Družinska priloga - locitev

feb

09

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Ločitev – in potem?

Franc Opetnik

uvodnik

Micka Opetnik urednica

p r e d s ta v l j a m o

opetnik@nedelja.at

Povzdignimo glas

Ž

e v prvih razmišljanjih in pripravah za pričujočo številko sem se zavedala, da je ločitev (razveza zakona) tema, ki ne le buri duhove med prizadetimi, prijatelji in sorodniki, temveč je predvsem boleča in povzroča nepopisno trpljenje. Kako globoke so rane in kako je za nekatere to trpljenje trajno, sem doživljala ob pogovorih z možmi in ženami, ki so ločeni. Prosila sem jih, da bi za družinsko prilogo opisali svoja doživetja in bolečino ob razpadu zakona. Kot urednici verskega lista so mi nadvse odkritosrčno, a z neizmerno žalostjo pripovedovali o svoji nesprejetosti v Cerkvi. Človek, ki si ničesar ne želi bolj kot biti sprejet v skupnosti verujočih, boleče doživlja zavračanja s strani Cerkve. Globoko verujoči ločeni so iskali pomoč pri raznih duhovnikih – njihove želje, da bi dobili odvezo, pa se nikjer niso izpolnile. »Vsak dobi odvezo, samo jaz za mojo ločitev ne,« je žalostna ugotovitev žene, ki se je razjokala ob nerazumevanju Cerkve za njeno iskreno željo. Podobno ločeni moški, ki je v zrelih letih na novo odkril osebno vero in »še nikdar v življenju ni tako hrepenel po prejemu svetega obhajila kot danes«.

Toda njegova odločitev za ponovno srečno življenje v dvoje ga ločuje od zakramenta skupnosti. Zaradi ponižanj in zavračanj, tudi s strani Cerkve, nekateri niso bili pripravljeni zapisati svojih misli za Nedeljo. Zato se mi zdi prav, da vsaj sama o njih pišem in jim dam glas v javnosti. Obenem pa se zavedam, da smo pozvani vsi laiki, da ne gledamo stran, temveč povzdignemo glas v Cerkvi za boljše razumevanje in spoštovanje ločenih.

V tej številki pa vam predstavljam še dve razveseljivi pobudi.

Prva je babičin center „Er(d)leben“ v Celovcu, kjer sodeluje slovenska babica Zala Pušnik in pomaga mamicam in otrokom, da se dobro “prizemljijo” na tej Zemlji (strani 8 in 9).

Spodbuden pa je tudi projekt “Ena šola – 4 jeziki”, ki ga izvajajo na ljudski šoli Lipa nad Vrbo (strani 12 in 13).

Od mrtvih duš do cirkusa Od 21. januarja do 29. marca 2009 je v Mestnem muzeju v Ljubljani na ogled razstava izbora grafičnih listov Marca Chagalla. Na razstavi v Ljubljani je prvič na ogled preko sto originalnih grafičnih listov, ki so nastali med letoma 1923 in 1980.

V avtobiografski knjigi Moje živl­ jenje umetnik Marc Chagall poudarja, da so ga najgloblje za­ znamovale mladostne izkušnje v hasidski skupno­ sti na domačem podeželju, kjer se je srečal z bo­ gato pripovedno tradicijo bajk in mitov, ljudskih običajev in mističnih zgodb, povezanih s temeljni­ mi besedili judovske vere.

Med klasiki 20. stoletja je Marc Chagall eden tistih redkih umetnikov, ki ga ni mogoče uvrstiti v no­ beno izmed modernističnih ali avantgardnih sku­ pin oziroma gibanj. Pomemben del Chagallovega bogatega opusa so grafični cikli in posamezni listi, nastali v njegovih različnih ustvarjalnih obdobjih.

Tako zgodnje Chagallove jedkanice kot kasnejše li­ tografije imajo svoje unikatno dopolnilo v risbah in slikah z vse bolj mojstrskim obvladanjem tehnič­ nih postopkov in tiskarskih veščin. Pogosto je risal neposredno na kamen oziroma grafično ploščo. V njegovih delih so na prvem mestu spontanost spo­ ročanja, ki stremi k vzpostavitvi dialoga med av­ torjem in gledalcem, med podobo in njeno čutno zaznavo.

Marc Chagall se je rodil 7. julija 1887 v Vitebsku (Belorusija). Slikarstvo je študiral v Vitebsku in Sankt Petersburgu. Leta 1910 je prvič potoval v Pa­ riz. Prvič je samostojno razstavljal leta 1914 v Ber­ linu. Leta 1923 se je za stalno naselil v Parizu. Za­ vrnil je vabilo, naj se priključi surrealistom, na katere je njegovo slikarstvo sicer precej vplivalo.

Leta 1964 je poslikal strop pariške Opere, dve leti kasneje so sledile poslikave v Metropolitanski ope­ ri v New Yorku. Ob 80-letnici so mu priredili re­ trospektive v Zürichu in Kölnu. Umrl je 28. marca 1985 na svojem domu v Saint-Paul-de-Venc.

Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana, na Gosposvetski 15, je odprta vsak dan od 10. do 18. ure. Ob ponedeljkih zaprto.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

portret

U lla Nettek

voditeljica kor. društva »rainbows«

Ne vprašanj, koga imam bolj rad Ker

je za otro-

ke ločitev prav

tako boleča ka-

kor za odrasle, so v

Ameriki

ustano-

vili društvo

i n b o w s «. otokom

»R a -

Po m a g a t i in mlado-

stnikom v viharnih časih

–

o b l o č i t ­v i

staršev ali ob smrt i d r a g e ga č l ove ka

–,

jim ponudi-

t i k r a j i n p r o s t o r, kjer brez stra-

h u l a h ko g ovo r i j o

o svojih občutkih,

doživetjih in žalosti, je namen dru-

štva, ki se je hitro razširilo po svetu.

Od leta 1994 deluje društvo »Rainbows« na Koroškem, nositelj društva pa je Kato­ liško družinsko gibanje. V vseh okrajnih mestih Koro­ ške ponuja društvo pogovor­ ne skupine otrokom in mla­ dostnikom. Otroci, razdeljeni po starosti, se srečujejo v majhnih skupinah po štiri.

Ponudba obsega 14 srečanj otrok in 3 pogovorne veče­ re za starše. Vsako srečanje je posvečeno kaki temi. Od­ govorni pri društvu »Rain­ bows« pozorno spremljajo voditelje skupin in jim daje­ jo strokovno izobrazbo. Na Koroškem je v lanskem letu 120 otrok obiskovalo skupino Rain­bows.

Varno zavetje skupine Rain­ bows omogoča otrokom pro­ stor in čas, kjer lahko brez pomislekov in strahu govo­ rijo o strahovih in jezi, ki jih navdaja ob ločitvi. »Največ­ ji strah otrok je, da ob ločit­ vi izgubijo enega od staršev.

To pa zaradi tega, ker otro­ ci drugače razmišljajo,” pravi mag. Ulla Nettek, voditeljica koroškega društva Rainbows.

Otroci potrebujejo po ločitvi čas, da se umirijo, sprejme­ jo družinske spremembe – prav v tem jih podpirajo vo­ ditelji skupin. V pogovorih, z igro, risanjem in ročnimi deli jih naučijo, da novo situaci­ jo lahko dobro sprejmejo in z njo dobro živijo. »Trije ve­ čeri, namenjeni staršem, naj pomagajo staršem, da usme­

rijo svoj pogled na otroka in kljub lastni bolečini in teža­ vam, ki jih je povzročila lo­ čitev, postavijo v središče otroka in odkrijejo, kaj je v tej težavni situaciji dobro in važ­no za otroka,« pravi Ulla Nettek. Pogosto pa so žalitve in bolečine nad doživetim v času zakona ob ločitvi in po njej tako v ospredju, da star­ ši veliko stvari rešujejo preko otrok. Pomagati staršem in otrokom v teh težavnih časih je cilj skupin Rainbows.

Gospa Ulla Nettek pa v dol­ goletni službi odkriva tudi spremembe. Tako se v zad­ njih letih vedno pogosteje tudi očetje potrudijo za otro­ ke, jim pomagajo pri preži­ vetju težavnega časa. Opaža pa tudi, da se vedno več star­ šev zaveda odgovornosti, ki jo imajo do otrok. Če staršem po ločitvi uspe ločiti partner­ sko raven od starševske, po­ tem ponavadi dobro pote­ kajo odnosi in vsi – starši in otroci – lahko zaživijo dob­ ro življenje. Potruditi pa se morata oba partnerja, ne za­ dostuje, da se za dobro poču­ tje otroka trudi le eden.

Informacije: Rainbows-Kärnten Katholisches Familienwerk Tarviserstraße 30, 9020 Celovec tel.: 0463-5877-2441

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V Ž ARI Š Č U

Pater Reinhold Ettel SJ -

o ločenih in p o n ov n o p o ro če n i h v ce r k v i

»Bog vas je namreč poklical k miru » ( 1 Kor 7,15)

Katoliška Cerkev ponuja možnost pogovorov pred, med in po ločitvi. Duhovniki, pastoralni asistenti, teologi in svetovalke za zakon, družino in življenjska vprašanja skušajo prizadetim v pogovorih pomagati najti pravo pot in odgovorno odločitev.

Za odgovorno pastoralo okrog Statistike o ločitvah Leto za letom izhajajo statistike o ci­ vilnih razvezah zakona. Z vso pravi­ co smo vedno bolj prizadeti, da toli­ ko zakonov ne vzdrži do konca in se zakonci ločijo. Za to je veliko vzro­ kov. Skoraj vsaka razveza, tudi če v konkretni situaciji ločitev doživlja­ jo kot osvobajajočo, zapusti rane, razočaran­ja. Ločitev pomeni prelo­ mnico v biografiji.

Več kot polovica zakonov se v naši deželi loči. Toda to število je tudi za­ vajajoče. Je povprečno število in ne razlikuje med prvimi zakoni in pari v drugem zakonu ali po tretji, četr­ ti poroki. Dejansko so zakoni, v ka­ terih je en partner ali sta oba drugič poročena, veliko bolj nagnjeni k lo­ čitvi kakor prvi zakoni; še pogosteje grejo narazen tretji in četrti zakoni.

Nasproti temu so prvi zakoni večino­ ma stabilni.

O dokajšnjem številu zakonskih pa­ rov, ki svoj partnerski odnos živijo, ki drug drugega podpirajo in v življe­ nju zanesljivo stojijo ob strani, se ko­ maj govori. Nasprotno pa se števil­ ke o ločitvah obilno komentirajo. To je resnica v medijih, v družbi in tudi v Cerkvi. Pari, ki držijo svoj Da, se­

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

stavljajo večino! Tudi ni bilo v nobe­ ni prejšnji generaciji zakonov, ki so trajali toliko časa (»dokler jih smrt ne loči«) kakor danes, že samo zara­ di daljših življenjskih dob žensk in moških.

Spoštovanje zakona Za kristjana pomeni zakon posebno poklicanost. Življenjska in ljubezen­ ska skupnost žene in moža je pose­ ben kazalec (= zakrament) za zve­ stobo in ljubezen Boga do svojega ljudstva. S svojim Da, ki si ga partner­ ja pri cerkveni poroki izrečeta drug drugemu »pred Božjem obličjem, in kako ta svoj Da v vsakdanjem življe­ nju »črkujeta«, sta krščanska zakon­ ca priči za odločni Da, s katerim Bog nas ljudi sprejema.

To je velika zahteva, ki je brez za­ upanja v Boga »kot zvestega tretje­ ga v zakonu« ni mogoče živeti. Zakon kot zakrament ni preprosta »pogodba med dvema človekoma«, ki bi jo lah­ ko ta dva človeka, če nočeta več ži­ veti skupaj, tudi spet razvezala. Zato cerkvena tradicija uči, da zakramen­ talni zakon obstaja naprej, tudi če partnerja svojega odnosa ne živita več (ne moreta več živeti) in je prišlo do civilne ločitve.

Jezusova beseda in zgled Jezus se sklicuje pri zakonu na red v stvarstvu, kakor ga je hotel Bog: »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustva­ ril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pri­ družil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,6-9; Mt 19,4-6).

Toda ljudje so tudi neuspešni. So ža­ ljivi in nezanesljivi. Jezus obravna­ va ljudi, ki so doživeli neuspeh in svoj prestopek uvidijo in obžaluje­ jo, z veliko dobrote in z usmiljenjem.

Celo v najbolj bolečem ponižanju in doživet­ju krivice na križu govori lju­ dem o odpuščanju.

Pastorala v usmiljenosti Skoraj vsako ločitev ljudje doživlja­ jo kot zelo bolečo. Odnos se je za­ čel v ljubezni in poln upanja, toda vsakdan­jost, poklicne zahteve, ne­ sporazumi, nenehne žalitve, mor­ da celo nasilje v zakonu, alkohol … in sanje o srečnem odnosu so se raz­ blinile. Navadno sledijo boleče, po­ nižujoče slovo, pogosto tudi izguba samospoštovanja in lastne vrednosti. Če so prizadeti otroci od odtujitve in

en?

in der Ehe ?

ngen, die gegen

Verden enom-

ocht zu

Trennung?

Scheidung?

Wiederverh …und in

katholische

eiratet?

der

n Kirche nicht zurüc kziehen, sondern das Gespr ä

c

wählen h

ament

usge-

mit eue ein

Gesprächsan der katholiscghebote en Kirche

g ločitve in ponovne poroke ločitve staršev, je trpljenje še pomno­ ženo. Ni ločitve, ki bi odtekla kakor mrzla voda. Za vsako ločitvijo se ve­ dno skrivata trpljenje in občutek iz­ gube.

Zelo razširjeno je mnenje, kdor je lo­ čen ali se celo po ločitvi spet poro­ či, je iz Cerkve izobčen. Žal obstaja­ jo te zavračajoče reakcije v župnijah in prijateljskih krogih, pri dušnih pa­ stirjih in sokristjanih. Te reakcije ža­ lijo in vznemirjajo dodatno k žalit­ vam, ki sta si jih partnerja povzročila pred ločitvijo in med njo. Prizadeti se čutijo v Cerkvi difamirani.

Naloga Cerkve, za sokristjanke in so­ kristjane, je nasprotno, da prizadetim pomagajo. Toda kako hitro sodimo – in obsojamo (ali v napačni toleran­ ci gledamo stran)? Tu je potreben po­ zorni, sprejemajoči pogovor. »Pastirji in vsa skupnost vernikov … naj ločenim s skrbno ljubeznijo stoji­ jo ob strani, da se ne bodo imeli za lo­ čene od Cerkve, ker se lahko kot kr­ ščeni udeležujejo njenega življenja, da, so temu zavezani.« (papež Janez Pavel II., okrožnica Familiaris con­ sortio št. 84)

V napetosti – med idealom in neuspehom Cerkev ceni zakon in ga hoče »varo­ vati«. Kristjane spodbuja, naj drug drugemu stojijo ob strani in v krizah drug drugega podpirajo. Zato si Cer­ kev prizadeva pred cerkveno poroko za opogumljajočo poročno pastora­ lo. Ponuja tečaje za ženine in neveste in oseben poročni pogovor z župni­ kom. Mreža posvetovalnic in ponudb pomoči želi v krizah in pri težavah spremljati.

Kljub temu bosta partnerja, potem ko sta se dolgo borila za svoj odnos, pri­ šla do sklepa: Boljše je in prav, če gre­ va narazen; kajti najino skupno živ­ ljenje je postalo neznosno. Ločitev je skrajni korak; »Bog nas je namreč po­ klical k miru« (prim. 1 Kor 7,15). Če se je zakon razbil, to navadno pretrese samozavest, postavi lastno zmož­nost ljubezni in odnosa pod vprašaj. Tudi če mnogi zakoni med znanci, v družbi razpadejo, ostaneta veljavna vrednost živetega odnosa in želja po uspešnosti zakonskih odno­ sov. Zato Cerkev napenja vse sile, da bi cenili in doživeli krščanski zakon kot zakrament.

Izključeni od prejema sv. obhajila?

Na to se večinoma osredotočajo dis­ kusije in očitki proti Cerkvi. Ločitev kot taka nikakor ni ovira za prejem zakramentov. Tu more biti prej dej­ stvo, da je v prizadetih še veliko ne­ poravnanega in sovraštva. Kako je lahko on/ona notranje pripravljen/ pripravljena na prejem sv. obhajila? Če je partner/partnerica ločen/loče­ na in sklene nov zakon (se spet po­ roči na matičnem uradu), je drugač­ na situacija. Kajti prvi zakramentalno sklenjeni zakon tudi po ločitvi part­ nerjev in po civilni ločitvi ni ukinjen (razveljavljen). Tu se pojavlja dile­ ma in napetost. Po eni strani respek­ tiramo zakramentalni zakon (»Kar je Bog združil, tega človek ne sme loči­ ti«) in ponovna poroka je v protislov­ ju s tem zakonom. Po drugi strani je tukaj veliko spoštovanje evharistije.

Tako papež Janez Pavel II. v svo­ ji okrožnici o družini (1981) poudar­ ja: … ločeni, ki so se ponovno poročili, »ne morejo biti pripuščeni k evha­ ristični gostiji, kajti njihov življenj­ ski stan in njihove življenjske razme­ re so v objektivnem protislovju s tisto

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

v ž a r i šč u

Pripravila M i c k a O p e t n i k

zvezo ljubezni med Kristusom in Cer­ kvijo, ki jo evharistija predočuje in po­ navzoča« (FC št. 84).

Papež govori o objektivnem protislov­ ju. S tem je navedena velika napetost, v kateri se znajde vsak veren katoličan, namreč zaradi velikega spoštovanja za­ kramentalnega zakona (o katerem smo prepričani, da obstaja kljub ločitvi) in velikega spoštovanja evharistije in sv. obhajila. Oboje je treba priznati. S po­ novno poroko nastane protislovje.

Ob to ugotovitev se obregajo števil­ ni ljudje, ne le prizadeti. Doživljajo jo kot trdoto Cerkve. Tudi mnogi verniki se zgražajo nad to držo Cerkve in du­ šni pastirji bodo morali pokazati, kako je mogoče živeti tako z Božjim navodi­ lom kakor tudi za Božjim usmiljenjem.

Iskati pogovor – ostati v pogovoru Tudi če je v Cerkvi to objektivno de­ jansko stanje boleče, se sme v dušno­ pastirskem pogovoru upoštevati čisto osebna situacija prizadetih parov. Po­ samezne situacije je treba dobro razli­ kovati (glej FC št. 84).

Ne bo splošnih rešitev in idealnih od­ govorov. Vsekakor pa naj bi v takem pogovoru vsak/vsaka doživel/doživela, da je tukaj nekdo, ki pozorno in s spo­ štovanjem pred osebno situacijo poslu­ ša. Kar je kdo ob ločitvi boleče doživel,

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

je treba v spremljavalnih pogovorih na novo razrešiti. Se odgovornosti do lo­ čenega partnerja/ločene partnerice in do otrok jemljejo resno? Vprašati sme­ mo po verski motivaciji za željo po prejemu zakramentov.

Pogosto se bo pri dušnopastirskem po­ govoru pojavilo vprašanje, kako sprav­ ljeni (pomirjeni) so ločeni partnerji v svojem srcu – s seboj, z ločenim part­ nerjem in z Bogom. Za to je lahko po­ treben daljši notranji proces, da po mnogih žalitvah in tudi razočaranjih nad samim seboj in lastno nemočjo iz­ polnimo apostolovo besedo: Bog nas je poklical k življenju v miru.

Dokler obstaja prvi zakramentalni za­ kon enega ali obeh partnerjev, ni mož­ na nova cerkvena poroka. In če ločen mož, ločena žena skleneta nov odnos in zakon, kako lahko potem z njima molimo in kako je lahko mogoč blago­ slov po duhovniku/diakonu za njuno skupno življenje?

V naši škofiji so se v zadnjih mesecih duhovniki, sodelavci/sodelavke v duš­ nem pastirstvu in zakonski svetoval­ ci/svetovalke prav posebej ukvarja­ li s temi zadevami. Želijo ponuditi in pomagati, da v osebnem, dušnopastir­ skem pogovoru razjasnimo pravo pot in osebno, odgovorno odločitev.

Reinhold Ettel SJ, dušni pastir za zakonce in družine

Med ultimat

D

a je ločitev ali razveza zakona skoraj v vsakem primeru boleče izkustvo vseh prizadetih oseb, je nesporno in zato tudi potrebno, da to ugotovitev postavimo na sam začetek kritične presoje »dvojne normalnosti«, ki jo predstavlja statistični podatek, po katerem se prav toliko parov loči (razveže), kolikor jih ostaja v veljavni zakonski zvezi. Pomeni, kakor je normalno življen­ je v trajni zakonski zvezi, je danes, kakor kaže, prav tako normalno življenje v razvezanem zakonu. To dejstvo nas mora pripeljati do protislovnega vprašanja, kaj je sploh še normalno? Stojimo pred usodo posameznika, močnim izzivom, dramatičnim dogodkom, izredno zarezo v biografiji moža in žene po eni strani, ter vsakdanjo rutino utečenega družbenega pojava, ki pospešuje profesionalizacijo reševanja konfliktov ob strokovnem spremstvu na pravnem in psihološko-zdravstvenem področ­ ju, na drugi strani.

Z AVESTNO Ž IVETI v sodelovanju z Referatom za družine pri Katoliš k i a kc i j i

tivnim transom in hudo človeško stisko Izzivi zakonskega življenja Odpira se kritično vprašanje, ki izvira iz kr­ ščanskega zaupanja v milostni zakramental­ ni odnos med Bogom in človekom. Zakra­ ment sv. zakona, ki si ga v zaupanju v Boga, ki ju spremlja, ki je ljubezen, zmagovalec nad smrtjo, a še mnogo več, in ostaja skriv­ nost do izpolnitve časov v večnem življenju, podelita mož in žena, ko si, kakor On njima, drug drugemu obljubita ljubezen in zvesto­ bo v dobrih in hudih časih, vse do smrti. Po­ meni, da se mora v krščanskem zakonu že po peklensko zaostriti, da bi se znašli v verigah smrtne sence, ki jo po človeški nezadostno­ sti edino ločitev (razveza) more pregnati.

Iz tega sledi, da zakramentalna obljuba ne izgubi izpred oči konkretnega zakona, po­ sameznega človeka, ki mu želi biti blizu, v pomoč, oporo in spremstvo skozi višine in nižine razsežnega življenja. Prav tako pa ter­ ja od njega tudi zvrhano mero odgovornosti pri reševanju vse drugo kot lahkih in nezah­ tevnih izzivov zakonskega življenja.

Postmoderno junaštvo Dejstvo »dvojne normalnosti«, ki je izraz aktualnega družbenega položaja, pa izsilju­ je tudi tvegano trditev, po kateri množica prizadetih mogoče le naseda nekemu »ul­ timativnemu transu«, posledici navidezne­ ga zagotovila, ki se uveljavlja v socialnem okolju in razlaga življenje v razvezi kot ne­

kaj »normalnega« ali celo kot neke vrste ob­ vezno pustolovščino, ultimativni trans, ki si ga v dokaz postmodernega junaštva sko­ rajda že moraš »dati«. Vtis o prenagljenem svetovanju močno razvejenega in včasih le napol strokovnega osebja za ločitev kot reši­ tev za akutni konflikt in očitna nezmožnost za učenje iz napak oz. neuspeha prej opra­ vičujeta tvegano trditev, kakor da bi jo ovr­ gli. Nezadostno preventivno usposabljanje ter pomanjkljiva idejna in gmotna podpora s strani pristojnih oblasti in družbenih struk­ tur za poglabljanje in utrjevanje duhovnih vrednot, ki gradijo na temelju zakona, še do­ datno podpirata domnevo, da za vzajemno krepitev poglobljenega in zavezujočega za­ konskega sožitja v zaupanju na trajno in var­ no osnovo manjka potrebne odločnosti.

Milost sočutnega spremstva Vsekakor želim, v nasprotju z izpostavljeno­ stjo številnim mnenjem, presojam in tren­ dom, skleniti povsem na strani posamezni­ ka, pri partnerjih, pri možu in ženi, ki sta skupaj zaživela novo nezamenljivo zakon­ sko življenje in se po različnih okoliščinah pač znašla v bolečem izkustvu. Želim jima milost sočutnega spremstva, osebo oz. ose­ be v konkretnem življenjskem okolju, še po­ sebej seveda v okviru žive krščanske skup­ nosti.

Duhovne vaje v vsakdanjem življenju Tudi apostol Pavel, priča in ljubitelj vstalega Gospoda, s tem pa oznanjevalec novega, osvobojenega življenja, nas želi spremljati. Duhovne vaje v vsakdanjem življen­ ju pod geslom »S Pavlom moliti« so primerna duhovna spodbuda za postni čas in dobra priprava na jedro krščanskega upanja, ki nam ga približuje praznik velike noči.

Na osnovi praktičnega pripomočka, ki ga lahko naročite tudi pri Referatu za družino v Celovcu, ste povabljeni, da si vsak dan rezervirate nekaj minut za osvežilno duhovno spodbudo.

Pavel Zablatnik Referat za družino Viktringer Ring 26, 9020 Celovec Tel.: 0676 8772 3400 www.katoliska-akcija.at/ druzine

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

žene special

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Da se otrok dobro prizemlji Zala Pušnik ”Zame je poklic babice naj-

lepši poklic. Življenje pa je le do neke mere v naših rokah.” To so spoštljive besede babice Zale Pušnik, doma v Timenici, mame štirih fantov: Jaše (11), Janoša (9), Joshue (5) in Juria (pol leta).

K

ot 15-letna je prišla iz Slovenj Gradca v Celovec. Po šoli za oblikovanje in študiju ruščine je zaključila Akademijo za ba­ bice. Oktobra 2006 je skupaj s tremi babicami ustanovila Cen­ ter za babice Er(d)leben v Celovcu. Pogovori, refleksija dela in prostori, kjer se nosečnice in mlade mamice lahko srečajo – to so nameni Centra.

Vsako sredo potekajo v Centru govorilne ure, kjer dobijo mamice odgo­ vore na vsa vprašanja v zvezi z nosečnostjo, porodom, dojenjem in pa sploh v zvezi z bivanjem z novorojenčkom. Center je od vsega začetka dobro obiskan, čeprav se babice še vedno borijo za finančno podporo s strani javnosti. Babični Center Er(d)leben deluje v ordinaciji ginekolo­ ga, s katerim dobro sodelujejo. Proste babice pa so tudi v tesnem sodelo­ vanju z bolnišnicami in ginekologi.

V Centru ponujajo babice poleg govorilnih ur še tečaje priprave na po­ rod, in to v skupini ali posamično, masažo za dojenčke in različne masa­ že za mamice.

Največji, a tudi najlepši del delovanja babic pa je spremljanje mamic pred porodom, med njim in po njem. Babice podpirajo mamice pri tis­ tem načinu poroda, katerega so si same izbrale. Doma, v bolnišnici ali v hiši Isis Noreia.

Vsaka mamica ima ne glede na to, kje rodi svojega otroka, možnost po­ moči babice. Če se odloči za porod v kliniki in jo zapusti najkasneje če­ trti dan po porodu, jo lahko pride babica obiskat na dom še 7-krat. Če se odloči za “ambulantni” porod (to pomeni, da zapusti kliniko najkasneje 24 ur po porodu), ima pravico do dveh vizit v nosečnosti in pa do ene na dan do petega dne po porodu in nato še do naslednjih sedem. Če se mamica odloči za porod doma, ima na voljo najmanj štiri vizite v nosečnosti (če gre preko roka, še dve več); babica v tem primeru sprem­ lja mamico pri porodu doma in jo obišče po porodu še do 12-krat. Če si mamica izbere babico, ki ima pogodbo z zavarovanjem, ji teh sto­ ritev ni treba plačati, če pa pride k njej babica brez pogodbe, plača zava­ rovanje 80 % stroškov. Proste babice zaenkrat lahko spremljajo mamice k porodu samo v bolnišnico v Št Vidu ob Glini. Imeti med porodom ob sebi babico, do katere ima mamica dober odnos in zaupanje, je odločilno za dober potek. Babičin center ponuja nosečnicam tudi možnost poroda v hiši Isis Noreia pri Gospe Sveti. Roditi na kraju, kjer je vse osredoto­ čeno na prihod otroka, in da ta prihod dobro poteka, to je glavni namen babic. To ponudbo rade izkoristijo tudi mlade mamice iz Slovenije.

Center za babice Er(d)leben, Alter Platz 39, 9020 Celovec, tel. 0650 74 03 210

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Kaj je najbolj važno pri pripravah na porod?

Zala Pušnik: Najbolj važno nam je, da ženam predstavimo različne mož­nosti, kje lahko porodijo, in jih sprem­ljamo in podpiramo v njiho­ vi odločitvi. Žene v pogovorih najde­ jo svojo pot. V pripravah podpiramo žene tudi v tem, da porod ni tekmo­ vanje in ne zahteva od njih, kaj vse morajo znati. Važno je, da dobi žena dober občutek za nosečnost in po­ rod. Opažamo, da ima veliko ma­ mic strah pred porodom. Naša nalo­ ga je, da jim odvzamemo strah in jih spremljamo. Jih podpiramo v njihovi moči, ki jo nosijo v sebi in katera jim omogoča, da lahko z dobrim občut­ kom rodijo otroka.

Kako se v te priprave vključujejo očetje?

Zala Pušnik: Ni malo mamic, ki v času nosečnosti ostanejo brez part­ nerja. Če pa imajo partnerja, se ti do­ bro vključujejo v priprave na porod.

Nam babicam je važno, da partner­ ji razumejo, kaj se zgodi v času poro­ da. Naša naloga je, da jim razložimo, kakšne situacije lahko nastanejo ob porodu, kako nanje reagirati in kako podpirati mamico pri porodu.

Kako kot babica lahko omogočite ženam, da v spoštovanju in dostojanstvu in samoodločeno rodijo?

Zala Pušnik: To je naša največja pri­ oriteta, da mamica iz svoje moči, v dostojanstvu in samoodločeno rodi, kar naj bi bila ena od osnovnih člo­ vekovih pravic. Ta pravica se moč­

,,

i

no odvzema mamicam v velikih kli­ nikah. Tam vlada drug sistem, ki nekatere stvari omogoča, nekate­ rih pa ne dovoljuje. Klinični sistem je zelo rigiden in premalo fleksibilen.

Babice podpiramo mamice, da se za­ vedajo svoje moči, iz katere lahko ro­ dijo. Kot babica dobro poznam po­ tek poroda, kakšne sile se v tem času sproščajo, kdaj je porod fiziološki, kdaj nastanejo komplikacije in kdaj moram reagirati. V glavnem je moja naloga opazovati porod in čim manj posegati v ta naravni proces. Obenem pa spremljati mamico po njeni potre­ bi – ene želijo podporo, druge so raje same.

Vsako rojstvo je nepozabno doživetje za mater. Je pa tudi močno duševno doživetje …

Zala Pušnik: Moje mnenje je, da se mamica med porodom ponovno rodi.

Porod je zame največje darilo, ki ga daje narava materi. Porod sproži v te­ lesu procese, ki jih moramo respek­ tirati in vanje ne smemo premočno posegati. Psihična podpora in home­ opatične stvari so tiste neinvazivne stvari, s katerimi skušamo pomaga­ ti. Inovazivno posegajo v porod v bol­ nišnicah. Kar se tiče poroda in gine­ kologije, so bila 70. leta katastorfalna.

Začela se je instrumentalizacija, šlo je stran od dojenja k umetni hrani, novorojenčke so odnesli mamicam, ki so jih gledale skozi steklena okna. To je bila kruta doba. Danes gre razvoj v smer carskega reza na željo, kar pa se bo tudi spremenilo.

pogovor

Z rojstvom otroka se spremeni življen­ je matere, očeta, vse družine. Kako se naj pripravijo starši na novo obdobje svojega življenja?

Zala Pušnik: Poporodna doba je naj­ manj tako važna kot porod. To je nadvse senzibilna faza za mamico in otroka, to je važna doba za dober za­ četek otrokovega življenja. Da gre vse svojo dobro pot, je važno: da se ma­ mica po porodu dobro spočije, da ima mir, da se lahko popolnoma posveti novorojenčku, da dobro funkcionira dojenje. Vemo, da v mnogih kulturah zelo dobro gledajo na mamice po po­ rodu, jih razvajajo, mamice imajo čas, da se dobro zaljubijo v svojega otro­ ka. To skušamo pri našem delu prido­ biti nazaj. Trudimo se, da to najprej sprejmejo mamice same. Tudi njiho­ ve mame, ki so rodile otroke v času, ko so po treh dneh spet vse delale in vse prenašale. Svetujemo mladim staršem, da prva dva tedna spreje­ majo le kar se da malo obiskov. Pod­ piramo očete, da si vzamejo čas, in ne hitijo po dveh dneh spet v službo.

Očetje naj si vzamejo čas za otročni­ ce in za otroka, kajti samo na tak na­ čin lahko spoznajo svojega novoro­ jenčka in pridejo v boljši stik z njim.

Prva dva tedna po porodu je zlati čas. Otrok je v tem času tako druga­ čen. Zdi se, kot da je med dvema sve­ tovoma. Zato je tako važno, da se do­ bro prizemlji, da pride na ta naš svet.

Zato je tembolj važno, da si vzamejo mamice in očetje ta lepi čas, ki se ni­ koli več ne vrne.

Ker očetje v času nosečnosti nima­ jo možnosti priti v stik z otrokom, je

tembolj važen čas poroda in popo­ rodni čas, da lahko vzpostavijo stik z otrokom. Poporodni čas je za družino tisti čas, ko se na novo formira.

Rojstvo pomeni srečen trenutek za vsako mater. Zgodi se pa, da se rodi otrok bolan, prizadet ali celo umrje.

V takem primeru ste babice v posebni meri izzvane, da pomagate?

Zala Pušnik: Dejstvo je, da lahko na­ stanejo komplikacije v nosečno­ sti, da izvidi niso tako pozitivni in se otrok ne razvija prav. V naši družbi je na žalost tako, da se takim mami­ cam daje le malo podpore, ponuja pa se pomoč, ki je usmerjena proti otro­ ku. Nemalokdaj se obrnejo po pomoč na nas. Babice jim pokažemo poti in jim pomagamo, če se odločijo za ta­ kega otroka.

Zgodi se pa, da nastanejo pri porodu komplikacije. Za take primere smo babice dobro izobražene, imamo iz­ kušnje. Največ komplikacij je takih, ki niso akutne. Če pa je tako, moram kot babica dobro reagirati in dela­ ti tako, da se mamica počuti varno v moji odločitvi.

V našem poklicu spoznamo kar hitro, da sta si življenje in smrt zelo blizu.

Največkrat smo seveda navzoče ob rojstvu novega življenja, včasih pa se zgodi, da dojenček umre že v mami­ nem telesu. Ta tema je v naši družbi tabuizirana in ljudje se raje izogibajo takih mamic. Važno je, da jim poma­ gamo, saj se morajo te mamice prehi­ tro posloviti od svojega otroka.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

v ž a r i šč u ( 2 . d e l ) Pripravila

Micka Opetnik

Ločitev in kako naprej?

1. Ločitev je (skorajda) vedno boleče doživetje.

Kaj je bilo zate najbolj boleče?

Rezka Rottmann, Bistrica v Rožu

1.

Ločitev je zelo boleča izkušnja. Trpljenje se začne s spoznanjem, da je bila poroka na­ paka, in se vleče do ločitve in se tudi potem še ne konča. To spoznanje dolgo zatiraš v sebi. Ko to ne gre več, poveš to partnerju in tedaj se zač­ ne prava kalvarija. Tvoje lastno breme je skoraj­ da neznosno, poleg tega pa vidiš, kako trpi part­ ner in otroci. Rušijo se vezi s celotno družino, tudi s starimi starši in sorodniki. Dve leti pred ločitvi­ jo sem se z otroki odselila iz skupnega stanovanja.

V tem času mi je šlo veliko boljše. Na dan ločitve sem se peljala zelo zbrana in mirna na sodišče, mi­ sleč, da moram le še podpisati tisti zadnji papir, ki naju z možem še povezuje. Sodnik je kar nekaj mi­ nut bral “smrtno obsodbo“ najinega zakona. Vsa­ kič posebej, ko je omenil “otroke, ki izhajajo iz te zveze”, se mi je zdelo, kot bi mi nekdo zabodel nož v srce. Moj pogled je potoval od sodnika na križ, ki je stal na mizi. Naenkrat sem videla pred se­ boj majhno krsto in v njej so ležala vsa moja upa­ nja o srečni in močni družini. Kar pa je še mnogo bolj bolelo, je bilo to, da je bila s to krsto pokopa­ na tudi pravica mojih otrok do odraščanja v srečni družini sredi očeta in matere.

2.

Strokovno pomoč sem prejela pri “Bella­ Dona” v Celovcu. V podporo so mi bile prijateljice, ter molitev in moja vera. Ko sem sprejela križ in ga nisem več zavračala, sem prejela tudi potrebno moč, da sem lahko nada­ ljevala svojo pot. Dolgo sem molila za moč in po­ trebno ljubezen, da bi lahko živela v tej zvezi. Žal ni prišlo do tega. Ko sem spoznala, da to ni božja volja,da moram rasti v izkušnji ločene in sprejeti to usodo, se mi je vrnil srčni mir - vsaj delno.

3.

Žal sem doživela v tem primeru zelo bole­ čo izkušnjo. Ko sem bila še poročena, sem iskala pomoč pri nekem spovedniku. Ko sem mu povedala, da ne morem več živeti zakon­ skega življenja in se nameravam ločiti, me je go­ spod, ki je bil že precej v letih, poslal domov, kjer se naj “pobotam” z možem. Odveze nisem prejela.

Od Cerkve ne pričakujem lahkomiselnega odobra­ vanja ločitve, želim pa si več razumevanja za ljudi, ki morajo iti to peklensko pot. Zdi se mi, da je loči­ tev v spravi veliko boljša rešitev, za starše in otro­ ke, kot pa skupno življenje v sovraštvu.

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Na tri vprašanja v

zvezi z l o č i t v i j o s o o d g ovo r i l i trije prizadeti.

2. Si v tej težki situaciji iskal(a) pomoč - in jo tudi prejel(a)

3. Kako Cerkve

Franc Kattnig, Rožek

1.

Tudi po več ko 25 letih so mi doživetja iz tega dogod­ ka živo v spominu. Najbolj boleče je bilo zame, da sem se moral mesece in mesece „pretepati“ pred sodnijo za vsako minuto časa, v katerem sem se smel srečati (včasih tudi pod nadzorstvom policije) s hčerko. Čeprav sem s po­ močjo odlične odvetnice dosegel za tedanje čase menda naj­ širokogrudnejšo rešitev odmerjenega časa. Očetje s podob­ no usodo smo tedaj v Celovcu organizirali društvo „Trialog.

Gleiches Recht des Kindes auf beide Eltern“, ki se je bori­ lo na najvišji ravni proti tedanji zakonodaji, po kateri je smel le eden od staršev prevzeti vzgojiteljsko funkcijo, drugi pa je smel otroka tu in tam videti. Medtem smo – upam si trdi­ ti – dosegli, da ostaneta v novi avstrijski zakonodaji oba star­ ša enakopravna vzgojitelja tudi po ločitvi zakona. Omenjena zelo izkušena odvetnica mi je svetovala, da naj skušam ostati s hčerko tudi ilegalno v zelo rednih stikih; da se otrok slej ko prej lahko zanese tudi na očeta. To sem storil s tem, da sem jo čakal in spremljal na poti v šolo praktično vsak dan.

2.

Bogu sem hvaležen, da sem se v tistih težkih časih lahko zatekel domov in da sem kar kmalu spoznal svojo sedanjo življenjsko družico M., ki mi je kakor steber stala ob strani vsa leta do danes. In si življenja brez nje niti predstavljati ne morem. Kar kmalu smo se seznanili: M., njena hčerka K. in moja hčerka in postali nekaka patch­ work-družina, kakor danes pravijo takim mešanim druži­ nam.

3.

Cerkev že iz svoje družinske zgodovine (stari stric Janez in stric Hanzej sta bila duhovnika!) zelo spo­ štujem predvsem kot skupnost naših zares občudo­ vanja in priznanja vrednih duhovnikov in redovnikov in re­ dovnic, in vidim v njej svetovno silo s sedežem v Rimu. Tako me tudi “kolobocije” zadnjih let od kard. Groerja do seda­ njih odločitev niso tako prizadele, kakor morda bolijo in mo­ tijo tiste, ki vidijo v Cerkvi predvsem Vatikan in njegovo strukturo. Ti dogodki niso mogli skaliti mojega mnenja; mis­ lim, da imam dobre stike z našo duhovščino, ki je zelo pri­ zanesljiva in milostljiva do svojih ovčic in se tudi zaveda, da pride v življenju tudi do po idealističnih mislih nerešljivih težav. Skoraj moraš zavidati zakoncem, ki jim zakon uspe tako, kakor bi ga radi uresničili vsi, ko se odločijo za skup­no življenje in družino. Izključitev ločenih od zakramenta sv. obhajila vidim bolj kot pomanjkanje odmeva na mojo naklo­ njenost Cerkvi in ne kot kazen za tako rekoč “grešno” živ­ ljenje. Saj pa nisem tudi tu in tam dobrodošel kot človek, ki nisem zatajil jezika in kulture svoje matere. Imam torej že nekaj tovrstne prakse ...

,,

doživljaš odnos do ločenih?

pogovor

Za več zadovoljstva v življenju Pri Inštitutu

z a d r u ž i n s ko svet ova n j e , k i d e l u j e v o k v i r u ko ro š ke

vorih in tečajih skušajo pomagati ljudem v težkih življenjskih s k a svet ova l k a

Alois Opetnik, Kriva Vrba

1.

Ločitev sama ni bo­ leča, bole­ ča so doživetja in partnerske razme­ re, katere so vzrok za ločitev. Hudo je bilo zapusti­ ti skup­no hišo in otroke. Imam pa zelo dobre stike in zelo tesno poveza­ vo z mojimi otroki.

2.

V času lo­ čitve sem veliko­ krat iskal pogovo­ re in sem jih tudi našel pri mojih so­ rodnikih in prija­ teljih. Pogovori so mi zelo pomagali, nisem pa iskal pro­ fesionalne pomoči pri psihologih ali partnerskih insti­ tutih.

3.

Sam ni­ mam sla­ bih doživ­ ljajev, slišal sem pa tudi negativne pri­ mere. Mislim pa, da bi Cerkev mo­ rala sprejeti vse lo­ čene kristjane kot polnopravne člane in jim ponuditi iste pravice kot nelo­ čenim.

Ur s u l a L u s c h n i g s e p r i svo j e m d e l u p o sve ča in parom, ki razmišljajo o ločitvi ali so že

Kako najbolje mojstriti težavni čas ločitve?

Ursula Luschnig: Ločitev je za vse prizadete te­ žaven čas. Obenem pa tudi priložnost. Za od­ rasle za več zadovoljstva v življenju, za otroke pa za boljše psihične razvojne možnosti. Otro­ ci se počutijo tako dobro, kot se počutijo starši.

To pomeni, da potrebujejo najprej pomoč star­ ši, da so spet zmožni biti v pomoč svojim otro­ kom. Ponavadi je čas pred ločitvijo najtežji čas za vse prizadete. V vsakem obdobju ločitve pa je lahko v pomoč strokovna podpora.

Kaj povzroča ločenim največje trpljenje?

Ursula Luschnig: To je odvisno od mnogih fak­ torjev: Sem bila zapuščena ali sem bila jaz ti­ sta, ki je hotela ločitev? Kakšna je finančna in gospodarska situacija po ločitvi? Bom z loči­ tvijo izgubila večji del socialnega okolja (pri­ jatelje, sosede, taščo in tasta ...). Kakšne sta­ rosti so otroci? Kdo je moral zapustiti skupno hišo ali stanovanje? Obstaja še pogovorna baza med starši v zvezi z otroki ali se rešuje vse pre­ ko sodišča? Od vsega tega je odvisno, kako dob­ ro ali slabo se ločeni znajdejo v novi življenj­ ski situaciji.

Pogosto mučijo ločene občutki krivde. Kako ravnati z njimi?

Ursula Luschnig: Če uspe staršem priti do spo­ znanja, ki se lahko glasi takole: “Vem, da je bila moja/naša odločitev daljnoročno tudi za tebe najboljša (zveze, ki so obremenjene s prepiri, imajo daljnoročno gledano večje posledice za otroke kot dobra ločitev; nesrečni starši so red­ ko dobri starši.). To krivdo prenašam, ker vem, da svojo odločitev v pogledu na tvojo življenj­ sko srečo lahko zagovarjam.”, potem se starši ne bojijo reakcij otrok in se jim laže posvetijo.

Zato je v prid otrok važno, da starša sodelujeta, kljub prizadejanim bolečinam in ranam. Čim­ bolj neobremenjen odnos otroka do obeh star­ šev je daljnoročno prvi pogoj, da otrok ločitve­ na doživetja dobro obdela.

Caritas, v pogosituacijah. Družin-

predvsem posameznikom

ločeni.

bili moji osebni prispevki k temu, s kakšnimi pričakovanji sem šla v to zvezo in kaj je bilo realistično. Le tako se učimo iz napak. Preden se odločimo za novo zvezo, je potrebno, da se s prejšnjo spravimo. Če se ukvarjajo ljudje z mislijo na ločitev, kakšno pomoč jim lahko ponudite?

Ursula Luschnig: Inštitut za družinsko svetovan­je ponuja svetovanje posameznikom in parom, in to pred ločitvijo, med njo in po njej.

Včasih parom še ni jasno, ali naj se ločijo ali pa še enkrat poskusijo znova. Svetovanje parom je lahko v pomoč, da starši odkrijejo, kako lahko živijo odgovorno starševstvo, tudi če ni več mo­ žno živeti skupaj. Psihološko in pravno svetova­ nje jim je na voljo na okrajnih sodiščih v Celov­ cu, Št. Vidu, Beljaku, Špitalu ob Dravi in v Trgu.

“Partnerska šola” je ponudba parom, ki si še niso na jasnem, ali ima njihova zveza še prihod­ nost. Poleg tega ponujamo seminarje za starše na temo “Ločitev – velik izziv. Kaj potrebujete vi in kaj otroci”. Prihodnji seminar se bo začel 28. 2. 2009 in bo potekal od 9. do 17. ure v Celovcu.

Informacije: Institut für Familienberatung und Psychotherapie, Kolpinggasse 6, 9020 Klagenfurt (tel.: 0463500667).

Kaj se ljudje iz izkušenj zrušenega zakona lahko naučijo?

Ursula Luschnig: Važno je, da skuša vsak zase razčistiti, zakaj je prišlo do ločitve, kakšni so

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Modra,

zelena, rdeča in črna

–

šti-

a

4 , j e a l z o i š

ki

En

po domače

z n a v n i z n a k z a e n e g a o d j e z i k o v, k i s e

74

otroki.

ri barve oblikujejo šolsko stavbo in

poučujejo na šoli s

šolski vsakdanjik šolark in šolarjev

vidni zunanji znak projekta

v

Lipi

nad

V r b o . Vs a k a

barva je razpo-

4

opogumljajo, da samozavestno spre­ govorijo.

Christian Zeichen kot odnosna ose­ ba za slovenščino opaža, kako dob­ ro reagirajo otroci na njegov pogo­ vorni jezik in mu skušajo odgovarjati v slovenščini. Pri tem načinu dela so seveda najbolj izzvani učitelji, da iz­ popolnjujejo vsakodnevne pogovore in pomagajo otrokom, če jim manjka “prava beseda”, in jih s ponavljanjem

Ne samo v pouku Učitelji na ta način približajo otrokom slovenski jezik in kulturo in jim pokažejo, da je živa v vsakdanjosti. Otroci doživijo, da se jezik ne uporablja le v uri pouka, temveč tudi zunaj njega. Preko otrok so se za ta način komunikacije nav­ dušili tudi starši. Po njih pa sloven­ ščina dobiva enakopravnost tudi na vasi. Prav na to sodelovanje staršev je ravnatelj Christian Zeichen najbolj ponosen. Prepričan je, da po šoli in otrocih tudi okolica pozitivno spreje­ ma slovenski jezik, ki postaja samo­ umeven in spoštovan jezik v kraju.

“Premalo je učiti otroke slovenščino v šoli. Spremljati in motivirati mora­ mo tudi okolico in zaledje, kjer otroci živijo. Ljudem moramo ob vsaki pri­ ložnosti pokazati, kakšna vrednota je govoriti dva jezika,” pravi Christian Zeichen. Prepričan je, da po posredo­ vanju slovenske kulture ljudje začno

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

“ena

so

šola,

j e z i k i ”, k i p o t e k a o d j e s e n i n a š o l i .

I

deja za projekt se je rodila iz raz­ mišljanj, kako otrokom, staršem in okolici posredovati in vzbuditi za­ nimanje za slovenščino. Ideji je bo­ troval koncept odnosnega učitelja, ki zunaj pouka v šolskem vsakdanji­ ku govori s šolarji en jezik. Vse šti­ ri jezike skušajo učitelji uporablja­ ti tudi v razredih. Cilj projekta pa je, kot pravi ravnatelj Christian Zeichen, da otroci obvladajo slovenščino do take mere, da na najosnovnejše stva­ ri in na vprašanja lahko odgovarja­ jo in tudi zunaj šole spregovorijo slo­ vensko.

Barve

odkrivati tudi svojo kulturo. Šolski projekt “ena šola, 4 jeziki” vabi šolarje preko barv k sodelovanju pri 4 težiščih, kjer otroci poleg jezi­ ka spoznavajo tudi kulturo naroda, ki govori ta jezik. V prvem težišču so se posvetili nemščini – ki jo zaznamuje črna barva – in podrobno spoznavali kulturo Avstrijcev. V kulturi Angle­ žev so otroci odkrivali navado pisanja voščilnic. Tako so ob božiču napisa­ li številne kartice v Slovenijo, Italijo, Anglijo in po celi Avstriji. Danes kra­ sijo stene razredov kartice, ki so jih prejeli kot odgovor.

Beneške maske Tretje težišče pro­ jekta pa je posvečeno italijanščini. In ker so v pustnem času za Italijo raz­ poznavne beneške maske, so otro­ ci sami izdelali maske. Barve, pisa­ ni kam­ni, perje in drugi okraski sedaj krasijo maske, ki čakajo, da se bodo otroci ob pustu okrasili z njimi. Starši pa so otrokom v barvah jezikov sešili

zdravniški nasveti za vsakogar

Dr. Martina Ogris*

* j e s t ro kov n a zd rav n i c a z a u š e s a , n o s i n g r l o v Ce l ovc u

i Začenja se alergijska sezona na cvetni prah Bliža

s e že t e ž ko p r i ča kova n a v i g re d , z a m a r s i koga p a s e

ob prvih sončnih žarkih in toplejših dneh začnejo tedni slabega počutja.

obleke. Učenci so naštudirali ples in na pustni torek se bodo pisa­ ne maškare ljudske šole Lipa nad Vrbo sprehajale po Vrbi. Sprem­ ljali jih bodo učitelji in starši v krasnih oblekah iz fundusa ljub­ ljanske Opere. Poleg plesa, čudo­ vitih mask in kostumov bodo šo­ larji predstavili svoj šolski projekt in navzoče pogostili s pravimi ita­ lijanskimi “fancuti”.

Spoznavajmo slovenščino Četrto težišče projekta bo slovenščina, Slovenija in koroški Slovenci, ka­ tero bodo na šoli predstavili me­ seca maja in pripravili pester kul­ turni večer. S šolskim letom pa se projekt ne bo zaključil, temveč ga bodo učitelji z ravnateljem gradi­ li naprej in ustvarjali polje, na ka­ terem ima slovenščina isto vred­ nost kakor drugi jeziki.

Osebe, ki se alergično odzivajo na cvetni prah, trpijo zdaj zaradi glavobola, tekočega nosa, kihanja, solzenja in srbeža oči.

Prav tako se pogosteje pojavljajo na­ padi astme in spremembe na koži.

Imunski sistem zdravega telesa se odziva na snovi, ki vanj vdirajo, da se brani nevarnih bolezni.

Pri alergiji pa naš imunski sistem pretirava in se upre snovem, ki za naš organizem pravzaprav niso nevar­ ne. Takšne snovi so npr. razna živila, cvetni prah, zdravila, sestavine tka­ nin ali dlake domačih živali.

Med alergično reakcijo pride do močnega izliva tkivnega hormona hi­ stamina, ki povzroči otekline, srbež, izpuščaje, v najslabšem primeru pri­ vede preko kolapsa krvnega obtoka celo do anafilaktičnega šoka.

Možna je pomoč z raznimi antialer­ gičnimi zdravili, glavni steber zdra­ vljenja pa je tako imenovana desen­ zibilizacija, ki privede do imunske

tolerance našega organizma – se pra­ vi, telo spozna alergen kot nenevarno snov, in se je ne skuša več braniti.

Prizadete osebe naj se, kolikor je mo­ goče, izogibajo izzivajočih snovi. To žal pomeni, da naj se ne bi zadrževa­ le ob toplem soncu in vetrovnem vre­ menu (ko je v zraku največja količina cvetnega prahu) na prostem.

Tudi hrana igra pomembno vlogo.

Ker histamin pospešuje alergične re­ akcije, se v času odzivanja izogibaj­ te živil, ki vsebujejo veliko histami­ na. K tem prištevamo med drugim razne vrste zrelega sira, rdeče vino, paradiž­nike, orehe, citrusove sadeže, korenje, jabolka, ribe in živila v kon­ zervah.

V času alergičnega odzivanja skušaj­ te živeti čim bolj umirjeno, brez stre­ sa, pazite na zadostno spanje, saj je imunski sistem že z nenehnim kon­ taktom peloda povsem obremenjen.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

n a m e s t o

Urednica: G abi Frank

u v o d n i k a Namesto besedila je za to sliko najprimernejša pesem našega avtorja Stanka Wakouniga Koroška jesen.

Stanko Wakounig

Koroška jesen O hamatle, o hamatle, o srečna domovina, saj ti si kakor zdravje ... za tistega, ki zdrav je.

Korošec prav spet zaživi pri uživanju jeseni, navadno to posreči se pri porciji pošteni.

Pošteno vsak zameta naj, saj mej tu ni nobenih, polento, golaž, ziljski špeh – na zraku posušeni, pa s cmoki se nabula naj prav vsak kruleč želodec, ko s polkami zabava ga na mehah ljudski godec; da, košta za princese vse, pa za starejše dame podjunske so klobasice pa pavrške salame; naj njivah pri eventih s posedanjem na slami pač znova oživijo vsi izžeti že organi; vsi mladi pa še stari vsi z veseljem se krepijo, pri praznikih po občinah z domačo nostalgijo. Če ne bi se jeseni prav pošteno vsi nažrli, verjetno oslabeli bi pred vigredjo umrli.

Na te velike praznike pa sme le tisti priti, ki ima usnjene hlače že – v omari al` na riti, a ženske `majo dirndle, možje a kerntner – kilt, kdor pravi je Korošec že, ni treba ga prisilit.

Predpisane so noše vse, ko se že barva listje, to le privabi goste še, turiste, penzioniste; ti plešejo ob glasbi oberkreinerske skupine, pri takih melodijah dolgčas hitreje mine.

Polentafest pa Hadnfest, Fisolen- in še Knödelfest, Almhatscha- pa še Tschurtschlfest, in Gackernfest pa Gulaschfest, pa Speckfest in Sasákafest, kako sem se nažokal fejst, in Schwammerlfest, pa Rühreifest ob weich ob fest und alles fest in einer Hand, im Dirndl und im Kärntnergwand.

O Kärntnerherbst, o hamatle, o domovina, hops, na zdravje!

Av, vamp že rogovili mi, da gre mi na kozlanje.

Visoka ta kultura mi čreva grozno buri, joj, bruhat skočim kar za grm, duška dat naturi!

Stanko Wakounig: Kotiček tople domačije (Ellerjeva edicija 34) ISBN 978-370860360-5, 14,90 evra

k ibic

ZBADLJIVI

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

PRIGRIZKI

N OVE KNJIGE PRI MOHOR JEVI ZALOŽBI

Bralska vigred Tokrat vam predstavljamo naše nove knjige, ki smo jih založili pred kratkim. Najbolj sveža je slikovna monografija o Sloveniji znanega koroškega avtorja in urednika časopisa »Kärntner Tageszeit­ung« Bertrama Karla Steinerja. Pred nedavnim umrli duhovnik in raziskovalec hišnih imen na južnem Koroškem p. Bertrand Kotnik Bertrand Kotnik

Zgodovina hiš južne Koroške. Župnija Pliberk in okolica – 13. knjiga

Pater Bertrand Kotnik je umrl na svečnico, 2. februarja. V zadnjih letih je bil s pliberško faro tesno povezan. Zato se je lotil tudi zgodovinske in znanstvene obravnave hiš župnije Pliberk in okolice. V tej knjigi najdete znanstvena in zgodovinska ozadja hiš, imen, vasi, naselbin in kmetij velike pliberške fare, ki je do sredine 18. stoletja obsegala tudi Šentanel, Strojno, Holmec, Dolgo Brdo, Lom, Jamnico in veliki del Mežice. Nekatere teh vasi so pripadale pliberški župniji vse do plebiscita leta 1920. Ta knjiga bo ohranila zgodovino tudi prihodnjim rodovom in je pomembna dokumentacija kraja, fare, posameznih vasi, naselij, kmetij in posestev skozi štiri stoletja. Knjiga je izšla lani pred božičem, ko je p. Bertrand Kotnik praznoval svojo 95-letnico.

383 strani, ISBN: 978-3-7086-0441-1, 24,90 evra

Anton Levstek

Podobe iz pesmi

(Ellerjeva edicija 35: Pesniška edicija Mohorjeve, imenovana po slovenskem pesniku Franu Ellerju (Marija na Zilji 1873 – Ljubljana 1956) Pesniško zbirko Antona Levsteka uvaja in določa štirivrstičnica brez naslova, ki je v pesniškem jeziku kot diktatu domišljije izraža zavedanje o lastni majhnosti in minljivosti ter napoveduje poetični izraz skromnosti človeka pred neskončnostjo vsega tistega, kar ostaja neznano in skrivnostno za slehernika.

75 strani, ISBN 978-3-7086-0441-1, 12 evrov Jože Dežman, Jože Hudales, Božidar Jezernik

Slovensko meščanstvo

od vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948) Zbornik so pripravili avtorji razstvae Slovensko meščanstvo od vzpona nacije do nacionalizacije 1848-1948 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (februar – maj 2000) Slovenski nacionalni vzpon po letu 1848 je dominantno zaznamoval tudi vzpon slovenskega meščanstva.

Meščani so bili voditelji nacionalnega gibanja, ki je zaznamovalo rojstvo slovenske nacije in mu izoblikovali vodilne identitetne simbole. Meščani so bili nosilci demokracije, gospodarskega, znanstvenega, kulturnega napredka. Njihovo etično-moralno jedro je bilo konservativno krščansko. Zbornik s številnimi barvnimi slikami predstavlja pregled raziskav in muzejskih projektov o meščanstvu, meščanski pogled na svet, vrednote, vero, politično in gospodarsko vlogo meščanstva, meščansko bivališče in navade, izbrane osebnosti in družine.

240 strani, ISBN: 978-3-7086-0435-0, 36 evrov

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

lahko pride nam je zapustil 13 knjig. Njegova zadnja knjiga­ je izšla pred božičem in obravnava pliberško faro z okolico. Ob 150. obletnici Kugyjevega rojstva smo ponatisnili knjigo Rafka Dolharja Po Kugyjevih poteh. Potopisec in tenkočutni avtor Dolhar je opisal Kugyja, slike v knjigi je avtor posnel sam.

V Ellerjevi ediciji je izšla 35. knjiga: Podobe iz pesmi avtorja Antona Levstka. Knjiga Slovensko meščanstvo – od vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948) je zbirka razstave v MUzeju novejše zgodovine Slovenije (februar-maj 2008).

Bertram Karl Steiner / Michael Leischner

Nova slikovna monografija o Sloveniji: Slowenien,Tochter aus Elysium Avtor Bertram Steiner z navdušenjem opisuje deželo med vzhodnimi Alpami, zahodno Panonsko nižino in severnim Jadranom. Slovenija ima vse, kar ima Evropa, pravi Steiner: mogočne gore, ki se dotikajo neba, Jadransko morje in skrivnostno Panonsko nižino. Mislimo, da Slovenijo dobro poznamo, vendar se motimo, kajti v pričujoči knjigi Bertram Karl Steiner dokazuje, da je marsikaj povsem neznano, o čemer pač piše avtor. Knjiga z besedili Bertrama Karla Steinerja in s slikami Michaela Leischnerja vas bo gotovo očaral.

165 strani, ISBN: 978-3-7086-0370-4, 39,80 evra Klemen Jelinčič Boeta

Kratka zgodovina Judov

Knjiga je prvi poskus sistematične predstavitve judovske zgodovine v slovenskem jeziku nasploh in v svojem opisu več kot 3000 let stare zgodovine začne pri Svetem pismu in nadaljuje preko judovske države in diaspore v času helenizma in rimskega cesarstva v srednji vek in življenje v široko razprostrti diaspori v Evropi, Afriki in Aziji vse do modernih časov, kjer zaključi z državo Izrael in stanjem v današnji judovski diaspori. Knjiga je razdeljena na sedem delov z več poglavji in podpoglavji in poskuša bralcu predstaviti splošno sprejete ugotovitve zgodovinske stroke na kratek, jasen in tekoč, vendar izčrpen način s stalnim ponujanjem vzporednic iz splošne svetovne in zaradi predstavitve judovskega življenja v različnih deželah tudi iz lokalne zgodovine, med njimi slovenske.

Glede na to, da je knjiga namenjena slovenskim bralcem, poskuša na osnovi do sedaj dostopnih podatkov na kratko predstaviti tudi judovsko življenje na slovenskem ozemlju v antiki, pojav tako imenovanih »judovskih vasi« na Koroškem in Štajerskem, srednjeveško judovsko življenje na Slovenskem in kasnejše judovske življenje v Trstu in Gorici ter Prekmurje vse do druge svetovne vojne.

385 strani, ISBN: 978-3-7086-0397-1, 33,80 evra

Rafko Dolhar

Po Kugyjevih poteh Od Trente do Zajzere, Julius Kugy, slovenske gore in ljudje Ob 150. obletnici Kugyjevega rojstva, ki naj bi jo v Trstu obeležili kot Kugyjevo leto z mnogimi prireditvami, se nam je zdelo primerno, da ponatisnemo knjigo, ki je že davno ni več mogoče dobiti. Tudi druge Kugyjeve knjige v slovenskem prevodu so že davno izginile s knjižnih polic, tako je ponatis te knjige, v kateri je mnogo citatov iz Kugyjevih knjižnih del, še toliko bolj upravičen. Naj dodamo še, da je v zadnjih letih in doživetjih, ki jih je avtor sam testamentarno zapečatil za objavo nekaj desetletij po svoji smrti. Sedaj so ti teksti dostopni in primerno dopolnjujejo pripoved o Kugyjevem doživljanju prve svetovne vojne in deloma tudi druge. KLjub vsemu pa popolne Kugyjeve biografije še nimamo, čeprav o njegovem življenju vemo marsikaj iz njegovih knjig. Zadnja njegova knjiga, ki je bila objavljena pod naslovom Vojen podobe iz Julijskih Alp šele po njegovi smrti leta 1995, predstavlja 9. poglavje njegove prve knjige Iz življenja gornika. V knjigi je skušal avtor predstaviti Kugyja v času in prostoru, v Trstu v obdobju avstro-ogrske monarhije.

Leta 1994 je Rafko Dolhar prejel literarno nagrado Vstajenje, podelitev nagrade so utemeljili takole: »Knjiga je sad resnega raziskovalnega dela in avtorjevega lastnega ustvarjalnega pristopa ter je hkrati prikaz naše polpretekle zgodovine v literarnem ključu. Dela Rafka Dolharja so ukoreninjena v naš prostor in čas. Prikazujejo zahodno mejo slovenskega narodnostnega prostora in tukajšnjega človeka, odslikavajo lepoto Julijcev in Krasa, obenem pa izkazujejo pisateljev močan narodnostni in humanistični čut. Zadnja knjiga – kot večina prejšnjih – se odlikuje tudi po izbranem fotografskem gradivu. Vse fotografije, ki so marsikdaj prave umetnine, je avtor sam posnel«.

Dolharjeva knjiga ni le poklon temu velikemu gorniku in temu, kar je naredil za slovenske Julijce, ampak želi biti tudi izziv bralcem, da bi se zamislil o namenih in ciljih, ki so Kugyja vodili v gore, o njegovem odnosu do vrhov in narave. V besedilu prihaja na dan tudi Dolharjev smisel za opisovanje, občuteno in umetniško podoživljanje narave in razumevajoče vrednotenje človeških napa kot tudi občudovanje poguma, samozavesti in vztrajnosti.

143 strani, ISBN: 978-3-7086-0403-9, 16,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Ni draga, je pa dragocena.

bralci pridobivajo bralce!!

Vsak teden nova Nedelja Vsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x

NEDELJA in priloge

+DARILO

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letno redna naročnina

samo 32,- EUR letno

> za vsakega, ki pridobi novega naročnika > in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Obsega nekaj več kot 40.000

Prva slovenska in­

Dvojezična pesmarica

Naša najbolj priljubljena rubrika v

gesel - 22.000 nemških in ne­

teraktivna slikanica

in molitvenik za vsako

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Maček Muri.

družino.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČAL

NOVI NAROČNIK Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR

študentski abo za 16,- EUR

Ime in priimek

Ime in priimek

Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Interaktivna slikanica

Poštna štev.

Telefon

Kraj

E-mail

Datum rojstva Podpis

DARILO Slovar

Novega naročnika je priporočal oz. pridobil

DARILO Gloria

365x slovensko

Slovar

Interaktivna slikanica

Gloria

365x slovensko