M FILOZOFIJA
Skica o konstruktivnem aktivnem državljanu Vprašanje aktivnega državljana, ki ga premišljeno zastavlja MQ, je eno tistih, ki kar kliče po tako imenovani gostilniški debati. To je vsem nam dobro znano kričanje drug čez drugega, v katerem vsak zelo dobro (in vedno glasneje) utemeljuje svoj prav in, ker je vedno glasnejši, vedno slabše sliši glasove drugih.
Andrej Drapal
Where is the wisdom we have lost in knowledge? Where is the knowledge we have lost in information? (Eliot, T. S.,: The Rock, 1934)
Paradoks take situacije je, da so akterji gostilniške debate nedvomno zelo aktivni. Ker so take debate najbolj vroče okoli politike, torej okoli državniških vprašanj, so gostilniški debaterji po tej logiki najbolj aktivni državljani.
54
Ker intuitivno vemo, da aktivno kričanje drug čez drugega ni oblika konstruktivnega aktivnega državljanstva, se samo po sebi zastavlja vprašanje, kaj pa je konstruktivna državljanska aktivnost, saj si najverjetneje želimo prav tako? Kaj so pogoji za konstruktivno debato? Najprej naj pojasnim predpostavko, da se aktivno državljanstvo kaže prek po-govora, ne pa na primer prek obrezovanja trte ali dvigovanja uteži v telovadnici. Izhajam iz sodobnih nadgradenj teorije humane kulture, razlikujoče se od biološke kulture. Za razliko od biološke humana kultura temelji na koevoluciji genov (biologija) in memov (kultura). Memi ustvarjajo ključni del specifično človeške kulture. Memi in s tem evolucija memskega sveta se nam kažeta v obliki kulturnih artefaktov podobno, kot se geni kažejo v obliki živalskih in človeških teles.
Memi (so)ustvarjajo kulturno realnost To dejstvo ima svojo politično nekorektno posledico: realnost človeškega ni
REVIJA
nekaj, kar bi obstajalo vnaprej, ampak se vzpostavlja vsakič znova; precej podobno kot se človeško telo rojeva vsakič znova z vsako novo oploditvijo. Še bolj politično nekorektno pa je nadaljevanje te posledice: resnica ne obstaja vnaprej, ampak je posledica memske aktivnosti. Resnica se šele vzpostavlja skozi memsko aktivnost.
Upam, da je prejšnja namenoma kačasta argumentacija pokazala na eno (ključno) od zadreg gostilniške debate. In upam, da je hkrati razumljivo to, česar še nisem izrekel: prevladujoči javni govor v Sloveniji (in širše) je gostilniški prav zato, ker govorci mislijo, da resnica obstaja vnaprej, in da so oni tu, da jo obranijo pred napadi drugih, pred napadi neresnice.
Prevladujoči javni govor v Sloveniji (in širše) je gostilniški prav zato, ker govorci mislijo, da resnica obstaja vnaprej, in da so oni tu, da jo obranijo pred napadi drugih, pred napadi neresnice. Po-govor je osrednja, čeprav ne edina memska aktivnost ustvarjanja realnosti in ustvarjanja resnice. Obstajajo še druge memske aktivnosti, ki se realizirajo vizualno, zvočno (glasbeno) in v zadnjih desetletjih tudi tehnološko. A po-govor je prvobitno in še vedno osrednje memsko gojišče.
Resnica drugega ne more biti resnica … Že po tej skrajšani verziji memetike je relativno preprosto dojeti, kakšno realnost, kakšno resnico ustvarja gostilniška debata, debata, v kateri vsak vnaprej ve, kaj je resnica. Debata, v kateri zato, ker vsak ve, kaj je resnica, ta, ki ve, kaj je, resnice ne more niti slišati niti sprejeti resnice drugega, saj sam dobro ve, kaj je resnica, saj je resnica ena in torej resnica drugega ne more biti resnica.
Če rečem še nekoliko bolj politično nekorektno: fake-news ne obstaja oziroma obstaja samo v glavah tistih, ki vnaprej vedo, kaj je resnica. In ker večina ve, kaj je resnica, ta (večina) tudi dobro ve, kaj je fake-news: fake-news je tisto, kar trdijo vsi ostali. Vse okoli nas je fake-news; za tiste, ki se z besedami bojujejo za »pravo« resnico. Za nas, redke ostale, fake-news ne obstaja. Ko sem pred časom to tezo predstavil na eminentnem akademskem zboru komunikatorjev, so me sprejeli prijazno kot duhovitega norca na dvoru. Ko to izjavim v neakademskih krogih, bi me s kolom po glavi.
O govoru in po-govoru Pa naj pojasnim še drugače. Slovenski jezik ločuje po-govor od govora. Govoriš sam, po-govor pa se odvija med dve-
