Skica o konstruktivnem aktivnem državljanu

Vprašanje aktivnega državljana, ki ga premišljeno zastavlja MQ, je eno tistih, ki kar kliče po tako imenovani gostilniški debati. To je vsem nam dobro znano kričanje drug čez drugega, v katerem vsak zelo dobro (in vedno glasneje) utemeljuje svoj prav in, ker je vedno glasnejši, vedno slabše sliši glasove drugih.

Andrej Drapal

Where is the wisdom we have lost in knowledge? Where is the knowledge we have lost in information?

(Eliot, T. S.,: The Rock, 1934)

Paradoks take situacije je, da so akterji gostilniške debate nedvomno zelo aktivni. Ker so take debate najbolj vroče okoli politike, torej okoli državniških vprašanj, so gostilniški debaterji po tej logiki najbolj aktivni državljani.

Ker intuitivno vemo, da aktivno kričanje drug čez drugega ni oblika konstruktivnega aktivnega državljanstva, se samo po sebi zastavlja vprašanje, kaj pa je konstruktivna državljanska aktivnost, saj si najverjetneje želimo prav tako? Kaj so pogoji za konstruktivno debato?

Najprej naj pojasnim predpostavko, da se aktivno državljanstvo kaže prek po-govora, ne pa na primer prek obrezovanja trte ali dvigovanja uteži v telovadnici. Izhajam iz sodobnih nadgradenj teorije humane kulture, razlikujoče se od biološke kulture. Za razliko od biološke humana kultura temelji na koevoluciji genov (biologija) in memov (kultura). Memi ustvarjajo ključni del specifično človeške kulture. Memi in s tem evolucija memskega sveta se nam kažeta v obliki kulturnih artefaktov podobno, kot se geni kažejo v obliki živalskih in človeških teles.

Memi (so)ustvarjajo kulturno realnost

To dejstvo ima svojo politično nekorektno posledico: realnost človeškega ni nekaj, kar bi obstajalo vnaprej, ampak se vzpostavlja vsakič znova; precej podobno kot se človeško telo rojeva vsakič znova z vsako novo oploditvijo. Še bolj politično nekorektno pa je nadaljevanje te posledice: resnica ne obstaja vnaprej, ampak je posledica memske aktivnosti. Resnica se šele vzpostavlja skozi memsko aktivnost.

Po-govor je osrednja, čeprav ne edina memska aktivnost ustvarjanja realnosti in ustvarjanja resnice. Obstajajo še druge memske aktivnosti, ki se realizirajo vizualno, zvočno (glasbeno) in v zadnjih desetletjih tudi tehnološko. A po-govor je prvobitno in še vedno osrednje memsko gojišče.

Resnica drugega ne more biti resnica …

Že po tej skrajšani verziji memetike je relativno preprosto dojeti, kakšno realnost, kakšno resnico ustvarja gostilniška debata, debata, v kateri vsak vnaprej ve, kaj je resnica. Debata, v kateri zato, ker vsak ve, kaj je resnica, ta, ki ve, kaj je, resnice ne more niti slišati niti sprejeti resnice drugega, saj sam dobro ve, kaj je resnica, saj je resnica ena in torej resnica drugega ne more biti resnica. Upam, da je prejšnja namenoma kačasta argumentacija pokazala na eno (ključno) od zadreg gostilniške debate. In upam, da je hkrati razumljivo to, česar še nisem izrekel: prevladujoči javni govor v Sloveniji (in širše) je gostilniški prav zato, ker govorci mislijo, da resnica obstaja vnaprej, in da so oni tu, da jo obranijo pred napadi drugih, pred napadi neresnice.

Če rečem še nekoliko bolj politično nekorektno: fake-news ne obstaja oziroma obstaja samo v glavah tistih, ki vnaprej vedo, kaj je resnica. In ker večina ve, kaj je resnica, ta (večina) tudi dobro ve, kaj je fake-news: fake-news je tisto, kar trdijo vsi ostali. Vse okoli nas je fake-news; za tiste, ki se z besedami bojujejo za »pravo« resnico. Za nas, redke ostale, fake-news ne obstaja.

Ko sem pred časom to tezo predstavil na eminentnem akademskem zboru komunikatorjev, so me sprejeli prijazno kot duhovitega norca na dvoru. Ko to izjavim v neakademskih krogih, bi me s kolom po glavi.

O govoru in po-govoru

Pa naj pojasnim še drugače. Slovenski jezik ločuje po-govor od govora. Govoriš sam, po-govor pa se odvija med dve-

Prevladujoči javni govor v Sloveniji (in širše) je gostilniški prav zato, ker govorci mislijo, da resnica obstaja vnaprej, in da so oni tu, da jo obranijo pred napadi drugih, pred napadi neresnice.

FOTO: SHUTTERSTOCK

ma govorcema. Zanimivost po-govora je predpona »po«, ki časovno opredeljuje nekaj po tistem prvem, po govoru. Resnica se vzpostavi po govoru. Govor sam ne vzpostavlja ničesar. Po-govor (resnica) temelji na pogovoru, torej izmenjavi govorov.

Ta nekoliko daljši, a upreproščen niz misli je služil utemeljitvi konstruktivne memske aktivnosti ustvarjanja resnice, ki temelji na intersubjektivni izmenjavi črk, zlogov, besed, kot to zapoveduje tudi starodavna modrost.

Aktivni državljan je torej nekdo, ki je sposoben razumeti, da ni vnaprejšnje resnice, ampak da je njegova odgovornost, da jo s po-govorom ustvarja. Prav vsaka resnica, ustvarjena iz po-govora,

je prava in prav vsaka resnica, ustvarjena iz govora, je fake. Ustvarjanje resnice iz po-govora eliminira gostilniškost kričanja in ga pretvarja v soustvarjanje boljšega sveta. Odgovornost soustvarjanja ustvarja polje svobode. Apriorna svoboda, ki opredeljuje gostilniško kri-

čanje, ustvarja kaos. Svoboda brez odgovornosti je kaos.

Kaos je svet, v katerem trenutno živimo. Če navežem slednje še na uvodni citat T. S. Eliota: geneza gluhosti sodobne družbe se skriva v pozabi, da podatek še ni informacija, da informacija še ni znanje in da znanje še ni modrost. Modrost se rojeva zgolj iz po-govora, o čemer je govoril že Sokrat (Phaedrus). Zapisani

tekst nam daje lažni občutek vedenja, digitalni podatek pa nas še bolj utrjuje v prepričanju, da že zgolj s podatkom držimo v rokah Boga/resnico. Ta 2.500 let stara modrost je danes z giga-,tera-, megabiti dostopnih podatkov, ki še niso informacije, ki še niso znanje, ki še ni

modrost, še toliko bolj relevantna. In še toliko bolj preslišana tudi pri tistih, ki jim je Sokrat na ustih.

Delujmo tako, kot so nekoč vaški modreci

Naj zaključim s še eno politično nekorektnostjo: Modrost se skriva pod lipo, kjer so modreci obkroženi s sovaščani počasi utrjevali možnost vznika novih modrosti z izmenjavo črk, zlogov in besed. Tako bi bilo potrebno McLuhanovo ugotovitev, da je svet globalna vas, vzeti skrajno resno, a z nekorektnim obratom: delujmo tako, kot so nekoč vaški modreci. T

Geneza gluhosti sodobne družbe se skriva v pozabi, da podatek še ni informacija, da informacija še ni znanje in da znanje še ni modrost. Modrost se rojeva zgolj iz po-govora, o čemer je govoril že Sokrat.

Aktivni državljan je torej nekdo, ki je sposoben razumeti, da ni vnaprejšnje resnice, ampak da je njegova odgovornost, da jo s pogovorom ustvarja. Prav vsaka resnica, ustvarjena iz po-govora, je prava in prav vsaka resnica, ustvarjena iz govora, je fake.

Andrej Drapal je praktični filozof, poslovni svetovalec in študent.