BOŽIČNA PRILOGA NEDELJE 2017

12/17

BOŽIČNA

»

PRILOGA

Velik, ki je majhen

Velik Bog postane majhen in v svoji majhnosti ne neha biti velik. V tej veliki dialektiki je majhen. Velik, ki postane majhen, in majhen, ki je velik. To nam pomaga razumeti božič. V tistih jaslih, majhen Bog. Ne prestrašiti se velikih stvari in zavedati se majhnih. To je božje, oboje skupaj.

«

Papež Frančišek

božič 2017

KAPELA BOLNIŠNICE V BELJAKU

Zdravilo

proti neskončnim nočem piše vincenc gotthardt

2

N

oč je lahko neskončna.

Za bolnišnico velja to še posebej, kjer tudi dnevi za marsikoga niso posebej svetli. V adventnem času so noči in dnevi v bolnišnici še enkrat drugačni. To velja za vsakogar, tako za zelo verne in tudi za neverne. V teh dneh se v življenje ljudi na bolniških posteljah še posebej močno v razna razmišljanja zapiše beseda pričakovanje. V ospredje stopi spomin na šege in navade, na tišino, na sveče s svojim toplim plamenom, na polnočnico, na skoraj tiho izgovorjene besede najbližjih, na sveti večer. Takrat noči niso bile neskončne, prav tako dnevi ne. Bil je poseben čas.

Nekateri ta posebni čas v adventu in tudi sveto noč preživljajo v bolnišnici.

Sredi teh neskončnih noči pa je tudi prostor za duhovnost in je tudi čas za pesem. Marian Schuster je dušni pas­ tir v bolnišnici v Beljaku. Ima svojo pisarno, a njegova centrala je kapela, od koder odhaja med bolnike na oddelkih bolnišnice. Zelo močno dojema tišino in bolečine prav v adventnem času. »To je seveda poseben čas, poln pričakovanja, povezan s skupnostjo v družini in je lahko tudi spomin na čas posebej žalostne izkušnje osamelosti. Za bolnika je ta čas še enkrat poseben čas. Je čas pričakovanja na izboljšanje zdrav­ stvenega stanja in je čas iztrganosti iz družinske domačnosti, ko je ob pol petih zvečer že tema in postaja noč neskončna.« To je ena stran, ki jo doživlja Marian Schuster kot duhovnik v bolniš­nici v Beljaku. Zaznava pa tudi še dva druga odtenka. Čas okoli božiča je tudi čas, ko nekateri svoje starejše družinske člane oddajo v bolnišnici, da lahko praznike praznujejo brez motečih nebogljenih stranskih glasov starejših ljudi v družini. Schuster tudi pozna ljudi, »ki v tem času prav iščejo bolnišnično skupnost, da so dan in noč oskrbovani in niso sami«. Ta čas, pravi Marian Schuster, je res nekaj posebnega.

Neverjetna tišina. Da noči in dnevi niso neskončno dolgi in tišina ne mori, za

to je našel Marian Schuster zdravilo v klasični glasbi. Pred 15 leti, ko je bila dokončana nova kapela v bolnišnici, je slučajno prišlo do nastopa glasbene skupine Ensemble flessibile. V tej skupini so takrat nastopili Christoph Hofer, Magdalena Kaaser in Andrea Aigner. Po nastopu se je pojavila želja »na glasbenem področju kaj narediti za bolnike«. Ta želja je stara 15 let in na prvo adventno nedeljo letos je bil v kapeli bolnišnice izveden 150. koncert. Pod sojem prve sveče na adventnem vencu visoko nad oltarjem je nastopila Vokalna skupina Gallina.

Marian Schuster, ki stoji v kapeli čisto zadaj, išče še med koncertom prave besede, kako opisati trenutek med eno in drugo pesmijo te vrhunske dekliške vokalne skupine. Pa mu le uspe v čutno dolgi jasni tišini: »Poslušaj to neverjetno tišino.« In ob pogledu na vseh 150 koncertov mu ostanejo samo besede: »Glasba ima božjo dimenzijo.« Več ne more reči, še odmevajo melodije preteklih koncertov s svetovno znanimi glasbeniki ali pa mladimi mojstri, ki jim je ponudil prostor, da se predstavijo v tej največji koroški koncert­ ni dvorani z najmanjšim odrom pred oltarjem umetnika Giselberta Hokeja.

Največja dvorana zato, ker popoldanske nedeljske koncerte prenašajo v vse bolnišnične sobe »in so neverjeten korak v tišino glasbe«.

Glasba spreminja bolnišnico. Glasba povezuje ljudi na kraju, kjer obvezujejo rane. »Glasba ima blažilno moč, glasba ne pozna meja, ne državnih, ne jezikovnih, glasba celi rane, obvezuje in povezuje.« Močna postaja glasba predvsem v adventu in na sam božični večer tudi pri nedeljskih svetih mašah in pri polnočnici. Pesem je pomemben del liturgije. Še posebej za polnočnico na sveti večer. Letos bodo izvedli Mozartovo pastoralno mašo s štirimi pevci, orglami, dvema violinama in čelom. »Glasba ne povzdigne liturgije le v tej noči v nekaj zdravilnega in blažilnega.« To je posebna maša.

Lahko se zgodi, da se oglasijo telefoni zdravnikov in sester, ki so tudi pri pol-

nočnici, da pohitijo k ljudem v sobah, ki jih kličejo na pomoč. Potem se klicani odpravijo iz kapele, ki je osvetljena samo s svečami v blesteče luči bolnišničnih prostorov. V tej noči berejo berila zdravniki in vsem v kapeli je jas­ no, če mora kdo odhiteti na oddelek h kakemu bolniku, je to tudi dvojna molitev, ne samo petje.

Umetniška vodja Vokalne skupine Gallina Ana Erčulj s svojimi pevkami ne nastopa v adventnem času vedno v kaki kapeli bolnišnice in njihovega petja tudi ne prenašajo med bolnike v bolnišnici, opisuje petje v tem prostoru in v tem času takole: »Posebej je za nas to, da so na koncertu navzoči tudi bolniki, ki koncert spremljajo prek ekranov v svojih sobah. Navadno je tako, da se premalo posvečamo bolnikom, šele takrat, ko zbolimo sami, si želimo samo eno in sicer, da bi ozdraveli. Tako nas ta koncert posebej poveže z bolniki. Nam je tudi seveda v poseben užitek peti v kapeli s tako prijetno akustiko za izvajanje vokalne glasbe. Vsak koncert je tudi za nas nekaj posebnega, saj si izvajanja glasbe ne predstavljamo kot rutine. Uspešnost in doživetost koncerta je odvisna tako od ambienta, poslušalcev in njihovih emocij ter našega doživljanja trenutka, časa in prostora.« Neskončno v zvenu in barvi. Nadalje ugotavlja Ana Erčulj, da petje v bolniš­ nici bolnikom prinaša veselje in radost. »V času poslušanja in predajanja glasbi lahko pozabijo na svoje bolečine, saj ima glasba tudi zdravilno-terapevtski učinek. Verjetno je to odvisno tudi od vsakega posameznika. Glasba ima moč, da ljudi lahko spomni na določene dogodke, osebe, z njo na dan privrejo spomini, se zbudijo asociacije, … Glasba ima vsekakor duhovno komponento, nosi moč ozdravitve in krepi duha.« Popolnoma jasna pa je v odgovoru na vprašanje, v čem je glasba močnejša od besede in molka? »Glasba, še posebej vokalna glasba, je močnejša prav zato, ker besedi dodaja zven in tišini barvo.«

preživi sveti večer in prve ure nasled­ njega novega dne v bolnišnici. V kapeli se v tišini pripravi na praznovanje Jezusovega rojstva. Potem se umakne. Odpelje se v svoje stanovanje, da tam pokadi, tako kot je od doma navajen in če mu čas dopušča, se pelje v Rožek na grob svojih staršev. »Božič je zame polnočnica,« pravi in nadaljuje: »To praznovanje z glasbo daje sveti noči posebno gostoto. Simbolično lahko rečeš, da se Boga lahko primeš, ki je v tej noči postal beseda in meso. Mene bolj nagovori stara verzija, da je Bog meso postal, ne Bog je človek postal, ker meso je tisto, kar je absolutno človeškega, in še prav posebej pride to do izraza v bolnišnici, ker se tu zdravi bolno meso. To se je zgodilo v tej noči, da je Bog meso postal, ki se ga lahko primeš. To je meso, ki je lahko dobro ali slabo. Ker je Bog meso postal, nas je iz te mesenosti, ki je minljiva, povzdignil na božjo raven. Rešil nas je iz mesa, ki je minljivo, nebogljeno, grešno in tudi sveto. Tukaj v bolnišnici imajo zdravniki in zdravnice opraviti z mesom, ki ga obvezujejo, zdravijo, to meso zna tudi razmišljati, občutiti, trpeti, odpuščati, žalovati, zdraviti ….

To je, kar spada k temu večeru, in to me popolnoma izpolni.« Marian Schuster se večkrat znajde v kapeli, v katere oltarju je zapisan tudi slovenski stavek: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?« Da, bolnišnica je kraj, kjer je v središču razmišljanja tudi minljivost. »Predvsem v božičnem času smemo doživeti, da smo od Boga ljubljeni in sprejeti. To je tudi treba vedeti, če je bolezen neozdravljiva in gre proti koncu življenja. Upati in verovati smemo, da še ni izrečena zadnja beseda in se bo naše meso spremenilo v božjo dimenzijo, za katere nimamo več besed.« To dimenzijo lahko samo slutimo. Morda še najbolje ob Jezusovem rojstvu na sveti večer. In glasba lahko neskončni noči dodaja zven in tišino misli.

Gostota svete noči. Marian Schuster

3

božič 2017

Zgodba zvonov

V

Pri Komatarju v Dvoru je doma Franc Trap.

Družina, slovenska kultura in farno življenje so trije stebri, ki oblikujejo njegovo življenje in delovanje.

Micka Opetnik

domači hiši mu je bila posredovana živa vera, ki ga je oblikovala in mu daje trdne temelje. Kot izučen zidar, obdarovan z izrednim čutom za praktičnost je zanj lepota cerkva srčna zadeva. Zato besede pes­nika Simona Gregorčiča: dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more to mož je storiti dolžan, še kako veljajo zanj.

Pokrajino pod Peco je zapadel sneg.

Polja, travniki in gozdovi počivajo v zimskem zatišju. Tišina je blagodejni občutek za adventni čas in pripravo na božične praznike. V letošnjem adventu se Franc Trap rad spominja svojih otroških let. Že kot šolar ljudske šole Šmihel je vsako jutro obis­ kal svitno. Štiri, včasih celo šest ministrantov se je zbralo ob župniku k jutranji maši. Po maši je ministrante čakal zajtrk v farovški kuhinji, kjer so se otroci po topli kavi igrali »Človek ne jezi se« in nato odšli v šolo.

Biser sredi vasi Ob skrbni in ljubeči mami, bratih in sestrah je Franc Trap doživljal moč molitve in dela za farno skupnost. V starosti 18 let je prevzel odgovorno nalogo »čehmeštra« za podružniško cerkev v Dvoru in od takrat skrbi, da se božji hram, posvečen sv. Miklavžu, sveti kot dragulj sredi vaške skupnosti. Z veliko skrbnostjo ta skup­nost pripravlja vsakoletno žegnanje, ki je postalo priljubljena stalnica v življenju šmihelske fare. Franc Trap s pozornim očesom in čutom za prak-

4

tičnost skrbi, da se svetita na vrhu zvonika pozlačena krogla in petelin.

Ura v zvoniku odbija vaščanom čas, nove stopnice v stolpu pa omogočajo dostop do zvonov, ki pripovedujejo svojo zgodbo. Tudi v dvorški cerk­ vi je nacistična strahovlada pobrala vse tri zvonove. Enega je rešil kmet Skuk in ga skrivoma odpeljal s pliberške železniške postaje in ga v varnem času vrnil v Dvor. Tudi drugi zvon so namestili kmalu po vojni. Tretji zvon se ni vrnil v dvorško cerkev in je služil kot mnogi drugi za vojaške krogle.

Leta 2004 je vaška skupnost zbrala potrebni denar in naročila nov zvon.

Franc Trap je bil skupaj z župnikom Krambergerjem in nekaterimi vaščani v delavnici v Passauu, kako so vlili »njihov zvon«. Enkratno doživetje je zapustilo v Francu Trapu globok spomin, videti, kako nastaja zvon, ki bo vabil vaščane k molitvi, bogoslužju, naznanjal jutro in večer in se oglašal ob smrti.

Ob skrbi za podružniško cerkev v Dvoru, katere najbližji sosed je, je bil Franc Trap vedno pripravljen pomagati v šmihelski fari. Leta 1968 je v cerkvenem svetu skupaj z dekanom Sriencem soglašal, da se odkupi farna dvorana, kjer naj bi imela slovensko društvo in fara primerne prostore za delovanje. Franc Trap je kot polir gradbenega podjetja vodil pregrad­ njo. Njemu ob strani so stali številni pomočniki – tudi ženske –, ki so čistili staro opeko, ki so jo vnovič vgradili. Kot navdušen kulturnik je kmalu spoznal gradbene pomanjkljivosti in na lastno roko zaukazal, da se strop

dvorane dvigne za 80 cm. »Strop bi nam drugače padel na glavo in dvorana ne bi imela prave prostorske kvalitete.« Župnijski svetnik od prve ure Komaj je bila dograjena farna dvorana, so v Šmihelu začeli povečevati farno cerkev. Bogoslužja so se selila v farno dvorano, Franc Trap je tudi za izgradnjo farne cerkve prevzel odgovorno nalogo. Pogosto se je znašel med dvema kolesoma – kot delavec podjetja in član šmihelske fare. S svojim znanjem, treznim pogledom in jasno besedo je urejal napetosti. »Leta 1975 je bila nova maša Janeza Tratarja. Kaplan Dersula je želel, da bo sprejem v nedograjeni cerkvi in je za slovesnost treba postaviti na novo pozlačeni oltar. Nisem mu dal dovoljenja,« pravi nasmejano in doda: »Še pol leta je bila cerkev gradbišče, zlati oltar bi se potopil v prahu.« Sprejem novomašnika je bil v cerkvi, namesto oltarja pa so možje obesili velik križ.

Kaplan Dersula je v teku gradnje priznal, da je bila Frančeva odločitev prava. Ob pregradnji so delavci naleteli na še eno neodkrito zgodbo. Na podstrešju nekdanje Janezove kapele je bil v vojnem času skrit ruski vojak. Strešna opeka je bila pribita tako, da jo je lahko premaknil in pogledal z vrha na vas in videl, kaj se tam dogaja.« Kljub odgovornemu in težkemu delu se Franc Trap z veseljem in hvaležnostjo spominja tistih časov.

Pri pregradnji je sodelovalo veliko prostovoljcev, nihče pa se ni poškodoval. Pripoveduje pa še eno posebnost: Če je bilo na gradbišču premalo

FRANC TRAP

ljudi, smo zvonili in ta ali on je pritekel na pomoč.« Franc Trap je povsod rad prijel za delo in tako je še danes v fari tista oseba, ki ve za številne podrobnosti. Od leta 1975 do letošnje vigredi je bil član župnijskega sveta in bil vsa leta v pomoč kaplanom, dekanu in župniku. Za zvestobo in skrbno delo je prejel škofijsko in farno priznanje. Na vprašanje, od kod jem­ lje to gorečnost in delavnost za farno skupnost, preprosto pravi: »Tako sem doraščal.« Doraščal je Franc Trap v težkih časih. Rojen leta 1942 nikdar ni spoznal svojega očeta, ki je bil tajnik slovenskega društva. Na velikonočni ponedeljek je še bral v cerkvi berilo, popoldne so ga aretirali in odpeljali v celovški zapor. Sicer so ga kmalu izpustili, čez par dni je bil vpoklican v nemško vojsko in mama je ostala sama s petimi otroki. »Oče se ni vrnil iz vojne in šele po mamini smrti smo izvedeli, da je oče pokopan v Belgiji, kjer smo že trikrat obiskali njegov grob.« Družina ima novomašnika »Mama so bili zelo verna in dobra žena,« opisuje Franc Trap svojo mamo. V Komatarjevo hišo so radi zahajali duhovniki, kjer so bili ved­ no lepo sprejeti. Mama je bila svojim otrokom zgled vernosti in skrbela je, da so doživeli otroci varnost domačega ognjišča. V preprostem, a prijet­nem družinskem okolju so doraščali Lizka, Pepej, Stanko, Mara in Franc. »Hud udarec je bila za mamo smrt sina Pepeja, ki je umrl star ko-

maj 17 let. V našo družino je mama sprejela malo Kristo, otroka sorodnice, ki je z leti postala »naša Krista.« Veliko veselje se je naselilo v družino, ko je leta 1967 slavolok pred cerk­ vijo v Dvoru pozdravljal novomašnika – Komatarjevega Stanka. Vsa vas je bila na nogah. »Celo vigred smo popravljali cerkev, da je bila lepa za novo mašo. Bilo je zelo slovesno.« Slovesno je bilo tudi letos, ko je zlatomašnik Stanko Trap ponovil zlato mašo v domačem kraju. Bilo je na praznik žegnanja in ponovna je bila vsa vas na nogah, da počasti duhovnika in se mu zahvali za dušnopastirsko skrb. V svojem srcu se je tega praznika veselil še posebej brat Franc. Vsakič ko se srečajo sorodniki, se prikrade na Frančev obraz nasmeh in iz oči mu sije sreča. Skupaj z ženo Lojzko, s katero je obhajal v letošnji jeseni zlato poroko, ob otrocih in vnukih zaživi in jim rad svetuje in pomaga. Ob takih srečanjih pogosto steče beseda o delovanju društva KPD Šmihel, kjer je Franc Trap blestel kot odličen igralec. Dobro se še spominja igre Faust­in dvorane v Šercerjevi gostilni, kjer so igralci po predstavi morali pospraviti oder. Slovenska beseda mu je vse življenje kot svetinja, ki jo čuva in skrbi, da živi doma in po delovanju društva. Še danes rad pomaga v društvu, tudi kot šofer najmlajših lutkarjev.

Stričeve dragocene jaslice Veliko časa je Franc Trap namenil fari in društvu, vedno je imel čas za družino. »Enkrat je šla Lojzka na pevske vaje, drugič pa jaz na igralske

vaje.« Žena Lojzka je s svojim žamet­ nim altom 45 let prepevala pri cerk­ venem zboru v Šmihelu in prejela za to zasluženo priznanje. Franc pa nikoli ni pel pri zboru. »Ko so delili 'štimo‘, se nisem oglasil,« pravi hudomušno. V družinskem krogu pa kajpada pristavi svoj glas. Tako bo tudi za božič, ko bo zbrana vsa družina in bo zadonela Sveta noč. To pa ob jaslicah, ki predstavljajo za Komatarjevo družino posebno dragocenost. Izdelal jih je pred več desetletji stric in župnik Avguštin Čebul. Izrezljane lesene figure so poslikane z oljnimi barvami. »Marija ima poteze moje mame,« pravi Franc Trap in skrbno postavlja posamezne figure za fotografijo. Tudi na sveti večer bo to delo opravil Komatarjev gospodar. Sin Miha bo okrasil božično drevo. Kot v mladosti bo Franc Trap tudi letos pokadil hišo in v družinskem krogu se bo oglasila molitev rožnega venca. Molitev, ki je vedno oblikovala njegovo življenje. »Treba je moliti, od samega nič ne nastane,« je prepričan Franc Trap, ki je član živega rožnega venca, voditeljica rože pa njegova žena Lojzka. Rad se spominja mladih let, ko so tudi v Dvoru poznali adventni običaj »Marijo nosimo«. »Danes je vse malo preveč obrnjeno na zunanjost kot pa na molitev,« pravi Franc Trap, ki se veseli tudi praznika nedolžnih otrok, ko bodo otroci s šibami zaželeli srečo in zdravje. Nekaj dni zatem bo sam spet v službi za faro. Kot vsa leta doslej bo tudi letos poskrbel, da bodo trije kralji okrepčani in dobre volje ponašali veselo voščilo od hiše do hiše.

5

božič 2017

Družina Tertinjek je predstavila svojo zgodbo v filmu DRUŽINA Štajerska TERTINJEK – povezani prek vseh meja

Piše Mateja Rihter

V

Meja kot most

seriji Universum History na ORF so leta 2016 predstavili film Stoletje pod Jepo, ki je pripovedoval zgodovino izseljencev na Koroškem v preteklem stoletju na primeru usode družine Ress­ mann iz Ledinc. Leta 2017 pa so posneli film Štajerska – Povezani prek vseh meja, kjer so predstavili družino Tertinjek in doživljanje zgodovine ob avstrijsko-slovenski meji. Skoraj sto let je meja, ki so jo strogo varovali vojaki, ločevala ljudi.

Režiser Gernot Lercher meni, da lahko dokumentarni film skozi oči ene družine spremeni pogled na zgodovino.

Biserka Tertinjek prihaja iz Dravske doline v Sloveni­ ji in se je primožila na kmeti­ jo na meji

6

Biserka Tertinjek je na Serschenovo domačijo v kraju Remšnik pri Lučanah prišla zaradi ljubezni. Pravzaprav jo je na kmetijo najprej pripeljalo delo – z mamo Roziko sta iz Ožbalta ob Dravi hodili pomagat na trgatev v sosednjo Avstrijo, saj sta s tem zaslužili denar za preživetje velike družine. Pri delu je Biserko opazil mladi Hans. Še dobro, da je znal slovensko in sta se lahko pogovarjala. Prav zaradi mešanega zakona, v katerem je bila meja še bolj občutena, so se ustvarjalci odločili, da posnamejo zgodbo njihove družine. Njihov rod živi tukaj od leta 1911. Na snemanje ima družina zelo lepe spomine, veselili so se, da so tako lahko delili svojo zgodbo o življenju ob meji, ki je bila strogo določena točno po sredi njihovega ozemlja po prvi svetovni vojni. Avgusta 1920 se je na njihovi domačiji, in na mnogih drugih domačijah, določala meja za vsak meter. Franz Tertinjek se je odločil za Avstrijo, a vpra-

šanje, kje točno naj poteka meja, je bilo sporno. »Svoje jablane ne dam, samo prek mojega trupla,« takšne in podobne stavke je mednarodna komisija pogosto slišala. Za t. i. dvojne posestnike to niso bili samo politično, ampak tudi gospodarsko težki časi. Ločili pa niso samo kmetij, ampak tudi mesta. Tako sta nastali slovenska Gornja Radgona in avstrijski Bad Radkersburg. Leta 1969 sta se mesti spet povezali, ko so čez Muro zgradili betonski most.

Prišel je čas, ko so se sosedje spet lahko družili. V filmu je predstavljena problematika meje, ki je bila tudi ostra jezikovna ločnica, predstavljena pa je tudi problematika vojne. Čas vojne je bil najtežji čas in potrebna je kultura spominjanja, da do tega ne bo nikoli več prišlo. Stefanie Tertinek se spominja obiska vojakov in strahu, ko niso nikoli vedeli, kdo trka na vrata.

Pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu … Ko se je poročila, Biserka še ni bila stara 22 let. »Veliko ljudi me je že vprašalo, kako je bilo, ko sem prišla sem. Če zdaj pomislim nazaj, se sprašujem, kako sem takrat to zmogla, da sem zapustila domovino, a vem, da človeku ravno mladost podari pogum, da si upaš. In bila sem zelo zaljubljena in srečna, da sva se s Hansom poročila. Ko je mama odhajala z moje poroke, se je razjokala, saj je vedela, da grem na drugo stran meje,« pripoveduje Biserka Tertinjek, ki dodaja, da je bila takrat meja res meja in brez dovoljenja niso smeli na slovensko stran: »Zelo rada bi obiskovala sosede, s katerimi bi se lahko pogovarjala slovensko, a je bilo za to zelo malo priložnosti. Pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu pa je bilo sploh prepove-

med jeziki in kulturami dano. Na to smo se potem navadili, to postane nekaj normalnega.« Nekaj naravnega ji je postalo tudi kmečko delo, ki se ga je morala priučiti. Z možem sta ob treh otrocih iskala nove izzive tudi na gospodarskem področju in tako so sedaj uveljav­ ljena turistična kmetija, ki jo vodi že sin s svojo ženo in kamor gostje zelo radi prihajajo. Najbrž tudi zato, ker se 60-letna Biserka Tertinjek tako rada pogovarja z ljud­ mi in vse prijazno sprejme, pa tudi zato, ker prav vso hrano, ki jo ponudijo, pridelajo sami doma. Biserka s svojimi majhnimi vnuki govori v slovenščini in čeprav ji običajno odgovarjajo v nemščini, se opazi, da vse razumejo. Ko se je sama priselila v Avstrijo, nemščine še ni znala. »Pogovorni jezik med babico in dedkom mojega očeta je bil samo slovenski. Slovenščine nisem smela povsod uporabljati, iz javnega življenja je izginila. Nemščino so me učili otroci, ko so začeli hoditi v šolo,« pripoveduje o časih, ki zanjo niso bili vedno enostavni, a sedaj priznava, da si sploh ne zna predstavljati življenja kje drugje. In opazi se, da je na »Serschenhofu«, kjer z možem skrbi še za taščo, srečna: »Kako lep občutek je, ko se nekje počutiš ozemljen, ko se zaveš, da si na poti, ki ti je bila namenjena.« Najlepše doživetje: polnočnica v domači fari Ko so meje padle, se ji je življenje spremenilo. »Najlepši dogodek, ki sem ga doživela v tistem letu, je bila polnočnica v domači fari v Sloveniji,« prej ponoči namreč niso smeli čez mejo. Nikoli je ni prečkala nelegalno, tega si ni upala, čeprav so imeli skoraj tri četrtine posestva na drugi strani. Pravi, da je moč veliko-

krat črpala iz vere. Na dvorišču imajo velik kip sv. Janeza Nepomuka. Ne vedo natančno, zakaj je postavljen pri njih, a po pripovedovanjih naj bi se neki grad skušal rešiti dolgov tako, da je razprodajal predmete, med drugim tudi dragocene kipe, in predniki so kupili sv. Janeza Nepomuka. V cerkvi v Lučanah gre pri vsaki maši prižgat svečko k Marijinemu oltarju. »To vero sem prejela od mame. Kot najstarejša od sedmih otrok sem bila veliko z njo, a obenem sem bila večkrat tudi njena pomočnica pri vzgoji svojih bratov in ses­ ter. Še sedaj smo vsi med seboj zelo povezani.« Prav posebna povezava ob meji so tudi vsakoletne šmarnice pri križu na domačiji, ki potekajo že od 80-ih let naprej, ko so morali za obred zaprositi za dovoljenja na obeh straneh meje. Šmarnice potekajo v slovenščini, ki je drugje v njihovi okolici žal zamirala, a sedaj se je razvoj zanimivo obrnil: kmetje za delovno silo najemajo delavce iz Slovenije, zato se spet učijo slovenščino.

Božiča si ne zna predstavljati brez polnočnice. »Včasih sem si mislila, da moram nekaj posebnega skuhati, zdaj je zame najbolj pomembno, da se sreča družina ter da se blagoslovita dom in celotna kmetija.« Božično drevo pa 60-letna Biserka Tertinjek okrasi tako, kot so ga nekoč krasili doma. Svojim otrokom je vedno pripovedovala, kako je oče na vrh drevesca dal ptičko. Pred nekaj leti so ji otroci kupili prav takšno, kot jo je imel oče: izpihano ptičko z belim repom, ki ima častni prostor. S takšnimi rituali ohranjajo tradicijo na južnem Štajerskem, tik ob meji.

Prizori iz serije Universum History na avstrijski radio­ televiziji ORF

7

božič 2017

Bo Slovenka nekega dne ...

Piše Dejan Valentinčič

8

N

obena skrivnost ni, da po svetu živi ogromno Slovencev, ki v svojem okolju uživajo izjemen ugled zaradi odličnosti na pod­ročjih, s katerimi se ukvarjajo. Vsakega Slovenca na Koroškem in širše je zagotovo navdalo z velikim ponosom, da je bil med dobitniki lanske Nobelove nagrade tudi prof. Duncan Haldane, čigar mati je bila koroška Slovenka. Ne le to, prof. Haldane je na svoje slovenske korenine zelo ponosen in je že večkrat izrazil žalost, da ne govori dovolj tekoče slovensko, a da se kljub temu počuti Slovenca. Zdi se tudi, da ga je prav Nobelova nagrada še bolj povezala s slovenskimi rojaki. V ZDA, kjer trenutno predava ta znanstvenik, ki je odrasel v Veliki Britaniji, namreč krepi stike z drugimi profesorji slovenskega rodu in rad sprejme njihova vabila na slovenske dogodke.

Tudi v Avstraliji, nam najbolj oddaljeni celini, živi relativno velika slovenska izseljenska skupnost, ki je nekoč štela okoli 30.000 pripadnikov. Kot drugod po svetu so tudi tukaj Slovenci želi uspehe in slavo na različnih področjih. Prvi avstralski senator, ki ni izviral z britanskega otočja, ali bil po rodu Jud, je bil Mišo Lajovic, Slovenec. Na listi liberalne stranke (dejansko gre za konservativce, ki se zaradi zgodovinskih razlogov imenujejo liberalci) je v zgornjem domu avstralskega parlamenta sedel med letoma 1975 in 1985.

V slovenski javnosti je še bolj kot leta 2008 umrli Mišo poznan njegov brat Dušan Lajovic. Premoženje pred vojno uspešne podjetniške družine je bilo po vojni nacionalizirano, Dušan pa je v deželi pod južnim križem z družinskim znanjem obnovil tovarno Tuba, obogatel ter postal eden izmed Slovencev, ki jim je v novi domovini podjetniško zelo uspelo. Postal je podpornik številnih slovenskih dejavnosti in iniciativ, tako v Avstraliji kot Sloveniji, imenovan je bil tudi za

častnega konzula Republike Slovenije za Novo Zelandijo. Slovensko javnost pa je Dušan Lajovic najbolj razburkal z izdajo knjige Med svobodo in rdečo zvezdo ter spletno stranjo udba.net, kjer je objavil sezname sodelavcev Službe državne varnosti.

Ni pa bil Mišo Lajovic edini Slovenec, ki se je uspel profilirati v avstralski politiki in dosegel splošno prepoznavnost. Trenutno ena najbolj priljubljenih avstralskih političark je Tanja Pliberšek (v avstralski javnosti poznana kot Tanya Plibersek). Prvič je bila v avstralski parlament izvoljena leta 1998, pri komaj 28 letih ter svoj poslanski sedež neprekinjeno obdržala vse do danes. Že v treh avst­ ralskih vladah je bila ministrica, odgovorna je bila za stanovanjske zadeve, položaj žensk, socialne zadeve in zdravstvo. To pa še ni pomenilo vrhunca njene že takrat zavidljive politične poti.

Tanja Pliberšek je ena najbolj prepoznavnih in markantnih avstralskih političark. Je prava politična zvezda v Avstraliji, vsi mediji jo hočejo za sogovornico, saj njena beseda veliko pomeni. Znana je po zelo strastnih in čustvenih nagovorih pri temah, ki so ji posebej blizu.

Po porazu njene stranke na volit­ vah, leta 2013, je bila izbrana za podpredsednico opozicijske laburistične stranke ter postala ministrica v senci za zunanje zadeve, kasneje pa za izobraževanje in ženske zadeve. Če naslednje volitve zmagajo laburisti, bo zagotovo prevzela eno od najpomembnejših ministrstev, najpogosteje se omenja kot ministrica za zunanje zadeve ali ministrica za šolstvo.

Niso pa redki niti glasovi, da bi morala prevzeti predsedovanje laburistične stranke. »Naša Tanja« bo torej čisto mogoče nekega dne celo predsednica avstralske vlade!

V presežnikih pa ne gre opisovati le njenih biografskih dejstev, ampak lahko z najlepšimi besedami opišem tudi najino osebno srečanje novembra letos v Sydneyu, kjer ima poslan-

TANJA PLIBERŠEK

sko pisarno. Ob snidenju sem jo pozdravil v angleščini, saj je bilo v sobi tudi več njenih pomočnikov, ona pa je z menoj začela govoriti slovensko. Uradni del sva zaradi tajnice, ki je pisala zapis­ nik, govorila v angleščini, na koncu pa je Tanja spet presedlala v slovenščino. Kako čudovit občutek!

Ponosno mi je razkazovala vse knjige in zgoščenke, ki jih ima v pisarni o Sloveniji in slovenski skupnosti v Avstraliji. V neformalnem delu pogovora mi je povedala, da čeprav je bila rojena v Avstraliji, redno spremlja dogajanje v Sloveniji. Vsi njeni trije otroci se zanimajo za slovenske korenine in so zelo navezani na Slovenijo.

Družina našo državo večkrat obišče, a se izogibajo javni pozornosti. Pravi, da bi po upokojitvi z možem rada vsako leto vsaj par mesecev preživela v Sloveniji. Med pogovorom se je izkazala kot izjemno prijazna, preprosta in topla gospa.

Tako ne preseneča, da avstralski Slovenci o njej govorijo z iskricami v očeh. Posebej pa zato, ker tudi ona ni pozabila na skupnost. Starša, ki sta se v Avstralijo iz Štajerske (oče iz Zgornje Polskave, mati pa s Ptuja) preselila v 50. (oče) in 60. (mama) letih prejšnjega stoletja, sta z otroki redno zahajala v slovensko društvo in slovenski katoliški misijon v Sydneyu.

Tanja se tudi danes še rada odzove vabilom ter občasno z družino udeleži dogodkov, če pa je službeno odsot­ na, ob večjih prireditvah pošlje vsaj svoje pisne pozdrave.

Za spoznati Tanjino osebnost in ozadje celoviteje, velja dodati še nekaj dejstev iz zasebnega življenja.

Tanja je imela še dva brata. Starejši brat Ray je bil pred letom dni izvoljen za občinskega svetnika v enem izmed sydneyskih predelov. Drugi brat Filip pa je bil leta 1997 med ropom umorjen na Novi Gvineji. To je celotno družino zelo prizadelo,

Tanja je o tem tudi javno spregovorila. Poročena pa je z Michae­lom Couttsom-Trotterjem, danes visokim vladnim uradnikom, ki je bil leta 1986 obsojen na devet let zapora, tri leta nato tudi odslužil, zaradi preprodaje drog, s katerimi je bil tudi sam zasvojen. To so politični nasprotniki poskušali izrabiti za njeno diskreditacijo, a jim ni uspelo. S širjenjem te zgodbe v javnost je bilo Tanji priznano, da je s sprejemom partnerja brez predsodkov omogočila njegovo ponovno uspešno integracijo v družbo. Tudi o tem je kasneje javno spregovorila. Vsi, ki Tanjo poznajo, občudujejo predvsem sposobnost usklajevanja dela in družinskega življenja. Stalno je namreč razpeta med domačim Sydneyem in prestolnico Camberro. Pravi, da se ji zdi pomembno predvsem, da z otroki in možem skupaj preživijo ves prosti čas, ki ga ima na voljo, najraje so v naravi, kopanje pa je njihova najljubša aktivnost. Tanjin najljubši hobi, nad katerim je razumljivo navdušena tudi družina, pa je kuhanje. Tanja pravi, da kljub obveznostim najde čas, da vsako nedeljo v goste povabi prijatelje ter zanje pripravi večerjo. Takšna druženja pa ji nato dajejo tudi energijo za naporen teden, ki se zanjo začne vsak ponedeljek.

... na čelu avstralske vlade?

Kot je to nekaj povsem normalnega, imajo tudi avstralski Slovenci različna stališča o aktualnih političnih vprašanjih in svetovnonazorske poglede. A temu navkljub Alfred Brež­ nik, uspešen podjetnik in bivši častni konzul Republike Slovenije za Avstralijo pravi: »Mislim, da je prav, da vsak Slovenec, ki živi v okraju, kjer kandidira Tanja, voli njo in ne protikandidatov. Le kako bi ji drugače pogledali v oči?« Zelo lep zgled modrosti in konstruktivne drže, ki bi nam prav prišel še marsikje drugje.

Vsi smo lahko zelo ponosni, da imamo po svetu tako čudovite ljudi, kot je Tanja Pliberšek, ki na najboljši način promovirajo Slovence v najlepši obliki.

Tanja Pliberšek in Dejan Valentinčič

9

BOŽIČNO PISMO 2017 PRIJATELJEM MOHORJEVE

Drage mohorjanke, dragi mohorjani!

P

o svoji izvolitvi na predsedniško mesto pred tremi leti sem se z negotovostjo lotil odgovorne naloge, zavedajoč se, da le težko stopam v čevlje svojih velikih predhodnikov. Toda s podporo dobrih direktorjev dr. Karla Hrena in Francija Keliha, vnetih sodelavcev, zanesljivih odbornikov upravnega in nadzornega odbora ter ob dobrih nasvetih dolgoletnih mohorjanov, mi z Božjo pomočjo uspeva nositi tudi to breme, ki ga pojmujem kot delo za narodov blagor. Veseli me, da direktorja dobro kljubujeta izzivom časa in kompetentno vodita Mohorjevo družbo ter sklad­ no krmarita na njenem krovu. Mohorjeva družba plava kljub naglo spreminjajočim se časom in vedno novim izzivom v mirnih vodah, kar pa ne pomeni, da se lahko usedemo v naslanjač brezbrižnosti. Poseben izziv je delovanje tiskarne, saj je panoga pod velikim pritiskom in je šlo v stečaj mnogo tiskarn. Naša tiskarna deluje pozitivno in letos smo poleg tega kupili nov tiskarski stroj. Knjigarna se po preureditvi prostorov in zaradi knjižnega centra dobro razvija. Sanacija Slomškovega doma in predvsem vrta je bila nujno potrebna in zdaj ponuja najboljše možnosti za mlade. Direktorja skrbita za preglednost poslov ter odbornike informirata o konkretnih problemih in izzivih, da jih potem poskušamo skupno reševati. Tudi poslovni rezultati za leto 2017 so razveseljivi.

Velik udarec za Mohorjevo družbo je bila smrt dolgoletne odbornice in nazadnje podpredsednice Ani Reich­mann, ki se je dolgo bojevala z rakom ter je kljub tragični moževi smrti z občudovanja vredno potrpež­ ljivostjo in globoko vero prenašala svoje trpljenje.

Njen pogreb 31. oktobra 2017 v Bilčovsu, ki se ga je udeležila množica ljudi, je pokazal, kaj in kdo je bila Ani. Hvala, draga Ani, za vse, kar si storila za Mohorjevo in vse druge naše ustanove!

24. maja 2017 smo se v Celju srečali predstavniki vseh treh Mohorjevih družb iz Gorice, Celja in Celovca. Na srečanju smo govorili o težavah in izzivih posameznih vej iste Slomškove Mohorjeve kakor tudi o mogočem in nujnem sodelovanju na raznih področjih.

Vezi med direktorjema, člani upravnega in nadzornega odbora ter sodelavci so se krepile na pohodu k Biljštanjskemu slapu pri Galiciji, pri pogovorih ob raznih srečanjih, rednih sestankih in pogovorih z vodji posa-

meznih oddelkov, kakor tudi pri posvetih na sejah odborov. Tudi vsakoletno adventno srečanje in predbožično omizje prispevata svoj delež k dobremu ozračju in konstruktivnemu sodelovanju vseh v dobro Mohorjeve družbe.

Adventni in božični čas sta za vse nas zelo dobrodošla priložnost, da znova strnemo mrežo hvaležne povezanosti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Številni se med letom posvečamo svojemu poklicnemu, kulturnemu in verskemu delu, ko ohranjamo narodno bit po Slomškovem geslu: »Sveta vera vam bodi luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike.« Ob pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh uspehih in dosežkih zahvaljujem direktorjema Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, vsem članom upravnega in nadzornega odbora ter vodjem posameznih oddelkov. Hvala velja sodelavkam in sodelavcem, učiteljicam in učiteljem, poverjenikom po vsem Koroškem, v zamejstvu in zdomstvu, udom in vsem prijateljem Mohorjeve družbe.

Kdor ne skrbi za nikogar, ostaja sam. Kdor pa živi za druge, ima mnogo prijateljev. Mohorjeva družba je od svojega nastanka živela in delovala nesebično za slovenski narod in njegovo rast. Zato ima tudi mnogo prijateljev prek meja po vsem svetu, kjerkoli živijo Slovenci. Naj še naprej živi in se razvija ter daje prave odgovore na izzive današnjega časa. Kljubuje naj vsem nasprotnim vetrovom in problemom sedanjega časa.

Ob božiču in prestopu v novo leto 2018 se še bolj zavedamo, da brez sreče in zlasti brez Božjega blagoslova ne zmoremo vsega, še najmanj pa služiti narodu tako, kakor je potrebno. BESEDA, ki je meso postala, naj se zrcali v vseh naših besedah in dejanjih ter naj povezuje vse rojake v eno družino, v kateri ne bo razprtij in nesoglasij za politični drobiž, temveč sloga in dobrohotno medsebojno razumevanje.

V imenu upravnega in nadzornega odbora želim vsem doživet advent in blagoslovljene božične praznike v zavesti, da je BOG VEDNO Z NAMI. Priprošnja bl. Antona Martina Slomška pa naj nas vedno spremlja in podpira.

dekan msgr. mag.

Ivan Olip

predsednik Mohorjeve družbe

10

D R U Ž I N A

p

r

i

i n

l

o

D O M

g

a

U r e d ila : Ga b i F r a n k

mohorjeve družbe celovec

V domačem ozračju za skupnost

Slomškov dom v Mohorjevi hiši je za gojence in gojenke postal med tednom drugi dom. Izkušena vzgojiteljska ekipa spremlja mladino, v adventnem času posebej stavijo na skupnost.

Vzgojitelji in vzgojiteljice v Slomškovem domu spremljajo mladino pri njihovem razvoju in jih vzgajajo k samostojnosti in odgovornosti. Pri tem so pomembni medsebojno zaupanje, pošten odnos in odkritost, posebej pa krepijo skupnost. Čas za pogovore in pomoč pri raznih življenjskih in šolskih težavah ter razne ponudbe in prireditve so kreposti doma. Posebej v predbožičnem času v domu stavijo na skupnost in angažiranost. Po tradiciji dijakinje spletejo velik adventni venec, ki nato krasi Mohorjevo jedilnico. Vsako leto venec blagoslovi diakon in bivši ravnatelj Slomškovega doma Herman Kelich, ki

je v domu še naprej duhovni vodja. Na začetku decembra je v Slomškovem domu napeto, saj po tradiciji gojence obišče sv. Miklavž s pomočnikoma, ki od začetka šolskega leta pozorno opazujeta domovce. Z majhnim darilcem je sv. Miklavž vsakega pohvalil in tudi pokaral. Pred Miklavževim obiskom je bilo v domu kar razburljivo, saj tretje in četrto nadstropje obiščejo celovški park­lji. Skupnost v domu še okrepijo s tem, da pred božičem mladi pečejo božično pecivo skupaj s starši. V kuhinji prijetno zadiši, ko pridne roke zamesijo testo, oblikujejo in krasijo kekse. Mladi v spremstvu vzgojiteljev obiščejo vse pisarne in sodelavce v Mohorjevi hiši, jim podarijo pecivo in tako zaželijo vesele božične praznike.

Svitne in božično bogoslužje so prav tako priljubljene točke v domskem predbožičnem vsakdanu. Skozi vse leto maše oblikujejo tudi mladi. Tako kot na primer gojenka Christina z naslednjim besedilom (beri desno).

Obiščite tudi spletno stran Slomškovega doma www.dom.mohorjeva.at, kjer najdete vse informacije in tudi že prijavnice za naslednje šolsko leto. Vsi gojenci in vzgojitelji Slomškovega doma želijo blagoslovljene božične praznike.

Kaj je pravzaprav božič?

Center Celovca. Nad glava­ mi hitečih ljudi so lučke nad meglenim nebom. Na Sta­ rem trgu diši po kuhanem vinu in božično drevo na božičnem trgu je razsvet­ ljeno. Vse je svetlo in ro­ mantično. Muzikanti igra­ jo božične pesmi in njihov kovček je prazen. Sprašu­ jem se, ali sploh kdo opa­ zi lučke, saj vsi gledajo le v svoje pametne telefone.

Pod velikim božičnim dre­ vesom je deklica, stara je okoli štiri leta, oblečena je v debel anorak, v rokah drži otroški punč. Z velikimi očmi si ogleduje igrače na bližnji stojnici. Razveseli se, zažarijo ji oči, ko ji mama kupi punčko. »Dala jo bom Božičku, da boš na sveti ve­ čer še bolj vesela.« Dekli­ ca se nasmeje iz srca, ko jo mama poljubi in jo stis­ ne k sebi.

Ta deklica še pozna čar bo­ žiča. Za božič ne bi sme­ li hiteti od trgovine do tr­ govine, na vseh koncih zmanjkuje miru. Ne, bo­ žič je, ko lahko upočasni­ mo korak. Za božič si vze­ mimo čas za najdražje, da posedimo okoli adventne­ ga venca, skupaj zapojemo in si pripovedujemo zgod­ be. Moder mislec je rekel: »Čas, ki si ga vzamemo, je čas, ki nam kaj da.« In če vsi mis­lijo, da za božič velja pravilo jemati in dajati, po­ tem naj bi se začeli zaveda­ ti res pomembnih stvari v življen­ju, kot sta ljubezen in naklonjenost. Ne gre le za gmotne stvari. Potem nam bodo za božič žarele oči kot tisti deklici pri božičnem drevesu.

11

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredila: Gabi Fran k

Mohorjeva ljudska šola in varstvo

Z dobrimi deli, obzirnostjo

Tako v Mohorjevi ljudski šoli kakor tudi v popoldanskem varstvu se učiteljice in učitelji ter vzgojiteljice z otroki pripravljajo na božič. Šolski mladini posebej posredujejo krščanske vrednote, v adventu pa otroci razveseljujejo druge z dobrimi deli. Že pred adventom so se na Mohorjevi ljudski šoli zapisali pomoči drugim. Z akcijo, ki jo je organizirala young Caritas, so pomagali Korošcem v stiski. Napolnili so dva nakupovalna vozička, kajti darovali so moko, riž, sladkor, testenine, zobne ščetke, šampone. Z vozičkoma so se po celovških ulicah napotili do velikega trgovskega centra, kjer so z žarečimi očmi predali več kot 60 kilogramov izdelkov, vse z zavedanjem, da so pomagali revnim.

Katoliška otroška mladina je učencem v šoli predstavila Trikraljevsko akcijo. Marie de Lourdes Maza iz Nikaragve je predstavila svojo domovino. Na globusu je pokazala, kje je sploh ta dežela, in pripovedovala, kako ljudje tam živijo, kaj jejo, kakšno je vreme, da veliko plešejo in pojejo. V Nikaragvi živi veliko ljudi v revščini. Z denarjem iz Trikraljevske akcije bo lahko mnogo otrok in mladincev hodilo v šolo, lahko se bodo izučili za kak po-

12

klic in tudi odrasli se bodo na tečajih lahko učili pisati in brati. Veliko otrok iz Mohorjeve ljudske šole sodeluje pri Trikraljevski akciji.

V adventnem času je na šoli že tradicija, da starši in učiteljice in učitelji skupno pletejo adventne vence. Cela avla zadiši po jelkah in smrekah. Letos so se pridružili še stanovalci iz doma ostarelih iz Hiše Martha. Z otroki so rezali vejice, da so jih lahko nato mamice spletle v lepe adventne vence in jih okrasile. Na dnevu odprtih vrat 2. decembra so starši pred šolo na stojnicah prodajali božično pecivo in božične okraske. Z izkupičkom Združenje staršev podpira učence in financira različne šolske ponudbe. Sodelovanje staršev v šoli je res zgled­ no. Začetek adventa so v šolski avli praznovali z adventnimi pesmimi in molitvijo, diakon Herman Kelich pa je blagoslovil adventne vence, ki v razrede prinašajo adventno ozračje.

Na dan svetega Miklavža, 6. decembra, je prišel Miklavž v šolo in pridnim otrokom prinesel polno košaro orehov, fig, jabolk, mandarin in sveže pečenih parkljev.

Parklje so za učence Mohorjeve ljudske šole spekli učenci – mladi peki – iz poklicne šole. Otroci sami so okusili, da so bili parklji bolj okusni kot takšni iz trgovine. Tako na šoli tudi zdravi prehrani namenjajo veliko pomena.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

o in premišljeno do božiča

Cerkveno leto je res sestavni del šolskega vsakdana. Šola tesno sodeluje s slovensko faro in tudi prazniki imajo svoje mesto v učnem načrtu. Tudi svete Lucije so se letos spomnili. Najprej so se seznanili s svet­ nico, ki je živela na Siciliji in pomagala kristjanom, ki so se morali skrivati pred vladarjem. Pri skupni meditaciji so se spomnili dobre sv. Lucije, prepevali so pesmi o luči in sklenili, da bodo še naprej prijazni in radi pomagali z geslom – »Hočemo biti luč za druge!« Zadnje dni pred božičem so se otroci pripravljali na božičnico, zapeli božične pesmi starejšim v domu za ostarele in skupno šli k svitnam.

Tudi v Mohorjevem varstvu so zadnji tedni pred božičem v znamenju tega za otroka velikega praz­ nika. Mohorjevo varstvo nudi v popoldanskih urah podporo in pomoč pri domačih vajah in učenju, kjer v vseh štirih skupinah prevladuje prijetno ozračje. Pospešujejo dvojezičnost, vzgojiteljice pa si tudi prizadevajo za podporo pri vzgojnih vprašanjih. Prosti čas, ki ga otroci preživijo pred učno uro na vrtu, kjer se lahko na svežem zraku sprostijo po napornem šolskem dopoldnevu, je izbran in dobro premišljen. Obiski, izleti, posebni projekti z umetniki, ko lahko mladi neprisiljeno ustvarjajo, zaokrožajo bogato ponudbo Mohorjevega varstva, ki tesno sodeluje s šolo.

Razredi so božično in zimsko okrašeni, otroci so

z vzgojiteljicami izdelovali laterne, mlade je obis­ kal pater Jože Andolšek in jim pripovedoval o svojih potovanjih po Angoli in Etiopiji. Z zanimanjem so mladi prisluhnili njegovim besedam, spoznali so, da ne gre vsem otrokom tako dobro. Tudi v varstvu je otroke obiskal sveti Miklavž. Otroci so ga pozdravili s pesmijo Adventni čas, on pa je bil je zelo vesel, da je bil med samimi pridnimi otroki. Dekleta prvega razreda so mu povedala pesmico in je bil še bolj navdušen. Za vsakega otroka je imel majhno darilo in tega ali onega otroka je tudi pohvalil ali pa svetoval, da naj se malo bolj potrudijo pri domačih nalogah ali da naj malo bolj poslušajo vzgojiteljice, učitelje in starše.

Z vzgojiteljicami so se otroci podali proti Novemu trgu, kjer so jih pričakali v razstavni pekarni. Pod strokovnim vodstvom so mladi peki pekli kekse. Testo so skrbno razvaljali in se naučili, da je potrebno s testom ravnati skrbno in hitro, da ne postane premehko. Z raznimi modelčki so oblikovali kekse, ki jih je voditeljica tečaja skrbno dala v pečico. Keksi so bili slastni, še posebej zato, ker so jih spekli otroci sami.

Obiščite spletno stran www.sola.mohorjeva.at in se informirajte o vseh dejavnostih v Mohorjevi ljudski šoli in v varstvu. Naslednji dan odprtih vrat v šoli bo 26. januarja.

13

božična voščila

naših podpornikov

Sodalitas

Katoliški dom v Tinjah Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at www.sodalitas.at

Blagoslovljene božične praznike

Zahvalujemo se vsem potnikom, partnerjem in prijateljem za zaupanje v minulem letu! Želimo blagoslovljene božične praznike, uspešno novo leto ter srečno pot v letu 2018.

Ljubljana AP*

Kranj AP*

Aerodrom Ljubljana

Celovec AP*

Čepa Ljubelj

Kožentavra Borovlje

Celovec letališče

* Bbf / AP > Busbahnhof / Avtobusna postaja

4x

Hitro in ugodno

dnevno razen ob nedeljah

Celovcem in Ljubljano med

Rezervacije in informacije: www.alpeadrialine.com info@alpeadrialine.com +43 (0) 463/931800

Čas za Nedeljo

Naročnina 42 € | za študente 21€

Naročila: uprava@nedelja.at

14

Besinnliches Weihnachtsfest

Bog je postal človek, da bi ga sprejeli v sočloveku!

Vsem tečajnikom, dobrotnicam in dobrot­ nikom ter prijateljem Doma v Tinjah želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto K ato l i š k i

dom prosvete s s o d e l av k a m i i n s o d e l avc i

www.poso.at

novice_bozic 2017_tisk.qxp_INSERATNOVICE 04.12.17 09:55 Seite 1

ZALOŽBA I KNJIGARNA I TISKARNA I ŠOLA I DIJAŠKI DOM I VARSTVO I MENZA

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. ( Jn 1, 14)

Mohorjeva družba v Celovcu želi

ikona Silve Božine (Mohorjeva knjigarna v Celovcu)

blagoslovljen božič in srečno novo leto 2018!

Zahvaljujemo se vsem prijateljem, partnerjem ter potnikom za zaupanje v minulem letu. Želimo blagoslovljene božične praznike, uspešno novo leto ter srečno pot v letu 2018.

VAŠ PARTNER ZA DOMA IN VES SVET

9141 DOBRLA VAS 04236| 2010.12 INFO@SIENCNIK.AT

CELOVEC - LJUBLJANA - ZAGREB - BEOGRAD 15