Uﾄ君I POLIGON ZA SAMOOSKRBO DOLE Permakultura in ekoremediacije
ddr. Ana Vovk Korﾅｾe
UNIVERZA V MARIBORU Mednarodni center za ekoremediacije Maribor, 2014
UNIVERZA V MARIBORU Mednarodni center za ekoremediacije
Uﾄ君I POLIGON ZA SAMOOSKRBO DOLE Permakultura in ekoremediacije ddr. Ana Vovk Korﾅｾe
Maribor, 2014
Učni poligon za samooskrbo Dole Permakultura in ekoremediacije Avtorica: red. prof. ddr. Ana Vovk Korže Mednarodni center za ekoremediacije, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160, 2000 Maribor Leto izdaje 2014 Število izvodov: 100 Recenzija: Prof. dr. Jordan Aleksić Dr. Mirjana Bartula Nina Globovnik, mag. prof. Založba: GEAart Tisk: Demat, 2014
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 502.131.1(497.4Dole) VOVK Korže, Ana Učni poligon za samooskrbo Dole : permakultura in ekoremediacije / Ana Vovk Korže. - Maribor : Filozofska fakulteta, Mednarodni center za ekoremediacije, 2014 ISBN 978-961-6930-21-5 COBISS.SI-ID 79843329
Kazalo vsebine 4 5 7 16 19 19 25 43 46 53 53 56 56 60 72 73 73 77 79 83 85 88 91 94 96 106
Predgovor 1 UVOD 2 UČNI POLIGON ZA SAMOOSKRBO V TRAJNOSTNI REGIJI DRAVINJSKI DOLINI 2.1 Kriteriji trajnostno zasnovane regije Dravinjske doline 3 PERMAKULTURA IN EKOREMEDIACIJE ZA DOSEGANJE TRAJNOSTI 3.1 Permakultura 3.2 Ekoremediacije 3.3 Ekosistemske storitve in dobrine 4 IDEJA GLOBALNE EKOVASI ZA OHRANJANJE EKOSISTEMSKIH DOBRIN IN STORITEV – EKOVAS DOLE 5 NOVA ZNANJA NA UČNEM POLIGONU ZA SAMOOSKRBO 5.1 Načrtovanje rabe prostora na učnem poligonu za samooskrbo Dole 5.2 Raziskovalne ureditve na učnem poligonu 5.2.1 Ležeče učne table 5.2.2 Informacijske tablice za izobraževanje na terenu 5.2.3 Izobraževalni objekti na učnem poligonu 6 PRSTI KOT TEMELJ PRIDELAVE HRANE 6.1 Podatki o psevodoogljenih prsteh na učnem poligonu Dole 6.2 Meritve vlažnosti prsti 6.3 Zastirka za varovanje prsti 7 Učni poligon ZA SAMOOSKRBO KOT UČILNICA V NARAVI 7.1 Izkustveno izobraževanje na učnem poligonu za samooskrbo Dole 8 PRILAGANJE NA PODNEBNE SPREMEMBE NA UČNEM POLIGONU DOLE 9 ZELENA DELOVNA MESTA NA UČNEM POLIGONU ZA SAMOOSKRBO DOLE 10 Zaključek 10.1 PROGRAMI IZKUSTVENEGA IZOBRAŽEVANJA NA TERENU Viri in literatura
3
Učni poligon za samooskrbo Dole
Predgovor Zamisel za Učni poligon Dole izhaja iz potrebe po izkustvenem in praktičnem raziskovanju in učenju. Sedanji čas zahteva poleg spretnosti uporabe mobilnih tehnologij in digitalnih naprav tudi načrtovalsko razmišljanje: kje mora kaj biti, zakaj, kako deluje narava, kako lahko od narave živimo, ne da posegamo pretirano vanjo. Samo neposredna izkušnja v resnici omogoča uporabo znanja v življenju, zato sem se odločila, da na hektarju in pol ustvarim učni poligon za samooskrbo Dole in površine povežem naravo s človekom. Tako so na učnem poligonu posebej izpostavljene ureditve, ki vsakomur omogočajo, da si jih lahko uredi: zbiranje deževnice, koriščenje zemlje na strmih pobočjih, na osojnih legah ter enostavna skrb za prsti, rastline in živali. V zaselku Dole v občini Poljčane leži na 1,5 ha učni poligon s poudarkom na permakulturnih ureditvah. V ravninskem delu poligona so gomilaste grede, visoke grede in učni profil za raziskave prsti in sedimentov. Za vzgojo semen je postavljen rastlinjak in za shranjevanje pridelkov zemljanka. Tod je tudi poljsko stranišče z naravnim kompostiranjem. Učne table za samoostojno izobraževanje so ob vseh ureditvah na poligonu. Na gričevnatih obrobjih poligona so posajena drevesa lupinarjev in sadna drevesa ter urejene terase. Na zgornjem ravninskem delu pa je mlaka, mongolska hiša jurta z zimskim vrtom in umivalnico ter kompostnim straniščem in številne vrste gred (na kartonu, dvignjena, z biomaso, greda na ključ, rastoča greda). Hotel za žuželke podpira ekosistemsko pestrost. Na najvišjem delu poligona Dole je urejen raziskovalni prostor za ekoremediacije. Tod se raziskujejo prsti glede na različne rastiščne potrebe. Zasejen je vegetacijski pas, vzpostavljen kolobar ter kompostišče. V zgornjem delu poligona je tudi bajer s padavinsko vodo, ki namaka rastline v rastlinjaku. Za potrebe pitne vode je urejen vodohram, sicer pa poligon ni priključen na vodovodno omrežje, saj koristi lastne vode vire. Prav tako ima svoje obnovljive vire energije, zato je odličen znanstveni primer samooskrbe za vsakogar. V znanstveni monografiji so predstavljeni sistemski temelji razvoja Učnega poligona za samooskrbo, od vzpostavljanja trajnostne regije Dravinjske doline in do opreme učnega poligona in odziva mlade generacije, ki je zelo dojemljiva prav za tovrstne samooskrbne pristope. Zato velja z optimizmom nadaljevati trend samooskrbe v Sloveniji, ki se je že začel in potrebuje samo še implementacijo v praksi. K temu pa lahko zelo veliko primore prav ta knjiga. Avtorica
4
Učni poligon za samooskrbo Dole
1
UVOD
Prehranska varnost je osnova preživetja človeštva (Raman, 2006, str. 414), zato je ključni trajnostni izziv vsakega gospodarstva zagotovitev ustreznih količin in kvalitete hrane za prebivalstvo. Čeprav je pri kmetijstvu potrebno upoštevati naravne zmogljivosti za pridelavo hrane (Piercea, 1990), sta glavna naravna vira rodovitna prst in kvalitetna voda. Naravno rodovitnost prsti zmanjšujejo degradacijski procesi kot so erozija, poplave in suše ter bolezni. Strategije zagotavljanja prehranske varnosti posamezne države vključujejo trajnostno samooskrbo z uporabo domačih, to je lokalno pridelanih in predelanih proizvodov. Zgolj odvisnost od trgovinskih verig postaja vse bolj vprašljiva (predvsem zaradi kvalitete in zdravstvene varnosti živil). Do nedavnega so demografske raziskave kazale slabe pogoje za povečanje samooskrbe, v zadnjih letih pa ugotavljamo, da se vse več ljudi odloča za vsaj delno pridelavo hrane doma, kar ugodno vpliva na višji delež samooskrbe. Slovenija ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živalskih proizvodih in stopnja samooskrbe se je zelo zmanjšala. Zaradi vse bolj prisotne globalne prehranske in okoljske negotovosti ter dvomov v dolgoročno okoljsko trajnost sedanjega načina reševanja problema varne hrane, pridelave in pravične porazporeditve hrane, je vse več strokovnjakov, ki poudarjajo pomen prehranske samooskrbe na lokalni in regionalni ravni (Plut, 2012, str. 12). Pri tem so zelo pomembne lokalne tradicionalne prakse, ki izhajajo iz geografskih značilnosti prostora in so prilagojene okoljskim zmogljivostim. Le te lahko povečamo s permakulturnimi, biodinamičnimi in ekoremediacijskimi pristopi, kar dokazujemo na učnem poligonu Dole, saj so družbeno sprejemljivi in dolgoročni. V tej knjigi predstavljamo primer samooskrbnosti za vsakogar – za življenje v mestu ali na podeželju, za šolsko okolje in predvsem za nosilce razvoja, da spoznajo pomen samooskrbe. Namreč le ta zagotavlja nova delovna mesta, inovativne poklice, motivira ljudi za trajnostne tehnologije ter zmanjšuje porabo energentov (manjša mobilnost, uporaba lokalnih virov) in kar je najbolj pomembno, povečuje samooskrbno vrednost države ter omogoča zaposljivost ljudi. S pospeševanjem poklicnega izobraževanja je še toliko bolj pomembno, da predvsem mladi spoznajo nove možnosti, ki danes niso več v klasičnem kmetijstvu, ampak permakulturnih, biodinamičnih in ekoremediacijskih pristopih, ki omogočajo dodatne dejavnosti kot so učni turizem, bio in ekološka proizvodnja, biogospodarstvo in zelene tehnologije. Zato je v monografiji prikazan učni poligon za samooskrbo Dole in podčrtujemo ugotovitev, da vsak od nas lahko nemudoma postane vsaj delno samooskrben in tako poveže tudi delo z razvedrilom in rekreacijo. Na osnovi znanstvenih spoznanj so pristopi permakulture, biodinamike in ekoremediacije pot za zagotavljanje samooskrbnosti. Ti sistemi posnemajo naravne procese in trajnostni odnos do vode, zemlje, rastlin in živali. Poudarek je na prenosu teh pristopov v vsakdanjo prakso, saj jih je možno zlasti v Sloveniji, ki ima veliko gričevnatih in hribovitih območij, uporabiti skoraj povsod. Predvsem je pomembno spoznanje, da so permakultura, biodinamika in ekoremediacija inovativni raziskovalni pristopi, ki povezujejo naravoslovje, tehnologijo in družboslovje. To je zelo vidno na učnem poligonu za samooskrbo v Dole v občini Poljčane (www.ucilnicavnaravi.si in www.ipvo.si). Premik v to smer je narejen z učnim poligonom za samooskrbo Dole v občini Poljčane. Na učnem poligonu se seznanimo z mnogimi možnostmi, ki jih imamo okrog sebe, pa jih pogosto ne poznamo. Če razpolaga-
5
Učni poligon za samooskrbo Dole
mo z malo zemlje, lahko veliko ureditev, ki jih vidimo na poligonu, uporabimo doma. Za tiste, ki živijo v blokih, pa so primerne balkonske permakulturne ureditve, saj za njih ne potrebujemo veliko prostora. Kot piše Monica Green (2012, str. 329), je prostor vedno konceptualni okvir, je kot pot za razumevanje temeljnih geografskih in drugih interakcij, zato je potrebna fizična izvedba ideje samooskrbnosti, ni dovolj le razmišljanje o tem. Ideja učnega poligona za samooskrbo temelji na samooskrbnosti tako v prehranskem smislu kot tudi pri preskrbe z energijo in vodo. V ta namen so postavljeni sončni kolektorji za ogrevanje vode in pridobivanje električne energije, za kurjavo v zimskem času pa se uporablja samostoječa peč na drva, ki hkrati služi tudi kot štedilnik. Voda, ki se izrablja na poligonu, se pridobiva na dva načina: z zbiranjem deževnice in koriščenjem izvirske vode. Za odpadno vodo je poskrbljeno s peščenimi filtri, ki odpadno vodo prečistijo do te mere, da jo lahko ponovno spustimo v naravno okolje. Poleg omenjenih elementov, ki zagotavljajo trajnostno bivanje, je na poligonu tudi primer žive zgradbe iz vrb, ki je dobra rešitev predvsem v poletnih mesecih, saj uspešno kljubuje močnim sončnim žarkom. Primeri različnih tipov bivališč za žuželke pa opozarjajo na nepogrešljivo funkcijo le-teh v permakulturi. Na učnem poligonu je hotel za žuželke, dom za pikapolonice, za ježe, mlaka za vodne živali in mnogo ptičjih hišic. Poligon je zasajen z avtohtonimi rastlinskimi vrstami, in sicer s kostanji, orehi, lešniki in sadnim drevjem. Celoten princip temelji na upoštevanju omejenih naravnih virov ter racionalni rabi prostora. Izobraževanje za samooskrbo veliko pripomore k odgovornemu načinu razmišljanja v smeri, kako ustvariti plodno zemljo, povečati delež humusa, omogočiti delovanje mikroorganizmom, omogočiti koristnim žuželkam, da varujejo rastline, kako skrbeti, da voda ostane dlje časa v prsti (da se zemlja ne izsuši prehitro v poletnem času) in kako koristiti sončno energijo, vodne vire in kako si postaviti trajnostno bivališče, ki ne potrebuje veliko energije. Tak primer sta na učnem poligonu jurta – mongolska hiša in zemljanka za koriščenje energije zemlje. Vse aktivnosti, ki potekajo na učnem poligonu v Dolah so usmerjene v aktivnost učencev in drugih udeležencev, ki na izkustven način osvajajo znanja s področja permakulture, ekoremediacije in trajnosti. Izkustveno izobraževanje učencem ponuja učenje z vsemi njihovimi čutili, doživetji in izkušnjami. Cilji takšnega izobraževanja so jasno zastavljeni. Učenci sami prihajajo do novih znanj in jih trajno osvojijo, saj sami sodelujejo v realnem okolju, ki je predmet poučevanja in ni nobene abstrakcije ali predstav o določenih pojavih (Tal, Morag, 2009; Kokot Krajnc s sod., 2011). Med pristopi, ki jih uporabljamo prevlduje t.i. Hand model, to je model roke, ki vsebuje povezovanje, primerjanje, načrtovanje in timsko delo. Samo učno okolje nam omogoča, da učenca postavimo v konkretno okolje, kjer lahko na različne načine prihaja do znanj, ki jih bo potreboval vso življenje.
6
Učni poligon za samooskrbo v trajnostni regiji Dravinjski dolini
2
UČNI POLIGON ZA SAMOOSKRBO V TRAJNOSTNI REGIJI DRAVINJSKI DOLINI
Dravinjska dolina z osrednjim območjem v občini Poljčane, je učna regija za učenje in poučevanje o naravi, njenih zakonitostih kot tudi njenih bogastvih. Je eno izmed učnih okolij v Sloveniji, ki omogočajo izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj v naravi. Učna regija Dravinjska dolina je nastala v okviru več projektov, in sicer Učilnica v naravi (2009) in Vzpostavitev izvedbenih pogojev za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj projektov, Las Leader (2011, 2012, 2013 in 2014) in projektov Regionalnega razvoja (2010-2011, 2013-2014). Na območju 38 km2 so učna okolja, ki so območja z učnimi točkami, opazovalnicami in učilnicami v naravi, na katerih poteka raziskovalno delo v naravi, s posebnim poudarkom na vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj. V Dravinjski dolini je opremljenih preko 20 tematskih učnih poti, mnogo opazovališč, kolesarske poti, naravne in grajene ekoremediacijske ureditve ter permakulturni sistemi za povečevanje samooskrbe. Z vzpostavitvijo učne regije Dravinjske doline smo pridobili »učilnico v naravi« za spremljanje in raziskovanje podnebnih sprememb, zelenih tehnologij, biogospodarstva, samooskrbe, tradicionalnih praks ravnanja z naravnimi viri ter možnosti za razvoj inovacij na učnih poligonih. Ljudi v Dravinjski dolini že od nekdaj povezuje reka Dravinja, ki je že v preteklosti ustvarila slikovito pokrajino z mnogimi naravnimi potenciali, ki so omogočili poselitev ter razvoj dejavnosti. Poleg lege in naravnih pogojev ima Dravinjska dolina tudi prepoznavno zgodovino in kulturno dediščino. Prav te lastnosti so temelj za nove priložnosti v načrtovanju regionalnega razvoja, ki bo temeljil na naravnih in kulturnih potencialih. Potreba po povezovanju občin izhaja iz cilja po krepitvi lokalnih potencialov ter krepitve turističnega potenciala območja Dravinjske doline kot priložnosti za nov razvoj. Za nove dejavnosti v tem prostoru je ključno prepoznavanje pomena nadaljnjega razvoja, ki bo temeljil na naravnih in kulturnih potencialih ter aktivni udeležbi ljudi (Vovk Korže in Godec, 2013, 8-9). Občina Poljčane z Razvojnim centrom narave spada med učne občine. Status učilnice v naravi ima od leta 2009. V sodelovanju z Mednarodnim centrom za ekoremediacije na Filozofski fakulteti Maribor in drugimi organizacijami, so že v letu 2006 zaživele prve aktivnosti v smeri izobraževanja v občini Poljčane. V letih 2009 do 2011 so potekale različne aktivnosti konkretnih opremljanj območij v Modražah in Dolah, s ciljem vzpostavitve pogojev za izobraževanje na prostem. V tem obdobju so se namreč prenavljali učni načrti za osnovne in srednje šole ter se zaključevali bolonjski študijski programi na fakultetah. Vse bolj je bila izpostavljena potreba po zagotovitvi praktičnih pogojev za izobraževanje (Vovk Korže, 2014). Ker ima občina Poljčane več kot polovico zavarovanih območij in območij Nature 2000, so bili tukaj idealni pogoji za vzpostavitev Učilnice v naravi. Reka Dravinja nas že dolgo s svojim poplavnim režimom in poplavljanjem uči, kako moramo bivati z naravo. Kot pravi župan občine Poljčane, Stanislav Kovačič je »namen učilnice v naravi prav v tem, da to, kar smo prej spremljali skozi zgodovino tako rekoč neopazno, konkretiziramo, ozavestimo in spravimo v vsakodnevno življenje, bodoče rodove, ki jih bomo tukaj poučevali, pa seznanimo s tem in na ta način ohranimo naravo takšno, kot jo želimo« (Medmrežje 3). V neposredni povezavi z izgradnjo in funkcioniranjem učilnice v naravi je tudi načrtovana izgradnja vseh preostalih informacijskih centrov, in sicer osrednjega informacijskega centra v Poljčanah, informacijskega centra za geologijo in geo-
7
Učni poligon za samooskrbo v trajnostni regiji Dravinjski dolini
ška lega na izlivu Dravinje v Dravo in stik z zgodovino Ptuja omogoča razvoj mnogih dejavnosti, za katere imajo te občine potencial. Haloze z veliki reliefnimi energijami, plazovi, sušo in kmetijsko dejavnostjo so izziv, ki ga mnogokje več ne poznajo. Prav zato lahko iz ekosistemskih kriterijev sklepamo, da že obstaja enotna regija Dravinjske doline in Haloz. Pri oblikovanju predloga funkcionalne regije povezanih občin Dravinjske doline in Haloz smo želeli raziskati možnosti oblikovanja funkcionalne regije na območju osmih občin, ki bi s svojimi naravnimi, kulturnimi in zgodovinskimi posebnostmi, znamenitostmi in danostmi lahko nudile priložnost za razvoji in nadgradnjo podeželskega in tudi čezmejnega turizma ter podjetništva. Karta Dravinjske doline
Po raziskavi Monike Štih (2014) lokalne skupnosti vidijo pomembno prednost v povezavi lokalnih skupnosti v Dravinjski dolini predvsem zaradi možnosti lastne vključitve in pridobitve dodatnega zaslužka.
9
Učni poligon za samooskrbo Dole
Slika 2. Pomembnost povezave lokalnih skupnosti za oblikovanje funkcionalne regije Dravinjske doline in Haloz
NE
DA
DA NE
Vir: Podatki izračunani iz odgovorov, pridobljenih z anketnim vprašalnikom (Štih, 2014). Lokalne skupnosti podpirajo povezovanje v večje regije zato, da bi se: okrepile občine (72 % anketiranih) zmanjšal vpliv centralizacije države (84 % anketiranih) povečala pobuda za skupni gospodarski razvoj (91 % anketiranih) razvila bi se nova identiteta regije (65 % anketiranih) povečala bi se kvaliteta življenja v regiji (91 % anketiranih) povečale bi se možnosti za nadaljnji razvoj v regiji (82 % anketiranih) povečala bi se skrb za naravne vire v smeri trajnostnega razvoja (86 % anketiranih) Glede na izhodišče, da je 82 % anketiranih izrazilo interes po primernosti povezave občin v funkcionalno regijo, so kot močan temelj temu razmišljanju še trditve, da predstavlja podeželje pomembno osnovo za povezavo (85 %), da je ohrajanje naravnih virov zelo pomembno (85 %), prav tako 85 % anketiranih trdi, da je temelj rodovitna zemlja in predelava domače in zdrave hrane (90 %), prav tako pa čista voda in zrak (85 %), ohranjena naravna dediščina (87 %) in kulturno-zgodovinska dediščina (83 %), za kar pa je nujno povezovanje lokalnih skupnosti (88 %) in oblikovanje blagovne znanke (83 %), kar privede do novih delovnih mest (96 %) in posledično do izboljšanja kakovosti življenja na podeželja (94 %). S tem bi se povečala prepoznavnost regije (92 %) (Štih, 2014).
10
Učni poligon za samooskrbo v trajnostni regiji Dravinjski dolini
Če zložimo skupaj vse, kar regija premore, dobimo normalni trikotnik celostne podobe bodoče funkcionalne regije:
Celostna podoba funkcionalne regije Razvoj ekoturizma: 1 Izobraževalni turizem 2 Doživljajski turizem naravne in kulturne dediščine 3 Kmetijski turizem Vzdrževanje: 1 Komunalna infrastuktura 2 Energija 3 Komunikacije
Temelji: Naravni viri, kulturna dediščina, lokalno gospodarstvo
FUNKCIONALNA REGIJA DRAVINJSKE DOLINE IN HALOZ SPLETNA STRAN IN INFORMIRANJE
BLAGOVNA ZNAMKA
EKOLOŠKI STANDARDI
Izdelava in vzdrževanje spletne strani
Oblikovanje skupne blagovne znamke
Določitev ekoloških standardov
Katalog ponudnikov produktov in storitev
Oblikovanje slogana bioregije z natečajem
Podeljevanje nagrad za: naj okolico, naj storitev, naj produkt, celostno urejeno ekološko kmetijo
Evidentiranje števila obiskovalcev Koledar prireditev, koledar bioregije Povezave na strani ekošol Animirana predstavitev poti: kolesarskih, pohodnih – povezava kulture narave in rekreacije ter točk Kontakti info točk obveščanje
11
Učni poligon za samooskrbo Dole
tako lahko vidimo kot trajnostne raziskovalne skupnosti, ki so predane odkrivanju novih načinov sobivanja ljudi in narave. Velika preobrazba tudi za mesta Že danes več kot polovica človeštva živi v mestih, z nadaljno rastjo prebivalcev pa se bo ta delež še povečeval. Ker mesta prispevajo več kot polovico emisij toplogrednih plinov, bo stanje okolja in kvaliteta našega bivanja močno odvisna tudi od prilagoditve mest trajnostnemu sobivanju. Trajnostno mesto ne bi bilo le mesto po meri človeka, pač pa tudi okoliške narave. Sožitje z naravnim okoljem pa pomeni, da bi trajnostno mesto moralo živeti od približno petine tega, kar evropsko mesto porabi danes. V porastu so t.i. užitna mesta, kjer se nekoč parki in zelene površine spreminjajo v vrtove. Predvsem v Nemčiji in v Angliji so užitna mesta povezala ljudi različnih generacij, ki so prav teh pristopih našli svoje »službe«. Vzpostavljanje užitnih mest je sistemski pristop in zahteva več kot le ureditev gredic. Ekološke vasi, ki so v svetu (predvsem v zahodni Evropi in ZDA) prisotne že nekaj desetletij, so modeli trajnostnega bivanja. Skupne prvine vsem so: ekološka in energetsko učinkovita gradnja, recikliranje in zmanjšanje odpadnih snovi, ekološka (lastna) pridelava hrane ter raba (lokalnih) obnovljivih virov (energije). Pogoste prvine so tudi različni alternativni socialni in ekonomski modeli ter umetniško izražanje. Življenje v ekološki vasi je organizirano tako, da ga lahko uspešno vzdržujejo tudi prihodnji rodovi, saj ni odvisno od fosilnih goriv. Takšna ureditev teži k čim manjšemu škodljivemu vplivu posameznika na okolje. Tudi v Sloveniji nastajajo pobude za užitna mesta, med njimi je Maribor, pobuda pa je prišla iz Univerze v Mariboru. Alternativa urbanizaciji Na prvi (površni) pogled se ekološka vas lahko zazdi kot vrnitev v idealizirano preteklost. Toda ne gre za vrnitev v srednji vek, temveč za združitev najboljšega, kar imata ponuditi tradicija in sodobna znanost. Gre za alternativni pristop k življenju in bivanju nasploh, z drugačno hierarhijo vrednot, kjer so na prvem mestu zdravo in mirno življenje v stiku z naravo brez nasilja nad njo. V ekološki vasi je na voljo elektrika in voda, internet in sodobna medicina, vendar bo hkrati na voljo tudi bukev in borovnica, jabolko z drevesa in voda s studenca, namesto plastične vrečke košara, namesto smeti reciklaža, namesto več – bolje. Pred vrednoto cenovno najugodneje je postavljena vrednota ekološko in moralno sprejemljivo.
52
Nova znanja na učnem poligonu za samooskrbo
5
NOVA ZNANJA NA UČNEM POLIGONU ZA SAMOOSKRBO
5.1 Načrtovanje rabe prostora na učnem poligonu za samooskrbo Dole Izhodišče za vzpostavitev učnega poligona v Dolah izhaja iz spoznanja, da spremljanje trendov in stanja na področju bivalnih vzorcev in oblik grajenega prostora v Sloveniji kaže močno odmikanje od načel trajnostnega načina življenja. Vedno večja razpršenost ter mono-funkcionalnosti rabe zemljišč povzročajo razpad skupnosti in neracionalno rabo časa, prostora in energije, tako na ravni posameznika kot družbe v celoti. Slovenija je posledično v zadnjih letih v stopnji motorizacije dohitela in celo prehitela številne zahodnoevropske države. Redčenje in propadanje zgoščenega tradicionalnega tkiva mest in naselij ter že omenjeni prevladujoč poselitveni vzorec onemogoča razvoj učinkovitega javnega prometa. Slovenija se po rabi javnega potniškega prometa na lestvici evropskih držav (EU-27) uvršča na zadnje mesto. Neekonomičnost rabe prostora se kaže tudi v strmem naraščanju stroškov komunalne opremljenosti, prostorskih ranah in erozijah, hkrati pa aktualni prostorski in življenjski trendi prebivalce silijo v površne medčloveške odnose ter zanemarjajo alarmantne socialne, zdravstvene in širše ekološke posledice takšnega načina življenja (Zupan, 2011). Prostor postavitve jurte je funkcionalno povezan z ostalimi ekoremediacijskimi in permakulturnimi sistemi v Dolah in je kot nov raziskovalni poligon namenjen razvijanju novih načinov razmišljanja, načrtovanja in življenja – sožitje človeka in narave.
Slika 4. Načrtovanje postavitve Učnega poligona
53
Učni poligon za samooskrbo Dole
Za permakulturno načrtovanje je značilno celovito premišljevanje o vzrokih in posledicah naših ravnanj in iskanju rešitev, ki so preproste in z najmanjšimi stroški in sredstvi omogočajo doseči v projektni nalogi zastavljene cilje. Pri gradnjah, tudi pri postavitvah provizoričnih in začasnih objektov je bila posebna pozornost namenjena zbiri materialov, izvedbi in mnogostranski uporabi ter vzdrževanju in možnosti recikliranja in razgradnje uporabljenih materialov.
Slika 5: Načrt razporeditve ureditev na učnem poligonu za samooskrbo Dole (Vovk Korže, 2011).
Stavbe in konstrukcije morajo ne glede na svojo začasnost in fleksibilnost v vseh naštetih fazah, od pridobivanja osnovnih materialov, predelave, izgradnje, uporabe in razgradnje spoštovati osnovne kriterije ekološke in trajnostne rabe. Kuhinja z rastlinjakom je opremljena s preprostim štedilnikom in pečico na drva, ki pa upošteva najnovejša dognanja na področju izkoristka organske-mase pri izgorevanju. Kuhinja je v rastlinjaku, ki stoji na prehodu v vrt, torej kar najbližje živi hrani in notranji ter zunanji jedilnici. Za poudarjeno montažni ter večnamenski element na sredini kompozicije je uporabljena jurta. Njeno postavljanje je lahko del izobraževanja o skupnem delu, različnih vlogah posameznika v družbi in lokalni skupnosti. Poleg vloge pedagoškega pripomočka je njena funkcija jedilnica, spalnica in učilnica. Prostor v neposredni okolici jurte je oblikovan tako, da kljub elementom kuhinjskega vrta omogoča simulacijo procesa pri nastajanju sodobnega ekološkega naselja. Grajeni elementi na učnemu poligonu so zasnovani tako, da poleg svoje funkcije zavetja, sanitarij s kuhinjo in priložnostne učilnice opravljajo tudi izobraževalno vlogo. Kuhinja in sanitarije so opremljene z alternativnimi možnostmi za zbiranje in ogrevanje vode, ter uporabe odpadkov na licu mesta, kar omogoča dober vpogled v možno inovativno rabo in kroženje snovi ter praktično seznanjanje z uporabnimi tehnologijami, ki so že dolgo na voljo, pa jih tudi zaradi predsodkov in navade vsakodnevno ne uporabljamo. Tradicionalno nomadsko prebivališče, jurta, ni predvideno le kot zavetje, kot večnamenski prostor za predavanja, delavnice, spanje in jedilnico, ampak tudi kot izobraževalni pripomoček, ki s svojo simbolno funkcijo, obliko in osnovnimi elementi omogoča skupno praktično delo ter posredno nazoren pouk tehnik in procesov, ki so potrebni za nastanek sodobne, ekološko ozaveščene skupnosti oziroma naselja.
54
Nova znanja na učnem poligonu za samooskrbo
Če želimo mladim generacijam, ki v Sloveniji zdaj predolgo ostajajo pri svojih starših, kot tudi vse bolj starajočemu se prebivalstvu pomagati do dobrih pogojev za ustvarjalno, zdravo, kulturno in socialno bogato, ekonomsko in preživetveno neodvisno ter do naravnega okolja harmonično življenje je potrebno: skupno zavedanje problemov in posledic obstoječega stanja, seznanjanje z uspešnimi sodobnimi praksami na tem področju in ustvarjanje pogojev za inovativne učne procese skozi katere lahko udeleženci odkrijejo nove možnosti za celovitejše, lažje in ekološko harmonične oblike življenja. Pripravljeni prostorski elementi omogočajo vzpostavitev izvedbenih pogojev za inovativni pouk principov sonaravnega načina življenja, spoznavanje robnih pogojev procesa oblikovanja ekoloških skupnosti, gradnje sodobnih energetsko neodvisnih in zdravih naravnih prebivališč, učenja principov celostnega načrtovanja in trajne rabe in razvoja grajenih prostorov (Zupan, 2011). V nadaljevanju so prikazane inovativne ureditve na učnem poliognu Dole, ki podpirajo izkusteno izobraževanje, ki ga zagovarjajo Hubrich (2006) in Healey, Jenkis, (2000).
55
Prsti kot temelj pridelave hrane
zastirke) največ vlage v prsti. To potrjuje ugotovitve, da permakulturni sistemi ugodno vplivajo na zadrževanje vlage v prsteh, ki so težke za obdelovanje (Vovk Korže 2013). Z globino vlaga zastirke na psevoglejih upada, saj so zgornji A horizonti na psevdoglejih na raziskovalnih površinah še dokaj surovi, zato ima zastirka v globini 10 cm manjši pomen kot na površini. Še posebej to velja za globino 25 cm, kjer se vpliv zastirke ne čuti več, veliko večjo vlogo ima tekstura prsti in sicer delež glinastih delcev. V psevdoogljenih prstih je v globini 25 cm med 60 in 70 % gline, kar pomeni naravno sposobnost zadrževanja vode, ko je le ta prisotna v profilu prsti. Ko pa je v porah prsti zrak, se prsti z visokim deležem gline zelo posušijo in razpokajo. Prstem manjka organska snov, ki ima veliko sposobnost zadrževanja vlage. Zato je uporaba zastirke nujna. Meritve kažejo, da je v globini 10 cm vlažnost prsti z zastirko 12 % tako na njivi kot travniku, na gredi pa 16 %, medtem ko je brez zastirke v globini 10 cm vlažnost prsti na travniku 12 %, njivi 12 % in na gredi 16 %, kar je za povprečno 5 % manj kot v zgornjem sloju prsti. V primerjavi z deležem vlage v globini 10 cm brez zastirke (travnik 10 %, njiva 9 % in greda 14 %) je pri globini 10 cm še viden vpliv zastirke. Podoben proces je viden v globini 25 cm, kjer je vlažnost prsti z zastirko na travniku 14 %, njivi 12 % in gredi 16 %, medtem ko je brez zastirke vlažnost v globini 25 cm 12 %, na njivi 10 % in v gredi prav tako 16 %. Deleži vlage v prsti pri 25 cm niso več odvisni od zastirke, ampak na vlago vpliva tekstura prsti, ki je v tej globini meljasta ilovica s sposobnostjo zadrževanja vlage. V globini 25 cm ima vodilni vpliv način obdelovanja zemlje, gomilaste grede imajo največjo sposobnost zadrževanja vlage prav zaradi njihove zgradbe. Model gibanja vlage v prsti na travniku, njivi in gredi z uporabo zastirke in brez zastirke Vhodni podatki za model so pridobljeni iz terenskih meritev, velikosti kvadratov kažejo delež vlage v prsteh. Vrednosti za model smo posplošili na delež vlage v prsti nad 15 %, delež vlage v prsti od 10 do 15 % in delež vlage v prsti pod 10 %.
TRAVNIK
NJIVA
GREDA
0 - 2 cm 10 cm Delež vlage v prsti nad 15% 25 cm
Delež vlage v prsti od 10 do 15% Delež vlage v prsti pod 10%
Slika 8: Model vsebnosti vlage v prsti glede na tip rabe prsti in uporabo zastirke.
81
Prsti kot temelj pridelave hrane
valno sposobnost. Z dodajanjem zastirke povečujemo delež organske skozi (humusa) in na ta način zmanjšamo izhlapevanje iz površine prsti ter zaščitimo rastline pred zunanjimi vplivi (močan dež, veter). Izguba organske snovi v tleh zmanjša sposobnost prsti za pronicanje vode, kar povzroči večje odtekanje vode in sušnost. Zato je permakultura pomembna ne le za pridelavo hrane, temveč širše. Ali kot je zapisal Hemenway (2009): permakultura gre še korak dlje, saj si prizadeva tudi za politične strategije, ki bi svetovna okolja »zdravile« in jih sčasoma obnovile na prijazen način. Izboljšanje fizikalnih lastnosti prsti po dveletni uporabi permakulturnih pristopov kaže na prednosti, ki jih prinaša tovrstna skrb za prsti. Predvsem zaradi velikega pomena organske snovi v prsti, je prav permakultura lahko pomemben pristop za prilagajanje podnebnim spremembam. Zastirka pomembno vpliva k zadrževanju vlage predvsem v zgornjih horizontih. Psevdogleji zaradi večjega deleža gline v globini zadržijo vlago v vlažnih obdobjih, v suhih pa te možnosti nimajo, zato je prstem tipa psevdoglej potrebno dodajati organsko snov (to se vidi na primeru njive, ki nima v globni organske snovi, saj je bila njiva urejena šele pred 2 letoma, in na primeru grede, ki ima dodano organsko snov v globini). Zato bi permakulturni sistemi obdelave prsti pomembno vplivali na zadrževanje vlage v prsteh predvsem v ekstremnih podnebnih razmerah. Zaradi potreb po trajnosti (Csete, Horvath, 2012) je pomembno na vseh nivojih od lokalnega, regionalnega in nacionalnega nivoja skrbeti za odgovorno rabo naravnih virov, kamor prištevamo tudi psevdogljene prsti.
7
UČNI POLIGON ZA SAMOOSKRBO KOT UČILNICA V NARAVI
Trajnostno zasnovana prihodnost temelji na zadovoljevanju ključnih materialih potreb (ne želja) vseh prebivalcev in opozarja na nujnost stabilizacije rasti prebivalstva. Materialno in energetsko potratno življenje moramo zamenjati s trajnostno zasnovanimi sistemi, ki upoštevajo preusmeritev v organsko kmetijstvo, ki je zasnovano na sončni energiji, rabi obnovljivih virov energije, primarnih tehnologijah, lokalnih virih in decentralizirani proizvodnji zaradi večjih potreb po samooskrbi. Namreč samooskrba ima nižje stroške transporta in manj obremenjuje okolja (Stutz, Warf, 2005, str. 114). Kot akcijski premik k večji samooskrbi je v Evropi primer mesto Todmorden v Nemčiji (Prijatelj, 2012). Skupina posameznikov se je odločila, da ne bo s tesnobo v srcu pričakovala dneva, ko bomo iz zemlje iztisnili poslednji pridelek in ko se bodo nepovratno zaostrile posledice globalnega segrevanja. Zato so izdelali strategije in načrte, po katerih živijo in delujejo bolj preudarno, odgovorno in polnejše. Pravijo, da ne govorijo o energiji, o stanju planeta Zemlja in o težavah, o katerih poročajo mediji, ampak poskušajo najti pozitivne zglede v pridelavi in uživanju doma pridelane hrane. Sodelujejo s šolami, namesto zgolj teoretičnih znanj jim pomagajo ustvariti praktična znanja o pridelavi hrane in ta znanja umestiti v učne načrte. Šole postajajo »užitno okolje«, otroci so lastniki svojih sadik in spremljajo, kako rastejo. Tako se otroci navežejo na okolje, zavedajo se, da ne smemo zgolj prevažati s tovornjaki in ladjami. Sami ugotavljajo, da je smisleno hrano pridelovati ob domu. Zato ima ključno vlogo izobraževanje, ki zagotavlja premik v razmišljanju. Propagandni vrtovi so idealna priložnost za motivacijo in učenje. Take generacije bodo razmišljale drugače. Ljude se bomo morali zavedati, da si moramo sami priskrbeti hrano, kar pomeni spremembo načina življe-
83
Učni poligon za samooskrbo kot učilnica v naravi
7.1 Izkustveno izobraževanje na učnem poligonu za samooskrbo Dole Vse učne aktivnosti, ki potekajo na učnem poligonu v Dolah so usmerjene v aktivnost učencev, ki na izkustven način osvajajo znanja s področja permakulture in trajnosti. David Kolb, eden najpomembnejših teoretikov izkustvenega učenja, izkustveno učenje opredeli kot »vsako učenje v neposrednem stiku z realnostjo«. Izkustveno izobraževanje učencem ponuja učenje z vsemi njihovimi čutili, doživetji in izkušnjami. Cilji takšnega izobraževanja so jasno zastavljeni. Učenci sami prihajajo do novih znanj in jih trajno osvojijo, saj sami sodelujejo v realnem okolju, ki je predmet poučevanja in ni nobene abstrakcije ali predstav o določenih pojavih (Tal, Maroag, 2009; Kokot Krajnc s sod., 2011). Med učnimi metodami, ki jih uporabljamo prevladujejo opazovanje, primerjanje, načrtovanje, timsko delo. Samo učno okolje nam omogoča, da učenca postavimo v konkretno okolje, kjer lahko na različne načine prihaja do znanj o permakulturi. Izkustveno učenje izhaja iz načel permakulture, kjer lahko učenci na doživljajski in čutni način ugotovijo ali poligon upošteva vsa načela trajnosti. S pomočjo karte se sprehodijo po poligonu in s čutili opazujejo okolico, ter tako ugotovijo, da je bivanjski prostor postavljen na najbolj energetsko bogatem mestu poligona, kjer je možno izkoristiti naravne vire za bivanje. Spoznajo, da tiste rastline, ki jih najpogosteje potrebujemo v gospodinjstvu in katere potrebujejo največ naše nege so postavljene najbližje domu, medtem ko rastline, ki jih tako pogosto ne potrebujemo in so bolj prilagodljive na vremenske razmere so bolj oddaljene od doma. Nadalje spoznajo, da ima vsaka stvar svojo funkcijo in so med seboj povezane, kar je izredno dobro opazno pri oblikovanju vrtnih gred. Na primer greda treh sester, kjer se skupaj sadijo koruza, fižol in buče. Vidijo, da se koruza uporablja zato, da lahko po njej raste fižol, fižol se posadi, ker bogati zemljo z dušikom, katerega potrebujeta za rast koruza in buče in buče zato, da naredijo zastirko, katera pripomore k večji vlagi zemlje (Dunphy, Spellman, 2009). Na podlagi teh konkretnih ugotovitev, lahko učenci oblikujejo načrte za svoje permakulturne vrtove, ki jih lahko oblikujejo v naposredi bližini šole. Njihovi načrti so zelo konkretni, saj načrtujejo kje bi lahko pri šoli postavili permakulturni vrt, tako da bi maksimalno izkoristili energijo, ki jim jo ponuja narava. Nato se odločijo katero gredo bodo postavili in katere naravne zakonitosti je potrebno pri tem upoštevati. V nadaljevanju naštejejo vse pripomočke, ki jih bodo potrebovali ter zapišejo seznam rastlin, ki jih bodo posadili. V večini primerov, so se učenci odločali večinoma za dvignjene grede, kjer bodo gojili zelenjavo in tako iskali dobre sosede, ki jih lahko sadijo skupaj. Končni korak priprave načrta oblikovanja permakulturnega vrta je bil zapis navodil za negovanje vrta. V tej konkretni nalogi učenci spoznajo, da je s permakulturnimi vrtovi dejansko malo dela, saj večino dela narava opravi sama, hkrati pa se na vrtovih pridela zdrava hrana. Prav tako pa imajo učenci možnost, da ustvarijo in oblikujejo svoje permakulturne grede, kamor posadijo zelenjavo ali zelišča. S takšnim izkustevenim načinom dela učenci dejansko pridejo v stik z naravo, kjer morajo upoštevati zakonitosti narave, da pravilno oblikujejo svoje vrtove. Ključna ugotovitev je da učenci na konkreten način spoznajo in vidijo, da je možno živeti z rabo le obnovljivih virov energije, ki so omejeni in v kolikor upoštevamo določene zakonitosti narave, ne potrebujemo veliko dela, da se sami oskrbimo z hrano, ki je zdrava in varna. Permakulturni poligon Dole uresničuje cilje vzgoje in trajnostnega izobraževanja, s pomočjo izkustvenega izobraževanja. Učenci ob aktivnih metodah dela oblikujejo svoj odgovoren odnos do narave, kmetijstva 85
Učni poligon za samooskrbo kot učilnica v naravi
sko vrednost že sama po sebi, saj celovito čutno in čustveno prevzame učence in dijake. V kombinaciji z raznimi opazovalnimi nalogami, igrami na prostem itd. poglablja doživljanje vrednosti narave in tako posledično prispeva k razvijanju pozitivnega odnosa do narave (Golob 2001). Izhajajoč iz teh usmeritev se je razvila pobuda po vzpostavitvi učnih centrov, poligonov, ki bodo ustvarjali pogoje za izkustveno učenje z neposredno izkušnjo v naravi, akcijsko raziskovanje in projektno delo ter razvijanje znanj in kompetenc s področja varstva narave in okolja. V Sloveniji so zaradi specifičnih naravnih pogojev (preplet klimatskih tipov, hitri prehodi med naravnimi enotami, biotska pestrost in še ohranjeno naravno okolje) ekoremediacije zanesljiva trajnostna metoda za varovanje okolja in narave. Kot ugotavlja Eurobarometer v Poročilu o stanju okolja v Evropi 2005 (prim. The European Environment 2005), ima Evropa ima vse možnosti, da prevzame vodilno vlogo z oblikovanjem pametnejše, bolj konkurenčne in varnejše evropske družbe. Za okolje bi lahko naredili več, kar velja za vlade in za državljane, da bi gospodarski razvoj uskladili z nosilnimi zmogljivostmi Zemlje. Tovrstni napredek bi spodbudil izboljšave v okoljski učinkovitosti, ki je temelj kakovosti življenja (www.npvo.si). Slovenija ima izjemno priložnost, da z ekoremediacijami prispeva inovativni pristop k varovanju okolja in s tem okrepi skrb za ohranjanje pokrajine, obvarovanje biotske raznovrstnosti in izboljša kakovost in količino sveže vode, kar omogoča varno in zdravo življenje. Za varovanje narave in okolja ter reševanje okoljskih problemov je razvitih veliko pristopov. Rešitve, ki vključujejo visoko tehnologijo, so lahko učinkovite, vendar zahtevajo ogromen vložek energije, so operativno prezahtevne in pogosto ne dosegajo ciljev trajnostnega razvoja. Z naraščajočim razvojem in znanjem o naravnih procesih, ekologiji in odnosih v ekosistemih smo odkrili neraziskane potenciale v naravi. Ti so zelo učinkoviti za varovanje in obnovo že degradiranih in ogroženih območij. Koncept ekoremediacij se nanaša na uporabo trajnostnih sistemov in procesov za sanacijo okolja in njegovo zaščito. Ekoremediacijske tehnologije vključujejo principe puferskih sposobnosti narave, fiteremediacije (fitostabilizacijo, fitoekstrakcijo, fitostimulacijo, fitodegradacijo, fitotransformacijo, fitovolatizacijo) in bioremediacijo za sanacijo onesnaženja v okolju. Sonaravni (zeleni) pristopi večajo biodiverziteto in s tem vračajo ekosistem v ravnotežje. Ekoremediacijske metode imajo potencial za zmanjševanje, preprečevanje in odpravo naravnih katastrof (poplav, suš, plazov), netočkovnih virov onesnaženja (kmetijstvo, transport) in točkovnih virov onesnaženja (komunalne, industrijske odplake). Visoko učinkovitost lahko dosežemo z varovanjem življenjskega prostora, posebej vodnih virov, potokov, rek, jezer, podtalnice in morja. Osnovne funkcije ekoremediacij so visoka puferska sposobnost, samočistilna sposobnost, večanje biotske pestrosti in zadrževanje vode. Z ekoremediacijami (fitoremediacijo, puferskimi območji in rastlinskimi čistilnimi napravami (RČN) lahko revitaliziramo degradirana območja (kamnolomi, obrobje cest), odstranjujemo čezmerne vsebnosti hranil in čistimo odpadne vode.
87
Učni poligon za samooskrbo Dole
8
PRILAGANJE NA PODNEBNE SPREMEMBE NA UČNEM POLIGONU DOLE
Prilagajanje podnebnim spremembam je nujno, zato smo v vzhodni Sloveniji v Dravinjski dolini vzpostavili pogoje za izkustveno izobraževanje o možnostih prilagajanja. Vzpostavljene so učne poti z vsebinami za razumevanje ekosistemov in ekosistemskih storitev. Zgrajeni so naravni čistilni sistemi, rastlinske čistilne naprave, vzpostavljena je permakulturna raba tal in uporabljajo se sistemi za varovanje tal (ekoremediacije). V prispevku smo raziskali skladnost vzpostavljenih pogojev v Dravinjski dolini s Strategijo prilagajanja podnebnim spremembam v Sloveniji. Stategijo smo analizirali po prioritetah ter jih primerajli z vzpostavljenimi pogoji v Dravinjski dolini ter ugotovili, da je bistveno praktično izobraževanje, ki ljudem omogoča realizacijo na lokalni ravni. Strategijo smo presodili tudi po kriterijih trajnosti in ugotovili, da so uradni dokumenti zasnovani sektorsko, brez širšega sodelovanja javnosti. Trdimo lahko, da niso trajnostno zasnovani, saj prilagajanja potekajo zelo počasi (ali sploh ne) in večina rešitev se išče na administrativni in ne na izvedbeni ravni. Zaznali smo tudi, da manjkata ekonomski in socialni vidik trajnosti in da je upoštevan le okoljski vidik. Zato bi bilo potrebno razmišljati o prilagajanju od spodaj navzgor (in ne od zgoraj navzdol, kot je sedaj v Sloveniji), saj bi lahko razvili več aplikativnih in delujočih praks. Ena takih je prav gotovo Dravinjska dolina, kjer ljudje živijo z ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe. V naslednjih 50 letih bodo podnebne spremembe vplivale na gospodarstvo, še posebej na kmetijstvo, energetiko, promet, turizem in zdravstvo (Bergant, 2006). Pospešile bodo izgubo ekosistemov in biotske raznovrstnosti. Prizadele bodo gospodinjstva in podjetja ter predvsem najbolj ranljive družbene skupine (starejši, ljudje s posebnimi potrebami in gospodinjstva z nizkimi prihodki). Vplivi se bodo razlikovali po regijah, najbolj občutljiva bodo priobalna in gorska območja ter poplavne ravnice (Bela knjiga, 2009). Številna območja po svetu se že danes spopadajo z negativnimi posledicami zvišanja povprečne svetovne temperature za 0,8 °C od leta 1850. Brez učinkovite politike in izobraževanja o blažitvi podnebnih sprememb se ocene globalnega segrevanja gibljejo med 1,8 °C in 4 °C do leta 2100 v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990 (FAO, 2007). Posledice podnebnih sprememb so tudi v Sloveniji že precejšnje in izmerljive. Slovenija se je v zadnjih 50 letih ogrela za več kot 1 °C, kar je hitreje od svetovnega in evropskega povprečja. Časovne spremembe letne količine padavin na večini območij Slovenije zaenkrat niso statistično značilne, a pri padavinskem režimu opažamo upadanje količine padavin v prvi polovici leta in naraščanje v drugi polovici. Take spremembe tudi v Sloveniji vplivajo na zmanjšano razpoložljivost vode ter pogostejše in dlje časa trajajoče pomladne in poletne suše. V Sloveniji je suša v strukturi škod zaradi naravnih nesreč dosegla leta 2003 več ko 80 %, 70 % leta 2000 in 60 % leta 2001, kar kaže na naraščanje ekstremnih razmer. Pogostejše so hujše ujme, neurja, močne padavine, hitre poplave in gozdni požari (Kajfež Bogataj, 2012). Nabor mogočih prilagoditvenih odzivov je zelo velik in sega od čisto tehnoloških rešitev (npr. obramba pred poplavljanjem morja), prek spremembe vedenjskih vzorcev, do upravljavskih(npr. spremenjene prakse kmetovanja) in političnih odločitev (npr. prostorski predpisi, cilji zmanjševanja emisij). Ker se vplivi podnebnih sprememb razlikujejo med regijami, se morajo razlikovati tudi prilagoditveni ukrepi. Zato bo njihov izbor in izvajanje predvsem v pristojnosti držav članic in regij. Vloga EU pa bo v podpori in dopolnjevanju njihovih naporov skozi celovit in usklajen pristop, posebej pri čezmejnih zadevah in politikah, ki se oblikujejo na EU ravni. EU lahko izboljša učinkovitost nacionalnih prizadevanj, zlasti:
88