Naravni vrt

Inštitut za promocijo varstva okolja

NARAVNI VRT Priročnik za izdelavo in nadgradnjo vrta

ddr. Ana Vovk Korže

Vsebina 2 2 2 3 3 3 5 5 5 6 7 7 8 8 9 10 11 12 12 13 14 14 14 15 16 16 16 16 17 17

1 NARAVNI VRT 2 ORGANSKI VRT

Organski vrt na kupu organske snovi Kako naredimo rodovitno zemljo, kjer je prej ni bilo?

Nastajanje prsti IZDELAJMO ORGANSKI VRT 3 PERMAKULTURNI VRT V permakulturi poznamo več tipov vrtov: Gozdni vrt Sinergičen vrt Spiralne gredice Vodni ekosistemi kot del vrta Vrt z živimi organizmi Zasaditev posod Vrtiček okoli drevesa Greda na kartonu ali zelenici Okrogla visoka greda 4 BIODINAMIČNI VRT Načela biodinamike Obdelava tal Kolobarjenje Gnojenje Biodinamični pripravki Kompostni pripravki Pripravka za škropljenje Drugi biodinamični pripravki Delovanje kozmičnih sil in ritmov na rast rastlin Ritem dneva Ritem meseca Ritem leta

18 18 18 18 20 21 22 22 24 24 26 26 27 29 29

1

5 EKOREMEDIACIJSKI VRT

Fitoremediacija Rastline za čiščenje zemlje na vrtu Navadna sončnica (Helianthus annuus) Praprot (Pteris vittata) Vrba Iva (Salix caprea) Pasja trava (Dactylis glomerata l.)

Ječmen (Hordeum vulgare) Oves (Avena sativa) Koruza (Zea mays) Lucerna/Nemška detelja (Medicago sativa) Oljna buča (Cucurbita pepo) Cikorija (Cichorium intybus) Zaključek Literatura

1 NARAVNI VRT Pojem naravni vrt uporabljamo za sisteme gred in podpornih objektov, ki temeljijo na uporabi naravnih virov (toplote, svetlobe, vode, biomase) ter kroženju organskih in anorganskih snovi (uporaba komposta, peska, mivke, gline in aktivnega oglja).

Bistvo naravnega vrta je kroženje snovi in energije. Zaradi pristopa ponovne uporabe z naravnim vrtom ne obremenjujemo vodnih virov, prsti in rastlin, saj za varovanje (zaščito) rastlin in ohranjanje rodovitnosti prsti uporabljamo zgolj naravne snovi. V praksi so najbolj uveljavljene štiri oblike naravnih vrtov, in sicer: • organski vrt, • permakulturni vrt, • biodinamični vrt, • ekoremediacijski vrt.

Za naravni vrt se odločimo, če na območju, kjer želimo imeti vrt, še ni bilo pridelave hrane ali če imamo z obstoječim vrtom težave s pridelavo (osiromašena prst).

Glavni cilj vzpostavitve naravnega vrta je, da ta skrbi sam zase, da nimamo veliko fizičnega dela, da sadike in semena gojimo sami, da imamo poleg gred tudi druge podporne objekte, kot so rastlinjak, kompostnik, zemljanka, zbiralnik za deževnico, prostor za sušenje semen in rastlin ter mesto za izkop zemlje, ki jo potrebujemo za kompostiranje.

2 7.ORGANSKI točka: JE VRT NAŠA PRST KISLA ALI BAZIČNA? Poimenovanje organski vrt prihaja od načine izdelave tega vrta. Uporabljamo namreč organski material iz narave, ki ga nalagamo vertikalno (navpično). Organski vrt je vse bolj zaželen način pridelave hrane. Temelji na zdravem načinu pridelave hrane brez kemikalij, ki se sicer uporabljajo v kmetijstvu, in upošteva razpoložljivost naravnih virov. Zato je organski vrt način varstva okolja in je primeren tudi za tiste, ki še nikoli niso imeli vrtov, torej za popolne začetnike.

V organskem vrtu si prizadevamo ustvariti čim bolj naravne razmere za pridelavo, in sicer rodovitno in hranilno prst ter zdrave sadike in semena. Izjemno pomemben za dohranjevanje prsti je humus, ki ga pridelujemo iz komposta.

Organski vrt na kupu organske snovi Organski vrt je primeren povsod, kjer je zemlja sicer zbita, plitva, kamnita ali onesnažena. Na trdo, slabo rodovitno podlago damo organske odpadke. Najprej spojimo zemljo z organsko snovjo, tako da plitvo prekopljemo površino, kjer bo organski vrt.

2

Kako naredimo rodovitno zemljo, kjer je prej ni bilo?

Na površino, kjer želimo imeti gredo, naložimo organski material, kot so veje, preperel les, suho listje, nepotiskan karton, lubje, pokošena trava, koruzna stebla, gospodinjski odpadki ter nekaj lopat zemlje in kompost.

Nastajanje prsti Z razpadanjem organskega materiala poteka preobrazba v humus in s tem nastaja prst. Začne se torej proces razpadanja organske snovi v prst. Organski kup mora biti vlažen, zato ga zalivamo, če je suša. V trohnečem kupu se hitro naselijo deževniki in drugi koristni organizmi ter pospešijo proces razpadanja in preoblikovanja organske snovi v humus. Prednost organskega vrta je, da ga lahko vzpostavimo na površinah, ki prej niso bile obdelovalni prostor, in s tem pridobimo nove pridelovalne površine.

POMEMBNO! Zgornji sloj zemlje vsako leto dohranjujemo z dodajanjem svežega komposta in naravnih materialov.

Grede so vedno pokrite z zastirko (seno, suha praprot, brezovi listi in podobno).

IZDELAJMO ORGANSKI VRT Faza 1: izberemo površino, kjer želimo imeti organski vrt. Površino plitvo prekopljemo tako, da razrahljamo zgornji del površine, tako da se organska snov lažje sprime s površino.

Shema 1: prekopana površina

3

• barbica je trajnica, ki se zaseje sama in zagotavlja živo zastirko, pozimi pa je primerna kot dodatek k solatam; • krebuljica sodi med rastline, ki jih dodajmo v solate. Pomembna je zato, ker ima na visokem steblu cvetove, ki privlačijo koristne žuželke.

Ustvarjanje gredic – vrtičkov okoli dreves je prijetno opravilo, saj po eni strani opravimo dobro delo za rastline in živali ter po drugi strani pridelamo zelenjavo in še olepšamo okolico. Če imamo možnost, lahko drugo gredico uredimo ob drugem drevesu. Take vrtičke lahko vzpostavimo tudi v sadovnjaku in tako ustvarimo večji gozdni vrt.

Shema 9: greda ob drevesu

Greda na kartonu ali zelenici Pogosto so ob šolah ali hišah zelenice, ki jih je treba pogosto kositi, za kar porabimo veliko energije, pri čemer pa zelenice ne ponujajo koristi za širše okolje. Zato jih je smiselno spremeniti v vrtiček. Dela ni veliko, tudi materiala ne potrebujemo veliko. Površino, ki jo bomo namenili vrtičku, na debelo pokrijemo s kartonom (lahko je tudi tekstil, vendar ne sintetičen). Na njega nasujemo 10 cm debelo plast komposta, gnoja, starega listja ali kuhinjskih odpadkov. Na vrh posujemo z ogljikom bogat material, to so vejice, slama ali časopisni papir. Tak material se kmalu razgradi, čeprav je na začetku videti precej grobo. Zato grede na zelenici delamo jeseni, da organska snov čez zimo razpade v humus. Aprila na pripravljene grede posadimo npr. krompir, fižol, grah, ognjič, ajdo in čebulo. Semena oz. gomolje potisnemo v plast, bogato z dušikom.

Drobna semena (kapusnice) lahko vnaprej posejemo v posode, sadike pa presadimo na stalna mesta, ko so dovolj velike. Prvo leto pridelek ni velik, saj v tem času nastaja humusna plast. Prednost take gredice je, da je ni treba prekopavati z lopato in pleti, ampak jo je treba samo zastirati z zastirko. Obvezno je treba uporabiti veliko zastirke, saj ta hitro preperi in jo je treba dodajati skozi vse leto. Če se na zastirki pojavijo polži, uporabimo lesni pepel, kar je tudi koristno za zemljo, da se ne zakisa. Polži nimajo radi rastlin s trni, zato na gredice posadimo tudi zelišča, kar izboljša zdravje vrta. Polže imajo radi ptice, ježi in gosi, zato zagotovimo čim bogatejši ekosistem na vrtu. Teh gred nikoli ne prekopavamo, saj bi s prekopavanjem porušili ravnovesje v plasteh, ki se je ustvarilo z ustvarjanjem grede.

10

4 BIODINAMIČNI VRT Na začetek biodinamičnega kmetovanja so močno vplivale razmere v kmetijstvu po prvi svetovni vojni. Med vojno je bila namreč poudarjena predvsem industrijska proizvodnja, pridelava hrane pa je bila zanemarjena, zato so bile kmetijske površine po prvi svetovni vojni v zelo slabem stanju. Drugi vzrok je bila teorija Justusa von Liebiga o prehrani rastlin z mineralnimi gnojili, kar je povzročilo hitro degeneracijo rastlin, upadanje kakovosti pridelka in siromašenje prsti, česar so se zavedali tudi nemški kmetje in veleposestniki, ki so na pomoč poklicali dr. Steinerja. Ta je v osmih predavanjih na Kmetijskem tečaju l. 1924 v Koberwitzu utemeljil načela biodinamičnega kmetovanja, ki je predstavljalo prvo ekološko kmetovanje kot alternativo kemičnemu poljedelstvu. Biodinamično kmetovanje se uvršča med ekološke metode, vendar so njegovi standardi strožji. Gre za samozadosten proces pridelovanja hrane, ki temelji na zaključenem krogu znotraj kmetije, vključuje obvezno vzrejo živali, uporabo njihovega gnoja v obliki komposta ter lokalne pridelovalne in distribucijske sisteme z uporabo domačih pasem in sort, kar naj bi prispevalo k ohranjanju okolja in biotske pestrosti ter izboljševalo življenje kmetov.

Biodinamika je način kmetovanja, ki temelji na konceptu življenjskih sil. Te sile delujejo v naravi ter prinašajo ravnovesje in zagotavljajo zdravljenje.

Biodinamika »biološko« kmetovanje kombinira z razumevanjem ekoloških »dinamičnih« procesov. Če danes obstaja konvencionalna šola organskega kmetovanja, ta prakticira »biološko« kmetovanje. Za vzpostavitev življenja v zemlji na primer uporablja pokrivne rastline in kompost. Dinamični del prakse pa stvari obravnava iz širšega vidika, s stopnjevanjem metafizičnih vidikov (sil življenja) in naravnih ritmov (na primer sejanjem semen v določenih luninih fazah). Podobno velja za alternativno medicino.

Načela biodinamike: Upoštevanje narave Vse v naravi odkriva svoj lastni značaj v svoji lastni obliki in načinu. Pozorno opazovanje narave – v temi in ob polnem soncu, na mokrih in suhih območjih, na različnih vrstah prsti – nam bo zagotovilo lažje razumevanje elementov.

Kozmični ritmi Svetloba sonca, lune, planetov in zvezd dosega rastline v rednih ritmih. Vsak od njih prispeva k življenju, rasti in obliki rastline. Če razumemo delovanje in učinek vsakega od ritmov, lahko časovno načrtujemo svojo pripravo tal, sajenje, obdelovanje in pobiranje plodov, tako da je to za pridelke, ki jih gojimo, najbolje. Življenje rastline je intimno povezano z življenjem zemlje Biodinamika priznava, da so tla lahko živa, pri čemer ta vitalnost podpira kakovost in zdravje rastlin, ki na njej rastejo, ter deluje nanju. Zato je ena osnovnih nalog, da s kompostiranjem v svojih tleh izdelamo stabilen humus.

Nov pogled na prehranjevanje Fizično moč dobimo od hrane, ki jo zaužijemo. Bolj živa je naša hrana, bolj stimulira našo lastno aktivnost.

12

Biodinamični kmetovalci in vrtnarji iščejo kakovost, in ne zgolj kvantitete. Hrano pridelujejo v tesni povezavi z zdravo, življenja polno zemljo.

Zdravila za zemljo: biodinamični pripravki Naravno pridelane materiale rastlinskega in živalskega izvora s posebnimi postopki zberemo v določenih letnih časih in namestimo v kompostne kupe. Ti pripravki v sebi nosijo koncentrirane sile, ki jih uporabimo, da uredijo kaotične elemente znotraj kompostnih kupov. Ko se proces zaključi, so pridobljeni pripravki zdravilo za zemljo in iz kozmosa pridobivajo nove sile življenja.

Kmetija kot osnovna enota poljedelstva Na svojem poljedelskem tečaju je Rudolf Steiner pokazal, kakšna naj bi bila popolna neodvisna kmetija, ki naj bi imela ravno pravo število živali, ki bi priskrbele gnojilo za rodovitnost zemlje. Te živali pa naj bi prehranjevala kmetija sama. Zelenjavni odpadki, kompost, listje, ostanki hrane – vse to vsebuje dragoceno življenje, ki ga lahko zadržimo in uporabimo za gradnjo prsti, če z njim ravnamo pametno. Zato je kompostiranje glavna dejavnost pri biodinamičnem delu. Kmetija je lahko naš učitelj in nam kaže naravno neodvisnost znotraj omejenega območja.

Obdelava tal Naloga obdelovanja tal je doseči biološko intenziviranje, to je dvig ravnotežja med procesi razgradnje in izgradnje ter tvorbo humusa in mineralizacijo na višjo raven in s tem izboljšano proizvodnjo snovi. Ta naj bi izboljšala fizikalno zgradbo njive, spodbudila vse biološke in kemične procese ter vzpostavila ugodne razmere za godnost tal. Ustrezna prst mora biti zračna, vlažna in bogata s hranilnimi snovmi, kar dosegamo s pravilnim obdelovanjem, kolobarjenjem in gnojenjem. Vsebnost organske snovi je za rodovitnost zemlje izjemnega pomena, saj se ta v prsteh skladišči in je vir hranil, ki pripomorejo k boljši rasti rastlin in predstavljajo vir energije za talne organizme. Z oranjem, ki je prevladujoč način obdelave zemlje v Evropi, prav tako pa energijsko zelo potraten, se organska snov v tleh izgublja. Zato se v okviru biodinamične pridelave uveljavlja alternativen plitvi način obdelovanja, tj. samo do globine od 5 do 6 cm, tako da ne moti aktivnosti mikroorganizmov in deževnikov v globljih plasteh ter čim bolj posnema naravo. Pravilna obdelava skupaj z uporabo kompostnih pripravkov in pametnim kolobarjenjem dokazuje, da je biodinamična metoda tista, pri kateri se organska snov v tleh ne izgublja, ampak dejansko povečuje.

Prav tako so za obdelavo tal pomembne štiri faze, ki se zvrstijo skladno z letnimi časi in ki jih biodinamiki dosledno upoštevajo. Najugodnejša sta seveda pomlad in poletje. Spomladi zemlja izdihuje, kar pomeni, da se zaradi ogrevanja tal aktivirajo mikroorganizmi, ki razgrajujejo organske snovi in sproščajo hranila za podporo rastlin. V tem času je treba tla tudi večkrat obdelati, da še pospešimo dejavnost mikroorganizmov in s tem proces mineralizacije. Semena začnejo kaliti. Poleti se izdihovanje zemlje upočasnjuje. Procesi razgradnje organske snovi in mineralizacije počasi zamrejo, intenzivna rast rastlin se zaustavi, rastline začnejo dozorevati (oblikujejo se popki in semena). Jeseni zemlja vdihuje, kar pomeni, da je presnova spet intenzivna. Mikroorganizmi pospešeno razkrajajo liste in žetvene ostanke ter tako nanovo tvorijo humus. Jesen je tudi čas za setev posevkov ali vmesnih posevkov. Zima je čas počitka. Obdobje rasti je zaključeno, zemlja pa je sprejemljiva za kozmične vplive. Pod vplivom snega in zmrzali poteka proces preperevanja in tvorbe sekundarnih mineralov glin, prav tako tudi proces kristalizacije, ki izboljšujeta strukturo prsti in godnost tal.

Ustrezno obdelovanje tal skupaj z gnojenjem in kolobarjenjem tako zagotavlja dolgoročno ohranitev in izboljšanje rodovitnosti prsti, kar je najpomembnejše za optimalno rast in razvoj rastlin.

13

5 EKOREMEDIACIJSKI VRT Ekoremediacije so biotehnološke metode, ki za zaščito in sanacijo okolja uporabljajo naravne in sonaravne procese ter sisteme. Poleg ekoremediacije se najpogosteje uporabljata še sorodna pojma bioremediacija in fitoremediacija. Gre za učinkovite, hitre, preproste, stroškovno manj zahtevne in preizkušene okoljske tehnologije. Bioremediacija je skupno ime za različne tehnike, postopke in procese, kjer s pomočjo mikroorganizmov, gliv in bakterij ter zelenih rastlin ali njihovih encimov saniramo z različnimi onesnaževalci onesnaženo okolje in ga poskušamo vrniti v prvotno stanje pred degradacijo. Mikroorganizmi in zelene rastline lahko delno ali pa v celoti razgradijo onesnaževalce. Prednosti bioremediacije so v tem, da je ta metoda cenejša od nekaterih drugih metod, da jo je mogoče izvajati »in situ« oz. na mestu onesnaženja (sicer tudi »ex situ« oz. na območju, kamor smo na primer prenesli kontaminirano zemljo ali kjer smo načrpali vodo) ter da je teoretično mogoče s pomočjo bioremediacijskih postopkov onesnaževalce razgraditi v neškodljiv CO2 in vodo. Bioremediacijske tehnike lahko uporabljamo tudi kombinirano s tradicionalnimi remediacijskimi postopki, ki se izvajajo v obliki fizikalnih in kemijskih postopkov (izkop onesnažene prsti oz. izčrpavanje vode in obdelava). Pomanjkljivost bioremediacije je v tem, da razgradnja strupenih snovi pogosto ni popolna.

FITOREMEDIACIJA Fitoremediacija je ena od oblik bioremediacije, pri kateri rastline uporabljamo za odstranjevanje kovin, organskih kemikalij (bencina, nafte, pesticidov, mazil, topil) oz. splošno onesnaževalcev iz prsti in vode. Za fitoremediacijske namene uporabljamo rastline z veliko sposobnostjo absorpcije, presnove strupenih molekul v manj škodljive in zmanjšanja števila sintetičnih organskih spojin ter rastline, ki so odporne proti najvišjim koncentracijam onesnaževalcev. Za fitoremediacijske postopke so zlasti primerne hiperakumulacijske rastline, ki lahko absorbirajo izjemno velike količine onesnaževalcev. Zanimivo je, da nekatere proti težkim kovinam odporne rastline celo bolje uspevajo v tleh, ki so onesnažena s težkimi kovinami, kot pa v prsteh brez onesnaževalcev.

RASTLINE ZA ČIŠČENJE ZEMLJE NA VRTU Če je zemlja na vrtu onesnažena, uporabimo naslednje rastline:

NAVADNA SONČNICA (Helianthus annuus) 1. Primernost rastline za fitoremediacijo Navadna sončnica se je zelo uspešno izkazala pri tehniki rizofiltracije onesnažene prsti in vode. Uspešno je bila preizkušena za odstranjevanje radioaktivnega urana iz vode kot posledice jedrske nesreče v Černobilu v Ukrajini.

Razen urana je bila na mestu jedrske nesreče v Černobilu uporabljena tudi za odstranjevanje cezija 137 (Cs) in stroncija 90 (Sr) iz onesnaženih tal (medmrežje 15).

Rastlina je primerna še za odstranjevanje naslednjih težkih kovin: Cd, Cr, Cs, Cu, Zn, Pb. Raziskovalci z Oddelka za gradbeništvo Univerze v Akronu, ZDA, in kemiki ter biologi z Univerze v Clevelandu

18

PRAPROT (Pteris vittata) 1. Primernost rastline za fitoremediacijo Rastlina je zelo primerna za fitoremediacijo tal, onesnaženih s arzenom.

Pteris vittata je bila prva rastlina, identificirana kot primerna za hiperakumulacijo As. Vendar njeni mehanizmi hiperakumulacije As še niso pojasnjeni. Rastlina arzen akumulira v koreninah in steblu oz. nadzemnih delih rastline.

Večina akumuliranega As se nabira v pernatih listih, kjer je 96 % vsega akumuliranega As. Koncentracija As v listih upada od baze lista oz. njegovega spodnjega dela proti zgornjemu delu lista. Koncentracije arzena v trosih pa so bile dosti nižje kot v listih. As v praproti najdemo v zgornjih in spodnjih celicah rastlinske epiderme, najverjetneje v vakuolah. Razporeditev kalija v rastlini je bila zelo podobna razporeditvi arzena, elementi Ca, Cl, Mg, P in S pa so bili v rastlini razporejeni drugače.

Pri odstranjevanju arzenika so uspešnejše mlajše rastline od starejših enake rasti, zlasti če so te arzen akumulirale že nekaj časa. Prisotnost fosfatov v prsti lahko sposobnosti akumulacije arzena zmanjšajo. S poskusi, pri katerih so praprot gojili hidroponsko, da bi preizkusili sposobnosti odstranjevanja arzena iz podtalnice, so ugotovili njeno potencialno ustreznost za te namene.

Prvi so hiperakumulacijske sposobnosti praproti Pteris vittata odkrili kitajski znanstveniki. Ti so ugotovili, da so koncentracije akumuliranega arzena najvišje v listih, nekoliko nižje v pecljih, razmeroma najnižje pa v koreninah, kar je praviloma nasprotno od razporeditve koncentracij akumuliranih kovin v drugih akumulativnih rastlinah. Praprot pa se ne ponaša samo z izjemno visoko toleranco na pojavljanje arzena v prsti in njegovo akumuliranje, ampak v takšnih onesnaženih tleh razmeroma hitro raste in tvori veliko biomase, se dobro razmnožuje in brez težav prilagaja različnim okoljskim razmeram. Zaradi tega ima velik potencial v bioremediacijah tal, onesnaženih s arzenom. Za znanstvenike je pomembna še zato, ker je izrazito primerna za preučevanje procesov absorpcije in translociranja arzena v rastlini ter procesov razstrupljanja rastlin, ki rastejo v onesnaženi prsti.

2. Opis rastline Praprot Pteris vittata ima čvrsto steblo, ki je gosto posejano z luskami bledo rjave barve. Listi rastejo zgoščeno skupaj in so dolgi od 10 do 100 cm. Listni peclji so zelene do bledo rjave barve, dolgi 1–30 cm. Gosto so posejani z luskami. Listi so številni in sploščeni ter pernati. Čez zimo ne ostanejo zeleni, ampak porjavijo. So suličaste oblike. Praprot uspeva ob cestnih robovih in drugih degradiranih habitatih ter prav tako na obalnih predelih. Po poreklu izvira iz Azije. Rastlina ni zahtevna in jo lahko najdemo na kakršni koli karbonatni podlagi, npr. izrašča se lahko iz starih zidov, cestnih razpok, razpok v zidovih, zlasti dobro pa uspeva v borovih gozdovih. Primerki praproti Pteris vittata močno nihajo v svoji velikosti, gostoti lusk na listnih pecljih, prisotnosti ali odsotnosti dlačic na njih, barvi rastline in lista. Zaradi tega jo lahko kaj hitro zamenjamo z drugimi vrstami praproti. Dobro prenaša sušo in močno sončno pripeko. Razmnožuje se s trosi.

3. Smotrnost uporabe Močno so z arzenom onesnažena območja v okolici Litije kot posledica rudarjenja na tem območju v preteklosti (od srednjega veka pa vse do leta 1965 so z manjšimi prekinitvami na tem območju pridobivali svinec, cink, živo srebro, srebro, železo in barit). Ob arzenu se na tem območju pojavljajo tudi druge težke kovine (Pb, Hg). Arzen se v naravi pojavlja v jaloviščih izkopanih rud. Arzenove spojine se uporabljajo zlasti v kmetijstvu in gozdarstvu v obliki pesticidov in herbicidov. Ekosistem je lahko onesnažen z arzenom iz naravnih ali antropogenih virov. Človekovo zdravje najbolj ogrožajo z arzenom onesnažene vode. Visoke koncentracije arzena v Sloveniji so bili odkrite v okolici Mežice ter na območju Jesenic, Celja in Idrije, kjer sta za onesnaženje kriva predvsem rudarjenje in metalurška dejavnost. V Sloveniji imamo tako kar nekaj območij, ki bi zah-

20

Rastlina je primerna tudi za akumulacijo niklja in mangana. Ta dva elementa rastlina v največji meri kopiči v poganjkih.

V enem od eksperimentov so bile pri cikoriji zabeležene večje količine absorbiranega kadmija, kot ga je sposobna akumulirati rastlina Polygonum thunbergii, ki je priznana kot hiperakumulacijska za to kovino. Pri cikoriji se je Cd kopičil predvsem v poganjkih.

2. Opis rastline Cikorija ali navadni potrošnik je trajnica, visoka več kot 1 m. Rastlina ima rumeno-belo, členjeno koreniko.

Njeni pritlični listi so škrbinasti, steblo je razraslo z dolgimi, celimi listi. Cvetovi so veliki in svetlo modri, v obliki koškov, širokih 3–4 cm. Zelo pogosta je na suhih traviščih, njivah, ob poteh in na ruševinah od nižin do gorskega pasu. Iz korenin cikorije so v preteklosti pridobivali kavni nadomestek, kot zdravilna rastlina pa je bila znana že v srednjem veku.

3. Smotrnost uporabe Cikorija je travniška rastlina, ki v Sloveniji dobro uspeva in je v preteklosti služila za pridobivanje kavnega nadomestka. Rastlina je za fitoremediacijo dokaj primerna, saj je sposobna absorbirati DDT, Pb, Zn, Ni, Mn in Cd.

28

Zaključek Uporaba naravnega vrta prinaša številne prednosti, kot so razvidne v naslednji tabeli.

Preglednica 1: Prednosti naravnega vrta KONVENCIONALNO KMETIJSTVO

BIODINAMIČNO KMETIJSTVO

Ozek kolobar in uporaba semen GS;

uporaba umetnih/ mineralnih gnojil;

intenzivna obdelava tal;

širok kolobar ter uporaba domačih sort in pasem;

manj intenzivna obdelava tal (plitvo oranje, česanje tal);

uporaba komposta (hlevski gnoj, prepariran z biodinamičnimi pripravki);

manj hranil v prsti;

slabša pH-vrednost;

velika energetska potratnost;

dosti hranil v prsti;

manjša energetska potratnost;

ugodna pH-vrednost;

več škodljivcev in plevela;

manj organske snovi;

zbita tla;

večja samoobrambna sposobnost;

večja zračnost tal;

večji delež organske snovi;

večja uporaba herbicidov, pesticidov

manj hranil v prsti;

neuporaba herbicidov/

ne moti talnih organizmov;

več hranil v tleh;

pesticidov;

onesnaženost okolja manjša biotska pestrost;

večja biotska pestrost;

manj deževnikov v tleh, slabša struktura prsti, slabša rodovitnost prsti

NIŽJA KAKOVOST PRIDELKOV

več deževnikov v tleh; boljša struktura tal; boljša rodovitnost prsti

VIŠJA KAKOVOST PRIDELKOV

Literatura: Beeton Isabella, 2008: Garden Management. The Art of Gardening. Wordsworth reference series.

Hamler Nuša, 2015: Semenarimo z ljubeznijo. Praktična navodila za pridelavo semen na domačem vrtu. Ajda Koroša.

Ozbič Fanika, 2011: Osnove rastlinske pridelave po biološko-dinamični metodi. Zveza društev Ajda – Demeter Slovenija.

Thun Maria, 2010: Praktično vrtnarjenje. Biološko-dinamična metoda v vrtnarski praksi. Založba Ajda Vrzdenec.

Vovk Korže Ana, 2015: Samooskrba v praksi. Inštitut za promocijo varstva okolja.

29