Quindicinale | petnajstdnevnik - anno L n. 4 28. februarja 2015 - Euro 1,20
Gorska skupnost
Špietar »Naš izik«
Za uporabo centra bi potrebovali evropski projekt stran 6
Še znamo poviedati in peti po slovensko stran 7
Tipana v skrbeh
Kanalska dolina
Iščejo denar, da bi popravili razbiti zvon stran 10
Tina Maze je trenirala v Ovčji vasi stran 13
Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy
UVODNIK
Dajmo muoč našemu svietu Marino Qualizza
N
ovice, ki nam parhajajo iz Bližnjega vzhoda, to je iz Sirije, Iraka an sada še iz Libije, nam pravijo, de tisti, ki pejejo naprì borbo, za osvojiti tiste dežele, se pravično al' pa zgrešeno nanašajo na svojo islamsko viero. Kar se zdi, tuole nie pravo tolmačenje tiste viere, zak' tudi visok predstavnik iz Kajra prave, de je tuole zgrešeno. Ampa je parvlačno za puno ljudì, posebno mladih. Tuole nam prave, de viera ima v sebe veliko muoč, ki postane nevarna, če jo na znaš karniti. Parnese pa velike an dragocene zaslužke, če jo živiš modro an pošteno. Posebno, če je na obarneš pruoti kakemu, zak' takuo postane ne viera, ampa sovraštvo. Par nas je puno ljudì, posebno mladih, zapustilo našo kristjansko viero. Mislejo, de je zastariela an de nie za nič. Zatuo v našim svietu skarbimo buj za vidne an praktične stvarì, zak' nam olajšajo življenje an gremo naprì veselo. Če pa pomieremo mernuo rečì, videmo, de nam je zmanjkala prava modruost an na vemo, kaj je pošteno an kaj je škodljivo. Še buj nevarno je, de zgubjamo svojo identiteto. Pride reč', de na vemo, kaj smo an kam gremo. Takuo se na znamo braniti pred novimi težavami, ki nam vsaki dan parhajajo napruoti. Če stvarì puojdejo takuo naprì, sigurno postanemo hlapci tistih ljudì, ki so všafali v svoji vieri tajšno muoč, de nas lahko premagajo. Tle na gre, de muoramo napraviti vojsko pruoti kajšni vieri. Tuole nie spodobno. Gre pa za tuo, de spet najdemo tiste vrednote, ki so dale kristjanam tajšno modruost, de so zazidali zaries novi sviet, ki stoji na treh kolonah. Se pravi, de smo vsi bratje, enakopravni an svobodni. Tele tri kolone darže pokoncu naš sviet an cieu sviet. Ku kristjani pa vemo, de nie zadost, de znamo na pamet tele lepe rečì. Muoramo jih živieti dan za dnem, zak' sama teorija na zadostuje. Je konkretno življenje, ki daje muoč an obliko našemu svietu. Zatuo smo vabljeni, de bomo ohranili an okrepili našo viero z tistimi močmi, ki jih lepuo poznamo an ki so nam parporočene posebno v postnem cajtu. Potrebujemo Božje pomočì, de bomo znali lepuo živieti. Tala pomuoč nam je dana posebno v nediejski sveti maši an v vsem, kar je z njo povezano. Tala je naša muoč an tudi pomuoč, ki jo moremo dati našemu svietu.
Karitas je parpravla raziskavo in informativno srečanje o hudi boliezni, ki je težkuo ozdravljiva
Igre za denar lahko vederbajo ljudi enečani so nimar radi igrali. Vičere in nediejske popudneve so krajšali s kartami. Možje so v oštariji radi metali briškulo, trešet, škopo. Če nie bluo kart, so pa metali parste in igrali moro. Za nagrado (premio) je biu glaž (taj) al' litar vina. Igra kart je vičkrat zanetila kreg in zamiere. Okuole njih so v strarih lietah nastale tudi smiešne zgodbice, ki jih šele pravijo. Nimar so bli tudi taki ljudje, ki so bli naumni, bouni za igro. Nekateri so zapravljali cele dneve in noči, pozabljali na družino in svoje dužnuosti ter vederbali zdravje zauoj pijače in kajenja. Če in san se čuje pravca, de je kajšan zaradi igre »sniedu« premoženje. Donašnji dan pa se okuole igre gajajo zaries strašne reči. Igra se za denar vsierode. Vsake sort igre na srečo so vekuštali. Gre za loterije, »Gratta&vinci«, »Superenalotto«, »Bingo«, uaje, igralne avtomate (»slot machines«) po oštarijah in v zadnjih cajtah tudi igre po internetu. V sosiednji Sloveniji in v Avstriji so se igralnice (casinò) rodile, kakor gobe po dažu. Vse, de bi se nekateri napunili gajufe z denarjam in de bi daržave napunile svoje kase s tašami na tist denar. Pomislita, de v Furlaniji Julijski krajini v adnim lietu zaigrajo kar adno milijardo in pou evru, brez štieti, kar prebivalci regije zaigrajo v Sloveniji in Avstriji. V mriežo iger na srečo se seviede ujame tudi puno naših ljudi iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Nie v toložbo, de na informativnim srečanju pruot igram na srečo, ki ga je Karitas parpravla 11. febrarja v Vidnu, so poviedali, de med trinajstimi kamuni v videnski provinci, kjer nie še adne »slot machine«, jih je kar šest iz Benečije (Dreka, Garmak, Sriednje, Tipana, Bardo) in Kanalske doline (Naborjet-Ovčja vas). Nekateri lokalni administratorji so zelo zaskarbljeni. Poviedali so nam, de je tudi par nas dobro število bounih za igro, ki plačo al' penzijon zapravijo za igre al' v igralnicah in takuo vederbajo suoje življenje in življenje svojih domačih. – beri na 5. strani –
B
”
V mriežo se je ujelo puno Benečanu Šindiki zaskarbljeni
SOTTO LA LENTE
Appello di Giuseppe Firmino Marinig ai sindaci per l’Unione territoriale intercomunale della Slavia
«Non perdete la storica occasione!» i fronte alla riforma degli enti locali per una gestione più razionale delle autonomie che la maggioranza della regione Friuli Venezia Giulia sta da mesi affrontando sia con l’abolizione delle province che con l’istituzione delle Unioni territoriali intercomunali (UTI), gran parte degli amministratori delle Valli del Natisone e delle Prealpi Giulie sta vivendo una situazione politica e progettuale, che dire comatosa è un eufemismo, sia per lo storico pregiudizio riferito a quanto sa di sloveno, sia per la scarsa conoscenza della realtà sovra comunale nella quale verranno a trovarsi con l’istituzione di un’unica
D
e grande unione dei comuni da Drenchia a Manzano, sia per la mancanza di coraggio politico nella doverosa richiesta e pretesa di quei diritti civili ed umani da sempre riconosciuti dalla Costituzione italiana e, in particolare nel corso degli anni più recenti, confermati da leggi nazionali, regionali e dalle direttive europee in materia di rispetto e tutela delle comunità linguistiche nell’ambito della regione autonoma Friuli-Venezia Giulia. L’istituzione delle Unioni territoriali è legge da circa tre mesi e l’amministrazione regionale ha già ridisegnato la mappa ed i confini delle 17 unioni previste. La stessa legge,
tuttavia, dà l’opportunità ai comuni di chiedere modifiche e proporre suggerimenti entro 60 giorni dalla pubblicazione della deliberazione
giuntale. Poche, probabilmente, saranno le richieste che verranno accolte viste l’indisponibilità a modifiche più volte annunciata dai rappresentanti dell’esecutivo. C’è stata, però, un’apertura significativa rispetto alla prima stesura del disegno di legge, inserita all’art. 4 della legge n.26/2014 che riguarda esclusivamente i comuni elencati all’art. 4 della legge n.38/2001 in cui si riconosce la presenza di una comunità linguistica diversa, storicamente insediata nei comuni posti lungo l’intera fascia di confine con la Slovenia. Giuseppe F. Marinig
(segue a pag. 6)
2
versko življenje
stran
28. februarja 2015
dom
KONZISTORIJ Papež Frančišek je 14. februarja umestil dvajset novih kardinalov in jih nagovoril Zgodovina Zgodovina -- kultura kultura
Msgr. Franc Šuštar ljubljanski pomožni škof
Ljubezen vse prenaša, vse Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo veruje, vse upa, vse prestane
V Sveti oče je imenoval msgr. Franca Šuštarja, dosedanjega rektorja Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, za pomožnega škofa škofije Ljubljana v Sloveniji, ter mu dodelil naslovni sedež Ressiane. Msgr. Franc Šuštar je bil rojen 27. aprila 1959 v Ljubljani. Dokončal je filozofskoteološki študij v Ljubljani ter v Rimu, kot gojenec kolegija Germanik - Hungarik. Posvečen je bil 29. junija 1985. Leta 1990 je doktoriral na Papeški univerzi Gregorijani. Leta 1995 je bil imenovan za kaplana Njegove svetosti in leta 2005 za kanonika ljubljanskega metropolitanskega kapitlja. Po posvečenju je imel sledeče službe: kaplan v župniji Ljubljana Moste (19901991); rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani (1991-1999); župnik župnije Grosuplje in dva mandata dekan (19972005); župnik stolnice sv. Nikolaja (20052007). Od leta 2007 je bil ponovno rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Poleg tega je član duhovniškega sveta, kolegija svetovalcev, pastoralnega sveta, komisije za imenovanja in osebne spremembe ter arhidiakon III. arhidiakonata. »Dogodek imenovanja za pomožnega škofa v naši ljubljanski nadškofiji je zame izziv za vero, za zaupanje, za ponižnost, pa tudi za ljubezen. Zato se želim zahvaljevati in se tudi priporočati s prošnjo za molitev in vsestransko pomoč,« je izjavil msgr. Šuštar. Škofovsko posvečenje bo prejel 15. marca ob 15. uri v ljubljanski stolnici.
Giovani in preghiera verso la Pasqua La preghiera è una dimensione fondamentale della vita del cristiano, fin dalla giovane età. È per questo che l’Ufficio di pastorale giovanile dell’Arcidiocesi di Udine propone sempre nuovi itinerari e strumenti per favorire un contatto quotidiano, feriale, con il Signore. Lo strumento realizzato in occasione della Quaresima 2015 è il sussidio di preghiera chiamato «L’amore dona la vita», che fa il pari con il precedente «L’amore prende vita» del tempo di Avvento. L’amore, infatti, è il motivo di ogni azione di Gesù e, di conseguenza, ogni azione dei cristiani. Siamo chiamati all'amore! Come il precedente sussidio del tempo di Avvento, anche il libretto quaresimale è realizzato in modo collaborativo tra diverse parrocchie e realtà ecclesiali della nostra Arcidiocesi. Alla stesura del sussidio hanno partecipato, infatti, una trentina di gruppi giovanili parrocchiali, alcuni gruppi scout, una comunità religiosa e i seminaristi. Questa iniziativa permette, quindi, di porre un ulteriore tassello per la costruzione della bellissima «rete» di contatti e di relazioni tra le diverse realtà parrocchiali diocesane. I sussidi per la preghiera sono prenotabili on-line all’indirizzo www.pgudine.it; si possono poi ritirare direttamente presso l’Ufficio di Pastorale Giovanile negli orari d’ufficio.
R. V.
vatikanski baziliki je 14. februarja potekal redni javni konzistorij, med katerim je papež Frančišek umestil dvajset novih kardinalov. Kardinalskemu zboru se je tako pridružilo petnajst kardinalov volivcev in pet kardinalov nevolivcev. Navzoči so bili vsi, razen kolumbijskega kardinala, ki ni prišel zaradi starosti, ima namreč 96 let. Papež Frančišek je med nagovorom najprej izpostavil, da »kardinalstvo zagotovo je dostojanstvo, ni pa čast«. Na to kaže že sama beseda »kardinal«, ki ne pomeni nek dodatek ali okras, ampak »temelj, oporno točko in osnovno gibalo za življenje skupnosti«. Kardinali so torej temelj in so utemeljeni, postavljeni v rimsko Cerkev. Sicer pa se je sveti oče oprl na prvo pismo apostola Pavla Korinčanom, ki se je bralo med konzistorijem, in njegovo »hvalnico ljubezni« postavil za vodilno nit kardinalske službe. Pavel najprej pravi, da je ljubezen »velikodušna« in »dobrotljiva«. Koliko bolj se poveča odgovornost v službi Cerkvi, toliko bolj se mora povečati srce, se razširiti po meri Kristusovega srca. Velikodušnost je po papeževih besedah sinonim za katolištvo: pomeni znati ljubiti brez meja. »Ljubiti to, kar je veliko, ne da bi zanemarili to, kar je majhno. Ljubiti male stvari na obzorju velikih … Znati ljubiti z
dobrotljivimi gestami. Dobrotljivost je trden in stalen namen, da bomo imeli radi vedno in vse, tudi tiste, ki nas nimajo radi.« Ljubezen »ni nevoščljiva«, »se ne ponaša«, in »se ne napihuje«, nadaljuje apostol Pavel. To je zares čudež ljubezni, je dejal papež, kajti ljudje smo nagnjeni k nevoščljivosti in ponosu. Na to skušnjavo niso imuna niti cerkvena dostojanstva. A ravno zato lahko še toliko bolj izstopa božja moč ljubezni, ki spreminja srce, tako da nisi več ti, ki živiš, ampak Kristus živi v tebi. »Jezus je ves ljubezen,« je dodal Frančišek. Ljubezen »ni brezobzirna« in »ne išče svojega«, nadaljuje Pavel. Po Frančiškovih besedah to pomeni, da kdor živi v ljubezni, ni osrediščen nase. Kdor je samo-osrediščen, temu neizogibno manjka spoštovanje, česar se pogosto niti ne zaveda, kajti »spoštovanje« pomeni upoštevati drugega, njegovo dostojanstvo, njegove pogoje, njegove potrebe. Kdor je samo-osrediščen neizogibno išče svoj interes, ki je lahko prekrit s plemenitimi prevlekami. »Ljubezen pa te razsredišči in te postavi v resnično središče, ki je samo Kristus.« Ljubezen »se ne da razdražiti« in »ne misli hudega«. Ljubezen nas osvobaja nevarnosti, da bi impulzivno reagirali, povedali in storili napačne svari, je pojasnil papež. Predvsem pa nas osvobaja smrtne nevarnosti
”
Program duhovnega in pastoralnega življenja
Konzistorija se je udeležil tudi zaslušni papež Benedikt XVI.
vzdrževanja jeze, ki se kuha znotraj, ki te vodi v spominjanje vsega hudega, ki si ga prejel. To po Frančiškovih besedah ni sprejemljivo za moža Cerkve. Apostol Pavel nadaljuje, da se ljubezen »ne veseli krivice, veseli pa se resnice«. Kdor je v Cerkvi poklican v vodstveno službo, mora imeti močan čut za pravičnost, tako da bo tudi vsaka nesprejemljiva krivica lahko koristila njemu in Cerkvi, je dodal papež. Obenem pa se veseli resnice. »Božji človek je nekdo, ki je očaran nad resnico in ki jo v polnosti najde v besedi in mesu Jezusa Kristusa. On je neizčrpen vir našega veselja.« In kot zadnje, ljubezen »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane«. Te štiri besede so »program duhov-
nega in pastoralnega življenja«, je zatrdil Frančišek. Kristusova ljubezen, zlita v naša srca po Svetem Duhu nam omogoča, da živimo in smo osebe, ki zmorejo vedno odpuščati, vzbujati zaupanje, ker so polne vere v Boga; zmožne vedno širiti upanje, ker so polne upanja v Boga; osebe, ki znajo potrpežljivo prenašati vsako situacijo in vsakega brata in sestro v združenosti z Jezusom, ki je z ljubeznijo prenašal težo naših grehov. »Bog je ljubezen«, je sklenil nagovor papež Frančišek. Bog vse to uresničuje, če smo poslušni delovanju Svetega Duha. Takšni morajo biti kardinali: utemeljeni in poslušni. Bolj bodo utemeljeni v Cerkvi, ki je v Rimu, bolj bodo postali poslušni Duhu, da bo ljubezen lahko dala obliko in smisel vsemu, kar počnejo.
IL MESSAGGIO QUARESIMALE alla Chiesa Udinese dell’arcivescovo mons. Andrea Bruno Mazzocπato
Cuore duro peccato più pericoloso No all’indifferenza verso Dio e verso il fratello che soffre
C
on la benedizione e l’imposizione delle ceneri, mercoledì 18 febbraio, le comunità cristiane hanno dato inizio ai 40 giorni della Quaresima, tempo forte dell’anno liturgico in preparazione alla Pasqua. L’arcivescovo mons. Andrea Bruno Mazzocato ha consegnato alla Chiesa Udinese il messaggio intitolato «Passandogli accanto lo vide e ne ebbe compassione» (Lc 10,33), nel quale indica come vivere la Quaresima in questo anno pastorale dedicato alla riscoperta della virtù cristiana della Carità. Innanzi tutto mons. Mazzocato sprona a «compiere qualche passo in avanti nella nostra capacità di amare», esortando in particolare a vincere quella «durezza del cuore» che in «tutta la sacra scrittura è considerata la situazione di peccato più pericolosa…» e «il segno che il cuore si è indurito nell’egoismo è proprio l’atteggiamento dell’indifferenza verso
Dio e verso il fratello che soffre». «L’indifferenza – continua l’arcivescovo – è come una corazza refrattaria dentro la quale chiudiamo il cuore per non essere disturbati da Dio e dai bisogni del prossimo». E quelle situazioni di indifferenza che sono nella nostra società mons. Mazzocato le indica chiaramente. Così scrive: «Nelle vicende, purtroppo frequenti, di separazioni matrimoniali ho dovuto constatare atteggiamenti tristi di indifferenza verso i figli. Questo atteggiamento cresce
nei confronti di nuove creature che vengono, in vari modi, eliminate fin dal concepimento perché indesiderate; sta diventando una prassi quasi di routine mentre la tragedia resta nel cuore della madre. Ho toccato con mano durezze di cuore tra familiari e tra parenti per questioni economiche e per la divisione di beni fino al punto che il fratello di sangue diventa un avversario. Continua per molte persone e famiglie un periodo duro per mancanza di lavoro e conseguenti ristrettezze economiche. Tante volte mi chiedo se non stiamo a guardare le loro preoccupazioni e sofferenze con un atteggiamento di indifferenza come se non fosse tanto grave la situazione». Da qui un invito forte a ogni cristiano e alle comunità parrocchiali di prendersi un preciso impegno quaresimale e dunque «approfittare di questo tempo penitenziale per farsi un serio esame di coscienza sull’atteggiamento egoistico dell’indifferenza». «Teniamo conto però – ammonisce mons. Mazzocato – che con le sole nostre sole forze non riusciremo a rompere la crosta della durezza del cuore. Può scuoterci solo la Parola di Dio letta e meditata in preghiera e nel silenzio interiore».
2. POSTNA NEDIEJA
Tele je muoj Sin, njegà poslušajte Evangelij po Marku (9,2-10)
Š
est dni potlé, je Jezus vzeu Petra, Jakoba an Janeza ter jih peju proč na visoko goro; tam se je pred njimi spremeniu. Njegà oblačila so se zasvetila popunama biela kakor snieg; takuo na zna beliti nobedan belivac na zemlji. Prikazu se jim je Elija z Mojzesom an oba sta se z Jezusom poguarjala. Oglasiu pa se je Peter an Jezusu reku: »Učenik, dobrò je, da smo tle; nardimo tri šotore; tebé adnegà, Mojzesu adnegà an Eliju adnegà.« Nie namreč viedu, kaj bi reku, zatuo ki so bili vsi zlò prestrašeni. An narediu se je oblak ter jih obsenču, iz oblaka pa je paršul glas: »Tele je moj ljubljeni Sin, njegà poslušajte!« Kàr so se hitro potlé pogledali okuole sebé, nieso videli nobednega čene Jezusa samega. Kàr so šli z gore, jim je zapoviedu, naj nobednemu na pravijo, kaj so videli, dokjer Sin človieku na vstane od martvih. An tuole naročilo so daržali zasè an so se med sabo vpraševali, kaj bi pomenilo: vstati od mrtvih.
dom
28. februarja 2015
TESTIMONIANZE
zgodovina - kultura
stran
3
Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura
A cent’anni dall’inizio della Prima guerra mondiale nelle valli e sulle montagne della Slavia. Il diario di don A. Cuffolo
Ogni mattina saltoin dalla finestra Proglobimo Proglobimo premislimo in premislimo per celebrare la Santa Messa Per rancio pasta dura e pane secco, «la ricompensa della Patria per coloro che sono pronti… a morire per lei» Giorgio Banchig
D
i fronte al divieto da parte dell’ufficiale di picchetto di concedere un permesso per andare a celebrare la terza santa messa in una chiesa di Sacile, i novelli sacerdoti, don Antonio Cuffolo, don Antonio Mizza, don Giovanni Della Pietra e don Luigi Sambuco, decisero di… arrangiarsi. Ecco come. Dopo un breve consiglio di guerra abbiamo stabilito di cercar di scavalcare l’altissimo muro di cinta per andare a celebrare in qualche chiesa. Impresa arditissima perché non si poté trovare scale, corde od altri attrezzi. La sorveglianza era minima perché i muri di cinta [erano] alti e nissuno poteva temere che si potesse scavalcare. Dopo molto discutere, dopo prove e riprove, finalmente coll’aiuto di complici, laici, che pure agognavano alla libertà, don Della Pietra, il più alto di noi ma anche il più ardito, montato sulle spalle di altri è riuscito a raggiungere la sommità del muro e, stando a cavalcioni dello stesso, ha aiutato a tirare su anche noi, poi il pericoloso salto giù, sull’attigua stradicciola coll’inevitabile ruzzolone. Ci siamo aiutati l’un l’altro a rialzarci, a ripulirci dalla polvere e, nonostante le ammaccature e graffiature, ci siamo diretti verso il Duomo che ci veniva indicato dall’altissimo campanile, felici di poter respirare aria libera e di poter celebrare la nostra terza santa messa. Ci sentivamo estremamente felici. Abbiamo incon-
Nella foto: soldati consumano il «rancio».
trato anche un paio delle numerose «ronde» che rastrellavano giorno e notte per la città eventuali evasori (!), ma non ci siamo preoccupati perché, per fortuna, eravamo ancora «in borghese» ed i pettoruti «sottogola» non potevano supporre che fossimo militari evasi. In sacrestia abbiamo trovato il cappellano don Renato Sabadini, che aveva detto la prima messa l’anno prima, nostro conoscente ed amico. Ci accolse cordialmente, mise a nostra disposizione altari ed occorrenze e dopo messa ci condusse in canonica per la colazione. Abbiamo fatto conoscenza con l’altro cooperatore, don Camillo Di Gaspero, e coll’arciprete mons. Moroelli. Ci sembrava di essere di casa in questa isola della nostra Arcidiocesi. In effetti la parrocchia di Sacile era allora una ‘enclave’ dell’arcidiocesi di Udine nel Friuli occidentale fino al 1926 quando con un decreto di papa Pio XI fu unita alla diocesi di Ceneda (Vittorio Veneto). Nel 1914 a reggere la parrocchia erano quindi sacerdoti friulani, tra i quali il cappellano don Camillo Di Gaspero, che in seguito fu per lunghi anni arciprete di Tarcento.
Ritorno in caserma Celebrata la terza santa messa si pose il problema del ritorno in caserma. «Impresa più difficile», commenta don Cuffolo proseguendo il suo coinvolgente racconto. Dopo aver fatto una fugace visita alla città, abbiamo fatto il giro della caserma studiando la situazione. Quasi impossibile rientrare scavalcando le mura perché, oltre alle difficoltà fisiche, si sarebbe corsi il rischio di essere sorpresi sul fatto dalle «ronde» durante le lunghe operazioni di scavalco ed anche riuscendoci si sarebbe forse caduti in bocca al lupo saltando nel cortile, che non potevamo controllare. Abbiamo gironzolato a lungo davanti all’ingresso per studiare la situazione. Grande affluenza di nuovi mobilitati che venivano controllati e… «presi in forza» alla porta; grande confusione. Ci siamo intrufolati fra di loro per trovare il modo di sgattaiolare alla spicciolata nel cortile in qualche momento di distrazione o di confusione dei soldati di guardia. «Cosa fate qui voi mascalzoni, pretacci ecc., porco… puttana…», urlò contro di noi quel gentilissimo tenentino di guardia del mattino che
ci aveva addocchiati. «Signor tenente, siamo venuti a salutare i nostri compaesani», rispondo con voce sicura io. «Via, via di qui pretacci» e giù una serqua delle immancabili bestemmie e scurrilità. Non ce lo siamo fatti dire due volte e, ridendo a crepapelle, abbiamo raggiunto il cortile sani e salvi! Il rancio Veramente non avevamo fame perché ci eravamo «arrangiati» in città e in tasca c’avevamo anche del pane, ma oggi il rancio era in un certo qual modo obbligatorio. Gli ufficiali erano riusciti a mettere un po’ di ordine, spinti dagli affamati che protestavano e minacciavano di mettersi a rapporto col comandante del distretto. Un’ora prima adunata, poi file di qua e file di là, squadre di qua, squadre di là, corse e battere di tacchi di caporali che ne prendevano possesso e cura. Urla di sergenti meridionali che minacciavano di «schiaffar dentro» i caporali che non capivano gli ordini. Distribuzione di gavette nuove, fiammanti, con cucchiai a manico piegato. Per abbreviare l’aspettativa del grande avvenimento, tutti si credevano in dovere
di battere a tamburo la gavetta col cucchiaio. Un fracasso indiavolato, urla di sergenti ecc. Finalmente due robusti cuochi, che non s’erano lavati dacché facevano il grasso servizio di cuochi, coperti da grembiuloni spalmati e bisunti da grassi, conserve ecc. portano fuori una mastodontica marmitta. Le file, a due a due, sembravano una stella coi raggi. A due a due, or da una or dall’altra [i soldati] si staccavano dalla fila, s’avvicinavano alla marmitta con solennità come i fedeli quando vanno alla comunione. I cuochi con una casseruola rovesciavano, battendo sopra la gavetta perché si distaccasse, della pasta grande come le suole dei tacchi delle scarpe: 30-40 pezzi per ciascuno, pasta semicruda ed abbondantemente condita con conserva di pomidoro. Non per nulla, quando vai alla visita, non ti fanno abile se ti mancano i denti essenziali. Non si tornava alla fila, ma si passava davanti alla porta del magazzino per ricevere una pagnotta vecchia, secca e sporca e poi ognuno si arrangiava a cercarsi una zolla erbosa, un sasso per poter sedersi ed arrangiare quel ben di Dio, unica ricompensa della Patria per coloro che sono pronti… a morire per lei. Alla sera eravamo riusciti a rapinare un po’ di paglia, tanto da non dover sdraiarci proprio sulla nuda terra. Le circostanze ci avevano svegliati e resi arditi tanto che avevamo deciso di alleviarci quella vita da galera collo scappare fuori ogni mattina a celebrare la santa messa. Avevamo ispezionato tutti i cantoni della caserma, tutti i cortili per trovare il punto debole e siamo riusciti a trovarlo. La mattina dopo, molto per tempo e senza tante pericolose acrobazie, siamo saltati giù dalla finestra e poi, fatte le nostre cose, per «eandem viam» [per la stessa strada] ci siamo arrampicati e saliti al primo piano. In mano a Della Pietra per organizzare simili imprese, anche se il colossale ma timidissimo don Sambuco doveva essere spinto colle pedate di Della Pietra. (4. continua)
RAZISKAVA Benečani so ohranili avtonomijo v sodni upravi do XX. stoletja
Občinski sodniki so sodili majhne prestopke
T
a raziskava, ki jo je napisal mons. Valentin Birtič, se je pojavila v Domu aprila leta 1982. Valentin Birtič je veliko raziskoval življenje naših prednikov v Benečiji. Kot je znano, so do začetka XIX. naši predniki imeli veliko avtonomijo v sodni upravi. To avtonomijo so na nek način ohranili do XX. stoletja. Ker so bili na videnskim ali na čedajskim sodišču sodnijske razprave zelo drage, so Benečani skušali rešiti majhne postopke v okviru vasi. V vsaki občini so zbrali pametnega človeka, ki je imel funkcijo občinskega sodnika. Tožbe so se redno vršile zadnji petek v mesecu. Tudi g. Birtič je bil enkrat na eni takih sodb, kjer so sodili neko deklico zaradi slabega obnašanja. V vsaki občini so zbrali pametne-
ga, poštenega in modrega moža, ki je imel funkcijo občinskega sodnika (it. »Giudice conciliatore«). Imel je nalogo soditi majhne prestopke naših ljudi, na pr. žalitve, obrekovanja, majhne poškodbe, kraje itd. To umazano blago so skušali najprej ljudje oprati kar doma, na občinskem sodišču, tudi za to, ker so bile te sodnijske razprave zelo poceni in niso požrle cela premoženja, kar se je pogosto dogajalo po čedajskih in videnskih sodiščih. Preden je naš Benečan stopil pred občinskim sodnikom, je iskal pravico po neposredni poti s tem, da je poslal na hišo obtoženca zaupnega moža, poroka. Če ta posredovalec ni dosegel zaželene odškodnine je stopil odškodovanec pred občinski zbor, je pojasnil vse okoliščine tistega spora in tako sprožil sodnijski po-
stopek. Take tožbe so se redno vršile zadnji petek v mescu. Ne vem, zakaj so izbrali ta datum, morebiti zaradi spomina na tisti Veliki petek, ko so Kristusa sodili, da bi ne priče krivo prisegale kot takratne judovske priče pred Poncijem Pilatom. Ko se je tožba sprožila, je moral občinski uslužbenec pismeno obvestiti obtoženca in priče ter naznaniti dan in uro sodnijske obravnave. Ta novica se he hitro razglasila po majhnih vaseh beneških občin, ker so se ljudje zelo zanimali za take spore in prepire. Ob določeni uri se je zbralo na občinskem sodišču veliko poslušalcev, bodisi iz radovednosti, bodisi iz solidarnosti do ene ali druge stranke. Po gorskih občinah so se take obravnave odvijale, vršile v domačem slovenskem jeziku. Na teh razpravah se
ni govorilo samo o prestopku, ki je sprožil tožbo, ampak je vsaka stranka skušala očrniti na vse mogoče načine nasprotnika ter ga prikazati v najbolj negativni luči. Obujanje teh spominov je posebno veselilo in zanimalo poslušalce, ki so na tak način spoznali podrobno biografijo obeh nasprotnikov. Za glavnima igralcema so prišle na vrsto priče, ki so s svojimi nastopi odločilno vplivale na samo sodbo. Občinski sodnik je nato, v imenu Postave, obsodil obtoženca ali ga razvezal vsake krivde navadno po principih ljudske modrosti. Tudi jaz sem imel priložnost prisostvovati taki razpravi in poslušati eno takih sodb. Sodili so neko deklino zaradi slabega obnašanja. Domačini so jo bili zasačili v nočnih urah skupaj z nekimi financarji, ki so jo
bili zapeljali. Seveda očividci niso držali jezikov za zobmi in so širili po vaseh take pikantne dogodivščine tudi z dobrim namenom, da bi ne šle tudi druge dekline po takih krivih poteh. Mati omenjene dekline se je vsa razžaljena zagnala proti sosedi češ, da ta obrekuje njeno hčerko in je šla iskat zadoščenja na občinsko sodišče. Sodnik je po dolgi in mučni razpravi izrekel tedaj to »Salomonsko« sodbo: »Deklina se ne sme oddaljiti od hiše po zvonjenju Zdrave Marije. Ženska pa naj ima usta zaprta in naj ne širi takih novic, ki lahko razžalijo bližnjega.« S takimi kompromisnimi rešitvami je takratni občinski sodnik navadno iskal pot do resnice in skušal na nek način zadovoljiti obe stranki, ne da bi pri tem trpela pravica sama. Sk. Sl.
4
poglobimo in premislimo
stran
l’Opinione di
28. februarja 2015
dom
0B Zgodovina 70-LETNICI konca druge svetovne vojne in 100-letnici začetka prve Zgodovina - kultura - kultura
Riccardo Ruttar
Očiščenje spomina je dejanje poguma
Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo Quali interlocutori
per gli sloveni d’Italia?
hissà perché mi sono capitati insieme sul tavolo un articolo del «Primorski dnevnik» e uno ben più articolato a firma di Ferruccio Clavora, direttore de «la Voce del Friuli Orientale». Sotto le belle frasi, i begli intenti, gli auspici e le visioni prospettiche di futuri da costruire, ho notato un certo filo che lega tra loro i due articoli. E forse non è un caso, questo filo, se si considera che il pezzo del Primorski riporta un comunicato sull’incontro con i vertici regionali di Forza Italia dell’Unione culturale economica slovena-Skgz, l’organizzazione della quale lo stesso Clavora fu a lungo segretario politico per la provincia di Udine a cavallo tra gli anni Settanta e Ottanta, ai tempi della Jugoslavia comunista. Sarà anche una semplice coincidenza, ma noto una, per me pericolosa, affinità di intenti tra quanto appare nel comunicato Skgz e nell’editoriale del foglio valligiano. Per carità, non sono contro il dialogo, e non posso non apprezzare che la Skgz «si adoprerà per la riduzione delle tensioni; che lo farà col dialogo evitando dannose negatività emozionali per il bene di tutta la comunità». È che dall’altra parte, nel quartetto di esponenti forzisti incontrati dall’Skgz c’è il consigliere regionale Roberto Novelli, da molti anni campione delle iniziative contro la minoranza slovena, tanto da mettere dubbio la sua reale presenza in provincia di Udine. Basti ricordare le sue continue richieste di abbassare i contributi, la querela contro mons. Marino Qualizza, o le recenti interrogazioni contro la Planinska družina Benečije e il sindaco di Stregna. Di conseguenza mi turba assai, che ora una delle due organizzazioni di riferimento della minoranza slovena lo abbia per interlocutore. Clavora, dell’articolo della «Voce», esprime anch’esso apertura al dialogo, alla collaborazione. Infatti «Affermate e chiaramente esplicitate le rispettive posizioni – da una parte la componente della comunità che si riconosce nella nazione slovena e dall’altra quella che ritiene di essere una comunità che parla una lingua propria (“po slovensko”, “po našin”, po “nediško”) diversa e distinta dallo sloveno (“slovenščina”) della vicina Repubblica, e riconoscendo a ciascuna di esse piena legittimità e parità di diritti potranno essere create le condizioni per una positiva interazione tra le due espressioni linguistiche ed opzioni identitarie». Queste condizioni per un dialogo costruttivo che senso hanno? Sono un’offesa al buon senso, alla razionalità e alla verità. Una vita abbiamo lottato per affermare il sacrosanto diritto a essere quello che siamo: sloveni. Chiedo, allora, in primis alla Skgz, se la comunità slovena debba dialogare con chi detta condizioni, basando e condizionando il tutto su presupposti ideologicamente fuorvianti. Con chi, snobbando provocatoriamente, scientemente, solide basi e studi scientifici di linguisti e glottologi, fa delle affermazioni prive di senso linguistico, culturale, storico e quant’altro. È con questa gente che vogliamo progettare il nostro futuro? Con questa gente eliminare negatività emozionali? Qui non si tratta di emozioni o opinioni, si tratta di falsità mantenute in vita ad arte, per fini che nulla possono avere con il tanto sbandierato sviluppo, con la crescita e la salvaguardia di non si sa quale identità. Si può dar corda ai mistificatori, che sparano dubbi sull’identità di cittadini italiani, come tutti noi valligiani siamo dalla nascita, presentandoci come avversari e «traditori della patria»? Siamo cittadini italiani, «sloveni» per diritto costituzionale. E che lascino in pace la Slovenia e la smettano di equivocare con termini come nazionalità e identità.
C
O
Anton Jamnik*
čiščenje spomina je dejanje poguma, ponižnosti in svobode. (prim. Incarnationis mysterium) Če je leto 2014 na svetovni ravni močno zaznamovala 100. obletnica začetka prve svetovne vojne, bo leto 2015 gotovo 70. obletnica konca druge svetovne vojne, te neizprosne morije, sovraštva in nasilja ter mučeništva mnogih nedolžnih žrtev med vojno in še posebej po njej. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: »Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!« Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda vedeti moramo, da je osnovno sporočilo Jezusovih besed in dejanj medsebojno odpuščanje, nikoli pa ni zahteval, naj pozabljamo. K »očiščenju spomina, ki je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja […] in je dejanje poguma in ponižnosti, ter prispeva k resnični poti sprave,« nas vabi tudi bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (Spomin in sprava, 29. novembra 1998). Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in nepripravljenost odpustiti ali prositi za odpuščanje človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Največja škoda, ki jo nekomu more povzročiti slabo dejanje, žalitev druge osebe, je okrnitev svobode tega človeka, da bi bil to, kar bi rad bil. Osnovna težava je, da človek, ki mu je bila povzročena krivica, še naprej živi kot suženj tistega, ki mu je storil krivico, ker ni pripravljen odpustiti, ker živi v »krču« žrtve, ker goji slabe misli ali celo sovraštvo do krivičnika. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej
Italijanska propagandistična razglednica o drugi svetovni vojni.
nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje. Postaja razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepušča notranjim vzgibom. Ko nekdo
”
Človek, ki sovraži, je suženj tistega, ki mu je storil krivico
sovraži bližnje, ki so mu povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogoča, da so gospodarji in zapovedovalci nad njegovim življenjem. Človek, ki sovraži, je suženj tistega, ki mu je storil krivico, je od njega odvisen in popolnoma določa vse njegovo ravnanje ter postaja vse bolj to, kar v resnici noče biti. Veličina, duhovna moč in svoboda človeka je torej v tem, da zna odpuščati, ker v iskrenem srečanju s seboj, za kar je potrebna velika mera ponižnosti, vedno bolj spoznava, kako je tudi sam potreben odpuščanja. Nič se ne bo spremenilo, če se bomo neprestano jezili na neke potencialne sovražnike nekje od »zunaj«. Prvi korak naj bi naredili pri sebi, potem v naših občestvih, skupnostih in živeli evangeljsko krščanstvo, ki prinaša upanje, radost in pogum. V času, v katerem živimo, so tako zelo pomembne vrline: razumnost, sprejemanje odgovornosti ter pogum za odločanje. Prav v tem se kaže človekova svoboda. Naj bo postni čas, čas milosti, spreobrnjenja in sprave, ki je največji dar Božje Ljubezni. *ljubljanski pomožni škof
L’UNIONE EUROPEA alle prese con la guerra in Ucraina, la crisi greca e i flussi migratori, deve impegnarsi a costruire ponti e non muri
Guai arrendersi alla nuova «cortina di ferro»
E
siste una nuova «cortina di ferro» in Europa che, come quella tragicamente nota del passato e rimossa dalla storia nel 1989, taglia in due il continente. Una divisione non sempre netta ma non meno profonda, spesso luttuosa, comunque diversa dal passato. La linea di demarcazione di un tempo si frapponeva tra Europa dell’est e dell’ovest, fra le democrazie di stampo occidentale e i regimi comunisti, le prime sotto l’ombrello protettivo degli americani, i secondi accodati alle direttive dell’Unione sovietica. Oggi la nuova «cortina» passa dall’Ucraina alla Grecia e sfocia nel Mediterraneo, marcando un confine tutt’altro che nitido tra guerra e pace, tra economie solide e altre sul filo del default, fra l’Europa dell’integrazione comunitaria e i Paesi che, in Asia e Africa, di fatto non hanno mai imboccato la via dello sviluppo e oggi sono preda di povertà, conflitti e migrazioni di massa. La nuova impalpabile muraglia si
scorge nelle pieghe dei negoziati di Minsk, dove Ucraina, Russia, Francia e Germania (le ultime due potenze europee, che si sono autoassegnate il diritto di parlare a nome dei 28 Stati dell’Ue) hanno cercato una via d’uscita accettabile per porre fine alla guerra che da mesi e mesi si combatte nelle regioni orientali ucraine, sulle quali Mosca intende mettere le mani. La tregua abbozzata nella notte fra l’11 e il 12 febbraio richiede ora nuove trattative di pace. La «cortina» si scorge anche in Eurolandia: con la Grecia costretta a fare i conti con una situazione finanziaria, sociale e occupazionale disperata, la necessità di ottenere altri fondi dalle casse dell’Ue, della Bce e del Fondo monetario internazionale, ma costretta, per ragioni di politica interna, a fingere sicurezza. Così da irritare gli stessi Paesi che finora, nel bene e nel male, hanno consentito ad Atene di tirare avanti, nella speranza di riprendere fiato per far ripartire l’economia e rimettere in moto il sistema-paese.
E come non vedere, nuovamente, quella «cortina» che, attraverso il Mediterraneo, segna la distanza tra l’Europa da una parte e i Paesi del nord Africa, del medio Oriente e dell’Asia interna dall’altra? Le migrazioni massive che giungono sulle spiagge italiane e maltesi, che premono alle frontiere della Spagna e della stessa Grecia, sono la testimonianza di un mondo globale, interdipendente, con fenomeni demografici, economici, culturali che non hanno trovato una corrispondente capacità regolativa nelle istituzioni, siano esse nazionali, regionali o internazionali. Così che l’Ucraina e la Russia proseguono un conflitto strisciante nonostante gli appelli del mondo; la Grecia, col volto spavaldo di Tsipras, pur bluffando invoca aiuto e nessuno tende la mano senza la certezza di nuovi impegni; e i Paesi mediterranei dell’Europa continuano ad accogliere profughi e disperati (quando non sono costretti a ripescarne i corpi in mare) senza che gli altri Stati del Vecchio
continente vengano loro incontro. In questa lettura forse cupa della realtà, in verità non mancano i tentativi di trovare delle soluzioni sagge e concrete; non mancano gli attori
in campo per ricostruire la pace in Ucraina, per ridare speranze al popolo greco, per aiutare i Paesi europei più esposti verso le «frontiere esterne» dell’Ue. Il presidente dell’Eurogruppo, Jeroen Dijsselbloem, ha giustamente affermato: «Serve prima una base comune politica, poi gli esperti potranno lavorare a una soluzione tecnica». Ciò vale sia per la stabilità economica e finanziaria della Grecia, come per la pace nell’est europeo, per una risposta congiunta ai fenomeni migratori e per tutte le altre sfide che l’Europa ha di fronte oggi. La politica, dunque, resta al centro della scena. Con i suoi protagonisti, le sue istituzioni, le sue liturgie, le trattative, le regole, gli accordi (al rialzo) piuttosto che i compromessi (al ribasso). È ancora tempo di credere alla politica. Alla «buona» politica che abbatte muri e vecchie cortine e costruisce nuovi ponti. Gianni Borsa
dom
v ospredju
28. februarja 2015
stran
5
MOLTE LE PERSONE che dilapidano stipendio o pensioneiz allenaših macchinette, nelle lotterie e nelle case da gioco iz našihdolin dolin
Allarme gioco d’azzardo terske terskedoline doline anche nelle valli della Slavia Amministratori locali preoccupati per il fenomeno che spesso diventa dipendenza cronica e crea problemi sociali
T
rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina cazione della coscienza delle persone posoc posoc ˇje ˇje sport sport
J. H.
ra i tredici comuni della provincia di Udine nei quali non sono presenti le «slot machines» quasi la metà sono dell’area nella quale vive la comunità slovena. Si tratta di Drenchia, Grimacco, Stregna, Taipana, Lusevera e Malborghetto-Valbruna. Lo rivela l’ingagine sul gioco d’azzardo delle Caritas diocesane del Friuli Venezia Giulia avviata, anche grazie al finanziamento della federazione regionale delle Banche di credito cooperativo, con la supervisione scientifica dell’Ires FVG, che ha approfondito sia la diffusione dei giochi in regione, sia i comportamenti degli adolescenti. È stata presentata in un convegno a Udine lo scorso 11 febbraio. Il dato, tuttavia, non può essere enfatizzato. Si tratta di piccoli Comuni nei quali è carente anche il numero di esercizi pubblici. E, per giocare, ci si può spostare comodamente nei paesi vicini o fare una capatina nelle case da gioco della vicina Slovenia. Anche nella Slavia, a Resia e in Valcanale si contano molte, troppe
STOLVIZZA
persone dipendenti dal gioco d’azzardo che dilapidano lo stipendio o la pensione alle macchinette e al tavolo verde come pure nelle scommesse, nei giochi a premi (Gratta e vinci, Superenalotto, eccetera), nella sale Bingo, nei giochi on line, creando grossi problemi per se stessi, le proprie famiglie e l’intera società. Se il fruitore delle macchinette mangiasoldi nei bar, come emerge dall’indagine, è «cliente abituale, maschio, fascia d’età compresa tra i 40 e i 60 anni», negli altri esercizi (ricevitorie, tabacchini, edicole, sale Bingo e casinò sloveni) è forte anche la presenza femminile e over sessanta. Alcuni amministratori locali, sem-
pre più preoccupati dei danni sociali provocati dal fenomeno, ci hanno parlato di diversi casi cronici nelle valli della Slavia. Di persone che sperperano tutti i propri mezzi finanziari nel gioco d’azzardo e poi si rivolgono a familiari, parenti, amici, enti assistenziali per poter far fronte alle spese ordinarie del vivere quotidiano, quando non per i farmaci o addirittura per poter consumare pasti regolari. Nell’aprire i lavori del convegno Caritas, intitolato «Gioco d’azzardo, rischio, speranza e illusione», l’arcivescovo di Udine, mons. Andrea Bruno Mazzocato ha sottolineato che «anche di fronte alla tentazione del gioco d’azzardo solo una buona edu-
può far vivere una vita virtuosa». Anche il legislatore cerca di mettere qualche pezza a quella che è una vera e propria emergenza. «La prevenzione è l’obiettivo principale della legge regionale per il Contrasto della dipendenza da gioco d’azzardo, anche con il supporto delle associazioni e degli enti locali», ha ricordato l’assessore regionale alla Salute e alle politiche, Maria Sandra Telesca, intervenendo ai lavori. Lo strumento citato dall’assessore è la legge regionale numero 1 del 2014 «Disposizioni per la prevenzione, il trattamento e il contrasto della dipendenza da gioco d’azzardo, nonché delle problematiche e patologie correlate». Silvana Cremaschi, consigliere regionale e neuropsichiatra infantile, ha osservato che il trattamento e il contrasto della dipendenza da gioco d’azzardo rientrano ormai tra le attività di promozione della salute. «La parola gioco – secondo l’assessore Telesca – aveva in origine tutt’altro significato. Ne abbiamo fatto un uso improprio, creando una specie di mostro». Un mostro potentissimo, generato e tutelato dagli interessi economici. Dall’analisi dei dati quantitativi forniti dall’Agenzia e delle dogane e dei monopoli, si evince che la raccolta effettiva in una anno (novembre 2011-ottobre 2012 il periodo preso in considerazione) in Friuli Venezia Giulia è stata di complessivi 1 miliardo 482 milioni di euro. Cifra stilata per difetto, in quanto non può tenere conto di quanto i cittadini regionali hanno speso nelle case da gioco delle vicine Slovenia e Austria.
Evidenziati i punti di contatto storici, culturali, linguistici e musicali tra Benečija e Val Resia
Storia e cultura che accomunano
M
omento importante per la comunità di Stolvizza, quando sabato 14 febbraio è stata presentata, in occasione della festa di San Valentino, compatrono del paese, la guida storico-artistica della chiesa, intitolata a San Carlo Borromeo, dal titolo «Ta solbaška cirköw ano te svete wuže po nes/La chiesa di Stolvizza ed i canti religiosi in resiano». Durante la presentazione sono intervenuti l’autore, Sandro Quaglia, il parroco, don Gianluca Molinaro, Luigia Negro dell’Associazione «Museo della gente della Val Resia» e Giorgio Banchig, presidente dell’associazione «don Eugenio Blanchini» che ha finanziato la pubblicazione. Assieme ad un’analisi storico-critica degli aspetti dell’arte sacra, il lavoro, realizzato in occasione del restauro della chiesa, si propone di sottolineare il rapporto che lega e ha legato, anche in passato, gli stolvizzani alle loro chiese e ai loro santi. La storia della chiesa è ancora sconosciuta anche a molti abitanti della vallata. Da qui la necessità di ricostruirne le principali vicende inserendole nel quadro storico dell’epoca. Nella parte conclusiva della guida trovano spazio i testi dei canti reli-
Občni zbor Planinske družine Benečije
giosi tradizionali della comunità parrocchiale di Stolvizza ancora in uso e quelli ancora vivi nel ricordo delle persone più anziane. «La guida – scrive nell’introduzione Giorgio Banchig – offre ai Solbaški/Stolvizzani e a tutti i Resiani l’opportunità di riscoprire un pezzo interessante della loro storia, qual è quella religiosa, e un prezioso settore del loro patrimonio culturale rappresentato dai canti sacri che si vuole non solo fissare sulla carta ma riproporre nelle celebrazioni liturgiche e in altre occasioni». Questa opera di ricerca offre anche ai non resiani, in particolare ai componenti della minoranza slovena della nostra Regione e a tutta l’area culturale slovena e friulana, un importante spunto di riflessione, offrendo la possibilità di comprendere i punti di contatto o di differenza con una storia e una cultura che si è voluto, alle volte forzatamente, recidere dal contesto più ampio in cui hanno avuto origine e si sono sviluppati. Esattamente come nelle valli del Natisone – scrive ancora Banchig – gli uomini di Resia avevano «il compito di presidiare ai tempi della Repubblica di Venezia, i sentieri che attraversavano il confine con i domini austriaci, soprattutto per
V saboto 28. februarja ob 19. uri bo v Slovenskem kulturnem domu v Špietru občni zbor Planinske družine Benečije. Po poročilu predsednice Luise Battistig, bojo pogledali finančno stanje društva, vebrali novo vodstvo (ki bo na svoji parvi seji vebralo novega predsednika) in parpravli program za lieto 2015. Pokazali bojo tudi fotografije, ki so jih parpravli planinci, ki so avgusta lani šli na goro Ararat v Turčijo. Ob teli parložnosti parjatelji Planinske družine iz Bovca bojo parnesli v Špietar tudi razstavo pod naslovom »Na skrajnem okranku«, ki bo pokazala, kako se je rodilo in je v lietih rastlo Planinsko društvo iz Bovca. »Občni zbor – je poviedala Domu predsednica Luisa Battistig (na fotografiji zgoraj) – je tudi liepa parložnost za vse nas, de bi bli nomalo kupe in de bi pogledali, kuo so šle naše iniciative v prejšnjim lietu, kuo na primer telovadba, plavanje, korš smučanja in tudi naši izleti.«.
V programu smučanje, plavanje in telovadba 21. februarja se je začeu tečaj plavanja Planinske družine, ki bo šu naprej vsako saboto med 18. in 19. uro v bazenu v Čedade, do 18. obrila. »Tel korš je že duga tradicija Planinske družine in ima velik uspeh, vsako lieto pride vsevič ljudi. Lietos vpisanih je 55-60.« Seviede so tisti, ki se uče plavati in je tudi skupina za prosto plavanje. »Puno otruok je, ki hodijo v dvojezično šuolo. Seviede imamo naše učitelje, ki učijo po slovensko, ampa če je kajšan, ki guori samo po italijansko, si pomagamo med sabo.« Med pobudami Planinske družine je tudi tečaj smučanja, ki je bil lietos od 25. ženarja do 22. febrarja v Podkloštru (Arnoldstein-Koroška). Začel je spet 4. febrarja tečaj telovadbe, ki gre naprej do 29. obrila vsako sredo od 19. do 20. v telovadnici v Špietru.
Puno izletu in prirediteu
Nella foto: la presentazione del libro nella chiesa di Stolvizza.
prevenire il contagio durante le pestilenze. Simile era anche la funzione delle vicinie paesane, cioè delle assemblee dei capifamiglia che si riunivano per amministrare i beni comuni e trattare le questioni che riguardavano la comunità». Ulteriore punto di contatto sono i canti religiosi che si trovano in fondo alla pubblicazione. Le liturgie erano, e sono ancora dove si è conservata la tradizione antica, caratterizzate da un grande patrimonio di canti in lingua o nei dialetti sloveni. Nel patrimonio dei canti riportati va sottolineata la presenza del canto
pasquale Neš Jëžuš je od smyrti wstel (Il nostro Gesù dalla morte è risorto). Si tratta di uno dei più antichi e suggestivi canti religiosi conosciuto in una vasta area linguistica slovena e sorto sula base della sequenza latina Victimae pascali. La sequenza slovena, – fa notare Banchig – dal canto suo analizza più a fondo il racconto evangelico riguardante la Resurrezione. Il testo resiano si differenzia da quello cantato nelle Valli del Natisone nell’ordine di alcune strofe e in lievi sfumature dovute probabilmente alla necessità di far corrispondere parole e melodia».
Poleg tečaju Planinska družina Benečije ima tudi za telo lieto puno iniciativ. Vsako saboto nekateri člani hodijo k slovenski maši v Špietru, pri kateri pojejo. »Za Veliko nuoč – je še poviedala Battistig – puojmo na Hrvaško na otok Brać. Junja bo pa v Gorici srečanje obmejnih planincu.« Seviede bojo tudi pohodi po naših dolinah. Članice Planinske družine se bojo udeležile teka za ženske v Ljubljani. »Parpravli smo miesca luja, ku vsake lieto, pohod s parjatelji Planinskega društva Kobarid na Brenske dolomite.« Avgusta bo pohod na Svete Višarje. Septembra bo gorski praznik in še skupni pohod s planinskim društvom Breginj. Planinska družina Benečije se je lietos vključila v Festival pohodništva, ki je vsake lieto miesca otuberja v Posočju. »Novuost za telo lieto – nam je odkrila Luisa Battistig – je, de otuberja parpravjamo čezmejni Burnjak na Livku.« Novemberja bo še izlet v neznano. Dičemberja bo Miklavžev pohod in na zadnji dan lieta silvestrovanje v koči na Matajuru.
6
iz naših dolin
stran
SAN PIETRO AL NATISONE Tečaj za gobarje bo sred marča v Čenti Gorska skupnost Ter Nadiža in Barda parpravja v Čenti tečaj (korš), de bi se parpravli na izpit (ežam), ki je potrieban za pobieranje gob v deželi Furlaniji Juliski krajni. Tečaj bo imeu 16 ur učenja v dvieh tiednah sred marča, od torka do petka med 20. in 22. uro. Na učenje bojo sparjeli narvič 30 ljudi. Info in vpisovanja po internetu na www. cm-torrenatisonecollio.it al' pa na sedežu Gorske skupnosti v Čenti (tel. 0432 798218) al' v Špietru (tel. 0432 727552).
S Srebrno kapljo na Škofjeloški pasijon Društvo Srebrna kaplja bo v saboto, 28. marča, šlo na izlet v Škofjo Loko, de bi se ogledali znamenito križovo pot (Processio locopolitana). Gre za predstavo Kristusovega tarpljenja po miestu, ki je poznana pod imenam Škofjeloški pasijon. Besedilo je nastalo okuole lieta 1715. Parpravljajo ga vsakih šest liet. Program izleta iz Benečije predvideva odhod iz Špietra (pred kamunam) ob 14. in iz Čedada (pred Mitri) ob 14.10. V Škofji Loki bo ob 18. uri vičerja in ob 20. ogled predstave. Vse kupe košta 49 evru. Vpisovanja sparjemajo do 20. marča na patronatu INAC v Čedadu (tel. 0432 703119). Anticipirati je trieba 20 evru.
28. februarja 2015
dom
sta delineando la convenzione per gli spazi destinati alle organizzazioni slovene izSiiz naših naših dolin dolin
Per il centro della Comunità terske terske doline doline servirebbe un progetto Eu
S
J. B.
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
i sta avviando ad una ponderata soluzione il problema della gestione dei locali della Comunità montana del Torre, Natisone e Collio a San Pietro al Natisone costruiti per accogliere il museo etnografico e finora mai utilizzati. In un recente incontro tra i rappresentanti delle organizzazioni di riferimento della minoranza slovena e dell’ente montano – per questa oltre al commissario Sandro Rocco erano presenti la segretaria Teresa Fiscelli e il funzionario Michele Coren, mentre per la Confederazione delle organizzazioni slovene-SSO e Unione culturale economica slovena-SKGZ hanno partecipato rispettivamente i presidenti regionali, Drago Štoka e Rudi Pavšič, e quelli provinciali, Giorgio Banchig e Luigia Negro – si è convenuto di coinvolgere nella convenzione la Regione e di arrivare quanto prima all’affidamento dei locali ai due enti riconosciuti dalla regione in base ad un progetto di utilizzo della struttura e ad un piano finanziario che assicuri nel tempo una gestione sicura. Il
capacità progettuali, con conoscenze adeguate in vari settori che riguardano la comunità slovena e il territorio, con alte competenze tecniche. Condiviso è l’auspicio che nei nuovi spazi venga implementato e sviluppato il progetto realizzato con lo SMO attraverso contenitori dedicati ad altri settori della vita culturale e sociale del comprensorio. Sono state avanzate idee che riguardano gli usi e le tradizioni locali, il mondo dell’emigrazione, le raccolte iconografiche, le ricerche già effettuate nell’ambito dei progetti Finestra sul mondo slavo e Zbor-zbirk, il monitoraggio e la riproduzione di documenti presenti in archivi locali, regionali ed esteri, l’utilizzo degli spazi per la conoscenza e la divulgazione della lingua e della cultura slovena e per ospitare iniziative e progetti di altre associazioni ed enti locali interessati allo sviluppo culturale, sociale ed economico del territorio. Le idee non mancano, la volontà e le competenze neanche, ma per metterle in moto in questo periodo di vacche magre ci vorrebbe un secondo progetto europeo simile a quello di Jezik/Lingua.
posoc posoc ˇjeˇje sport sport coinvolgimento della Regione nella persona dell’assessore alla Cultura, Gianni Torrenti, e i tempi brevi sono imposti dal prevedibile vuoto istituzionale che si prospetta con la creazione delle Unità territoriali intercomunali che subentreranno ai Comuni e alle Comunità montane nonché all’incertezza su un reale interesse e disponibilità finanziarie del nuovo ente nei confronti dell’utilizzo e della destinazione della struttura. In base alla convenzione già stipulata tra la Comunità montana e le organizzazioni slovene, queste
ultime hanno convenuto di affidare la conduzione del centro culturale all’Istituto per la cultura slovena di San Pietro al Natisone che, forte dell’esperienza nella progettazione e realizzazione del complesso multimediale SMO (Slovensko multimedialno okno – Finestra multimediale slovena), presenta le necessarie credenziali per riempire di contenuti e gestire con altrettanta competenza gli spazi messi a disposizione dalla Comunità montana. Sarà una sfida impegnativa che ancora una volta coinvolgerà persone e organizzazioni con
I SINDACI DELLE VALLI DEL NATISONE all’incontro di Manzano con l’assessore alle Autonomie locali, Paolo Panontin
Unioni territoriali tra ricorsi e ripensamenti
D
elimitazione delle Unioni territoriali intercomunali (Uti) blindata? Giunta regionale refrattaria alle proteste e alle proposte del territorio? Nient’affatto! Basta avere le idee chiare sul progetto da perseguire. L’intenzione di restituire la tessera del Pd da parte di alcuni iscritti di Osoppo, dopo che il Comune è stato inserito nell’Uti della collinare anziché in quella del gemonese, ha tanto allarmato la presidente della Regione (e vicesegretario nazionale dei democratici), Debora Serracchiani, da farla correre nel paese pedemontano ad ascoltare la base. Niente del genere è successo, purtroppo, nella Slavia. Gli amministratori locali sembrano rassegnati ad accettare la decisione calata dai palazzi triestini di smembrare il territorio e di annacquare le caratteristiche di montanità, area transfrontaliera e identità etnico-linguistica nelle due grandi Unioni del cividalese e del tarcentino, nelle quali valli del Natisone e del Torre risulteranno insignificanti. Drenchia, Grimacco, Pulfero, San Leonardo, San Pietro al Natisone e Savogna dell’area del Natisone, Attimis, Faedis, Povoletto e Taipana dell’area del Torre, insieme – per quel che riguarda i Comuni nei quali è riconosciuta la minoranza slovena – a Cividale nonché Malborghetto-Valbruna, Resia e Tarvisio dell’area Canal del Ferro-Valcanale hanno partecipato il 13 febbraio alla riunione udinese del centinaio di Comuni che intendono ricorre al Tribunale amministrativo regionale contro la delimitazione delle Uti, ma subito dopo i primi cittadini di cinque comuni riconducibili al centrosinistra ne hanno preso le distanze. Sandro Rocco di Attimis, Claudio Zani di
Faedis, Andrea Romito di Povoletto, Germano Cendou di Savogna e Claudio Grassato di Taipana hanno fatto sapere di non volere sottoscrivere il ricorso al Tar promosso dai sindaci di Tarvisio, Renato Carlantoni, Talmassons, Pier Mauro Zanin, e Forgaria nel Friuli, Pierluigi Molinaro. Ma anche gli altri primi cittadini valligiani non sembrano molto convinti, se già stanno pensando alla costituzione di un subambito. La legge regionale di riforma delle autonomie locali assegna a questo organismo un ruolo propositivo e consultivo, ma non decisionale. Rischierebbe, pertanto, di essere uno specchietto per le allodole nella gestione autonoma del territorio. Giovedì 26 febbraio, alle 20.30 a Manzano, i sindaci della prospettata Uti cividalese si confronteranno con l’assessore regionale alle Autonomie locali, Paolo Panontin, e il capogruppo del Pd, Cristiano Shaurli. La sera precedente (quando questo numero del Dom era già stampato) i primi cittadini dellle Valli e i capigruppo di minoranza si sono ritrovati per cercare una posizione unitaria. «Noi di Stregna, Drenchia e Savogna, cui aggiungerei Grimacco, non abbiamo perso l’obiettivo dell’Unione della Slavia e personalmente non sono disponibile a fare molti passi indietro. Anche se la partita è proibitiva per il fatto che i Comuni più grandi, come San Pietro e San Leonardo non si sono espressi», fa sapere il sindaco Luca Postregna. Il quale precisa di non essere intervenuto alla riunione udinese per il ricorso al Tar perché si è reso conto «che molte iniziative hanno un fine politico di contrapposizione alle riforme e alla Giunta re-
>> continua da pag. 1
«Non perdete la storica occasione!» Debora Serracchiani
gionale». Sul fronte del Torre, Lusevera sembra pacificamente avviata sulla strada dell’Uti del Torre, probabilmente senza Tricesimo e Reana del Rojale, che andrebbero con Udine. «A nostro avviso tale Uti più ristretta, oltre a presentare comunque la “massa critica” sufficiente per essere autonoma e politicamente rilevante, potrà sicuramente attuare una politica più attenta al territorio montano, alla sua cultura, alle sue esigenze, in quanto caratterizzata da un tessuto socio-economico più compatto, meno lacerato da priorità strategiche completamente diverse», si legge sul sito internet luseverainforma.it del gruppo consigliare di maggioranza. Quanto a Taipana, il vicesindaco Elio Berra, è intenzionato a insistere per l’istituzione di un’unione della Slavia, cementata dalla montanità territoriale e dall’identità culturale slovena, anche a costo di arrivare a un confronto serrato all’interno della giunta municipale e del consiglio comunale. «È un’impostazione che sostengo da sempre, ben prima della legge di riforma, e non intendo rinunciarvi», afferma. E. G.
La legge n 26/2014 istitutiva delle Unioni, offre, dunque, l’opportunità ai comuni con storico insediamento sloveno di istituire Unioni territoriali intercomunali in deroga ai vincoli che contemplano un minimo di 30.000 abitanti in zona montana, all’obbligo di far coincidere le unioni con i distretti socio-sanitari, alla contiguità territoriale dei comuni facenti parte dell’unione, dando inoltre alla stessa unione di confine l’opportunità di mettere in atto specifici progetti transfrontalieri con lo Stato confinante. Queste modifiche al testo originale della Giunta regionale, in accoglimento alle richieste della comunità slovena, rappresentano un importante passo verso il rispetto della democrazia, la valorizzazione e la tutela delle minoranze linguistiche slovena e tedesca esistenti in regione. L’inserimento in legge di parte delle richieste offre una possibilità storica e probabilmente irripetibile ai comuni bilingui di istituire Unioni territoriali più piccole e riferite ai soli comuni riconosciuti ed inseriti nell’ art. 4 della legge n. 38/2001 che riconosce l’esistenza e la presenza storica della comunità slovena anche nella provincia di Udine. Una grossa occasione storica che i sindaci, i consigli comunali e soprattutto la gente di
buon senso che tuttora vive e lavora nella Slavia friulana non dovrebbero perdere perché, se attuata con la dovuta serietà e razionalità, potrebbe rappresentare l’inizio di una vera e concreta rinascita culturale e socio-economica dell’area più negletta ed abbandonata dell’intera regione del Friuli-Venezia Giulia. Quella rinascita e quello sviluppo che tutti, a parole, invocano e chiedono e che, nel momento dei fatti e nell’ora delle scelte, si ritirano per carenze progettuali, per idee confuse, per ataviche paure e fantasmi di una storia passata che ha voltato parzialmente pagina con la caduta di muri materiali e psicologici. Un appello, dunque, ai sindaci per superare i vecchi steccati e le naturali contrapposizioni politiche ed elaborare unitariamente, in questi 60 giorni che la Giunta regionale ha concesso ai Comuni, proposte credibili riferite alle possibilità che l’art. 4 ed altri della L.R. n. 26/2014 possono offrire, cioè unioni territoriali minori ma autonome, solidali ed omogenee per cultura, lingua, degrado socio-economico ed ambientale. prof.
Giuseppe F. Marinig
Vicepresidente del Comitato paritetico istituzionale per la minoranza slovena del Friuli Venezia Giulia
dom
iz naših dolin
28. februarja 2015
V ŠPIETRU JE BIU KONKORŠ,
stran
7
ki ima namien valorizati domače slovenske dialekte
iz iz naših naših dolin dolin
»Vsak naj obvarje terske terske doline doline svoj materni izik«
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina Valentina Petricig. Njim je špietarski šindik podariu dvd priejšnjega edic-
Larissa Borghese
N
a Dan maternih iziku, v saboto 21. febrarja, je bla v prepuni kamunski sali v Špietru premiacjon konkorša »Naš domači izik«. Po štierih lietah (te parva je bla lieta 1993) je špietarski kamun spet parpravu telo iniciativo, de bi pomau ohranit domače slovenske dialekte v Benečiji, v Reziji an v Kanalski dolini. Na sami premiacjoni, ki jo je lepuo povezovala Emma Golles, je špietarski šindik Mariano Zufferli v suojin pozdravu podčartu, kuo vsak izik ima v sebe kulturno bogatijo. Zauoj tega ga je trieba varvat an vsak od nas muora skarbiet, de ohrani suoj materni izik. Zufferli je zahvalu vse tiste, ki so parpomal’ par organizaciji konkorša, na posebno vižo ašešorja za kulturo, Michelo Szklarz, an opozicijskega kamunskega moža Daniela Trinca. Dan maternih iziku je ustanoviu Unesco lieta 1999, de bi valorizu govorice, ki parpomagajo arzvoju an bogatijo znanje, čepru donašnji dan vič maternih iziku jih na uče tu šuolah.
KOBARID-LIESA
Liep popudan je odparu Orkester 4-8-8-16, v kerin pod vodstvan Aleksandra Ipavca so ob tej parložnosti godli Martina Rossi, Leonardo Snidaro, Alessandro Gosgnach, Renata Lapanja an Matteo Golop. Vičkrat so se oglasili med pramiacjonam in so na koncu zagodli »Sinku«, piesam taržaškega glasbenika Staneta Maliča. Konkurente je po njih nastopu ocenila posebna komisija. V nji so sedieli Giuseppe Chiabudini, Giuseppe Marinig, Margherita Trusgnach, Bruna Dorbolò, Angela an
jona konkorša. Med skupinami je udobiu drugi razred B dvojezične šuole, ki je kupe z učiteljco Claudio Salamant parpravu igro »Majhan malon«. S kitaro jo je sprejmu učitelj Damjan Visintin. Na drugem mestu so bli učenci primarne šuole iz Tipane s pesmijo »Karnahtarok«, ki jih je s kitaro sprejmala učiteljica Arianna Trusgnach. Na trečem mestu sta se ex equo uvarstila drugi razred A an peti razred dvojezične
posoc posoc ˇjeˇje sport sport
Številna publika. Vič fotografiji lahko pogledate na portalu www.dom.it
Učenci primarne šuole iz Tipane so dosegli drugo mesto med skupinami.
šuole. Otroci drugega razreda A so pod vodstvan učiteljice Isabelle Coren napravli domače kuhane štrukje. Poviedali so, kuo se jih parpravi, publiki postavli vprašanja (Kada se runa štrukje? Za Božič, za Pust al za Veliko noč?...), de bi zviedli, če tele argument pozna an, na zadnjo so … komisijo »podkupil’« s telo domačo specialiteto. Učenci 5. razreda, ki jih je spremju učitelj Damjan Visintin, so nastopil’ go mez temo »Kuo je lepuo poslušat« pravce an doživetja, ki so jih jim poviedali parjatelji al’ noni. Stefano Tomasetig je parjeu premio v skupini tistih pod 18 liet s spisam o parvi svetouni uiski. Med odraslimi je te parvo mesto udobila Adriana Scrignaro iz Barnasa s spomini, ki jih je pravla nje mama go mez dielo na puoju. »Ankrat vsi smo hodil’ grabit gor po bre-
geh, za de bo čedno, kàr poliete pride cajt, za sieč travo…« Kakor je sama poviedala, Adriana je zbrala spomine na stare cajte, »de se na bomo pozabil’ imena sanožet an hosti od naše Gompine hiše.« Mene, ki pišem an san doma taz Barnasa, so paršle marzlice poslušat spomine an imena judi vezanih na stare cajte an se zaviedat, de se bo tist duh težkuo varnu nazaj. Na druge mesto med odraslimi se je uvarstila Andreina Trusgnach s poezijo go mez zapuščene vasi Novca an Čišnje, na trečjo pa Andrea Trusgnach s piesmijo »Setemberju daž«, ki jo je napisu za band, v kerin gode. Na premjacjonu so bli parsotni šindiki Sauodnje, Germano Cendou, Sriednjega, Luca Postregna, Svetega Lienarta, Antonio Comugnaro, an regionalna konsilierja Giuseppe Sibau an Roberto Novelli.
Lietošnje Beneške dneve je zaznamovala predstavitev knjig, ki jih je izdala zadruga »Most«
Sosiedi v Posočju spoznali našo zgodovino četartak 19. febrarja je biu omenu, de je v tolminskih občinskih v prestorih Fundacije Poti arhivih o sodelovanju z beneškimi an miru, v Kobaridu, vičer v čedajskin kamunan zapisano, de je sklopu Beneških kulturnih dnevu. lieta 1969, kàr so ga iz Tolmina upraNamien iniciative, takuo ki je v šal’, naj parpomaga valorizat slopozdravu podčartu tolminski prefet viensko manjšino, takratni čedajski Zdravko Likar, je izbuojšati an utar- šindik, podtajnik na ministerstvu za dit parjateljstvo med ljudmi Posočja obrambo senator Guglielmo Pelizzo an Benečije. odguoriu, de klicat Benečane za SloLikar se je pogovarjau z Giorgiom vence je žalitev, saj so narbuj zvesti Banchigem o bukvah »Benečija. Ko Italiji judje. se mala an velika zgodovina srečata«, »Po absurdu se muoramo zahvaliti ki jih je dugolietni urednik Doma in prù našim nasprotnikom, gladiatoprovincialni predsednik SSO napisu, rjem, če smo v teh zadnjih desetlean o Dnevniku g. Antona Cuffola o tjih Benečani poglobili našo zgododrugi svetovni vojski, ki ga je urediu. vino, kulturo an izik,« je podčartu Bukva o zgodovini Benečije so Banchig. On sam je prù po potriebi, poglobljeno dielo, ki braucu arzše- de zapozna te pravi obraz zgodovine rijo pogled od prazgodovine do do- Beneških Slovencu, lieta nazaj odnašnjih dni, de se zavieda, kuo so kriu še nepoznane strani ter od lieta se Beneški Slovenci tarduo tukli, 2006 do 2010 zbrau v Dom v slovende ohranijo suojo kulturo an izik, skem narečju vse suoje študije. Temu po lietu 1866, kàr je dau blizu druge so Benečijo prištudije an jih kupe ključil’ Italiji, in zbrau v bukva, ki pod fašizmom. so se rodile iz soje An še predusiem osebne potriebe, de po vojni, kàr so zapozna suojo idenzačela »mračna titeto an zgodovino. lieta Benečije«, ki Se prave odkod parso jih pledle skrihajamo, kaj smo nate organizacije, redil’ an kan gremo. v katerih so – an Zdravko Likar in Giorgio Banchig Če je beneška zatuo bli plačani slovenska skupnost – celuo beneški utegnila ohranit ljudje dielali pruot suoj izik an kulturo, suoji slovienski je zauoj perifernodomači kulturi an sti teritorija, kjer iziku. Gladio je je v stuoletjih žibiu razpuščen forvela autonomno. malno 1993 lieta, Na sosiednjah so a se njegà duga roka na žalost še do- se zbieral’ družinski gaspodarji an nas pozna, kar gre pruot donašjemu upravjali skupna imetja, sodili manjevropskemu duhu povezovanja an še spore. Ble so tudi večje dolinske valorizacije manjšin. Likar je natuo sosednje an parlament, ki se je zbie-
V
”
»Prekleti konfin« so vzdignili šele v 16. stuolietju
Publika v Kobaridu. Parvi z desne roke je kobariški župan Robert Kavčič.
ru par cierkvi Sv. Kvirina v Špietru. Takuo je bla Benečija adna mikana daržava priet znotra feudalne daržave Oglejskega patriarhata, ki je biu tudi narbuj velika škofija na svietu, v kateri je biu narbuj številni narod slovenski, an potlé pod Beneško republiko. Skupnosti so tenčas pustil’ autonomijo an nie plačevala dauku, zak’ je kontrolirala prehode v Soško an Idarsko dolino. V tistem cajtu, kàr ni bilo še šuol, ki so paršle šele v 19. stuoletju pod Avstrijo, je uradni izik biu slovenski, zatuo se je obdaržu. Ljudje so ga učili doma, duhovniki pa v cierkvi. Benečani so brali tudi slovenske bukva Mohorjeve družbe, ki je v začetku 20. stuoletja štela v Benečiji kar štiristuo naročniku. Vič dogodku je spremenilo zgodovino Beneških Slovencu an motilo dugoletno parjateljstvo an sodelovanje z ljudmi v Posočju, ki jih je povezovau Čedajski kapitelj. V 16. stuoletju je po vojni med Avstrijo, drugimi evropskimi daržavami an Benetkami parvič nastau tist »preklet
konfin«, ki je odpartiu Beneške Slovence od rojaku iz Posočja an Idarje. V cajtu francuske vlade so uničil’ beneško autonomijo; pod Avstrijo ni šluo buojš, pa prava asimilacija se je začela pod Italijo, kàr so bli beneški duhovniki preganjani, zauoj ki so se puno trudil’, tudi skuoze katekizem, de bi ohranil’ slovienski izik. Narslaviš je bluo pod fašizman. Med temi duhovniki je biu tudi Antonio Cuffolo, doma iz Plestišč, puno liet famoštar v Lazeh, v nediški dolini. Po njem je France Bevk napisu roman »Kaplan Martin Čedermac«. V dvojezičnem dnevniku o drugi svetovni vojski Cuffolo opisuje dogodke v slovienskem dielu od lieta 1938 do 1946, v italijanskin pa od lieta 1940. Ne gre za prevod, Cuffolo je pisu po italijandsko an sloviensko. Napisu je tudi, kuo mu je bilo lepuo iti v Slovenijo an kuo mu se je zdielo marzlo v laških farah. Likar je omenu stran, kjer guori o severnem siju (aurora boreale), judje so se takrat puno ustrašli, so mislili,
de Kobarid gori, potle so zviedli, kaj je bluo an v njem vidli znak za hude cajte, ki bojo paršli. Po vojski, je jau Likar, so se beneški slovenski dieluci združil’ okuole društva Ivan Trinko, ki vsako lieto izdaja »Trinkov koledar«. Njegà urednica, Lucia Trusgnach, je poviedala, de gre za ardečo nit, ki gradi skupni slovenski prestor, s tem, de združuje spise s slovenske an obmejne strani an ponuja pogled na zgodovino, aktualnost, poezijo an osebe, ki so nas zapustile an so se puno trudile, de bi valorizale našo kulturo an izik. Med temi je posebam spomin posvetila Aldu Clodigu. »Pustita nam rože po našin sadit… pustita nam piet takuo, ki nam je všeč…« so besiede, ki so se v glasbi oglasile na parvem Beneškem sejmu lieta 1970, kar so take iniciative preganjal’ celuo karabinierji. Kobariški vičer, ki ga je z zlo liepim nastopom obogatiu mladinski pevski zbor »Sedlo« pod vodstvan Janje Gaberšček, potardil’ željo, takuo ki je podčartu v sojin pozdravu kobariški župan Robert Kavčič, »de naš skupni slovenski prostor ostane še naprej takuo povezan an bogat.« Kavčič je zahvalu vse organizatorje tele kulturne iniciative: občino Kobarid, Fundacijo Poti miru v Posočju, Javni sklad za kulturne dejavnosti v Sloveniji, Inštitut za slovensko kulturo, kulturno društvo Ivan Trinko in kulturno društvo Rečan. Kulturni dnevi so se zakjučil’ v petak 20. febrarja na Liesah, z gledališko predstavo »Magdalenca«, ki jo je napisala Rafaela Dolenc ob 300-lietnici Tolminskega punta. L. B.
8
iz naših dolin
stran
ŽIVI GRUDEN PRIZNANJE URADA ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Spletni terske portal »kdajkam.eu« terske doline doline napoveduje v štirih jezikih
D M
inister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je 11. februarja na svečani slovesnosti podelil priznanji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospe Živi Gruden in dr. Vanji Lokarju za njun neprecenljiv prispevek k ohranjanju slovenstva med rojaki v Republiki Italiji in se jima zahvalil v imenu Urada in v svojem imenu. Grudnova je priznanje prejela kot soustanoviteljca in do lanskega šolskega leta ravnateljica dvojezične šole v Špietru. Minister Žmavc je v nagovoru izpostavil, da biti Slovenec v zamejskem prostoru ni lahko, ni enostavno.
dom
ZADRUGA MOST izvaja projekt za obvestila o slovenski manjšini v slovenščini, furlanščini, nemščini in italijanščini iz iz naših naših dolin dolin
U. D.
Grudnova in minister Žmavc.
28. februarja 2015
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina Uporabljanje spletne strani je
a bi izvedeli, kaj se bo zanimivega dogajalo na ozemlju od Trbiža do Milj, kjer živi slovenska manjšina v Italiji, je že nekaj mesecev na razpolago spletna stran www.kdajkam.eu. Na njej so napovedi o najpomembnejših kulturnih dogodkih na območju FJk, kjer je prisotna slovenska manjšina. In to v vseh štirih jezikih, ki jih govorijo v Furlaniji Julijski krajini, se pravi v italijanščini, slovenščini, furlanščini in nemščini. Projekt, ki je nastal leta 2012 pod imenom InfoSplet, je zadruga Most uresničila v sodelovanju z društvom »InfoNova«. Dežela Furlanija Julijska krajina mu je dodelila dodatna sredstva iz sklada za slovensko manjšino in bo lahko nadaljeval do junija letos. Za zbiranje dogodkov in njihovo urejanje v vseh štirih jezikih skrbi Luciano Lister v sodelovanju z uredništvom Doma. Koordinatorka projekta je Ilaria Banchig. Iz tehničnega vidika je stran oblikovalo podjetje Zero.Net iz Pasian di Prato.
preprosto. Na glavni strani je seznam dogodkov, ki so označeni s posebnim logotipom. Ta logotip pove, če gre za gledališko predstavo, koncert, kulturno srečanje itd. Poleg naslova dogodka so označeni tudi kraj, datum in ura. Ko kliknemo na dogodek, se nam odpre stran z opisom dogodka v vseh štirih jezikih, ki so označeni z različno barvo s črno slovenski, z modro italijanski, z zeleno furlanski in z oranžno nemški jezik. Zanimanje za to spletno stalno narašča, saj šteje vse večje število obiskovalcev, ki spremlja dogodke preko Facebooka ali Twitterja, kar zadeva vidensko pokrajino. Radi pa bi objavljali več novic z goriškega in tržaškega področja. Vsi so vabljeni k sodelovanju. Napoved o prireditvah in drugih dogodkih lahko pošljete na e-naslov redazione@dom.it. Vse bolj narašča število ljudi, ki uporablja svetovni splet (internet) za branje novic. Novemu izzivu morajo biti seveda kos tudi manjšinski mediji. Zato je že pred leti tudi Dom dobil svoje spletne strani. Dejavnost na spletu je zadruga Most znatno okrepila prav s projektom KdajKam.
posoc posoc ˇjeˇje sport sport
dom
iz naših dolin
28. februarja 2015
SEKCIJA DVOJEZIČNEGA INŠTITUTA
stran
9
je parnesla novuo življenje v šuolski hram, ki je biu zapart, in celo vas
iz iz naših naših dolin dolin
V sauonjskim vartacu je lepuo terske terske doline doline Otroci se puno učijo in puno veselijo rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina posoc posoc ˇjeˇje sport sport
Larissa Borghese
O
d lanskega šetemberja je par šuolah v Sauodnji spet živuo. Špietarski dvojezični inštitut je odparu sekcijo vartaca, v kater hode lietos 18 otruok. V italijanskim an slovienskim iziku jih učita Nadia Kovic an Tanja Hoban, obe z Goriškega, šuolska pomočnica pa je Valentina Volarič. Farbe v umetnosti je skupna tema lietošnjega programa dvojezičnega špietarskega an sauonjskega vartaca. Drevuo an autoritrat, de bi spoznal’ buojš sebe an svoje telo, sta temi, ki jih gledata učiteljci poglobit skuoze risbe, igre z norčijami an gibanje, ki je seviede parmierno za trilietne otroke, ki hodejo v sauonjski vartac. Vartac je odpart od osme zjutra do štierih popudan. Na vojo je pulmin, ki parpeje an odpeje otroke. Dejavnosti vartaca bogatijo tudi starši, noni an parjatelji otruok. Miesca dičemberja je nona od Melisse učila otrokan domače božične piesmi. Ženarja je Anna Laurencig
guorila o stricu Dariu Laurencigu, ki je misijonar u Afriki, kjer kopa sterne za uodo. Anna je otrokan pokazala tipične kietnice an druge reči, ki jih žene dielajo v Afriki. ‘An miesac odtuod so se otroci zahvalil’ an dal’ šenk Giovanniju Cudrigu, dielucu sauonjskega kamuna, ki je šu v penzijon an jih je vozu s pulminam. V petak, 13. febrarja so pa tradicionalni pustje iz Nediških dolin, s pustan, ženo s snuovan tu koš’, pustiči, gaspodinjami an godcan z ramoniko an leseno maškero, razveselil’ otroke, naj v sauonjskem vartacu, kakor v špietarskin vartacu an na primarni šuoli. V Sauodnji se je tradicionalnim pustuovam pardružu tudi Zorro. Marča bo adna mama, ki diela par gozdni straži (guardia forestale) pravla otrokoam go mez medveda an
Pustje so obiskali otroke v dvojezični primarni šuoli v Špietru.
jim pokazala fotografije o teli veliki žvini. Saj je sauonjski vartac sekcija medvedu. Vartac v Sauodnji nie velik a je nou an lepo urejen ter osvetjen. V njim je zadost prestora tudi za jedilnico. Zuna je duor, po katerim otroci lahko lietajo, kàr je liepa ura. Če se bo dalo, ga bojo obogatil’ s kajšnim igralam, nam je jau sauonjski šindik, Germano Cendou. Odpartje vartaca je oživielo vas. Cendou misli, de bi bluo trieba kjek organizat čez kajšan miesac, kàr bo buj gorkuo, de bi še buj parbližal’ vasnjane vartacu. Na srečanje bi teu povabit tudi starše otruok.
”
ŠETEMBERJA 22 OTRUOK V PARVIM LIETU 5. JUNJA VELIK SENJAM ZA 30 LIET ŠUOLE
Z
a šuolsko lieto 2015-2016, ki bo začelo šetemberja, bo v dvojezični šuoli v Špietru 22 otruok v parvem lietu vartaca, glih takuo 22 otruok v parvim razredu primarne šuole an 20 učencu v parvem lietu sriednje šuole. Tele so številke vpisov, ki so nam jih poviedali v vičstopinjskem šuolskem inštitutu s slovenskem an italijanskim učnim jezikom. Vse kupe bo 91 otruok v vartacu, 112 v primarni šuoli in 59 v sriednji šuoli. Dvojezična šuola, ki je lieta 1984 odparla svoje urata v Špietru parvim sedmim otruokam, se parpravja na praznovanje suojih trideset liet diela. Velik senjam bo v petak, 5. junja
v poznih popudanskih urah na več krajih v Špietru. Nastopali bojo te novi an te stari učenci. Pokazal’ bojo video filmate, ki guoré o dvojezični šuoli. Zbrali jih bojo znotra projekta Dvojezična in a day. Suoj prispevek lahko pošjajo vsi, ki so bli v telih tridesetih lietah na kajšno vižo povezani s šuolo (učenci, učitelji, starši, sorodniki, parjatelji, sodelavci). V filmatu muora biti niek, kar bi spominjalo na dvojezično šuolo, ku so na parmier stare šuolske bukva, srečanje med šuolarji, piesmica iz vrtca, stari ardeči žeki…Video filmat muora biti dug narvič adan minut, posneti in pošjati ga je trieba do 28. februarja na dvojezicna30@gmail.com. (l.b.)
Anna Laurencig je otrokam guorila o misijonarju Dariu Laurencigu.
Šindik Cendou misli parpraviti tudi srečanje z vasnjani
Otroci so se zahvalili Giovanniju Cudrigu, ki jih je vozu v šuolo.
Za pust je bluo veliko veseje v dvojezičnem vartacu v Špietru.
10
terske doline
stran
TAIPANA Taipana, l’8 marzo la Festa della donna Dopo la gioiosa festa di Carnevale, che a Monteaperta ha coinvolto mamme e bambini in una colorata sfilata per le vie del paese, adesso la comunità della frazione taipanese sta organizzando la Festa della donna, che quest’anno cade proprio di domenica. Durante la celebrazione della messa, che sarà officiata nella parrocchiale, sarà recitata una preghiera dedicata: in questo modo si vuole ringraziare le donne che, con i loro sacrifici e con il ruolo che ricoprono nelle famiglie e sul lavoro, tengono unita la comunità. Sarà letta anche una poesia, i cui versi metteranno l’accento sui valori della femminilità: dalla grazia, che prende a esempio la purezza della Vergine, al dono della maternità, fino al tradizionale ruolo di «custode della casa», anche nei tempi moderni. Al termine della celebrazione, festa nel salone parrocchiale con un pranzo cucinato dalle donne del paese per le donne del paese; il tutto a offerta libera, sempre per stare insieme.
Riparata la canonica di Pradielis
28. februarja 2015
dom
iz iz naših naših dolin dolin
Servono 20 mila euro per riparare la cella campanaria. Tra le soluzioni proposte una raccolta di fondi
Campana danneggiata terske terske doline doline si suona solo la domenica
C
Paola Treppo
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
he qualcosa non funzionasse perfettamente, nella cella campanaria della chiesa parrocchiale del capoluogo di Taipana, se n’erano già accorti, circa due anni fa, i tecnici che avevano sostituito il batacchio di una delle due grandi campane. Ma al tempo era parso un problema di poco conto e s’era pensato di rinviare ad altra data un eventuale intervento di sistemazione. Poi, all’inizio di questo mese, a seguito di una verifica effettuata dagli Scampanottatori delle Valli del Natisone, che hanno raggiunto il paese per suonare le campane, appunto, è emersa la criticità. Da un’attenta verifica dell’impianto che regge le campane è risultata una cattiva stabilità del sistema. Una delle campane, inoltre, presenta un danneggiamento. Su consiglio degli esperti, quindi, dalla prima settimana di febbraio, il parroco, sentito anche il comitato pastorale, ha deciso di ridurre dra-
posoc posoc ˇjeˇje sport sport La chiesa parrocchiale a Taipana.
sticamente l’uso delle campane. Un avviso pubblico è stato affisso nel bar del centro per informare la popolazione del problema. Far suonare le campane è pericoloso, perché l’impianto che le regge è molto datato e potrebbe cedere; le stesse campane potrebbero venire compromesse e, nella peggiore delle ipotesi, cadere dentro alla cella. Oggi, quindi, si suona solo la domenica, poco prima della messa, ed
esclusivamente in occasione dei funerali. Cosa fare? Primo passo capire come poter riparare il danno: il parroco, don Vittorino Ghenda, ha chiesto e ottenuto un preventivo da una ditta specializzata che opera in questo particolare settore. Risultato? Servono 20mila euro. Non è una cifra iperbolica ma è comunque una somma importante, per una comunità piccola come quella del capoluogo di
Taipana. I cittadini, e lo stesso comitato pastorale, dispiaciuti per non poter sentire più il gioioso suono delle campane, hanno proposto diverse soluzioni, per aiutare la Chiesa a commissionare quanto prima le opere di riparazione necessarie. Tra le idee quella della raccolta di fondi non solo tra i residenti, ma soprattutto tra coloro che sono originarti del paese e che vivono altrove, sia in Friuli che in Italia, ma pure nel resto del mondo. Sono uomini e donne che, pur essendo emigrati, hanno mantenuto un forte legame con il loro luogo natio; non a caso, quando un parente muore fuori da Taipana, i congiunti chiamano in parrocchia per far suonare le campane a lutto, cosicché, pur a distanza, la notizia giunta a tutti, a unire la comunità in un abbraccio simbolico con chi è nel dolore e lontano dalla sua terra. Tra i suggerimenti, in attesa del ripristino, anche quello di far suonare la piccola campanella del campanile «minore» della vecchia chiesa.
TAIPANA A FINE 2014 AVEVA 649 ABITANTI, SOLO DUE IN MENO RISPETTO AL 2013 Sono stati riparati i danni che il forte vento aveva causato alla canonica di Pradielis, in Alta Val Torre. Dopo gli interventi di ripristino della vicina chiesa, infatti, il Comune, che è proprietario della struttura, è riuscito a portare a compimento i lavori di messa in sicurezza del tetto. Dalle coperture, che fortunatamente erano assicurate per disagi originati da eventi meteo avversi, erano cadute le tegole e le grondaie. Ora che la canonica è nuovamente in ordine, potrà ospitare i tradizionali campi estivi organizzati da don Enzo Cudiz, sacerdote che ogni anno promuove dei soggiorni in Alta Val Torre per i giovani e i giovanissimi della Forania di Tarcento. Gli spazi della canonica, che sono del Municipio di Lusevera ma concessi in comodato alla Parrocchia, retta da don Antonio Villa, vengono utilizzati anche dagli studenti per dei ritiri di preparazione agli esami, per feste di compleanno, cresime, comunioni e battesimi.
In attesa dell’arrivo di un nuovo diacono Il consiglio parrocchiale di Taipana si è riunito a febbraio, nella giornata di giovedì 19, per prendere in esame la situazione delle presenze in chiesa, non sotto il profilo della partecipazione popolare alle messe e alle attività, ma sul fonte della disponibilità dei diaconi. Dopo il trasferimento di don Leopoldo Pantarotto da Monteaperta nelle Valli del Natisone, infatti, era stato inviato don Egidio Marin che, però, non è riuscito a portare avanti la sua missione. Don Egidio ha comunque continuato a seguire i fedeli, per quanto nelle sue disponibilità, fino a metà febbraio, quando ha annunciato ufficialmente il suo ritiro. A marzo, forse, l’arrivo di un nuovo diacono che andrà ad affiancare il parroco, don Vittorino Ghenda, e il diacono don Diego Mansutti.
S
ostanzialmente stabile la popolazione del comune di Taipana. Un po’ a sorpresa, visto il trend negativo che caratterizza l’andamento demografico dei centri abitati della montagna, in particolare della «montagna povera». Al 31 dicembre dello scorso anno i cittadini residenti sono risultati essere in totale 649, appena due in meno rispetto al numero registrato negli uffici anagrafici del Municipio il 31 dicembre del 2013. Taipana, quindi, «resiste», nonostante tutto, anche grazie al costante impegno dell’amministrazione municipale nel cercare di mantenere sul territorio tutti i servizi indispensabili, tra cui la scuola in primis, per cui tutte le giunte si sono sempre battute, ma anche la farmacia, fortemen-
te voluta dal già sindaco Elio Berra, la stazione dei carabinieri e la casa famiglia per anziani, costantemente oggetto di lavori di miglioria nonostante i bilanci sempre più magri del Comune. Giocano un ruolo importante le associazioni, in particolare quelle sportive, e la parrocchia che, insieme ai comitati pastorali, favoriscono l’aggregazione dei giovani e dei giovanissimi. Le famiglie sono 347, con una media di 2 o 3 componenti per nucleo. Gli stranieri rappresentano una piccola fetta della «torta demografica»: sono 69 in tutto, di cui 37 maschi e 32 femmine; arrivano perlopiù da Romania e da Bosnia con minori presenze da altri stati europei (come la Francia) ed extraeuropei (come la
Ingresso al capoluogo di Taipana.
Thailandia). Nel corso del 2014 sono nati 2 maschietti e una femminuccia, per la gioia di tutta la comunità che invece ha dato l’ultimo saluto a 4 uomini
e due donne. Il saldo tra iscritti e cancellati è di sostanziale in pareggio: 10 maschi e 14 femmine tra gli iscritti, contro 9 maschi e 14 femmine tra i cancellati. L’area di Taipana più densamente abitata è il capoluogo, dove i residenti sono numericamente molto simili a quelli che vivono a Monteaperta; seguono, a scalare, Platischis, Prossenicco, che vive una felice stagione di rinascita negli ultimi anni, Cornappo e Montemaggiore. Restano abitate anche le località minori come Campo di Bonis, Zore, la Val Calda e Ponte Sambo, animate da locali che si occupano di accoglienza turistica, sport, e da realtà agricole e zootecniche. P. T.
MONTEAPERTA I coniugi Pascolo, colonne per la chiesa locale, sono stati festeggiati dalla comunità
Giovanni e Emma 60 anni insieme
S
essant’anni insieme non è un traguardo da poco. A tagliarlo, da eterni innamorati, Giovanni Pascolo ed Emma Stroiazzo, una coppia di ferro che vive a Monteaperta di Taipana e che ha condiviso con tutta la popolazione della frazione il giorno di festa per lo specialissimo anniversario di nozze. I coniugi erano emigrati prima del terremoto in Francia, in cerca di fortuna e di lavoro. Lui faceva il muratore, lei si occupava della casa e svolgeva alcuni lavoretti nel tempo libero dagli impegni familiari. Poi il rientro in patria, a Monteaperta, in un momento tra i più difficili della storia del Friuli, quello del post terremoto. Allora la loro opera fu fondamentale per la Chiesa locale: Giovanni, che ha continuato a ope-
Uno scorcio della frazione di Monteaperta, in cui risiedono Giovanni ed Emma.
rare nel settore dell’edilizia, ha sempre dato una mano quando c’era la necessità di intervenire fattivamente nell’ambito degli edifici sacri, in particolare nel Santuario della Santissima Trinità. Si è messo a disposizione con abnegazione, generosità e amore per il suo paese, come continua a fare anche adesso: nonostante l’età, infatti, è costantemente presente nel momento del bisogno, per svolgere
piccole manutenzioni e riparazioni. Una colonna anche Emma che, in particolare negli anni della ricostruzione, quando c’era grande necessità di tenere unita la comunità, si è spesa in ogni modo per far sì che la Chiesa locale restasse un punto di riferimento importante per tutti i cittadini di Monteaperta. Affiancata in un secondo momento dalla vulcanica Marisa, Emma conti-
nua ancora oggi ad aiutare il comitato pastorale che, nel frattempo, fortunatamente, ha potuto cominciare a fare affidamento anche su un gruppo di giovani volenterosi. La festa per i 60 anni di matrimonio dei coniugi Pascolo, che si è tenuta domenica 22 febbraio, è stato un momento per pregare insieme, durante la celebrazione della messa, e per stare insieme grazie a un momento conviviale a sorpresa, preparato nella sala comunitaria sottostante la chiesa. Giovanni ed Emma hanno avuto tre figlie, una delle quali vive a Monteaperta, e due figli, uno dei quali è purtroppo mancato qualche anno fa. Sono attorniati dal calore e dall’affetto di tutti i loro numerosi nipoti. P. T.
dom
rezija/kanalska dolina
28. februarja 2015
V NEDELJO, 22. FEBRUARJA
stran
iz naših dolin iz naših dolin
prvi »geolov« v režiji združenja »Landscapes - Paesaggi alpini in Val Canale«
Geolovci po utrdbah druge terske doline terske doline svetovne vojne v Ovčiji vasi Luciano Lister
V
nedeljo, 22. februarja je združenje LandScapes - Paesaggi Alpini in Val Canale v sodelovanju z združenji No Borders Tree House, Friuli Storia e Territorio in Amici di Valbruna v okolici Ovčje vasi organiziral dogodek, ki se je imenoval Second 3land TB exchange in ki je bil povezan z Alpskim zidom, z Ovčjo vasjo in z moderno vrsto lova na zaklad – to je geolov. Geolov (geocaching) je brezplačna dejavnost za prosti čas, v okviru katere postavljajo nekateri udeleženci geotočke (geocache), ki jih potem drugi iščejo s pomočjo GPS naprave na terenu. Geotočke so sestavljene iz škatle in vpisnega dnevnika (logbook), v nekaterih zakladih pa je tudi vsebina za menjavo. Lega geotočk je v koordinatah (zempljepisna širina in zemljepisna dolžina) objavljena na svetovnem spletu – predvsem na spletni strani geocaching.com. Ge-
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
oiskalci koordinate vnesejo v svoj GPS sprejemnik, nato pa na terenu poiščejo geotočko. Geotočka je doseùena takrat, ko se geoiskalec vpiše v vpisni dnevnik, po najdbi pa škatlo z zakladom vrne na mesto, kjer jo je našel – da je na voljo tudi iskalcem, ki prihajajo za njim. Najdbo zabeleži najditelj tudi na spletni strani, kjer je dobil podatke o geotočki. V nedeljo so se že dopoldne udeleženci zbrali pred vhodom v bunker Beisner med Ukvami in Ovčjo vasjo. Potem se je odvijal prvi lov na geotočko, ki so jo postavili znotraj vojaškega objekta. Nato so organizirali voden ogled bunkerja. Po skupnem kosilu v oški gostilni Casa Alpina »Julius Kugy« je društvo LandScapes predstavilo nove geotočke, ki so jih postavili v Ovčji vasi in okolici. Jih je več in se potrebuje več časa, da bi jih našli. Namen tega je, da se geolovci vrnejo v Kanalsko dolino tudi v prihodnje. Popoldne so si zainteresirani lahko ogledali fotografsko razstavo o Ame-
posocˇje posocˇje sport
sport
Udeleženci geolova v Ovčiji vasi.
ričanih v Ovčji vasi (88th Infantry division in Trieste United States Troops) v bunkerju št. 2, ki ga je združenje Friuli Storia e Territorio odprl za vodene oglede že od dopoldneva. Fotografsko razstavo so pripravili združenja Friuli Storia e Territorio, No Borders Tree House in Amici di Valbruna.
D
OTROČÏĆI SOMI VASALIJO CËLO VES
P
a litos ta-na Solbici, jë bil püst za otroke ano ġenitorji. Otročïći si so se spravili wkuop pundjek 16 dnuw favrarja ta-na Wortë ta-prad monuminton, ki spomenja te rozajonske brusarije. To jë bilo karjë lëpo vïdit ano čot, da kako som otrok vasali cëlo ves. Tu-w cëli dolïni ano mošima ta-na Solbici nï karjë otruk ano ko ni se sprawjajo ano jë nu mojo već šušïrja, to jë za te domoće skorë čudno. W kaluni ni so sli orë po Lazo, tu ki ni so wriskali ano skakali tej vevarice. Za pleset ano jëst fontawce, kroštule ano drïe döbre reči alpinavi, ti ta-na Solbici, ni so bili oġali nji sede ta-na Ladïni. Za naredit wsë jë pomoala pa asočaciun »Vivistolvizza«, ki na skirbï ano dila karjë za dërzet žiwo to solbaško ves ano pa te rozajonske nawade tej jë pa püst. Upajmo, da pa den drïi bot boditi italïkol otruk ano zakoj në pa već.
šolske ponudbe, javno-prevoznih povezav in socialnih služb za družine in za starejše ter nepokretne občane. Poleg teh je zaznavna potreba po ohranjevanju občinske identitete, ki je globoko zaraščena v vsako območje zase. Obe občini druži tudi pripadnost območju, na katerem je priznana in zaščitena slovenska narodna skupnost. »Vse majhne in odročne občine druži želja, da bi ohranile čimvečjo obliko suverenosti na občinskem ozemlju, saj posamezna županstva najbolje poznajo potrebe specifičnih območij in pričakovanja lastnih občanov« je na srečanjih s krajani ugotavljal deželni svetnik
Gabrovec. Na Solbici je deželni svetnik SSk prisluhnil kritičnim pripombam o deželni reformi. Srečanje se je zaključilo s sklepom, da bo opozicija v občinskem svetu v Reziji županu in večinski koaliciji predlagala sklic nujne seje občinskega sveta ob navzočnosti pristojnega deželnega odbornika Panontina. Cilj pobude je, da občinski svet izoblikuje vrsto zahtev, ki naj obseg in statut nastajajoče Unije prilagodi na specifične potrebe doline Rezije. Sestanek z novim naborješkim županom Preschernom je bilo vse prej kot izključno vljudnostno-spoznavnega značaja,
Pobude v Ovčji vasi se je udeležilo okoli 200 turistov in geolovcev, še posebej iz Avstrije, Slovenije in Italije. Prisotni so bili tudi predstavniki drugih organizacij blizu Tromeje, ki so aktivne na področju bunkerjev – med drugimi, tudi muzeja Bunkermuseum na avstrijskem Koroškem.
saj sta z Gabrovcem – poleg deželne reforme – obravnavala vrsto zelo aktualnih vprašanj s področja prostorskega načrtovanja in gospodarskega razvoja, kot na primer poslovanje dvojezične izpostave, ki je trenutno zamrznjeno zaradi negotovosti s finančnimi dotacijami. V zvezi s tem je deželni svetnik SSk že prejšnji teden izpostavil problem odborniku Torrentiju. S slednjim bo Gabrovec že v kratkem obravnaval tudi zanimiv in ambiciozen predlog naborješke občine, da že v kratkem sproži postopek za sperimentiranje trojezične osnovne šole po modelu Kugyjevega razreda v Celovcu.
Nuovo consiglio pastorale
S
Nella foto: don Gianluca Molinaro all’arrivo in Val Resia.
istituzione documentata, in valle, dal XV secolo. Cameraro è un termine che designava la persona addetta alla custodia e all’amministrazione dei beni di una comunità religiosa. Dalla metà del XIX secolo invece, l’amministrazione finanziaria passò alla fabbriceria. A differenza del cameraro che, come avviene ancora oggi, si auto investiva di tale carica pubblica, i fabbriceri venivano eletti dalla popolazione tra vari candidati. Questa
V Beneški palači v Naborjetu so pred kratkim predstavili šesto publikacijo v okviru zbirke »I Quaderni del Museo« (»Muzejevi zvezki«), ki je sicer posvečena zgodovini in običajem v Kanalski dolini. Novo knjigo, ki nosi naslov »La foresta millenaria« (»Tisočletni gozd«) in ki jo je napisal naborješki zgodovinar Raimondo Domenig, se osredotoča na lov in na rastline. Šesti knjigi je po v okviru zbirke ustaljeni navadi priložena tudi knjižica za otroke z naslovom »A caccia di leggende« (»Na lov za legendami«).
V torek, 17. februarja je požar na lokomotivi tovornega vlaka ustavil promet na železniški progi Viden-Trbiž. Požar je nastal kratko po 18. – ko je vlak vozil v osemkilometrskem predoru pri Naborjetu. Na pomoč so priskočili trbiški in tabeljski gasilci. Vlak je prevažal prazne in polprazne cisterne z nevnetljivimi kemičnimi snovmi, ki bi lahko škodovale okolju. Zaradi nesreče so najmanj trije vlaki bili v zamudi; železniški promet pa je spet nemoteno stekel okrog 22.30. Požar naj bi povzročilo pregrevanje hladilnega ventilatorja.
Novi urnik v trbiški občinski knjižnici
PRATO DI RESIA Sabato 21 febbraio si è costituito il nuovo organismo pastorale
abato 21 febbraio presso la casa canonica di Prato di Resia è stato costituito il consiglio pastorale interparrocchiale per la Val Resia che comprende le parrocchie di Santa Maria Assunta in Prato, dei Santi Vito - Modesto e Crescenzia in Oseacco e San Carlo Borromeo in Stolvizza. All’incontro presieduto dal parroco mons. Lorenzo Caucig, oltre a don Gianluca Molinaro vicario parrocchiale per la Val Resia, erano presenti altre 14 persone della vallata che hanno accettato di impegnarsi nella promozione dell’attività pastorale delle varie parrocchie e così coadiuvare don Gianluca nei vari ambiti previsti quali liturgia, giovani, carità, anziani e famiglie. Questo consiglio pastorale, in previsione dell’imminente riorganizzazione dell’arcidiocesi di Udine, rimarrà in carica solo due anni e non cinque come previsto dallo statuto. In Val Resia, anticamente, gli affari amministrativi ed economici delle chiese erano deputati alla cameraria,
Nova knjiga Raimonda Domeniga
Požar na zeležniški progi Viden-Trbiž
IGOR GABROVEC SE JE MUDIL V REZIJI IN V KANALSKI DOLINI
eželni svetnik SSk Igor Gabrovec se je 11. februarja mudil v Kanalski dolini in v Reziji, kjer se je sestal z novim županom občine Naborjet -Ovčja vas Borisom Preschernom in s skupino nekdanjih in sedanjih občinskih upraviteljev občine Rezija. V ospredju pogovorov je bila še nedavno sprejeta reforma krajevnih uprav, ki zaskrblja zlasti upravitelje majhnih občin. Vprašanja upraviteljev teh občin so: kako zagotoviti doseženi nivo storitev v korist občanov tudi v zakotnih krajih, kakršne so npr. gorate vasice, pa tudi ohranjanje
11
ulteriore istituzione nel tempo è venuta a mancare e si è resa necessaria l’istituzione del consiglio pastorale. Dopo la preghiera introduttiva e la spiegazione di mons. Caucig su ruolo e attività del consiglio pastorale, c’è stata l’approvazione del calendario delle feste liturgiche per l’anno 2015 e l’elencazione delle varie attività programmate per l’anno pastorale foraniale. Sandro Quaglia
V trbiški občinski knjižnici v kulturnem centru »Julius Kugy« so spremenili urnik. Po novem bo knjižnica odprta od ponedeljka do petka od 10. do 13. ter v torek in četrtek tudi popoldne od 15.30 do 17.30.
Prešernova proslava na Tromeji Slovensko kulturno središče »Planika« pripravlja svojo »Prešernovo proslavo na Tromeji«. K organiziranju kulturne prireditve, ki se bo odvijala v petek, 27. februarja ob 19.30 zvečer v trbiškem kulturnem središču, bodo prispevali gojenci podružnice Glasbene matice v Kanalski dolini »Tomaž Holmar«, otroci, ki obiskujejo dejavnosti samega Slovenskega kulturnega središča »Planika«, društvo »Tomaž Holmar« in Kulturno društvo »dr. France Prešeren« Žirovnica-Breznica. Med večerom bodo podelili tudi Planikino priznanje.
Voto amministrativo in Carinzia Il 1° marzo, in Carinzia, si va alle urne per le amministrative in tutti i 132 comuni. Accanto a liste collegate ai principali partiti alla ribalta sulla scena nazionale – i Socialdemocratici (Spö), i Liberalnazionali di destra (Fpö), i Popolari (Övp), i Verdi (Grünen), i Neos ed il Team Stronach Kärnten – si candida in 22 comuni (in una fascia che copre parte dei comuni bilingui e che va da Hohenthurn/Straja vas fino a Neuhaus/ Suha) anche la Einheitsliste/Enotna lista (la principale formazione politica della minoranza slovena carinziana). In alcuni comuni si presenta anche l’Alleanza per il futuro dell’Austria (Bzö), il partito che fu del defunto governatore carinziano Jörg Haider. L’eco delle amministrative carinziane si è fatto sentire anche in Friuli-Venezia Giulia. Buona parte dell’elettorato carinziano è particolarmente sensibile alle tematica «migranti» ed il recente interessamento delle autorità carinziane rispetto alla possibile apertura di un Centro accoglienza richiedenti asilo a Tarvisio/Trbiž, quindi, ha risposto a fini elettorali.
12
posočje
stran
28. februarja 2015
dom
NA PUSTNO SOBOTO v vasi obstane, prihaja pust. Vlada RS ga je razglasila za živo mojstrovino državnega pomena izčasnaših iz naših dolin dolin
Na Šentviški planoti snežne skulpture
Drežniški pust, neprecenljiva terske terske doline doline zapuščina prednikov Jernej Bric
Zmagovalke mačke iz vasi Polje
Polmetrska snežna odeja in ugodne vremenske razmere so kar nekaj krajanov na Šentviški planoti v soboto, 7. februarja, zvabile na plano. Priredili so tekmovanje med vasmi v izdelovanju snežnih skulptur. Sodelovali so tako mlajši kot starejši domačini iz posameznih krajev. Vsaka vas je izdelala nekaj posebnega, zato je imela žirija zelo težko delo pri izbiri najboljše skulpture. Letos je zmaga odšla v vas Polje. Izdelali so veliko skulpturo dveh mačk, ki si izkazujeta ljubezen. Kot so obrazložili svojo idejo, se v tej vasi zadnje dni veliko mačk »ženi«. Drugo mesto so podelili vasi Pečine, ki je izdelala želvo, saj je na začetku vasi obnovljeno močilo, kamor so se naselile želvice. Tretje mesto je pripadlo vasi Ponikve, kjer so izdelali snežno vaško krčmo, ter s tem namignili, da bi bila na Planoti dobrodošla tudi gostinska ponudba. Četrto mesto je pripadlo vasi Šentviška Gora, kjer so na vaškem trgu postavili bar Pr' Petelinu. Izdelali so mizo, moško stranišče, okrepčevalnico pa poimenovali po skladatelju Jakobu Petelinu Gallusu, ki naj bi se po ustnem izročilu rodil prav na Šentviški Gori. Zadnje mesto pa so si prizidali na Prapetnem Brdu z izdelavo jadrnice privezane na pomol, ob kateri plava morski pes. (Tina Jeklin)
V Kobaridu praznik slovenske kulture Kulturna prireditev »Fuzija«, se je 8. februarja v okviru slovenskega kulturnega praznika odvijala v Kulturnem domu v Kobaridu. Na odru se je prepletala uglasbena Prešernova in Gregorčičeva poezija, ki jo je ob spremljavi klaviaturistke Leonide Kanalec, kitarista Mateja Šarfa in tolkalista Bineta Kurinčiča, izvedel kobariški kantavtor Borut Skočir. Pod vodstvom Mateja Kavčiča, so se jima pridružili pevci moškega pevskega zbora sv. Anton in mladi člani gledališke skupine Mkud, z dramskimi prizori pesmi. Prireditev se je zaključila z Gregorčičevim Veselim pastirjem, ki so jo nastopajoči zapeli skupaj z obiskovalci. Zbrane je pozdravil župan Občine Kobarid Robert Kavčič, ki je poudaril pomen kulture, sodelovanja in povezovanja. V preddverju Kulturnega doma je bila na ogled likovna razstava Boruta Skočirja in Bineta Kurinčiča.
Kulturna biografija Baške grape Društvo Baška dediščina in Krajevna skupnost Grahovo ob Bači sta 13. februarja na Grahovem ob Bači pripravila drugo predavanje iz cikla »Kulturna biografija Baške grape«. Cilj predavanj je izdaja monografije, ki bo ponudila celosten vpogled v ta prostor. Tokrat so povabili zgodovinarko in sociologinjo, vodjo goriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Ernesto Drole. Tema je bila »Varstvo nepremične kulturne dediščine na Slovenskem in v Baški grapi«. Stoletje organiziranega varstva je izrisalo bogato slikanico slovenske kulturne dediščine, ki ji dviga prepoznavnost tudi pisana dediščina Baške grape. Žal je osiromašena za nekaj prvobitnih elementov, ki jih je leta 1976 uničil potres. Z območja od Petrovega Brda do Bače pri Modreju je v Register kulturne dediščine vpisanih 67 enot. Prevladuje sakralna stavbna dediščina, ki je tudi najstarejša. (Olga Zgaga)
N
rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina
a pustno soboto čas v Drežnici obstane – domačini opravijo nujno delo pri živini, gospodinje pripravijo pustni obed, drugače pa je cel dan posvečen samo starodavnemu običaju, s katerim Drežnica diha in živi že stoletja. Dolgo in hladno zimo prihaja preganjat pust. Drežniški pust je nekaj posebnega že zato, ker ga pripravljajo in se smejo našemiti zgolj neporočeni fantje, ki so pri sedemnajstih letih s skrivnostnim obredom pristopili v fantovske vrste. Drežniška fantovščina je najbrž edina fantovska skupnost, ki še deluje po starih, nenapisanih pravilih in svoje skrivnosti, šege in navade prenaša na naslednike tako, kot so to počeli že njihovi dedje. Tako si morajo fantje sami, a pod budnim očesom starejših, stesati leseno masko, po domače »abličje«. Pustovanje pa ni edina naloga fantovščine. S svojim delovanjem je močno vpeta v življenje na vasi. Petega decembra se fantje napravijo v Miklavža in obiščejo ter obdarijo vse otroke v vasi. Njihova naloga je tudi da mladoporočencem pripravijo »prton«, slavolok ob vstopu v zakonski stan. Prav tako je vidna njihova vloga pri organiziranju akcij pomoči tistim vaščanom, ki zaradi bolezni ali nesreče ne morejo sami postoriti domačih opravil, pa naj bo to spravilo drv ali krme za živino. Fantovščina ima tudi vzgojno funkcijo, saj še vedno izvaja običaj »pranja«. Mladoletnim fantičem je namreč v Drežnici strogo prepovedano biti zunaj po večerni avemariji in kadar fantje koga zalotijo, ga oblijejo z vedrom vode ali pa ga namočijo v vaškem koritu. Tako tudi otroci najprej rastejo v spoštovanju fantovščine in strahu pred »ta grdimi«, nato pa v nestrpnem pričakovanju, da bodo lahko tudi sami del te tradicije. Vlada Republike Slovenije je drežniški pust razglasila za živo mojstrovino državnega pomena. Z avtohtonimi lesenimi maskami in še posebno z masko Ta grdega, ki sodi med najbolj prepoznavne šemske like pri nas, se drežniški pust veže
posoc posoc ˇje ˇje sport sport na podobna pustovanja v Evropi, od alpskega loka do Balkana in sredozemskega prostora. Pustni čas se v Drežnici začne tik pred Novim letom, na soboto, ki je najbližje Štefanovemu. Takrat se fantje zberejo na prvem pustnem sestanku in nato pred komisijo starešin privedejo »mule«, kandidate za vstop v fantovščino, ki bodo v prihajajočem letu dopolnili osemnajst let. Nato se fantje do pustne sobote sestanejo navadno še dva ali tri krat, razdelijo si vloge in pripravijo vse potrebno za pustovanje. Ti sestanki se vedno zaključijo opolnoči, ko se v popolni temi fantje zberejo na vasi, zapojejo svojo fantovsko himno »Bledo luno« in nato z bučno povorko skozi vas prebivalcem oznanjajo, da se bliža pust. Na pustno soboto se fantje zberejo v vaški gostilni, kjer se našemijo, nato pa sprevod krene po vasi, da se pokažejo domačinom in obiskovalcem. Na robu vasi se sprevod razdeli in različni liki se lotijo opravljanja nalog, ki jim pritičejo. Vodja sprevoda popelje godca, dva para Ta lepih ter Ta starega in Ta staro od hiše do hiše, kjer si morajo najprej z gospodarjem izpogajati vstop v hišo, nato pa zaplešejo in s tem prinesejo
v hišo srečo, veselje in pravo pamet. Domači jih obdarijo z jajci, klobasami, domačim žganjem ali denarjem ter se jim tako zahvalijo za obisk. Prav vse hiše obiščejo, ognejo se le tistim, kjer je v preteklem letu kdo umrl in tako pokažejo spoštovanje. Sledita jim Rezjan in Petelinar. Prvi je lik, ki predstavlja moža iz Rezije, ki so včasih hodili tod in znali nabrusiti nože in popraviti marsikatero stvar. Petelinar pa nosi v kletki petelina, ki je poganski simbol plodnosti in prav to prinaša v domove ta pustni lik. »Vsaka dobi« je novejša vloga, ki je mesto v sprevodu dobila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, gre pa za par, ki prodaja srečke, ki vse zadenejo, zbrana sredstva pa omogočajo delovanje drežniške fantovščine in se nato z Miklavžem delno vrnejo nazaj v skupnost. Sledijo Cgajnarji, ki nosijo lesene maske ali maske iz živalskih kož, najraje pa pretaknejo kakšno klet ali shrambo in iz nje odnesejo klobase. Da jih vrnejo, skrbi pustni Policaj, ki tudi sicer skrbi, da med pustnimi maskami in obiskovalci vlada red. V pustnem sprevodu ne sme manjkati Ta debeli, ki je simbol obilja in ga popoldne na sredi vasi zdravniki operirajo. Veliko je še pustnih likov, ki pa se ne pojavljajo vsako leto; poznamo Moža z babo v košu, pa Ribnčana, Hudiča in Smrt, Ta male-
”
Tudi dandanes se smejo našemiti le neporočeni fantje
ga in Ta velikega, Poštarja in Čeminjarja... Glavni in najbolj prepoznaven lik pa je Ta grdi. S svojo leseno masko z ovnovimi rogovi in ovčjo kožo spada med zoomorfne like. Ta grdi so oblečeni v brezrokavnike iz ovčje kože, gole roke imajo namazane s sajami, hlače pa so pošite s trakovi iz blaga, ki predstavljajo vez med tostranstvom in onostranstvom. Demonskost lika Ta grdega še poudarita velika zvonca, ki jih nosu na ledjih. V roki vihti nogavico, polno pepela, ki jo uporablja za preganjanje otrok in mladine. Ko jih ulovi so tako umazani od pepela, da jih je težko prepoznati. Popoldne se dogajanje preseli na vaški trg, kjer se zberejo domačini in obiskovalci ter opazujejo pustne vragolije. Pust se zaključi pozno zvečer s sprevodom vseh mask, rajanje v vaški gostilni pa se raztegne še pozno v noč. Na pustni torek sledi še zadnje dejanje drežniških pustnih šeg. Sodba pustu poteka na vaškem trgu, kjer sodnik pred občinstvom prebere v verze skovano obtožnico, ki pusta bremeni vsega, kar se je slabega zgodilo v preteklem letu. Pusta med sojenjem varujejo vojaki Šajtnbeblerji. Ne prošnje pustne matere Ta stare, ne argumenti Zagovornika ne morejo rešiti Pusta pred smrtno obsodbo, ki jo izvrši Rabelj, nesrečnega Pusta pa nato odpeljejo na pare v vaško gostilno, kjer se od njega še zadnjič poslovijo fantje in domačini, pred polnočjo pa ga odpeljejo na rob vasi, kjer zgori ob hrupu pustnih zvoncev. Opolnoči zvonci utihnejo, začne se pepelnica in s tem postni čas.
»STRESLA SE JE ZEMLJA, RODILA SE JE...GORA!«, V TOLMINU VEČER O POTRESNIH POJAVIH
P
od naslovom »Stresla se je zemlja, rodila se je... gora!« so na zadnjem predavanju 11. februarja zvesti obiskovalci prisluhnili prof. dr. Petru Suhadolcu iz Trsta, ki je na poljuden način predstavil potresne pojave in njihovo oblikovanje gorskega sveta. Planinsko društvo Tolmin že vrsto let v Knjižnici Cirila Kosmača prireja planinske večere, ki so vsako drugo sredo od oktobra do marca. Peter Suhadolc, po poklicu seizmolog, podpredsednik SPD Trst, je generalni sekretar Mednarodnega združenja za seizmologijo in fiziko notranjosti zemlje (IASPEI). Kot dolgoletni predavatelj na tržaški univerzi (Oddelek za matematiko in znanosti zemlje), se je konec l. 2013 upokojil in trenutno še kon-
čuje nekatere strokovne projekte. Je predsednik Slovenskega filatelističnega kluba Lovrenc Košir iz Trsta, predsednik Filatelistične zveze Slovenije in mednarodni sodnik za tematsko filatelijo. Pri Tržaški folklorni skupini »Stu ledi« je umetniški vodja. Vprašanje, kako so nastale gore, je že od davnih časov zanimalo ljudi. Naši predniki so razlago za potrese, kot njihove vzroke, iskali v mitih. Mogočni vrhovi, ki se dvigajo v nebo, naj bi bili prebivališča različnih bogov. Po slovenskem ljudskem prepričanju je za potrese kriva riba Faronika: ko se zgane nastane potres, ko pa se potopi, povzroči konec sveta. Njen lik je pogosto upodobljen na cerkvenih freskah in v ljudskih pesmih. Predavatelj pa je mitologijo v zve-
Seizmolog Peter Suhadolc
zi z ribo Faroniko uporabil zgolj kot ilustracijo prastarega zanimanja človeka za seizmične pojave. Tektonski premiki v notranjosti zemlje pa so že veliko let tudi predmet znanstvenega proučevanja, ki mu je sam poklicno zavezan. »Danes imamo enotno razlago, zakaj se površina naše Zemlje
spreminja v času, sicer zelo zelo počasi, a vendar. To je tektonika plošč, ki je osnova tudi za razumevanje potresov,« pravi Suhadolc, ki je prikazal, kako še dandanes tektonski premiki vplivajo na oblikovanje zemeljske površine in kako z njenim natančnim opazovanjem lahko razumemo premikanje plošč tudi v našem okolju. Tolminske obiskovalce predavanja je presenetil s poučnimi slikami teh mogočnih naravnih pojavov v naših domačih krajih. Vsem pa je postregel tudi z uporabnimi razlagami pojavov, s katerimi se srečujemo na svojih pohodih v gore. Poslej bomo v gore hodili z zavestjo, da korakamo po več sto milijonov starih tleh. Žarko Rovšček
dom
13
šport
28. februarja 2015
stran
CALCIO Valnatisone sconfigge la Torreanese. Ultimo turnoiz favorevole alle squadre giovanili, ma troppo squilibrio in classifica naših iz naših dolin dolin
Alla Savognese il derby tersketerske dolinedoline con il Drenchia Grimacco I padroni di casa si sono imposti con un gol di Sovdat. Avanzano anche Alta Val Torre e Polisportiva Valnatisone, che ha sconfitto l’Osuf 4-2 Bepo Qualizza
È
risaputo che ogni derby nasconde delle insidie e il risultato non sempre è prevedibile. È il caso del confronto tra Valnatisone e Torreanese, nel campionato di Promozione, che è stato disputato a San Pietro. L’incontro è iniziato nel migliore dei modi per gli ospiti, andati per primi in vantaggio, ma dopo la strigliata del tecnico locale, il corso della gara ha cambiato volto. Agguantato il pareggio su calcio di rigore, come da prassi contestato dagli ospiti, a cinque minuti dalla fine una pennellata di Michele Miano ha dato la vittoria ai padroni di casa. Successo importante per la Valnatisone che sì migliora la classifica, ma che deve faticare non poco per allontanarsi ulteriormente dalla zona dei play-out. Serve quella continuità che, una set-
IL 10 MAGGIO TRAIL DELLE VALLI E COPPA FRIULI
Volley S. Leonardo, momento felice
rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina Under 13 misto della Polisportiva.
posocˇje posocˇje sport sport L’ingresso in campo delle due squadre nel derby Savognese-Drenchia/Grimacco
timana prima, è mancata nella gara persa a Trieste con il San Giovanni. Analizzando risultati e classifiche dei gironi delle squadre giovanili, si nota uno squilibrio abissale tra le varie compagini. Gli Allievi della Forum Julii sono stati sconfitti sul campo di casa per 3-0 dalla Bujese e poi sono esplosi a San Daniele vincendo 8-1. Squilibrio evidenziato anche dalla classifica di questo girone, con l’OL3 al primo posto con 36 punti ed il Cassacco ancora a quota zero. Altrettanto si può dire per i Giovanissimi Provinciali, con la nostra compagine che vince a San Pietro 5-0 contro l’OL3 e a Moimacco 4-2. Anche in questa categoria il divario è evidente con il Rizzi primo a condurre la classifica con 40 punti e la Fulgor ultima con un solo punto. Certi risultati con tanti gol umiliano l’avversario ed è giusto chiedersi con quale spirito sportivo si scende in campo, sapendo che la sconfitta è
scontata, ed altrettanto l’umiliazione. I Giovanissimi sperimentali hanno pareggiato 2-2 con il Pordenone calcio. I risultati del quattordicesimo turno del Collinare hanno premiato tutte le nostre formazioni: in 1a categoria Drenchia/Grimacco vince 3-0 contro Adorgnano; la Savognese a Majano si impone 3-2. In 2a categoria da Villaorba l’Alta Val Torre torna con un meritato 4-2 ed in 3a la Polisportiva dopo il 4-2 sulla Virtus Udine, si avvicina al gruppo di testa del girone B. Il programma del quindicesimo turno prevedeva il derby Savognese-Drenchia/Grimacco, la vittoria con il minimo scarto, 1-0, è andato ai padroni di casa, ma l’incontro avrebbe preso un’altra piega se Massimo Chiabai del Drenchia/Grimacco al quarto d’ora di gara, con il portiere fuori causa, quindi a porta vuota, non avesse centrato il palo; la prima frazione è proseguita con un susseguirsi
PURGESSIMO Domenica 22 febbraio, 25 km in salita
Massimo Clocchiatti
di azioni sui due fronti dove entrambe le squadre hanno avuto la possibilità di andare in vantaggio. Nel secondo tempo si è notato un maggiore predominio dei padroni di casa che sono andati in vantaggio con una staffilata di Matevž Sovdat dove nulla ha potuto l’estremo difensore ospite Massimo Clocchiatti distintosi però in difficili interventi in altre occasioni. Degli altri incontri della giornata del campionato Collinare da registrare la vittoria della Polisportiva Valnatisone, che si impone sull’Osuf 4-2 e il pareggio, 2-2, dell’Alta Val Torre con il Lumignacco. Nel girone Amatoriale del calcio a cinque continua la marcia di avvicinamento al vertice dei Merenderos con due successi, 13-3 contro il Mambo e 5-4 sul River Platano, nel girone di Eccellenza a Palmanova il Paradiso dei golosi vince 6-3 e consolida il primato in classifica.
È un momento particolarmente felice per tutte le formazioni della Polisportiva San Leonardo, il sestetto maschile di 1aDivisione non molla la presa, continua a vincere e mantiene il primo posto del girone unico, 3-0 con Travesio seppure con un po’ di apprensione, (25-23, 27-25, 25-19), 3-0 anche a Cividale opposti alla Est Volley, (25-23, 25-18, 27-25). Dilagano le ragazze di 2a divisione che superano agevolmente Cassacco 3-0 (25-13, 25-7, 25-13). Doppio successo per la U 13 mista, 2-1 sul parquet di casa, ospite di turno Pasian di Prato, (25-23, 12-25, 27-25) ed ancora 2-1 a Udine contro la Pav Udine, (11-25, 25-20, 25-20). (b. q.)
Atletski večer bovških tekačev 13. februarja je v Čezsoči, v organizaciji Tekaškega društva Bovec, potekal 11. Atletski večer. V uradnem delu prireditve so najprej predstavili minulo desetletje Tekaškega društva. V sliki in besedi so se najprej spomnili prvega desetletja svojega delovanja. Glavne dosežke in mejnike tekaškega društva je za naš mikrofon takole povzel predsednik Vasja Vitez. Na prireditvi so člani društva zahvalili vsem svojim podpornikom, razglasili pa so tudi atletinjo in atleta leta. To sta postala Tanja Žgajnar in Žiga Kravanja. (primorskival.si)
OVČJA VAS Smučarska zvezda na treningu
In 377 al 1° Trailtremendo Tina Maze v Kanalski dolini
P
er il terzo anno consecutivo il Gruppo Sportivo Natisone organizzerà a Cividale una prova di Coppa Friuli, il circuito di corsa su strada del comitato regionale della Fidal riservato alle categorie Amatori e Master. La gara della città ducale, che quest’anno si svolgerà il 10 maggio, è diventata ormai un appuntamento fisso della kermesse: inserita per la prima volta in calendario nell’edizione 2010, è stata riproposta nel 2011, nel 2013 e nel 2014 richiamando ogni anno oltre 500 podisti da tutta la regione. La Coppa Friuli aprirà i battenti a Bertiolo il 21 marzo e, dopo le prove di Remanzacco, San Martino al Tagliamento, Cividale, Gorgo di Latisana, Tolmezzo, Udine e Camino al Tagliamento, si chiuderà con la «Cinque miglia» in notturna di Torviscosa il 18 luglio. Di tutt’altra natura la corsa che, sempre il 10 maggio, il Gruppo Sportivo Alpini Pulfero organizzerà a San Pietro al Natisone, ovvero la quarta edizione del «Trail delle Valli». La manifestazione, fino all’anno scorso collocata nel mese di settembre, prevede tre percorsi di 40, 25 e 8 km quasi interamente lontani dall’asfalto, con il giro più lungo che raggiungerà il rifugio Pelizzo sul monte Matajur. Lorenzo Paussa
I primi tre: S. Fantuz (al centro), T. Moia (a sin.) e N. Francescato (a dx).
D
omenica 22 febbraio in 377 atleti, di cui molti da fuori regione, hanno affrontato il 1° Trail Tremendo con partenza e arrivo a Purgessimo. A detta degli atleti un trail molto tecnico e caratteristico, lungo un percorso di 25km con un dislivello di 1.300 mt, che ha toccato l’omonimo Monte, il Castello di Gronumbergo, la località di Picon e Castelmonte con cinque punti ristoro. I primi tre runner all’arrivo sono stati: 1° Fantuz Stefano (A.S.D. La Colfranculana) con il tempo 2.01.36, 2° Moia Tiziano (Gemona Atletica) e 3° Francescatto Nicolò (U.S. Aldo Moro Paluzza).
Tra gli atleti delle valli del Natisone spicca il 7° posto assoluto di Flavio Mlinz (U.S. Aldo Moro Paluzza) con il tempo 2.17.24; al 24° posto Stefano Del Zotto (G.S. Alpini Pulfero) con il tempo 2.32.29. La classifica generale è pubblicata sul sito www.tremendirun.it . Sono stati premiati i primi cinque maschi e femmine assoluti e i primi tre classificati (maschile e femminile) per ogni categoria C.S.I.. Tutto lo staff dei Tremendi Run desidera ringraziare gli atleti, gli sponsor e tutte le persone che hanno collaborato, a vario titolo, per la buona riuscita dell’evento sportivo. E segnala la sua presenza su facebook.
Aktualna dvakrat olimpijska in svetovna prvakinja Tina Maze.
P
redzadnji februarski teden se je v Kanalski dolini mudila znana in priljubljena slovenska smučarka Tina Maze. V naše kraje je prišla iz ZDA, kjer je na svetovnem prvenstvu zablestela kot kraljica alpskega smučanja, saj je osvojila dve zlati medalji v smuku in kombinaciji ter srebrno v superveleslalomu. Kakor je sama razložila novinarjem na tiskovni konferenci v Kranjski Gori, se je dvakratna aktualna olimpjiska in svetovna prvakinja na letošnjo Zlato lisico, največje žensko tekmovanje v alpskem smučanju v Sloveniji, pripravljala prav na trbiških smučiščih. Med pripravljanjem v Kanalski
dolini je Tina Maze sicer bivala v hotelu v Ovčji vasi – kjer se je prav v istih dneh nahajala tudi švicarska smučarka Lara Gut. Obe smučarki je oška vaška skupnost z veseljem sprejela; od kdaj do kdaj je pa nekako čudno bilo za domačine – na primer ko so Mazejevo srečali po cesti, medtem ko je tekla proti Ukvam. Pravzaprav pripravljanje v Kanalski dolini ni prineslo veliko sreče Mazejevi saj je 21. in 22. februarja v Mariboru odstopila tako v slalomu kakor v veleslalomu za Zlato lisico. Gre za tradicionalno mednarodno smučarsko tekmovanje za ženski svetovni pokal, ki poteka od leta 1964. Luciano Lister
14
domača kultura
stran
MIESAC MARČ U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: Kazimir Poljski U sriedo, 4. marca, je praznik svetega Kazimirja Poljskega. Biu je sin poljskega kraja Kazimirja IV. in krajice Elizabete, ki je bla hci madžarskega in češkega kraja Alberta II. Rodiu se je 5. otuberja lieta 1458. Kàr je dopunu 9 liet, je biu pošjan h kanoniku iz Krakova, de naj bi ga naučiu an podučiu. Biu je šele zlo mlad, kàr madžarski plemiči so prosil' poljskega kraja, naj jin pošja pomuoc pruot madžarskemu kraju, ki je biu Matija Korvin. Pošjan je biu princ Kazimir, ki, kàr je zviedu, de kraj Matija je imeu taužinte sudadu vic ku on, je poslušu soje ufičale an ustavu spedicjon. Tentega papež Sikst IV. je prepriču kraja Kazimirja, za na dielat ujske. Kraj je takuo pošju marin snuovu za se ustavt'. Kàr pa je zviedu, de sin se je biu že ustavu, ga je bluo takuo špot, de mu je kuazu se ne uarnit u Krakov an ga je zatuo stuoru zapriet tri miesce tu grad u kraje Dobzki. Od tekrat napri obedan nie vic prepriču princa uzet u roke puše an drugo orožje za strelit. Ratu je zlo pobožan an se je z vesejan posvetiu molitvi an duhounin potrieban. Zavarnu je tud poroko s hcjero imperatorja Federika III., zak' je nardiu objubo venčne čistosti. Poznan je biu tud ku »mož meru«, sa' usaki krat, ki je vidu kiek nepravičnega naretega pruot buozin juden, je hitro šu h očetu, za de bi jin olajšau težave. Umaru je 4. marca lieta 1484, kàr je imeu samuo šestandvajst liet u lituanskin kraju Grodno, kjer je biu tud podkopan. Zaries veliko čudežu se je gajalo na njega grobu. Kàr pa so preobarnil' cierku, kjer je biu podkopan, u ateistični muzej, so prenesli njega kosti u cierku sv. Petra an Paula u Vilnius (Lituanija). U liete 1521 papež Leon X. ga je razglasiu za patrona Polonije an Lituanije. Papež Klemen VIII. ga je u liete 1602 pa kanonizù.
hhh
Kajšna ura bo Parvi dnevi miesca marča bojo sončni an skor pomladni. Stara luna četartka 5. parnese oblačno an dažeuno uro po nižinah, sneženo an buj marzlo pa po gorah. U petak, 13. zadnji kuart lune parnese spet sonce an pomladne dneve. Samuo po gorah usako an tarkaj ura bo nomalo dažeuna.
hhh
Radoviednost Je šlo čez vic ku 10 liet, od kar na dan sv. Štiefna lieta 2004 velik potres u muorju je zvarnu na indonejskin otoku Sumatra strašno uodo an je nardiu 230 taužint martvih. U telih deželah šele donas žive nekateri aborigeni, ki takuo, ki je pišeno žive u telih krajih že 55 taužint liet. Na Sumatri so zaštiel' parbližno 300 aborigenu iz tribù Jarawa, 40 iz tribù velikih Andamanesiu, 100 iz tribù Onge majhanih Andaman, 250 iz tribù Shompens, 250 iz Sentieneleske tribù (ki so štieti ku te narbuj stara tribù na zemji). Mass media, gjornali an televižjon u tistih dneh so se uprašal', kan so šle use tele tribù. Odguorili so se sami, de verjetno so usi umarli, sa nieso imiel' use naše teknologije, use naše pomoči, an na more bit, de so se rešil'. Tel krat pa smo se zgrešil'. Teli judie, ki poznajo lieuš ku usi drugi muorje an zemjo tan, kjer žive, so bli hitro zastopil', de kiek strašnega se bo gajalo. Pišeno je, de zauojo ki ahtajo an lepuo poznajo naravo, znajo, kada, kuo an dost krat muorje se uzdigne al pa se zniže. Kàr videjo, de kajšna marea na spoštuva te pravega an navadnega cajta, zastopejo, de kiek je narobe an se takuo potegnejo u buj varen prestor. Teli judje vedo, de blizu tistemu muorju se na more stalno živiet, zak tajšni tsunami so se še gajali an nieso takuo nenavadni, ku so gjornali pisal' an televižjoni poviedal'. Samuo u zadnjih 200 lietah se je tsunami tan tode parkazu vic krat, u lietah 1797, 1843, 1861 an 1883. An glih spoznanje an spoštovanje narave je pomalo, de tekrat so se usi teli aborigeni rešil', brez čakat obednega alarma od televižjona al telefonina. Tuolega spoštovanja narave an spominu, ki so jin bli dani od staršu, oni se na pozabejo an tuole je kar tud oni nudijo sojin snuovan. Težkuo bo za nas, ki na znamo an necjemo poslušat naravo, zastopit, de jo muoremo spoštuvat an ne gledat samuo na strašne interese.
Riceta ČOKOLADNI ZAVITEK Nucamo 5 jajc, 5 žlic gorke uode, 5 žlic ušenične moke, 5 žlic cukerja, pu buštine fece, 5 žlic narančnega sirupa, 5 žlic ruma. Za napunt nucamo 2 zdriele banane an čokoladno kremo, ki če imamo malo cajta za jo napravt, moremo jo kupit že parpravjeno u važe. Za po varh: 1 eto čarne čokolade, 70 ml sladke pane (smetane). Parvo rieč tu adni posodi denemo 5 čarnjaku an tu drugo pa ostale bejake. Bejake zbutamo, dok na ratajo ku snieg. Čarnjake umiešamo z 5 žlic cukerja an 5 žlic gorke uode, dok se na lepuo naraščejo. Natuo doložemo, po nomalo usaki krat, 5 žlic moke, pu buštine fece an natuo doložemo še zbutane bejake. Na bando forna stegnemo parmierno obiejeno karto, kjer ulijemo našo parpravo an denemo u foran gorak 180° za 10 minut. Kàr snememo iz forna, šele gorkuo an z uso karto, denemo na škanavaco, zavijemo u rolado an pustmo, naj se pohladi. Kàr je pohlajeno, odvijemo, zmočemo s siropan an ruman, pomažemo s čokoladno kremo, na začetek položemo 2 banane an tarduo zavijemo. Še ankrat zavijemo u karto, natuo u škanavaco an denemo u frigo za an par ur. Sada uzamemo čokolado, jo asztajemo an umiešamo u pano. Odvijemo rolado, jo položemo na parmierni tont an pomažemo s asztajeno čokolado an pano. Pustmo še adno uro, naj se pohladi an lahko pokušemo. Loretta Primosig
28. februarja 2015
dom
JEŠIŠKE ZGODBICE
U mojih mladih lietah je bla šuola štieta ku ‘na rieč odvič Jur Zad Tih
P
arve dni, ki san hodu u šuolo u Čedad, je ratala posebna zgodbica. Biu je ‘an majhan puober taz Fuojde, ki nie biu zlò bardak za uoblat. Njemu je ku usien profesor zjutra dau ‘no daščico, de bi se učiu žagat, uoblat an takuo napri. Usak an tarkaj se je muoralo pokazat, kuo je šlo napri dielo. Kàr mu je puober iz Fuojde nesu sojo daščico an mu jo dau tu pest, je profesor parzdignu gor očale, pregledu tole daščico an jo brez nič reč zabrusu čja pod makinje tu taso od stružila. Nič mu nie jau, ga nie še očetù. Tel buogi puob nie viedu kì narest. Šu je po suoj kos an začeu nazaj uoblat. Čù san profesorja zagost pod glasan: »Višno, de diela pirulì. Ja, glih na pirulì je podobno.« Smejal' smo se na tele besiede profesorja pa nan se je buogi puobič tudi usmilu, sa’ nie ankul imeu ‘nega uobliča tu pest. Kàr smo razjezli profesorja, za štrafingo nas je pošiju čja u kovačijo h Skaravetu. Tan so nan dal kladvo an smo muorli vogje arztukat an drobit. Atu je bluo šele garš, če niesi nardiu, kar so ti kuazal’. Če si ki stau pruot, so te pošjal' u direcion an diretor dva al’ tri dni šošpenšjona ti jih nie paršparu. Za jo glih reč, je mene profesor Venturin imeu zlò rad. Parvo zak’ san dielu moje inkaštre al’ diela, ki so nan jih dajal', nimar na pú cajta, ku te druz, potle tud’ kier san kajšnemu parpomau parstrojit. Njemu je šlo
pru, zak’ takuo ga nieso dost štrubil’ an je mú dielat soje reči brezskarbi. Kàr je bluo, za strojit, za kajšan pas preluožt na makinjah, samuo ist san mu smeu pomat. Ankrat smo bli u jami pod podan, kjer so ble njeke kolesa, za namazat. Vas skjučen pod makinjo je zagledu adnega, ki je špegu od varha. Brez nič reč mu je zabaroviu celo škatulo mazila tu harbat. Pú kila tistega mazila se mu je ustavlo gor za kopinan. Potle so ga parjatelji čedli an stargal’. »Drugi krat ti ga storen snjest!« mu je zatrucu preofesor. Taka je bla šuola ankrat. U tistih cajtah so se meštrini an profešorji storli spoštuvat. Kduor nie imeu voje al’ pa ga nie brigalo se učit, je vič cajta pasu tan u hodnike ku tu šuoli. Diario je biu vas ardeč od not, ki smo jih muorli stuort podpisat očjuovan. Pokazat je korlo prù podpis od očì. Pregleduval’ an parmierjali so, če je biu te pravi, posebno kàr je korlo dokazat, zakì se je parmanjkalo kajšan dan u šuoli. Donas na kuazavajo vič meštrini. Na take smo paršli, de so parsiljeni mučat, de bi ne imiel’ zmot an ovadb. Naši so bli tažki cajti, pa na vien, če so donašnji zlò buojši. U mojih mladih lietih je bla šuola, posebno tista buj vesoka, štieta ku 'na rieč odvič. 'Duor je imeu parložnost, za se upisat u šuolo, je muoru parvo narest ratinge s potriebami soje družine, posebno kàr le te so imiele puno otruok. Kàr je bluo trieba narest doma kako sijeno dielo, me je vič ku kaišan krat oča ustavu doma, de bi mu parpomau. Če san kako baronado
kombinu du šuol’, posebno če san se s kajšnin skregu al’ cunjù, an zatuo ušafu dva dni šošpenšiona, je biu oča malomanj veseu. Hitro mi je ušafu kako težkuo dielo, za kopat u vartu, za darva venašat iz hosti, za gnuoj raznašat u koši po njivah. »Takuo ti pasa voja se mlatit,« je godernju. »Pa študju kada bon?« san mu odguorju. »San te pošju u šuolo za studjat, ne za se cùkat. Dol si imeu študjat, tle doma se muora dielat,« mi je zaperju usta. Nie bluo lahko. De me na bojo štrubil’ domači, san ustaju ob štierih zjutra, za šuolske diženje dielat. Pa useglih niesan rivu stat zad te drugin. Puno mi jih je manjkalo pruot koncu lieta, pa san useglih uspeu. Zadnji miesac san se luožu zdol. Ries je, de san študjù samuo na koncu šuolskega lieta, kàr san biu sijen, pa takuo san dosegu u študju te druge moje parjatelje, ki so se celuo lieto pridno obnašal’. Posebno talijanski izik an literatura sta bla za me težka. Prava štrafinga so bli štorja, geografija an angleški izik. Zlò težkuo san se vepeju usako lieto. Trečji razred nižjih sriednjih šuol san muoru nazaj pretarpiet, zak’ san na zadnjin trimeštre zgubu cieu miesac. Močnuo san se udaru, kàr san z bičikleto butnu tu makinjo od meštre, ki je hodila šuolo učit gu Oblico. Samuo božji čudež me je ošermu. Tajšan žlah san dau, de san ji uso makinjo raztuku. Nie pasalo z ničan tudi mene, kier san nardiu osan dni špitala. Vas raztučen san biu. Pa use tuole me nie podučilo, mi nie dost pomagalo. Lietu san ku priet, samuo san se gledu zadaržat, kjer so bli ovinki skriti. (81 - gre napri)
LJUDJE V POSOČJU
Nac in Mavricijo v strelskih jarkih atognica, Italijani ji pravijo »Monte Rosso«, kar v prevodu pomeni Rdeča gora. Zakaj? Morda zato, ker Krn in Batognica pozno jeseni ob sončnem zahodu zažarita v škrlatno rdeči barvi, kar se vidi daleč po Furlaniji. Morda pa zato, ker je bila gora le nekaj dni po zavzetju Krna središče krvavih spopadov v poizkusu zavzetja vzhodnega pogorja. Gora je bila v tistih junijskih dneh prelita s krvjo in trupli napadalcev in braniteljev. Bila je rdeča od krvi, postala je Rdeča gora »Monte Rosso«. Po nekaj dolgih dneh in nočeh krutih bojev so se nasprotniki, komaj petdeset metrov drug od drugega, vkopali v strelske jarke. Utrujene borce so komaj opazno zamenjali spočiti, za nove boje pripravljeni vojaki nasprotnih strani. Na Batognici je bila skorajda mirna avgustovska noč. Le od daleč se je slišalo posamezne strele in občasno bobnenje topov. V tišini gorske noči se je iz jarka v jarek slišal pogovor bdečih vojakov. V okopu, med vojaki avstro-ogrske enote je bil med Slovenci tudi Nac, doma iz okolice Tolmina. Prisluhnil je glasu, ki je pri-
B
hajal iz italijanskega jarka. Spominjal ga je na dobrega znanca iz beneške vasice pod Matajurjem. Dvignil je glavo in zakričal v noč: »Hej, a si tam v jarku ti Mavricijo z Benečije?« Za nekaj trenutkov so glasovi na obeh straneh utihnili. Kmalu pa: »Si! Jaz sem Mavricijo, an kdo si ti?« »Jaz sem Nac iz Tmina. A me ne poznaš?« Kratek čas sta se stara znanca in vojna nasprotnika pogovarjala, preden sta vsak v svojem okopu legla k počitku. Ob sončnem vzhodu, ko je doli-
no pod goro prekrivala rahla megla, se je Nac odločil za nenavaden, bolj kot junaštvu samomoru podoben obisk. Kljub svarilom, da ga bodo Italijani ustrelili in odločnemu prepričevanju vojnih tovarišev, se je Nac s kosom bele krpe v roki, dvignjeni visoko nad glavo dvignil iz varnega okopa. Počasnih korakov je stopal proti nasprotnikom, ki so s puškami pripravljenimi na strel zaprepadeno opazovali vojaka z krpo v roki. Na pol poti med položaji se je ustavil in poklical znanca iz Benečije. Kmalu za tem je tudi Mavricijo z belo krpo v roki stopil iz okopa in sredi krvave linije objel avstrijskega vojaka, prijatelja Slovenca. Namesto pokanja pušk in strelov je iz strelskih jarkov zadonel bučen aplavz pomešan s kriki navdušenja. Dokler za skrito premirje in prijateljevanje na gori niso izvedeli poveljujoči v dolini, so si vojaki obeh strani skrivaj izmenjavali čokolado, tobak, konjak in podobne dobrote. Kmalu so prijateljski enoti zamenjali in na gori ponovno uvedli vojaški red in sovražnost. Pač
dom
15
druga svetovna vojna
28. februarja 2015
stran
v benečiji 2
Lieto 1938 - Benito Mussolini v Podbuniescu strip MORENO TOMASETIG - besedilo g. ANTON CUFFOLO Sedandeset liet odtuod, lieta 1945 je končala druga svetovna vojska. Kar se je pred njo, med njo in po nji gajalo v Benečiji je lažanski famoštar g. Antonio Cuffolo (1889-1959) napisu v dnevnikah po slovensko in po italijansko. V drugi pregledani in dopunjeni izadaji, ki jo je urediu Giorgio Banchig, sta izšla par zadrugi Most lieta 2013. Moreno Tomasetig je slovenski Cuffolu dnevnik spravu v strip , ki ga v beneškoslovenskem dialektu obljavljamo v vsaki številki Doma.
6 MARČA 1938. “ADUNATA” V PODBUNIESCU. IZ RIMA JE PARŠU SVETOVALEC DUČEJA, DE FRANCISCI. NIE ŠE KONČÙ GOVORITI, KI SO LJUDJE UTEKLI DAMÚ IN JE DUČEVJA “DESNA ROKA” OSTALA SAMA MED ČARNOSRAJČNIKI
11. MARČA 1938. KONAC AVSTRIJE! RIMSKI “VUK” JE PUSTIU BUJ MOČNEMU BERLINSKEMU “VUKU”, DE POŽGRÈ STARO AVSTRIJO
TEL KOSČIČ ITALIJE JE NARBUJ PAR SARCU MUSSOLINIJU, ZATUO KI JE “ITALIANISSIMO”
4. OBRILA 1938. “OČE NAŠ” SPET NA PREFEKTURI. FAŠISTI SO SPET ZAČELI Z ŽIVČNO VOJSKO PRUOTI SLOVENSKIM DUHOVNIKAM DAJTE MI VSE BUKVA PO SLOVENSKO
ZAKÌ NE HODITE NA ČIST AJAR IN SE TIŠČITE NIMAR DOMA? ČUDNO
3. MAJA 1938. HITLER NA BOŽJO POT V RIM!, OBISK JE KOŠTÙ 20 MILIJONU LIR !!! PAPEŽ SE JE UMAKNU IN JE JAU: “RAJŠ BITI PARVI V CASTELGANDOLFU, KU ... DRUGI V RIMU”
ČAKAM VSAKI DAN, DE PRIDEJO PREGLEDAVAT, ZATUO NA GREM OD HIŠE. ČEM POMAGATI PAR PREISKAVI
*ZAUPNIK TAJNE FAŠISTIČNE POLICIJE OVRA
20. ŠETEMBERJA 1938. MUSSOLINI V PODBONIESCU. AVTO SE USTAVI ZA ADNO MINUT0. DUČE VPRAŠA: KJE JE PODESTÁ? MOŽJE SO KOMENTIRALI... KAKUO JE S KAMUNAM?
MORALNO DOBRO. PA.....
... SAM ZASTOPU
KAKO DEBELO GLAVO IMA IN KUO JE ČOKAST ... ZDI SE KU KAKJŠAN PIJANAC ...
V BUKVAH “KAPLAN MARTIN ČEDERMAC“ JE PAVLE SEDMAK MOJSTROVSKO OPISU TARPLJENJE SLOVENSKIH DUHOVNIKU VIDENSKE NAŠKOFIJE V LETIH 1933 -1934 IN TISTIH POTLÈ ZARADI SLOVENSKEGA JEZIKA V CIERKVI ZANIMIU NOVI PSIHOLOŠKI , HISTORIČNI ROMAN. POD PSEVDONIMAM PAVLE SEDMAK SE SKRIVA ZNANI PARJATEU IN PISATEU FRANCE BEVK, KI SE JE V CAJTU PREGANJANJA ZNÙ SPRETNO GIBATI PO NAŠIH VASEH
SA’ JE ČARIN, KU SICILIJANAC ...
2 - GRE NAPREJ Riassunto in italiano - Nel 70° della fine della seconda guerra mondiale (1945), Moreno Tomasetig ha trasformato in fumetto i diari del parroco di Lasiz, don Antonio Cuffolo (1889-1859). In questa punta-
ta: - la visita di De Francisci, consigliere del Duce, a Pulfero (16.3.1938); - l’annessione dell’Austria al Terzo Reich (11.3.1938); - la persecuzione della lingua slovena nell’Arcidiocesi di Udine con la convocazione in prefettura dei sacerdoti (4.4.1938); - Hitler a Roma (3. 5. 1938) - la sosta di un minuto di Mussolini, a Pulfero: «Come va il il comune?», chiede. «Moralmente bene, ma...», balbetta il podestà. «Ho capito, ho capito!», taglia corto Mussolini (20.9.1938); - la pubblicazione del romanzo «Kaplan Martin Cedermac» sulla proibizione della lingua slovena nelle chiese dell’Arcidiocesi di Udine con protagonista proprio don Cuffolo. (2. continua)
16
zadnja stran
stran
Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko
domu. V programu so: pozdravi, volil’ bojo diretiv, pokazal’ bojo slike, ki so jih napravli, kàr so šli na goro Ararat v Turčiji an potle bo veselica. Kduor bo teu, bo lahko obnoviu članarino ali pa se na novo upisu. Preber' program Planinske na 5. strani.
>> DVOJEZIČNA IN A DAY >> do 28. febrarja pošji filmat!
Dvojezična šuola v Špietru je že dopunla trideset liet diela. Ob teli parložnosti vabe use »stare« šuolarje, de sodelujejo par projektu Dvojezična in a day an de pošjejo video filmate, ki guoré o dvojezični šuoli tudi gledano od deleča. Video muora biti dug narvič adan minut, posneti in pošjati ga je trieba do konca febrarja na dvojezicna30@gmail.com. Filmate bojo pokazal’ na prazniku, ki bo 5. junja na vič krajih v Špietru.
Vsako saboto ob 19.15 v farni cierkvi v Špietru
>> LIEŠKA FARA >> vsak petak do konca marča
Križove poti u postnem cajtu: 27. febrarja bo v Dolenjanjem, 6. marča v Malim Garmaku, 13. marča v Zverincu, 20. marča v Platacu an 27. v Seucu.
>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> v nediejo 1. marča
pohod do koče Bertahütte (Karavanke - Austrija), ekskurzija s karplji, alpskimi smučmi an sankami. Se gre ob 7.30 iz placa pred šuolmi v Špietru. Info: Patrizia, cell. 333 6731989. De bi obnovil' članarino Cai spuomne de njega sedež v Špietru je odpart vsak petak (do 13. marča) od 20. do 21.30;
>> ŠPIETAR - DAN ŽENA >> v nediejo 8. marča ob 17.
v polifuncionalnin centru bo gledališka predstava Osan žensk, igralo bo Beneško gledališče v sestavi: Anna Bernich, Breda Berginc, Cecilia Blasutig, Marina Cernetig, Bruna Chiuch, Manuela Cicigoi, Emma Golles an Teresa Trusgnach. Režija: Danijel Malalan. Organizajo: Zveza Beneških žen, Beneško gledališče an Inšti-
LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 € 25 Naročnine SLOVENIJA/SLOVENIA EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40
>> v nediejo 8. marča
na dan žena pohod n a goro Montasio. Se gre ob 8. iz placa pred šuolmi v Špietru. Info: Carlo Martina, cell. 345 0633642. Obadva pohoda so za pohodnike, ki imajo zimsko opremo
>>PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> v saboto 28. febrarja ob 19.
Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX
občni zbor v Slovienskin kulturnin
28. februarja 2015
dom
Domača modruost
tut za slovensko kulturo.
>> ODPARTJE MUZEJU ZBORZBIRK >> v saboto 14. marča
Sreča ima zaparte oči
ogled muzeju, ki so bli parpravjeni znotra evropskega projekta Zborzbirk - Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami an Krasom: kolekcija Odda Lesizze; muzej v Dreki; zgodovinski muzej Balus, zbirka Elio Qualizza -Kalut; Zbirka grabij; kovačija; muzej gore Matajura. Videli bomo zbirke an zbirauci nam bojo poviedali, kuo so se rodile. Iz Špietra se gre ob 9.30, zauoj prevoza je cajt za se upisat do 10. marča. Info: isk.benecija@ yahoo.it, tel. 0432 727490. Organiza Inštitut za slovensko kulturo.
>> GREMO V ŠKOFJO LOKO >> v saboto 28. marča
gledat Pasijon (Processio Locopolitana), ki ga napravejo vsakih šest liet. Program: ob 14. se gre iz Špietra (pred kamunan), ob 14.10 iz Čedada (pred Mitri), ob 18. bo vičerja, ob 20. predstava; kàr konča se uarnete. Bus+vičerja+predstava pridejo 49 euro. Za se upisat obarnite se na Inac do petka 20. marča, tel. 0432 703119. Organiza društvo Srebrna kapja.
Čedad >> ČARARIJA >> vsako sriedo ob 20.30
v mladinskin agregacijskin centru bo Meditacija na sorodna sarca - meditazione sui cuori gemelli. Info: Danila, 339- 3116666
Gorica >> v četartak 26. febrarja ob 15.
v dvorani od konsilia provincial (na korzu Italija, 55) bo posvet Furlani in Slovenci, srečanje med skupnostma. Guoril’ bojo: Gianpaolo Gri z Uidanske univerze o etnologiji obmejnega prestora; Neva Makuc o živjenju na obmejnem prestoru, Branko Marušič o tem kaj so Slovenci viedli o Furlanih v 19. stuoletju, Francesco Marangon z Uidanske univerze o ekonomiji na obmejnem prestoru, Ana Toroš, z univerze v Novi Gorici, o Alojzu
Gradniku an furlanskem svetu; Franco Finco z Univerze na Reki o Furlanih an Slovencih an kuo so se zastopil’ v zgodovini; o onomastiki an o furlanskin biografskin leksikonu bo guoriu Maiko Favaro z furlanskega filološkega združenja; o prijateljstvu med Furlani an Slovenci bo guorila Zaira Vidau s Slovenskega raziskovalnega inštituta-Slori.
Posočje >> REVIJA PEVSKIH ZBOROV ZGORNJEGA POSOČJA >> v petak 27. febrarja, ob 20. v Kulturnem domu v Kobaridu bojo pieli: mopz Ivan Leharnar an žepz Žarek (Šentviška planota), mopz an žepz Justin Kogoj (Dolenja Trebuša), mepz Canto ergo sum (Tolmin), mepz Planinska roža (Kobarid) an dekliški pevski zbor Pueri cantores;
>> v saboto 28. febrarja, ob 18.
v Kulturnem domu v Bovcu bojo pieli: kvartet Karik, vokalna skupina Flance, vokalna skupina Drežnica, mepz Sveti Anton (Kobarid), mopz Poljubinj, komorni zbor Iskra (Bo-
vec), oktet Simon Gregorčič (Kobarid);
>> v nediejo 1. marča, ob 18.
v Šolskem centru v Tolminu bojo pieli: pevska skupina Kresn (Idrija pri Bači), mopz Golobar (Bovec), žepz Sožitje (Podmelc), mepz Zdravko Munih (Most na Soči), Vocal Bača (Podbrdo), vokalna skupina Snežet (Tolmin), komorni zbor Musica viva (Tolmin).
>> NOVA GORICA >> do 20. marca
je cajt, de bi se vpisal' na konkorš fotografije Fotovizije 2015 na temo »Vizija drevesa«. Na zaključnem festivalu, ki bo v Novi Gorici med 15. in 17. maja, bojo vebral' 10 avtorju, njih diela bojo pokazal' na razstavi Vizija drevesa. Info: www.jskd.si
V
prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do konca marča. Pošjajte nam obvestila do 9. marča na: larissa@dom.it Tel.-Fax 0432 701455
Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a fine marzo. Inviateli entro lunedì 9 marzo a: larissa@dom.it
NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE
dom
KULTURNO VERSKI LIST
Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 24. febrarja ob 15. uri
Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2.
Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko
I diari di Cuffolo diventano fumetto “Moj dnevnik” v stripih Tomasetiga
Seguici! Sledite nam!
Benečija noreje za pust Esplode la festa di carnevale
3.
Appello ai sindaci: occasione storica “Gre za zgodovinsko priložnost”
4.
Beneški kulturni dnevi v Posočju Giornatae culturali della Slavia nel Posočje
5.
Bilten Slovit 31.1.2015 Bollettino Slovit del 31.1.2015
Diventa nostro amico Postani naš prijatelj
Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Usako saboto: ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«; ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako zadnjo saboto v miescu ob 12.30 iz Kanalske doline »Tam, kjer teče bistra Bela«. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«.
V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00
OKNO V BENEČIJO
tudi na internetu: www.radiospazio103.it