Giornale Dom

Page 1

Quindicinale | petnajstdnevnik - anno XLVIII n. 22 15. decembra 2013 - euro 1,20 - contiene I. R.

Papež Frančišek

Furlanija Julijska k.

Že kot nadškof je vedno skrbel za manjšine stran 4

Slovenski jezik se širi na nova javna področja stran 7

Kanalska dolina

Slovesnost v Špietru

Skupna zahteva po trijezičnim šolstvu stran 15

Slovensko multimedijsko okno je odprto stran 9

Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy

UVODNIK

Časopis za naše ljudi uredništvo

T

Doma

ela zadnja lietošnja številka Doma, ki jo daržite v rokah, ima novo grafično podobo. Par zadrugi Most smo pameti, de se naši ljudje, četudi jih je malo, so ostarieli ter arzparšeni po Laškim in širnim svietu, še naprej zaslužijo liep, moderan in informativno bogat časopis. Kakor smo nimar dielali, se bomo trudili, di bi vam dvakrat na miesac parnesli te narbuj pomembne in zanimive novice iz naših kraju in vse tiste, ki so potriebne v življenju. Na posebno vižo tiste, ki se tičejo viere in kulture, saj sta kristjansko učilo in slovenska identiteta dušica Benečanu, Rezijanu in Kanalskih Slovencu. In je tela dušica buj potriebna od vsakdanjega kruha v donašnjim svietu, ki zavrača te močne vriednosti in vse podreja zaslužku. Kuražno gre Dom naprej po poti, ki so jo za Božič lieta 1966 v štuoblanskim faružu začeli g. Emil Cencig, katerega se prù v telih dneh zmisnimo ob parvi oblietnici smarti, g. Mario Laurencig in msgr. Valentin Birtig. Tela skor petdesetlietna pot pa potrebuje nimar nove parstope, kier so se medij globoko spremenili in se zelo hitro spreminjajo. Prù zatuo se močnuo trudimo, de bi arzvili Dom na internetu in na socialnih mriežah – Facebook in Twitter –. Na telo vižo dosegamo tudi te mlade. Rezultati, ki jih dosegamo, so zaries dobri. Nad vsiemi parčakovanji. Par zadrugi Most ankrat na miesac izdajamo bilten Slovit, ki nudi informacije o Slovencih v Italiji tistim, ki na znajo slovenskega jezika. Posebno se ga veselé politiki in drugi poglavarji, se pravi tisti, ki odločajo o nas. Vsak tiedan skuoze celuo lieto parpravljamo radijsko oddajo Okno v Benečijo – v nji pa so nimar poročila tudi iz Rezije in Kanalske doline –, ki jo lahko poslušate na frekvencah Radia Spazio in na internetu. Zadruga Most izdaja tudi publikacije. Parložen telemu Domu je Beneški dnevnik 2014, v sodelovanju s Tipajskim kamunam in Kobariško občino smo parpravli že tradicionalni čezkonfinski koledar. Že v tisku imamo dvuoje bukva. Gre za ponatis Cuffolovega dnevnika o drugi svetovni vojski in ilustrirano zgodovino Benečije. Tele je cajt v katerim pobieramo naročnine na Dom v novim lietu. Podpuora naših ljudi je za nas dragocena. Buog naj loni vsiem!

Od Kristusovega rojstva lahko parčakujemo tudi novo ljubezan do naše identitete

Bozič je še naprej dan vsega veselja

P

o naših cierkvah se v božičnem cajtu, kjer se je še ohranila slovenska besieda, mogočno vzdigne slovesna piesam »Te dan je vsega veseljà«, ki nam v visoki poeziji an globoki teologiji pravi skrivnost rojstva božjega Sinù. Pravijo, de se je tela piesam je aršerila po vsi Evropi, takuo de se v isti poeziji an melodiji znajdejo različni narodi, ki jih zajedinijo skupna viera an pobožnost. Za vse tuole smo posebno an iskreno veseli. Božični dan se spet ponavlja med nami, zak’ kàr je dozoreu do nas, ni nikoli vič šu za brieg; je nimar sončni an tudi aktualen dan. Nie samuo spomin, je resničnost za nas. Seviede, če se zaviedamo, de naša viera ni zasta-

riela an tudi ne bo. Pametno pa je, de zastopemo, kaj je »tele dan«, ki nas s svojim soncam rasvetluje. Pomeni, de vsaka naša vas, vsaka družina, vsako sarce muora ratati an postati novi Betlehem, ki je parpravjen sparjeti Sinù božjega. Če se tuole zgodì, an se more zgoditi, naše zivljenje postane novuo, nasa družina bo tempelj ljubezni, naše vasi bojo prestor življenja. V našem cajtu imamo posebno parložnost, de oživimo našo viero, zak’ čemo viervati, zak’ ni samuo navada, ki nas pelje, ampak izbira. Brez izbire viera nima močì, zak’ na rata naša, ostane zuna nas. Če pa jo zberemo, se vse ponovi. Kàr pogledamo na stanje viere v Benečiji, videmo, de ku drugod v

cierkvah ni vič tajšnega števila ljudì ku ankrat. A mi se zdi, de so tisti, ki niso zgubili poti do vrat cierkve, buj prepričani an tardni v svojim prepričanju. Zatuo se čakamo, de se od tajšne viere pokažejo tudi parmierni saduovi. Viera je namreč povezana z vsakdanjim življenjam. Od božične viere lahko pridejo v naše družine nova ljubezan, nova solidarnost, iskrena skarb za otroke an starejše ljudì. Od Božiča lahko parčakujemo tudi novo ljubezan do naših vasi. Tako, de naši Betlehemi na ostanejo kot pozabljene vasi, brez ljudì. Parčakujemo tudi, de bomo vsi kupe skarbieli za obstoj našega jezika, naše kulture, naše zgodovine. Takuo, de mi bomo nadaljevali tolo zgodovino, de na postane martva.

Zak’ je Božič muoč življenja, ki pride od Boga, je veselje življenja v podobi matere Marije an z njo tudi v podobah naših mater. Zak’ je Božič muoč upanja, ki zna oživieti še, kar se je zdielo martvo. Zaries je Božič izredna velika muoč, ki parhaja z nebes, an nam pokaže, kakuo je viera muoč življenja an ognjišče ljubezni. Božič premaga vse tiste, ki na zaupajo v Boga an pokaže vsiem, kakuo nas Bog ima rad. Če za Božič vsak doživi veliko resnico, de je Buog zaries za nas an živi z nami, vsak bo takuo dobiu pravo resnico življenja an mu bo tala dala veliko veselje, ki ga nobena naspruotna muoč na bo mogla umoriti. Marino Qualizza


2

Božiču naproti

stran

OB BOŽIČU

Praznično tudi v Posočju

V

prazničnem decembru se v Posočju znova obeta živahno in razigrano dogajanje. Raznorazne prireditve so že v polnem teku in prav december je mesec, ko si vzamemo čas zase in se udeležimo raznih ustvarjalnih delavnic in kulturnih prireditev, ki jih v tem mesecu zagotovo ne bo zmanjkalo. Praznični mesec se je v Kobaridu pričel z delavnico izdelava adventnega venčka, ki je v okviru Medgeneracijskega središča Kobarid potekala v Zeleni hiši v Kobaridu. V skoraj dveh urah ustvarjanja in nešteto zalepljenih vejicah, storžih in okraskih je nastalo veliko število adventnih dekoracij. Lepo število obiskovalcev je pritegnila tudi Miklavževa tržnica, ki je potekala na kobariškem trgu. Prireditev je vključevala izmenjavo igrač in knjig, prodajo lokalnih izdelkov, voščilnic in domačih dobrot. V Cerkvi Marije Vnebovzete je otroke obiskal sveti Miklavž, proti večeru pa je sledilo odprtje lučk na kobariškem trgu. Jaslice na prostem bodo letos postavili v Drežniških Ravnah, 22. decembra ob 15.00 uri in bodo na ogled do konca januarja 2014. Božičnega večera se ob 24.00 uri v Bovcu in njegovi okolici lahko udeležite pohoda, ki bo potekal od jaslic do jaslic, ki so jih pripravili domačini, posamezniki in društva tako na prostem kot v cerkvah. V centru Bovca bo 26. decembra ob 18.00 uri potekal Božični dogodek, ki deloma prikaže dogodek izpred dobrih 2000 let, vendar je vsako leto vpet v novo problematično in aktualno dogajanje. Gledalce bo vodil od ene cerkve, preko trga in travnika do druge cerkve, vmes pa bodo postanki z raznimi uprizoritvami, dogodki... Ob poti bo ognjišče, pot bo razsvetljena z baklami, oz. bodo gledalci imeli svečke ali izdelane svetilke. Pri prireditvi bodo sodelovali otroci, mladi in odrasli, z igro, pesmijo in pričevanji. Prireditev bo namenjena otrokom in odraslim.

15. decembra 2013

KULTURNO DRUŠTVO REČAN je tudi lietos oživielo predbožično navado, ki je bla ankrat po vsieh Nediških dolinah Zgodovina Zgodovina -- kultura kultura

Devet dni Devica Marija Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo ruoma po vaseh lieške fare Devetice božične lietos pa nie v Dreki Troštati se je, de na bo ostala samuo v spominah in na Dvd-ju, ki sta ga društvo Kobilja glava in Most izdala predlani

U

L. B.

Nediških dolinah se iz starih cajtu ljudje parpravjajo na Božič z devetico božično, pride reč z andohtjo, ki se je začela zvičer, je šla od hiše do hiše an nie potrebovala parsotnosti duhovnika. Bluo je ruomanje podobe svete družine po tistih vaseh, ki so štiele najmanj devet družin. Ku donas se je tud’ v starih cajtih pobožnost začela zvičer. Ljudje so se ušafali v hiši, kjer je bila sveta družina cielo noč in dan. Gaspodinja se je z liepimi besedami poslovila od Matere Božje, nato so vierniki v precesiji šli do druge družine. Gaspodinja je pozdravila in sparjela pod streho Devico Marijo, nato so molil’ rožar, peli Lavretanske litanije in božične piesmi. Po drugi svetovni uiski so se Nediške doline spraznile in je šla devetica božična v pozabo. Lieta 1995 člani kulturnega društva Rečan so se poguoril’ z lieško faro an spet oživiel’ telo lepo staro navado, seviede nomarc drugač ku par starin, saj se jo mole vsak vičer u drugi vasi. Lietos se je u lieški fari devetica

božična začela 15. dičemberja an gre naprej do 23. tega miesca. Devetica, ki je že bla u Topoluovem, Gorenjin Garmaku, Platacu an Petarnielu, pu- ojde naprej po telin kolendarju: u četartak 19. u Zverinacu, od znamunja do Pekne hiše (molile bojo Gemma Simanova, Rosina Filipežova, Ernesta Juožolnova); u petak 20. u Dolenjem Bardu od jasuc do Uršne hiše (molil’ bojo Mar ia Suoštarjova, Sofia Uršna, Rosina Tonova); u saboto 21. na Liesah, od znamunja do Blažove hiše (molile bojo Mariucci Kejacova, Marika Blažova an Teresa Ta za rojo); u nediejo 22. u Hostnem, od jasuc do Karpacove hiše (molil’ bojo Gianni Kokocu, Luisa Karpacova an Maria Kokocuova); u pandiejak 23. dičemberja u Seuc, od jasuc do Pečuove hiše (molil’ bojo Dora Tarbjanova, Lorenzo Peču an Dela Pečuova). Organizatorji parporočajo viernikan, naj parnesjo za sabo lumine al svečke. Pred lieti so bli devetico božično oživieli tudi v Dreki, lietos pa je nie. Troštati se je, de jo bojo spet parpravli hlietu, de na bo ostala samuo u spominu an na Dvd-ju, ki ga je dvie lieti odtuod izdala zadruga Most.

Devetica božična kajšno lieto odtuod v Dreki. Škoda, lietos je nie.

Na božično viljo v farni cierkvi v Špietru

N

Maša po slovensko

a božično nuoč, v torak 24. dečemberja, ob 22.15 bo v farni cierkvi v Špietru sveta maša po slovensko. Molu jo bo msgr. Marino Qualizza, pieu zbor Rečan z Lies, ki ga vodi Stefania Rucli. Božično mašo po slovensko so vprašali sami vierniki, ki žele obhajati Jezusovo rojstvo v maternim jeziku. Za jo parpraviti so se aktivirali na posebno vižo Planinska družina Benečije in združenje Blankin, ki vsako saboto skarbi za tiedansko mašo po slovensko ob 19. uri v špietraski farni cierkvi. Telo so spet začeli moliti 4. maja lietos in vaja za nediejsko. Po navadi mašava g. Lovro Petricig, kàr on na more pa msgr. Marino Qualizza. Ratala je že liepa navada, saj se število vierniku iz tiedna v tiedan počaso večja, kar pomeni, de so ljudje čuli potriebo, de bi molili v domačim slovenskim jeziku. In tuole je ratalo glih 80 liet po prepuovedi slovenskega jezika v cierkvah, ki jo je lieta 1933 ukazu fasištični režim.

Urniki svetih maš za Božične praznike - Sante messe di Natale NEDIŠKE DOLINE VALLI DEL NATISONE

24. dičemberja Sveta nuoč Brišča/Brischis ob 24.00 Kosca/Cosizza ob 19.30 Landar/Antro ob 24.00 Liesa/Liessa ob 24.00 Podutana/San Leonardo ob 24.00 Sriednje/Stregna ob 22.00 Špietar/San Pietro al Natisone ob 24.00 Špietar/San Pietro al Natisone ob 22.15 sveta maša po slovensko Štuoblank/San Volfango ob 22.00 Tarčmun/Tarcimonte ob 24.00 Topoluove/Topolò ob 18.00 25. dičemberja Božič Dolenj Marsin/Mersino basso ob 11.00 Kosca/Cosizza ob 11.00 Gorenj Barnas/Vernassino ob 11.30 Gorenj Tarbij/Tribil Sup. ob 10.00 Gorenja Miersa/Merso Sup. ob 11.15 Gorenja vas ob 10.00 Laze/Lasiz ob 10.00 Matajur ob 9.00 Ruonac/Rodda ob 11.00 Sauodnja/Savogna ob 10.15 Špietar/San Pietro al Natisone ob 11.00 Špietar (rikover)/S. Pietro (ricovero) ob 8.30 26. dičemberja Sv. Štiefan Hostne/Costne ob 11.30 Lipa/Tiglio ob 11.00 Oblica/Oblizza ob 10.00 Podutana/San Leonardo ob 11.15 Štuoblank/San Volfango ob 9.00 31. dičemberja Sv. Silvester Matajur/Montemaggiore ob 16.00

Špietar/San Pietro al Nat. ob 19.00 Škrutuove/Scrutto ob 10.30 cierku sv. Silviestra/chiesa s. Silvestro 1. ženarja Marija Sveta Božja Mati Ažla/Azzida , ob 11.00 Bijača/Biacis ob 14.30 Brišča/Brischis ob 9.30 Čarni varh, ob 11.15 Gorenj Barnas/Vernassino ob 11.30 Liesa/Liessa (Te Deum) ob 18.00 Mašera/Masseris ob 9.00 Oblica/Oblizza ob 11.00 Sauodnja/Savogna ob 10.15 6. ženarja Sveti Trije Kraji Čeplešišče/Cepletischis ob 10.00 Gorenj Barnas/Vernassino ob 12.00 Gorenj Marsin/Mersino alto ob 11.00 Laze/Lasiz ob 9.30 Liesa/Liessa ob (oufar) 11.00 Matajur ob 9.00 Sauodnja/Savogna ob 11.00 Špietar/San Pietro al Nat. ob 11.00 Štuoblank/San Volfango ob 10.00

TERSKE DOLINE VALLI DEL TORRE

24. dičemberja Sveta nuoč Cornappo/Karnahta ob 21.30 Mažeruole/Masarolis ob 22.00 Karnice/Monteprato ob 22.30 Prosnid/Prossenicco ob 24.00 Subid/Subit ob 23.30 Tipana/Taipana ob 24.00 Viškorša/Monteaperta ob 23.00 Zavarh/Villanova delle grotte ob 24.00 25. dičemberja Božič

Bardo/Lusevera ob 11.30 Mažeruole/Masarolis ob 11.00 Prosnid/Prossenicco ob 11.30 Tipana/Taipana ob 11.00 Viškorša/Monteaperta ob 11.00 Zavarh/Villanova delle grotte ob 10.30 26. dičemberja Sv. Štiefan Bardo/Lusevera ob 11.30 Prosnid/Prossenicco ob 11.30 Subid/Subit ob 10.30 Tipana/Taipana ob 17.00 Viškorša/Monteaperta ob 11.00 svetišče sv. Trojce/ santurario ss. Trinità Zavarh/Villanova delle grotte ob 10.30 1. ženarja Marija Sveta Božja Mati Bardo/Lusevera ob 11.30 Mažeruole/Masarolis ob 11.00 Prosnid/Prossenicco ob 11.30 Subid/Subit ob 10.30 Tipana/Taipana ob 11.00 Zavarh/Villanova delle grotte ob 10.30 6. ženarja Sveti Trije Kraji Bardo/Lusevera ob 11.30 Masaruole/Masarolis ob 11.00 Prosnid/Prossenicco ob 11.30 Subid/Subit ob 10.30 Tipana/Taipana ob 11.00 Zavarh/Villanova delle grotte ob 10.30

KANALSKA DOLINA VAL CANALE

24. dičemberja Sveta nuoč Ukve/Ugovizza ob 24.00 Žabnice/Camporosso ob 24.00 25. dičemberja Božič

Lužnice/Lusnizza ob 18.00 Ovčja vas/Valbruna ob 10.15 Svete Višarje/Lussari ob 12.00 Ukve/Ugovizza ob 9.15 Žabnice/Camporosso ob 10.00 an ob 18.00 26. dičemberja Sv. Štiefan Svete Višarje/Lussari ob 12.00 Žabnice/Camporosso ob 10.00 1. ženarja Marija Sveta Božja Mati Svete Višarje/Lussari ob 12.00 Žabnice/Camporosso ob 10.00 an ob 18.00 6. ženarja Sveti Trije Kraji Svete Višarje/Lussari ob 12.00 Žabnice/Camporosso ob 10.00 an ob 18.00

REZIJA - RESIA

24. dičemberja Sveta nuoč Ravanca/Prato ob 24.00 Solbica/Stolvizza ob 22.00 25. dičemberja Božič Osojani/Oseacco ob 9.30 Ravanca/Prato ob 11.00 31. dičemberja Sv. Silvester Osojani/Oseacco ob 9.30 Ravanca (Sv. Jur)/Prato (San Giorgio) ob 11.00


15. decembra 2013

Božiču napruoti

stran

3

POGOVOR Z MONSINJORJAM DIONISIJAM MATEUCIGAM o Božiču med Slovenci v Kanalski dolini, Reziji in Benečiji Zgodovina - Zgodovina kultura Zgodovina -- kultura kultura

»Naj naši ljudje ostanejo doma, Proglobimo in premislimo Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo saj se brez korenin na živi lepuo« Želja je tudi, de na zapuščajo cierkve, zak' kristjanska viera pomaga iti naprej ne samuo te starim, pa tudi te mladim

V

Ezio Gosgnach

cielim svietu se vse buj zgubja te pravi pomien Božiča in se je trieba varvati, de se tuole na zgodi tudi med našimi ljudmi. V pomuoč imamo naše stare navade, saj so, kakor slovenski jezik in kultura, tesnuo povezane s kristjansko viero. Pomislimo samuo, kakuo je teološko globoka naša te narbuj poznana piesam »Te dan je vsega veselja« v arzlagi Kristusovega spočetja in rojstva. Takuo pravi msgr. Dionisio Mateucig, Benečan, ki je famoštar v Žabnicah in rektor svetišča na Višarjah v Kanalski dolini. »Televizija, radio in časopisi nam na kažejo jaslic, ampa samuo paneton, se pravi reči za jest in za pit. Zatuo na viem, ku bo. Me se zdi, de smo zgubili tiste, ki se kliče duhovni Božič. Sarce me boli, kier tudi naši ljudje gredo po teli poti in počaso zgubljajo globok pomien telega praznika,« poudarja. Pa se z novim papežam Frančiškam niek’ spreminja na buojš… »Papež bo dau nomalo življenja naši cierkvi, ki je nomalo zaspana.

Če bo Frančišek zbudiu kristjane, bomo živieli tudi Božič buj lepuo, mierno in izvirno. Ries je, novi papež nam daje ‘no veliko roko.« Kakuo se parpravljate na lietošnji Božič v vaši fari? »V Žabnicah imamo devetico božično in smo imieli tudi adventni koncert, na katerih so pieli domače božične. Odzuna je videti dobro in se zdi, de smo lepuo parpravljeni. Tudi v vasi so vsierode luči. V sarcu je pa buj težko. Imieli smo spuovedi v cerkvi, takuo smo tudi v sarcu lahko parpravli na Božič. 25. dičemberja bo odparto tudi svetišče na Višarjah in bo sveta maša opudan.« Vi ste Benečan in ste biu tudi famoštar v Špietru. Katere razlike vidite med Benečijo in Kanalsko dolino? »V Kanalski dolini navade, kakor so Sv. Miklavž in devetica daržijo še. V Špietru za devetico je bluo buj težko, ampa so ljudje buj daržal’ za Božič. V družinah, so doma nardil’ vič jaslic ku v Kanalski dolini, kjer puno ljudi rajš okrasi smrieko.« Kateri so pa vaši spomini na Božič, kàr ste biu otrok? »Takrat je bluo lepuo. Na Božič smo začeli parpravljat še s Sveto

VALLI DEL TORRE nel periodo natalizio

Lucijo, ki je 13. dečemberja. Hodil’ smo k cierkvi Device Marije v Dreki vsako nedeljo par nogah. In na Božič smo šli gor na sveto mašo opunoči. Veselo je bluo. Tudi doma smo molil’ vsako večer kupe, de bi se lepuo parpravli na Kristusovo rojstvo. Na dan Božiča pa smo sednili kupe okuole

mize. Narpriet smo zmolil’ in potlé smo jedli. Mama nam je skuhala dobro kosilo. Čepru niesmo imieli puno reči, za Božič nam nie manjkalo nič in smo bli vsi veseli.« Tekrat so bli ljudje ubuogi, ampa buj veseli… »Težkuo je bluo iti naprej, sa’ nas

je bluo puno v družini, ampa se je paršparalo za velike praznike. Za tele parložnosti smo daržali jajca, kokuoše, nomalo kravjega mesa, maslo, takuo de smo za Božič imiel’ zadost za jest. Tekrat smo bli buj veseli ku zdaj, ki nam na nič manjka. Duh je biu veseu, zatuo ki smo bli vsi lepuo parpravljeni na Božič. Tekrat ni bluo smriek, so ble samuo jaslice doma in v cerkvi. Sada pa smo lepuo parpravljeni odzuna, v sarcu pa nie nič.« Tudi po majhanih vaseh v gorah nie vič ljudi… »Kàr grem v Benečijo, se mi hudo zdi in me sarce boli. Po majhanih vaseh se na vidi nobednega človieka. Kàr sam biu mikan ist, nas je bluo puno. Vsaka vas je bla vesela. Ob nediejah smo se srečali v cierkvi, potlé v oštariji. Nie bluo donašnje bogatije, a je bluo življenje buj veselo.« Kaj voščite našim ljudem od Kanalske doline do Benečije za lietošnji Božič in za novo lieto 2014? »Želeu bi, de bi tisti ljudje, ki so še v Benečiji, ostali doma. Brez korenin se na živi lepuo. Benečani, ušafajte dielo v Furlaniji al’ pa v Špietru in ostanita doma! Na zapuščajte cierkve, zak’ viera pomaga vsiem, ne samuo starim, ampa tudi mladini, de bi šli naprej. Za novo lieto 2014 voščim vsiem veselje in mir. Želim, de bote buj veseli, ku ste bli do sada. Začnite piet naše božične domače pesmi, ki jih smo pieli ankrat takuo, de bote spet veseli.«

A CERGNEU DI NIMIS le feste si concludono con la liberazione del Pust

Preghiera e festa Infine i fuochi epifanici

T

ra momenti di preghiera e di festa è ricco il calendario di appuntamenti nelle Valli del Torre per il periodo dell’Avvento e fino ai fuochi dell’Epifania. Nell’Alta Val Torre/Terska dolina messa di Natale a mezzanotte nella chiesa di Villanova delle Grotte/Zavarh; il 25 dicembre, invece, messa solenne alle 10.30 a Villanova/Zavarh e alle 11.30 a Lusevera/ Bardo. Per Santo Stefano gli orari delle celebrazioni sono gli stessi del giorno di Natale, così pure per Capodanno, solennità di Maria Madre di Dio. Il primo gennaio, a Lusevera, si rinnova la tradizionale usanza della «koleda»: i bambini bussano di porta in porta per fare gli auguri di buon anno e ricevono in cambio caramelle, dolci e qualche soldino. Sempre per i bimbi, festa nel centro Lemgo di Pradielis/ Ter, nel giorno del 24 dicembre, con l’arrivo di Babbo Natale e la consegna dei regali. Questo, invece, il calendario delle celebrazioni per i fedeli della parrocchia di Monteaperta/Viškorša.

Il 22 dicembre, 4ª domenica di Avvento, funzione liturgica alle ore 11 a Monteaperta/Viškorša e alle 9.30 a Cornappo/Karnahta. Il 24 veglia di Natale a Monteaperta/ Viškorša con successiva messa, alle 23, accompagnata dall’organo; al termine, nel salone parrocchiale, tradizionale scambio di auguri con dolci e bevande; nella stessa sera, alle 21.30, funzione liturgica a Cornappo. Il 25 si potrà partecipare alla messa a Monteaperta/ Viškorša alle ore 11 e, a Santo Stefano, alla stessa ora ma, come da tradizione, nel santuario della Santissima Trinità; solo in caso di tempo proibitivo - neve, ghiaccio o forte pioggia - la funzione sarà celebrata nella parrocchiale. Domenica 29 Festa della Famiglia: a Monteaperta/ Viškorša messa alle 11 e alle 9.30 a Cornappo; nel corso delle celebrazioni sarà letta una preghiera per tutte le famiglie. Don Vittorino Ghenda, il diacono Leopoldo Pantarotto e il consiglio parrocchiale augurano a tutta la comunità un sereno Natale e un felice Anno Nuovo.

A

Cergneu si rinnova, come da antica tradizione, il «Risveglio del Pust», un rito che prende avvio alle ore 17 del 5 gennaio, a cura dell’associazione «Cernedum». Un allegro e chiassoso gruppo di figuranti e teatranti si snoderà lungo le vie del borgo, raccontando leggende e aneddoti su questa figura che rappresenta il Carnevale, e che simboleggia l’assenza di ordine. Nei mesi del rigore e della linearità, l’uomo di stracci, il Pust, resta imprigionato in una grotta, quella del «Cantun», antro di Cergneu Superiore/Černeja. È lì che i teatranti raggiungono il Pust perhé possa correre via lontano annunciando il periodo «grasso» del Carnevale; solo dopo la sfilata dei carri mascherati in piazza XXIX Settembre, nel capoluogo, sarà riacciuffato, malmenato e di nuovo confinato all’imbocco delle viscere della terra. Un evento che mantiene intatta la sua originalità, e che si rintraccia, nelle Valli del Torre, in forma meno pubblica ma comunque sentita e vivace, solo a Sedilis/Sedila di Tarcento/Čenta; qui, su quelle che non a caso vengono chiamate le Ville Slave, Dino Biasizzo da anni porta avanti, tra i filari delle sue viti, la tradizione del Pust, nella variante del «Pustì», un essere della natura vestito con abiti colorati, coperto da frasche, rami e foglie. A Cergneu/Černeja, alla scenografica rappresentazione del 5 gennaio, si affianca la messa, celebrata nella

piccola cappella di legno; attorno alle 19 chiude l’incendio del «Palavin», l’ardente pira epifanica. Fuochi d’inizio anno anche a Lusevera/Bardo, nel prato antistante l’area festeggiamenti: è il «kries/ polovin» allestito dall’associazione ex-emigranti che issa sulla catasta «la vecchia». Anche a Villanova delle Grotte/Zavarh è d’uso l’accensione di un falò, a cura del Gelgv, che si associa al circuito tarcentino dove, a guidare le scie di fiamme e faville, nelle tante frazioni e nelle alture delle colline, è il Pignarûl Grant di Coja, il 6 gennaio. Polovin, infine, anche a Prossenicco/Prosnid di Taipana/Tipana sempre nella sera del 6 gennaio, con bicchierata e canti. Facendo un passo indietro, una messa della notte di Natale sempre molto partecipata e sentita, con

accompagnamento del coro, è quella che sarà celebrata alle 22.30 a Monteprato/Karnica. L’associazione «Karnice», poi, al termine, invita la comunità a stare in compagnia con il tradizionale vino caldo speziato; nel paese vengono anche allestite alcune Natività nel cuore del borgo. La popolazione di Chialminis di Nimis, invece, scende in piazza XXIX Settembre, il 22 dicembre, per il mercatino di artigianato e di piccoli lavori a maglia. A Debellis/Debeliš il presepe è ancora una volta monumentale, all’aperto, e coinvolge di fatto tutto il borgo, con decine di figure in legno dipinto che, accanto alla capanna con la Sacra Famiglia, rievocano i vecchi mestieri e l’antica osteria d’un tempo. Piccola rassegna di presepi artistici, tradizionali e a volte quasi post moderni, nel minuscolo abitato che sorge alle spalle del centro di Villanova delle Grotte/Zavarh: qui, in un garage riscaldato, viene organizzato pure un grazioso mercatino con accessori fatti a maglia o a uncinetto. A Prossenicco/Prosnid alberi di Natale lungo la via principale insieme ai presepi, e messa nella sera della Vigilia del 25; nell’«Osteria al centro» mercatino di artigianato artistico, liquori e altri prodotti enogastronomici. Cenone di Capodanno, invece, da «Brez mej», anticipato da piatti di trippa cucinata seguendo ricette diverse per le prime ore del giorno di Natale. P. T.


4

versko življenje

stran

15. decembra 2013

KARITAS INTERNATIONALIS je začela kampanjo, ki je povabilo vsem, da bi se zavedali prehranjevalnih izbir Zgodovina Zgodovina -- kultura kultura

Slovenske jaslice na razstavi v Rimu

Lakota je svetovna sramota, Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo ker je človeška družina ena Papež Frančišek poziva, naj nehamo misliti, da naše vsakodnevno delovanje ne upliva na življenje tistega, ki blizu ali daleč čuti lakoto na svoj koži

V četrtek, 28. novembra je v baziliki Santa Maria del Popolo v Rimu potekala otvoritev razstave jaslic. Otvoritve razstave se je udeležil p. Robert Bahčič OFM, rektor Marijinega narodnega svetišča na Brezjah. Na 38. mednarodni razstavi jaslic v Rimu 100 presepi se letos prvič predstavljajo tudi slovenske jaslice po zaslugi Društva prijateljev jaslic Slovenije, ki ima svoj sedež na Brezjah. Avtorji jaslic na razstavi so: Katarina Lavrih in njen mož Tomaž iz Šentlovrenca na Dolenjskem, Ana Češarek iz Dolenje vasi pri Ribnici, Marija Kastelec iz Žirov, Ana Korenč iz kraja Virmaše pri Škofji Loki, Viktor in Dominik Konjedic iz Kranja, Anka Trpin iz Ljubljane, srednja šola iz Biotehniškega centra Naklo in Mateja Kozmus z možem Miranom iz Sela pri Žirovnici. Razstavo je odprl msgr. Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja. Pri otvoritvi same razstave so sodelovali tudi otroci z živimi jaslicami, ki so jih poimenovali Jaslice miru. Otroci so bili oblečeni v mavrične barve, s čimer so hoteli poudariti, da kadar je v središču našega življenja novorojeni Kralj, božje Dete, takrat v naša srca prihaja mir, ki ga more dati samo Bog. Tudi papež Frančišek je poslal svoja voščila in zaželel, da bi se pustili nagovarjati novorojenemu Detetu. Ohranjajmo ‘večni božič’ tako, da udejanjamo evangeljsko sporočilo, ki nam zagotavlja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi!« (Mt 18,20). To je nenehni božič, kjer pa je Jezus, tam je mir, moč, veselje, sreča, pogum in navdušenje. Tam je življenje z Marijo, Božjo in našo Materjo.

Comunità solidali nella crisi «Comunità solidali nella crisi» è il titolo dell’Avvento di solidarietà 2013 che la Caritas diocesana di Udine propone a tutte le comunità parrocchiali dell’Arcidiocesi: esso è dedicato alle persone che vivono in condizione di povertà e ha come obiettivo la costituzione di un Fondo, per garantire sostegno economico a chi vuole intraprendere un percorso di reinserimento lavorativo. Al centro del progetto si è messa la Persona e la volontà di ri-attivare i soggetti che si trovano in condizione di disoccupazione di lungo periodo, le persone fragili, quelle che fanno difficoltà a trovare una nuova occupazione, rischiando di venire risucchiati dalla spirale dell’impoverimento. Trovare uno spazio all’interno del mondo del lavoro è sempre più difficile, soprattutto per i soggetti svantaggiati, che risultano esclusi da un contesto socio-economico sempre più selettivo. La Comunità cristiana deve sapersi stringere attorno ai propri membri più fragili attraverso un sostegno attento, che vada dall’aiuto economico, alla vicinanza fraterna, all’accompagnamento formativo. Sul sito della Caritas diocesana di Udine www.caritasudine.it, è possibile scaricare i report con i dati sulla povertà del territorio. Le donazioni vanno intestate all’Associazione Centro Caritas dell’Arcidiocesi di Udine Onlus; causale: Progetto Avvento 2013.

K

R. V.

aritas Internationalis je ob svetovnem dnevu človekovih pravic (10. decembra) začela Kampanjo proti lakoti na svetu na temo Ena človeška družina – hrana za vse. Pobudo so predstavili v Rimu, sledila pa je molitev, h kateri so povabljene vse ostale Karitas po svetu. Svetovno kampanjo podpira tudi papež Frančišek, ki je ob tej priložnosti pripravil posebno video sporočilo. V njem pravi, da se nahajamo pred svetovno sramoto, saj približno milijon oseb danes še vedno trpi zaradi lakote. »Ne moremo se obrniti na drugo stran in se pretvarjati, da ta ne obstaja. Hrana, ki je na razpolago v svetu, bi zadostovala, da bi se vsi

nasitili,« zatrjuje Frančišek. Karitas Internationalis deluje v dvestotih državah po svetu in njeno delo, kot pravi papež, je v središču poslanstva Cerkve in njene pozornosti do vseh, ki trpijo zaradi lahkote, s katero se je Gospod sam poistovetil, ko je dejal: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« Ko so apostoli rekli Jezusu, da so osebe, ki so ga prišle poslušat, lačne, jih je napotil iskat hrano. Ker so bili tudi sami revni, niso našli drugega kot pet kruhov in dve ribi, a z Božjo milostjo jim je uspelo nasititi množico oseb. Na koncu so še pobrali, kar je ostalo, ter se tako izognili vsakemu odmetavanju hrane. Prizor pomnožitve kruha in rib nas po Frančiškovih besedah uči, da »če je volja, potem to, kar imamo, ne bo

pošlo, ampak se bo povečalo in ne bo izgubljeno« Papež pri tem vabi, naj v svojem srcu naredimo prostor za to stisko in

spoštujemo pravico, ki jo je Bog dal vsem, da namreč imamo dostop do primerne prehrane. V krščanski ljubezni delimo to, kar imamo, s tistim, ki je prisiljen spoprijeti se s številnimi ovirami, da bi zadovoljil tako primarno potrebo, in obenem postanimo promotorji avtentičnega sodelovanja z revnimi, da bodo lahko preko sadov njihovega in našega dela živeli dostojanstveno življenje, poziva papež v video sporočilu. In dodaja: »Vabim vse ustanove po svetu, vso Cerkev in vsakega med nami, da kot ena sama človeška družina, damo glas vsem osebam, ki tiho trpijo lakoto, da bo ta glas postal hrumenje, zmožno stresti svet.« Kampanja želi biti povabilo vsem nam, da bi se bolj zavedali svojih prehranjevalnih izbir, ki jih pogosto spremlja odmetavanje hrane in slab način uporabe virov, ki so nam na voljo. Prav tako je poziv, naj nehamo misliti, da naše vsakodnevno delovanje ne vpliva na življenje tistega, ki blizu ali daleč čuti lakoto na lastni koži, še pravi papež Frančišek.

L’1 GENNAIO 2014 si celebra la 47ª Giornata mondiale per la pace

25. DIČEMBER - BOŽIČ

Francesco e le minoranze

V začetku je bila Besieda

A

lla 47ª Giornata mondiale per la pace, l’1 gennaio 2014, papa Francesco ha dato il tema «Fraternità, fondamento e via per la pace». Secondo il pontefice, la fraternità è una dote che ogni uomo e donna reca con sé in quanto essere umano, figlio di uno stesso Padre. Davanti ai drammi che colpiscono la famiglia dei popoli – povertà, fame, sottosviluppo, conflitti, migrazioni, inquinamenti, disuguaglianza, ingiustizia, criminalità organizzata, fondamentalismi –, la fraternità è fondamento e via per la pace. La fraternità, dono e impegno che viene da Dio Padre, sollecita all’impegno di essere solidali contro le diseguaglianze e la povertà che indeboliscono il vivere sociale, a prendersi cura di ogni persona, specie del più piccolo ed indifeso, ad amarla come se stessi, con il cuore stesso di Gesù Cristo. In un mondo che accresce la propria interdipendenza, non può mancare il bene della fraternità, che vince il diffondersi di quella globalizzazione dell’indifferenza, alla quale Papa Francesco ha più volte accennato. La globalizzazione dell’indifferenza deve lasciare posto ad una globalizzazione della fraternità. In questo tema entrano a pieno titolo anche le minoranze linguistiche. Aureli Argemí i Roca, fondatore e presidente emerito del Centro internazionale Escarré per le minoranze etniche e le nazioni di Barcellona, laureato magistrale in teologia a Roma e Parigi, recentemente a Udine ha fatto notare che il concetto di povertà, spesso al centro degli interventi del papa, va inteso «non soltanto in senso materiale, perché il fenomeno inizia dall’ignoranza. E il concetto si deve applicare ai popoli nativi». «Soprattutto adesso, nella globalizzazione, c’è bisogno di affermare la

Evangelij po Janezu

V particolarità – ha evidenziato ai microfoni di Radio Spazio –. La questione delle minoranze linguistiche è stata posta da Giovanni Paolo II in parecchi documenti». E il Papa attuale? «Ancora non si è pronunciato in un modo esplicito su questo tema – ha risposto Argemí –. Però, quando è stato eletto, un suo collega vescovo in Argentina ha detto che Bergoglio, da cardinale di Buenos Aires, si è preoccupato dei diritti dei popoli nativi, benché in Argentina non se ne parli, anche se il problema esiste». Ma il pensiero di Francesco si può cogliere dal documento dell’episcopato sudamericano, scritto nel 2007 nel centro spirituale di Aparecida in Brasile e del quale Bergoglio è stato promotore. Contiene una riflessione molto approfondita sul valore delle lingue e della diversità. «È un documento di una cinquantina di pagine, che va letto per poter capire la direzione che sta prendendo la Chiesa cattolica – ha affermato Argemí –. C’è un paragrafo che spiega la povertà nel rapporto con i popoli nativi che

sono perseguitati nella lingua, nella cultura e nel loro modo di vedere il mondo. Si afferma una cosa importante: il Verbo, cioè Dio, si è incarnato nelle lingue e nelle culture. Il Papa è stato il principale redattore di questo documento». Quanto a noi, il card. Franc Rodè ha rivelato che il nuovo papa conosce molto bene il popolo sloveno. «È legato agli sloveni più di ogni altro suo predecessore – ha affermato –. Ci conosciamo da 30 anni. Negli anni Settanta è stato mio ospite in Slovenia, poi ci siamo incontrati più volte. Tra i suoi più stretti collaboratori a Buenos Aires c’erano diversi sloveni. Uno dei vescovi ausiliari è mons. Vinko Bokalič». In Argentina vive una nutrita e fiorente comunità di emigranti sloveni, rifugiatisi in America Latina dopo la seconda guerra mondiale per fuggire al regime di Tito. Al card. Rodè Francesco ha rivelato che una sua nipote è sposata con uno sloveno e che quindi i suoi pronipoti parlano lo sloveno. E. G.

začetku je bila Besieda in Besieda je bila par Bogu in Besieda je bila Bog. Tela je bila v začetku par Bogu. Vse je ratalo po nji in brez nje nie ratalo nič, kar je ratalo. V nji je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v tami, a tama je nie sparjela. Biu je človek, ki ga je pošju Buog; ime mu je bluo Janez. Paršu je zauoj pričevanja, de bi priču o luči, de bi po njim vsi sparjeli viero. Nie biu on luč, ampa priču naj bi o luči. Resnična luč, ki arzsvetljuje vsakega človieka, je parhajala na sviet. Besieda je bila na svietu in sviet je po nji ratu, a sviet je nie spoznu. V svojo posest je paršla, toda nje domači je nieso sparjeli. Tistim pa, ki so jo sparjeli, je dala muoč, de ratajo Božji otroci, vsiem, ki vierjejo v nje ime in se nieso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampa iz Boga. In Beseda je postala meso in prebivala med nami. Videli smo nje veličastvo. Veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, puna milosti in resnice. Janez je priču o nji in ueku: »Tele je biu tist, o katerem sem jau: Kateri pride za mano, je pred mano, kier je biu priet kakor jest.« Zatuo ki iz njega punosti smo vsi parjeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je paršla po Jezusu Kristusu. Boga nie nikoli nobedan videu; edinorojeni Buog, ki živi v Očetovim naruočju, on je razluožu. (1,1-18)


15. decembra 2013

Zgodovina - kultura

stran

5

Le radici di Drenchia affondano nella valle dell’Isonzo perché a Volče la comunità aveva il suo centro religioso Zgodovina - kultura Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

Drenchia divisa tra la parrocchia Proglobimo inProglobimo premislimo Proglobimo in premislimo in premislimo di Volče e la Slavia Veneta Nel 1533 il governo austriaco riconobbe l’ordinaria potestà del capitolo sulle pievi slovene passate sotto i domini della Casa d’Austria

C di

Giorgio Banchig

ome più volte ricordato su queste pagine, ogni anno il Capitolo di Cividale inviava un canonico a visitare le chiese e le comunità poste sotto la sua vasta giurisdizione che si divideva in due aree: «in montibus» e «in planis». La zona della valle dell’Isonzo apparteneva alla prima ed era divisa nelle pievi di Tolmino, Plezzo e Idria Inferiore che erano rette da un vicario, i rimanenti paesi ricadevano sotto le tre chiese matrici ed erano curate da cappellani. Tra le prerogative «quasi episcopali» del Capitolo c’era la potestà di esaminare i candidati ai benefici delle chiese, nominare e destituire i vicari e i cappellani, visitare le chiese e le cappelle, giudicare delitti di lieve entità, emettere giudizi nelle cause matrimoniali, riscuotere le decime ed altri balzelli dovuti per affitti di terreni. Questi diritti erano stati concessi dai patriarchi di Aquileia e, a partire dal XII secolo, erano stati confermati da bolle papali e ribaditi dai visitatori apostolici che nel XV secolo si interessarono della giurisdizione capitolare. Quando all’inizio del XVI secolo la valle dell’Isonzo e altri territori sloveni entrarono a far parte dei possedimenti della Casa d’Austria, sorsero delle difficoltà e ci furono gravi disagi per l’arcidiacono e l’amministratore dei beni del Capitolo che dovevano recarsi periodicamente nelle vicarie «in montibus». Il Capitolo ricorse a

Roma e nel 1526 il tribunale della sacra Rota confermò con una sentenza i diritti della Collegiata cividalese. Nel 1558 papa Paolo IV approvò non solo l’ordinaria giurisdizione del capitolo, ma anche il diritto di convocare sinodi. Nella questione della giurisdizione capitolare intervenne anche il governo austriaco che nel 1553 riconobbe l’ordinaria potestà del Capitolo di visitare le chiese, nominare e destituire i sacerdoti, amminsitrare i beni delle tre pievi slovene e dirimere le cause matrimoniali. Nella nuova situazione venutasi a creare in seguito alla definizione dei confini tra la Repubblica di Venezia e l’Austria, Drenchia rimase nei territori della della Serenissima assieme a tutti i paesi delle Valli del Natisone, ma continuò a dipendere religiosamente dalla parrocchia di Volče fino al 1779, quando fu eretta in vicaria dipendente dal Capitolo di Cividale. Dai verbali delle visite effettuate annualmente da un canonico si possono conoscere i nomi dei sacerdoti che curarono Volče (quindi anche Drenchia) e trarre notizie interessanti sui problemi e sulla vita quotidiana delle comunità. La prima visita documentata a Volče risale al 1475 e fu effettuata da Nicolò Loth di Treviso per conto del «reverendo Carlo arcidiacono cividalese». Nel verbale, steso al termine della visita, si legge la dura presa di posizione

del visitatore nei confronti di coloro pre Leonardo che compariva in una che, avendo in affitto terreni delle controversia con i parrocchiani in mechiese, non versavano i «legati alle ri- rito al servizio religioso cui era obblispettive chiese con danno delle stesse gato. Le parti giunsero ad un accordo e in dannazione delle loro anime». Ni- in base al quale pre Leonardo doveva colò Loth ammoniva i presenti per tre celebrare le messe in determinate fevolte in forma perentoria «a consegna- stività nella chiesa di San Daniele, che re legati, prestazioni di ogni rendita era la sede della pieve; i parrocchiani versata da chiunque e a dare relazione da parte loro potevano «assumere un della vostra amministrazione di tutti prete socio di pre Leonardo senza con questo diminuire gli anni, alla presenil suo salario». Al za, una volta convocappellano dovecati, dei vostri curati, Drenchia continuò vano assicurare il che assolutamente «salario, detto in pretendiamo che cal- a dipendere da lingua slava becolino il tutto persorargna». Dal vernalmente per i rispet- Volče fino al 1779 bale si apprende tivi parrocchiani». che pre Leonardo Quest’ordine doveva faceva l’oste e essere eseguito entro la festa di San Giorgio: «Vi assegnia- che gli venne proibito di «portare del mo questo termine in forma perentoria vino fuori alla festa o fuori casa per sotto pena di scomunica, riservando- venderlo e che di notte non tenga osteci nella prossima nostra visita di San ria pubblica». Alla morte di pre Leonardo nel Vito di vedere e controllare tutti i calcoli a beneficio delle vostre anime e 1494, il Capitolo nomina il giovane delle chiese amministrate». ed inesperto pre Andrea, figlio di Juri Il primo vicario di Volče di cui si Massarich da Caporetto a patto che ha notizia è un certo presbitero Luca tenga un cooperatore «saggio, idoche reggeva la parrocchia nel 1472 ed neo e sufficiente presso di sé per farsi appariva anche nel verbale della visita aiutare nella cura per due anni inincapitolare del 1476. In un documento terrotti». Prima di essere investito del del 1479 veniva citata anche Tronchia mandato il curato dovette sostenere un (Drenchia) dove «Primosio quondam esame per dimostrare la sua idoneità Leonardi di Tolmino» aveva in affitto nella gestione della parrocchia. A pre un terreno. Andrea, che morì in giovane età nel Nel 1492 vicario di Volazana era 1496, succedette pre Egidio de Mon-

te che vinse la concorrenza con pre Daniele «figlio di ser Virgilio di Tolmino» e fu investito della carica «a patto che allontani la concubina entro un mese sotto pena di privazione del beneficio». Nel 1497 pre Egidio fu privato della cura perché non aveva allontanato la concubina e al suo posto venne nominato pre Giacomo, nipote del vicario di San Pietro degli Slavi dal 1480 al 1531, pre Clemente Naistoh di Škofja Loka. Questi era uomo di cultura e mecenate che chiamò nella Slavia illustri artisti a ricostruire le chiese in stile tardogotico. Naistoh fu accompagnatore ed interprete del vicario patriarcale Giacomo Valaresso, vescovo di Capodistria, nella visita pastorale nelle parrocchie del Tolminotto, della Gorenjska e della Carinzia. Pre Giacomo curò la parrocchia di Volče fino al 1521. A partire da quest’epoca Drenchia appare con maggiore frequenza nei documenti che riguardano la parrocchia di Volče. Risale al 2 giugno 1515 l’affidamento in affitto a un certo «Cociano Trincha de Trenchia» di un prato «di spettanza dell’arcidiaconato di Tolmino per una quantità del valore di sei marche circa situato nelle pertinenze di Trenchia, secondo i rispettivi confini, prima condotto da Spech». L’affidamento in affitto fu concesso sulla pubblica piazza di Cividale dal canonico Nicolò de Nordis e dall’amministratore del Capitolo Annibale Salone, presenti ser Girolamo di Tolmino, ser Luisio di Atemps ambedue cittadini cividalesi. Cociano «promise ai suddetti signori canonici stipulanti a nome del capitolo contraenti di versare annualmente a titolo di semplice affitto a coloro che glielo affidarono formaggio buono e adeguato del peso di 20 libre, nella ricorrenza annuale di san Giovanni Battista del mese di giugno». Bibliografia B. Baccino, L’insigne Collegiata di Cividale, Cividale 2011. - F. Nazzi, Storia religiosa del Distretto di Tolmino dalle origini al 1751, fauna31. wordpress.com

TOPONOMASTICA DEL COMUNE DI PREPOTTO - TOPONOMASTIKA OBČINE PRAPOTNO - TOPONOMASTICHE DAL CAMUN DI PREPÒT CÒDROMAZ - KODARMACI CÒDORMAZ (slov. dial.) Kodarmáci, (slov.) Kodermáci; pri Kodermácih / go par Kodarmáceh, od Kodermácov / od Kodarmácu, (friul. loc.) Còdormaz. 1635 Codermazzo1 in monti sotto la Gastaldia di Cividale (MPF 78); 1691 Villa Codermaz, 1698 Agnes sorror Petri Codromaz dictus Cecheneu de Codromazzo; 1737 Codromazzo (SB); 1753 Codremazzo, ne monti, G(iurisdizione) della Gastaldia di Cividale (Sturolo); 1768 il cappellano che abbia pure la Cura spirituale nella villa di Codermaz, comune di Popegh e che debba amministrar ogni domenica i Sacramenti nella chiesa di S. Tomaso in villa di Codermaz2; 1796 Cadramaz (Carta giografica, Sturolo); 1801-1805 Codromazzo (VZ); 1806-1816 Codromaz (CN); IGM. Da un antroponimo sloveno, endemico nelle Valli del Natisone e nel Goriziano, Kodermac, Codromaz, secondo alcuni studiosi da slov.

toponimo del XVI sec., di S. Pier d’Isonzo, Campo delli Cossoni, dove è chiara l’origine antroponimica6.

COVACEVIZZA - KOVAČEUCA COVACEVIÇE

Nella foto: l’adside della chiesa di Codromaz/Kodarnaci

kóder ‘ricciolo’ analogamente ai cogn. it. Rizzi, Ricci ecc. (cfr. Frau 1978, 49; Merkù 1982, 34, Zuanella 1985, Dom n. 15)3. Esistono ancora in Friuli un cognome, Čedarmac / -az e un nome di località nel Canal del Ferro, Cadramazzo / Cjadramàç, col fenomeno del passaggio di –o->-a(akanje) e la successiva palatalizzazione friulana di ca- iniziale. Il legame sottostante a queste tre denominazioni, ancora oscuro, potrebbe produrci una seconda etimologia.

COSSON - KOŠONI (slov.) Košóni, pri Košónih, ta par Košóneh, od Košónov, ta od Košónu. Cosson (MC; CTT). Borgata situata presso il fiume Judrio. Si tratterà probabilmente di un antroponimo di formazione ibrida: da slov. kos ‘cesto’ + formante romanza –òn4. Oppure da friul. cussòn (variante di scussòn ‘maggiolino’) o cossòn ‘calvo’ + suffisso –òn5. Da confrontare con un

(slov. dial.) Kováčeuca, (slov.) Kováčevica / v Kováčevici , Kováčevski (friul.) Covacevìçe. Etnici: (slov.) Kovačán, *-nka, Kováčévščak. 1645 de Covaceviz, 1659 Covaceviza, 1752 Covacaviza7; 1753 Covazzevizza, ne monti, G(iurisdizione) di Cividale (Sturolo); 1801-1805 Covacevizza (VZ); 1807-1816 Covazzavizza (CN); XX sec. Covacevizza (IGM). Minuscola frazione del comune di Prepotto, facente parte però della parrocchia di S. Leonardo. Il toponimo riflette certamente l’aggettivo kovačev (+ formante –ica), designando “il terreno o la proprietà di un fabbro” (cfr. slov. kováč ‘fabbro’8). Dal nome della località è sorto in seguito il cognome Covacèuszach. Il diffuso cognome “di mestiere” si

è fissato pure nella toponomastica monfalconese: sec. XIX Covazze (Puntin 2003). Un top. Kovačevica è riscontrabile fra Malchina e Visogliano (Ts). M. Puntin L. Iacolettig

Libro Atti di Morte della Parrocchia di Prepotto (APP). Venuti, Dom n. 6, 2009, 3. 3 Cfr. nel 1679 Marina uxor Marini Bartholomei Molar dicti Codra (Libro Atti di Morte della Parrocchia di Prepotto, APP). 4 Convinzione degli scriventi ma anche di B. Zuanella (ZD n. 10, 1985, 3). 5 Aveva pensato ad un prestito friulano P. Merkù (Merkù 1982, 32, 36). 6 Fra l’altro nel Monfalconese medievale, in gran parte sloveno, si registravano persone chiamate Stephanum dictum Cos, dove il soprannome poteva benissimo trasformarsi in un nome di casato con la formante friulana, all’epoca delle grandi trasformazioni del Monfalconese, fra i secc. XVI e XVII (Puntin 2003, 57-58). 7 Da Liber baptizatorum S. Leonardi e Libro delle vendite et uscite della ven.da Chiesa di S. Nicolò di Jainih. 8 ZD n. 22, 1986, 3. 1 2


6

poglobimo in premislimo

stran

l’Opinione di

15. decembra 2013

OBZgodovina PRVI OBLETNICI SMRTI čedermaca, ki je bil med ustanovitelji Doma Zgodovina - kultura - kultura

Riccardo Ruttar

Emil Cencig je bil prav poseben človek

Proglobimo in premislimo in premislimo Si parla di vita, ma si Proglobimo

lavora per la morte

D

avvero è un peccato che la nostra gente si dimostri così assente alle opportunità di conoscenza e di approfondimento dei fenomeni, dei processi storici che hanno segnato le tappe della nostra involuzione. Conoscere le ragioni di questo destino infausto che ci accompagna, noi poveri sloveni dell’antica Slavia, da quando Napoleone pretese di assoggettare l’Europa, non è affatto un lusso… Anche perché il retaggio di politiche antislovene, nazionaliste e discriminatorie, durate un secolo e mezzo, è duro a scomparire. Ad ogni progresso nell’acquisizione dei diritti umani che competono alle minoranze lingustiche, corrisponde un contrappeso di azioni politiche contrarie, spesso mascherate da dichiarazioni di intenti culturali. Il tutto è emerso a chiare lettere nel convegno tenutosi a S. Pietro il 4 dicembre, nel quale si rivisitava con occhio critico l’ultimo mezzo secolo di storia che ci riguarda da vicino. La ricostruzione storica fatta dai tre relatori Adriano Ceschia, Ivo Jevnikar e Stojan Spetič, dell’azione delle forze politiche dominanti nel dopoguerra in regione ed in provincia – che rispondevano al nazionalismo globale dello Stato – è stata anche per me shoccante. Mai avevo visto un quadro così ben delineato di quella secolare violenza programmata, costante, globale contro la comunità slovena, dell’esasperato nazionalismo della politica regionale mascherato di patriottismo. Fu Aldo Moro giovane politico che suggerì l’articolo 3 della Costituzione, quello che prevede l’uguaglianza dei diritti dei cittadini indipendentemente dalla razza, dall’appartenenza etnolinguistica, dal sesso, dalla religione ecc., ma fu la nostra regione, per un’avversione ancestrale contro «i maledetti slavi», a frenare ogni riconoscimento di quei diritti costituzionali. Per avere una legge di tutela, anche quella risicata fino all’ultimo minuto, ci vollero 53 anni dalla promulgazione di quell’articolo. E i nuovi paladini del ridicolo oggi affermano ben due «nazionalità» per quei quattro gatti che siamo rimasti nelle valli dopo 150 anni di botte per annientare la nostra comunità slovena. Due: una slovena l’altra «natisoniana». Ma dobbiamo fermarci lì? E quelle del «ponassi», e quella «resiana» dove le mettiamo? Siamo già a quattro. C’è o non c’è un tantino di «non senso» in sto movimento, il quale parla di vita per la Slavia e lavora per la sua morte? Abbiamo avuto esterni a piantar grane nelle valli, circoli che si rifanno a una figura di spicco che merita ben altro per essere ricordato, comitati per la difesa dell’italianità delle nostre valli… Tutti impegnati nel voler togliere alle nostre valli l’unico ponticello che ci lega alla nostra sopravvivenza, vale a dire il riconoscimento per legge della nostra specialità di minoranza etnolinguistica? C’è qualcosa di ignobile in tutto questo.

V

Tomaž Pavsič

skoraj dopolnjenem 87. letu je 9. decembra lani g. Emil Cencig (Cenčič) umrl v domu za upokojene duhovnike v Šentvidu ob Tilmentu (San Vito al Tagliamento) v Furlaniji. Pokopali so ga na številčno znameniti dan 12. 12. ‘12 ob velikem številu pogrebcev Benečanov in drugih v Gorenjem Tarbiju, kjer je služboval skoraj 50 let. Od njega se je poslovil videnski nadškof, pa tudi njegovi sobratje, slišala se je njemu tako mila slovenščina z beneškim nadihom. Njegove službene postaje duhovnika so bile Mažeruole, Prapotno (Prepotto), Čenebola, Comeglians, Arbeč in njemu posebno ljubi Gorenj’ Tarbí. Ko so zapustili ta svet njegovi sobratje sosedje, je moral prevzeti še druge župnije v gorah in na pobočjih Benečije. V Tarbiju je skrbel za lepšanje cerkve in razširitev župnišča, vpeljeval slovensko besedo v cerkev, vzgojil ministranta v dobrega deklamatorja, skrbel za vero in narodnost, bil živo navzoč v benečanskem javnem, zlasti kulturnem življenju. Zaradi njegove prisrčne odprtosti so ga ljudje imeli zelo radi. Zavestno je deloval kot eden poslednjih čedermacev. Vera in narodnost sta bili rodovitni njivi njegovega plemenitega sejanja. Ena njegovih najbolj vidnih zaslug je bilo sodelovanje pri ustanovitvi in delu za časopis Dom, ki je nastal kot iznajdba treh beneških »nuncev«: pobudnika Maria Lavrenčiča (Laurenciga), župnika pri Sv. Štoblanku, Zdravka Birtiča (Birtiga) od Device Marije v Dreki, ki je izbral ime in bil svetovalec, in pa Emila Cenciga, tarbijskega župnika, ki je bil dolgo glavni pisec.

Osebno sem spoznal gospoda Cenčiča za »ojčinco« – na cvetno nedeljo leta 1968, kmalu bo petinštirideset let od tega. V nabito polni veliki cerkvi Srca Jezusovega v Gorenji Mjersi so slovenski igralci iz Trsta predstavljali Pasijon. Trpinčeni Kristus je bil prispodoba beneškega ljudstva, ki so mu jemali pravice. Tam so bili zbrani beneški nunci s svojim ovčicami in vsemi drugimi in tako je bil tam tudi Emil Cenčič. Bil je prav poseben človek, blag po duši, optimistično ljubezniv, delaven in družaben, možak klenega značaja, tak, kot črnovrščane pred več kot sto leti opisuje zgodovinar Simon Rutar v knjigi Beneška Slovenija. Imel je izjemen posluh za domiselne rešitve in drznil si je biti tudi izzivalen, če je šlo za pravice slovenskega jezika. Pri marsikateri beneški kulturni manifestaciji je bil tudi sam med organizatorji. Táka so bila ljudska srečanja na prostem z mašo, sprva

na pobočju pod vrhom Matajurja, pozneje pa na planoti Kamenici med Staro goro in Dolenjim Tarbijem. Tam še danes stoji velikanska skala – spomenik ljudski samoupravi pod Beneško republiko, žal so ga zlikovci oskrunili. Srečanje – Incontro – Incuintri – Treffen je pisalo na plakatih, ker je bila na prireditvi, posebno pri maši, upoštevana večjezičnost. In zgodilo se je, da ni mogel priti gospod Černet, župnik iz Žabnic v Kanalski dolini. Pré Milijo, ki se je vedno pragmatično znašel in ni nikoli kompliciral, stopi k meni in mi reče: »Sa’ znaš niemško, boš tuole prebrú namesto Černeta.« Jaz sem se nekaj branil, rekoč, da se mi zdi, da vandžel lahko berejo le mašniki, berilo pa vsak navaden vernik. On se malo zamisli, pa hitro reče: »Biež’, biež’, sa’ Buoh na bo zamieru«, in brati sem moral evangelij. Vest je prišla do Udbe, ki je imela povsod ušesa. Na koprski upravi (tedaj je bila Primorska enoten okraj) so po zaslugi nekega znanca moj greh brisali (Bral pri maši, pa še po nemško!), češ da je bila Kamenica narodnoobrambna prireditev v zamejstvu, kar je bilo tudi res. Zelo žal mi je, da ga nisem mogel pospremiti na izredno občutenem in velikem pogrebu, ko mu je podžupan »dreškega kamuna« Miha Koren (Michele Coren) za slovo dejal: »Gospuod Cencig je biu pravi Čedermac, adan od tistih naših gospuodu nuncu, ki so dobro zastopili, de je kristjanska viera tesnuo povezana s slovenskim jezikam an slovensko kulturo. Zapušča nam zgled, kakuo je trieba varvati našo pravo podobo.« Naj za konec zapišem besede z naslovnice v Domu z dne 15. decembra 2012. Zbuogam, gaspuod Cencig, Benečija vas ima v sarcu! Dodal bi le še: In Slovenci nasploh.

V DREŽNICI PRAZNOVALI trideseto obletnico delovanja cerkvenega pevskega zbora

Radi imajo slovensko pesem

V

nedeljo, 10. novembra so se zbrali župljani iz vseh drežniških vasi, da bi skupaj praznovali trideseto obletnico delovanja mešanega pevskega zbora drežniške župnije. Ne smemo pozabiti, da je slovenska ljudska pesem in odličnost pevskih zborov zrasla že v prejšnjih stoletjih na zavidljivo visok nivo skozi razvoj cerkvenega petja in pod požrtvovalnim vodstvom izobraženih duhovnikov, med katerimi so bili pesniki in skladatelji, ki so vzgojili številne organiste in pevovodje v sestavu kulturnih društev. V prvem delu programa se je s pesmijo predstavil MePZ Drežnica, pod vodstvom Martine Rakušček, ki uvršča v program najraje Aljaževe, Vodopivčeve, Rakuščkove, Vrabčeve, Venturinijeve, Laharnarjeve, Premrlove, Jenkove in Ipavčeve pesmi. Učenci Glasbene šole Palbin - Matic Rakušček, Dejan Pavšič, Jaka Uršič in Matjaž Rakušček so na harmoniko zaigrali Veselega Ribnčana in Čebelarja. Prisluhnili smo zvoku citer, nanje je zaigrala Lucija Kurinčič ter mladim pevkam Vokalne skupine

Drežnica, ki jih vodi Martina Rakušček. Otroški pevski zbor pod vodstvom Rine Berginc, se je predstavila ob klavirski spremljavi Martine Rakušček. S svojima harmonikama pa sta ob koncu programa prisotne spravila v dobro voljo mlada Jakob Kurinčič in Blaž Rakušček. Najbolj so dlani ogreli vsi trije nastopajoči pevski zbori. Gotovo tudi Martini Rakušček, ki v Drežnici vodi dva pevska zbora, mešani pevski zbor Drežnica in vokalno skupino Drežnica, pri bogoslužju pa sodeluje tudi kot organistka. V MePZ Drežnica gojijo cerkveno in svetno petje. »Redno pojemo ob nedeljah in praznikih pri bogoslužju ter smo na voljo ob vaških pogrebih – je povedala –. Sodelujemo tudi na raznih krajevnih in občinskih prireditvah. Radi imamo slovensko ljudsko pesem, ki jo spoštujemo kot bogato izročilo naših prednikov. Druži nas veselje do petja, vsakotedensko srečevanje ter skupni izleti. Vokalna skupina Drežnica sodeluje pri nedeljskem bogoslužju in praznikih le občasno, velikokrat pa pri poročnih svetih mašah. Zavedam

se, da je delo organista in zborovodje v župniji pomembno, odgovorno in hkrati zelo zahtevno. Zato si želim pri tem poslanstvu pomoči in novih pevcev, ki bi z veseljem prepevali Bogu v čast.« Julija Skočir, ki se je v župnijo priselila ob poroki: »Sem katehistinja in že šest let poučujem verouk. Dve generaciji birmancev sem vodila v pripravi na sv. birmo, nekaj časa sem vodila tudi mladinsko skupino. Z mladimi in veroučenci sodelujemo pri pripravi veroučnih maš, božičnic in nekaterih dobrodelnih delavnic. S posebnim veseljem delam z mladimi. Med njimi oznanjati veselo oznanilo odrešenja je najlepše poslanstvo in hkrati največja odgovornost.« Neža Uršič je kot pevka pri vokalni skupini Drežnica: »S petjem popestrimo kar nekaj bogoslužij v cerkvenem letu. Še posebej rade pojemo pri porokah. Pri bogoslužni skupini pripravljam razporede za čiščenje in krašenje cerkve ter veroučne učilnice. V zadnjem veroučnem letu sem kot voditeljica birmanske skupine pomagala birmancem pri pripravi

Na fotografiji, drežniški pevci.

na sveto birmo. Vesela sem, da lahko kakor koli pripomorem k delu in življenju v naši župniji. Župljani smo tisti, ki moramo skrbeti za lepoto bogoslužja in vse župnije.« Župnik Ivan Gregorc je kot župnik v Drežnici pa že štirinajsto leto. Prihod v Drežnico ni bil lahek, saj je bil povezan s problemom potresa, ki je bil na veliko noč 1998. Ljudje so bili prizadeti materialno, pa tudi v duhovnem pogledu. Še posebej zaradi tega, ker v tistem času ni bilo duhovnika v župniji. Tako je še bolj čutil, kako pomembno je, da je nekdo med njimi v takih trenutkih, da daje ob vsej pomoči tudi duhovno in moralno podporo. Najbolj vidno delo, ki ga

duhovnik opravlja je v župniji, povezano tudi z vzdrževanjem stavb, z njihovo lepoto, toda vse to je mogoče, če je odprtost ljudi za duhovne stvari, za rast v osebni veri ... Župnija Drežnica, središče drežniških vasi: Jezerca, Drežniške Ravne, Koseč in Magozd, je nekaj posebnega s svojo veličastno cerkvijo, ki je s svojim kar 52 metrov visokim zvonikom podobna mogočnemu vrhu Krna s svojo verigo vršacev nad prepadnimi stenami krnskega pogorja. Zdi se kot mogočen prst, ki obrača oči in duha domačinov in romarjev proti Nebu. Miran Mihelič


v ospredju

15. decembra 2013

stran

7

PODPISAN IN OBJAVLJEN dekret predsednice deželne vlade, ki šierinaših vidno dvojezičnost na ustanove in koncesionarje iz naših dolin iz iz naših dolin dolin

terske doline Po slovensko naterske vsieh ciestah terskedoline doline a tudi na puošti in avtobusih rezija/kanalska dolina Če javne ustanove nucajo slovenski jezik, se ljudje zaviedajo, de je pomemban

T

rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina

posocˇje sport

posoc posoc ˇje ˇje

Già sulle provinciali, il bilinguismo arriverà anche sulle strade statali e regionali

in radio-televizijsko hišo Rai. Dekret predvideva postopno uresničevanje zaščitnih norm. »Tele dekret je velika stopinja naprej za Slovence v Italiji. Zakon, ki varje naš jezik je biu spariet skor 13 liet odtuod. Slovenci v videnski provinci smo bli poglihani z ostalimi Slovenci, dvojezična šuola je ratala daržavna, paršla je finanča pomuoč za rast teritorija, slovenski jezik je paršu na kamune, dobili smo dvojezične izkaznice in druge pomembne reči. Nekateri členi tistega zakona so ostali v pozabi. Italijanska birokracija je zelo počasna, a pride do konca, tudi po zaslugi partisku slovenskih organizacij in nekaterih politiku. In sada bomo imieli napise po slovensko tudi na avtociestah, na daržavih in regionalnih ciestah, na železnici (feroviji),« pravi provincialni predsednik Sveta slovenskih organizacij -SSO, ki je Giorgio Banchig. Tabele po slovensko bi po novim

muorle biti tudi na daržavni ciesti 54, ki peje iz Čedada na Štupco, in 13 po Želiezni in Kanalski dolini, na regionalni ciesti 356 iz Čedada v Čento in 646 iz Čente v Učejo. »Če javne ustanove nucajo slovenski jezik, potlé se tudi ljudje zaviedajo, de je pomemban. Takuo, ki imajo Italijani pravico imieti napise v svojom jeziku, tudi mi imamo pravico jih imieti v našim jeziku. Zatuo bo tele dekret parpeju do buj glaboke zaviesti med Slovenci. Pohvaliti muoramo predsednico Serracchianijevo, ki ga je podpisala, medtem ko je nje predhodnik zavlačavu,« pudarja Banchig. Še posebno lepuo bo videti napise po slovensko na puošti in na avtobusah. »V Vidnu bojo videli napis, de gre koriera na Štupco, v Gorenj Tarbij, v Sauodnjo, Matajur... Tudi Italijani in Furlani bojo zastopili, de v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini živé Slovenci. Prù velika pardobiteu za vse nas,« pravi Banchig.

NA SEJI VLADNEGA SVETA za Slovence v zamejstvu je nastopu Michele Coren

V Ljubljani o Benečiji

V

Ljubljani se je 6. novemberja zbrau Svet slovenske vlade za Slovence v zamejstvu. Predsedovala mu je premierka Alenka Bratušek. Na seji so bli tudi minister za zunanje zadeve Karel Erjavec, za šolstvo Jernej Pikalo, za kulturo Uroš Grilc in za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel. Sevieda so bli v ospredju riezi pomoči za Slovence v zamejstvu v proračunu Republike Slovenije za lieto 2014. Bratuškova je napoviedala, de morebiti bojo riezali manj, ku kar je predvideno. V Svetu slovenske vlade za Slovence v zamejstvu so predstavniki Slovencu iz Italije, Avstrije, Uogarske in Harvaške. Benečan Michele Coren je na seji guoriu o problemih, ki so buj par sarcu Slovencam v videnski provinci.

IL BILINGUISMO VISIBILE SI ALLARGA

sport sport

Ezio Gosgnach

abele in napisi po slovensko bojo po novim tudi na daržavnih in regionalnih ciestah – sada so le na provincialnih in kamunskih – in na avtociestah, ki pejejo skuoze teritorij, na katerim je parsotna in priznana slovenska manjšina. Slovenski jezih bojo muorli nucati tudi na puošti, na avtobusih (korierah) in na vlakih (trenah). Tuole določa dekret o vidni dvojezičnosti, ki ga je podpisala predsednica dežele Furlanije Julijske krajine Debora Serracchiani in je biu objavljen v deželnim uradnim listu (Bur) 11. dičemberja. Dekret določa ustanove in koncesionarje, ki opravljajo javne storitve, kateri muorajo, na osnovi 10. člena zakona št. 38/2001, ki varje slovenski jezik in kulturo v Italiji, nucati slovenski jezik par javnih napisah in v toponomastiki. Dekret ekspličitno omenja ciestna podjetja Anas, Autovie Venete, Autostrade per l’Italia in FVG Strade; upravitelje krajevnega javnega prevoza Trieste Trasporti, SAF-Autoservizi FVG iz Vidna in goriško APT; železniški podjetji RFI-Rete ferroviaria italiana in Trenitalia; ronško letališče Aeroporto FVG, poštno podjetje Poste italiane

Renzi je močnuo udobiu v Benečiji

Narpriet se je zahvalu za pomuoč, ki jo Slovenija nudi, de bi rešili težave dvojezičnega vičstopinskega inštituta v Špietru. Izrazu je trošt, de bojo hitro sklicali konferenco, ki so jo napoviedali na seji vladnega omizja za Slovence v Rimu. Poudaru pa je tudi na potriebi po dvojezični šuoli v Terskih dolinah in trijezični v Kanalski dolini. Dobro bi bluo odprieti trijezični licej v Špietru, po modelu gimnazije v Celovcu, de bi naši mladi imieli v domačih krajah višjo sriednjo šuolo. Potriebne so tudi druge iniciative, de bi ljudje buojš poznali slovenski jezik – tudi v dialektalnih variantah – in imieli vič stiku s Slovenijo. Coren je pohvalu čezkonfinsko sodelovanje med kamuni in drugimi ustanovami, pa je izpostavu potriebo

po še buj intensivnemu skupnemu dielu in po ustanovitvi stalne skupine lokalnih upravitelju, ki naj bi ga koordinirala. Glede evropskih projektu za obdobje 2014-2020 je vprašu, naj se dà prednost tistim na teritoriju par konfinu. Posebno se splača sodelovanje v turizmu, saj imata Benečija in Posočje zelo parvlačen teritorij. Zatuo je Coren izrazu veliko zaskarbljenost za projekt čezkonfinskega elektrovoda iz Okroglega v Vidan skuoze Posočje in Nediške doline. »Poznamo potriebo po strateških energetskih povezavah znotra Evropske Unije, a so tudi take rešitve, ki bi na škodovale našim krajam,« je jau. Mislu je na pod zemljo vkopan elektrovod al’ na alternativne trase po koridorjah, ki so že nucani.

I

l bilinguismo visibile si allarga. La lingua slovena arriva sulle strade statali, su quelle regionali e sulle autostrade, in aeroporto e sui treni, anche sulle corriere e in posta. Infatti la presidente della Regione, Debora Serracchiani, ha firmato il decreto che individua gli enti gestori e concessionari dei servizi pubblici che, in base alla legge sulla tutela della minoranza linguistica slovena in Fvg, sono tenuti all’utilizzo dello sloveno nelle insegne pubbliche e nella toponomastica, nell’area confinaria dove è storicamente presente questa comunità. Saranno coinvolti nell’attuazione di questa norma Anas, Autovie Venete, Autostrade per l’Italia e Fvg Strade; i gestori del Tpl Trieste Trasporti, Saf-Autoservizi Fvg di Udine e Apt di Gorizia; Rfi, Trenitalia, Aeroporto Fvg, Poste Italiane e la Rai. Il decreto prevede l’introduzione graduale delle misure di tutela, ma viene raccomandato fin da subito l’avvio degli interventi di più immediata concretizzazione. Gli enti gestori sono stati proposti dal Comitato istituzionale paritetico per i problemi della minoranza slovena.

Matteo Renzi je novi sekretar Demokratske stranke PD. Na primarnih volitvah, ki so ble 8. dičemberja ga je podparlo kar 68 par stuo skor treh milijonu Italijanu, ki je šlo glasovat. Puno odzat v štietju glasou sta ostale Gianni Cuperlo (18 par stuo) in Giuseppe Civati (14,2 par stuo). Tudi v Benečiji in Čedadu je Renzi močnuo udobiu. V Špietru je parjeu 60,4 par stuo glasou, Civati 27,3 par stuo in Cuperlo 12,3 par stuo. Renzi je 2. decembra biu v Furlaniji Julijski krajini. V Tarstu sta se z njim zadaržala na krajšim pogovoru tudi deželni tajnik stranke Slovenska skupnost Damijan Terpin in podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec. Predstavnika SSk sta izkoristila parložnost, de sta Renzija seznanila z značajem slovenske narodne stranke, ki je – tako kot sorodna stranka na Južnem tirolskem – sklenila obojestransko uspešan politično-volilni dogovor z Demokratsko stranko za daržavne in deželne volitve. Prihodnjo pomlad bojo na varsti evropske in kamunske volitve, ki spet predstavljajo izziu za obe partnerski stranki. Terpin in Gabrovec sta se z Renzijem že okvirno dogovorila za srečanje na začetku prihodnjega lieta.

Izvoljeni predstavniki v deželni komisiji Miha Coren bo tudi v novim mandatu zastopu izvoljene predstavnike videnske province v deželni posvetovalni komisiji za slovensko manjšino. 3. dičemberja je v Tarstu skupščina (assemblea) slovenskih konsiljerju v tržaški, goriški in videnski pokrajini vebrala tri predstavnike, po adnega za vsako provinco. Za vidensko je biu potarjen kamunski mož v Dreki Michele Coren, za njega namestnika pa Stefano Predan.



iz naših dolin

15. decembra 2013

stran

9

V ŠPIETRU SO ODPARLI multimedijski ki je sad evropskega projekta Jezik_Lingua izcenter, naših dolin

iz iz naših naših dolin dolin

Benečija ima svoje terske doline terske terske doline doline moderno oknodolina u sviet rezija/kanalska

če gremo napri z močjo kulture, kar je Bruna Dorbolò: »Nardil’ smo use tuole, rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina zmorla narest tud’ slovenska manjšide bi uarnil’ naši zemlji tisto mesto, na u Benečiji. Boris Jesih je jau, de tisti, ki gledaki ga je imiela stuo liet od tega« posocˇje jo s pesimizmom na Evropo, se more-

U

L. B. (foto Oddo Lesizza)

saboto 14. dičemberja so uradno odparli u Špietru, pod vesokim pokroviteljstvom predsedniku Italije, Giorgia Napolitana, an Slovenije, Boruta Pahorja, Slovensko multimedialno okno, ki so ga nardil’ znotra strateškega projekta Jezik-Lingua, ki je biu financjan u programu čezmejnega sodelovanja Italija-Slovenija 20072013 z evropskim denarjem an s prispevki vlade Republike Slovenije za Slovenje u zamejstvu an po sviete. Na odpartju so u puni sali konsiliar, kjer je bluo dobro število predstavniku političnega an kulturnega svieta, guoril’ predsednica Inštituta za slovensko kulturo, Bruna Dorbolò, sekretar Urada za Slovenje u zamejstvu an po sviete, Boris Jesih, svetovalec

predsednika Republike Slovenije, Boštjan Žekš, deželni ašešor za kulturo, Gianni Torrenti, podpredsednik deželnega sveta, Igor Gabrovec, predsednika Slovenske kulturno gospodarske zveze-Skgz, Rudi Pavšič, an Sveta slovenskih organizacij-Sso, Drago Štoka. U sojih govorih so usi podčartal’, kuo center predstavja veliko pardobitev za celotno Benečijo, »za use Slovenje od Tarbiža do Tarsta – je jala Bruna Dorbolo – an za tiste, ki živijo u Sloveniji. Smo nardil’ use tuole, de bi uarnil’ teli zemlji tisto mesto, ki ga je imiela stuo liet od tega an ki ga je fašistična politika tiela uničit.« Dodala je, de nas bojo skoze muzej ljudje spoznal’ an, de »Evropi moramo pokazati, kera je prava integracija.« Težko zgodovino Beneških Slovenju je omenu tud’ Boštjan Žekš, ki pa je dodau, de cajti ratajo nimar buojši,

sport

jo premislit, zak’ odpartje multimedialnega okna kaže, da je »povezovanje med narodi, manjšinami, deželami, regijami tisto kar nas združuje.« Špietarski šindik, Tiziano Manzini, se je troštu, de bo multimedialno okno, ki je important center za promocijo kulture an jeziku teritorija, parklicalo puno turistu an spoodbudilo razvoj u Nediških dolinah. Ašešor Torrenti je jau, de pokroviteljstvo dveh predsednikov kaže, de je zgodovina zbrala pot sodelovanja in povezovanja. Dodau je, de vičkrat v Italiji rata, de so strukture brez projektu pa tel’ krat je projekt ušafu te parmierno strukturo, ki jo moramo še napri razvijati. Politika muora tuole spremljati an skarbieti u napri, de bo lepuo dielala. Podpredsednik Gabrovec je jau, de prù ime »okno« daje multimedialnemu centru dinamični pomien an podčarta povezavo znotra slovienske

posoc posoc ˇjeˇje

SMO je požegnu špietarski famoštar msgr. Mario Qualizza.

sport sport

V špietarski kamunski sali. S čeparne: Rudi Pavšič, Boris Jesih, Bruna Dorbolò, Gianni Torrenti, Igor Gabrovec in Drago Štoka.

manjšine an med njo z zunanjin svietan. Pavšič je podčartu, de multimedialno okno »je namenjeno usiem nam, a u parvi varsti mladim, u kere smo investirali, na kere smo ponosni an za kere moramo storiti use, de bojo rastli u dvojezičnim duhu.«

V BIJAČAH JE DO KONCA ŽENARJA odparta razstava o parvi svetovni vojski v Nediških dolinah

Fotografije kažejo hudobijo vojske

V

cieli Furlaniji Julijski krajini in v Sloveniji, predvsiem v Posočju, so že parpravli bogat program za stuolietnico začetka parve svetovne vojske. Kiek se je začelo gibati tudi v Benečiji, ampa na pobudo društev in posameznih ljudi. V Rakarjevem hramu v Bijačah so v saboto 14. dičemberja odparli fotografsko razstavo, ki nosi naslou Parva svetovna vojska v Benečiji. Razstavo so parpravli društvo Srebrna kaplja, Beneška galerija in Kobariški muzej v sodelovanju s podbunieškin kamunam, z Gorsko skupnostjo Ter-Nediža-Brda, z vidensko provinco in z Deželo Furlanijo Julijsko kra-

jino. Pobudo je predstavu Fabio Bonini od Srebrne kaplje. »Razstava – je poviedu – pravi, de je bla vojska huda, ampa kaže tud’, kakšno je bluo vsakdanje življenje tle par nas v tistih cajtih.« Fotografije, ki so na ogled v Rakarjevem hramu, sta dala muzej iz Kobarida, ki je tudi iz tehničnega vidika pomagu uredit razstavo, in zgodovinski arhiu v Gorenjim Tarbiju, za kater skarbi Matteo Balus. »Tela razstava je zelo dragocena, zak’ kaže fotografije, ki so jih nardili posamezni ljudje. Pravi, de so v vojski ljudje lahko ušafali tud’ kiek

dobrega, kakor je pomagati tistim, ki so bili v težavah,« je jau direktor kobariškega muzeja, Željko Cimprič. V imenu kamuna Podbuniesac je pozdravu šindik Piergiorgio Domenis. Zahvalu se je oraganizatorjam in je podčartu, de je za naš teritorij tela razstava zlo pomembna (important), saj so imele Nediške doline v tistih cajtih strateški pomien. Tle je bluo parbližno 130 tavžint sudadu. »Vse vojske – je dodau Domenis – so zgrešene. Donas imamo še druge vojske, kakor so lakota in ubuoštvo.« Parsoten je biu provincialini mož Fabrizio Dorbolò, ki je v svojem pozdravu poviedu, de ob teli

parložnosti, v kateri se spomnimo na preteklost naših dolin, na smiemo pozabit, de telemu teritoriju, ki je že preživeu veliko težau grozi elektrovod. Pozdravu je tudi komisar na Gorski skupnosti Ter-Nediža-Brda, Sandro Rocco. Odpartje sta z muziko spremljala bratra Silvia in Michele Perrone, ki sta učenca Glasbene matice v Špietru. Razstava bo odparta do konca ženarja vsako saboto in nediejo od 10. do 12. ure. De bi jo pogledali čez tiedan, je trieba rezervirat na telefonsko številko 0432 726017. I. B.

Štoka je jau, de je u donašnjin kriznem cajtu odpartje multimedialnega okna velik čudež, keremu se pardružijo drugi čudeži, ki so ratali u lietih; od parvega njega srečanja, lieta 1953, z Ivanom Trinkom, do odpartja dvojezične šuole u Špietru, use tuole kaže na posebno muoč Benečije. Uradno odpartje, ki ga je povezala Emma Golles an pred kerin je lepo zapieu u slovienskin an italijanskin iziku otroški zbor Mali lujerji, ki ga je vodu Davide Clodig an sprejmu na klavir Davide Tomasetig, je končalo z ogledan prestoru multimedialnega okna, kerega sedan instalacij je u sali konsiliar podrobno orisala arhitektinja Donatella Ruttar. Slovensko multimedialno okno je požegnu špietarski famoštar msgr. Mario Qualizza. Trak so preriezali Bruna Dorbolò, Boštjan Žekš in Tiziano Manzini.

DAN EMIGRANTA 6. ŽENARJA V ČEDADU

D

an emigranta je narlieuši in narvečji senjam za vse Slovence, ki žive v videnski provinci. Bo ku po navadi 6. ženarja ob 15. v teatru Ristori v Čedadu. Slavnostni govorniki bojo predstavniki skupine Mladih Benečanu, ki se je rodila lietos in je ratala poznana, zatuo ki je očedila pomazane ciestne tabele. Sso in Skgz, ki parpravjata Dan emigranta, sta lietos povabili predsednico Furlanije J. K. Deboro Serracchiani. Pozdravu bo tudi čedajski šindik Stefano Balloch. Slediu bo bogati kulturni program. Nastopala bo folklorna skupina iz Benečije »Živa nit«. Po tridesetih lietih je lietos spet začela svoje delovanje s pomočjo Javnega sklada za kulturne dejavnosti Tolmin. Skupino vodi Boris Laharnar. Beneško gledališče bo predstavilo igro, ki nosi naslou »Hipnoza«. Napisu jo je David Tristran an jo je v beneškin narečju uredila Marina Cernetig. Igrali bojo Roberto Bergnach (Giorgio), Gianni Trusgnach (Elio) in Emanuela Cicigoi (Elena). Za režijo bo poskarbeu Marjan Bevk.


10

iz naših dolin

stran

15. decembra 2013

AI BENEŠKI KULTURNI DNEVIizricordato il cinquantesimo anniversario della regione autonoma Friuli Venezia Giulia iz naših naših dolin dolin

Predbožični sejmič v Špietru lepuo uspeu V saboto 7. in v nediejo 8. dičemberja je biu v Špietru že tradicionalni predbožični sejmič, kateremu so dali naslov Stara diela za današnji Božič. Senjam, ki ga vsako lieto parpravjata Pro loko Nediške doline in kamun Špietar je parvabu puno ljudi v paleštro in na igrišče za mali nogomet šuolskega centra. Par razstavi in prodaji je sodelovalo osemdeset obartniku pa tudi kmetu iz Benečije, iz Furlanije in tudi iz Posočja. Obiskovauci lahko so pogledali in kupili reči, ki so jih artisti in artigjani pardielali s svojimi rokami. Bla je tudi posebna animacija za otroke. Par otvoritvi sta špietarski šindik Tiziano Manzini, predsednik od pro loko Antonio De Toni il koordinatorka Luisella Goria poviedala, de je biu lietošnji te deseti predbožični sejmič. Pobudo, iniciativo so pohvalili tudi poslanka, deputat Serena Pellegrino, regionalni mož Cristiano Shaurli, provincialni mož Fabrizio Dorbolò in komisar Gorske skupnosti Sandro Rocco.

La grotta d’Antro che non si vede Il turista che visita la Grotta di San Giovanni d’Antro non può immaginare che, oltre la parte monumentale e il tratto aperto al pubblico, si apre un immenso mondo sotterraneo che gli speleologi hanno scoperto in anni di esplorazioni e ora lo fanno conoscere attraverso un interessante volume dal titolo «La Grotta di San Giovanni d’Antro. Una storia d’acqua, di roccia e di uomini». Edito a cura del Circolo speleologico valli del Natisone, il volume di Fabrizio Bosco è stato presentato lo scorso 7 dicembre nella suggestiva cornice della Grotta affollata come nelle grandi occasioni. A fare gli onori di casa è stato il presidente del circolo speleologico locale Bruno Pocovaz che ha ringraziato quanti hanno contribuito alla realizzazione della pubblicazione frutto di anni di ricerche e rilievi descritti minuziosamente nel diario delle esplorazioni nelle profondità della terra. L’autore, Fabrizio Bosco, ha presentato la documentazione fotografica e la ricostruzione tridimensionale dello sviluppo planimetrico della grotta che complessivamente misura 5 chilometri 414 metri, di cui solo 324 sono illuminati e visitabili dai turisti. A parte il tratto iniziale, il percorso sotterraneo si sviluppa su cinque piani sovrapposti con un dislivello massimo di 101 metri. Gli speleologi hanno sezionato la grotta in 17 rami, sale e labirinti, attribuendo loro nomi alle volte curiosi, che nel volume vengono esaminati singolarmente e illustrati con spaccati, piante e foto che offrono un’idea dell’imponenza e delle meraviglie di quel mondo inaccessibile ai comuni mortali. Il volume è arricchito da un «inquadramento», che ripercorre la storia delle Valli del Natisone, e da una ricerca sulla fauna che popola la grotta o vive nelle immediate vicinanze come pipistrelli, rospi, molluschi, farfalle, ragni ed altre specie di insetti; sono elencate, inoltre, oltre una ventina di cavità che si aprono sul territorio circostante. Particolarmente interessante è il capitolo dedicato alla ricchissima flora che cresce nei boschi, nei canaloni e nei prati circostanti: ben 324 specie di piante vascolari appartenenti a 53 generi. Tra di esse vanno ricordate le 17 specie di orchidee che, dal punto di vista estetico, per la bellezza e stravaganza dei fiori, risultano le più interessanti. Completano il volume gli interventi di Bruno Pocovaz, del sindaco di Pulfero, Piergiorgio Domenis, del presidente dell’Associazione San Giovanni d’Antro - Landarska jama, Giorgio Banchig, e di Nino Specogna.

La Regione spesso snobba terske terske doline doline le ragioni della sua specialità rezija/kanalska dolina dolina Spetič denuncia rezija/kanalska la «dualità morale» dello Stato verso posoc posoc ˇjeˇje la minoranza slovena

L

Larissa Borghese

a presenza delle minoranze slovena, friulana e tedesca è stata quasi snobbata nel corso dei festeggiamenti ufficiali organizzati lo scorso gennaio dalla Regione per il 50° del suo Statuto speciale, entrato in vigore il 31 gennaio del 1963. A causa di questa omissione sono stati posticipati a fine anno i Beneški kulturni dnevi (Giornate culturali della Slavia friulana, ndt.) per offrire un’occasione di riflessione sulla nascita della Regione e sull’importanza delle minoranze linguistiche che vi risiedono. Lo ha sottolineato Giorgio Banchig, moderatore della serata, che ha avuto luogo mercoledì 4 dicembre nella sala consiliare di San Pietro al Natisone, dal titolo «Sloveni e friulani: fondamenti dello Statuto speciale del Friuli Venezia Giulia e valutazione di 50 anni di autonomia» e che è stata organizzata dall’Istituto per la cultura slovena. Lo stesso Banchig ha letto i passi più significativi dell’intervento scritto dall’autonomista friulano Adriano Ceschia, impossibilitato ad intervenire direttamente. «Rispetto ai diritti delle comunità minoritarie e ai nostri bisogni identitari questa Regione come ha svolto il suo ruolo istituzionale?», è la premessa dalla quale è partito Ceschia, appartenente alla terza generazione degli autonomisti friulani, «votata alla lotta contro la supremazia “parassita” di Trieste sul Friuli e in di-

sport sport Nella foto, da sinistra: Stojan Spetič, Giorgio Banchig e Ivo Jevnikar

fesa dei diritti della minoranza della Repubblica». La prima generazione degli autonomisti friulani si espresse nel 1919, si identificò con il messaggio fascista e con la nascita della Società filologica friulana, che fu seguace del nazionalismo italiano soprattutto nei confronti della minoranza slovena della provincia di Udine e che fece «dei sacerdoti preziosi strumenti di propaganda statale». Significativo il congresso che nel 1972 Luigi Ciceri, vicepresidente della Filologica (e fondatore del trimestrale «La Voce del Friuli orientale»), celebrò a San Pietro al Natisone «per ribadire le sue tesi paleoslavistiche e sciovinistiche». La seconda generazione, di Josef Marchet e Pier Paolo Pasolini, nel secondo dopoguerra, voleva la Regione Friuli, ma ottenne nel 1948 la Regione Friuli-Venezia Giulia. Ceschia esprime un giudizio negativo su questi 50 anni della Regione, non solo per la presenza di Trieste, considerata dagli autonomisti friulani «simbolo del nazionalismo storico revanscista sui confini orientali», ma anche perché essa attualmente «investe per la lingua del Friuli lo 0,02%!». «Mi sento di dover affermare – ha concluso Ceschia – che, dopo l’emanazione della legge 482/99 è divenu-

ta la Regione, non lo Stato, la principale responsabile della vanificazione e della omissione della tutela della minoranza linguistica friulana». Ivo Jevnikar ha fatto dapprima un confronto con le minoranze linguistiche autoctone in Trentino Alto Adige e in Val d’Aosta, dove la tutela è parte integrante e ampiamente contemplata dallo statuto regionale, al contrario di quanto accade in Friuli Venezia Giulia, in quanto l’articolo 3 dello statuto tratta in modo molto generico e non vincola la Regione a valorizzare la minoranza slovena, né tanto meno a garantirne i diritti e a fare da volano alla sua crescita economica. Ha, quindi, sottolineato che, nonostante la presenza delle minoranze linguistiche, in particolare di quella slovena, sia stato un elemento fondante dell’autonomia regionale, essa era definita nel testo dello statuto come «comunità portatrice di interessi particolari». Solo nel 1970 fu accolta e dopo varie insistenze approvata la proposta dell’allora consigliere regionale della Slovenska skupnost, Drago Štoka, che introduceva nel testo la dicitura corretta di «minoranza slovena». La minoranza slovena dovette attendere il 2001 per la propria tutela con la legge 38 che sarebbe stata promulgata prima, se Trieste e Gorizia

non avessero atteso che venisse ri conosciuta la comunità slovena della provincia di Udine. Ora, invece, la comunità slovena attende una completa attuazione degli articoli previsti dalla legge per uno sviluppo unitario, che secondo Jevnikar è legato a tre fattori fondamentali: una ferma coscienza nazionale unita alla perseveranza, il rapporto con le istituzioni e l’appoggio della Slovenia. Stojan Spetič, ex senatore ed ex membro della commissione Cassandro, ha evidenziato la dualità morale e politica dello Stato nel rapporto verso la minoranza slovena: da un lato intento a dimostrare, soprattutto alle forze alleate, di aver debellato il demone fascista, dall’altro a opprimere, attraverso i suoi organismi legali e non, la comunità slovena, soprattutto nella Slavia friulana, attraverso il terrore tricolorista, la Gladio, il cui obiettivo era di annientare, anche fisicamente, tutti gli attivisti comunisti e i sacerdoti sloveni. La Gladio, che solo nelle valli del Natisone contava 3700 seguaci, istituì servitù militari e portò l’economia del territorio sotto i limiti della sopravvivenza, con conseguente emigrazione di massa. Ha ricordato come nel 1963, in fase di stesura dello statuto regionale, nonostante le insistenze dei partiti di sinistra, in prima fila del Pci, di dedicare un doveroso capitolo ai diritti delle minoranze, la Regione abbia imposto, senza offrire alternativa, il 3° scarno articolo tuttora in vigore. Ha aggiunto che un’importante pietra miliare nella storia della politica regionale è stato il sisma del 1976, perché i friulani e gli sloveni reagirono alla drammaticità della situazione sottolineando la propria specificità e il senso di appartenenza. Ha concluso come tutt’ora manchi una politica regionale attiva volta alla promozione della convivenza tra le comunità

ELETTRODOTTO TRANSFRONTALIERO Gli ambientalisti faranno la voce grossa

Okroglo, il Wwf interverrà

L

a costruzione di nuovi elettrodotti in regione sta suscitando molte perplessità e anche dure contestazioni. Abbiamo chiesto a Roberto Pizzutti, presidente regionale del Fondo mondiale per la Natura (Wwf) quale sia la posizione dell’associazione ambientalista in proposito. Nelle Valli nel Natisone c’è preoccupazione per l’elettrodotto transfrontaliero Okroglo-Udine. Qual è la posizione del Wwf? «Il Wwf è molto critico rispetto al modo di procedere del Governo italiano in materia di infrastrutture energetiche in generale, elettrodotti compresi. Continua a mancare infatti il quadro di riferimento che dovrebbe essere rappresentato dal Piano energetico nazionale. In assenza del Pen, le scelte infrastrutturali sono “delegate” alle società energetiche, tra cui Terna. Il Wwf si è espresso in modo molto critico sul Piano di sviluppo di Terna presentato nel 2008 e assoggettato a procedura Vas. Non risulta che altri – associazioni o comitati –

lo abbiano fatto in quella sede. Le nostre osservazioni contengono un capitolo dedicato in particolare al Friuli Venezia Giulia. La posizione sulla questione è stata ribadita nel 2011, in sede di osservazioni per la procedura Vas transfrontaliera sul Piano energetico della Repubblica di Slovenia. Abbiamo chiesto con forza l’interramento dell’eventuale elettrodotto. Il Wwf interverrà, non appena il progetto dell’elettrodotto Okroglo-Udine ovest sarà stato presentato per la procedura transfrontaliera di valutazione dell’impatto ambientale con proprie osservazioni e prese di posizione». Qualcuno ha fatto notare che Terna, la società che gestisce la costruzione e la manutenzione del trasporto dell’energia elettrica, sia uno dei principali sponsor del Wwf italiano. Cosa replica? «Va fatta chiarezza. Il Wwf ha preso accordi con Terna, come verificabile sul sito del Wwf stesso esclusivamente volti a ridurre gli impatti della rete elettrica sulla biodiversità.

Essi non impediscono, né hanno mai impedito, all’associazione di portare avanti le proprie posizioni e contrastare, quando necessario, le opere che impattano sull’ambiente, perché tali accordi garantiscono reciproca autonomia e la facoltà di intervenire nei processi di valutazione ambientale preposti, in rappresentanza di interessi pubblici e collettivi. Ed infatti il Wwf Friuli Venezia Giulia è intervenuto fin dall’inizio in contrasto all’elettrodotto Redipuglia Udine». Dopo il fermo no al nucleare del referendum del 2011, non trova contraddittorio che l’Italia sia favorevole ad un eventuale raddoppio della centrale nucleare slovena di Krško e importare l’energia prodotta con l’elettrodotto Okroglo-Udine? «Non è l’Italia, a quanto risulta, bensì Enel e, sotto la giunta Tondo anche la Regione, oltre alla Confindustria del Friuli Venezia Giulia, ad avere in corso contatti con l’omologa società elettrica slovena, per un’eventuale partecipazione italiana al

Nella foto: Roberto Pizzutti

raddoppio della centrale di Krško. Il Wwf si è ripetutamente e duramente espresso contro questa prospettiva, anche nelle già citate osservazioni sul Piano energetico della Slovenia (che non risulta peraltro essere stato ancora definitivamente approvato). Il Wwf, in riferimento alla politica energetica italiana, ribadisce da decenni la propria opposizione all’enfasi sui progetti di grandi centrali – nucleari ai tempi del Governo Berlusconi, a carbone attualmente – indicando piuttosto la via dell’efficienza energetica e dello sviluppo delle fonti rinnovabili». Moreno Tomasetig


iz naših dolin

15. decembra 2013

stran

11

ALARM JE SPROŽILO ZDRUŽENJE SLOW FOOD kàr je 7. dičemberja v Vidnu parpravlo Dan matere zemlje iz naših dolin iziznaših našihdolin dolin

Trieba je terske ahtat, doline de na bojo terske terskedoline doline kuhani rezija/kanalska štrukjidolina šli v pozabo

Novoletno srečanje Slovencev bo v Bovcu

rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina

posocˇje sport

TAKOLE SE PARPRAVJAJO

De bi bli štrukji dobri, je zlo pomembno (important) nardit dobro gubančanje. Za nardit gubančanje se nucajo zmlieti oriehi, na maslu pinjole ocvarte, grozdje, cukar in domače žganje. Namest oriehu lahko nucate tudi burje, ali pa miešate oriehe in burje. 1. Testuo napraveno z 1 kg moke in z gorko uodo. Moki dodamo tudi nomalo soli. Miešamo dokar testuo nam rata gladkuo.

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

T

Ilaria Banchig

rieba je ahtat, de na bojo šli kuhani štrukji v pozabo. Alarm je spožilo združenje Slow Food, ki v cielim svietu skarbi za tradicionalno in zdravo hrano, kàr je 7. dičemberja v Vidnu parpravlo Dan matere zemlje. Tela iniciativa je vsako lieto in ima namien braniti znosno kmetijstvo (agricoltura sostenibile), ribolou in žvinorejo, ki so prijazni do ambienta. Vsaki krat zberejo kajšno jedilo al’ kmetijski pardielak, ki je v navarnosti, de se zgubi. V preteklih lietah so bli med nje dali tudi rezijanski česnak (strok), prù takuo rezijanski bujadnik in jabuke sevke iz Nediških dolin. Lietos so zbrali beneške kuhane štrukje, zak’ nimar manj ljudi vie, kuo se parpravjajo. Vse manj ljudi vie tudi, de so bli posebno jedilo za tri svete noči, se prave za Božič, za zadnji dan lieta in za Svete Trije Kraje. Med tistimi, ki jih šele znajo runat pa je Cecilia Banchig, ki smo jo šli obiskat v Ščigla. »Doma smo dielal’ štrukje za sveto nuoč, se pravi 24. dečemberja – nam

je poviedala –. Vsake lieto jih je bluo dost al’ malo, odvisno dost je bluo oriehu. Kajšno lieto oriehu nie bluo, ku lietos, ki jih je malo in jih je težkuo ušafat. Tiste cajte narditi štrukje nie bluo ku sada, smo muorli tuč oriehe tu martale iz kamana. Potlé smo orieham doložli tud' grozdje in sevieda žganje. Žganje nie smielo manjkat in je muoralo bit tiste domače, ne tiste kupjeno, ki nie dobro in samuo žge. Ocvarli smo tud’ pinjole gor na maslu. Kàr jih nie bluo, smo ocvarli drobno zriezane oriehe. Kàr so bli že kuhani, smo dali gor cuker, al’ stopieno maslo s cukerjan, al’ pa kruh ocvart na maslu le s cukerjan.« Štruklju je vič sort. »Nekateri nardijo testuo z marzlo vodo, drugi z gorko vodo, drugi kladejo odpuščat kruh tu mlieko in potlé, kàr je odpuščeno, dodajo moko in zavalijo testuo. Pridejo nomalo buj čarni, a so tud’ tisti zelo dobri. Kajšni nardijo testuo s krompirjan. V Marsine so jih par starim runal’ uoz gejdove moke. Tekrat so pravli, de so dobri in so jih tletode vsi poznali. Mi smo doma parpravljali gubančanje z oriehi, z grozdjan, s pinjoli an z žganjam. Lahko se ga nardi tudi z burjami, al’ pa miešano z oriehi an burjami kupe.«

2. Odriežemo koščič testa in ga povalimo z rokami, ku de bi nardili njoke.

3. Riežemo testuo in nardimo majhane balce, ki jih nomalo partisnemo, kakor kaže fotografija

Flajbanove nagrade, prošnje do 31. 12.

4. Položimo ‘no mikano balco gubančanja na testuo.

5. Zapremo, kakor kaže fotografija.

6. Kàr voda vreje, ji dodamo nomalo soli in potle varžemo not štrukje. Štruki bojo kuhani kàr pridejo na varh vode.

Puno kolendarju za lieto 2014

T

Cimprič. Na koledarju, ki je dvojezičen, se prave v italijanskin in slovenskim jeziku, so označeni prazniki na adni in drugi strani konfina: z zeleno farbo tisti v Sloveniji, z modro v Italiji in z ardečo pa prazniki v obieh daržavah. Na parvi strani koledarja sta voščila za novo lieto 2014 šindika Tipane Elia Berre in Kobarida Darje Hauptman. Koledar je sofinancirala Gorska skupnost Ter-Nadiža-Bardo s prispevkom deželnega zakona za Slovence 26/2007. V Bardu, v Terski dolini, Center za kulturne raziskave le v sodelovanju z zadrugo Most parpravja koledar s starimi fotografijami, ki lepuo opišejo, kuo je bluo ankrat življenje v Terskih dolinah. Fotografije so v čarno-bielim. V koledarju, ki je v slovenskim domačim dialektu, so na kratkim opisali tudi navade, ki jih imajo v teli dolini. V Bardu kamun parpravja tudi drugi koledar. Na njim so fotografije o rožah, ki so na telem teritoriju. Slike je napravu Alberto Candolini,

ki je vodič v Parku Julijskih Predalp. V Garmaku je tudi lietos kulturno društvo Rečan parpravlo stenski koledar. Na njim so stare fotografije emigrantu. Ku ponavadi je koledar v slovenskem domačem dialektu. Stenski koledar je parpravla tudi

Slovensko dobrodelno društvo opozarja, da 31. decembra zapade rok za sodelovanje pri 27. natečaju za večletne in enkratne študijske nagrade »Mihael Flajban«, namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine. Prosilci morajo zahtevano dokumentacijo do takrat dostaviti ali poslati po navadni pošti na sedež društva (Ul. Mazzini 46, 34122 Trst). Dodatne informacije na elektronskem naslovu dobrodelno@libero.it

Objavili zbornik deželne konference

V IZDAJI SLOVENSKIH DRUŠTEU IN ORGANIZACIJ iz Benečije, Rezije in Kanalske doline

eli božični številki Doma je parložen Beneški dnevnik 2014, ki ga šenkamo našim braucam. Lietos je v novi obliki, pa ku ponavadi pravi, kaj se gaja v znani in parljubljeni beneški družini. Moreno Tomasetig Šimanov, ki je ilustrator našega petnajstdnevnika, je za telo lieto zbrau narlieuše komične stripe Beneških dnevniku od 2008 do 2013. Stripe, ki so bile v originalu čarno-biele, so lietos lepuo pofarbane. Za grafični projekt in fotokompozicijo je poskarbiela Tuuli Nevasalmi. Za novo lieto 2014 so ku ponavadi Slovenci v videnski provinci – v Nediških in Terskih dolinah, v Reziji in v Kanalski dolini – parpravli tudi stenske koledarje. Tipajski in kobariški kamun sta v sodelovanju z zadrugo Most parpravla koledar, ki ga lepuo že poznajo v Posočju, v Nediških dolinah in celuo v Furlaniji. Na koledarju je vsak miesac liepa fotografija. Za nje sta poskarbiela fotografa Maurizio Buttazzoni in Željko

Srečanje Slovencev iz Videnske pokrajine in Posočja bo v soboto, 18. januarja 2014 v Bovcu. Tako so odločili 16. decembra na seji Posoškega kolegija. Okvirni progran je sledečji. Ob 14. uri bo sestanek obmejnih županov in drugih upraviteljev. Teme razgovora bodo daljnovod Okroglo-Videm (poročevalec bo tolminski župan Uroš Brežan in še morebiti predstavniki ELES-a ali pristojnega ministrstva), problematika čezmejnih povezav na Kaninu (poročevalec bo bovški župan Siniša Germovšek), drugi možni projekti (izhodišča pripravi Almira Pirih), stoletnice prve svetovne vojne (poročevalec bo Zdravko Likar). Ob 17. uri bo v Kulturnem domu tradicionalno srečanje s kulturnim programom. Za kulturni program poskrbi občina Bovec. Po prireditvi bo pogostitev v Kulturnem domu.

zveza emigrantu »Slovenci po svetu«. Vsak miesac je fotografija o žvini, ki živi na teritoriju od Idrije do Tera. Za slike je poskarbeu Luciano Mattighello. Imena miescu so v vseh slovenskih dijalektalnih variantah, ki jih guorijo v videnski provinci. V Reziji je kulturno društvo Rozajanski dum v sodelovanju z Muzejem rezijanskih ljudi parpravlo kolendar o kamerarjih, se prave o tistih, ki so v starih cajtih daržal’ račune za cierkve. Koledar je v vsieh štierih variantah rezijanskega dialekta in po italijansko. Za koledar v Kanalski dolini je poskarbielo kulturno društvo Černet. Koledar, ki je v slovenskem jeziku standard, je o piesmih, ki so jih pieli v Kanalski dolini. Za vsak miesac so izbrali tudi podobico svetnika, ki je v tistim miescu pomemban. Za didaskalije so diel’ stavke pesmi, ki jih šele redno pojejo v cierkvi v Ukvah.

Deželni svet Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine na svoji spletni strani (www.consiglio.regione.fvg.it) objavil zbornik prve Deželne konference o varstvu slovenske jezikovne manjšine, ki je potekala lani oktobra v goriškem deželnem avditoriju. Skrb za pripravo zbornika v italijanskem in slovenskem jeziku je Deželni svet poveril Slovenskemu raziskovalnemu inštitutu (SLORI), ki je sodeloval že pri pripravi konferenčnih strokovnih vsebin. Poročila številnih uglednih predavateljev sta skrbno uredila SLORI-jeva sodelavca Adriana Janežič in Štefan Čok. V prvem delu zbornika so povzeti uvodni pozdravni nagovori goriškega župana Ettoreja Romolija, bivšega predsednika Deželnega sveta Maurizia Franza in bivšega poddirektorja deželne Direkcije za kulturo, šport, mednarodne in komunitarne odnose Giuseppeja Napolija. V nadaljevanju so razčlenjena poročila SLORI-jevih sodelavcev, ki temeljijo na spoznanjih iz nedavno izvedenih raziskav, s posebnim poudarkom na preverjanju rabe slovenskega jezika v javnih upravah in drugih vidikov izvajanja zaščitnih določil. Sledijo poročila predstavnikov raznih institucij, ki so se oglasili v jutranjem delu konference in sinteza obravnavanih tematik med popoldansko razpravo. Zbornik se zaključuje s sklepnim poročilom bivšega deželnega odbornika za kulturo, mednarodne odnose in lokalno upravo Elia De Anne.



terske doline

15. decembra 2013

stran

13

IL COMUNE DI LUSEVERA spera in iz un 2014 miglioredolin sul fronte iz delle reti tecnologiche e dei servizi per i cittadini naših iznaših naših dolin dolin

Alta Val Torre, terske doline telefonini ok terske terskedoline doline ma manca l’internet veloce rezija/kanalska dolina

rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina un telefono satellitare, per aggirare

Il maltempo ha messo ulteriormente in evidenza situazioni di precarietà che vanno risolte

L

NONNA MARIA E GENTE D’ALTRI TEMPI

P

posocˇje sport

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Paola Treppo

’Alta Val Torre/Terska dolina spera in un 2014 migliore sul fronte reti tecnologiche e servizi. A fare una panoramica su quello che funziona e su tutto ciò che va, invece, migliorato, è l’assessore all’ambiente, al turismo e alla protezione civile del Comune di Lusevera/Bardo, Stefano Sgrazzutti. «Il maltempo, che tra novembre e dicembre ha flagellato anche il nostro territorio – dice –, ha messo ulteriormente in evidenza situazioni di precarietà che devono essere risolte quanto prima. Senza contare i disagi storici di cui, ancora oggi, soffre la vallata». In ambito distribuzione della corrente elettrica, la frazione di Villano-

resentato a Taipana, nel pomeriggio di domenica 8 dicembre, il libro «Nonna Maria. Donne, uomini e bambini di altri tempi», un testo di 255 pagine dato alle stampe nell’ottobre scorso ed edito da «Aviani&Aviani». A scriverlo Sandrino Coos, di professione insegnate, appassionato di storia locale. «Nonna Maria», ultimo di una serie di libri a sue firma sempre dedicati alle tradizioni e alla storia delle Valli del Torre, è stato presentato nella sala consiliare del palazzo del Municipio di Taipana alla presenza del presidente del Consiglio regionale, Franco Iacop, del sindaco Elio Berra e della giunta municipale. A Taipana, Coos ha partecipato all’attività amministrativa in qualità di sindaco e di consigliere. Il testo fresco di stampa racconta di vicende realmente accadute; parte da eventi legati al borgo d’origine della mamma, Chialminis, per poi narrare gli avvenimenti, di normale e straordinaria quotidianità, di Taipana. Sono storie di uomini e di donne alle prese con un’esistenza difficile, fatta di miseria, di lavoro, spesso di emigrazione e talvolta di morte. Attraverso la presentazione di tanti personaggi, il libro delinea il paese con le sue regole ancestrali, non scritte, che scandivano la vita di ogni giorno, con l’obiettivo, primo, di sottrarre all’oblio una composita, ricchissima e poco conosciuta «microstoria» locale.

A Pradielis ripristinata la passerella

va delle Grotte/Zavarh ha registrato un blackout di oltre una settimana a seguito del vento forte che ha causato la caduta di parecchi alberi. «Se non fosse intervenuta l’Enel, con l’installazione di un generatore di corrente, la popolazione della frazione sarebbe rimasta senza luce e calore per ben sette giorni. L’emergenza è poi rientrata, ma, percorrendo la via che dalla statale conduce al borgo, che conta un numero elevato di famiglie residenti, la chiesa e un pubblico esercizio, si notano metri e metri di cavi del telefono appoggiati agli alberi, non a solidi pali bene fissati al suolo. Questo significa che alla pros-

sima ondata di maltempo Villanova/ Zavarh si troverà isolata per la comunicazione della rete fissa». Da diversi anni, inoltre, la cornetta resta periodicamente muta per una delle utenze più importanti, quella della farmacia. Tanto che è stato necessario fornire un numero di cellulare agli utenti per telefonare in caso di necessità. La copertura inerente la comunicazione mobile è in generale buona, dopo l’installazione di un ripetitore nell’area di Tanamea/Ta na meji, ove spesso si verificano infortuni ed è importante poter dare l’allarme in tempo reale, e dopo l’attivazione, più a nord, a Uccea/Učja, di

le continue interruzione di linea fissa di cui rimanevano vittime le famiglie del posto. «Tra breve, nel stesso punto in cui oggi sorge il traliccio su cui è montato il ripetitore della Tim, sarà attivata anche un’antenna della Wind – spiega Sgrazzutti –; ci auguriamo che il potenziamento favorisca la comunicazione». Il sito in questione si trova vicino al cimitero, su terreno di proprietà comunale, e non va a intaccare il paesaggio della vallata. «Resta grave la completa mancanza della rete veloce internet che limita moltissimo l’accesso al web da parte dei cittadini, di chi ha un’azienda e anche da parte dei tecnici del Comune. In municipio ad esempio, la connessione è già lentissima e, se verifica una qualunque anomalia, il lavoro dei dipendenti subisce pesanti ritardi. È accaduto tra novembre e dicembre, quando, causa mancata comunicazione di un nuovo link di accesso da parte di Insiel, i tecnici al computer non hanno potuto operare al meglio per 15 giorni, portandosi il lavoro cartaceo a casa per non bloccare le procedure in scadenza». Non va meglio quanto a rete del gas: tutta la valle non è metanizzata e lo sconto per chi usa altro combustibile, dal gasolio, al gpl e fino alla legna da ardere, resta molto basso.

Dopo alcune settimane di transenne e divieto d’accesso, è stata ripristina la passerella in legno che dallo slargo di Pradielis/Ter conduce nei campi e nei boschi di molti cittadini della zona. Da sempre esistito, il passaggio permette di raggiungere i fondi per la coltivazione e il taglio degli alberi. Il ponte, ricostruito circa 10 anni fa in legno per non creare un eccessivo impatto visivo, e rovinare in qualche modo la splendida vista sulle montagne, ha però mostrato più volte segnali di cedimento nell’area del camminamento, con la necessità periodica di sostituire le assi in legno marcite. Si auspica, in futuro, quando le condizioni finanziarie lo consentiranno, di riuscire a cambiare completamente il materiale, impiegando acciaio o ferro trattato, che non avrà più bisogno di costose manutenzioni.

Preoccupazione per possibili frane

TAIPANA Sebastiano Candela è il nuovo presidente della struttura

Novità alla Casa famiglia

L

a Casa famiglia di Taipana ha un nuovo direttivo e un nuovo presidente. Il coordinamento della struttura, che sorge all’ingresso del capoluogo e che vanta un ampio spazio verde con splendida vista sulle montagne, era stato affidato in questi ultimi anni a Enzo Dreossi. Dopo il suo impegno, che ha permesso di portare a compimento molti piccoli, ma significativi interventi di miglioria, il compito di gestire i locali dedicati alla cura degli ospiti è passato, adesso, a Sebastiano Candela. Originario del Mezzogiorno, già membro del corpo della Guardia di finanza, Candela ha scelto poi Taipana come sua stabile residenza, sposando una signora del posto e dedicandosi fin da subito al campo del sociale. La realtà della Casa famiglia, difatti, la conosce bene, poiché è stato

presidente dell’associazione già in passato. Ad eleggerlo è stato il direttivo, riunitosi di recente per il voto. Adesso il gruppo è composto da 5 membri, compreso Candela, e da tre revisori dei conti. «La struttura – spiega l’assessore comunale al servizio assistenza, Claudio Grassato – è organizzata per accogliere con tutti i confort 23 tra nonni e nonne. Al momento ci sono quattro posti liberi. Cerchiamo di rispondere prima di tutto alle domande di inserimento che provengono dalle famiglie e dagli anziani del nostro territorio e, nel caso si renda necessario, le porte sono comunque aperte anche a chi arriva da fuori comune. La gestione della struttura è sempre stata molto buona: vi lavorano 4 addetti, tra persone che fanno assistenza e pulizie; a loro si aggiunge una cuoca che cura un ottimo servizio di mensa interna».

La retta, del tutto concorrenziale rispetto ad altre Case famiglia, non viene ritoccata da molti anni, anche se i costi continuano a lievitare, specialmente negli ultimi periodi, in particolare per il caro accise sui combustibili. «Tra i compiti del nuovo direttivo, cui auguriamo un buon lavoro, ci saranno probabilmente anche quelli meno felici della revisione dei pagamenti mensili da parte degli ospiti, operazione che sarà perfezionata, crediamo, nell’arco del prossimo anno», dice Grassato. Intanto il Comune, che detiene la proprietà nell’immo bile, presenterà delle domande di contributo per cambiare la caldaia e per rifare le coperture. Già lo scorso anno un’istanza era stata presentata in seno a uno specifico bando centrato sulle strutture di assistenza ma, non era stata accolta.

P. T.

Dopo il distaccamento di un grosso masso dal versante est della montagna sotto la quale si snoda la via di collegamento principale tra Tarcento e l’Alta Val del Torre, episodio che ha richiesto la chiusura del tratto prima totale e poi temporanea, per aggiustare la strada spaccata dal violento impatto, il problema frane non si è ancora risolto. Grande la preoccupazione dell’amministrazione comunale di Lusevera/Bardo che ha scritto agli enti competenti, perché la parente venga completamente bonificata. Nei giorni scorsi, infatti, un altro grande macigno è caduto sulla carreggiata demolendo parte del guardrail e un altro blocco di pietra è rotolato lungo il fianco della montagna frenato poi dalla rete paramassi in acciaio, comunque rimasta seriamente danneggiata. Da anni non si registrava un’instabilità così importante su questo versante, con cedimenti di fatto settimanali. Il timore è che, prima o poi, un macigno possa finire su una vettura in transito, con conseguenze facili da immaginare.

Taipana, disagi nelle connessioni Disagi nella connessione internet a Taipana e, in misura minore, pure nel vicino comune di Nimis. Il problema è stato messo in evidenza dall’amministrazione municipale che, in particolare dalla fine di novembre e fino alla prima settimana di dicembre, ha ricevuto numerose segnalazioni da parte del personale degli uffici tecnici. Chi lavora per sbrigare le pratiche, infatti, non riesce ad accedere alla rete web, a volte del tutto assente. Il problema, emerso dopo le forti raffiche di vento, potrebbe essere collegato, come accaduto a Lusevera, al cambio del server proxi delle reti della Regione, a Trieste, o ai danni originati dalla caduta di alberi sui cavi che trasportano il segnale in quota.


rezija

15. decembra 2013

stran

A STOLVIZZA è stato di recente realizzato un dipinto della casa iz »ta-par Kowačavi« ubicata in borgo Ves iz naših dolin iz naših naših dolin dolin

Affreschiterske e pitture murarie doline terske terske doline doline che raccontano la storia rezija/kanalska dolina

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina a Stolvizza. In passato era molto comune dipingere Essi, oltre alle necessità in valle, le pareti interne o esterene delleposoc abitazioni lavoravano per lo più grazie all’imˇje portante arteria stradale che risaliva Oggi alcune di queste opere sono state il Canal del Ferro e la Val Canale posoc posoc ˇje ˇje traendo guadagni dal vivace traffico restaurate o addirittura riproposte di vetture ed animali.

L

Sandro Quaglia

’uso di abbellire alcune dimore private o edifici pubblici era diffuso, sopprattutto nel passato, anche in Val Resia dove ancora oggi si trovano borghi e luoghi che conservano, fortunatamente anche dopo i sismi del 1976, graziosi affreschi e pitture murarie per lo più raffiguranti soggetti sacri che vennero realizzati anche da artisti resiani. In passato era molto comune, oltre che semplicemente imbiancare, dipingere le pareti esterne od interne delle abitazioni. Pertanto, oltre ai muri perimetrali dell’edificio che si affacciavano sulla pubblica via dove questi decori potevano essere ammirati, le stanze dalla casa che maggiormente si prestavano ad essere abbellite erano le camere, ambienti riservati alla vita privata ma che a volte, in occasione di matrimoni o funerali, diventavano luoghi accessi-

sport

bili a tutti. Alcuni affreschi o pitture, risalenti anche al XVIII secolo, purtroppo alcuni molto rovinati, presentano, come sopra detto, soggetti di carattere religioso ma non mancavano allegorie più mondane con raffigurazioni di paesaggi, di mestieri o semplicemente con figure zoomorfe o fitoformi. Oggi, alcune di queste opere sono state restaurate o addirittura riproposte. A Stolvizza infatti presso la casa ta-par Kowačavi, ubicata nell’antico borgo Ves, è stata di recente realizzata una pittura muraria che esisteva presso la stessa casa anche prima dei disastrosi terremoti. Il soggetto rappresentato è un maniscalco nell’intento di ferrare un cavallo. Infatti la famiglia proprietaria della casa in passato operava nel settore e quando ancora lungo la valle non esistevano le strade asfaltate, ma solo un sistema di careggiabili che servivano ai carri trainati dai cavalli,

sportsport

Qualche antico affresco attende ancora il restauro

assai rinomati erano questi maniscalchi di cui vi è memoria viva appunto

Chi transitava lungo questa importante strada doveva necessariamente rifocillarsi e cambiare cavallo che, di volta in volta, doveva essere nuovamente ferrato. L’avvento della ferrovia e la successiva bitumazione della strada portò alla scomparsa dei mezzi a traino e, con essi, dei maniscalchi. Pertanto questa pittura non si limita ad abbellire il paesaggio, ma documenta la storia di quella famiglia e del borgo in cui questa operava. Ancora qualche remoto affresco attende di essere restaurato e riportato all’antico splendore. E dove la furia distruttrice dei terremoti non ci ha lasciato nulla, ci può aiutare la memoria o qualche fotografia scattata da qualche appassionato, che oggi è preziosa testimonianza non solo documentaria, ma anche in una ottica ripropositiva. Pertanto, infine, attraverso le pagine del Dom, vorreri ringraziare chi ha commissionato questo lavoro che, come dicevo, è un pezzo della nostra storia.

14

FRATINAVI BOJO MOJA TU-W REZIJI

W

nadëjo 1 din dicembarja te rozajonski plavon pra Gianluca Milinaro jë ovizel da od nadëje 4 dnuw moja dardo nadëje 11 dnuw moja tu-w Reziji bojo fratinavi ki skirbïjo za mišjuni ki so bile zbrone pa za nošo foranïjo to tu-w Mužaci. Fratinavi ni ćejo tyt powsod, ni so barali za spoznet wse jüdi mošima te mlode nejveć te ki se na vërwajo. Ni ćejo tyt ïšo za ïšo powsod pa tu-w uštirïje za kapyt da ka si mïsljo jüdi od te vërne rëči. To bo karjë lëpo myt spet fratinavi, nur naa tïmpa tej pravi nomina wsaka ves tu-w Reziji na je möla ni so stali, prosïli ano pomoali jüdin. Upajmo da isa rič na valej ano da jüdi boditë prïdni ko ni bojo pöčali ise mišjuni.


kanalska dolina

15. decembra 2013

stran

15

MALBORGHETTO Celebrato il convegno promosso dadolin «Združenje don Mario Cernet» e «Kanaltaler Kulturverain» iz naših iz naših iz naših dolin dolin

Lingue locali prima ricchezza terske doline terske terske doline doline e futurorezija/kanalska della Valcanale dolina

I

Luciano Lister

l convegno dal titolo «Valcanale - Kanaltal - Kanalska dolina - Valcjanâl – Le lingue storiche della Val Canale: un passaporto per il futuro», organizzato per il 14 dicembre al Palazzo Veneziano di Malborghetto/Naborjet, promosso congiuntamente dall’associazione slovena «Don Mario Cernet» e dal circolo tedesco «Kanaltaler Kulturverein» ha goduto di un buon riscontro di pubblico – sebbene concomitasse con altri eventi in regione, fra cui, soprattutto, l’inaugurazione della finestra multimediale Smo a San Pietro al Natisone/Špietar. Fra il pubblico, anche Alessandro Oman, sindaco di Malborghetto-Valbruna/ Naborjet-Ovčja vas e Sandro Quaglia, in rappresentanza della Confederazione delle organizzazioni slovene-Sso. Negli indirizzi di saluto i presidenti dell’associazione/združenje «Don Mario Cernet» e del circolo tedesco «Kanaltaler Kulturverein», Antonio Sivec ed Alfredo Sandrini, hanno specificato le intenzioni che li hanno portati ad intraprendere il percorso comune di organizzazione del convegno, ovvero sensibilizzare l’opinione pubblica in merito alla necessità di garanzia d’istruzione delle lingue locali ed, altresì, sottolineato come per l’evento sia stata effettivamente possibile, dopo tanto tempo, un’effettiva collaborazione su un percorso comune tra organizzazioni delle comunità slovena e tedesca locali, prima più difficile per motivi legati al percorso storico della zona. Dopo un intermezzo musicale in più lingue dei bambini della scuola primaria di Ugovizza/Ukve, hanno preso il via i lavori, con le relazioni a carattere storico di Antonio Sivec e Raimondo Domenig. Entrambi hanno presentato i punti salienti dell’evoluzione del sistema scolastico in Valcanale, il primo in merito allo slo-

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina delle lingue, anche con alcuni pro-

posocˇje sport

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

veno, il secondo in merito al tedesco. Entrambi si sono particolarmente soffermati sul periodo che parte dal fascismo, che ha determinato la permanenza del solo italiano nelle scuole: nel ricordare come alcuni parroci locali ed istituzioni religiose, fra cui le suore di Camporosso/Žabnice, organizzavano con difficoltà attività che mantenevano in vita l’uso dello sloveno fuori casa, Sivec ha sottolineato come lo sloveno sia rientrato nelle scuole solo verso la fine degli anni Novanta, a seguito dell’avvio di diverse iniziative culturali a partire dagli anni Settanta. Domenig ha ricordato come l’istruzione del tedesco sia gradatamente riuscita ad entrare come cattedra nel sistema scolastico locale con l’aiuto della necessità economico-commerciale della sua conoscenza. Anche per il tedesco, molte problematiche sono dovute alle caratteristiche della riforma Gelmini, che prioritarizza l’inglese – comunque necessario. Domenig ha colto l’occasione per proporre di istituire la sede della sognata scuola trilingue nel comune di Malborghetto-Valbruna, dal momento che Tarvisio/Trbiž è già gravata da più infrastrutture scolastiche per cui fatica a reperire finanziamenti. È stato, quindi, proiettato un breve filmato sulle reazioni di bambini e ragazzi alla presenza delle diverse lingue minoritarie – friulano, slove-

no e tedesco – nelle scuole, in cui hanno anche trovato spazio interviste a valcanalesi che hanno spiegato agli spettatori come la conoscenza o l’apprendimento di una o più fra le lingue minoritarie locali abbia rappresentato un sicuro vantaggio. Il filmato ha suscitato un certo riscontro d’interesse tra i presenti, che ne hanno discusso durante la successiva pausa caffè. A riprendere gli interventi è stata Živa Gruden, dirigente del polo scolastico bilingue di San Pietro al Natisone/Špietar, che ha parlato ai presenti dello sviluppo nel tempo dell’attività scolastica in italiano e sloveno nel centro delle Valli del Natisone – diversa rispetto a quella delle scuole con lingua d’insegnamento slovena delle provincie di Gorizia/ Gorica e Trieste/Trst. Il polo conta, oggi, un nutrito numero di allievi anche da fuori le Valli del Natisone, che si avvicinano allo sloveno per i più diversi motivi. Il professore universitario Georg Gombos, della Facoltà di pedagogia dell’Università di Klagenfurt/Celovec, ha illustrato i vantaggi legati alla conoscenza di più lingue, specie rispetto alla conoscenza reciproca, alla più diretta interazione ed alla rimozione di pregiudizi reciproci. Antonio Pasquariello ha ricordato ai presenti l’impegno profuso negli anni dall’Istituto omnicomprensivo Bachmann per l’insegnamento

getti Interreg messi in campo dall’istituto, come l’Italia-Austria Esco – Educare senza confini. Facendo le veci di Nataša Gliha Komac, presidente del circolo culturale sloveno «Planika», il vicepresidente, Rodolfo Bartaloth, ha da un lato espanso il discorso inizialmente introdotto da Antonio Sivec sulla tematica dell’istruzione in sloveno, per poi enunciare al pubblico le attività promosse, nel corso degli anni, da parte del proprio sodalizio culturale. Luis Thomas Prader, ex dirigente scolastico altoatesino ed ex membro del Consiglio nazionale della Pubblica istruzione, ha per ultimo portato ai presenti alcune considerazioni sullo sviluppo delle competenze linguistiche in tedesco ed italiano e sulle opportunità offerte dal bilinguismo italiano-tedesco (specie dal patentino di bilinguismo) in Sudtirolo, sempre maggiori rispetto a quelle di chi ha buona dimestichezza solo in una lingua. L’intervento di Prader ha, comunque, ricordato ai presenti l’avanzata tutela linguistica altoatesina, lontana anni luce da quella valcanalese. Il convegno è stato moderato dal professor Roberto Dapit, docente di letteratura, storia ed antropologia slovena all’Università di Udine. Il convegno, durante il quale sono stati proiettati i filmati dei laboratori linguistici di sloveno e tedesco tenutisi per gli alunni il giorno prima, è stato organizzato dall’associazione slovena «Don Mario Cernet» e dal sodalizio tedesco «Kanaltaler Kulturverein», col contributo della Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia (su interessamento dell’associazione Don Eugenio Blanchini), la collaborazione dell’Istituto Ingeborg Bachmann di Tarvisio ed il patrocinio dei Comuni di Tarvisio e Malborghetto-Valbruna e della Comunità montana del Gemonese, Canal del Ferro e Val Canale.

V KANALSKIH ŠOLAH so potekale v pripravo na posvet o večjezičnosti, ki je bil v Naborjetu 14. decembra

Delavnice v slovenščini in nemščini

D

an pred posvetom o večjezičnosti in z njim povezane so se v naborješki Beneški palači odvijale jezikovne delavnice v slovenščini in nemščini, ki so se jih udeležili učenci iz šol v Kanalski dolini. Za organiziranje dejavnosti, ki so se odvijale s podporo trbiškega zavoda «Ingeborg Bachmann», so skrbele učiteljice iz krajevnih šol Alma Hlede in Eva Gregorčič za slovenščino in Annamaria Tributsch in Donatella Sacchet s sodelavcama Nicoletto in Dolores Hibler za nemščino. V okviru delavnic v slovenskem jeziku je šlo o drevesih in grmovjih v Kanalski dolini. Eva Gregorčič in Alma Hlede sta delali v glavnem z učenci ukovške osnovne šole (sicer s tretjim razredom v celoti in z desetimi iz četrtega in petega razreda) in z nekaterimi najstarejšimi. Narisali so vse to, kar raste, dramatizirali švedsko povest, v kateri razlagajo, zakaj

smreki ne odpadejo listi in drugim pa ja. Nekateri so govorili o šipku; kuhali šipkov čaj in pokusili šipkovo marmelado; se pogovarjali o bukvu in ga narisali ali opravili podobne dejavnosti. Najstarejši so delali v okviru delavnice o drevesu skozi leto – še posebej o gloku, lipi, bukvu, šipku in leski. Dejavnosti v okviru jezikovnih delavnic v nemščini so se začele že veliko prej, saj so tri jezikovne delavnice učiteljice organizirale že meseca novembra. Večina udeležencev

se še vedno pripravi na izpit »Fit in Deutsch« in jezikovna delavnica, ki so jo izvedli v Beneški palači, je v bistvu bila že četrto srečanje. Načelo po delavnici je bilo, da so se učenci lahko bolj sprostljivo naučili in to se je sicer dogajalo s pomočjo sodelavc Nicolette in Dolores Hibler. Ti dve sta bili gostji v popoldanskih urah s tematikami, ki bi lahko bile zanimive za učence. Delavnice so izvedli o nekaterih tematikah, ki so lahko bile zanimive za učence (kot moda, šport in jezik novinarstva). Z razliko od

treh prejšnjih srečanj, so se delavnice v nemščini v Beneški palači lahko udeležili tudi učenci, ki so se za to pozanimali – se pravi ne samo tisti, ki so se pripravili na izpit »Fit in Deutsch«. Tudi dijaki Zavoda Bachmann so izvedli jezikovne delavnice – sicer že prej in pod vodstvom profesorja Franca Baritussija. Dejavnosti so bile povezane z dokumentarcem o zgodovini smučanja – za kateri so dijakinji Cristina Pellegrina in Caroline Rettenbacher skrbele za branje podnaslovov v slovenskem in nemškem jeziku, da so potem dobile slovensko in nemško verzijo dokumentarca, sicer s končno pomočjo kolegov. Del materialov, ki so jih učenci in dijaki pripravili, je naslednji dan bil na ogled med posvetom; najstarejši učenci, ki so se udeležili dejavnosti, so obenem prejeli potrdilo s kreditnimi točkami. L. L.

Združenje »Cernet« pripravilo koledar Pri Združenju »Don Mario Cernet« so stenski koledar za leto 2014 namenili vsem Slovencem v Kanalski dolini, saj ga bodo uredili v knjižni slovenščini in ne v enem izmed krajevnih narečjih. Za tematiko koledarja so z ene strani izbrali stare pesmi, ki so jih nekoč peli svoji predniki, ko so se ob raznih priložnostih družili in z druge nekaj slovenskih pregovorov, ki pridejo prav za gorske značilnosti Kanalske doline (se pravi, da niso na primer izbrali tistih, ki so povezane s trgatvijo za vino ali z morjem). Koledarju so ob tem dodali še nekaj svetnikov in v njem tudi omenili, kdaj so žegni v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi ter podčrtali praznike svetega Boštjana (sozavetnika ukovške fare), svetega Jožefa (sozavetnika žabniške fare) in svete Lucije (sozavetnice oške fare). Za vsak mesec so izbrali tudi podobico svetnika, ki je v njem pomenljiv. Stavke pod vsako sliko so vzeli iz pesmi, ki jih še vedno redno pojejo v ukovški cerkvi.

Videnski nadškof maševal v rudniku Med Rabeljčani je 4. decembra za praznik zavetnice rudarjev svete Barbare bil tudi videnski nadškof Andrea Bruno Mazzocato, ki se je peš mudil v podzemeljsko dvorano svete Barbare, kjer je somaševal z župnikom Giuseppem Morandinijem za bivše rudarje in družine. Tako je nadškof ostal zvest obljubi, ki jo je dal poleti v bližnji Mrzli vodi (/Riofreddo), da se bo udeležil decembrskega praznika, ki je še vedno pomemben za rabeljsko skupnost in za katerega se vrnijo tudi tisti, ki so se po zaprtju rudnika izselili. Ob spomeniku pred vhodom rova »Kaiser Franz« so po maši položili lovorov venec v spomin padlim na delovnem mestu. Pri organiziranju dogodka so s trbiško občinsko upravo sodelovali združenje rudarjev in prostovoljci iz Rablja. Dogodka so se udeležili tudi predstavniki zadruge, ki upravlja rudarski park (Parco geominerario) in Zgodovinsko vojaškega muzeja Julijskih Alp. V Rablju še vedno pogumno poskušajo spet oživeti vas preko turističnega vrednotenja Rabeljskega jezera (še posebej poleti) in rudnika iz katerega so nekoč kopali cink in svinec in ki so ga zaprli leta 1991.

Slovensko okence na Gorski skupnosti Na Gorski skupnosti za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino je 2. decembra spet začelo delovati jezikovno okence za slovensko manjšino. Zanj bo skrbela Tržičanka Laura Antonutti, ki je pravkar začela s predpripravami za delo: preverjanje dokumentacije ter izobraževanje o veljavnih zakonih in o možnostih prošenj za finančna sredstva iz različnih zakonov. Med dejavnostmi v pristojnosti nove sodelavke bodo sodile tiste v zvezi s čezmejnem sodelovanjem. S tem, da je potrebna dokumentacija za začetno preverjanje stanja dejavnosti na razpolago samo tam, bo za zdaj Laura sprejemala stranke na sedežu gorske skupnosti v Tablji; čez nekaj časa bo pa na voljo v Beneški palači v Naborjetu. Jezikovno okence bo odprto v ponedeljek, sredo in petek od 8.00 do 14.00 ter v torek in četrtek od 8.00 do 13.00 in od 14.00 do 18.00. Gorska skupnost za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino namenja posebno pozornost zaščiti vseh krajevnih jezikovnih manjšin: poleg slovenskega jezikovnega okenca pri nji delujeta tudi jezikovni okenci za furlansko in za nemško manjšino.


16

posočje

stran

15. decembra 2013

ČEZMEJNI PROJEKT T-LAB izspodbuja v turizmu in krepi prepoznavnost turistične ponudbe naših iz inovativnost naših dolin dolin

Prvi festival »Grapar« uspel

Sodelovanje krepi promocijo terske terske doline doline in razvoj Posočja in Benečije rezija/kanalska rezija/kanalska dolina Prihajajo stoletnice prve svetovne vojne, dolina ki je nekoč delila ljudi in kraje, danes pa ta dediščina povezuje Posočje in Benečijo

V Podbrdu v Baški grapi je 22. novembra pritegnil zanimanje prvi festival Grapar. Izveden je bil v okviru projekta Promocijsko oko Baške grape, ki ga financirajo Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Republika Slovenija in občina Tolmin, sodelujejo pa vse krajevne skupnosti Baške grape, Društvo Baška dediščina in podjetje Graviton Mohor Mlakar s.p. Zagnala ga je mlada ekipa v sestavi Aleksandra Grofelnik – vodja projekta, Andrej Šumer, ki je pomagal pri izdelavi strateškega načrta Baške grape, Mohor Mlakar, Alenka Zgaga in Lea Kemperle. Zmotili sta jo namreč nezainteresiranost in nepovezanost, ki siromašita Baško grapo na področju podjetništva in promocije. Na dan festivala je najprej pripravila delavnice, ki so ponujale individualno in konkretno svetovanje vsem, katerih želja je razviti in udejanjiti svoje ideje in prispevati k izboljšanju kvalitete življenja v teh krajih. Nato pa je v dvorani gasilskega doma obiskovalce seznanila z dosedanjimi aktivnostmi in predstavila nov logotip. Dogodka so se udeležili tudi tolminski župan Uroš Brežan, direktor LTO Sotočje Janko Humar in predstavnik PRC Miro Kristan. Festival je ponudil še živahno tržnico, na kateri je dvajset ponudnikov iz Baške grape predstavilo in ponujalo svoje izdelke, storitve in promocijski material. Veliko krajanov se je odzvalo tudi pozivu k dobrodelnosti za socialno ogrožene družine in za Obalno zavetišče za živali. Ekipa je prepričana, da je prva izvedba festivala utrdila pot vsem naslednjim, saj si želi, da bi postal tradicionalen. (Tekst: Olga Zgaga. Foto: dokumentacija Promocijskega očesa)

Obnova Gregorčičeva parka v Tolminu V Gregorčičevem parku v Tolminu so se začela gradbena dela. Krajevna skupnost Tolmin, ki je nosilec projekta, se je za prenovo parka odločila predvsem zato, ker so v aprilu zaradi varnosti odstranili tri dotrajana drevesa. Po posvetu s komisijo za drevnine je bilo ugotovljeno, da so praktično vsa stara drevesa dotrajana in da prostor nima več videza urejene parkovne površine. Sredstva za obnovo so iz občinskega proračuna, iz postavke za urejanje ulic in sredstev za obnovo drevnin. Ureditev bo stala približno 30.000 evrov. Dobrih 10% sredstev bo porabljenih za nova drevesa, večino ostalih stroškov pa predstavlja ureditev poti za pešce in povečanje varnosti. Uredili bodo tudi pot skozi park, ki bo izvedena z enakomernim naklonom, brez stopnic, tlakovana bo enako kot pot v parku za cerkvijo. Do sedaj je bila pot nasuta, voda je odnašala pesek na cesto. Ob parku bodo urejeni novi prehodi za pešce, ki bodo primerno označeni in osvetljeni, zasajenih bo 10 novih dreves, ki bodo nižja od starih kostanjev, zaradi večjega odmika od ceste bo preglednost v križiščih boljša. Ureditev parka je začasna, z namenom, da se ohrani park in značilna veduta Tolmina. Dokončno bo ta prostor urejen, ko bo izdelana prometna študija Tolmina.

J

M. K.

avna agencija SPIRIT je vodilni partner čezmejnega projekta T-lab, ki povezuje dežele in ljudi, spodbuja inovativnost v turizmu, krepi prepoznavnost turistične ponudbe in s tem povečuje konkurenčnost tega čezmejnega prostora. V produktu Pot miru/soška fronta so prepoznali priložnost za skupna sodelovanja in aktivnosti, zato je SPIRIT v sodelovanju s Fundacijo Poti miru, LTO-ji in TIC-i iz območja Smaragdne poti ter Agencijo za turizem FVG v drugi polovici leta izvedel več aktivnosti. Julija je bila v Kobaridu delavnica, kjer je okrog 50 turističnih ponudnikov iz Primorske in Furlanije Julijske krajine predstavilo svojo ponudbo za sodelovanje v čezmejnih turističnih paketih na temo 1. svetovne vojne. Septembra je bila narejena brošura Soča, povej – Od

posoc posoc ˇje ˇje

Alp do Jadrana stoletje po soški fronti, ki je natisnjena v štirih različnih jezikih. V njej so predstavljene ideje za oblikovanje različnih čezmejnih paketov: Brezmejni vikendi v viharju zgodovine in zavetju narave, z guštom po Poti miru in s kolesom po Poti miru. Poleg zanimivosti, ki so vzdolž nekdanje soške fronte (Kluže, Dom Trenta, Ravelnik, Kobariški muzej, Kolovrat, Informacijski center Pot miru, Javorca, Tolminska korita, Kobariška-zgodovinska pot, Tolminski muzej, Kambreško, Šmartno in Goriška brda, Sabotin, Cerje, Štanjel, Debela Griža/Monte San Michele, Tematski park Grande Guerra nad Tržičem/Monfalcone, Sredipolje/Redipuglia,…), so omenjeni tudi mesti Idrija in Čedad/ Cividale, ki sta v bližini Poti miru in pod UNESCO zaščito ter Breginj in Robidišče v Breginjskem kotu in Landarska jama/Grotta di San Giovanni d´Antro v Benečiji.

sport sport

Želje vseh sodelujočih je, da bi slovenske in italijanske turistične agencije oblikovale čezmejne pakete, kjer bi poleg vsebine soške fronte, ki je tudi zaradi prihajajočih stoletnic, rdeča nit sodelovanja, v programe vključile tudi vse ostalo, kar se na tem čezmejnem območju lahko doživi, okusi, spozna. Čezmejni turistični paketi bodo poleg drugih brošur povezanih s soško fronto predstavljeni od janu-

arja do marca 2014 na številnih sej mih po Evropi, kjer bo informator iz naših krajev produkt Pot miru/soška fronta predstavil širši javnosti. Prihajajoče stoletnice prve svetovne vojne, ki je nekoč delila ljudi in kraje, danes pa ta dediščina povezuje, naj v dolino Soče, Nadiže, Tera, Idrije, Brda/Collio, na Goriško in Kras/Carso pripeljejo obiskovalce od blizu in daleč. Gotovo jih bodo domačini in kraji navdušili.

ZAKLJUČEK PROJEKTA PRIMORCI BEREMO Z ZORANOM PEDINOM

V

Knjižnici Cirila Kosmača Tolmin se je v torek, 3. decembra, uradno zaključil projekt Primorci beremo 2013. Sedmo leto zapored so bralci v devetih primorskih knjižnicah prebirali knjige s priporočilnega seznama, ki so ga sestavljala sodobna ter starejša dela slovenskih avtorjev.Projekt so uspešno zaključili bralci, ki so od aprila do novembra prebrali pet proznih del in eno pesniško zbirko.

V vseh oddelkih tolminske knjižnice je pri projektu sodelovalo 80 bralcev ter ga uspešno zaključilo 73. Skupaj so sodelujoči prebrali 547 knjig. Med najbolj branimi knjigami so bili Pregljevi Tolminci, Flisarjevo Dekle, ki bi raje bilo drugje, biografija Cavazza Vesne Milek ter knjiga Helene Cestnik Kristalinske čipke. Na zaključno prireditev Primorci beremo 2013 so v tolminsko

knjižnico povabili glasbenika Zorana Predina, ki je spregovoril o svojih spominih, glasbenih nastopih ter zabavnih prigodah, ki jih je opisal v knjigi Druga žena v haremu. Uspešni bralci so na prireditvi prejeli v dar Predinovo knjigo ter priznanje za zaključen projekt. Enemu izmed sodelujočih pa je turistična agencija Tmin Tours podarila enodnevni izlet v tujino za dve osebi. Peter Pavletič

ZGORNJE POSOČJE Tri območne komisije so ocenile 58 krajev

Najlepše urejeni kraji

V

juliju, avgustu in septembru so tri območne komisije, ki jih je imenoval izvršni odbor Turistične zveze Gornjega Posočja, ocenile 58 krajev na območju vseh treh posoških občin Tolmina, Kobarida in Bovca. Ocenjevalne pole so bile letos malo spremenjene, s čimer je komisija Turistična društva in Krajevne skupnosti pisno seznanila pred akcijo ocenjevanja. Ocenjevalne pole so bile prirejene za ocenjevanje naselij in vasi ter za ocenjevanje mest. Za mesta v Posočju je komisija štela Bovec, Kobarid in Tolmin. Te je posebej ocenila centralna komisija. Komisija se je odločila, da bo letos podelila eno priznanje najlepše urejenemu mestu in po največ dve enakovredni nagradi najlepše urejenima naseljema oz. vasema v občinama Tolmin in Kobarid, in eno nagrado najlepše urejenemu kraju v občini Bovec, saj ima le-ta najmanj naselij. Najlepše urejeni in turistično privlačni kraji so dobili priznanja, poleg priznanj pa bo v letu 2014 za vse

nagrajence organiziran izlet, kjer si bodo lahko ogledali primere dobrih praks. Najlepše urejeni in turistično privlačni kraji v Posočju so v letu 2013 postali: v Občini Bovec –Srpenica, v Občini Kobarid – Svino in

Potoki ter v Občini Tolmin – Modrejce in Gabrje. Najlepše urejeno in turistično privlačno mesto v Posočju je v letošnjem letu postal Bovec. Skupna ugotovitev komisij je, da so nekatera naselja že tradicionalno vedno

Naj privlačno mesto je v letošnjem letu postal Bovec

lepo urejena. V nekaterih naseljih se je vidno izboljšala urejenost, v drugih pa že leta ostajajo določene neurejenosti, ki kazijo celotno podobo kraja zaradi česar so prizadevni prebivalci teh naselij prikrajšani za kakovostnejše bivanje v svojem okolju. Zelo opazno je, v primerjavi s prejšnjimi leti, da so prebivalci Posočja turizem sprejeli kot dejavnost za katero se je potrebno truditi z nenehnim urejanjem krajev, organiziranjem raznih prireditev, prijaznostjo do obiskovalcev in drugo. Pri letošnjem ocenjevanju so bile komisije še posebej pozorne pri ogledu okolice šol, vrtcev in otroških igrišč. Splošna ocena je v večini primerov, samo dobro, saj bi bilo potrebno skoraj vsepovsod zamenjati lesene dele klopi ali igral oz. jih vsaj prebarvati, pokositi travnate površina in okolico lepše ocvetličiti ali ozeleniti. Izjemno lepo pa je urejena okolica vrtca in dijaškega doma v Tolminu. Milena Jurkas


sport

15. decembra 2013

CALCIO

stran

iz naših iz naših dolin dolin

In vacanza le squadre del iz settore giovanile, il campionato riprenderà a metà gennaio 2014 naših dolin

Buoni piazzamenti terske doline tersketerske dolinedoline per Realrezija/kanalska Pulfero e Savognese dolina Concluso il girone di andata, incerto nel “Collinare” il Drenchia/Grimacco, abbonato ai pareggi di

L

Vittoria e sconfitta per le ragazze Under 18

rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina che sono stati sconfitti poi, 3-2, dal

posocˇje sport

posocˇje posocˇje sport sport

Bepo Qualizza

’anno solare è agli sgoccioli mentre la stagione calcistica è a metà del suo percorso, ma già si conoscono alcuni verdetti che definiranno la composizione dei gironi della seconda fase, alla quale è interessato il Real Pulfero del campionato Amatori FIGC. Ed è appunto la compagine allenata da Severino Cedarmas, classificatasi al terzo posto del girone D, che disputerà le gare della fase finale per il titolo regionale. Nel frattempo registriamo la rocambolesca sconfitta dei valligiani, patita a Cerneglons grazie ad un calcio di rigore letteralmente «inventato» ed assegnato ai padroni di casa al 95’, conseguenti proteste che sono costate al «Mister» di Pulfero una pesante squalifica, che comunque è stata ininfluente ai fini della classifica, visto che nell’ultimo incontro la nostra formazione ha superato agevolmente, per 3-1, il Leon Bianco.

La formazione del Grimacco/Drenchia

Le classifiche dei gironi del «Collinare», alle quali sono interessate le nostre formazioni, alla fine del girone di andata, sono ancora da definire visto che ci sono da recuperare alcune gare, due il Drenchia/Grimacco ed una la Savognese. In 1a categoria i ragazzi della valle del Cosizza, continuano con la serie dei pareggi, 1-1 rispettivamente contro ASD Campagna e AM Campeglio, mentre in seconda, la Savognese consolida il primo posto dopo le vittorie, per 2-0 esterno sulla Moby Dik e 3-1 sul campo di casa contro l’ Ospedalet. Si è concluso il girone di andata

anche per i Dilettanti e nel campionato di Promozione la Valnatisone sarà chiamata ad uno sforzo non indifferente per allontanarsi dai bassifondi della classifica e, statistiche alla mano, la formazione di San Pietro sul campo di casa è avara di vittorie, mentre fuori è più determinata visto il 2-1 ottenuto a Terzo d’Aquileia, per non smentirsi poi in casa dove è superato, prima dal Trieste Calcio, per 2-1, e per 1-0 dallo Zaule Rabuiese. Già vacanze natalizie per gli Juniores Regionali che hanno concluso con il 5-0 inflitto al Tricesimo, ma

Sevegliano nella gara di recupero. Altalena di risultati per le due formazioni degli Allievi: la prima perde 2-0 con Tricesimo e si impone poi a Pagnacco per 4-1; la seconda vince ad Osoppo per 3-1, perde poi 2-1 contro l’Academy Udine. Impennata d’orgoglio per i Giovanissimi Regionali che a Udine superano il San Rocco 4-3, sconfitti poi sul campo di casa dalla Nuova Sandanielese 6-1. Alla ripresa del campionato la compagine valligiana sarà inserita nel girone che designerà le retrocessioni o permanenze nel campionato Regionale. Le prestazioni dei Giovanissimi Provinciali sono da elogiare per l’impegno, nonostante le sconfitte dovute al fatto che nel corso del campionato si trovano a dover fronteggiare squadre composte da giocatori fisicamente più dotati, con un anno di età in più e di esperienza. Sconfitta subita a Remanzacco con il minimo scarto 1-0, maturata solo negli ultimi istanti di gara, e vittoria in rimonta sul Cassacco, 2-1, che, calcisticamente, denota una crescita di questi ragazzi. Infine gli Esordienti che alla fine del Torneo Autunnale si sono guadagnati l’accesso al girone «Elite» per il torneo della primavera prossima, forti del secondo posto in classifica, sconfitti solo dalla Manzanese.

La pallavolista Monica Zorzutto

Una vittoria ed una sconfitta per le ragazze della U 18 della Polisportiva San Leonardo. Ad Artegna si sono imposte sul sestetto locale per 3-1, a parte il terzo set vinto dalle padrone di casa 25-23, abbastanza agevoli gli altri, 25-17, 25-14 e 25-18. Non è andata così sul parquet di casa dove sono state superate dalla capolista Libertas Martignacco per 3-1 e dove l’unico set vincente è stato con il minimo scarto, 25-23, negli altri, le ospiti hanno dilagato senza eccessive difficoltà, 25-13, ancora 25-13 e 25-17.

Vecchie glorie al Rally delle Alpi orientali

La foto è stata scattata a Canebola, a fine agosto, in occasione del rally delle Alpi orientali. Tra il pubblico, ad assistere alla gara, c’erano anche due vecchie glorie dell’automobilismo, nella foto da sin. Rodolfo Aguzzoni ed Evelino Mattelig.

KARATE Il 30 novembre e il 1° dicembre a Lignano Sabbiadoro il Campionato nazionale Kata e Kumite

Tra i premiati due promesse di Clenia

S

17

abato 30 novembre e domenica 1° dicembre a Lignano Sabbiadoro è stato disputato il Campionato nazionale di karate tradizionale maschile, femminile e individuale, nelle specialità Kata e Kumite. Al campionato, organizzato dalla Direzione nazionale, Dipartimento sport, in collaborazione con il Comitato regionale Aics Friuli Venezia Giulia, il Comitato Provinciale Aics di Udine

e la Commissione tecnica nazionale di disciplina, hanno gareggiato atleti provenienti da tutta Italia, suddivisi nelle varie categorie per fasce d’età: Pulcini, Esordienti A, Esordienti B, Ragazzi, Cadetti, Speranze, Juniores, Seniores, Master e Over. Hanno partecipato anche atleti di punta della scuola di karate tradizionale Shotokan Taiji Kase di Cividale del Friuli, capitanata dal maestro

Angelo Puntara, cintura nera 6° dan e giudice internazionale. Gli atleti della scuola di Cividale hanno raggiunto ottimi piazzamenti nelle varie categorie, nella specialità Kata: al primo posto di Valeria Trombetta, si aggiungono il secondo di Martina Tomasetig e i due terzi posti di Simona Gavrić e Nicole Delać. Tra i premiati si sono distinte le due cinture marroni, i fratelli di Cle-

nia, Biagio (classe 1999), che ha raggiunto un buon piazzamento nella categoria Cadetti Kata, e Martina Tomasetig (classe 1997), che si è classificata seconda nella categoria Speranze, e che nelle precedenti edizioni del campionato nazionale aveva già calcato i gradini del podio, sempre a Lignano con il 3° posto nel 2012 e il 2° posto nel 2011, e nel 2009 a Cividale si era classificata seconda.

I fratelli Biagio e Martina Tomasetig


18

domača kultura

stran

MIESAC ŽENAR U NAŠIH DRUŽINAH Navadno lieto 2014 Lieto 2014 je navadno lieto, ima 365 dni, parvi an zadnj dan sta srieda. Prazniki telega lieta so use nedieje, parvi dan lieta, pandiejak 6. ženarja (sveti Trije Kraji); Velika nuoč pade 20. obrila, Velikonočni pandiejak 21. obrila, petak 25. obrila je praznik sv. Marka an tud’ praznik osvoboditve (po drugi svetouni uiski, bluo je lieto 1945); četartak 1. maja (sv. Juožef, praznik diela); pandiejak 2. junja (praznik Republike - bluo je lieto 1946, kàr se je rodila Italijanska Republika); petak 15. vošta (Marijino unebouzetje - Rožinca); sabota 1. novemberja, praznik Usieh Svetih; pandiejak 8. dičemberja (Marijino brezmadežno spočetje); četartak 25. dičemberja (Božič); petak 26. dičemberja (svet Štiefan). Lietošnje kuatarince, ki kažejo začetak lietnih cajtu, so druga postna nedieja, 16. marča, nedieja sv. Trojice 15. junija, 21. šetemberja an 21. dičemberja; Debelinca, ki je zadnja nedieja pusta, pade 2. marča; torak 4. marča je zadnji dan pusta, u sriedo 5. je pa Pepeunica; u saboto 8. marča je praznik žen, u sriedo 19. marča je Svet Juožef, praznik očetu. Ojčinca pade 13. obrila, praznik mater pade u nediejo 11. maja; praznik Unebohoda bo 1. junija; Majnca 8. junija; Sveta Trojica 15. junija; Sveto Riešnje Teluo 22. junja; praznik družine u liete 2014 pade u nediejo 28. dičemberja. Drugi dnevi, ki pa nieso navadni prazniki an na katere se pa ne muoremo pozabit, so 27. ženarja »Dan spomina« (rešiteu iz lagerja u Auschwitze, 1945), sabota 8. febrarja »Dan slovenske kulture«, pandiejak 10. febrarja »Dan spomina« na martve u fojbah, petak 21. marča »Dan spomina« na use martve zauojo usake sort mafije; torak 4. novemberja, konac parve svetoune uiske, bluo je lieto 1918.

s Legalna an sončna ura U telin liete se uarnemo na legalno uro u nediejo 30. marča, kàr ob 2. po punoči preložemo špere ur adnò uro napri; uarnemo se spet na sončno uro u nediejo 26. otuberja, kàr ob 3. po punoči preložemo špere ur adnò uro nazaj. Od 1. ženarja do 21. junja dan se zdujša za 5 ur an 54 minut; sabota 21. junja je te narbuj dug dan u liete, od 22. začne pa se krajšat, takuo de, do 21. dičemberja, dan se skrajša za 5 ur an 56 minut; pandiejak 22. dičemberja je te narbuj kratak dan u liete an od tekrat napri začne pa se dujšat.

s Kajšna ura bo u liete 2014 Lieto začne z marzlo uro, s sniegan an z dažan. Samuo na pu miesca se potalaž za kajšan dan. Febrar se odpre z vietran an jasno pa marzlo uro, ki samuo na koncu miesca rata dažeuna. Miesac marč parnesè buj mijačno pa dažeuno uro. Obrila miesca bomo užival' pomladni zrak an sončne dneve, ki na koncu miesca se pa oblačijo. Maj začne z buj nizko temperaturo an pruot koncu miesca se uarnejo pomladni ugodni dnevi. Parva dva tiedna junija bota oblačna an usakoantarkaj dažeuna, zadnji kuart lune 19. parnese lepo, gorko uro. Luj bo liep an sončni miesac samuo usako an tarkaj po gorah pade malo daža. Miesca vošta se odpre z gorko uro, ki puojde napri skor do konca, kàr nova luna 25. parnese kajšan temporal, ki zniža temperaturo. Šetember se parkaže z mijačno uro, ki puojde napri do konca miesca, kàr se parkažejo magle an daž. Otuber začne s soncan, potlè stara luna 8. parnesè daž an buj nizko temperaturo, puojde takuo napri do pu novemberja, kàr z vietran an mrazan se parkaže parvi snieg. Snieg po gorah, daž po nižinah an mraz bojo tud do pu dičemberja, potlè se pomier an lieto se zaprè z jasno pa zlo marzlo uro.

s

Riceta

s

KIEK SLADKEGA S HRUŠKO Če niesta že kupil navadni paneton za božične praznike, preberita tolo. Nucamo 4 hruške, 4 jajca, 3 ete usenične moke, 3 eta cukerja, an eto masla, no buštino an pu fece, zribano olubje adnegà limona an adne narance, no buštino vaniline, pu eta suhega grazduja, pu bičerina žganja, no taco vina maršala, an par žlic kakao u prahu, malo mlieka, malo ruhma, no taco pane (smetane). Tu no posodo umiešamo jajca, an eto an pu cukerja, buštino vaniline, arztajeno maslo, zribano olubje limona an narance, ušenično moko, feco an suhuo grazduje, ki smo ga priet diel’ u žganje an pustil’ par mieru, naj se lepuo umeči. Sada tu no padielo denemo malo masla, 2 žlice cukerja, maršalo an denemo na oginj, dok’ cuker an maslo se na lepuo arztajeta. Natuo doložemo dvje hruške oburjene an zriezane na flete an kàr poarmeniejejo, jih denemo u že z maslan pomaženo an poprašeno z usenično moko posodo za foran. Po varh usujemo, lepuo umiešano parpravo z moko, ki ne muore bit previc gosta, an na zadnjo položemo še ostale hruške, oburjene an zriežene na tanke flete. Denemo u foran gorak 160° za 20 minut. Grede ki se peče, u majhnin lončicjan denemo uret dvie tace uode z ostalin cukerjan, pustmo ,naj urieje četart ure an doložemo pu tace mlieka an pu tace pane; lepuo premiešamo an pustmo, naj urieje še za 5 minut. Natuo doložemo še pu tace rhuma an pustmo, naj se pohladi. Kàr denemo kos sladčine na tont, ulijemo po varh tolo kremo an potrosemo z kakao.

Loretta Primosig

15. decembra 2013

JEŠIŠKE ZGODBICE

Kàr se je par naši teti med jemalo, je biu velik praznik za otroke

U

Jur Zad tih

sake lieto me je tetà Metilda uozila za sabo, kàr je hodila not gor u Dreko, na Klabučar (Brieg), zamenjavat med za jejdo an za ušenico. Ist san imeu dužnuost nosit pezo za njo. Od hiše do hiše že u Ràunin je gledala tuole zamenjuvat. Kajšan ji je dajau tud’ sude, pa nie bluo lahko prepričat judi u zamenjavi. Usak krat smo se ustavli ob nuoč gor par žlahti, par hiši Rutarjovih, kjer se je rodiu muoj nono. Par njih smo bli sparjeti ku za domače. Puobnen šele tist krat, kàr je tetà nabasala na moje majhane ramana nih pet kilu jejde tu adnin žakjacu. Šigurno tudi ona nie imiela tu sojin žakju manj ku pú kvintala. Usak s sojin briemanan sma jo hodila po pot iz Klabučarja. Utrujena, sma se usak an tarkaj otsonila par počivalih, ki smo jih ušafal’ na zidičjah par pot'. Zmislen se, de nie bluo konca tiste poti an de san paršu damu trudan an lačan ku pas. Tudi puno drugih reči od mojih otroških liet u zvezi s teto Metildo na moren pozabit. Usako nediejo zjutra smo ist, moji bratri an sestra muorli hodit se prat čja u Ošnjak, na duom tete. Tan nas je umivala po varsti. Začenjala je od mene, ki san biu te stariš. Na furnelu je biu ‘an kotu gorke uode. Mešala jo je s to marzlo, nas oblivala an splaknjuvala. Lepuo se zmislen, kuo me je nimar sčapiela žajfa, kàr mi je šla tu oči. Na pragu od znotra hiše je bluo takuo nareto, de se je lahko snelo uoz poda ‘an madon an atu se je uoda zgubjala rauno tu an žlabaduor. Kàr san že nomalo odrasu, za jo glih reč, me je začelo bit nomalo špot se pustit prat. Zatuo san ji jau, de bi

bluo buojš, de bi se sam prau. Ona je napravla nje bukalete uode atu blizu furnela, se je posmejala an jala: »Se vid’, de ratavaš puob; bodi breskarbi, te na bon gledala.« Le napri san hodu se umivat. Metilda mi je napravla uodo an šla drugan po sojih opravilah. Žena je bla dost pobožna. Lohni še previč. Hodila je u kravarsko cierku prekladat na utar rože, ki jih je u sojin varte pardielala. Čedla je cierku, famoštru Jakulinu šivala, prala an pieglala. Bluo ji je zadost, de jo je famoštar usak an tarkaj pohvalu pred usien’ u cierkvi an se je čula ku ‘na svetnica. Bla je tud’ barka kuharca. Znala je usake sorte poguojk peč. Gubance, štrukje. Pogostu je spekla nje posebne biškote, ki nan jih je rada pardajala, kàr smo jo hodil’ gledat. Po usieh senožetah so jabuke padale na tla an at gnjile, kier gospodarji jih nieso pobierali. Ona jih je nabierala tu suoj žakjac, ki ga je nimar nosila za sabo. Doma jih je oburla, zriezala na košciče an ložla sušit. Z njimi je pozime čaj kuhala. Uoz niča je znala narest dobro kuhnjo. Poseban je biu nje buorš, ki je biu pogostu na mizi. Kuhala je kompierje, kapuz an kajšan toč uoz konšerve, ki smo ga klical’ »furbac«, dodala je kajšan ocvierak al’ pa nomalo špeha. Lepuo je uonjalo po usin tnale. Ku praznik je bluo, kàr se je med jemalo. Usi vasnjani so hodil’ u Ošnjak ob taki parložnosti, nomalo za videt, kuo se tuole diela pa tudi, za se najest medu. Kroge pune medu so bušele lepuo zataknile za sojo ceringo pozime. Zatuo, de bi se med veteku, je korlo snet uosak, ki je kroge zaperju ku olub. Za tuo so nucal’ posebne, tanke an šaroke vilce. Tist olub pun medu, smo usi večil’, dokier nie ostu sam uosak. Na pre-

cesijo so otroc hodil’, de bi večil’ an cmukal’ tisto sladčino. Ist san se ču ku gaspodar, kàr so mi storli gonit makinjo, ki je čentrifugala med uoz krogu. Barliela je takuo na muoč, de je med zauoj centrifugalne sile sam velietu uoz krogi. Kàr se je krog spraznu na adnin kraju, se ga je obarnilo na te drugi. Na dnu centrifuge se je videu med, ki je, ku kar se vino preša, teku po žlebiču. Pod nijn se je cediu uoz ženske najlonove hlače (nogavice), ki je bla tazdol parpeta. Uoz te garčice se je med cediu tu posodo, ki je bla podložena. Usak je biu veseu, posebno če je bluo pardielo obiuno. Kàr je bluo dielo končano, so uso posodo oprali samuo s čisto uodo. Nobedan nie nucu žaife al’ drugih reči, kier uode nieso vargli ampa zbrali u ‘no òrinco. Trieba je pomislit, kuo so judje tekrat šparal’ use, kar se je moglo. Kar je medu ostalo na makinji, na usieh žlicah, nuožah, vilcah, štanjadah, an pokrovu, use kar se je opralo, nieso vargli proč. Use so zbrali, prelili u damigjano an skranili na solar. Tist sladki sok, ki so ga klical’ medenica, je počaso veureu an paršu dobar, de bi iz njega skuhal’ dobro žganje, ki so ga usi radi popil’ an hvalil’ za posebno pijačo. Tud’ par telin diele je bla Metilda ta parva. Use je sparjemala pod soje parkje an guaj tistemu, ki nie bugu. Ona je kuazuvala, ki an kuo je usak muoru dielat an parpomat, kuo skladat tu posodo, ki jo je napravla, usak po varsti, de bi bluo use na mestu u majhani hiši. Kuštno je bliuo jo gledat an jo poslušat. Bla je ku ‘an oficier, ki komandiera suoj ploton, tardna a brez bit žleht. Nie bluo saldu lahko jo zastopit. Kàr se je zagnala, je šla po soji pamet, dost krat tudi pruot ražonu. Pa kduor jo je poznu, je od nje imeu, kar je teu. Sada počiva u venčnin mieru u Kravarskin britofe. (55. – gre napri)

LJUDJE V POSOČJU

Polž je nosil ranjenega medveda!

O

d nekda j so se domačini po vaseh v naših krajih bolj kot po imenih ali priimkih med seboj spoznavali po starih hišnih imenih. Domačija je dobila ime po krstnem imenu hišnika, po ledinskem imenu kraja, kjer si je postavil dom, po obrti ali pa nevsakdanjem zanimivim družinskem dogodku. Med kopico teh se v Krnu ponašajo kar s tremi hišnimi imeni iz sveta živalstva. Puž, Uran in Medved so bili trije krnski možje, ki jim je dolgo časa med parvo svetovno vojno uspelo preživljati vihre in tegobe v istem regimentu. Nekje v zavetju strelskih jarkov so se ob grmenju topov in tuljenju granat spominjali svoje mladosti in brezskrbnih mladih let. Tiho so skupaj pomolili k Bogu, ter si zaželeli miru in povratek k svojim na domača polja in senožeti. Nekega dne je srečanje sovaščanov prekinila krogla ali šrapnel, ki je ranil Medveda. Ranjeni je v poljski

bolnišnici ostal na zdravljenju, Uran pa je domačim, ki so vojno preživljali v begunstvu, pisal pismo, s katerim je poročal o dogodkih na bojišču. V pismu je še prosil, da obvestijo Medvedove o stanju ranjenega moža in očeta. Dolgo je potovala pošta iz strelskih jarkov do družine, ki je daleč od doma čakala na konec vojne. V pismu je med drugim pisalo, da je Medved med topovskim napadom in

v sovražnem ognju obležal ranjen. Puž, ki je bil v njegovi bližini, ga je odvlekel na varno in za tem odnesel do previjališča. Med vaščani Krna in sosednjih vasi, ki so se daleč od doma srečevali, se je kmalu razširila vest, da je pisal Uran, kako je Puž nosil ranjenega Medveda. Hudomušnež, ki je tudi v težkih časih ohranil kanček smisla za humor, je vest dogodku na fronti komentiral po svoje: »Vran je povedal, da je polž nosil ranjenega medveda!« Puž se je kmalu za tem znašel v drugi enoti. Nekega dne pa je prejel pismo, v katerem mu je Medved napisal, da je padel njun sovaščan Uran. Hudomušnež pa: »Medved je pisal polžu, da je vran padel!« Po vojni je vas ponovno zaživela. K svojim družinam sta se vrnila tudi od vojne izmučena Medved in Puž. Njihove domačije še stojijo. Zgodbe, ki niso basni, pa počasi odhajajo v pozabo. PaČ


15. decembra 2013

kaplan martin čedermac 65

stran

19

Leta 1933 - Varnila se je pomlad risbe: MORENO TOMASETIG - besedilo: GIORGIO BANCHIG in MORENO TOMASETIG Povzetek - Telo ilustrirano pripovedovanje je povzeto iz romana »Kaplan Martin Čedermac«, v katerem je slovenski pisatelj France Bevk (18901970) opisu težko stanje slovenskih duhovniku v Benečiji po prepovedi slovenskega jezika v cierkvi s strani fašizma. Po obisku karabinierju je pre Martin s sestro Katino skriu slovenske bukva v cierkvi svetega Mihiela. Paršla je nedieja, kaplan Martin je šu mašavat. Po branju Vangelija je začeu pridgo po italijansko. Možje so se razjezili, a je Čedermac zagotoviu, de tuo je bluo parvič in zadnjič in je sklenu, de se na bo podluožu oblastem. En tenent karabinierju mu je ukazu, naj podpiše dokument, s katerim naj bi sparjeu ukaz. Zatuo ki je Čedermac odločno odklonu, ga je parsilu iti

za njim v Čedad k prefektu, pred katerem je branu pravico svojih ljudi poslušat Božjo besiedo v maternem jeziku. Medtem so karabinierji v Varsniku sekvestrali katekizme. Na srečanju z drugimi kaplani je Čedermac zaviedu, de bo nadškof branu pravice slovenskih vierniku. Kaplan Potokar je poviedu tud, de špijon med domačimi duhovniki je kaplan Skubin. Tudi v njega fari je biu špijon: nieki Klinjon, ki je snubu kaplanovo sestro Katino. Po smarti matere je kaplan huduo zboleu. Ozdravu je počaso… En dan je v Lipah sreču zdravnika, ki mu se je parporočiu, de naj ahta, kier hudobneži mu čejo slavo. In ries! Nieko nuoč ga je zbudu vasnjan Birtič in ga prosu, naj uteče, kier je vidu, de so paršli puonj. Nie bluo druge izbiere ku uteč.

KAPLAN ČEDERMAC SE JE PREPRIČU, DE ZA TUO, KAR SE JE ZGODILO S KLINJONAM, NAJ KOVAČ VANC SAM OPRAVI Z BUOGAM IN SVOJO VESTJO. ON MU BO SODNIK NE BIRIČ

Drug dan zjutra je biu par nadžkofu, ki je Čedermacu poviedu, de prepuovedi slovenskega jezika ne on ne papež se niesta mogla uprieti. Čedermac je biu prepričan, de nie bluo takuo. Kàr se je varnù v Vrsnik ga je čakala skupina mož, ki so mu poviedal’, de so fašisti paršli puonj. Šu je obiskat famoštra Severja, ki mu je svetovau: »Pridgi po slovensko!« Naslednjo nediejo je začeu govorit po slovensko in ljudem parporočiu, naj ljubijo materni jezik. Nieki dan se je pobrau k cierkvi Sv. Mihiela po slovenske katekizme. Po stazi je vidu na tleh Klinjona z razbito glavo. Varnù se je v vas in obvestiu ljudi. Zboleu je in ostù na pastieji vič cajta. Karabinierji so ga prašal’, če je vidu Klinjonovega napadalca, pa je jau, de nič ne vie.

PRIDGA PO SLOVENSKO JE BLA OČITNO POZABLJENA. NEMOGOČE, DE BI NE IZVIEDLI, SA’ KLINJON NIE BIU EDINI ŠPIJON V DOLINI. A ŽE ZAUOJ NJEGA BOLIEZNI NIE KAZALO VZBUJAT NASPRUOTOVANJA PARPRAVLA SAM TI GORKO OBLIEKO

OH, KAKUO LEPUO SONCE SIJE! ŽELIM VSTAT

PARVLIEKU SE JE DO OKNA IN SE OTROŠKO VESELIU, KAKUO SE JE ČÙ MOČNEGA. GLEDU JE SKUOZE ŠIPE NA BRIEG IN V DOLINO. NAZNANJALA SE JE POMLAD. VARBE SO DOBILE MAČICE, TUDI NA DRIEVJU SE JE PARKAZOVALO LISTJE

ODŠU JE V IZBO. ŽE TARKAJ CAJTA NIE PRESTOPU NJE PRAGA. OBSTÙ JE ZA VRATI IN SE RAZGLEDOVAU PO STIENAH. NIČ SE NIE SPREMENILO. V KOTU KRIŽANI, POD KATERIM JE TREPETALA LUČKA. KATINA JE NIE POZABILA

MARTIN! PRIDI! OBISK!

GREM! KADUO JE?

BLA STA GOSPUOD POTOKAR IN NOVI FAMOŠTAR. TELE JE BIU FURLAN MOČNE POSTAVE, ZAGORIELEGA OBRAZA IN JASNIH OČI. DOBRODOŠLI! DOBAR DAN!

KATINA JE PARNESLA VINA IN KRUHA. POTOKAR IN FAMOŠTAR STA PARŽGALA CIGARJE. ČEDERMAC JE PO DOLGEM CAJTU SPET ZANJUHU TABAK. BESIEDA SE JIM JE SPARVA ZAPLIETALA, POTLÈ JE KAR ŠLA. GOVORILI SO PO ITALIJANSKO. FAMOŠTAR SE JE ZAUOJ TEGA OPRAVIČU. ČEZ LIETO IN DAN BO LAHKO REKU KATERO TUDI PO SLOVENSKO

AL’ SE UČITE?

NIE DRUGAČE. POGLEJTE! KAJ PA NAJ DIELAM? AL’ NAJ BOM MAR SAMUO URADNIK, KI ZAPISUJE KARSTE, POROKE IN SMART? SA’ ŠE SPOVEDOVAT NE MOREM. ŠE OTROCI, KI SE UČIJO V ŠUOLI, POVEDO TIČ ZA MIŠ

Riassunto in italiano - Questo racconto è tratto dal romanzo «Kaplan Martin Čedermac» dello scrittore sloveno France Bevk (1890-1970). Narra fatti successi nel 1933, quando il fascismo vietò l’uso dello sloveno. In questa puntata: il cappellano Čedermac riteneva che il fabbro Vanc doveva vedersela da solo con la sua coscienza e con Dio, lui non gli avrebbe fatto né da giudice, né da sbirro. Fisicamente si sentiva meglio e in un bel giorno di primavera decide di alzarsi dal letto. Dopo molto tempo rimette piede nel tinello dove tutto era rimasto immuntato. Arrivano in visita il cappellano Potokar e il nuovo parroco, un friulano di corporatura robusta. Durante la conversazione il parroco rivela che sta studiando lo sloveno per poter confessare la gente e non registrare solo battesimi, matrimoni e morti. 65-GRE NAPREJ


20

zadnja stran

stran

Kaj kje kam kadà kuo Sveta Maša po slovensko

mia musicale culturale Harmonia iz Čedada, Pod lipo iz Barnasa, Nediški puobi iz Podbuniesca an mepz FB Sedej iz Števerjana

hhhhh

>> 12. ženarja 2014

tradicionalni zimski pohod na Triglav, namienjen planincem u dobri fizični parpravi. Info. Pavel, 348 2299255

>> LAZE >> u nediejo 29. dičemberja, ob 17

u cierkvi Sv. Antona bo božični koncert, godli bojo: Extra 3, Etnoploč, Paola Chiabudini & Aleksander Ipavec, Accordion group 4-8-8-16

Usako saboto ob 19.00 u farni cierkvi u Špietru

Nediške doline >> BIJAČA >> do 12. ženarja

hhhhh

>> VARTAČA >> do ženarja je na ogled

u agregacijskem centru razstava fotografij Daria Simaza o lepotah Matajurja. Odparta je usak dan, od 10. do 20. ure, zaparta le ob torkih

hhhhh

u Rakarjovem hramu je na ogled razstava Parva svetouna uiska u Benečiji, ki jo organizajo kulturno društvo Srebrna kaplja, Uidanska provinca, Gorska skupnost Ter-Nediža-Barda, Kobariški muzej an Beneška galerija. Razstava je odparta ob sabotah an nediejah od 10. do 12. ure

hhhhh

>> DEVETICA BOŽIČNA >> do 23. dičemberja

po vaseh lieške fare gre naprej devetica božična, stara tradicija, ki je usako vičer ob osmih po vaseh Garmiškega kamuna an ki jo organiza kulturno društvo Rečan. Program: u četartak 19. u Zverincu, u petak 20. u Dolenjem Bardu, u saboto 21. na Liesah, u nediejo 22. u Hostnem an u pandiejak 23. u Seucu. Trieba je parnesti za sabo lumine al' svečke«

>> PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> štier nedieje febrarja

u Podkloštru (Austrija) organiza korš smučanja. Info an preupisovanje: Daniela, tel. 0432 714303 (zvičer);

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 SLOVENIJA/SLOVENIA € 25 EVROPA/EUROPA € 30 SVET/EXTRA EUROPA € 40

Naročine Poštni račun/Conto corrente ntipostale n. 12169330 Abboname intestato a Most scarl,

hhhhh

>> LANDAR >> u nediejo 22. dičemberja, ob 17.

bo trečji an zadnji božični koncert, ki ga organiza Gorska skupnost Ter-Nediža-Barda. Pieli bojo zbori Accade-

borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario Iban: IT85 P086 3163 7400 0010 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT21CIV

Domača modruost Kjer je ljubezen tam je mier, kjer je mier tam je Buog

Čedad >> do 6. ženarja na ogled

u kamunskem centru (B.go di Ponte) razstava kvadru Kos - Trasfigurazioni emotive, ki jih je napravu Roberto Cosentino, artist, ki živi na Jeroniščah (Sauodnja)

hhhhh

>> DAN EMIGRANTA >> 6. ženarja, ob 15.00

u teatru Ristori bo praznik Slovenju uidanske provinče. Slaunostni govorniki bojo predsednica Furlanije Julijske krajine, Debora Serracchiani, an skupina mladih Benečanu. Beneško gledališče bo predstavilo igro Hipnoza, režija Marjan Bevk

>> 4. in 5. ženarja 2014

bo 35. spominski pohod Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Drazgoše. Začetek pohoda (parbližno 10, 12 ur hoje u težkih zimskih razmerah) med 22. an 23. uro. Info: Pavel, 348 2299255;

15. decembra 2013

Laške >> SAN GIOVANNI AL NATISONE >>u saboto 21. dičemberja, 20.30

u cierkvi bo božični koncert; pieu bo tudi mepz Tre valli-Tri doline iz Kravarja

Terske doline >> RUSA >>do 6. ženarja je na ogled

u adni od narlieuših vasi dolin dvanajst jasuc, ki jih je nardiu Dario Pinosa

Rezija >>SOLBICA >>u torak 24. dičemberja an u četartak 26. dičemberja

bojo spustil’ veliko božično zviezdo iz gore Pusti gost (1.265 m.) nad vasjo (675 m.), bojo an žive jasuce, keri se bojo u nediejo 5. ženarja pardružil’ Sveti trije kraji

hhhhh

hhhhh

U prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do konca ženarja 2014. Pošjajte obvestila do 13. ženarja na: info@slov.it Tel.-Fax 0432701455

Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a fine gennaio 2014. Inviateli entro lunedì 13 gennaio a: info@slov.it Tel.-Fax 0432701455

Prevodi Traduzioni

Prevodi vseh vrst in lektoriranje tekstov strokovno, hitro, natančno, po primerni ceni, zanesljivo in zaupno iz italijanščine v slovenščno in obratno na 348 5165977 ali e-mail: info@listscarl.com Traduzioni per ogni esigenza e revisione testi dall’italiano allo sloveno e viceversa: qualità delle prestazioni, affidabilità, precisione, rapidità di consegna, al giusto prezzo cell. 348 5165977 o mailto: info@listscarl.com

NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE

dom

KULTURNO VERSKI LIST

Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 17 decembra ob 15. uri

Najboli brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1.

Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko

Il bilinguismo fa bene alla salute Dvojezičnost koristi zdravju

2.

Naše navade za advent Le nostre tradizioni per l’avvento

3.

Tornano i Krampus Krampusi na Trbižu

4.

Slovenska skupnost srečala Mattea Renzija L’Unione slovena ha incontrato Matteo Renzi

5.

Seminato l’aglio resiano Posadili rezijanski česen

Diventa nostro amico Postani naš prijatelj Seguici! Sledite nam!

Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinči v oddaji »Prva izmena«. Vsako saboto ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«. Vsako saboto ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako zadnjo saboto v miescu ob 12.30 iz Kanalske doline »Tam, kjer teče bistra Bela«.

V saboto ob 21.30 in v nediejo ob 14.30

OKNO V BENEČIJO

tudi na internetu: www.radiospazio103.it


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.