Božična priloga Nedelje by redakcija Nedelja

DEC.

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

BOŽIČ 12

Tiha radost Božično sporočilo novorojenčkov

FOtO:

FRank

B o ž i Č

2012

Helena, pojd O GABRIEL SABOTNIK Jaslice ob čudežu novega življenja dobijo še čisto svoj poseben blišč.

Dragi Gabriel!

redi adventa Ti pišem moje tretje pismo! Ne morem Ti z besedami povedati, kako zelo rada Te imam! Ko maj ali že šest tednov si med nami in si del naše dru žine, da si niti sekunde ne morem več predstavljati brez Tebe. Še vedno imam čisto intenzivno v spominu Tvoje roj stvo in trenutek, ko sem Te prvič držala v rokah, Te čuti la, božala Tvojo mehko, toplo, nepopisno lepo dišečo kožo … Kako sva Te potem z atijem občudovala in spremljala vsako Tvojih kretenj! Kako zelo se veselita s Teboj Noa in Marko! Kako zelo skrbita zate, Te božata in nosita in nam vsem vra čaš hvaležno Tvoj jasen pogled in sončen nasmeh! Nasme he pa čaraš na obraz tudi tujim ljudem – kamor koli pridem s Teboj, se mladi in stari nasmejijo.

b Tebi se zavedam, kako spoštovanje imamo ljudje do dojenčkov, ki so tako zelo božanski, nepopače ni in iskreni, tako zelo ljubezni potrebni, tako zelo ljubezen izžarevajoči. Kje in kdaj izgubimo to globoko spo štovanje do sočloveka? Saj je bil vsak izmed nas nekoč tak majhen dojenček in hrepeni tudi kot odrasel po tako prisrč nem pozdravu in iskrenem občevanju, kot si ga deležen se daj Ti! Najbrž prav zato ljudje uživamo to čarobno atmosfe ro božičnega časa, ki izžareva čisto ljubezen; ljubezen, ki ne sprašuje in ne zahteva. Ti, dragi moj mali sinček, me ponov no učiš, kako osrečujoča je ljubezen, ki ne računa in ne zah teva; ljubezen, ki teče in se razdaja. Vsak dan znova si zame čudež in dar ter neizmeren blagoslov, ki daješ meni kot žena in mati, Tvojemu atiju in bratu Noetu in bratu Marku novo in vse globljo dimenzijo življe nja, nas obogatiš in osrečuješ. Hvala Ti, da si tu in da si z nami! Ljubim Te! Tvoja mami

XIV

ŠTIRINAJST DNI

dkar se je pred 11 tedni rodila hčer ka Helena, marsi kaj ni več tako, kot je bilo prej v družini Roswithe in Pavlija Sterna iz Sta re vasi. Damjan (10) vidi spremembo takole: »Zdaj je mama doma, pa tudi bolj živo je!, « za Danie la (6) pa je sprememba še posebej vidna: »Zdaj ni sem več najmanjši in naj mlajši!« Mama Roswitha je sedaj spet doma in srečna, da lahko uživa svoje mate rinstvo. Tretjič je doma pri dojenčku, izkušnja pa je spet nova. Pri prvem otroku je študirala, pri drugem pa je k študiju prišla še pregradnja hiše. Zdaj pri rojstvu tretjega otroka, Helene, sta študij in pregradnja hiše zgodo vina. Novo pa je to, da je tokrat postala mama de klice. »To je drug odnos

HELE STER

di svojo pot in drug občutek. Tega ne moreš opisati, mo raš občutiti.« Spremenila se je tudi vsakdanja organizacija življenja. Pavli Stern – Roswitha ga opiše kot »filozofa v družini« – opisuje rojstvo novega družinskega člana ta kole: »V enem samem hipu je vse življenje drugačno. Nič ni več tako, kot je bilo. Ri tem je drugi. Interna razmerja so drugačna. Temelji se postavljajo na novo. S prvim otro kom je bilo vse druga če, z drugim spet dru gače in s tretjim pa še enkrat. Prvi trije te dni so bili izjemno sta nje, ker moraš sko raj celotno življenje na novo zastaviti. Stva ri ne moreš več dela ti tako, kot si jih do se daj.«

ENA RN

Naj so tu navedene samo tri stvari, ki so se spremenile v Sterno vi družini. Oba starša sta člana cerkvenega zbora. Prej sta šla oba na vaje, ker sta fan ta doma nanju že sama čakala. Zdaj to ni več mogoče. Eden izmed njiju mora ostati doma pri otrocih. Spremeni li so se utečeni veče ri. Prej so se k večer nemu branju vsi zbrali v eni od postelj. Zdaj pač koga ni, ker potre buje Helena posebno pozornost. Spremeni lo se je tudi to, kako se opravlja večerna mo litev. Prej so se k ve černi molitvi vsi zbira li ali v sobi fantov ali v sobi staršev. »Zdaj se že zgodi, da kdaj mo litve ne opravimo vsi skupaj,« pravita Pavli in Roswitha. Za svo jo hčerko Heleno pa si želita, da bo zadovolj na oseba in da bo ime la tisto srečo in moč, da bo naredila svo jo pot. Vincenc Gotthardt

LUCIJA TRAUNIK

Lucija z žarečimi očmi N

a božični dan bo mala Lucija stara ravno leto in pol. Lucija je hčerki ca Sigija Kolterja, ki je postal v zrelejših letih ponovno očka. Z nadebudno Lucijo si ogledujeta slikanico o Jezusovem rojstvu. Lucija že pozna Marijo, Jože fa, pastirje, ovčke in Jezuščka, ki leži v jaslicah. In angelčka in zvezdico tudi pokaže. »Ko do biš otroka, se bolj zavedaš po mena adventa ali božiča. Sam sem kot mladostnik predbožič ni čas doživljal v domu, tako da nimam toliko družinskih spo minov nanj, a božični večer smo obhajali doma v Žvabeku z vse mi obredi. Zdi se mi pomemb no, da starši posredujejo otro kom krščanske vrednote,« pravi ljudskošolski učitelj. V današ nji družbi je božič zaznamovan s hitenjem po trgovinah in bli ščem, tako skuša tudi učencem v šoli posredovati globlji pomen božiča. Z Oktetom Suha je Sigi posnel božično zgoščenko, ki jo se daj vneto predstavljajo po naših krajih. »Tako je letošnji pred božični čas precej naporen, ker je poln terminov, toda ko sem doma, sem zelo pazljiv, da smo v družini umirjeni in se zave

stno pripravljamo na božič, za vestno prižgemo svečo na ad ventnem vencu. Rojstvo Lucije je vsekakor tudi pomemben po vod, da adventno in božično ozračje intenzivneje občutimo in doživljamo. Že njene žareče oči me vedno znova popeljejo nazaj v moje otroštvo in vzbu jajo v meni prijetne spomine in občutke na ta skrivnostni čas.« Za Sigija in Michaelo je najpo membneje, da je mala Lucija vključena v vse priprave. Zjutraj komaj čaka, da odpre okence na adventnem koledarju in se vese li slikice. Prvič bo letos zavestno doživela božič, s starši bo okra sila božično drevo in praznovala bo ta veliki praznik v krogu dru žine, staršev, starih staršev in botre. Tudi k otroški polnočnici v Celovcu bo šla. Tam pa ji pe sem Sveta noč ne bo tuja. »Vsak večer, ko dam Lucijo spat, ji za pojem Sveto noč, tako da ji bo pesem zelo blizu, ko bo pri šel Božiček na sveti večer in ko bomo pred okrašenim drevesom peli to pesem.« In že Lucija spet kliče atija, da bi ponovno listala po slikanici o sveti noči in da bi poiskala Jezuščka v jaslicah. Gabi Frank

ŠTIRINAJST DNI

XIV

v žarišču

Odprta so vrata azilantom Moje ime je Gogi. Moje ime je Renzen. Moje ime je Hattabi. V veliki obed nici nekdanje gostil ne »Linde« v Drveši vasi sedi skupina mladih mož. Z žarečimi očmi prisluš kujejo »učiteljici« Victo riji, ki jih uvaja v nemški jezik. Počasi jim razla ga abecedo. Vsaka črka prejme izraz – h kot hiša, r kot radio, u kot ura –, tako mladi možje poča si osvajajo tuj jezik. Jezik tuje dežele, kamor so pri bežali in zaprosili za azil.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Nova določila so obvezala avstrijske zvezne dežele, da so morale do konca novem bra sprejeti dodatne prosilce za azil. Dolgoletno ustvarja nje negativnega ozračja do ljudi, ki so iz najrazličnejših vzrokov pribežali v Avstrijo, je tudi ob tokratni odločit vi na Koroškem kar precej razburilo duhove. V Drve ši vasi – občina Pliberk – se je družina Anton in Susan ne Stefitz odločila, da v svoj veliki gostinski obrat sprej me prosilce za azil. »Hoteli smo pomagati ljudem v sti ski,« pravi gospodar Anton Stefitz. Vsi člani družine so dobrohotno sprejeli odloči tev in se vključili v pripra ve. Družina je imela le teden dni časa, da je uredila hišo, ki je že več let stala prazna. Svetla obednica, prostorna dnevna soba s televizorjem, lepo urejene eno- in dvopo steljne sobe s kopalnico, so dobno opremljena kuhinja, pralnica in skladišče, vse je

bilo potrebno očistiti in do dati tu in tam še kako ma lenkost. Tuja dežela – tuj jezik Veliki napisi »Prisrčno do brodošli«, »Živeti in pusti ti živeti« »Dobrodošli v Pli berku« so v zadnjih dneh novembra pozdravili 22 mladih azilantov, ki so jih iz zbirnega kraja Traiskirchen prepeljali na Koroško. Pri srčno jih je pozdravila dru žina Stefitz in jim ponudila roko spoštovanja in prisrč nosti. V sobah pa jih je čakal sladki pozdrav, tako kot je to navada v hotelih. Z gesto pozornosti je družina Stefi tz sprejela mlade može, ne le v svojo hišo, temveč tudi v svojo družino. Anglešči na kot pogovorni jezik je vsem v pomoč. Mladi mož je, ki prihajajo iz Pakistana, Afganistana, Maroka, Alžir ja, Nepala in Bangladeša, pa so radovedni in zainteresi rani za vse novo. Vsi napisi

in informacije v angleškem in nemškem jeziku pospe šujejo učenje jezika. Ko pa mož iz Gruzije pripiše izraz še v svoji materinščini, se tega razveseli tudi družina Stefitz. Tako obojestransko učenje in spoznavanje boga ti novo skupnost, ki nasta ja počasi. Pogovor odstranjuje strah V hiši vlada odprtost in sproščeno ozračje. Mladi možje se smejijo, so prijazni, le žalostne oči izdajajo strah pred negotovo prihodnostjo, ki se lahko razvije tako, da bodo morali zapustiti dr žavo Avstrijo in ljudi, ki so jih lepo sprejeli. Da bi se to lepo sprejetje širilo tudi na okolico, je za družino Ste fitz srčna zadeva. »Odkar imamo v naši hiši azilante, nisem slišal kakih negativ nih pripomb. Sosedje so do brohotno sprejeli naše delo. Mnogo je ljudi v okolici, ki mislijo socialno, in so nav

m in domačinom dušeni nad našo določitvijo. Našo hišo smo odprli azilan tom, sedaj jo odpiramo tudi ljudem iz okolice, da bodo v pogovorih spoznali »naše ljudi«, izvedeli, od kod pri hajajo, kaj potrebujejo in kako jim lahko pomagajo. Pogovori bodo ljudem vze li strah, ki je ponekod pri soten. In srečanja na cesti bodo postala bolj sprošče na«. Najhuje je brezdelje Da vlada v Pliberku, kljub nekaterim nasprotnim izja vam, velika odprtost do azi lantov, so mladi možje do živeli že kar v prvih dneh svojega bivanja v Drveši vasi. Odbojkarski klub AichDob je vse povabil na brez plačen ogled odbojkarske tekme. In čeprav se mladi možje počutijo pri družini Stefitz v Drveši vasi varno, je njihova največja težava – brezdelje. Dan je razdeljen na zajtrk, kosilo in večer

jo. Majhna opravila po hiši, pospravljanje sobe in pranje je hitro opravljeno. Vmes pa vlada brezdelje. Težavna si tuacija za mlade, ki bi radi delali, pa ne smejo. Ki bi svojo življenjsko moč radi uporabili za delo ali šport. »Šport, to je nekaj, kar bi ti ljudje radi počeli,« pravi Anton Stefitz in že razmiš lja, na kak način bi to lah ko omogočil ljudem, ki jim dolgočasje napolnjuje dan. »Brezdelje je psihičen pri tisk, ki ga morajo mladi pre našati. Imajo pa voljo in že ljo delati. Le zakon jim tega ne dovoljuje. Ko bi vsaj dve uri na dan lahko delali,« pra vi Stefitz, ki hoče to tema tiko razčistiti z odgovor no osebo pri deželni vladi. V tej osebi ima družina Ste fitz strokovno pomoč pri vseh vprašanjih azilantske ga vsakdana. Pri obdelova nju travmatičnih dogod kov doma in na begu, prek finančne podpore do pre

prostega obiska zdravnika in potrebnih zimskih obla čil. Dvakrat na teden obišče odgovorna oseba hišo v Dr veši vasi in pomaga družini Stefitz in njihovim varovan cem, da se znajdejo v novi situaciji. Ki pa je v marsičem drugačna, kot je bila doma. Živeti v miru Med možmi, ki živijo v Dr veši vasi, je tudi mladi Gru zijec. Kot trgovec je bil pri siljen plačevati »plačilo za varstvo«. Ker se je temu zo perstavil, je bil trikrat tež ko ranjen, prejemal smrtne grožnje in bil prisiljen, da zbeži. »Gruzija je koruptna dežela. Ljudje delajo noč in dan in prejmejo 120 evrov mesečne plače,« pripove duje. V Avstriji, kamor je pribežal, prejme 40 evrov žepnine na mesec, ki jo upo rabi za telefon, da vsaj vča sih sliši glas svojih domačih. Tu živi zaenkrat v miru, da pa bi se čim hitreje privadil

novega okolja, pozorno po sluša učiteljico nemščine in vsrkava vsako novo besedo. Trikrat na teden mu tečaj nemščine prekine brezde lje. Takrat pride iz Celovca prostovoljka Victoria in jim z učenjem nemščine odpira vrata v novi svet – ki bo, tako upajo, prinesel tudi delo. Lep občutek ob božičnih praznikih Marsikaj je novo tudi za družino Stefitz. V zadnjih tednih pa so doživeli tudi veliko lepih reči. Privatniki so se oglasili v njihovi hiši in za azilante prinesli čokola do, sadje, kavo in celo nove čevlje. Tik pred božičem so odprli svojo hišo azilantom in jim pripravili prenočišče. V novi skupnosti bo tudi za nje praznovanje božiča neka novost. Ob vsem novem in pričakovanju praznikov pa jih obdaja tudi lep občutek. Micka Opetnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

v žarišču

Brez Oder je njihov dom. To je samoumevno pri nastopih doma v deželi, še kje in pri tekmovanjih. Prav tako samoumevno pa je zanje oder kraj, kjer se redno srečujejo na vajah. Takrat so črne zavese zaprte, oder postane prijeten prostor za vežbanje novega in pogled v smer publike se ustavi na skoraj zlati barvi zaves. Malo je to odsev zlatega violinskega ključa, ki so ga prejeli pred nekaj tedni. Izbrani so bili za koroški zbor leta. Pa se pri Mešanem pevskem zboru Danica ni nič spremenilo. Zlati violinski ključ je shranjen v škatli, ob njej neštete note pesmi, ki so jih peli v Št. Primožu v preteklih desetletjih, pevke in pevci pa so spet na vaji. Tako kot vedno. Od osmih do desetih v Kulturnem domu v Št. Primožu.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

»Pozna nas cela Koroška« Tako tudi v petek, 7. de cembra. Tokrat je bila vaja pol ure prej. Zadnji so pri šli na vajo točno, ne pol ure pozneje. In tudi končana je bila vaja tako kot zmenje no skoraj točno. Pevovodja Stanko Polzer tokrat ni mo gel biti točen. Njegova od kritosrčna zahvala in po gled na delovanje pevcev Danice v letu 2012 ga je za vela. Čas je prekoračil samo za nekaj minut. To, kar je imel napisano na list – to ni bilo malo in bilo je zelo zgoščeno –, mu ni zadosto valo. Moral je povedati več. V nekaj stavkih je posku sil povzeti »izredno pev sko leto«. Pa mu je poskus le uspel, ko je rekel: »Od kar sem zborovodja Dani ce, česa takega kot letos v tej zgoščeni obliki še ni sem doživel!« Mislil je na uspehe Danice ob 100le tnici obstoja. Odmevni pev ski projekt »Lux stellae« je bilo eno, zmaga na tekomo vanju najboljšega koroške ga zbora 2012 je bilo drugo. Stanko poskuša ta občutek

zliti v besede: »Ob koncu jubilejnega leta nas res po zna cela Koroška.« Kaj vse je povedano v tem stavku še med vrsticami, bo treba šele prebrati. Izžarevanje Gotovo pa je eno: to je ena sama zahva la pevkam in pevcem za ves njihov trud. Stanka Polzer ja pa že sedaj skrbi, kako bo vse pevce Danice – to ni le MePZ, ampak so tudi otro ški zbor, mladinski zbor in Korenine – pripeljal v Oso je, kamor je bil zbor po vabljen, da predstavi naj odličnejšim glasbenim pedagogom Avstrije svo je pevsko delovanje. Z enim avtobusom že ne bo šlo. Pevci Danice pa so bili po vabljeni tudi zato, ker pri Danici vsi vedo, kako je, če včasih samo nekaj milime trov manjka do zmage. Pol zer: »To je najtrše delo, tre ba se je zelo, zelo boriti. Vi to znate, vi znate ižžarevati in vi tudi zapojete, da je pu blika prevzeta.« Vaje Da je publika prevze

ta, za to skrbi nešteto vaj. Zvečer, včasih ko je dan v najlepšem soncu, in vča sih tudi, ko naletava sneg. Na odru za zaveso vadi ne kaj časa ves zbor. Nato se deli. Ženski glasovi osta nejo na odru, potopljeni v mehko luč. Pred njimi pa Doris Wakounig, ki z nji mi intonira: »Ne jokaj ljubi ca, ne bodi žalostna ...«. Po sluša, nato roka pokaže na levo: »Dobro, pa še prvi so pran.« Nekaj časa kasneje: »Zdaj vsi skupaj«. Spet ne kaj časa pozneje: »Ni tre ba tako poudarjati, pustite pesmi, da teče.« Še pozne je: »Ko bodo še moški gla sovi zraven, je pesem čisto enostavna.« Za tradicional ni novoletni koncert vadijo tudi zakarpatsko narodno pesem »Kosiv kosar sino« in Gregorčičevo »Zname nje«. Moški vadijo v kleti. »V ka takombah,« kot nekate ri pravijo prostoru v kle ti. Stanko Polzer ima čas strogo dodeljen. »Škoda za čas,« pove nekajkrat. Skrbi

vajeni uspeha Danica je koroški zbor leta. Uspeh, ki ne pade z neba. Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

pa ga tudi, če ima vsakdo s seboj tudi svinčnik. »Svinč nike imate vsi pri vaji.«To je pomembno orodje. Včasih je treba kako noto zaokroži ti. Najbolje rdeče. »To si za okrožite, tu se hitrejše nada ljuje kot normalno in glejte, da bo dosti visoko.« Vsakih pet minut je na sporedu del nove pesmi. »Pa se sliš ...«, »Petelinček ...«, »Na polju znamenje stoji ...«. Pa pri de čas, ko mora kdo od pev cev kaj povedati. Stanko to nerad sliši. »Škoda za cajt,« pravi. Toda opazka le pri de: »To pesem smo peli 13. 3. 2006,« pravi eden od pev cev. »Kako to tako točno veš?« – »Da, ker sem si tisti dan zlomil nogo.« Vaja se nadaljuje. Pri eni pe smi se začne zatikati. Po tretjem poskusu uporabi pevovodja Polzer vse svo je glasbeno pedagoško zna nje: »Če bo kdo tu naredil še kako napako, bo plačal eno rundo.« Ta pedagoški opri jem zaleže. Zdaj teče pesem gladko. Potem pa še majh na pripomba dirigenta: »Naš podjunski R je ena sama ka

tastrofa.« Sledi zaskrbljujo če svarilo enega od pevcev: »Stanko, ti boš celo Podju no užalil.« Vaja se nadaljuje. »Zdaj pa še base poglejmo.« – »Poskusite izgovarjavo bolj povezati in si žinjajte, melodija je najvažnejša.« Za odrom pred zaveso so se daj zbrani vsi pevci. Blizu 50 jih je. Stanko Polzer se za hvaljuje pevcem za delo v preteklem letu. »V globoko zadoščenje mi je, da je bilo vaše potrpljenje z menoj na grajeno in potrjeno. Prepri čan sem, da je naš zbor eden najmočnejših tudi po fun damentu ... Med najboljšimi zbori na Koroškem je samo naš zbor doma na podeželju ...« Samo Wakounig, eden od pevcev, je tudi predsed nik Slovenskega prosvetne ga društva Danice. Oglasi se. Sliši se stavek: »Da kot sku pina to zmoremo, je tvoja zasluga, Stanko!« Med pevci se sliši: »Se lahko reče tudi karizmatičen pe vovodja?« – »Se sme to tako reči, karizmatičen?« – »Se lahko reče!«– »Da.«

DOBESEDNO

Stanko Polzer o ... ... pritiskih in samozatajevanju Prvič so ob naši 100-letnici tudi naši nemški občinski zbori prestopili prag našega Kulturnega doma in upam se trditi, da so se počutili doma. Meni osebno je postalo kar nekam težko, ko smo pozno ponoči praznovali in se tudi z njimi pogovarjali po domače – po slovensko. Sprašujem se, kakšni so morali biti pritiski na te ljudi, ki niso bili člani slovenskih društev, kakšne odločitve samozatajevanja so jih spremljale skozi življenje in spomnil sem se svetopisemske zgodbe o izgubljenem sinu – in začel sem sanjati o tem, kako bi bilo, če se bi tudi naša koroška zgodba končala vsaj z delnim prihodom izgubljenih hčera in sinov. In kako bi mi – zveste duše – ravnali? Bi jih znali spet sprejeti? ... odlikah Mešanega pevskega zbora Danica Mi nismo po naravi boljši pevci kot v Selah, na Zilji, v Rožu. Mi smo skupina, ki je pripravljena v marsičem več vložiti kakor drugi. Smo zbor, ki se ne zadovoljuje s povprečno, mlačno interpretacijo. Pa še nekaj: Vi znate žareti ob petju. Mi smo izredno široki (= odprti) v našem repertoarju od Carmine Burane, do Bueh pomagaj in ne nazadnje so bili že naši predniki daljnogledni narodnjaki in so nam postavili ta Kulturni dom, nas spodbujali že kot otroke k petju. Vse to naredi iz nas, ne glede na letošnji uspeh, ki je fenomenalen – enega izmed najmočnejših zborov Koroške.

Nekaj misli dolgoletnega pevca Danice ŠTIRINAJST DNI

XIV

DANICA JE KOROŠKI ZBOR

e me kdo vpraša, kaj mi po meni Danica, mu lahko na hi tro odgovorim v nekaj bese dah: petje, par družin, ki se zlijejo v zbor – v eno družino, ki preživi ogro mno časa skupaj pri sejah, vajah in nastopih.

nadaljevanje s strani 7

Življenje nekaterih pevk in pevcev in tudi njihovih družin je vseskozi po vezano s pevskim zborom. Težko je včasih uravnovesiti družino, poklic in društvo. Kljub nevarnosti, da kaj nastrada, se ravna življenjski ritem pogosto po zboru. Zgodi se, da Mar kovim namoči dež zaradi društvene obveznosti suho seno ali da mora do jenček, ker poje skoraj cela družina, med nastopom počakati za odrom. Društvo in zbor, oh, koliko proste ga časa, koliko večerov, koncev tedna gre za vaje, koncerte ali druge dru štvene prireditve. Celo kaka družin ska napetost ima tu svoj izvor. A tudi skupna doživetja, ker pojejo otroci in partnerji zraven, so s tem povezana. Tu vlada domače ozračje, tu ima slo venska beseda svoje mesto, tu lahko spozna in vzljubi otrok ali mladinec lepoto kulturnega dela, tu lahko zač ne ceniti domače vrednote – lepo to petja, domačo družabnost, večjo informiranost o narodni skupnosti in seveda tudi smiselno preživljanje prostega časa in še kaj. Skoraj petdeset let sem že v dru štvenih strukturah. Ko smo šli pred desetletji prvi učenci v Slovensko gi mnazijo in smo morali stanovati v domu, so se društveniki malo zbali, da se bodo gimnazijci odtujili doma čemu kraju. Načrtno so skušali vgra jevati študirajočo mladino v društvo. To je bilo čisto v duhu prvega ravna telja Slovenske gimnazije, ki je nekoč dejal: »Iz naroda ste prišli, med na rod se vrnite!« Od tedaj so vaje nasta vljene tako, da se jih morejo udele ževati tudi študentje. Menda je zbor celo profitiral od gimnazijcev, ker so ti znali brati note. Mladi smo v za gnanosti čutili potrebo kaj narediti, izpopolniti ali izboljšati. Deset let po ustanovitvi Slovenske gimnazije je bilo v društvu že kar nekaj absolven tov te centralne izobraževalne usta nove koroških Slovencev. Mešanica

XIV

ŠTIRINAJST DNI

med manj šolanimi, a dobro razgle danimi odborniki ali pevci ter zagna nimi, a še malo nezrelimi gimnazijci in študenti ni bila slaba. Andrej Mičej Zelo kmalu sem spo znal nadvse zagnane društvenike. Občudoval sem slepega organista Andreja Mičeja, kako se je po brajlo vi pisavi naučil vse melodije na pa

Polzerju. Kako dobro ga je ta že kot otrok opazoval, pove anekdota. Mali Stanko je spoznal Miklavža, ki je pri šel v hišo, po drži roke. Menda je de jal: »To je bil stric, ker je držal roko ravno tako kot pri dirigiranju.« S Stankom Polzerjem se je začela druga doba. Danica z drugimi zbo ri in orkestrom, to so spomini: dve

Kot velika

družina PIŠ E

S TA N KO WA KO U N I G

NEKAJ MISLI DOLGOLETNEGA PEVCA DANICE met, da je mogel učiti pevce in orgla ti v cerkvi. Pri sestavljanju društvene zgodovine sem spoznal tudi njegove življenjske udarce: slep od otroških let, obglavljenje prve žene in hčerke. Kljub temu je bil prvi društveni pe vovodja vesel, zadovoljen in zelo raz gledan človek, ki je kljub slepoti mar sikaj pregledal. Hanzej Kežar Drugi neumorni kul turni delavec, Hanzej Kežar, je bil čez štiri desetletja glavni motor Da nice. Marljiv, bolj zadržan človek, je imel zelo dober čut za petje, za narodno pesem. Stalno je izpopolnje val svoje znanje. Spomini segajo na zaj v sedemdeseta leta, v dobo soli darnostnih komitejev. Ti nastopi v skoraj vseh avstrijskih zveznih de želah so povečali razgledanost. Tudi koncertni večeri za turiste so se vti snili v spomin. V času, ko je javnost poskušala zamolčati koroške Sloven ce, smo v koncertnih povezavah ob veščali goste o našem položaju, o naši kulturi. Stanko Polzer Hanzej Kežar je od dal pred dvajsetimi leti odgovornost za Danico svojemu nečaku Stanku

Schubertovi maši, Mozartova maša ob kronanju, Orffova Carmina Bu rana, Bachov Božični oratorij. Taki projekti so odprli pevcem in poslu šalcem okno do klasične glasbe. S projektom »Buah pumaj« je prišel zbor v stik s popularno vokalno pop glasbo. Da pa ob vseh teh velikih pro jektih domača pesem ni prišla pre kratko, o tem priča zgoščenka »Ko roški pušeljc«. Seveda je bilo tu in tam malo manj preproste domače pe smi. Bila pa je tu. Vedeli smo, da jo moramo gojiti in ohraniti. »Lux stel lae« pa je bil spet velik izziv za nas vse. Ostal nam bo v najboljšem spo minu. Kaj bi bila Danica brez solidnega dela z mladino! Že od 74ega leta na prej ima društvo neprekinjeno otro ški zbor. Zmeraj so se našli idealisti, ki so bili pripravljeni delati z otro ki. Preprosti nastopi pri materinskih proslavah so bili pomembni. Da je zbor pod vodstvom Barbare Mistel bauerStern dosegel finale za zbor leta, to ima svoje korenine v dosled nem delu. Verjetno ni društva v Av

LETA

striji, ki bi imelo pevsko dejavnost po krito, kot je to pri Danici. Od tretjega do petinosemdesetega leta lahko na stopa vsak, ki se mu ljubi peti, v kaki skupini, saj obstaja v okviru društva še zbor »Korenine Danice«. Pa še nekaj o sestavi mešanega pevskega zbora. Upam, da ne moti 15-let nih gimnazijk, da stoji nekje za njimi 66-letni upokojenec. Zastopane so vse starostne, poklicne in družinske struk ture. A pevovodju se posreči pripra viti tudi težji program. To je mogo če samo z načrtnim, doslednim delom. Posamezniki morajo biti pripravlje ni usklajevati tudi družinske, poklic ne in privatne potrebe z društvenimi. S 45-članskim pevskim zborom, v ka terem so pevke in pevci, ki študirajo na Dunaju ali v Gradcu, starši, ki imajo še dojenčke, kmetje, ki imajo molzne kra ve, in pa še člani z drugimi obveznost mi, tu ni lahko ustreči vsem pričako vanjem. Zbori, ki nastopajo leta v isti sestavi, imajo prednost, da lahko na stopajo dalj časa z istim programom in imajo na voljo večjo izbiro. Pri Da nici je to težje, zbor se sproti obnavlja, zato pa je vsako leto nekaj novih obra zov med nami. Pa še nekaj, pri tako imenovanem vpevljanju smo se pred desetletji na začetku spakovali, ker nismo prav uvi deli smisla. Drugi zbori so nas tudi za čudeno gledali in se skoraj norčevali, kadar smo spuščali ali navijali svoje vrstne tone ali zloge. Navadili smo se tega. Danes se večina zborov vpevlja podobno. Celo gotove fraze kot »ma -ba-da-za« ali »sum-me-jun-ge« smo že zamenjali z drugimi. Nič ni statično. Treba nam je bilo le lepo zapeti Bolj ob robu sem ugotovil zelo razveselji vo dejstvo, da smo prišli enkrat koro ški Slovenci v nemške medije brez pre hitre vožnje, brez kakega protestiranja ali kake druge tako imenovane »ra dikalne« zahteve. Treba je bilo samo lepo zapeti. Ali ni to lepo? Dosegli smo pri vsekoroškem tekmo vanju častni naslov »Zbor leta«. No čemo si nič posebnega domišljati ali biti ošabni. Veselimo pa se priznanja objektivne žirije za dolgoletni trud. Lepo je peti. Lepo je biti tam (zraven), kjer se lepo poje.

Kvintet Foltej Hartman je najboljša mala glasbena skupina na Koroškem

Srce jim bije za slovensko pesem

Slovenska narodna pesem jim je najbolj pri srcu. S slovensko pesmijo (poleg obvezne Schubertove pesmi) so pevci Kvinteta Foltej Hartman prejeli prvo nagrado malih skupin na tekmovanju za zbor leta. Že v poletnih mesecih je zboro vodja Martin Kušej na spletu na šel razpis za tekmovanje »naj boljši zbor leta«. »Družinske in poklicne obveznosti so bile vzrok, da v zadnjem času nismo ime li rednih vaj,« pravi navdušeni pe vec. Prijava na razpis je bila ra zlog, da so se pevci intenzivno posvetili prepevanju in vežbanju predpisanih pesmi. Poleg obvezne Schubertove pesmi in koroške na rodne se je Kvintet Foltej Hart man odločil še za rezijansko »Lie pa Mariza« in za pesem o drumlci. Dodatne vaje, pevski seminar in glasbeni pedagog Edi Oraže so podprli pevce pri njihovih pripra vah za nastop. Že kar pri prvem nastopu v Rikarji vasi so pevci Kvinteta Foltej Hartman prepričal žirijo in bili izbrani na zaključno tekmovanje. »V veliki dvorani celovškega sej mišča, ki ni najbolj primerna za fi nalni nastop, pa je vladalo izredno lepo ozračje. Mi pa smo bili ner vozni,« prizna Martin Kušej. Po uspeli prvi pesmi je nervoza iz ginila s pevcev in ob petju dveh

slovenskih pesmi so poslušalci začutili, da srce pevcev bije za slo vensko pesem. Petčlanska žirija je bila po mnenju Martina Kušej zelo pravična. »Pohvalili so kar je bilo dobro, in svetovali, kaj je tre ba izboljšati.« Ko pa je žirija ob koncu tekmova nja razglasila zmagovalce, so se pevci kvinteta razveselili prve na grade za male skupine. »Bil je lep trenutek, pozabljene so bile šte vilne vaje. Obšel nas je ponos, da smo kot slovenska skupina preje li nagrado. Stali smo na odru med 200 pevci in prejeli srebrni vio linski ključ kot najboljša vokal na skupina,« ponosno pripovedu je Martin Kušej in priporoča vsem slovenskim glasbenim formaci jam, da se ob ponovnem razpisu prijavijo na tekmovanje. Za kvintet pa je bila zmaga spod buda, da že sestavljajo spored pe smi za svojo prvo samostojno zgo ščenko. In ker je skupini najbolj pri srcu slovenska narodna pesem bo tudi ta zazvenela na novi zgo ščenki. Nekaj skladb pa bodo po sneli skupaj s triom Korenika. V vigrednem času bo kvintet, ki ob staja že od leta 2001 predstavil zgoščenko: Pevci se že veselijo go stovanj po Koroškem, Sloveniji in Italiji, povsod tam, kjer imajo pev ske prijatelje. Micka Opetnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

portret

Arhivar nepre

Po razgovoru so obiskovalci imeli možnost povohati v »legendarni« kovček bilčovške babice in si lahko ogledali albume in pripomočke iz njenega poklicnega vsakdanjika.

Rezi Valentinitsch – babica iz poklicanosti

»Pomagala mi je na svet« Rezi Valentinitsch s Potoka v Bilčovsu je znana daleč čez občinske meje – kot aktivna faranka bilčovške fare s posebnim socialnim čutom za soljudi, kot samozavestna ženska, predvsem pa kot podeželska babica, ki je v teku več kot 40-ih let babištva spremljala nad 1000 rojstev. Te poklicanosti, kakor svoj poklic opisuje Rezi Valentinitsch, so se Bilčovščani skupaj z Rezino druži no in njenimi prijatelji, ki so prišli od blizu in daleč, spomnili v petek, 7. de cembra 2012, pri Miklavžu. Na pova bilo Katoliške prosvete in bilčovške fare je bil ta večer posvečen dolgolet ni domači babici in njenemu poklic nemu vsakdanjiku. Pogovoru z Rezi Valentinitsch se je pridružila mlada babica Zala Pušnik iz Celovca, ki je Rezinemu pripovedovanju dodala še današnji pogled na poklic babice. Večer je potekal kot razgovor z babi co v pokoju, ki je doživela veliko le pih, čudovitih, napetih in včasih tudi grenkih trenutkov ob rojstvih otrok. Rezi je svojo poklicno izobrazbo za ključila na začetku 1950-ih let in nato začela delati kot babica. Bila je med prvimi babicami na Koroškem, ki so zaključile to izobrazbo po 2. sve tovni vojni. Rezi je pripovedovala o svojem poklicu in poslušalci v pol ni Miklavževi jedilnici so ji radi pri sluhnili. Izvedeli so, kako je bilo, ko so Rezi poklicali ob vsakem vremenu,

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vseeno ob kateri uri, na domove, da bi pomagala ženskam pri rojevanju otrok. To je bil čas, ko ni bilo mobil nih telefonov ali avtov pri vsaki hiši. Rezi je imela svojo torbo, ki jo je vze la s seboj v vsako hišo in seveda mo torček, s katerim se je peljala tja, ka mor je bila namenjena na podeželju v Rožu. Kasneje, na začetku 1960-ih let, sta z rajnim možem Tonijem zgradi la hišo in tam sta namenila posebno sobo za mame. Tako je nastala na Po toku 20 prava podeželska »porodniš nica«, kjer se je rodilo več kot 500 otrok. Delo na domu je Rezi doživlja la kot nekaj zelo pozitivnega, saj je tako lahko poleg službe skrbela tudi za svoje hčerke in družino. Hčer ke Irene, Ani in Rezi so to doživlja le kot nekaj pozitivnega in ob večeru je omenila hčerka Ani, da so kasneje tudi vse tri rodile svoje otroke – vse skupaj 9 vnukov, s pomočjo mame v domačem okolju. V teku večera se je Rezi spomnila marsikaterega poroda. Med pogovo rom so se oglasili tudi starši in poro čali o njihovih doživetjih s porodi pri Rezi. Vsi so podčrtali, da so se vedno počutili v dobrih rokah in da je Rezi pri svojem delu izžarevala poseben mir. Večera so se udeležile tudi babi ce iz Celovca z voditeljico koroškega združenja babic Edith Zancolo. Kot višek večera so babice podarile Rezi Valentinitsch častno diplomo avstrij skega zveznega združenja babic. O l g a Vo g l a u e r

ako hitro čas sklene svoj krog. Ali je lahko res že sto let od tedaj (4. 12. 1912), ko je bil narojen fantič Kumrovim star šem v Bilnjovsu in ali je lahko že petdeset let od tedaj, ko sem se z njim prvič srečala, a to že z name nom, da bi skupaj preverjala ljud sko izročilo na Koroškem. Dobra, celo odlična šola mi je bilo to za četno druženje tedaj z » gospodom Zablatnikom«. Očaral in prevzel me je takoj njegov pokončen in jasen značaj, njegov vesel temperament, živahnost mišljenja, ravnanja in ob našanja do vseh, s katerimi se je sre čal. Njegova duhovitost je odražala veliko ljubezen do življenja in bil je neizčrpen vir anekdot in duhovitih situacij, ki jim je bil priča med ljud mi na podeželju, kjer je zbiral že izza študijskih let pričevanja o še gah in navadah - o ljudskem duhov nem izročilu. Najina skupna raz iskovanja kot Korošca z obeh strani Koroške sva uradno povezala s po sebno nalogo: čim več bi bilo zabe leženih podatkov o tem, kako so ko roški ljudje živeli nekoč, kakšni so bili njihovi običaji in navade v vseh življenjskih situacijah, tem močnej ša bi bila to opora slovenskemu živ lju na Koroškem. Po odlično opravljeni maturi je opravil študij teologije in bil posve čen v duhovnika že leta 1938. To je bilo prav v letih, ko se je močno pre ganjalo slovensko besedo, kjerko li se je le ta pojavljala, tako v cerkvi kot v vsakdanjem življenju. Tako se mu je zgodilo, da so nacisti leta 1943 zahtevali, da se v cerkvi v Šmarje ti pri Velikovcu, kjer je župniko val, odstranijo vsi slovenski napisi v cerkvi. Zelo premeteno je dal prele piti vse slovenske besede z zlatimi lističi in želji je bilo ugodeno. Ko je prišel ponovno pravi čas tudi za slo vensko besedo, je zlate lističe pre prosto odstranil in slovenski napi

Spomin na dr. Pavleta Zablatnika, ob stoletnici rojstva

ecenljivih dragocenosti bodočim rodovom Piše Majda Fister

si so ponovno zasijali na oltarjih, pod slikami križevega pota, morda še v lepšem sijaju kot pred nemško zahtevo. Kako bi Pavle Zablatnik z bolestjo spremljal današnji čas, ko je po vsej Koroški le še par du hovnikov, ki se trudijo z vso močjo, da bi se ohranila vsaj svetopisem ska beseda v cerk vi v slovenskem jeziku. Ob deseti obletnici Zablat nikove smrti je gospod Valeško v pridigi povedal naslednje: »Živi mo v času, ko iz ginja vera ravno tako kot domača slovenska govori ca in narodna za vest. Vedno manj nas je, manj tistih, ki črpajo moč za vsakdanje življenje iz krščanske za kladnice, in manj tistih, ki zavestno marvnajo ali punajo v naših druži nah in vaseh.« Leta 1946 je iz zdravstvenih razlo gov zapustil delo v župnijah in z dovoljenjem škofije odšel na na daljnji študij na graško univerzo. Za študij si je izbral psihologijo, klasično filozofijo in slavistiko. Ves čas študija je delal tudi na narodo pisnem področju in častni naziv doktoranda si je pridobil z nadvse bogato razpravo »Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev«. Boga to etnografsko znanje je nadgraje val s terenskim delom skupaj s pro fesorjem Ivanom Grafenauerjem – koroškim rojakom z Zilje. Skupaj sta prehodila skoraj vse kraje treh dolin. S sogovorniki je bil nadvse odprt in sproščen, prav takšen, ki mu ljudje neizmerno zaupajo in po vedo vse tudi najbolj skrite zgodbe in dogodke. Spoznaval je ljudi, ki so

mu potem mnogokrat polnili mag netofonske trakove in beleženja z duhovnim izročilom, kar je vse po sredoval kar 15 let svojim rojakom v slovenskih oddajah celovškega ra dia. S tem delom je reševal bogato narodno dediščino. Prav ta njego va posebna usmeri tev naju je kot raz iskovalca ljudskega izročila združeva la za vse čase. Po vezal se je tudi z raziskovalci na In štitutu za narodo pisje pri Slovenski akademiji znanosti v Ljubljani dr. Ni kom Kuretom, Mil kom Matičetovim, mag. Ložar Podlo garjevo in drugimi in zaradi svoje širo ke razgledanosti po slovenski in nemški kulturi je veljal kot najzanesljivej ši in najzvestejši člen v raziskova nju celotnega slovenskega etnične ga ozemlja tudi v neugodnem času t.i. »železne zavese«. To je pome nilo izjemno vrednost tako za do kazovanje – kje vse smo živeli Slo venci kot za ohranjanje kulturnega izročila »duhovne dediščine« in ne nazadnje za povezovanje znano sti – znanstvenikov, raziskovalcev in ustvarjalcev. Bilo je to najboljša osnova za povezovanje Slovencev preko meja. Usmeritev na pedagoško pot se je pričela hkrati z delom v etnografski znanosti. Leta 1951 je postal profe sor na nemški humanistični in re alni gimnaziji, nato pa od leta 1957 dalje na novo ustanovljeni Sloven ski gimnaziji v Celovcu. Vse njego ve odlične povezave z visokimi po litičnimi osebnostmi in predhodna pomoč ravnatelja Joška Tischler ja je bila sila, ki je privedla do zgra

ditve novega poslopja Slovenske gi mnazije leta 1968. Kot ravnatelj je želel biti vsem svojim dijakom v ve liko duhovno in moralno oporo, kar mu je tudi izvrstno uspevalo. Kot človek odločnosti in hkrati mehko be je mogel z umom, srcem in roka mi stati ob človeku, ki so ga pestile težave. Po upokojitvi na gimnazi ji skoncem leta 1977 je nato še de set let predaval na Slavističnem inštitutu Celovške univerze naro dopisje, koroško slovensko knji ževnost in didaktiko slovenskega jezika. Bogati zapisi so mu bili glav ni vir pedagoškega posredovanja, obenem pa je vse te zapise neneh no dopolnjeval, obiskoval številne narodopisne prireditve in često vo dil različne večere pripovednikov, ljudskih pevcev in igralcev. Bil je tudi predavatelj na mnogih simpo zijih, na slavističnih in pedagoških srečanjih v Ljubljani, Mariboru in Celovcu. Tako bogato udejstvo vanje na vseh področjih mu je do delilo vrsto strokovnih in častnih odlikovanj in nagrad, ki so vsa potr jevala, kako je vedno nasmejanega obraza, z velikim idealizmom in za nosom bogatil kulturno in duhov no zakladnico slovenskega naroda. Vsa častna odlikovanja, njegove na rodopisne knjige, (Čar letnih časov - 1985; Od zibelke do groba – 1982; Volksbrauchtum der Kärntner Slowenen – 1993 itd.), neštevilni članki in še mnoge posebnosti v Za blatnikovi zapuščini, ki sva jo s so progom Petrom Fistrom pomagala ohraniti za prihodnost, predstavlja neprecenljivo dragocenost bodo čim rodovom in tudi meni osebno kot nepozaben spomin nanj. Na dan njegove smrti ob dvajseti obletnici v prihodnjem letu bo nje mu v počastitev pripravljen obširen simpozij domačih in tujih strokov njakov različnih znanstvenih panog iz Koroške in Slovenije.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednic a: G abi Frank

BOŽIČNO PISMO PRIJATELJEM MOHORJEVE

Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma in po svetu!

ožično pismo je več ko dobrodo šla priložnost, da Vam izrazimo svojo povezanost in hvaležnost za Vašo zvestobo in za vsakovrstno pod poro v prepričevalni besedi, v dobrohot ni kritiki ali predvsem v širjenju knjig naše založbe. Prej ko slej se čutimo zavezane našim ustanoviteljem, ki so želeli dati našemu narodu dobre knjige za um in razum, a prav tako za srce in dušo. Danes je naša založniška dejavnost še posebej izzvana, ker se mora uveljavljati poleg številnih drugih ponudb na vedno večjem knjižnem trgu. Hkrati doživljamo stečaje založb in ti skarn, kar še dodatno zahteva iznajdlji vo in odgovorno podjetnost. Z veseljem Vam smemo omeniti, da smo prejeli letos za knjigo »Osamosvojitve na vlada. Kako so gradili državo« avtori ce dr. Rosvite Pesek na knjižnem sejmu v Ljubljani nagrado za »najlepšo sloven sko knjigo«.

Poleg razveseljivih drugih vzponov smo začeli z nadzidavo Mohorjeve hiše, ki bo privlačnost dosedanje častitlji ve zgradbe obogatila še s sodobno arhi tekturo. Tako bomo pridobili še več površine za namestitev nekaterih naših narodnih organizacij in tudi nekaj dodatnih zaže lenih stanovanj.

Anton Koren, ravnatelj Mohorjeve družbe

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Mohorjeva ni in ne sme biti zgolj uspe šen gospodarski projekt, temveč prej ko slej in vedno v službi Slomškove oporo ke: »Vera bodi vam luč, materina bese da pa ključ do zveličavne narodove omi ke!« Za 150letnico Slomškove smrti je naša Mohorjeva izdala nemško in sloven sko monografsko knjigo o škofu Anto nu Martinu Slomšku. Avtor dr. Jože Till je v obeh življenjepisih opisal Slomška kot vplivnega oblikovalca cerkvenega, narodnega in družbenega življenja ta kratnega, a tudi današnjega časa. V adventnem in božičnem času se še bolj ko sicer zavedamo, da brez Božje ga blagoslova ne moremo služiti narodu tako, kakor je potrebno za njegovo živ ljenje in preživetje. Večna Beseda naj bi se zrcalila v vseh naših besedah in naj povezuje vse ro jake v eno družino, kjer ne bo razprtij, temveč sloga in dobrohotno medseboj no razumevanje. V imenu upravnega in nadzornega od bora Mohorjeve želiva Vam oz. Tebi blagoslovljeno praznovanje božične in vsakodnevne blagovesti, da je EMANUEL z nami vsemi!

Jože Kopeinig, predsednik Mohorjeve družbe

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Knjižno darilo Mohorjeve Mohorjeva družba in Zvezno mi nistrstvo Republike Avstrije za šol stvo, umetnost in kulturo sta tudi le tos podarili knjige v vrednosti 50.000 evrov. Knjige so letos prejele šti ri ustanove, to so Državna slovenska samouprava iz Monoštra, Zaporni ški vikariat, Slovenska Karitas in Slo vensko združenje France Prešeren iz Skopja. Vrednostni bon za knjige sta predstavnikom omenjenih ustanov 7. decembra 2012 izročila veleposlanik Republike Avstrije v Republiki Slove niji dr. Clemens Koja in predsednik Mohorjeve družbe Celovec Jože Ko peinig. Letošnja akcija Podarimo knjige je že dvanajsta po vrsti. Medtem je bilo podarjenih okoli 40.000 izvo dov knjig v skupni vrednosti nekaj

več kot 600.000 evrov. V prvih le tih akcije smo knjige predali sloven skim osnovnim šolam, knjižnicam in župnijam, v zadnjih letih pa zlasti ne vladnim organizacijam, ki delujejo na področju lajšanja različnih social nih stisk državljanov Republike Slo venije. Mohorjeva družba v Celovcu na ta način uresničuje namen svojih usta noviteljev, blaženega škofa Antona Martin Slomška, Andreja Einspielerja in Antona Janežiča: širjenje sloven ske knjige med ljudi, posebej tiste, ki si je zaradi materialne ali kakšne dru ge stiske ne morejo kupiti sami. Z le tošnjo donacijo smo želeli naglasiti, da zlasti v obdobju finančne in go spodarske krize, ko so se zlasti zaradi brezposelnosti številne družine zna

šle v novih stiskah, ne smemo poza biti omike, ki jo v naše življenje pri našajo knjige. Posebej v takih časih je potrebno vedeti, da človek resnič no »ne živi samo od kruha«. Z akcijo želimo kot slovenska založba posebej poudariti tudi našo skrb za ohranja nje slovenskega jezika med sloven sko manjšino, ki živi v Makedoniji in v Porabju na Madžarskem. Pono sni smo, da lahko tudi s to akcijo Mo horjeva družba v Celovcu še naprej izpolnjuje svoje poslanstvo ohranja nja kulture in negovanja slovenske ga jezika. Zveznemu ministrstvu Re publike Avstrije za šolstvo, umetnost in kulturo izrekamo zahvalo za sode lovanje v tej akciji v imenu vseh, ki so knjige prejeli.

Knjiga o legendarnem celovškem županu

NOVOST

Peter Diem: Leopold Guggenberger – der Bürgermeister, župan srca Nekdanjega celovškega župana odlikuje njegova posebna nadarjenost kot komunikator, ki je delal politiko s preprosto zdravo človeško pametjo, spremljala sta ga velikanska sreča in oster analitični duh, zaznamovala ga je globoka vera, s svojim izrazitim humanizmom in strpnostjo je bil Leopold Guggenberger kot občinski politik izjemno uspešen župan. Njegovo mišljenje se ni ustavilo ob meji mesta Celovec, pravijo, da so skrivaj imenovali Leopolda Guggenbergerja kot tajnega avstrijskega državnika, čigar glavni želji sta bila sprava in mir. Predvsem pa je bil Guggi, kakor so ga vsi imenovali, župan src. Leopold Guggenberger se bo ravno zaradi tega globoko

vtisnil v spomin celovškega prebivalstva. Leopold Guggenberger je s svojim 24-letnim županovanjem doslej demokratično izvoljen župan z najdaljšo mandatno dobo v celovški zgodovini. Med svojim mandatom je odločilno preoblikoval občinsko politiko v Celovcu. Pod Guggenbergerjem so zgradili severno obvoznico Celovca, mesto je postalo športno mesto in prišlo je do številnih pobratenih mest. Knjiga nakazuje različne fasete tudi iz osebnega življenja velikega župana. Avtor Peter Diem je pravnik in sodeluje v zvezni ljudski stranki.

240 strani, trda vezava, Mohorjeva 2012, ISBN: 978-3-70860688-0 24,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

B o ž i C N a v o š Cˇ i L a

NašiH poDporNiKov

.pzb

Vesel božič in srečno novo leto Frohe Weihnachten und ein glückliches neues Jahr POSOJILNICA ZVEZA BANK

member of

Vesele božične

praznike in

uspešno novo leto! VAŠI

¬ ¬

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele božiˇcne praznike in sreˇcno novo leto.

S T R O KOV N J A K I Z A

- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno sodelovanje

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej Pischeldorfer Straße 107 9020 Klagenfurt | Celovec T: +43 (0)463 | 56 196 E: jaklitsch.picej@aon.at

XIV

ŠTIRINAJST DNI

¬ ¬

¬ ¬ Nov naslov

www.grilc.at

novice_bozic 2012:INSERATNOVICE

12.12.2012

9:41 Uhr

Seite 1

Mohorjeva Celovec

Besede nam povedo, kaj oˇci vidijo, oˇci pa, kaj besede pomenijo.

Mohorjeva druäba v Celovcu æeli blagoslovljene boæiœne praznike ter sreœno in zdravo novo leto 2013

(Ivan Klarič v knjigi: neodposlani SMS-i)

Nova kapela v Domu v Tinjah , delo umetnika p. Rupnika. Slika: Vincenc Gotthardt

zaloäba - knjigarna - tiskarna - dijaüki dom - ljudska üola-zavetiüöe

ŠTIRINAJST DNI

XIV

Božična nagradna križanka K

o boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke pošljite najkas neje do ponedeljka, 14. januarja, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at. Med pravilni

mi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. STRU ŽEN I O B J EKT iz delavnice FRAN (delo umetnika Franca Merkača) v vrednosti 200 evrov. 2. Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch 3. Lovro Kaselj Življenjepis 4. Milka Hartman Življenjepis 5. Zgoščenka Pokrajina pesmi Bernarda Fink in Janez Gregorič 6. Zgoščenka Pojmo s ptički Lenčka Kupper 7. Zgoščenka Zvezdni utrinki Lenčka Kupper 8 in 9. Zgoščenka MoPZ Trta Trtapella Poklonilo društvo SPD Trta 10 in 11. Zgoščenka Okteta Suha Srečne ste jasli Poklonil Oktet Suha 12. Beležka z 12 barvicami znamke Staedtler Poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 13. Dragocena beležka Nagrade od 4. do 7. je poklonila Krščanska kulturna zveza.

sestavil:

Dve novi zgoščenki Oktet Suha in MoPZ Trta

simon bizjak

Svobo domislec, član FPK

Krogla, Zelo lahek Palica za obla plin (H) otepanje (interesna snopov nebesna?)

Vrednostni Olga papir Gracelj

Les za kurjavo

Obuvalo, Jane ki si ga Fonda nataknemo

Igralec (iz črk. KRETA)

Hlapljiva snov (izginiti kot?)

Fotogra finja Paradiž, raj

1. nagrada: Struženi objekt za 200 evrov Nabiralec Verska sekta smole; slov. kant avtor Adi

Šolarka, dijakinja

Sredina besede rožica

Ameriški filmski igralec Torn Sredo zemska rastlina (iz: KANTA) Oblačilo

Nekd. avs. smučar (Toni) Navje

Mož iz snega, snežak

Kraj pri Črnem Kalu Pripadnik Antov

Veno Taufer

Tanja Fajon

Stražnica

Lutecij

Kokoš Reka skozi Maribor

Madžarska krčma Fajfa

Varčen človek Knock out

Sluga

Japonski Švicarski smučarski sir skakalec Kasai

Pritok jez. turkane Naša valuta

Zadnja in prva črka Tekstilni izdelek

1. in 4. vokal

G eslo Sila zemlje Vrsta embalaže

Ata Glavno mesto Gornje Avstrije Prebivalci Ankarana

Karl Erjavec Poteg z nožem

Kratka igra Prebivalka Irana

Nemški pisatelj (Wilhelm) Nikolaj Gogolj: ? Bulba Nekdanji svetovni šah. prvak (Mihail) It. film. scenarist Angenore Incrocci Prebivalec Renč Polarno območje okrog j. tečaja Začenjanje dirke

Sodelavec obveščevalne službe

Prvi mož banovine Črna gora

Sl. violinist (Igor) Trak čez prsi

Mazilo Privlačnost, mik

Kravje usnje Izr. politik (Ehud)

Ime Ratomir (krajše) Desni pritok Volge Aluminij

Dobesedno navajanje Tomaž Nose

Bikoborski vzklik Ilovica Del foto aparata

Kronika, letopis It. dežela Lazio

Deščica s koleščki Sl. pesnik Ogen

Rimsko število 51 Vzdevek Dwighta Eisenho werja

Željko Obradovič

Hrvaški nogometaš Modrić Tantal

Pomemben organ Sedmi planet

Emanuel Lasker Ranocelnik

Ameriški filmski komik

Število 1

Francoski igralec Delon Pravilo, predpis (iz črk ROMAN)

2. nagrada Ročna ura z gravuro »Nedelja« na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch