Težkih etičnih odločitev ne sprejemajte sami

Raziskava med slovenskimi managerji in managerkami je pokazala, da pri etičnem odločanju uporabljajo moralni pragmatizem. Managerji se morajo zavedati, da naj težkih etičnih odločitev ne sprejemajo sami. Največje tveganje etičnega odločanja je, da managerji le svojo realnost vidijo kot edino pravilno in posledično nočejo poslušati in razmišljati o nasprotujočih dejstvih. Kar lahko vodi v neetično odločitev.

dr. Matej Drašček

Harvardska študija iz leta 2016 med direktorji največjih podjetij na svetu razkriva, da managerjem primanjkuje kompetenc na področju etičnega sklepanja in odločanja. To ni presenetljivo glede na hitre spremembe v gospodarstvu in v politično družbenem okolju. Menimo, da managerji potrebujejo jasne usmeritve glede etičnega odločanja, metode za njegovo izboljšanje in smernice za odločanje.

Dileme etičnega odločanja

Preprostega odgovora na dilemo etičnega odločanja, kljub poskusom marsikaterih raziskovalcev in praktikov, ni. Človeka kot nepredvidljivo bitje čustev, duha in razuma ne moremo obravnavati kot stroj, ki ga lahko parametriziramo. moralni refleksiji in učenju. Tudi raziskava, ki smo jo Drašček, Rejc Buhovac in Mesner Andlošek naredili skupaj z Združenjem Manager, nakazuje, da pri managerjih obstaja etična nedoslednost, ki smo jo obrazložili z moralnim pragmatizmom. Ta pravi, da se managerjev izbor etičnega pristopa spreminja glede na specifične okoliščine ob uporabi moralnega sklepanja. Etično odločanje tako ni več aktivnost, ki temelji na pravilih, ampak vsebuje nenehno dinamično interakcijo med okoliščinami, razvojem pravil in njihovo uporabo. V nasprotju z moralnim relativizmom, po katerem naj bi bil posameznik sposoben prepoznati le vrednote, pomembne njegovi 'pripadajoči' kulturi, moralni pragmatizem gradi na visoki moralni občutljivosti, moralni refleksiji in učenju. Sodobna moralnost tako ne izhaja iz indoktrinacije abstraktnih načel, ampak iz občutljivosti za dejanske okoliščine, zahtev človeka v vsej njegovi raznolikosti ter skupnih temeljev, ki so del humanizma.

Kaj etika je in kaj ni?

Etiko v vsakdanjem življenju velikokrat zamenjujejo z 'urbanimi resnicami'. Mnogi menijo, da je etika enaka občutkom (npr. »Menim, da je to etično, ker tako čutim.«). Ampak biti etičen ni enako kot slediti svojim občutkom. Eti-

Pri managerjih obstaja etična nedoslednost, ki smo jo obrazložili z moralnim pragmatizmom. Ta gradi na visoki moralni občutljivosti,

ka tudi ni religija. Večina teh zagovarja etična načela, ampak če bi bila etika samo religija, bi lahko bili etični samo verni ljudje. Vemo tudi, da biti etičen ni enako kot slediti zakonu. Slednji vključuje tudi etična načela, ki naj bi jim sledili državljani. Ampak zakoni so, tako kot čustva, lahko odklon od etičnega (npr. suženjstvo ali apartheid v Južni Afriki). Končno pa etika ni enako to, kar družba meni, da je sprejemljivo. V vsaki družbi ljudje sprejmejo načela, ki so v večini etična. Vendar se nekatera načela v družbi lahko bistveno razlikujejo od etičnega. Lahko se tudi zgodi, da je celotna družba neetična (npr. nacistična Nemčija). Etika temelji na jasnih in razumskih načelih, kaj je prav in narobe, in zapoveduje ljudem, kaj naj bi delali, bodisi v obliki zapovedi, načel, pravic ali vrlin. Etika so tako standardi, ki zapovedujejo, da določenih neetičnih dejanj ne storimo drugim ali jih povezujemo s pravicami. Standardi postanejo etični takrat, ko so osnovani na konsistentnih in dobro oblikovanih razumskih podlagah.

Katera etika je 'prava'?

Obstajajo različne teorije etike, ki se med seboj bistveno razlikujejo in so si velikokrat v nasprotju. Na vprašanje, katera etika je prava, ne moremo odgovoriti. Na splošno pa normativno etiko, tj. kako naj se etično obnašamo, delimo v dve veliki skupini: - Prva skupina je osredotočena na odločitev samo. Tukaj obstajata dve veliki etični teoriji, ki sta si diametralno nasprotni: utilitarizem, ki zagovarja največje dobro za največje število ljudi, in deontologija, ki zagovarja moralne obveznosti ne glede na posledice odločitve. - Druga skupina je osredotočena na osebo, ki odločitev sprejema. Tukaj etika vrlin poskuša z vrlinami in praktičnim umom doseči človekov smisel življenja, in sicer srečnost (gr. Eudemonia).

Katera etika je pravilna? Vse so pravilne, vendar obstaja zanka. Vzemimo primer poslovnih pogajanj in prakse 'blefiranja'. Predpostavimo, da je manager sredi pogajanj, katerih rezultat vpliva na nadaljnji obstoj organizacije. Med pogajanji mana-

ger začne 'blefirati' (npr. o potencialnih naložbah, produktih v razvoju itd.). Je to etično? Če predpostavljamo načela utilitarizma, potem bo etična odločitev tista, kjer bo odločitev prinesla največje dobro za največje število. Tu tudi ni pomembno, če nekateri udeleženci utrpijo samo stroške (npr. odpuščeni zaposleni). Če uporabimo načela deontologije, je laganje neetično, saj je govorjenje resnice, ne glede na posledice, moralni imperativ za etično odločanje. Etika vrlin pa ponuja dvojni odgovor. Če je namen pogajanja zagotoviti obstoj podjetja in je manager preudaren, kar je vrlina, potem je njegovo dejanje etično. Če pa manager uporablja 'blefiranje' za dosego svojega lastnega cilja ali koristi, potem je to pohlep, kar je kot tako neetično dejanje. Če so etične dileme tako zapletene pri običajnih dejanjih, se lahko vprašamo, kako rešiti kompleksne dileme, s katerimi nimamo nobenih izkušenj, kot jih denimo prinaša Covid-19. Kljub temu obstajajo tudi metode, kako ta tveganja bolje obvladovati.

Z branjem do etičnih odločitev

Branje leposlovja pomaga managerjem na dveh ravneh: na osebni ravni posta-

nejo managerji bolj zavedni za to, kako odločitve, ki vključujejo etično dimenzijo, sprejemati, kar jim pomaga, da postanejo bolj etično občutljivi na okolico. Po drugi strani pa jim pomaga postati boljši vodja. Ena najpomembnejši nalog managerja je vodenje, posebej v časih negotovosti, kot je Covid-19, kjer je stopnja strahu in osamljenosti med zaposlenimi pogosto visoka. Leposlovje je o tem že pisalo (npr. Victor Hugo v Nesrečniki), kar lahko pomaga managerjem, da dobijo vpogled v misli zaposlenih in jim pomagajo ne samo pri delu, temveč tudi osebno. Ampak tako kot zaposleni, morajo tudi managerji poskrbeti zase oz. svoje duševno zdravje.

Refleksija – orodje etičnega odločanja Korona kriza je vsem dala možnost za refleksijo naših življenj. Menimo, da bi morala biti refleksija del vsakdanjika managerja, predvsem ko gre za velike odločitve. Refleksija odločevalca postavi na distanco, kar mu pomaga pri zbiranju misli in razlogov za dejanje brez vpletanja čustev. Tako odločevalec postane bolj obziren do svoje okolice, nasprotnih dejstev, vidikov in pogledov. Ker moral-

FOTO: SHUTTERSTOCK

ni pragmatizem temelji na interdisciplinarnosti kot tudi kreativnosti, refleksija pomaga etičnemu odločanju tako, da poviša moralno zmožnost managerjev, da pogledajo različne vidike in se odločijo na podlagi najboljših dostopnih informacij. Tako morajo managerji imeti 'svoj čas', da prakticirajo refleksijo in s tem postanejo bolj etični.

Izkušnje omogočajo ocenjevanje prihodnosti

Etično odločanje ni linearni proces; je proces, prepleten s čustvi, mislimi, dejstvi in občutki. Pretekle izkušnje so nujno potrebne, saj omogočajo ocenjevanje prihodnosti, vendar z novimi dejstvi. Obenem pa etično odločanje, kot smo dokazali v raziskavi, ne temelji na enem univerzalnem etičnem pravilu, temveč na moralnem pragmatizmu. Etično odločanje ni aktivnost, temelječa na pravilih, ampak vsebuje nenehno dinamično interakcijo med managerjem samim in njegovo okolico. T

Dr. Matej Drašček je vodja notranje revizije v Hranilnici LON in predsednik Združenja notranjih revizorjev IIA – Slovenski inštitut.