usake lieto vic predebelih judi. Tuole usi vemo, de peje do puno boliezni ku diabete, prevesoko prešjon, arteriosklerozi, prevesok kolesterolo, boliezni sarca, artrozi. Če pogledamo use tiste furešte, ki pridejo živet u našo daržavo, videmo, de kàr pridejo h nan so u dobrin zdravju an puno med njin tle par nas se obolieje za diabete, prevesoko prešjon, debeluost an takuo napri. Boliezni, ki priet nieso še viedel', ka' so, boliezni, ki se bere, so boliezni donašnjega »buojšega življenja«. Donas, morebit, je vic ekonomskih možnosti, pa sigurno je manj zdravja. Malo kajšan ima vart, hodemo kupavat idrik, merne, kompierje, jabuke, hruške u butigo an na vemo, ka' jemo. An tuole celuo lieto, zak donašnji dan se pardielajo merne, idrik a.t.n. na pokritin an gorkin prestoru, takuo de jih morejo kupit tud u marzlih miescah. Tuole nie zdravo an usi vemo za tuo, pa malo kajšan se tuolega zavieda. Naše mame an none so imiele vart, kakuoša, zajce, morebit kajšno kravo za mlieko, njive kjer so sadile kompierje an sierak. Venč part tistega, ki se je nosilo na mizo, je bluo doma pardielano u tin pravin lietnin cajtu. Donas, kar kupemo, se na vie, kode an kuo je pardielano. Na etiketi piše kode an kuo, pa vemo, de »karta se pusti pisat«. Parvi otrok, ki se je lietos rodiu u Italiji, je sin fureštih an se kliče Mohamed, zadnji lanskega lieta je pa paršu iz Tunizije. Kàr spoznajo naše življenje, nie sigurno, de bojo veseli za tolo vebiero njih staršu.

Riceta SLADČINE ZA PUST Bliža se pust. Sigurno u našo hišo pridejo kajšni pustje za parnest malo veseja. Za jih lepuo sparjet parpravmo jin kako sladčino, ki more bit tala, ki jo tel krat opišen. Nucamo an eto masla, tri ete an pu cukerja, 1 buštino vaniline, 2 limona, malo soli, 6 ici, pu kila ušenične moke, 1 buštino fece, 1 žlico skute an 1 yogurta, 4 žlic olivnega oja, 4 žlic mlieka, 1 naranco, malo kanele, pu eta fekole, pinjuole, kako mandulo an malo medu. Tu adni posodi umiešamo mahnuo maslo, 2 eta cukerja, vanilino, zriban olub adnega limona, malo soli. Kàr je use umiešano, doložemo 4 čarnjake po adan usaki krat an premiešamo. Sada umiešamo tri ete ušenične moke an feco. U drugi posodi denemo bejake ici, jih zbutamo an umiešamo h parpravi an denemo u hladni prestor. Natuo doložemo še an čarnjak, adno ice, an eto an pu cukerja, adno žlico yogurta an adno skute, štier žlic olivnega oja, štier mlieka, malo masla, sok adne narance, zribani olub adnega limona an malo kanele u prahu. Premiešamo an doložemo še dva eta ušenične moke, adno žličico fece u prahu an pu eta fekole. Lepuo umiešamo an pustmo še malo u hladnin prestoru. Tentega obelmo an potrosemo z moko majhane obalaste štampe, ki jih napunemo s parpravo an denemo u foran že gorak 160° za 20 minut. Tu ponu denemo pinjuole, mandule, med, na nizkin ognju storemo arztajt an položemo po varh naših sladčin, kàr jih snememo iz forna. Loretta Primosig

31. januarja 2015

dom

JEŠIŠKE ZGODBICE

Dva tabora u čedajski šuoli Na adni strani Slovienci, na te drugi pa Lahi Jur Zad Tih

U

mladuosti se na zastope puno reči, ki pa pridejo na dan buj pozno. Kàr človek pride na suoj zdravi um, se upraša, zakì so se njegà starši takuo obnašal’, zakì nieso mogli pomislit riesno na življenje, ki so ga napravjali sojin sinuovan. Reč’ bi se moglo, de jih nie dost brigala kvaliteta življenja, sa’ so imiel’ use soje težave že, za ušafat ceringo, de bi ne umarli za lakotjo. Bluo je že zadost ušafat kake cunje, s katerin oblieč otroke na kajšan kri. Mraz? Kizadan mraz? Duo je misnu na mraz?! Muoj oča se je kajšan krat luožu, de bi vedielu kake lesene podplate za košpe. Mati je šivala žekè uoz starih kopertonu koles od mankinj veriezane gome. Nona je pledla kalcine (nogavice) z vuno, ki jo je mama u zimskih nočeh s kolouratan predla pod lučjo lumina. Puno reči je bluo napravjenih doma. Muorali smo bit veseli, za kar je bluo. Če se nie moglo, se nie moglo. Konac! Mi bi muorali zahvalit tudi njanje, tetè munje, ki so pošijale kajšan paket, kier so u konventu zbierale kake stare gvante al’ kake poguzdane srajce. Use je bluo dobro, kier je tudi teta Metilda doma kiek prerunala, de bi na hodil’ okuole s golo ričico. Ries je, de ona nie bla maj zadost plačana, kier ji je oča puno diel nardiu u njivah tu Ograji an skarbeu za panji bušel, ki jih je redila. Nimar se je tudi ona kumrala z našo materjo, de kuo nič na dura, de kuo use raztargamo. Prù je imiela, saj nas je bluo samuo puobu pet. Me je bluo špot poslušat nje godernjanje, pa le buj san tarpeu, zak’ je buoga mama muorla podžgerjat use Metildino prešerno znanje, ki se je štiela, ku če bi bla ona naša mat.

‘An dan je oča predau ‘no telè. Kupe z mamo sta šla u Čedad an sta kupila makinjo za šivat, lepo Singer na pedal. Glih ku de bi kupila nebesa. Je niesan maj vidu takuo vesele. Takuo rada je bla, de se je pustila čut: »Daj, muoj Duardo, čast Bogu, naj mi na zamiere, pa sada na bon muorla hodit Metildo pekjat.« Nie šlo naprej dost cajta, ki smo čuli gondernjat oči. S pastieje, kjer je ležu, je kliču ženo, naj pride spat. »Nie bluo zadost tistega prekletega kolourata gonit do dvieh, treh popunoči, sada imaš tud’ mitraljo. Tle se na more vič, san sijen iti čja u štalo spat,« ji je guoriu. »Če si biu hodu priet čja u štalo spat – mu je namignila, – niesan bla muorla rousat an te štrubit. Nardila sma otroke, jih muorama tud’ oblieč.« Kab’ ku zamučat je muoru mož an pospat u mieru še kako urco.« Taki so bli tisti cajti. Lietan za lietan smo rasli: šuola, bukva, kuaderni, lapeži… Tudi špeže so rasle. Tud’ potrebinja je rasla an je bluo težkuo dielo ušafat. Usak an tarkaj se je oča pobrau po sviete an nardiu kako štagjon. Dielu je pikapier tu gjavi od kamunja, kiek parslužu, pa nie bluo zadost, za plačat use duge, ki smo jih nabral’ u butigi par Liži u Zamierju. Trieba je bluo uračat puno sudu, zatuo smo bli parsiljeni šparat na use kraje. Ist, ki san biu te stariš od bratru, po elementarni šuoli u Kravarju, san začeu hodit u šuolo u Čedad, takuo k’ so vebral’ doma. Dol so me upisal’ u šuole induštrial, de bi se navadu kajšan mištier. Za parvi dan šuole smo se napravli kupe ist, Tona Lahu an Bepo Lazarju. Pedalal’ smo na starih bičikletah u par, še na trije al’ štierje. Nie bluo makinj ku donas an ciesta nie bla še ašfaltana. Muorali smo obierat jame an počale posebno, kàr je daževalo.

‘An dan, dol po tin kraj Muosta, smo šli usi kupe. Na vien, dost nas je bluo. Ist, ki niesan biu zlò pratik, san gledu pale, kjer so nastavjal’ vargone an biščjade, za tiče lovit. Bluo je na tisti planji, kjer je sada nieka oficina. Zamotjen san gledu okuole namest cieste. Tist pred mano se je ognu možu, ki je tan par kraj z lopato tu pest stroju ciesto, pa ist od zad san ga zadeu. Obadva sma se zvarnila du fuoso par ciesti. Ciestar, štradin je biu ‘an možac šarok an majhan. Kupe sma se zatačila dan gor na druzega. Atu sma se gledala ‘an par šekondu. Kàr se je spuobnu, je začeu me lovit z rokam’, de mi jih nabasa. Grede je usake sorte gardih besied po laško štulu le ‘dno za drugo. U šuoli san se ušafu ku zgubjen. Zdielo se mi je, de na bon znu nič, de na bo kì z mano. Niesan obednega poznu. Profesor nas je poklicu po imenu an usakega uprašu, od kizadnega kraja parhaja. Takuo san zapoznu šuolarje iz Škrutovega, iz Utane, taz Kosce an gor iz Nediške doline. Skor pú nas je bluo iz naših kraju. Na koncu šuolskih ur nas je bla ‘na precesija, ki smo jo pedalal’ pruot duomu. Počaso smo se buj lepuo spoznal’ med nam’ an usak se je zbrau sojo kompanijo, buj šimpatik parjatelje. Takuo de je ratuvalo lepuo hodit u šuolo. Štakal’ an dražil’ smo se med nam’ an usak je hvalu soje kraje an soje vasi. Nie pasalo na duzin, ki smo si ušafal’ usak sojo ime zbrano med kompanijo. Mene so klical’ Zatàk, zak’ so zaviedel’, de parhajam od Zad Tih iz Ješičja. Preca je ratalo tud’, de smo se šuolarji razpartil’ na dva tabora. Na adni strani tisti, ki smo guoril’ po sloviensko, na drugi pa Lahi, Furlani. Pogostu smo se zmerjal’ dan druzega, kajšan krat smo se tudi cunjal’, pa tuole je ratuvalo po riedko. Puno zgodbic iman iz cajtu šuole. Kajšno od telih van jo bon napisu. (79 - gre napri)

LJUDJE V POSOČJU

»Pojdi in povej očetu, da imate še enega poba«

Š

e ne toliko let nazaj starši otrok niso poučili, kako pridejo otroci na ta svet. Še po končani drugi svetovni vojni je male otročiče prinesel potoček za vasjo ali pa je bil prihod novega člana družine drugače povezan s studencem in vodo za vasjo. S širjenjem obzorja in spoznavanjem drugih slovenskih kultur so tudi v vasi ob Soči otroke pričele prinašati štorklje. Sredi poletja, ko so dojenčki v Poljubinju še priplavali po potoku Godič, je hišni gospodar in oče številčne družine služil kruh kot mlekar na planini Leskovca pod Krnom. Mati je ves dan čistila in se motala okoli štedilnika, zjutraj pa otroke poslala k sosedom in bližnjim sorodnikom. Ivan, najstarejši še ne desetleten otrok je videl, da se doma nekaj dogaja, vendar so tete povedale le, da je mama bolna in je ne sme obiskati. Zgodaj, kmalu po sončnem vzhodu je stric malemu Ivanu ukazal, da mora takoj oditi na planino k očetu. »Poj-

di in povej očetu, da imate še enega poba.« je bilo poleg napotkov za hitro in varno hojo vse, kar je Ivan zvedel. S skodelico skutne juhe v trebuščku in kosom suhega kruha v roki, se je deček odpravil na dolgo samotno pot na goro. Do Gabrji je še šlo, saj je na poti srečeval znane in neznane obraze. Pot skozi gozd in mimo pašnikov in senožeti se je strmo, neskončno dolgo dvigala. Sonce, že visoko na nebu, je močno ogrelo malega junaka preden je prispel do prvih hiš v Krnu.

Pred Gašperinovo domačijo je Ivan pozdravil možaka, za katerega je oče pravil, da je sorodnik. Dobri stric mu je ponudil kos kruha in skorjo sira in ga napotil po bližnjici, ki je ob potoku vodila na planino. Oče, ki je ravno končeval z sirjenjem, je začudeno ogledoval sina. »Kaj si prišel po skuto?« »Ne.« Je bil sinov odgovor. »Pa po sir?« Ker ni dobil pravega odgovora, je skoraj nejevoljno čakal na pravi vzrok za ta nenavaden obisk. »Oče!« je pričel Ivan »Mati so dobili otroka. Še enega fanta. Stric mi je tako rekel. Nisem ga še videl.« Mlekar je brž pripravil dečku planinsko malico. Medtem ko je Ivan grizel friko in v maščobo namakal kruh, se je oče preoblekel in za nekaj dni prepustil delo v mlekarni staremu izkušenemu pastirju. Čeprav od dolge poti in vzpona na planino utrujen, je bil povratek z očetom zabavnejši, pot pa se mu je zdela mnogo krajša. PaČ


dom

31. januarja 2015

naše pravce

15

stran

KRIVAPETA AN CUKER besedilo: ADA TOMASETIG - risbe: MORENO TOMASETIG

Par starin , puno puno cajta od tuod, ljudje su bli puno buoz an niesu znal’ dielat dost reči. Usak dan su jedli ku mlieku an pulentu an su bli malu ročni an parložni usakemu dielu. Go za Makotah, gu Traranjah, ta pod skalah je živielu punu Krivapet. Usaku polietje , kàr Sarženčanj su hodil’ sieč travo go po sanožetah, kàr su šli po uodo če u Tarnje, su vidli od deleča kajšnu Krivapetu, ki se je prala noge. Usi su viedli, de Krivapete su znale reči, ki nobedan drug na sviete jih nie znu. Takuo punu krat od deleča možje su jih uprašal’ kajšnu rieč. Pa niesu tiele nič poviedat. An dan an mož, grede ki je toču uodo, je videu’ nu mlado Krivapetu, ki je spala ta pod nin kostanjan. Hitru je uzeu nu varco, ju je zvezu an takuo zavezanu ju je peju za njin. Kàr je paršu du vas, usi so letal’ oku nje an su ju uprašal’ ‘dan nu rieč, 'dan to drugu.

»Vas navadin, kar bota tiel’, – je jala Krivapeta, – če potle me pustita iti nazaj go' na muoj duom.« Sarženčanjan je šluo pru. Takuo že drug dan Krivapeta jih je začela učit. Jih je učila runat batudu, maslo , skutu, ser; peč kruh, pince , gubance, kuhat štrukje an štokju; šivat žeke, plest pletenice, brusit nuože, runat klobase, salame an še kuhat kafe. An dan Krivapeta je poklicala use vasnjane an jin je jala: »Sada, ki san vas navadla use, kar san znala, me muorta pustit iti.« Sarženčanji su ji odvezal’ nogo an Krivapeta je letiela go' mez Klanac. Kàr je paršlà go na Lašt, je začela uekat: »Use san vas navadla, samuo: cukkera, cukkera , cukkera! vas niesan navadla runat!« Šarženčanji su letiel’ za njo, ma Krivapeta je bla frišna an je niesu mogli doteč. Takuo Sarženčanji su se uarnil' du vas an od tekrat šele donas na znaju »cukkera« runat.


16

zadnja stran

stran

Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko

>> PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> febrarja

korš smučanja, u Podkloštru (Arnoldstein) u Austriji 1., 8. an 22. febrarja. Za informacije pokličita na 3382020850. Na dan 15. febrarja na bo smučanja, ker bo Planinski pust u Čarnim varhu;

>> u sriedo 4. febrarja

začne spet korš telovadbe, ki bo usako sriedo u telovadnici u Špietru od 19 do 20. ure.

>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> u nediejo 7. febrarja

u faruže u Špietru bo ašemblea od nediške podsekcije, med kero bojo predstavli program za lietošnje lieto;

Usako saboto ob 19.15 u farni cierkvi u Špietru

>> u nediejo 15. febrarja

>> ŠPIETAR >> u četartak 29. ženarja ob 18. u prestorih Inštituta za sloviensko kulturo bojo predstauli Trinkov kolendar, prisotni bojo autorji. U programu tudi glasbeni nastop.

>> MATAJUR >> u nediejo 1. febrarja

bo zimski pohod na Golako (1.495 m.) u Vipavski dolini (Slo) kupe z društvom Gora.

>> LIESA >> u nediejo 8. febrarja

ob 8.55 bojo začel ure češčenja za vasi Lieške farec u cierkvi na Liesah. Ob 11.15 bo pieta sveta maša z oufarjan, bojo požegnil' notranje urata na uhodu u cierku;

>> u saboto 14. febrarja

bo pohod s karplji (ciaspolata) na Matajur. Ob 9. uri se gre iz vasi Matajur (pred mlekarnico) pruot varhu Nediških dolin. Okuole 13. ure se pride nazaj u vas, kjer bo kjek gorkega za pojest (gulashsuppe) an za popit. Za se upisat se plača 12 eurov. Organiza Polisportiva Monte Matajur, de bi zviedli kjek vič, pokličita Marina na cell. 3385877265.

ob 18.30 bojo svete spuovedi, ob 19. bo pieta sveta maša na guod Sv. Valentina. Potle bo veselica u telovadnici.

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 SLOVENIJA/SLOVENIA € 25 Naročnine EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40

>> NEDIŠKE DOLINE >> u nediejo 1. febrarja

Ob dnevu za življenje pred cierkvami u Nediških dolinah bojo predajali piskuline, tuole organiza Karitas špietarske foranije. Kar bojo zaslužil' bo šlo Centru za pomuoč življenja u Uidnu an potriebnim judem na teritoriju.

Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX

>> AŽLA >> u saboto 14. febrarja Senjan Sv. Valentina. Ob 18. uri bo sveta maša.

31. januarja 2015

dom

Domača modruost Še vuk nie zime sniedu

>> KURENTOVANJE NA PTUJU (SLO) >> u nediejo 15. febrarja

Ob 6. uri se gre iz Špietra, ob 6.10 iz Čedada (pred Mitri) an ob 11. uri se pride na Ptuj, ob 13. bo sprevod (sfilata) pustuovu an ob dvieh an pu bo kosilo. Se pride damu okuole desete zvičer. Izlet (bus+malica+kosilo) pride 45 euro; parpravlja Srebrna kaplja.

>> SADJE-SADIKE

Ali vas zanima imeti vaše sadje? Dobro, okusno, brez kemikalja. Je treba posaditi. Tudi lietos društvo Srebrna kaplja s pomočjo Kmečke zveze iz Čedada vam bo pomagala kupiti sadike. De bi se upisal' na gito na Ptuj al' če imate trieba pomoči, de bi kupil' sadike pokličita do 6. febrarja na Kmečko zvezo, tel. 0432 703119.

>> PUST U BENEČIJI AN REZIJI >> od 24. ženarja do 17. febrarja (beri na 9. strani).

>> NAŠ DOMAČI IZIK >> upisovanje do 3. febrarja Špietarski kamun organizava konkorš »Naš domači izik«, ki bo samuo ustni an odpart usiem tistim, ki čejo napravt originalno dielo po sloviensko. Premiacjon konkorša bo u sali konsiliar 21. febrarja na dan maternega izika. Posebna komisija bo vebrala narbuojša diela za tri kategorije, ki bojo prejela denarno nagrado: za mlajše do 18. lieta, za tiste, ki imajo vič ku osanajst liet, an za skupine.

Čedad >> RAZSTAVA O PARVI UJSKI >> do konca marča na ogled u cierkvi S. Maria dei Battuti razstava go mez Čedad an delavsko družbo Somsi u cajtu parve svetoune uiske. Razstava Frammenti di memorie je odparta ob sriedah an četartkih od 10.

do 13., ob petkih, sabotah an nediejah od 10. do 13. an od 14.30 do 18. ure. Ustop se na plača. Info: www.cividalegrandeguerra.it.

Laške >> VIDAN >> so odparta upisovanja na 12° Mercatino internazionale della bontà - 12. Mednarodni sejmič dobruote, iniciativa, zaslužek katere gre za dobre diela an ki je namienjena šuolarjem iz dežele, Austrije, Harvaške an Slovenije. De bi se upisal: www.mercatinodellabonta.eu, tel. 0432 544407 ali po mailu na segreteria.mercatino@bardelli.com. Sejmič bo u nediejo 15. marča u komercialnem centru Città fiera.

Tarst >> DAN SLOVENSKE KULTURE >> u nediejo 8. febrarja u Kulturnem domu (ul. Petronio,

4) ob Dnevu slovenske kulture bo proslava Slovenju u Italiji Skupaj zmoremo!

>> V ISKANJU PRAVLJC >> do 31. ženarja Radijski oder zbiera ilustracije znotra projekta V iskanju pravljic, ki je namienjen šuolarjan, ki hodejo u osnouno an nižjo srednjo šuolo na Taržaškem, Goriškem an u Benečiji. Ilustracije morejo biti go mez adno od tistih, ki so objavjene na http:// radijskioder.net5.si, usak naj si vebiera sam tehniko risanja. Udeležanci morejo pošjat suoja diela (doluožti je trieba ime, šuola an pravco o keri je ilustracija) na naslov: Radijski oder, ul. Donizetti 3/1, 34133 Trst ali po mailu na radijski@libero.it

U

prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do konca febrarja. Pošjajte nam obvestila do 9. febrarja na: larissa@dom.it Tel.-Fax 0432 701455

Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a fine febbraio. Inviateli entro lunedì 9 febbraio a: larissa@dom.it

NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE

dom

KULTURNO VERSKI LIST

Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 27. ženarja ob 15. uri

Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2.

Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko

Intervista con il neosindaco Postregna Pogovor z Luco Postregno

Seguici! Sledite nam!

Con la pianura un abbraccio letale V smrtni objem z nižino

3.

Sibau per il modello svizzero Sibau predlaga švicarski model

4.

Novoletno srečanje v Kobaridu Incontro di inizio anno a Kobarid

5.

Un popolo in estinzione Knjiga župnika Gariupa

Diventa nostro amico Postani naš prijatelj

Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Usako saboto: ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«; ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako zadnjo saboto v miescu ob 12.30 iz Kanalske doline »Tam, kjer teče bistra Bela«. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«.

V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00

OKNO V BENEČIJO

tudi na internetu: www.radiospazio103.it


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.