Popotovanj a Popotovanj Popotovanjaa
RAZVEDRILO
Popotovanja
Tadeja Milivojevi~ Nemani~
Spreminjajo~a se Kitajska
Pred Kitajsko sva imela kar malce strahu, saj sva sli{ala razne zgodbe o neprijaznih ljudeh, neznanju angle{~ine, pljuvanju, dvojnih cenah, itd. To, da pljuvajo ves ~as ter na vseh mogo~ih in nemogo~ih mestih dr`i, pa tudi dra`je cene za tujce neuradno {e niso ~isto ukinili; nekaj angle{kih besed zna `e marsikdo; neprijazni pa vsaj do tujcev niso. (So pa zato ve~krat ignorantski.) ^isto druga~ni pa so drug do drugega. Zelo radi se glasno kregajo in prepir ne tako redko pripelje do bla`jega telesnega obra~una. Okrog prepirajo~ih se v trenutku zbere mno`ica ljudi, ki potrpe`ljivo in radovedno ~aka izida. Vzrok za prepir je lahko precej banalen: npr. kdo se bo usedel na prosti sede` v avtobusu. Ko avtobus pripelje na postajo, se mno`ica vsuje z vseh strani; za~ne se grobo prerivanje, pojejo komolci, padajo psovke, trgajo se obleke. Ljudje se zelo hitro zberejo tudi okrog tujcev, ~e se ti le malo ustavijo. Pogosto se zgodi, da ti kdo med njimi brez vpra{anj iz rok vzame karto mesta ali vodi~, ga malo prelista, pokomentira - v kitaj{~ini seveda - in ~ez nekaj ~asa vrne. V~asih ti vzame tudi svin~nik in meni ni~ tebi ni~ v knjigo napi{e cel sestavek. Enkrat sva se s Tja`em malce pozabavala. Brez vzroka sva se ustavila sredi mostu v nekem mestu in le opazovala ljudi, ki so se presene~eni, s {iroko odprtimi usti za~eli zbirati okrog naju. V par minutah jih je bilo toliko, da je pri{el bli`nji policist in jih dobesedno razgnal, vendar so se takoj zatem za~eli zbirati novi. Kitajci so radovedni, o tem ni dvoma. Tar~a njihovega zanimanja je bil predvsem Tja`. ^e je le kdo zbral dovolj poguma, se je dotaknil njegovih pora{~enih rok in nog, najpogumnej{i pa tudi `e kar spodobne brade. Radovedna pa sva bila tudi midva. Najbolj so naju pritegnile manj{ine. Teh je najve~ na jugu in severovzhodu Kitajske, uradno pa morajo {teti najmanj 2.000.000 ljudi, da jih za manj{ino sploh priznajo.
42 revija Tabor
Svoja bogata obla~ila Miaoti oble~ejo le za posebne prilo`nosti. Bolj po sre~i kot po pameti sva imela mo`nost nekaj dni pre`iveti z Miaoti, ljudstvom, katerega tradicije in obi~aji so {e vedno zelo `ivi. @ivobarvno pisane pretkane no{e, srebrn nakit in ogromna filigranska pokrivala so samo del~ek bogate kulture. Njihove hi{e so prave lesene mojstrovine; dolge 10 in ve~ metrov s hlevom v kleti, kuhinjo in veliko teraso, ki kraljuje sredi hi{e v pritli~ju, in spalnim delom v nadstropju. V vasi so naju takoj sprejeli. Meni so pokazali, kako se kuha in veze, Tja` pa je bil bolj dobrodo{el v hlevu. Enkrat pa sva {la z njimi tudi na njivo. Okopavali smo krompir in zalivali zelenjavo. Ampak ne s {kropilnico ali cevjo. V te`kih lesenih vedrih je bilo treba vodo po ozki, strmi, blatni stezi prinesti iz vasi, ki je le`ala 200 m ni`e. Saj sli{i se ne veliko, vendar sem si jaz vedra s te`avo sploh oprtala na hrbet. V mestih pa se arhitektonski monstrumi polpretekle dobe, oblo`eni s kerami~nimi plo{~icami kosajo s {e nezgrajenimi steklenimi lepotci in ob rob potisnjenimi templji. Zdi se, kot
