2015: Božična priloga Nedelje

dec.

15

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

BOŽIČ 15

Božič - začenja se

b o ž i č

2015

se pot ...

Obnovljene orgl

Nisem več sama Bog veliki Bog dete v jaslih prodiraš v mojo temo deliš mojo nemoč postaviš se meni slabotni ob stran vzbudiš moje hrepenenje obarvaš moje sanje čakaš z menoj začetek jutra učiš me iskati opogumiš me za začetek povabiš v življenje in greš z menoj božič začenja se pot Andrea Schwarz

JURIJ BUCH

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Sveta noč, blažena noč …

Že neštetokrat je zadonela ta pesem na koru farne cerkve v Gorjanah v Ziljski dolini. Organisti so igrali to melodijo tako, kot je bilo zapisano na notah. Igrali so jo na teh orglah z devetimi registri in štiri in pol oktavami vsako leto znova.

Najbolj slovesno je ta pesem zadonela med polnočnico in se je v mnogih vernikih spodaj v cerkvi in v neštetih pevcih na koru s starodavnimi klopmi še posebej močno vtisnila »v večni spomin«.

Da, v večni spomin. »Ad perpetuam rei memoriam« Župnik Andreas Ritter von Schludermann je zapisal besede leta 1841 »v letu Gospodovem« v notra­njosti orgelskega ohišja. Tam je tudi zapisal, da je bila blagoslovitev orgel »v štiristo triindevetdesetem letu zrušitve Dobrača, ki se je zgodila 25. januarja ob 13. uri«.

Omenja tudi obletnico zgraditve cerkve v Gorjanah. Ob blagoslovitvi orgel naj bi bila cerkev stara 525 let. Zgodovinar Peter Wiesflecker se temu podatku ne more pridružiti. Dokumenti omenjajo cerkev šele nekaj desetletij pozneje, vendar zato nekdanja daleč naokoli znana romarska cerkev v Gorjanah ni manj častivredna.

Vse že spi, je polnoč …

Zadnja leta so orgle v Gorjanah izgubljale moč. »Veter jim je uhajal,« pravi Daniel Mešnik. »Vedeli smo, da moramo nekaj storiti. Najprej smo hoteli popraviti samo meh, a smo se odločili pro-

le med spraskanimi spomini V farni cerkvi v Gorjanah praznujejo božič s svežim zvenom ti polovični stvari. Skupaj s škofijsko orgelsko komisijo smo se dogovorili, da orgle pošteno popravimo.« Župnijski svet v Gorjanah je pred dvema letoma začel razmišljati o obnovi orgel.

Daniel Mešnik je postal koordinator projekta obnovitve orgel. In ponovno je bil orglam zelo blizu. Da, tako blizu, kot je to bil, ko je bil majhen otrok. Takrat meh še ni spuščal zraka in je v temi, razsvetljeni le od nekaterih sveč, poslušal besede »Vse že spi, je polnoč …« ob spremljavi čistega orgelskega zvoka. … Tako mora spet postati, si je zabičal.

DANIEL MEŠNIK

… le Devica z Jožefom tam …

Daniel Mešnik pravi, da je odraščal pravzaprav na koru. Njegov ded Peter Mešnik je bil 65 let organist in mež­ nar. »Tako sem bil skoraj vsak dan pri orglah in v cerkvi.« Daniel Mešnik ve, kako orgle ne smejo zveneti. Pravi: »Od 15. avgusta letos spet sveže donijo, kot smo jih bili vedno navajeni. Sedaj zrak iz meha ne uhaja več.« Prvič po obnovitvi sta na njih igrala David Wiegele in Roland Kazianka.

Med starodavnimi klopmi na koru, ob orglah se spominja časa odkriva-

nja melodij cerkvenih pesmi. Spominja se, kako mu je ded kot majhnemu otroku pokazal kotiček pod stopnicami na koru, kamor je med vojno skril note slovenskih pesmi in mu razlagal: »Bil je en hud mož, ki ni pustil, da bi se pelo slovensko.« Note so počakale na konec vojne. Organist Peter Mešnik je vzel iz skrivnega predala note in spet se je pelo slovensko.

… v hlevcu varje Detece nam …

Ker je bil organist tudi mežnar, je moral skrbeti tudi za cerkev. Pred svetim večerom je postavljal jaslice. Mali Daniel je bil kot vedno v cerkvi. Z njim je bil tudi njegov brat Martin. Ko je ded postavljal jaslice ob stranskem oltarju, sta Daniel in Martin opazila v jaslicah tudi velikega slona. Ker sta imela doma majhne živali, sta šla po nje in postavila k slonu še tigra in leva. Tako so v Gorjanah v jaslicah v hlevcu varovale detece tudi afriške živali in »bilo je v redu, opa je vse to pustil«. Toda medtem se je izgubil veliki slon, in sta se izgubila lev ter tiger.

V klopi na koru so zapisana znamenja stoletij. V njih so spraskana imena, srca, križci ali plusi, … pravzaprav stoletja stara umetnina. Daniel Meš­ nik, ki – odkar je pred tremi leti od-

dala mežnarsko službo stara mežnarica – s skupino oseb skrbi za cerkev, je poskušal ta znamenja odstraniti in ob svoji neuspešnosti spoznal, kako dragocen spomin je ohranjen prav v teh »umetninah, da, draguljih časa«.

Dva dragulja so odkrili tudi pri obnovi 175 let starih orgel. Originalna stara piščal, ki je bila prej vgrajena v notranjosti, ima sedaj pomembno mesto v zunanjem vidnem delu orgel. »Zdaj je spet na pravem mestu.« Restavrator orgel Walter Vonbank, pa je našel v orglah tudi leseno pipo. Ni bilo časa za razmišljanje, od kod je, zakaj je tam. Dal jo je spet tja, kjer jo je našel. »To arheološko uganko naj reši ena od naslednjih generacij,« pravi Daniel Meš­nik.

Dete božje radost deli …

Restavracija orgel, ki jih je pred 175imi leti izdelal mojster Anton Müller, je nekaj stala. Mnogo stroškov je že pokritih, nekaj pa jih je treba še zbrati.

Zato prirejajo v Gorjanah božični koncert, ki bo v sredo, 23. decembra, ob 19. uri v farni cerkvi. Peli bodo zbori, zadonele pa bodo tudi obnovljene org­ le. Na njih, za katere je bilo treba pred 175-imi leti prodati sedem konjev, bo igral David Wiegele.

Vincenc Gotthardt

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

Nedelja je na začetku praznovanja svoje devetdesetletnice. V našem jubilej-

80

nem letu bomo v posebni meri skušali izmeriti zgodovino, sedanjost in prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Na začetek smo zato

2x

Pogovorjala sta se

Vincenc Gotthardt in Hanzi Tomažič

Omanove slike v Muzeju sodobne umetnosti v Celovcu so bile kulisa za vrhunsko srečanje posebne vrste: Valentin Oman in Janko Zerzer, dva Plešivčana, sta skupaj kramljala o mladostnih letih in prehojeni življenjski poti, o lepoti glasbe in skrivnosti ustvarjanja in o večnem boju za pomen slovenske besede in kulture v naši deželi.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Duet za narodov blagor: Začnimo naš pogovor z zanimivim citatom: Čutimo veliki čas in svoje bodoče poklicne dolžnosti bi radi vršili po čim globlji duhovni in kulturni vzgoji. Vemo, da bodo velike naloge reševali samo veliki možje. Te stavke, ki nekako že zarišejo smer, v katero sta zavila jubilanta, je zapisal takrat 17-letni dijak na Plešivcu Janko Zerzer v uvodniku Kresa, legendarnega glasila slovenskih dijakov. Plešivec je tudi kraj, kjer sta se začeli prepletati življenjski poti obeh jubilantov. Ali lahko povesta drug o drugem, kje so se vajine poti dotikale, kako sta opazovala življenje in delovanje sopotnika iz dijaških let?

je že kot umetnik prihajal na Koroško, sva bila z ženo med prvimi kupci njegovih del, ki še danes visijo v hiši in jih z veseljem gledam. V teku mojega življenja se je potem nabralo kar še nekaj slik mojega prijatelja, saj sem jih ob raznih priložnostih dobil za darilo ali pa sem jih sam kupil.

je, Furlanije-Julijske krajine in Koroške so ustvarili svojevrstno ozračje. Ti začetki so bili enkratni in se spominjam, da smo veliko peli, med drugim tudi Omanovo najljubšo pesem dalmatinsko »Plovi, plovi«.

Valentin Oman: Podobno iz plešivških let nimam spomina na Janka, prav spoznal sem ga šele pozneje na Dunaju. Nisem stanoval v Korotanu, toda nekega dne sem bil tam na koncertu in se mi je Janko vtisnil v spomin kot izreden solo pevec, s pesmijo, ki mi še danes zveni v ušesu: »Bolen mi leži«.

Janko Zerzer: V plešivškem času pravzaprav nimam pravega spomina na Folteja, kar si lahko razlagamo tako, da ko je on s 14-imi leti prišel na Plešivec, sem jaz bil že v četrtem letniku in »mladega drobiža« tako rekoč nismo vzeli na znanje. Pozneje, ko

Janko Zerzer: Najlepše spomine pa imam na začetke Slikarskega tedna v Svečah, kjer je bil Oman poleg mene in Franca Kattniga eden izmed iniciatorjev zamisli.

Prinesli smo ves Alpsko-jadranski duh v mojo domačo vas. Umetniki iz Sloveni-

Očitno je vama obema petje zelo pri srcu.

Valentin Oman: Pravim, da je moje slike treba gledati tako, kot bi poslušal glasbo. Sam pri ustvarjanju red­ no poslušam glasbo. Ko je nastajalo delo v kapeli na Plešivcu, sem veliko poslušal klasiko, zlasti Mozarta, vse rekvieme gor in dol. In glej, po naročilu na Plešivcu sem dobil nalogo, da v Salzburgu oblikujem Mozartovo kapelo. Sam že rad pojem, toda pri razvozlanju not se mi je zapletalo. Sprva sem hotel na pedagoško akademijo, ampak nobenega instrumenta nisem znal. Tako da lahko rečem, da se moja

Valentin Oman: Ja res, pa »Čej so tiste stezice«.

zavestno postavili pogovor z dvema rojakoma, ki

la narodno in kulturno življenje ne samo sloven-

prav v teh dneh praznujeta osebni okrogli jubilej.

ske narodne skupnosti, temveč dežele Koroške in

Oba sta v zadnjih desetletjih bistveno sooblikova-

prek njenih deželnih meja.

rešile nas bodo ženske glasbena »kariera« osredotoča bolj na priložnostno petje, zlasti v gostilnah in ob slavjih. Vedno pa pravim: če bi še enkrat prišel na svet, bi bil raje glasbenik kot slikar, ker mislim, da z glasbo lahko ustvarjaš globlja čustva kot z risanjem.

Gospod Zerzer, ali si to željo lahko predstavljate v obrat ­ni smeri?

Janko Zerzer: Za risanje mi je manjkal sleherni talent. Spominjam se, da je ena sama moja slika zdržala strogi sodbi našega profesorja risanja: drevo z mod­ro barvo, same veje brez vsakršnega listja. Sliko še danes hranim. Ne, ne: petje je zame veliko več kot samo glasba. Ima čisto svojo dimenzijo, za nas kristjane pa je petje tudi molitev. Ni lepšega, ko napoči adventni ali postni čas in prepevamo vse te nabožne pesmi, ki te dvignejo dobesedno bližje nebesom. Čut za petje sem v veliki meri podedoval od očeta. Imel je veliko lepši

glas kot jaz, bil je solist, ki je z veliko vnemo prepeval domače pesmi, zlasti Kernjakove.

Waidmannsdorf tudi Otoče, in da niso v službi v Lendorfu, temveč v Dhovšah in tako naprej.

Čisto drug projekt, ki vaju povezuje je Zerzerjev in Kattnigov seznam dvojezičnih krajev »Dvojezična Koroška – zweisprachiges Kärnten«, ki je našel svojo umetniško nadgradnjo v Omanovem oblikovanju prevajalskih kabin na celovški univerzi, ki so umetniška instalacija z dvojezičnimi imeni koroških vasi.

Valentin Oman: Jaz sem si mislil, premalo ljudi, zlasti nemško govorečih, pozna to koristno knjigo. Ljudje si slovenskih imen enostavno ne zapomnijo, to me je že vedno jezilo, saj gre za ohranitev kulturne dediščine. To ni le stvar koroških Slovencev, temveč bi morala biti skrb celotne Koroške. Iz lastnega interesa bi si morali vsi skupaj prizadevati, da skupaj ohranimo to tako dragoceno dediščino. Zato ne potrebujemo člena 7, temveč le čut za last­no kulturo. Zato prej ko slej nisem za tako imenovani konsenz pri krajevnih tablah. 164 dvojezičnih napisov – vse lepo in prav, kaj pa bomo naredili z ostalimi dvojezičnimi imeni krajev, mislim, da jih je okrog 900. Jih bomo pozabili, ali kaj? Če bi si smel kaj želeti in to bi bilo tudi zame naj-

Janko Zerzer: Res je, da je bila knjiga zelo odmevna, saj mnogi ljudje nimajo pojma, kako se imenuje ta ali oni kraj v domačem jeziku. Dobro se vidi to ob primeru Celovca, kjer imajo vsi kraji tudi slovenska krajevna imena, saj so bile to nekoč vasi okrog mestnega jedra.

Poznal sem še Celovčane, ki so govorili slovensko-celovško narečje. In za našo samozavest je pa še kako pomembno, da vemo, da je

bolj prepričljivo znamenje, da se je na Koroškem res nekaj spremenilo: naredimo deželno razstavo in na neki način zaznamujmo vse kraje, ki imajo tudi slovensko oznako. Samo za eno leto!

To bi bila deželna razstava, ki bi prepričljivo pokazala novo samozavest dežele. Bojim se, da tega ne bom več doživel.

Pravzaprav še ena paralela – čut za podeželski prostor in skrb za jezik in identiteto. Drži?

Janko Zerzer: Res je, da mi je največja srčna zadeva akcija Slovenščina v družini. Pri tem ne gre za učenje slovenščine, temveč zato, da človek od rojstva naprej dobi čustven odnos do svoje materinščine. Tega ne morejo dati ne vrtci, ne šola. Prepričan sem, da je od tega odvisen obstoj naše narodne skupnosti. Če imamo tisoče otrok, ki slovenščino znajo, kot pač znajo angleščino, kaj nam to pomaga?

Zato je družinski jezik osno-

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

va naše eksistence, pri čemer k temu štejem tudi domače narečje. Moraš biti v skupini, kjer se vsak dan in čisto normalno govori v domačem krajevnem narečju.

Valentin Oman: Pri meni je to res drugače, saj živim skoraj izključno v nemško govorečem okolju. Ko sem živel na Dunaju, mi je materinščina splahnela do te mere, da sem se dejansko moral boriti – zlasti pri intervjujih – za vsako pravilno slovensko besedo. Najbolj se počutim kot Slovenec, ko pojem ali ko se pojejo slovenske pesmi. Zato me tako žalosti, da v domačem kraju ne slišim več slovenske besede, še bolj žalost­ no pa je, da mladina nič ne poje več, niti nemško, kaj šele slovensko. To je bilo v moji mladosti res drugače. Kot slikar je tako, da beseda ni moj material in kljub temu sem si večkrat mislil, da bi bilo prav, da bi na akademiji poučevali umetnike tudi v retoriki. Jaz sem na primer za zahvalne besede, ki sem jih povedal ob podelitvi častnega doktorata, potreboval več časa kot pa drugi za pisanje celotnega doktorata. Ko vidim, kako se zdaj mediji zanimajo zame, si dostikrat mislim, da bi s pravimi besedami lahko naredil več za slovenstvo na Koroškem, slika ni slovenska ali nemška, temveč je zgolj slika.

Gospod Zerzer, beseda – pisana, govorjena – vam očitno ne dela preglavic?

Janko Zerzer: Če pomislim na neštete intervjuje, ki sem jih dal tako za radio kot za televizijo, če pomislim na vse govore, če se ozrem po vseh člankih, komentarjih, potopisih in podobno, če še vključim napisane knjige, potem to na prvi pogled res zgleda lahkotno, za tem pa se je vedno skrivalo veliko napora. Res, da mi je lažje pri go-

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vorjeni besedi, toda pisana beseda je zame zelo zahtevna stvar. Ničkolikokrat sem dneve dolgo premleval, ali je tematika prava, ali so formulacije v redu, ali ima zadeva svojo logiko. Kar se sliši, se spet izgubi, kar vidiš, se tudi pozabi, natisnjeno besedo pa lahko še enkrat pogledaš in jo ponovno pretehtaš. To je nekaj, kar ostane.

Je v tej hitri medijski družbi res še kaj trajnega. Kako se znajdeta kot konzumenta novih medijev? Je internet, ki spreminja našo družbo v temeljih, žegen ali prekletstvo?

Valentin Oman: Meni se zdi zadeva zanimiva in napeta. Rad brskam po internetu, da najdem meni primerno glasbo. Pametni telefoni imajo že vsi zelo dobro kamero, tako da mi zdaj ni več treba vzeti zraven svinčnika, ki sem ga imel prej vedno s seboj, ko sem šel na pot. Sicer sem fotografije že prej tudi uporab­ljal za izhodišče nekaterih mojih del, zdaj pa to gre veliko bolj udobno. Seveda nisem perfekten pri novih tehnikah, toda zadeva me zanima in rad delam z novimi možnostmi.

Janko Zerzer: Rekel bi, da so računalniki in internet že del našega vsakdana. Neizogibno potrebni so in tudi jaz sem se privadil novih možnosti komuniciranja in povezovanja.

Tako veliko informacij danes dobivam v veliki meri po internetu.

Preden se ustavimo pri poslednjih stvareh, še malo nekaj o uživanju. Kaj vama pomeni uživanje? Imata kak recept, v prenesenem ali pravem pomenu besede?

Janko Zerzer: Res, da sem opravil nekaj še kolikor toliko uspešnih tekmovanj kuhanja golaža oz. ričeta, toda ne vem, kako se mi je pre-

jel prizvok dobrega kuharja in gurmana. Rad jem in pripravljam predvsem preproste domače jedi. To res delam z velikim veseljem.

Kaj pa kruh, ki ga peče vaša hčerka in ga marljivo dostav­ ljate našim ljudem?

Janko Zerzer: Kruh je sveta hrana. In domači kruh je najboljši. Ne morem pozabiti kruha, ki ga je mama pekla vsakih štirinajst dni. Ob koncu je bil kruh najboljši, danes pa že en dan star kruh pristane na smetišču. To ni majhen greh, temveč smrtni greh!

Valentin Oman: Bom pa jaz prispeval en recept. Gre za rib­ji file. Vzamete kakšno postrv, smuč ali kak drug file, potem malo limone čez file, ščepec soli pa še malo popra in potem vse to v ponvi pokrijemo s parmezanom. Če postaja parmezan lepo rjav, je zadeva končana in imate izvrstno in enostavno delikateso. Ta star recept s Sardinije ima še to prednost, da potem cela kuhinja ne diši po ribi. Sploh so ribe nekaj, kar je zame sinonim za pravi užitek, ni nič boljšega kot pa ribe v Piranu. Piran je sploh moja druga domovina: morje, morski zrak – to je nekaj, kar potrebujem za zadovoljstvo in srečo.

Sta svetovljana in rada potujeta. Kam bi se še rada odpravila?

Valentin Oman: V Sirijo ne morem več, v Jemen tudi ne gre, ostaja mi samo še Oman.

Oman v Omanu, ali se to ne lepo sliši?

Janko Zerzer: Najbolj me vleče še enkrat v Argentino. Ne bom pozabil svoje prve rajže v to državo, predvsem srečavanj s slovensko skupnostjo.

Kako sem užival, ko sem videl aktivno skupnost, ko večina živi z neverjetno vnemo

z oman „

Pri delu samem ne čutim starosti. Delo te vleče naprej, tako da pozabiš vse tegobe sveta. Še vedno misliš, da boš odkril kaj novega, hkrati pa čutiš, da je vse tvoje delo Sizifovo. Ko misliš, da si dosegel, kar si hotel, moraš ponovno začeti čisto spodaj, na začetku. Zdaj čakam, kaj bo in ali bom lahko šel spet na naslednji hrib.

in zavzetostjo svojo kulturno in jezikovno istovetnost.

Pa seveda prečudovita narava – vinogradi pri Mendozi, prečudoviti gorski svet v Bariločah ali v Andih gor proti čilenski meji. Enkratno! To bi še rad enkrat doživel.

Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

zerzer n „

Če imamo tisoče otrok, ki slovenščino znajo, kot pač znajo angleščino, kaj nam to pomaga? Zato je družinski jezik osnova naše eksistence, pri čemer k temu štejem tudi domače narečje. Moraš biti v skupini, kjer se vsak dan in čisto normalno govori v domačem krajevnem narečju.

Sta človeka, ki sta v vseh zad­njih desetletjih stala v prvih vrstah, v žarometih javnosti, ustvarjala sta, odločala, krojila smer drugim. Kako je to, ko začutiš, da te stvari gredo h koncu? Ko moči pešajo, ko moraš zadeve pustiti, spustiti, zapustiti.

Valentin Oman: Najbolj čutim starost, če gledam Jepo.

Prej si šel gor, kot da ni nič, zdaj čutiš, da ta pot izginja kot realna opcija. Moram povedati, da je misel na smrt prisotna skoraj vsak dan.

Hvala Bogu, da ne veš, kdaj bo dejansko konec, toda miš­ ljenje na smrt si že prilašča košček mojega življenja. Sic transit gloria mundi – tako mine slava sveta! Mislim, da imaš kot umetnik nekoliko lažje, saj je transcendenca tako rekoč tvoj vsakdanji kruh. Pri delu samem ne čutim starosti. Delo te vleče naprej, tako da pozabiš vse tegobe sveta. Še vedno misliš, da boš odkril kaj novega, hkrati pa čutiš, da je vse tvoje delo Sizifovo. Ko misliš, da si dosegel, kar si hotel, moraš ponovno začeti čisto spodaj, na začetku. Zdaj čakam, kaj bo in ali bom lahko šel spet na naslednji hrib.

Janko Zerzer: Zanimivo, da tudi jaz včasih gledam na Jepo, ali pa na Stol, ko vozim vnuka v šolo. Nisem bil bogve kakšen hribolazec, toda podvigov na te naše vrhove imam v najlepšem spominu. Drži, da imam probleme s sluhom, z vidom, s hrbtenico in še bi lahko našteval. Potem pa pomislim, da sem star 80 let in sem zadovoljen in hvale-

žen, da lahko naredim še to in ono, da se lahko še vozim z avtom ipd. Res je, na konec je treba misliti. Da bi se pa smrti bal, o tem pa sploh ni govora. Ko bo moj čas potekel in ko bodo zgoraj odločili, bom pač prišel. Bojim se pa bolez­ ni. Hudo je, če si sam ne moreš več pomagati in si odvisen od drugih. Moji vnuki me še potrebujejo, zaradi tega bi rad še malo migal naprej.

Izhodišče našega pogovora je bil Plešivec. Logična poklicna pot je bila, da bi postala duhovnika. Vajina poklicanost je bila drugačna, čeprav bi utegnil kdo v vajinem delovanju prepoznati dosti oznanjevanja.

Janko Zerzer: Spomin in bilanca na plešivška leta sta dvodelna. Najprej to, da se mi je v tistih letih razvil in okrepil čut, da se je treba kot Slovenec angažirati in to svoje prepričanje tudi pokazati in posredovati drugim. Zato me je navdušil zlasti Vinko Zwitter,­ ki je bil za moj raz­voj v narodnostnem oziru najpomembnejša osebnost. Sicer pa je s Plešivcem povezana tudi travma, ki me še danes zaposluje. In sicer, da sem moral od danes na jutri zapustiti zavod, samo ker sem pač resnicoljubno povedal, da ne bom šel v semenišče. To sem občutil že takrat in še danes občutim dokaj krivično in hinavsko, saj so tisti, in to je bila večina, ki so ravnatelju dali odgovor, ki ga je zadovoljil, mirne volje končali šolo na Plešivcu. Poz­ neje so me nekateri srečali in rekli: Kaj, ti si še vedno veren? Ti še vedno hodiš v cerkev? Kaj pa ti je? Zase lahko rečem: svoje prepričanje, ki sem ga prejel od doma, sem ohranil do danes in nič ne odstopam od tega.

Valentin Oman: Takih težav nisem imel. Do mature

sem dejansko imel teologijo na obzorju. Res pa je, da sem le čutil od doma gotovo pritisk, zlasti s strani mame, da bi postal duhovnik. Ko sem potem prišel na Dunaj, sem kar kmalu dobil občutek, da na Plešivcu kritičnega mišljenja ni bilo.

In še enkrat se vrnimo čisto na začetek: Velike naloge bodo reševali samo veliki možje. Danes bi morda dodali veliki možje in žene. Kaj bo ob stoletnici našega časopisa?

Valentin Oman: Spremembo in rešitev sveta lahko omogočijo samo ženske. Kaj vse so naredili ti napihnjeni politični veljaki, pol sveta je že zrušenega in še naprej sedijo na svojih stolčkih.

Janko Zerzer: Ženske v velikih predelih sveta nimajo tistih možnostih, ki jim pripadajo in bi jih morale imeti.

Poglejmo le orientalske države, kjer imajo ženske ponekod še status, ki je podoben živalim. Toda ni se treba ozirati tako daleč okrog, tudi pri nas so ženske prej ko slej zapostavljene. Verjetno bi bilo treba tudi v Cerkvi razmisliti, ali naj ne bi bile ženskam odprte nove možnosti.

Valentin Oman:Ja, res, tega ne smeva pozabiti. Tudi sam menim, da se bo v Cerkvi dejansko premaknilo šele potem kaj bistvenega, če bodo ženske imele enake možnosti sooblikovanja in odločanja.

Za konec pa še to. Kaj želita drug drugemu?

Janko Zerzer: Folteju želim, da bi bil še naprej tako ustvarjalen in da bi ustvaril še mnogo lepih in zanimivih stvari.

Valentin Oman: Nama obema želim, da bova živela tako naprej, kakor sva do sedaj.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

v

božic

2015

V veselo pričakovanje božiča vpeto veselje do prihajajočega posvojenega družinskega člana

»Končno. Sestrica je prišla dom

L

jubljanski družini zdravnice Tadeje Matos in v Argen-

tini rojenega ter v Sloveniji živečega univerzitetnega diplomiranega ekonomista Daniela Škraba in njunih deklic desetletne Eve Lucije ter posvojene petletne Anamarije Esther se veselje v pričakovanju božiča prepleta z veseljem do prihajajočega posvojenega novega družinskega člana.

P R IP RA V IL A M ARIJ A P RIMC

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

V družino so pred štirimi leti že sprejeli dobro leto staro posvojeno punčko. Zakonca Tadeja in Daniel sta s posvojitvijo deklice iz Gane izpolnila svojo željo po povečanju družine, njuni biološki deklici Evi Luciji, ki je že od malega stalno spraševala, če bo tudi ona imela kakšnega bratca ali sestrico, pa željo po sestrici. Zdaj so v pričakovanju in pripravah na prihod novega posvojenega družinskega člana – fantka.

Zdravnica Tadeja Matos-Škraba izhaja iz številčne družine z dvema bratoma in sestro in ima lepe spomine na razigrane otroške čase, ko so si pomagali in bili močno medsebojno povezani; soprog Daniel Škraba pa ima sestro, vendar je ved­no sanjal o bolj številčni družini. Njun pozitivni odnos do družinskega življenja in trdno prepričanje, da bi bilo lahko življenje v njuni družini še lepše in bogatejše, če bi imela poleg biološke deklice vsaj še enega člana, ju je brez dolgega razmišljanja pripeljalo do odločitve, da povečata družino. Ker jima ni uspelo imeti še enega biološkega otroka, sta se odločila za po-

svojitev. Seveda je tudi njuna deklica, kot pravita njuna starša Tadeja in Daniel, sodelovala pri teh razmišljanjih, »vendar sva bila v prvi vrsti midva, ki sva se o tem odločala.

V življenju smo pogostokrat postavljeni pred odločitve. Velikokrat se zgodi, da se človek prestraši in raje ne tvega, kar je razumljivo. Verjameva, da so nama življenjske izkušnje pomagale pri odločitvi, da je treba včasih tudi tvegati, ali pa lahko rečemo tudi drugače, poslušati svoje srce in zaupati v Božjo pomoč ter se na osnovi tega odločiti. In če presekamo običajni, »varnejši«, način razmišljanja, bo naše življenje srečnejše in bolj izpolnjeno.« In kot pravita, morata poudariti, da jima je bila dana posebna milost, da o tem zelo podobno razmišljata in se jima kot paru v nobenem trenutku njune odločitve ni bilo potrebno spraševati o drugem, ali zares tudi on tako razmišlja. Zaradi vsega tega sta nadaljevala pot. Kraja posvojit­ ve nista izbirala. Ko se je pojavila prva priložnost, sta se zanjo odločila. Ob ugotovitvi, da je čakalna doba za posvojitev otroka v Sloveniji kar dolga, sta začela iskati mož­

mov!« nosti v tujini. Naključno sta izvedela za Slovenko, ki živi v Gani in rada pomaga pri posvojitvenih postopkih.

Od nje sta izvedela, kakšni so nasled­ nji koraki pri posvojitvi. Ko sta razmišljala o spolu posvojenega družinskega člana in v teh razmišljanjih upoštevala tudi sodelovanje njune deklice, sta sklepala, da je bolje posvojiti deklico, ker bi se lažje hitreje navezali druga na drugo. »Želela sva, da bi bil otrok mlajši od najine hčerke. To razmišljanje sva sporočila najinemu pravniku v Gani. Ko so nama iz Gane sporočili, da je v sirotišnici deklica, ki je mlajša od najine hčerke ter zanjo iščejo starše, sva se odpravila na pot, da jo srečava in spoznava.

V tem času je najina hčerka ostala v Sloveniji pri starih starših.« Svojo punčko sta spoznavala med obiski v sirotišnici, ki se približno eno leto stara ni prav veliko zavedala, kaj se dogaja. »Najin odnos do nje je bil napojen z velikim spoštovanjem.

Pred nama je bil otrok, ki naju potrebuje in si ga želimo sprejeti v našo družino. Prvih dni, ki smo jih preživeli skupaj, se seveda dobro spominjava. Veselila sva se srečanj z njo, jaz bolj po moško, razumsko, mor-

da malo rezervirano, Tadeja pa seveda bolj čustveno. Tisti dnevi so bili posebni, vendar na neki način tudi stres­ni, saj sva bila v novem okolju, med ljudmi z drugačno kulturo, navadami, drugačnim načinom razmišljanja,« tako Tadeja in Daniel. Tam sta spoznala tudi pravnika, mu predstavila dokumentacijo, spoznala ljudi v njihovem centru za socialno delo.

Omejen čas za urejanje vseh dokumentacij je dodatno prispeval k temu, da so dnevi, ko sta bila prvič v Gani, minili, kot bi trenil.

Kot razmišljata, tudi medsebojno navezovanje bodisi po rojstvu biološkega otroka bodisi po posvojitvi ni stvar trenutka, tedna, meseca. Res je, da tako kot po rojstvu biološke hčerke tudi pri navezovanju s posvojeno punčko niso potrebovali veliko časa, da bi zaživeli kot štiričlanska družina. »Privajanje na posvojeno punčko ni bilo prav nič drugačno od tistega, ki sva ga doživela, ko sva iz ljubljanske porodnišnice pripeljala domov najino hčerko.« In snidenje njune hčerke s posvojeno punčko iz Gane?

Ko sta se Tadeja in Daniel iz Gane pripeljala domov s posvojeno punčko do hiše Tadejinih staršev, je prva pri-

tekla odpirat avto njuna hčerka. »Oči so se ji kar zasvetile, končno, sestrica je prišla domov«. »Lahko rečem, da je to nekaj najlepšega, ko vidiva, kako se imata radi.

Prepričani smo, da smo namenjeni drug drugemu«, tako Daniel. Mnogokrat slišita od ljudi, kako plemenito dejanje je posvojitev. Ljudje jima čestitajo, kar je seveda lepo slišati, pa tudi vesela sta, da so tudi ljudje okoli njiju veseli tega dejanja in jih z njuno zgodbo razveseljujeta, pravi Daniel. »Vendar ob takšnih trenutkih verjetno samo midva veva in čutiva, da plačilo, ki ga dobivava iz dneva v dan s strani najinih hčerk, močno prekaša vse tisto, kar jima zmoreva dati kot starša.« Pozitivna izkušnja s prvo posvojitvijo je bila za Tadejo in Daniela pomemben dejavnik pri odločitvi za še eno posvojitev. »Kot v drugih življenjskih zgodbah pozitivne izkušnje krepijo, navdušujejo in spodbujajo,« tako Daniel, zato se jima s Tadejo ni bilo težko odločiti in se upati iti še korak naprej.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

pogovor

Koliko prostora dajemo

slovenščini

Mirko Wakounig je desetletja sooblikoval na

Inštitutu za vzgojne vede delovanje celovške univerze.

Prekoračenje jezikovnih meja, sprejemanje lastne zgodovine, večjezična izobrazba in ohranjanje slovenskega jezika so področja, ki oblikujejo njegovo delovanje. Ob njegovi upokojitvi smo ga povabili na pogovor.

MICKA OPETNIK Vaše delovanje na Alpsko-jadranski univerzi v Celovcu ima dve glavni komponenti: izobraževanje in jezik. Je želja po izobraževanju na Koroškem prisotna, velika?

Mirko Wakounig: Če pogledam na izobraževalne ustanove zunaj univerze – to sta zame oba cerkvena domova – Dom v Tinjah in Št. Jur ob Jezeru in pa ljudska visoka šola, se mi zdi, da je interes za izobraževanje velik. Kolikor ljudje te ponudbe tudi izkoristijo, je drugo vprašanje. Pri izobraževanju je treba vedno videti vse, kar se dogaja v človeškem življenju – od malega otroka pa tja do izobraževanja odraslih. Ponudba je zelo raznolika in to raznolikost je treba tudi upoštevati, ker je struktura ljudi na Koroškem zelo raznolika. Na univerzi pa opažam nekaj drugega. Med študenti je prisotna želja po izobraževanju. V zad­njih letih je postala specializacija zelo velika. To doživljam kot neke vrste manko, ker so dogaja, da določene ponudbe ne najdejo pravega odmeva. Med študenti opažam tudi določeno neznanje. Mlajše generacije študentov glede dvojezičnosti, slovenske narodne skupnosti in zgodovine nimajo veliko znanja.

Pri svojem delu ste se intenzivno ukvarjali z vprašanjem koroških Slovencev – predvsem na področju izobraževanja. Kakšno vlogo igra slovenski jezik na izobraževalnem področju?

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Mirko Wakounig: Na inštitutu, kjer delujem, je slovenščina zelo okrnjena. Le tu pa tam lahko vrinem kako malo sekvenco, da bi pa razpravljali v slovenščini, skoraj ni mogoče. Drugače je to na Pedagoški visoki šoli.

Svoja predavanja naredim čisto slovensko. Učitelji, ki bodo aktivni v dvojezičnem pouku, morajo biti prisotni v obeh jezikih in morajo biti za to tudi kvalificirani. Pri univerzitet­ nih prireditvah, ki smo jih nekdaj organizirali na temo koroški Slovenci, je bila slovenščina marginalna. Kljub retorični odprtosti se nismo dokopali do dvojezičnosti, v kateri je prisot­ na slovenščina. Drugače sem to doživel v Švici, kjer je bila pri posvetu retoromanščina vedno prisotna in je tam celotna topografija v dveh ali pa celo treh jezikih. Na Koroškem sem nekaj podobnega doživel ob koroških kulturnih dnevih, kjer so predavali slovensko. Pomembno bi bilo, da se ohrani slovenščina tudi v znanstvenem diskurzu. Pri kongresih, ki jih danes organizira Biro za slovensko narodno skupnost, dominira v prvi vrsti nemščina. Slovenščina bi morala biti prisotna. V trenutku pa slovenščina na tem področju vedno bolj hira. Zožena je na privatne slovenske strukture.

Ste med pobudniki Gomboševega modela, ki ga izvajajo na nekaterih ljudskih šolah in otroških vrtcih. Kakšna je

osnovna zamisel koncepta?

Mirko Wakounig: Model sem samo spremljal in kot ga sam razumem, je zamisel v tem, da je slovenščina izvzeta iz jezikovnega konflikta. Velik pozitiven korak vidim v tem, da so vzgojiteljice in otroški vrtci postali bolj pazljivi glede jezikovne uporabe. Kako ravnati z dvema, kako s tremi jeziki? Ali jih mešati situacijsko? S tem modelom (en jezik – en teden) so začeli opozarjati ljudi, da je treba jezik uporabljati v daljših obdobjih. Pomembno je vprašanje: kako ravnamo z jezikom in ali se vzgojiteljice držijo konsekventne delitve jezikov. V primarni dobi usvajanja jezika je za otroka pomembno, da se navaja na jezik v daljših obdobjih in da je to ločeno po osebah in jeziku. S tem raste odnos med jeziki in med osebami.

Bi bilo mogoče ta model obvezno uvesti na vseh šolah?

Mirko Wakounig: To je tudi moja perspektiva. To lahko uvedejo povsod tam, kjer so v razredu vsi prijav­ ljeni k dvojezičnemu pouku. Če je mogoče razdeliti letnik na dva razreda, si dva učitelja delita oba razreda in vsak konsekventno poučuje v obeh razredih v enem jeziku. Nekoliko težje je to izpeljati v integrativnih razredih, kjer so prijavljeni in neprijavljeni skupaj. V Št. Lenartu pri Sedmih studencih, kjer smo uvedli ta model, so otroci vsi prijavljeni, je pa model ne-

koliko drugačen. Tam ni paralelnega razreda in jezik ni vezan na osebo.

Tam učitelji sami pravijo, da morajo biti zelo konsekventni pri jezikovnem prehajanju iz enega jezika v drugega. Pri tem modelu postanejo otroci bolj pazljivi. Če bi vsi dvojezični raz­ redi uvedli ta model, bi se situacija g­lede slovenščine bistveno izboljšala. Pri tem je to največji izziv za učitelje. Če učitelj ni tako vešč slovenščine, pač komplicirane stvari razloži v nemščini in otroci se tega navadijo.

Dvojezično šolstvo je od odprave obveznega dvojezičnega šolstva to pot ubralo samo. Ni bilo koga, ki bi to od zunaj pogledal, kaj se dogaja, in kar naenkrat je dobila slovenščina vedno manjši delež pri pouku. Pri tem vprašanju je vedno šlo za to, kdo je kriv.

V znanosti pa je vprašanje krivde odveč. Vprašati se je treba, kje so vzroki. Eden izmed vzrokov so tudi učitelji sami, ker takrat, ko je bilo še veliko govorcev, svojega pouka niso realizirali zakonu primerno s 50:50.

V ljudskih šolah opažamo dejstvo – ved­no več je prijav k dvojezičnemu pouku – vedno manj je govorcev. Kako naj izobraževalne ustanove odgovorijo na to dejstvo?

Mirko Wakounig: Učitelje je treba za dvojezični pouk resno izobraževati, jih usposobiti, da bodo vsako situacijo, ki nastane v razredu, znali rešiti in izpeljati tudi v slovenskem jezi-

ku. Svojim študentom včasih svetujem svoj način šolanja jezika. V avtu vedno vklopim Radio Slovenija in se tako seznanjam z moderno terminologijo. Zanimivo je prisluhniti jeziku samemu in kakšen jezik se uporablja, npr. v političnih diskusijah. Pedagoška visoka šola ima trenutno dober kader, ki zna ljudi nagovoriti v slovenščini. Odločilno je, koga šola potem odpusti v šolsko prakso. Ali v zadostni meri obvlada jezik? Menim, da so pri drugih jezikih bolj strogi in pazljivi. Za slovenščino pa se kmalu reče, to bo zadostovalo. Pred 15-imi leti me je eden od profesorjev skušal prepričati, da za dvojezični pouk ni treba dobro kvalificiranih učiteljev, češ »kar se na prvih štirih stop­ njah učijo, to bo že znal povedati.« Na vprašanje, če velja to tudi za nemščino, nisem dobil odgovora. Za usvajanje jezika sta pomembna vrtec in ljudska šola. Zato bi morali biti tam samo ljudje, ki so doma v jeziku. Želel bi si več skrbne jezikovne priprave. Dobra dvojezična vzgoja ne gre brez priprave. Pri nas pa je vse preveč voluntaristično – nekako že bo.

Otrokom pa daje kakovosten dvojezičen pouk varnost.

Sodelovali ste pri rojevanju in še sodelujete pri iniciativi dvo- in večjezičnost v družini. Kaj je pomembno, da se v dvojezični družini ohrani manjšinski jezik?

Mirko Wakounig: To je bil dober nastavek. Več posvetov in več takih ponudb bi morali ponuditi na področju jezikovnega izobraževanja in se posvetiti praktičnim navodilom, kako v dvo- in večjezični družini uporabljati jezike. Opažam, da je med študenti veliko zanimanja za druge jezike, ni pa znanja. Spregovoriti moramo o tem, kako uporabiti jezik, kako doma spoštljivo ravnati z vsemi prisotnimi jeziki, koliko prostora nudi družina družinskemu jeziku? Za to razmišljanje je treba pridobiti ljudi.

Jezikovni in kulturni svetovi se prepletajo. Jezik je kulturni kapital. Kaj je potrebno, da se kljub spremembam ohrani slovenski jezik kot kulturni kapital?

Mirko Wakounig: Sam se izogibam pojmu, da je slovenščina bogastvo.

To zgleda tako, kot da slovenščina ne bi bila lasten kapital. Ljudi je treba navaditi na drugačno retoriko, ki se glasi: slovenščina je dobrina. Na Koroškem retorika ne doseže enakega vrednotenja med obema jezikoma. Če Koroška tega kapitala ne bo znala razvijati, se lahko zgodi, da se bomo slovenščine učili kot tujega jezika.

Nekateri ne razlikujejo med drugim in pa tujim jezikom. Tudi tu je treba ljudi ozaveščati: slovenščina ni tuj jezik. Slovenščina je drugi jezik, kot je lahko nemščina drugi jezik.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednic a: Gabi Frank

BOŽIČNO PISMO PRIJATELJEM MOHORJEVE

Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma

Ž

e drugič Vam oz. Ti pišem adventno in božično pismo kot predsednik naše častitljive Slomškove ustanove. Z Božjo pomočjo in v vsej ponižnosti sem pred letom dni sprejel odgovorno in hkrati častivredno službo predsednika Mohorjeve družbe. V tem letu sem se po malem vživel v svojo novo nalogo. Vse delam v zavesti močne zavezanosti našim ustanoviteljem, ki so želeli dati narodu knjige za um in razum, a prav tako za srce in dušo. Le tako bomo lahko dajali odgovore na vedno nove izzive časa.

Adventni in božični čas sta za nas zelo dobrodošla priložnost, da spet znova zgostimo mrežo hvaležne povezanosti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Med letom smo namreč vsi vpreženi v obveznosti in skrbi, s katerimi se posvečamo vsak svojemu poklicnemu in kulturnemu delu za ohranjanje narod­ ne biti. Vse tri veje Mohorjeve družbe v Celovcu, Celju in Gorici, vključno z Mohorjanom s Prevalj, niso samo gospodarski dejavnik in delodajalec, temveč krepka duhovna sila, ki nas spodbuja k vedno novim nalogam v tem tako hitro spreminjajočem se času.

Zares, časi se spreminjajo, z njimi pa prihaja tudi mnogo novih nalog in izzivov, in tudi veliko novih možnosti.

Z

elo me veseli, da nova vodstvena dvojica, ravnatelja dr. Karl Hren in Franc Kelih, dobro sprejema izzive časa in kompetentno vodi Mohorjevo ter skladno krmari na krovu. Skrbi za preglednost poslov in odbornike na rednih sejah informira o konkretnih problemih in izzivih, ki jih poskušamo skupno reševati. Letos smo z javnimi podporami in lastnim kapitalom pokrili še neporavnane račune za obnovo Slomškovega doma. Uspešna je bila tudi akcija »Podarimo knjige« v sodelovanju z ministrstvom in Uradom zveznega kanclerja ter avstrijskim veleposlanikom v Ljubljani. Hvala Bogu se je uredila tudi zadeva v zvezi s Knafljevo ustanovo na Dunaju, ki je dlje časa bremenila Mohorjevo.

P

oleg štirih rednih sej smo imeli tudi klavzuro vseh odbornikov, na kateri smo temeljito pregledali stanje založbe, tiskarne, knjigarne, Slomškovega doma, ljudske šole in varstva ter kovali načrte in vizije za prihodnost naše ustanove. Načrtovano sodelovanje med Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru, ki jo vodijo šolske sestre, in Mohorjevo se je kot rdeča nit vleklo skozi vse leto 2015.

Potekali so pogovori med šolskimi sestrami, škofijo in Mohorjevo, da bi ta pomagala sestram pri operativnem poslovanju, knjigovodstvu in lukraciji podpor, sestre pa bi obdržale vodstvo šole. Škofija naj bi finančno podprla personalno pomoč Mohorjeve sestram. Po dolgih pogajanjih se je zadeva, s privolit­ vijo škofije, pozitivno rešila, tako da bomo s 1. januarjem 2016 lahko začeli z nujno kooperacijo za nadaljnji trdni obstoj šole v Št. Petru.

O

b pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh dosežkih in uspehih zahvaljujem ravnateljema, vsem odbornikom upravnega in nadzornega odbora ter vsem zvestim sodelavkam in sodelavcem, saj le vzajemno sodelovanje vseh in obojestransko spoštovanje zagotavljata uspeh. Temu je služil tudi jesenski pohod odbornikov in sodelavcev na Stari Ljubelj, kjer smo ob pogovorih med potjo ter za skup­no mizo, ob jedači in pijači, občutili Mohorjevo kot veliko družino. Zahvalo izrekam tudi vsem poverjenikom doma in po svetu ter številnim prijateljem, ki s prizadevnim zanimanjem in drugo pomočjo podpirate poslanstvo Slomškove Mohorjeve. V adventnem in božičnem času se še bolj zavedamo, da brez sreče in predvsem Božjega blagoslova ne moremo služiti narodu tako, kakor je potrebno za njegovo življenje in rast. Večna BESEDA, ki je meso postala, naj se zrcali v vseh naših besedah in dejanjih ter naj povezuje vse rojake v eno družino, v kateri ne bo razprtij in nesoglasij za politični drobiž, temveč nas bosta družila sloga in dobrohotno medsebojno razumevanje.

dekan msgr. mag.

Ivan Olip

predsednik Mohorjeve družbe

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

a in po svetu!

Koroški politični zbornik Izšel je nov politični zbornik s tremi odlikami, izide v istem letu, ima najdaljšo tradicijo v Avstriji in je letos izšel povsem brez subvencij.

Izdajatelji Karl Anderwald, Peter Filzmaier in Karl Hren s 27-imi avtorji, ki so napisali 23 prispevkov, so pripravili pregled političnega dogajanja na Koroškem od novembra 2014 do oktobra 2015. Knjiga vsebuje analize političnih dogodkov, pri katerih so bile v ospredju občinske volitve marca, volitve v Gospodarsko zbornico, ter trezno analizo stanja in dogajanja okoli banke Hypo in finančno-politični položaj dežele. Svoje mesto je v zborniku dobila tudi kulturna politika in njeno subvencioniranje. Slovenski glasbeni šoli in njeni priključitvi v deželno glasbeno šolo se je posvetil Rudi Vouk, Karl Hren pa je osvetlil jezikovno načrtovanje od otroka do odraslih. Težišče letošnjega političnega zbornika je podeželski prostor in njegov demografski razvoj. Prihodnost podeželskega prostora je izziv za Koroško v prihodnjem delovanju, saj je posebej odseljevanje mladih silno pereče, prav tako problematična sta ukinjanje malih šol ter oskrba otrok in starejših, kar je v politični odgovornosti, je povedal Peter Filzmaier. Koroška je namreč edina zvezna dežela z nazadujočim številom prebivalstva, čeprav prihaja v deželo več priseljencev oz. beguncev.

Pozitiven proces bi bil, če bi se izobraženi mladi ljudje vrnili po študiju in nekaj letih dela na Koroško. Posebej brezposelnosti mladih ljudi in manjkajočim tehničnim izobraževalnim možnostim so se tudi posvetili v zborniku. Do leta 2018 bo sledilo daljše obdobje brez večjih volitev, to bi bil dober izziv za politiko, da se sooča s podeželskim prostorom in njegovimi problemi in izzivi, je zaključil svojo analizo Peter Filzmaier.

Koroški politični zbornik 2015 – Kärntner Jahrbuch für Politik 2015, ISBN 9783-7068-0855-6, 413 strani, 25 evrov

Duhovne iskrice skozi leto – dobrodošlo božično darilo

Priročnik Duhovne iskrice je sad mnogih korakov in je dobra duhovna priprava za leto 2016.

V imenu upravnega in nadzornega odbora Mohorjeve, Vam oz. Ti želim doživet advent ter blagoslovljeno praznovanje božične skrivnosti v zavesti, da je BOG vedno z nami!

Devet let že predvajajo duhovne misli vsak dan zjutraj v slovenskem radiu. Poleg duhovnikov jih oblikujejo veroučitelji in sodelavci Katoliške akcije, ki je ob svoji 50. obletnici ustanovitve Slovenskega delovnega odbora Katoliške akcije izdala knjigo z izborom predvajanih duhovnih misli. 61 avtorjev predstavlja svoje misli, njim velja zahvala, saj pripravijo tedenske utrinke za radio. Predsednica Katoliške akcije Ani Boštjančič je s sodelavci uredila izbor misli, ki so kot biser, iz katerega bo bralec črpal nove moči in spodbude za izzive vsakdana.

Knjiga Duhovne iskrice skozi leto nas na začetku dneva vabi in spodbuja, da ne bi kot prvo sporočilo dneva zaznali vesti iz časopisa ali radia, temveč da bi najprej preverili svoj odnos z Bogom. škof Alois Schwarz

Duhovne iskrice skozi leto, izdala Katoliška akcija, ISBN: 978-3-7068-0866-2, 391 strani, 24,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

ˇ n a v o š cˇ i l a božic naših podpornikov

Zahvalujemo se vsem potnikom, partnerjem in prijateljem za zaupanje v minulem letu! Želimo blagoslovljene božične praznike, uspešno novo leto ter srečno pot v letu 2016.

Celovec Celovec Kožentavra Kranj Aerodrom Ljubljana AP* Ljubljana AP* Borovlje letališče AP* *avtobusna postaja

JUBILEJNO DARILO ZA NOVE NAROČNIKE

SKODELICA § DOMAČA STRD Letna naročnina 38 evrov | za študente 19 evrov

4x

Hitro in ugodno

dnevno

Celovcem in Ljubljano med

Rezervacije in informacije:

Čas za Nedeljo

www.alpeadrialine.com info@alpeadrialine.com +43 (0) 463/931800

Ime in priimek Kraj/Ulica

Hišna številka

Poštna štev.

Telefon

Želimo vsem bralcem in bralkam vesele božiˇcne praznike in sreˇcno novo leto 2016.

Pošta E-mail

Podpis

Izrezite in pošljite na naslov – Nedelja (uprava), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec,

redakcija@nedelja.at | 0463 54 5 87 | www.nedelja.at

www.gvs3.at

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vsem strankam zelimo mirne bozicne praznike in zdravo ter uspesno novo leto.

Zahvaljujemo se vsem prijateljem, partnerjem ter potnikom za zaupanje v minulem letu.

Celotna ekipa se zahvaljuje za vaso zvestobo in vase zaupanje!

Želimo blagoslovljene božične praznike, uspešno novo leto ter srečno pot v letu 2016.

VAŠ PARTNER ZA DOMA IN VES SVET

Wir wünschen allen Kunden ein besinnliches Weihnachtsfest und ein gesundes und erfolgreiches neues Jahr.

Das gesamte Team bedankt sich für Ihre Treue und Ihr Vertrauen!

9141 DOBRLA VAS 04236 / 2010.12 INFO@SIENCNIK.AT

Naj Vam božični čas prinese miru in novo leto zdravja in veliko sreče!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Božična nagradna križanka K

o boste križanko rešili, najdete na rumenem polju naše geslo. Rešitev križanke poš­ljite najkasneje do ponedeljka, 18. januarja, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

sestavil:

simon bizjak

Literat

1. Potovanje z bralci Nedelje ob 90-letnici na JUŽNO TIROLSKO v vrednosti 390 evrov.

2. Dragocen set barvic (34) znamke Jolly z uro v leseni škatlici 3. 15-delni set flomastrov znamke Staedtler 4. Mapa z motivom minionov (2, 3 in 4 poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu) 5. Duhovne misli »Duhovne iskrice skozi leto« (poklonila Katoliška akcija) 6. Zbirka 50 iger (poklonila Katoliška mladina) 7. Mihec in Maja. Knjiga, film in zgoščenka s pesmimi 8. Zvezdni utrinki: Pesmi in melodije Lenčke Kupper 9. Biografija: Milka Hartman 10. Skladateljski opus Jožeta Ropitza: Pojmo novo pesem 11. Zbirka otroških melodij Milke Hartman: Urne nožice, lahek korak. 12. Janez Pirnat: Ko Bistrice jez je šumel 13. Ožbolt Ilaunig: Zgodovinski spomini na Rebrco (7 do 13 poklonila Krščanska kulturna zveza) 14. Papež Frančišek: Cerkev, hiša usmiljenja 15. Sveto pismo za otroke 16. Noe in njegova velika ladja (14 do 16 poklonil Dušnopastirski urad).

Kraj na Gorenjskem (kovaški muzej)

geslo

Mlada kokoš, jarčica

Mesto v jz. Sredina Starogrški Prostor Nigeriji besede basnoza (iz črk: »ROŽICE« pisec vadbo ALI)

Nikola Tesla

Delec z Tekočina v električnim žilah nabojem

Uresničevalec

1. nagrada

vrednost

390 €

Južna Tirolska potovanje z Nedeljo ob 90-letnici

od 28. 4. do 1. 5. 2016

Vzdržnost na pepelnico in veliki petek

Glavno mesto Brandenburške

Lahkotno odrsko glasbeno delo

Sopenje

Hitro Stara zaprtje mati, in odprtje babica oči Ladijska kabina Aljoša Žorga

Oslomba Dan, ko se šapa/ tepežka (28. dec.)

Ledena, skorjasta plast snega Padavina v obliki vodnih kapelj Internetna domena Avstrije Slonu podobna izumrla žival

Ironično humorno literarna dela Ureznina, ureza Pasje oglašanje, lajanje Kanadski rokovski pevec (Bryan)

Mejna reka med Nemčijo in Poljsko Naprava za ogrevanje

Pisni izdelek Vzdržnost pri pitju

Metan, butan ali oktan Mošt iz Oskar Kokoschka jabolk Gnetenje telesa

Nina Ivanič

Otto Dix Fašist (redko)

Čustvo

Pustna maškara Lojze Lebič

Intriga Zvijača, trik, finta

Pljučna bolezen zaradi azbesta

Orodje za sekanje Nogometaš Liedholm

Optična priprava, drobnogled

Izraelsko pristanišče, Akko

Napad, naskok, naval

Ivan Rakitič Izumrla ptica Vilko Ukmar

Sl. slikar in grafik Apollonio

Počasnež, zamudnež Nekd. smu­čarka Svet

Rimski državnik in vojskovodja

Gibanje v vodi Moderna lik. smer

Oteklina od udarca

Igralka Papas Samostanski oče

Jin in ?

Am. pevec country glasbe (Johnny) Slovenski pesnik Aškerc Igralec

Janez Trdina Nekd. ruski vladar

Alfabet Mesto v zahodni Romuniji

Restavracija Živa Sambolec

Izpitje na dušek Edvard Rusjan

Am. igralec (Christopher, Superman)

Lepilni, tekoči, žalni ?

Struja Želja, ambicija

Paul Anka Afriška reka (Knjigovodski) račun

Um. slog za romaniko Ptica, ki skovika

Zagrizenec, gorečnež Pregovor

Večja skupina letečih ptic Grški bog ljubezni

Niki Lauda Alojz Rebula

Knjiga zemljevidov