Božična priloga nedelje - leto duhovnikov

dec.

09

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

Posrednik med ljudmi in Bogom En dan v življenju duhovnika > strani 4, 5, 6 in 7

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

BOŽIČ 09

šege ob božiču

gorjane v ziljski dolini

mače v rožu

Šipa, šapa,

sre(n)ča, zdravje ...

Piše V i n c e n c G o t t h a r d t

V

Gorjanah v Ziljski dolini »šapajo« tudi odrasli. Tudi Daniel Mešnik iz Gorjan je »šapal« kot otrok, »šapa« pa tudi še kot odrasel. Sedaj se že nekaj let na dan »šapanja« usede za mizo v kuhinji in čaka na »šapovce«. Njegova otroka pa medtem »šapata« z drugimi v Gorjanah in domačinom želita: »Šipa, šapa, sreča, zdravje pa srečno novo leto.« Tako kot se je spremenila jezikovna podoba vasi, se je marsikaj spremenilo tudi pri »šapanaju«. Otroci »šapajo« po slovensko in nemško. Vstanejo zelo zgodaj, saj se nekateri odpravijo na pot že kmalu po sedmi uri. Do enajstih morajo biti s »šapanjem« gotovi.

Mešnik: »Če je prej kdo prišel po 11. uri, so bili ljudje bolj strogi, danes pa temu ni več tako. Včasih so otroci hodili šapat tako zgodaj, da so našli domačine še v hlevu.« Otroci največkrat »šapajo« z jelkino vejico. Smrekova vejica preveč bode. Vejico so največkrat vzeli z božičnega drevesa. V zadnjem času jemljejo vejico s kakega drevesa zunaj, tako ostane božično drevo lepo.

Ko so otroci še čisto majhni, z nji-

mi »šapajo« starši. Največkrat gredo samo do ožjih sorodnikov in do najbližjih sosedov. Potem pa se krog vsako leto širi. Nekateri res gredo od hiše do hiše. Da bi šli »šapat« tudi v druge vasi, se zgodi le redko. Daniel Mešnik prestopi prag domače vasi, ko gre s svojima dvema „puabama“ v Blače k stari mami.

In zakaj učitelj Daniel Mešnik »šapa« tudi še kot odrasel? V Gorjanah je navada, da »šapajo« fantje, ki so sodelovali pri štehvanju.

Ti »šapajo« 27. decembra zvečer. »Šapat gredo po vseh hišah, s seboj pa imajo „svamarja“, to je moški, ki ima okrog sebe zavezano slamo, in pa nekoga, ki igra na harmoniko,«pravi Mešnik. V vsaki hiši »svamar« izgubi nekaj slame. Ta slama pa je deležna posebnega spoštovanja. Najprej jo domačini pustijo tam, kjer je. Ko jo poberejo, jo sežgejo v peči. Daniel Mešnik je bil dvakrat »svamar«, torej tisti, ki je to leto zmagal v štehvanju.

S čim »šapajo«?

Gorjane na Zilji: Največkrat je to jelkina vejica, red­ ko tudi smrekova. Vejico včasih vzamejo z božične­ ga drevesa.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pehtra

baba na Mačah Piše M i c k a O p e t n i k

P

ri popisovanju šeg in navad me je pot pripeljala na Mače.

Malo nad Bistrico v Rožu se razprostira vas, ki diha domačnost in daje čutiti, kako je nekdaj potekalo vaško življenje. Veliki hlevi, lepo izdelani kozolci in mogočni sadovnjaki pričajo o kmečkem življenju.

Gospa Draga Partl, mnogim znana kot vremenarka na slovenskem radiu, mi je rade volje predstavila šege in navade na Mačah.

Kot po drugih krajih, tudi v družini Drage in Tomija Partla kadijo in kropijo na tri večere: na sveti večer, na silvestrovo in na večer pred praznikom Svetih Treh kraljev. Ko se začne mračiti, se vsa družina zbere in poškropi hišo, oddaljeno domačo

Mače v Rožu: Za »šapanje« vzamejo eno šibo iz »prajtlna«. Otroci morajo pri »šapanju« paziti, da se suha in blagoslovljena šiba ne bi zlomila.

štriholče v podjuni

Slovenska pesem za

silvestrovo Piše M i c k a O p e t n i k

kmetijo in še hišo sorodnikov. Med potjo zmolijo rožni venec.

Posebnost med njihovimi šegami in navadami okrog božiča pa je obisk pehtre babe. Že od nekaj je pehtra baba na predvečer Svetih Treh kraljev obiskala vse hiše, kjer so bili doma otroci. Žena, oblečena v črno, s klobukom in zakritim obrazom je potrkala na hišna vrata. Gospodinja ji je v predpasnik nasula suhega sadja, orehov in sladkorčkov. Pehtra baba se je nato prizibala v hišo. Nič ni govorila. V rokah je imela vile – podajalnik, ki so ga na kmetih uporabljali za podajanje snopov v kozolec. Z vilami, na katere je gospodinja nataknila okroglo klobaso, je dregala v otroke. Najbolj korajžni ji je vzel klobaso,« pripoveduje Draga Partl. Po stari navadi se je v pehtro babo preoblekla vedno ista žena in hodila od hiše do hiše. Danes ta običaj na Mačah organizirajo družine same. »Vnuka Anja in Martin sta letos še malo premajhna za obisk pehtre babe. Drugo leto pa bo po dolgih letih spet prišla v hišo,« se veseli Draga Partl. »Običaji ljudem danes malo pomenijo, zato jih ljudje tudi ne predajajo več naprej mlajši generaciji,« pravi Tomi Partl, ki je prepričan, da so običaji močno povezani z našim verovanjem.

K

oledovanje ali »ojdvanje«, kot pravi gospod Janez Kuch­ling iz Štriholč, je prastara tradicija. Tako kot druge šege in navade je tudi koledovanje povezano s prazniki. Na silvestrov večer, ko zazvoni večernica, se pevci iz Želinj odpravijo na koledovanje.

Odkar se Janez Kuchling spominja, je to častna naloga cerkvenih pevcev iz Želinj. Če so nekdaj pevci peli le po posluhu, »eni spod in drugi čez«, jim je po drugi svetovni vojni takratni župnik Tomaž Holmar harmoniziral kolednico. Tako sta cerkveni zbor na Želinjah in koledovanje ostala kraju in ljudem kot bogata Holmarjeva dediščina.

Med drugo svetovno vojno, ko so hoteli izriniti slovenski jezik iz javnosti, so priljubljeno novoletno kolednico »Čakali smo novega leta dan« prevedli in jo prepevali v nemščini. Zvesti in vztrajni pevci pa so tudi v vojnem času prepevali slovensko pesem: »Ni bilo nobenega nasprotovanja, še bolj so nas bili veseli.« Ko je bilo videti, da bo vojne konec, so želinjski pevci na silvestrovo leta 1944 spet hodili od hiše do hiše ter s slovensko pesmijo voščili srečno in zdravo novo leto.

Danes je v cerkvenem zboru na Želinjah zbranih 15 pevcev. Enkrat na mesec prepevajo pri nedeljski sveti maši, a tudi vaje se vrstijo ustrezno praznikom in nedeljam.

Silvestrski večer pa je za

pevce nekaj posebnega in obveznega. Najprej se zberejo pri večerni maši, kjer že zapojejo kolednico, nato pa se odpravijo od hiše do hiše. »Na silvestrovo se odpravimo na pot in v novem letu spet pridemo domov,« se pošali Janez Kuchling, ki prepeva z želinjskimi pevci. Včasih so prepevali po vseh sosednjih vaseh, v zadnjih letih pa so po vaseh zgradili toliko novih hiš, da pevci v eni noči ne morejo obiskati vseh.

Odločili so se, da bodo tako obiskali le hiše v Štriholčah. V vsaki hiši zapojejo kolednico v slovenskem jeziku, voščilo pa izrečejo dvojezično. Čeprav pevci hodijo po vasi dolgo v noč, jih ljudje z veseljem pričakujejo – včasih čakajo nanje celo do dveh ali treh zjutraj. Vaščani so veseli kolednikov in jih povabijo na kozarček žganja, nekateri pa celo na malico. »Koledniki smo vedno zbirali tudi denar: za misijone, za blagajno cerkvenega zbora, ko so bili pri nas župnik Holmar, pa za študente na Plešivcu,« se spominja Janez Kuchling. Odkar je novoletna pesem prevedena v nemščino, jo prepeva po hišah tudi nemški cerkveni zbor. Le z eno razliko – koledujejo eno noč prej.

Zbor na Želinjah ima kar nekaj mladih pevcev. V sedanjem času bi mladi pevci seveda radi silvestrovali. A starodavna navada je močna vez, ki pevce povezuje – in tako se v vasi pod dješkimi hribi na silvestrovo oglasi slovenska kolednica.

Štriholče v Podjuni: Brezove veje, ki jih imajo tudi za izdelovanje metel, z žico zvežejo v šopek (za eno pest), s pentljo pa žico prekrijejo. ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V ŽARIŠČU

Pliberk - torek, 15. decembra - dnevni pro

En dan v življenj N

arahlo naletava sneg. Prvi delavci in šolarji so že na poti v službo in v šolo. K podružnični cerkvi v Spodnjih Libučah iz vseh smeri ljudje hitijo k svitni. Levo stran razsvetljene cerkve napolnijo žene, na desni se zbere nekaj manj moških. Za župnika Ivana Olipa je samoumevno, da vsako adventno jutro mašuje v eni izmed številnih podružnic pliberške fare. Pesmi in molitve izražajo hrepenenje ljudi po Odrešeniku in miru med ljudmi. Župnik Ivan jih pri tem hrepenenju spremlja in podpira. Po maši me povabi na zajtrk. V farovški kuhinji diši po kavi, domačem kruhu in medu, ki čakajo na mizi, kjer poleg brevirja in knjig ležijo dnevni časopisi. Jutranje ure so za župnika ure duhovnega poglabljanja. Ker mu čez dan ostane premalo časa, se je navadil zgodaj vstajati. Iz branja knjig – ravno prebira najnovejšo knjigo kardinala Rodeta – in molitve brevirja črpa duhovno moč za številna srečanja z ljudmi.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Po maši pomisliti na kure Zunaj se začenja počasi svitati. Ura priganja župnika. Hitro stopi še h kurniku ter izpusti na vrt kure in petelina. Pogled na telefon mu pove, da ga ni nihče iskal. »Včasih me kličejo tudi ponoči. To so pijančki, ki so zamudili „go mobil“, pa jih odpeljem domov.« In že je na poti v ljudsko šolo Pliberk. Napovedana je spoved šolarjev. Na poti v šolo mi s hvaležnostjo pripoveduje o dobrih sodelavcih, ki jih ima pliberška fara. Eden takih je bil g. Pikalo.

Vesten, natančen in praktičen mož iz Libuč je bil dobra duša fare, posebej še libuške cerkve, ki se blešči kot dragulj. Po njegovi smrti je njegove odgovorne naloge prevzelo šest oseb.

V šoli sprejmejo župnika in veroučitelja Ivana sprejmejo nasmejani otroci in učitelji. Ivan Olip poučuje v ljudski šoli dva druga razreda, kjer se otroci pripravljajo na prvo sveto obhajilo. To je zanj priložnost, da spozna vse

otroke, njihove družine ter začuti njihovo veselje in žalost. Ko prisluhne ravnateljici šole, se iz ozadja zasliši pesem otrok. Vsako jutro otroci napolnijo stopnišče šole in prepevajo. Ta dan je na vrsti vaja za običaj »Marija išče prenočišče«, ki se začenja prav ta dan. Učiteljica namenoma izbere stare pesmi: »Nove pesmi vsi poznajo.« Ob violini, kitari in flavti zadoni pesem »Kaj se vam zdi« in župnik Ivan s svojim tenorjem zaokroži otroške glasove. Veroučitelj Ivan pozna vse otroke in jih po imenu kliče k spovedi. Varno pelje za roko fanta, kateremu v očeh sedi strah.

Vmes priteče deklica in ga vpraša: »Gospod, boste keks?« Njegova odprtost in delo veroučitelja ga povezujeta z vsemi šolami fare, kar se kaže v dobrem sodelovanju šol s faro. Ker je na šoli kar precej otrok, mu pri spovedovanju prihiti na pomoč gospod Hudl, ki svoj zasluženi pokoj uživa v domu šolskih sester v Pliberk in je dekanu Olipu v veliko

otokol dekana Ivana Olipa

ju duhovnika Piše M i c k a O p e t n i k

vse slike: micka opetnik

dušnopastirsko pomoč. Sredi dopoldneva se župnik Ivan zglasi v župnišču. Pastoralna asistentka Marija Hajnžič-Kežar mu sporoči nujne telefonske klice, pripravi pošto, poroča o obiskih ljudi ter ga poprosi, naj odnese podlage sr. Valentini v dom ostarelih. Čas za bolne in stare In res se najprej odpravi tja. S sr. Regino se pomenita še o popoldanskem obisku šolarjev. In ko je že v hiši, obišče še nekaj bolnic. Prisluhne Urški Zergoi, ki jo muči huda bolezen. Z besedami »O, gospod župnik« je 88-letna sr. Benigna vsa presenečena in vesela župnikovega obiska. Rožni venec v njenih rokah priča o tem, da veliko moli, tudi za župnika, ki ima rojstni dan na isti dan kot ona.

Več far od Pece do Drave Dopoldanska pot odpelje dekana Olipa naprej v Žvabek. Na poti do tja razmišlja o svojih faranih. Vedno znova doživlja, kako so ljudje vklenjeni v svoje odnose in kako

se včasih sprostijo šele ob partnerjevi smrti. In že sva v Žvabeku. Župnika Simona Wu­tteja ni doma. Tudi on spoveduje v šoli.

Pred vrati ga čaka dekanijska pošta. Pot gre naprej v Vogrče. Župnik Ivan soupravlja majhno faro in ima tam številne pomočnike. Družina Kontschitsch­ je ena od stebrov fare. Nasmejana gospodinja Štefka župniku postreže s čajem. Tedaj se v kuhinjo prismejita gospodar Rudi in svak, ki urejata farne račune.

Na vprašanje, kako zmore toliko dela, župnik Ivan odgovarja, da zmore vse, pridige včasih pripravlja tudi ponoči, kako neopravljeno delo pa v molitvi priporoči Svetemu Duhu. »Sveti Duh ne podpira lenobe.« S presenečenjem, da bo v farni cerkvi v Vogrčah v nedeljo krst, ki ga bo opravil nekdanji kaplan Miklau, se poslovi od Vogrijanov, za katere ve, da bodo vse pripravili za lepo praznovanje.

K dekaniji Pliberk spada tudi fara Kazaze, kamor odpelje de-

kanijsko pošto. Odloži pošto in pokliče sobrata Janeza, ki so­ upravlja Kazaze. Skupaj sta obiskovala Slovensko gimnazijo, bila pet let skupaj v bogoslovju – to povezuje. Zato ga mora iskreno vprašati, kako je z njim in njegovim zdravjem. »Pojutrišnjem imaš rojstni dan, želim ti vse najboljše,« se poslovi. Veliko časa je župnik Ivan v avtu, saj je njegova fara razpotegnjena od Pece do Drave. »Ko na prvi petek obiščem bolnike, prevozim 80 km.« Vedno večji promet in veliko število smrtnih žrtev zaposluje župnika, ki ve, da ga v takih trenutkih ljudje najbolj potrebujejo.

Za opoldansko kosilo ima župnik le malo časa. Včasih gre v kako gostilno ali pa je povabljen h kaki družini. Večerjo in zajtrk si pripravlja sam.

Ob pol enih se še enkrat odpravi k spovedovanju, tokrat v glavno šolo. Trikrat na letu daje šolarjem možnost za spoved. Tako otroci ne pozabijo molitev in se

O spovedi: Po zaslugi p. Kotnika, ki je bil 28 let pomočnik v fari, ima spoved močno tradicijo.

Med ljudmi je prilju­ bljena postna spovedna priložnost na Humcu.

O slovenščini: Kot duhovnik stojim na braniku slovenske besede. Zame farani vedo, kdo sem.

Spoštujejo in sprejemajo moj način uporabe obeh jezikov. Moram pa biti dosleden pri uporabi obeh jezikov. Dobro poznavanje ljudi mi je pri tem v pomoč.

O spoštovanju duhovnika: Nekdanjega, vsesplošnega spoštovanje do duhovnika danes ni več. S svojim delom, načinom življenja in spremljanjem ljudi si pridobiš spoštovanje.

O konjičkih: Dobra nogo­ metna teka, pa četudi jo gledam sredi noči.

Nadaljevanje na strani 6 ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

v žarišču

En dan v življenju duhovnika Nadaljevanje s strani 5

2

vprašanji v zarišču:

Mestno okolje in vaško življenje močno oblikujeta pliberško faro. Kakšne so razlike in kako jih usklajuješ? Župnik Ivan Olip: V Pliberku je bila že od nekdaj močna misel­ nost „mi“ in „vi“. „Mi“ se je od­ ražalo v mestnih ljudeh, kjer je bila močno zasidrana nemšči­ na, „vi“ pa so bili podeželski slo­ venski ljudje, na katere so me­ ščani gledali zviška, češ: »Lahko delate, kar hočete.« Že čisto na začetku sem faranom jasno po­ vedal, da hočem biti duhovnik za vse. Miselnost „mi“ in „vi“ pa smo začeli spreminjati takoj, ko smo uvedli skupno, dvojezično prvo sveto obhajilo. Potrebnih je bilo mnogo pogovorov, da se je ta miselnost z leti zmanjšala. Pli­ berška fara najbolj močno živi od podeželja. Ljudje na podru­ žnicah so bolj povezani s Cer­ kvijo in vero kot v mestu, kar se kaže tudi pri obiskovanju večer­ nih maš.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Kdaj je v tebi zrasla želja po duhovniškem poklicu? Župnik Ivan Olip: Odločitev je imela več stopenj. Prvo močno doživetje je bilo leta 1960, ko so štirje slovenski novomašniki (David, Hotimitz, Omelko in Ropitz) obi­ skali domače Kališe. Oni so mi bili svetal zgled – in obšla me je misel: kaj takega bi pa lahko postal tudi ti! Naša domača hiša je imela vedno odprta vrata za du­ hovnika. V mojih otroških letih je teda­ nji kaplan Matko prihajal na našo kme­ tijo po mleko. Preden je odšel, nam je vsakič podelil blagoslov Marije Pomoč­ nice. Ta družinska zbranost in duhov­ nikov blagoslov sta me oblikovala. Tudi zgodnja očetova smrt je bila ena teh sto­ penj – in tako sem se po maturi odločil za bogoslovje in duhovniški poklic. Pre­ pričan sem bil, da lahko talente in daro­ ve, ki mi jih je dal Bog, najbolje uresničim v duhovniškem poklicu. Danes lahko re­ čem, da svojo poklicanost in poklic živim z vsem srcem. Če bi mi kdo rekel, da ne smem biti več duhovnik, bi izgubil vsebi­ no življenja in svojo identiteto.

spomnijo, da ne delajo vsega prav. V takih trenutkih se župnik Ivan počuti kot posrednik med Bogom in ljudmi.

Tudi pisarniška dela čakajo Ob številnih pogovorih, pozdravih, stiskih rok ima župnik popoldne nekaj časa za pisarniška dela in razmisliti je treba, kaj povedati zvečer o svoji duhovniški poklicanosti. In že zaropota v veži – in prve članice Marijine legije začno prihajati. Že 50 let se teden za tednom žene srečujejo v župnišču. Molitev rožnega venca, duhovna poglobitev in dobra dela so njihove naloge. Za župnika Ivana je to ura sprostitve in poglobitve ter spoznavanja potreb ljudi v veliki fari. Zaključek srečanja pa je za župnika in duhovnega vodjo skupine presenečenje: s kozarcem nazdravijo župniku za godovni dan.

Počasi se začenja mračiti Skozi okno pisarne župnik zagleda otroke, ki so v cerkvi prejeli Marijin kip in ga bodo

odnesli v dom ostarelih. Na pešpoti skozi mesto župnik pripoveduje o Evropski razstavi. »Od maja do oktobra sem po farni cerkvi, vrtu religij in evropskem trgu vodil kar 70 skupin. To, kar je uredila cerkev, je ostalo tudi za prihodnost,« je vesel projekta.

Pred domom ostarelih so zbrani otroci z lučkami, v razsvetljeni hiši pa na Marijo čakajo stari, strežnice in sestre.

Običaj iskanja prenočišča prične župnik Ivan Olip s starodavno pesmijo »Kdo trka še«. Ko se odpro vrata, je veselje veliko: otroci pojejo, stari in bolni pa žarijo od veselja nad obiskom. Sredi njih pa župnik: vsako ženo pozna po imenu, duhovnikov obisk jih razveseli, stisk roke pa jim da občutek pozornosti in sprejetosti.

Vsak dan molim za vas Na poti domov prizna, da ljudje pričakujejo od duhovnika lepo in vzpodbudno besedo. »A veliko dobim nazaj. Besede „Gospod, hvala, vsak dan molim za vas“ mi veli-

ko pomenijo. Veliko daš, a veliko tudi prejmeš.« V času do večernega predavanja uredi še pošto. Tudi za molitev brevirja še ostane čas, pa naju s pastoralno asistentko povabi zraven. Kuhinjska miza povezuje in postane kraj molitve. Marija pa mi zaupa, da so ljudje zaskrbljeni za župnika, ki preveč dela.

Pa še predavanje V veži se zaslišijo koraki. Prihajajo ljudje, gospod župnik jih gostoljubno sprejema. Predavanje o duhovniškem poklicu je za mnoge zanimivo. V meni pa raste spoštovanje do duhovnika, ki svoje poslanstvo živi s tako močno vero in ljubeznijo do Boga in človeka.

Ob pol desetih zvečer zadnji obiskovalci zapustijo pliberško župnišče. Velika hiša je postala dom župniku Ivanu, obdaja ga z večernim mirom – in želim mu, da bi ob dobri glasbi našel sprostitev.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

LETO DUHOVNIKOV

Z vami kristjan, za vas Biti s Kristusom

Piše

Klaus Einspieler

Klaus Einspieler je škofijski re­ ferent za Sveto pi­ smo in li­ turgijo.

Razlagalci Svetega pisma in zgodovinarji so v zadnjih desetletjih pokazali, da je podoba vodenja Cerkve, ki smo je navajeni že stoletja, potrebovala nekaj časa, da se je razvila. Vendar je duhovniška služba od vsega začetka tesno povezana s Kristusovim življenjem in delovanjem. Naj navedem nekaj vidikov: 1. S tem, da je v Jezusu Nazarečanu Bog postal človek, krščanstvo po svoji naravi vsebuje zamisel, da se Kristusovo delovanje zanesljivo nadaljuje po ljudeh. Njihova služba mora biti prosojna za srečanje z učlovečeno Božjo Besedo. Da je človek – duhovnik – zakramentalno znamenje za Kristusovo navzočnost v Cerkvi, je torej posledica tega, da je Beseda meso postala. Ta misel lahko postane bodeč trn, če konkretna oseba ni dostojna Kristusova priča. Toda prav to je posledica učlovečenja – Bog se brezpogojno odpravi v naš svet s sončnimi in senčnimi stranmi.

2. Z izbiro kroga dvanajsterih se je to pokazalo že v delovanju zemeljskega Jezusa. Evangelist Marko navaja pomembna vidika apostolske službe: – Jezus je poklical apostole, da bi bili z njim. Služba apostolov je v prvi vrsti življenjska skupnost z Jezusom.

– Poleg tega je naloga apostolov, da oznanjajo in izganjajo demone. To pomeni, da delajo to, kar je delal tudi Jezus. Kjer torej deluje apostol, je navzoč sam Gospod, ki ga je poslal. Apostol ne deluje iz sebe, njegovo delovanje je Kristusovo delovanje: oznanjevanje Božjega kraljestva z besedo in znamenji. Duhovnikovo delo mora biti kakor okno, skozi katero lahko sije Kristusova luč. Merilo za duhovnikov uspeh ali neuspeh je torej usklajenost s Kristusovim življenjem.

Trojna Kristusova služba – duhovnika, kralja in preroka Ne nazadnje na spodbudo drugega vatikanskega koncila danes vidimo službo duhovnika spet bolj v luči trojnega Kristusovega poslanstva: kralja, preroka in duhovnika. Sleherni kristjan je kot ud Cerkve povezan s Kristusom, ki je kralj, prerok in duhovnik (skupno duhovništvo krščenih). Na tem mestu je torej treba vprašati, kakšen pomen ima v tej luči posebno duhovništvo.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Duhovnik je tisti, ki je tudi kot oseba glede na svojo službo zakramentalno znamenje Kristusovega poslanstva. Kakor skupnost krščenih, hodi tudi on po Kristusovih stopnjah kralja, preroka in duhovnika; in sicer s tem, da služi skupnemu duhovništvu Cerkve. Poklican je, da po njem Kristus vodi in gradi svojo Cerkev (KKC 1547).

Zato mora duhovnikova služba vsebovati vse vidike Kristusovega poslanstva – učitelja (preroka), duhovnika in pastirja (kralja), ki so med seboj tesno povezani. Zanimivo je, da je drugi vatikanski cerkveni zbor poudaril predvsem službo oznanjevanja in jo postavil na prvo mesto (PO 4).

Vsak duhovnik bo verjetno imel svoje težišče na enem izmed teh področij, vendar ne sme prezreti celote. Navedel bom tri skrajne primere. Verjetno boste imeli takoj občutek, da je vsak izmed teh likov duhovništva nepopoln: – ekonom, ki je samo upravnik po vzoru sodobnega menedžerja, – profesor teologije, ki je samo znanstvenik, – duhovni oskrbnik romarskega svetišča, ki je „zgolj“ v spovednici in mašuje.

Vsem tem podobam duhovništva, če bi živeli samo v tem, kar sem orisal, manjkajo bistveni vidiki duhovniškega poslanstva: – ekonomu bogoslužno življenje in oznanjevanje, – profesorju teologije povezava z vsakdanjimi konkretnimi skrbmi ljudi in bogoslužno življenje občestva, – oskrbniku romarskega kraja konkretna skrb za občestvo in oznanjevanje zunaj cerkvenega prostora.

Najmanj težav bi verjetno imeli s tretjim likom, z oskrbnikom romarskega središča, ker liturgija vsebuje vidik diakonije ter oznanjevanja. Vendar moramo tudi v tem primeru ugotoviti: udeležba pri Kristusovem poslanstvu ni omejena le na bogoslužni prostor.

Zato vidim v pomanjkanju duhovnikov velik problem. S tem, da duhovniki oskrbujejo več župnij, jih večinoma doživljamo pri bogoslužju. Sprašujem se, kako so še zasidrani v poslanstvu oznanjevanja in služenja bližnjemu. Koliko duhovnikov se na primer s svojimi verniki še redno poglablja v Sveto pismo?

Kdo ima še čas, da redno obiskuje bolnike? To ohraniti je prav gotovo velik izziv našega časa.

s duhovnik Oznanjevalec evangelija Cerkev je v svojem bistvu misijonska. Pri svojem zadnjem srečanju je Vstali poslal apostole po vsem svetu, da oznanjajo evangelij, učijo ljudstva in potem krstijo (Mt 28,19-20). Osnova, da lahko obhajamo liturgijo, je torej, da ljudi seznanimo z Božjo besedo in jim odpremo dostop do vere. Tako je storil tudi apostol Pavel. Prišel je v neko mesto in iskal priložnost, da bi ljudem lahko oznanil evangelij. Tisti, ki so se mu pridružili, so potem postali jedro cerkvene skupnosti, ki se je zbirala k lomljenju kruha, evharistiji. Prav v tem vidim velik izziv za naš čas. Ponekod opažam težnjo, da se tudi mlajši duhovniki vedno bolj zatekajo za varne cerkvene zidove. Nekateri so se notranje že sprijaznili z dejstvom, da bomo postali manjši. Tolažijo se s tem, da bo na drugi strani kvaliteta krščanskega življenja boljša. Bodimo trezni in odkriti. Že od mladosti v svoji domači župniji opazujem, da je pri nedeljskem bogoslužju vedno več prostih sedežev. V zadnjih treh desetletjih se je polagoma izpraznil vsak drugi sedež. Če povem po pravici, nimam vtisa, da je cerkveno življenje zaradi tega postalo bolj pestro. Tisti, ki so (še) ostali, so prav tako ogroženi, da nekega dne ne bodo več prišli. Pri bogoslužjih ni čutiti večje vernosti in dejavne udeležbe. Mladi rod skoraj popolnoma manjka.

Po mojem mnenju so znamenja časa zelo jasna. Treba se je odpraviti v svet. To geografsko ne bo problem – treba je samo stopiti pred cerkvena vrata. Težave pa so v tem, da moramo biti bolj iznajdljivi, da nagovorimo sodobnega človeka. Prevesti mu moramo krščanstvo v njegovo mišljenje in kulturo. Razviti moramo nove načine, kako lahko danes živimo kot kristjani. Duhovnik je bil vedno tudi misijonar.

Ker je bila Evropa dolgo časa krščanska, je bil ta vidik v ozadju. Danes ga je treba spet odkriti in gojiti.

V službi Dobrega pastirja Kot pastir je duhovnik služabnik edinosti Cerkve.

To pomeni, da njegova osebna duhovnost ne more biti merilo duhovnega življenja neke župnije. S podobo pastirja oz. kralja povezujemo oblast. Resnična oblast ni tista, ki hoče z vso silo zavladati nad drugimi. Lik pastirja je trajno povezan s Kristusom, ki je dal svoje življenje za ovce. To pomeni, da je pot duhovnika pastirja v prvi vrsti Kristusova in ne njegova osebna pot. Verniki imajo pravico, da v glasu

duhovnika spoznajo glas edinega pravega dobrega pastirja. Vse drugo je zloraba pastirske službe za svoje namene.

Kot škofijski referent za liturgijo boleče občutim, da temu včasih ni tako. Da navedem primer, ki se je v tej obliki že večkrat zgodil: župnik se v svoji župniji trudi, da obhaja bogoslužje v skladu z navodili v liturgičnih knjigah, lepo in dostojno. Potem pride naslednik, ki, kakor pravimo, očitno nima „občutka“ za liturgijo. Kultura obhajanja polagoma propada, ker novi župnik uvaja svoj način praznovanja liturgije, namesto da bi spoštoval in cenil, kar je zgradil predhodnik.

Duhovniška oblast je torej dvorezen meč. Duhovnik pastir mora biti pozoren in odprt za darove Svetega Duha, ki jih lahko odkriva v svoji skupnosti, tudi če morda niso po njegovem okusu. Ni treba, da zna vse sam, temveč da te darove goji, da koristijo vsemu občestvu.

Vez med duhovnikovim poslanstvom in poslanstvom Cerkve Videli smo, da si duhovništva ne moremo predstavljati brez Cerkve in nasprotno tudi Cerkve ne brez duhovništva. Skupno duhovništvo vernikov in posebno duhovništvo cerkvene službe sta tesno povezana. To je že sveti Avguštin izrazil s stavkom »Z vami sem kristjan, za vas sem duhovnik.« Teolog Ratzinger to pojasnjuje tako: vsak kristjan je kristjan in ne more biti nič višjega. Za se je vsak izmed nas kristjan, to je njegovo dostojanstvo. Cerkveno službo lahko razumemo samo pod vidikom »pro vobis« – za vas. Služba je torej odnos, stoji pod geslom »za vas«. Duhovnik deluje in persona Christi, hkrati pa tudi in persona ecclesiae.

Mednarodna spletna stran V Vatikanu so posebej za leto duhovnikov uredili uradno spletno stran kongregacije za kler v petih je­ zikih (med nji­ mi tudi v nem­ ščini), kjer najdete veliko informacij, do­ kumentov, vi­ deo posnetkov ter dnevno mi­ sel ob letu du­ hovnikov. www.annussacerdotalis.org

Škofijska spletna stran Na spletni strani najdete aktual­ ni izvod časopi­ sa Informatio­ nen z raznimi prispevki ob letu duhovni­ kov. Med av­ torji je npr. dekan Peter Sticker. www.kath-kirche-kaernten.at

Tako lahko v osebi duhovnika spoznamo komunikacijo med Bogom in človekom, ki je bistvo bogoslužja.

Kot prvi molivec občestva pooseblja predanost krščenih Bogu. V njem, ki deluje in persona Christi, ki posvečuje, daje odvezo ipd., pa spoznamo Božje delovanje, posvečevanje sveta.

Oboje mora biti zasidrano v duhovnikovi službi: beseda in verni odgovor, posvečevanje in predanost Bogu, vodstvo in pokorščina, torej to, kar prihaja od zgoraj, in to, kar prihaja od spodaj. Vse to je končno zajeto tudi v osebi Kristusa, ki je Bog in človek.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

pogovor

V k n j i ž n e m d a r u S l o v e n s k e p r o sv e t n e z v e z e z a l e t o 2010 j e i z š l a t u d i d v o j e z i č n a m o n o g r a f i j a » R a d i š e /R a d s b e r g «, ki je prvo strnjeno monografsko delo o t e m z a n i m ive m s l ove n s ke m j e z i kovn e m ot o k u v n e p o s re d n i b l i ž i n i C e l ovc a . N j e n a v t o r To m a ž O g r i s j e v b e s e di in fotografiji večplastno opisal in o r i sa l z g o d ov i n o t e ga k r a j a , s koz i n j o pa razprostrl tudi pisane odtenke sed a n j o s t i . Po č e m s o R a d i š e i n R a d i š a n i p r e p o z n a v n i š e d a n e s ? Ve č v p o g o v o r u s Tomažem Ogrisom.

Oj, te naše sončne Radiše ..

Na predstavitvi knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze za leto 2010 ste povedali, da je vaša dvojezična monografija »Radiše/Radsberg« pravzaprav prvo strnjeno in strokovno poglobljeno delo o zgodovini in sedanjosti tega kraja. Pravite, da so Radiše kraj, katerega preteklost se le težko prikazuje v blestečem siju privlačnih sakralnih ali posvetnih kulturnih spomenikov, zgodovine plemstva in rodbin z zvenečimi imeni, zato me zanima, kaj je za vas na Radišah tako prepoznavnega in značilnega, nagovarjajočega, da ste se lotili tako temeljitega dela?

Tomaž Ogris: Radiše so čudovit kraj.

Rojen sem v Kozju, eni od radiških vasic. Večji del svojega časa sem živel na Radišah. Do neke mere sem poskušal sooblikovati družbeno in predvsem kulturno podobo kraja, ki ga razmeroma dobro poznam. Če pa se želiš poglobiti v zgodovino vasi, je težko kaj najti. Podatke in informacije dobiš v pogovorih z vaščani, zlasti z osebnostmi, ki so bile tako ali drugače dejavne na družbenem in kulturnem področju. Nastali so zapisi, zvočni in slikovni posnetki. Slovensko prosvetno društvo na Radišah izdaja glasilo »Naša vas«, ki ga urejam.

V vaškem časopisu objavljamo zapise budnih kronistov ter pričevanja in spomine Radišank in Radišanov. Vsebinski odtenki se včasih razlikujejo, vendar se ljudje zanesejo, da se vse skrbno obdela in neizkrivljeno obja-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vi. Vedno bolj pogosto sami dajo kako informacijo, posodijo izvirne dokumente in slike, ki jih presnamem in shranim v elektronski obliki. Obsežno zasebno zbirko dopolnjujem z iskanjem po arhivih. Slika je zmeraj bolj zaokrožena in pestra, dodelana pa nikakor ni. Nastala je poljudna vaška kronika, ne znanstvena razprava.

Za temeljito obdelavo vsega gradiva bi bile potrebne tri knjige. Pričujoče delo je povabilo mlajšim ljudem, da se na osnovi podatkov in gradiva še poglobijo v zanimivosti, ki jih nudijo Radiše.

Za vami je dolgoletno zbiranje tako zgodovinskega kot tudi slikovnega materiala o Radišah in Radišanih. Čeprav ste zelo dober poznavalec preteklosti in sedanjosti tega kraja, me zanima, ali ste pri svojem delu našli tudi kak zgodovinski podatek ali dokumentarno fotografijo, ki sta vas presenetila? S čim?

Ogris: Vsak pogovor, pregledovanje zgodovinskih virov in soočenja po objavi zbranih podatkov prinašajo nova spoznanja, pogosto tudi presenečenja. Radišani so plemeniti ljudje, ki pomagajo drug drugemu in se znajo povezati, kadar gre za skupno stvar. Na drugi strani je dosti protislovja. Zlasti v težavnih zgodovinskih obdobjih so se dogodile tudi grdobije ali celo podlosti. Skrb za preživetje ali iskanje osebnih koristi zavaja-

ta k prilagajanju. Človek očitno tudi pri nas praviloma ni rojen za junaka.

Osupel sem bil, koliko sumničenj in sovraštva je moral prenašati župnik Ludvik Jank v prvih letih delovanja v radiški fari. Ob delu so se pojavljala številna „odkritja“, ki bodo zanimiva za bralca in bralko. Monografija je podoba kraja, kakršna se vidi v letu 2009.

Bi lahko na podlagi raziskav drugih strokovnjakov in na temelju svojega dela izluščili nekaj najbolj značilnih lastnosti Radišanov nekoč in danes?

So prebivalci Radiš še vedno slovensko govoreči čudaki, »die Windischen da oben«? Kako je s sožitjem obeh narodnih skupnosti na Radišah – se med seboj bogatite, sodelujete, ali pa se nesoglasja še vedno hranijo iz debele malhe predsodkov, ker se (še) ne poznate dovolj?

Ogris: Celovčani imajo svoj pogled na ljudi zgoraj na hribu, obratno se z Radiš lahko dobesedno zviška oziramo na mesto. »Poznamo se po knofih.« Človek je enkraten in včasih nedoumljiv. Za skupnost ne bi mogel zanesljivo reči: Taki smo, to je naša značilnost. Razlike težko odkriješ, kadar se srečujejo vaščani v vsakdanjem življenju, niti v pogovornem jeziku jih ni. Pogovarjamo se „po domače“, v slovenskem narečju. Zlasti mlajši rod rad preklaplja na nemščino, ki dobiva vse več prostora, zlasti v javni rabi.

..

Pripravila: Jerneja Jezernik

Enotnost in sloga zbledita v hipu, ko se prične osebno opredeljevanje ter sla po vplivu in imetju. Tako kot drugod smo pisana družba. Predsodkov in sumničenj je dovolj, preveč. Z veliko mujo jih skušamo odpravljati.

Kljub mnogim priseljencem se je do neke mere ohranil primerek slovenske vasi ali vsaj dvojezičnega kraja.

V vaši monografiji poleg geografije Radiš, radiških vasi, razvoja kraja, zgodovine, radiških kulturnih ustanov in društev predstavljate tudi cerkveno zgodovino, in sicer župnijo Radiše in radiško cerkev. Kako in v kakšni meri je Cerkev vplivala na razvoj kraja?

Ogris: Radiše so pokrajinsko izredno lepe in imajo vrsto zemljepisnih in naravnih znamenitosti. Kulturni in družbeni razvoj je stoletja dolgo usmerjala Cerkev. Starejši viri se nanašajo le na zgodovino radiške cerkve. Župniki so bili dušni pastirji, urejali so sožitje v občestvu ter se zavzemali za ljudsko izobraževanje.

Ljudje so bili verni, v spoštovanju do župnika ali iz strahu pred njim so pridno obiskovali bogoslužje in mu tudi sicer sledili. Sejmišče med cerkvijo in farovžem je bilo ob nedeljah kraj srečanj in razprav, nekakšna „agora“. Na pragu dvajsetega stoletja pa je začel vpliv Cerkve rahlo pojemati.

Kako se Radišani učijo povezovanja in sodelovanja med levico in desnico, ne

da bi pri tem izgubili svojo prepoznavnost?

Ogris: Kljub različnim taborom ne bi govoril o ideologijah, denimo o kaki svetovnonazorski levici ali desnici.

Od druge polovice 19. stoletja naprej je sicer opaziti politično razlikovanje med izrazito narodno, katoliško usmerjeno strujo pod župnikovim vplivom na eni strani ter nekakim svobodnjaškim ali liberalnim taborom na drugi, ki mu je načeloval učitelj. Jakost napetostnega polja med obema poloma se je spreminjala. S posegi nemških liberalcev iz Celovca se je pričelo še jezikovno in narodnostno ograjevanje. Razlikovanje je doseglo tragični višek med 2. svetovno vojno. A celo v najtežjih časih najdemo primere, ko je človek ostal človek, ne glede na to, kam se je obračal.

So se na Radišah ohranili kakšni posebni božični običaji? In kakšna je razlika med praznovanjem božiča na Radišah nekoč in danes?

Ogris: Vaško življenje skozi (cerkveno) leto in ob posebnih življenjskih dogodkih so popestrile številne šege in navade. Družbena preobrazba in spremenjen način življenja sta okrnila njihovo trdoživost in izvirnost, s čimer ljudje niso bili ravno srečni.

Slovensko prosvetno društvo ter farna skupnost si prizadevata ohraniti

stare običaje. Okrog božiča so skupna skrb svitne, miklavževanje, petje adventnih pesmi, oblikovanje polnočnice in podobno, kajti društveni zbor je od nekdaj tudi cerkveni zbor. »Marijino potovanje«, novoletno petje po domovih in trikraljevsko koledovanje si fara in društvo delita. Ljudska kultura je na Radišah dokaj živa.

Kaj vse so bili vaši viri pri zbiranju bogatega slikovnega gradiva? Kdo je vzel v roke vajeti pri oblikovanju, saj je knjiga izjemno privlačna na pogled?

In čemu je monografija dosledno dvojezična?

Ogris: Z leti sem si nabral mnogo posnetkov. Župnik Jože Marketz pa me je spodbudil, da pripravim razstavo starih fotografij iz zapuščine dolgoletnega radiškega župnika Ludvika Janka. Odtlej me ljudje kar sami ogovarjajo, da imajo doma še to in ono, kar bi bilo vredno pokazati. Izposodim si fotografijo, jo presnamem in takoj vrnem: ne bi bilo prav odvzeti ljudem dragih spominov. – Pisanje v dveh jezikih je zame še vedno zanimiv postopek. Vsekakor želim doseči tudi nemškega bralca. Mislim, da slovenščine ni treba skrivati s tem, da se pripravita ločeni deli. Ljudje vidijo v dvojezični izdaji posebno možnost za pridobivanje in poglabljanje jezikovnega znanja. Za oblikovalca – spet moj sin Tomaž ml. – je to določen izziv.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Uvodnik

2009: izdali smo 37 slovenskih in 22 nemških knjig

Založništvo v znamenju gos B

rez dvoma je bilo poslovno leto 2009 v znamenju svetovne gospodarske krize, ki jo boleče občuti tudi Mohorjeva založba. Tako smo v letu 2009 prodali precej manj knjig predvsem iz splošnega programa.

Prepričani smo, da razlog zato ni izbira knjig v splošnem programu ali pa mogoče pomanjkljiva prodajna aktivnost, temveč predvsem objektivno težaven knjižni trg, predvsem v Sloveniji. Ne čudi, da je upadla predvsem prodaja slovenskih knjig, ki obsega dve tretjini izdaj v sploš­nem programu. Leta 2009 smo v splošnem programu izdali 37 slovenskih in 22 nemških knjig, pa še dva ponatisa. V avstrijski šolski akciji 2009/10 je zajetih 77 slovenskih učbenikov in 2 nemška učbenika, v Sloveniji pa imamo trenutno v prodaji 7 potrjenih učbenikov. Pri razpisu za ponatis nemških veroučnih knjig smo dodatno dobili 10 učbenikov v tisk. Za založbo in tiskarno je to bil vsekakor velik izziv, tako glede prodaje in skladiščenja kakor tudi dobave. Delo smo uspeli opraviti v zadovoljstvo vseh katoliških založb v združenju IKF-a (avstrijski medškofijski katehetski sklad) ter knjigotržcev.

Precej truda smo letos vložili tudi v pogajanja za učbenike za BIH ter v urejanje štirih učbenikov za gospodarsko poslovanje. S finančno podporo, ki jo prav v ta namen izplačuje Agencija avstrijske vlade za razvojno sodelovanje, bomo pripravili štiri učbenike za gospodarsko poslovanje in to v treh jezikih: bosanščini, hrvaščini in srbščini – zad­nja verzija bo izšla v cirilici. Pri tem delu nam je pomagal dr. Zdravko Inzko, ki se mu še posebej zahvaljujemo. Poleg tega pripravljamo trijezični poslovni slovar za Bosno in Hercegovino. Projekt bomo zaključili v treh letih. Tudi v Sloveniji pripravljamo za naslednje šolsko leto štiri nove učbenike in sicer za program Ekonomski tehnik – ter dva učbenika za osnovne šole za predmet likovna vzgoja.

Franc Kelih 12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

L

etos smo poglobili sodelovanje s Celjsko in Goriško Mohorjevo družbo, predstavniki treh Mohorjevih smo se srečali na delovnih sestankih. Sad teh prizadevanj so prve skupne večernice, ki jih je tokrat napisal Martin Kuchling, koroški slovenski pisatelj.

Skoraj vsako leto je med zgodovinskimi knjigami, ki jih izdajamo, tudi nekaj zelo zanimivih. Tako smo že drugič ponatisnili knjigo na Dunaju živečega Slovenca Silvina Eiletza Titova skrivnostna leta v Moskvi. Med zanimivosti z zgodovinskega področja lahko štejemo knjigo Klem­ na Jelinčiča Boete z naslovom Kratka zgodovina Judov, ki so jo slovenski bralci dobro sprejeli.

Vsako leto poskrbimo tudi za knjižne izdaje, ki so namenjene otrokom. Vedno znova je treba poudariti, da je za otroke na Koroškem, ki se učijo slovenščine – in teh je iz leta v leto več –, prav slovenska literatura pomembna.

Dve otroški knjigi je za založbo napisal koroški pisatelj Niko Kupper, izdali pa smo tudi nekaj priznanih nemško pišočih avstrijskih avtorjev otroške in mladinske literature – med njimi tudi letos ni manjkala skoraj že kar hišna avtorica Christine Nöstlinger.

K

oroška posebnost, ki je vredna, da jo ponesemo prek njenih meja, je gotovo Koroška pohača. Knjigo je napisala Nataša Partl. Za vse ljubitelje slovenskega jezika je France Vrbinc izdal že drugi jezikovni brevir z naslovom 366 X slovensko. Knjiga je bila na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu v kategoriji B izbrana za najlepšo slovensko knjigo 2009. Tudi s področja literature so izšle zanimive knjige. V slovenščino smo prevedli novelo Josepha Rotha Legenda o svetem pivcu ter roman avstrijskega sodobnega pisatelja Ericha Hackla Slovo od Sidonije. Tako rekoč največji zalogaj pa so prevodi pe-

vodja Mohorjeve založbe

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Odlikovanje za Mohorjevo in ilab crossmedia na knjižnem sejmu

podarske krize tih romanov Borisa Pahorja v nemščino (Zatemnitev, Vila ob jezeru, V labirintu, Nomadi brez oaze in Parnik trobi nji) ter prevod slovenskega (proti)vojnega romana Prežihovega Voranca – ki je po drugi svetovni vojni povedal o Mohorjevi, da je naučila Slovence brati – z naslovom Doberdob. V sklop prevodov v nemščino sodi tudi knjiga Marjana Tomšiča Šavrinke. Celovška Mohorjeva s tem delom skrbi za to, da je bogata slovenska literatura dostopna tudi nemško govorečemu občinstvu.

Z

elo rad bi se na tem mestu še zahvalil vsem avtorjem za njihovo pripravljenost, za dobro sodelovanje in za skupno izvedbo številnih zanimivih knjižnih projektov. Mohorjeva založba je vedno imela in bo tudi v prihodnje imela vedno odprta vrata za vse slovensko pišoče avtorje tako na Koroškem kot tudi v Sloveniji in tujini. To se izraža tudi v knjigah našega programa.

Iskreno zahvalo izrekam tudi vsem župnikom in poverjenikom po naših slovenskih – zdaj že večinoma dvojezičnih farah. Brez njihove pomoči bi tudi danes marsikatera družina ostala brez mohorjank. Zahvaljujem se tudi vsem našim sodelavkam in sodelavcem, ki so na kakršenkoli način povezani tako s produkcijo kot tudi s prodajo naših knjig, za vestno opravljeno delo. Tiskana beseda je imela in še vedno ima visoko veljavo in vrednoto.

Vam vsem, dragi/e Mohorjani/ke, pa želim vesele in duhovno bogate božične praznike in srečno novo leto!

Letošnji jubilejni 25. slovenski knjižni sejem je obisko­ valcem nudil bogat program. Našteli so več kot 45.000 obiskovalcev, Mohorjeva se je s svojo stojnico pred­ stavljala, gostje pa so se lahko pozanimali o knjigah in branju v Debatnih kavarnah, Forumu za obiskoval­ ce in Založniški akademiji, za učence so v Cankarje­ vem so organizirali Šolski knjigosled in kulturnovzgojni program. Uveljavil se je tudi Odprti oder v Veliki spre­ jemni dvorani, ki je v okviru Društva slovenskih pisate­ ljev gostil ugledne slovenske ustvarjalce pisane besede.

Na sejmu so letos Schwentnerjevo nagrado za življenj­ sko delo podelili Milošu Mikelnu, nagrado za najboljši literarni prvenec Vesni Lemaić za zbirko kratkih zgodb Popularne zgodbe, nagrado za najlepšo slovensko knji­ go, nagrado za najboljši literarni prvenec, nagrado krila­ ti lev in nagrado najboljšo mlado prevajalko Tatjani Ja­ mnik.

Nagrada V kategoriji znanstvene knjige, učbeniki, stvarna literatura je ekipa oblikovalcev Ilab Crossmedia z nagrajeno založbo Mohorjevo založbo Celovec preje­ la nagrado za najlepšo knjigo leta, in sicer za delo Fran­ ce Vrbinc – 366 x slovensko: z jezikovnimi kotički sko­ zi vse leto. Žirijo je Vrbinčeva knjižica pritegnila zaradi svoje funkcionalnosti, ki je med ostalimi prispelimi knji­ gami ni uspela razbrati. Knjiga je v materialih sicer ne­ ambiciozna, pa vendar je vsebinsko-funkcionalna os izredno dobro obdelana: format in obdelava tipograf­ skega stavka sta prilagojena žanru in ga dobro podpira­ ta. Čeprav bi se določene tipografske detajle dalo rešiti z večjo mero profesionalnega znanja, je knjižica dokaz, da je vsebino včasih treba postaviti pred estetiko in mi­ sliti predvsem na navigacijo bralca, se je glasila odloči­ tev žirije.

Naslednje leto bo Ljubljana svetovna prestolnica knji­ ge, zato bo knjižni sejem gotovo še zanimivejši in obšir­ nejši.

Najlepša slovenska knjiga leta 2009 France Vrbinc: 366 X slovensko

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

bnaših opodpornikov žična voščila

Vesel božiè in sreèno novo leto Frohe Weihnachten und ein glückliches Neues Jahr

2010

Marko Lipuš »Paar 1«

POSOJILNICA ZVEZA BANK

�lagoslovljene praznike

ter vse dobro za leto 2010!

Moore Stephens Probitas Alpen Adria Audit d.o.o.

Ulica Vita Kraigherja 5 | 2000 Maribor

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej Strokovnjaki za davčna vprašanja.

Deutenhofenstr. 12 | 9020 Klagenfurt E-Mail: jaklitsch.picej@aon.at | Tel.: +43(0)463|56196

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

member of

www.mohorjeva.at

Mohorjeva Celovec zeli ˇ ˇˇ vsem vesel bozic ter zdravo in zadovoljno novo leto 2010!

knjigarna  zalozba ˇ  tiskarna  ljudska ˇsola  slomskov ˇ dom  zavetisce ˇˇ

•

& PARTNER

ODVETNIKI

•

www.grilc.at

AT T O R N EY S AT L AW





  



Želimo vsem bralcem in bralkam vesele božicne praznike.   



  





ˆ

GRILC R EC H T S A N W Ä LT E









 

 

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Nagrade v vrednosti 350 evrov.

Nočitev v ekskluzivnem hotelu, Sveto pismo z zgoščenko, koledar, slovarji, zgoščenka ...

Božična nagradna križanka K

o boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo. Rešeno križanko poš­ljite najpozneje do torka, 12. januarja 2010, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami

bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

sestavil:

simon bizjak

1. Vpis v dobro za prenočitev za dve osebi v hotelu ARTLODGE na Verdizu (hotel vodita Katrin Liesenfeld-Jordan in Dirk Liesenfeld 2. Sveto pismo (slovenski standardni prevod) z zgoščenko 3. Jezikovni kotički Franceta Vrbinca v dveh knjigah 4. Ročni koledar (vezan v usnje) za leto 2010 z dragocenim svinčnikom 5. Dragoceno nalivno pero in kuli znamke Cerruti 6. Nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar (Janez Gradišnik) 7 in 8. Maček Muri – prva slovenska interaktivna slikanica in 9. Zgoščenka opere Gorenjski slavček (Anton Foerster). Zbor in Orkester opere SNG Ljubljana.

Vas ali mesto, naselje

Položaj česa

MimoBodljaj, gredna zbodljaj pripomba

Tezejeva Požeta rešiteljica njiva, iz labirinta strnišče

Ilja Erenburg

Skupina živali, trop

Skrbnost, Robert natanč­nost, Altman temeljitost

Izdelovalec klobas Novinarska poročevalka Luka na jz. Maroka (potres l.

1960) ?, ti, on

1. nagrada Prenočitev za dve osebi v ekluzivnem hotelu

Nasprotje poraženke

Sinova žena

Edvard Rusjan Noetova barka

Rekas v sv.

Sibiriji Skladatelj Berg

Banja za kopanje Polovica celinke

Uporab­ ljanje Ivan Hribar

Igor Pretnar

Spalni vagon

Pokrajina Koralni Neisotok krenost, med narejenost Evfratom in Tigrisom

Prebivalec Trnek Gorice

Običaj

Važenje Slabšanje kakovosti živil

Nikolaj Omersa Vilko Ukmar

Izvajalec rap glasbe

Nekdanji uganski diktator Amin

Ostro kamenje, kršje

Reka Aare (krajše) 16. in 25. črka Književnost

geslo Portugalsko otočje

Igralka Gardner Anže Kopitar

Slovenska gora v Karavankah (Narcise) Aljaž Pegan

„Delo“ v čakalnici Osebni praznik

Spodnja okončina

Žaba (slabšalno)

Slovenski pesnik (1878-1949, »Duma«) Plod

Tina Maze

Rjava prevleka na železu Peti mesec

Eskimsko bivališče Reinhold Messner

Majhen zbor Negovan gozd

Držaj Neumnež, lolek

Levi pritok Oba Kandidat za službo

Prebrisanec, premetenec

Dvomljivec

Skupina ptic Humoristka Putrih

Pevec Jürgens

Kantavtor Smolar Zoran Lubej

Edvard Kocbek Ovinek, zavoj

Debelejši drog

Čudež

S, Š, T, ?, ?

Spremljev. ognja Jure Košir

Oranžada

Paznica v zaporu

Zlato

Gostljat dodatek jedem

Alojz Rebula

Jastreb (štajersko)

Del boksarskega dvoboja

Italijanski dirigent Toscanini

Tvorec um. ali znan­ stvenega dela

Spačena, nenaravna prikazen

Nizek žen.

Način konjskega glas Nem.-fr. teka dadaist

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Glavni urednik: Hanzi Tomažič Tel. (0463) 54 5 87 35 00, tomazic@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Harri Olli