Naše šolske sestre

11/18

DRUŽINE PRILOGA

S. An

je tudi k

NAŠE ŠOLSKE SESTRE njihovo delo živi v mnogih koroških domovih

U

vodnik Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

Naše sestre

P

red 150 leti je bila ustanovlje­ na kongregacija šolskih sester sv. Frančiška. 128 let oblikuje­ jo šolske sestre narodno, cerkveno in družbeno podobo Koroške. Od tega 110 let vodijo konvent v Št. Petru in spremljajo generacije mladih na poti izobrazbe in odraščanja.

T

o so obletnice, ki prikličejo v spomin zgodovinske dogod­ ke: prihod sester in njihovo skrbno in dosledno delo za izgradnjo številnih hiš in zagotovitev izobrazbe in karitativne pomoči. Žalostni so bili trenutki, ko so sestre morale zaradi vojnih ujm zapustiti svoje hiše in niso smele več skrbeti za njim za­upano mladino in stare. Težavni so bili časi, ko so morale s trdo zasluženim de­ narjem odkupiti »svoje hiše«, da so spet lahko začele z delovanjem. V vseh letih pa je bilo tudi veliko vese­ lja. Sestre so poučevale, kmetova­ le, skrbele za ostarele, učile otroke in mladino in z njimi preživljale srečne trenutke. Na spremembe v družbi so šolske sestre vedno odgovarjale z novimi pristopi in potrebam časa prilagajale svoje delovanje – vedno v duhu svojega poslanstva – storiti najboljše za mlade in stare.

Drage sestre, hvala, da vas imamo!

Kaj bi brez naših sester?

»Blagoslov za faro in okolico!«

Ž

e daljnega leta 1964, ko v javnosti še zdaleč ni bilo čutiti tolikšne potrebe po domovih za ostarele, so slovenske šolske sestre v Pliberku ustanovile dom, posebej za oskrbo in spremljanje psihično bolnih oseb. V teku desetletij se je iz prvotno majhne hiše razvil velik in sodoben dom za ostarele, v katerem danes najde oskrbo, varstvo, nego in duhovno tolažbo 60 ostarelih. V letih 2008 in 2009 so ga posodobili in prilagodili zahtevam in predpisom, ki jih narekujejo in določajo državni zakoni o negi in varovanju starejših.

Dom se je kadrovsko odprl tudi na zunaj, saj najde v njem zaposlitev veliko ljudi iz bližnje in daljne okolice, npr. strežnice, negovalke, pomočnice v kuhinji in pri čiščenju doma. »Duša doma« so od vsega začetka šolske sestre, ki dajejo domu poseben pečat. V hišni kapeli je vsak dan sveta maša, kar je gotovo edinstveno na področju podobnih domov. V hiši biva skozi vsa leta tudi duhovnik kot hišni dušni pastir. Kot prvi je bil to gos­ pod Jože Godina. Trenutno sta v domu upokojena župnika Simon Wutte in Lovro Petričič, ki sicer zaradi starosti in onemoglosti ne moreta več maševati, zato pa red­ no mašujejo duhovniki iz okoli-

s. Ambrozija Potočnik Ime mi je Ani­

ca Potočnik, ob vstopu v redovno skupnost pa sem dobila ime s. Ambrozija. Doma sem v majhni gorski vasi Koprivna, ki spada v občino Črna na Koroškem v Sloveniji. V Št. Rupertu, kjer sem bila v gospodinj­ ski šoli, sem se odločila, da bom postala redovni­ ca. Tako sem leta 1966 v Rimu vstopila v noviciat, da bi se usposobila za redovno življenje. Po vrnitvi na Koroško sem bila eno leto v Št. Rupertu v internatu

2

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

ce: Miha Golavčnik, Slavko Thaler, Peter Sticker, Andrej Lampret in Ivan Olip.

Odkar so šolske sestre morale opustiti postojanko v Št. Rupertu pri Velikovcu, je v pliberškem domu trenutno deset šolskih ses­ ter. Nekatere zaradi starosti in bolezni ne morejo več opravljati hiš­ nih poslov, so pa velike molilke, ki z molitvijo podpirajo poslanstvo doma in izprosijo blagoslov. V zadnjih letih je zatočišče in bivališče v domu našlo več starejših in onemoglih iz Pliberka in bližnjih župnij. Zgradbo in ljudi v njej so mnogi sprejeli za svoj pravi dom, kajti v njem so okusili domačnost in sprejetost. Domačini so za to možnost in izredno ponudbo sestram zelo hvaležni. Prav zaradi tega sta prisotnost šolskih sester in sploh delovanje doma za faro Pliberk in vso okolico izred­nega pomena. Mesečno imamo v domu molitvene ure za duhovne poklice.

Sestre so prisotne tudi v farnem življenju, saj pri mnogih naših slovesnostih prispevajo svoj delež.

Predstojnica s. Regina Tolmaier je članica župnijskega in dekanijskega sveta. Želimo in upamo, da bo poslanstvo sester in delovanje doma tudi v prihodnje plodovito in blagoslovljeno.

Ivan Olip, župnik v Pliberku

pri dekletih, nato pa štiri leta v Št. Petru.

Ponudila se mi je priložnost, da sem opravila na Ti­ rolskem dvoletno vzgojiteljsko šolo za mladino.

Sedaj sem tu v Provincialni hiši v Celovcu že 42 let.

Najprej sem bila veliko let vzgojiteljica za dekleta, na kar imam še sedaj lepe spomine. Pozneje so se vrstile odgovorne službe druga za drugo: voditelji­ ca redovnega naraščaja, nato še hišna in provincial­ na predstojnica.

reichmann

Zanesljive spremljevalke Katoličanke in katoličani, ki živimo v Celovcu, se zbiramo v kapeli šolskih sester na Vetrinjskem obmestju/ Viktringer Ring 19, kjer je tudi sedež personalne župnije sv.

Cirila in Metoda. Če naj povem besedo o tem sobivanju, je to iz osebnega zornega kota in moj spomin sega le pol stoletja nazaj. Župnik Jože Andolšek včasih hudomušno pripomni, da se mu zdi, da se nahaja kdaj ob nedeljski maši v kaki drugi župniji, ko ima pred sabo druge obraze, kakor jih je vajen od nedelje poprej. Redovnice, ki pridejo k bogoslužju, pa so zanesljiv po-

kazatelj, da se nahaja v pravem prostoru in pred pravim občestvom.

Resnično je tako, da ob nedeljski maši kdaj nastane vtis, kakor da bi bilo srečanje upokojencev, drugič pa napolnijo kapelo otroci oziroma mlade družine. Sestre, ki bivajo v hiši, so zanesljive obiskovalke, ki ne manjkajo nobeno nedeljo. Med nezamenljiva znamenja te kapele pa šteje tudi izviren cvetlični okras, ki ga oblikuje s. Marta.

Tako tesne kakor v zadnjih letih, ko se faranke in farani zbiramo v njihovi hiši, pa vezi med faro in šolskimi sestrami še niso bile. Ta bližina bogati obe skupnosti. S. Regina in s. Ambrozija sta svojčas tvegali in odprli hišo za farno skupnost, da se je naselila v Provincialni hiši. Doživljam, da smo bili kot prišleki lepo sprejeti in da nismo tujek, temveč smo enakovredni člani ob mizi, kjer se delita Božja beseda in Božji kruh.

Dolga leta je bila kapela v Mohor-

s. Martina Perdacher Ime mi je

Annemarie Perdacher, v kloštru me pa kličejo s. Martina. Doma sem v Holbičah pri Škofičah. 8. septembra 1962 sem vstopila v noviciat v Rimu, kjer so me pripravili na re­ dovno življenje. Ko sem se vrnila nazaj na Koroško, sem kuhala najprej v Pliberku za bolne žene, nato po se me poslali kuhat v Št.

Pavel za okrog 200 fantov, ki so obiskova­ li gimnazijo pri benediktincih. 15 let sem v

jevi hiši. Sam sem prišel kot dijak leta 1958 v dijaški dom Mohorjeve in takrat srečal nune, ki jih dotlej še nisem poznal. Naj omenim s. Lamberto, ki je znala celiti rane in tudi blažiti bolečine domotožja majhnih fantov; s. Odilo, ki se je potila v kuhinji, v kletnih prostorih; s. Stanislavo, ki je bila vzgojiteljica deklet.

Tudi ko je bila kapela že v novem prizidku, so skrbele prav sestre za lepo krašenje, so odpirale kuhinjo, stregle in omogočale srečanja ob bogoslužju. S. Kornelija mi je posebej v spominu, ko je omogočila, da smo obhajali krst hčerke z lepim slavjem.

Srečavanja, pogovori, skupna molitev in skupno obhajanje nedeljske maše … so žive vezi, ki povezujejo skupnost redovnic in faranke ter farane v duhovno občestvo.

Janko Merkač, faran Župnije sv. Cirila in Metoda

Železni Kapli opravljala razna hišna dela. Ko smo se sestre z bolniki vred preselile v Pod­ gorje, sem tam kuhala za vse – kuhanje je namreč zame pravo veselje. Sedaj sem v Pro­ vincialni hiši že 13 let. Bogu sem hvaležna, da živim v sestrinski skupnosti in tako molim za sestre in za vse potrebe na svetu. Zame je pomembno, da kot redovnica dajem ljudem dober zgled in kljub kakšnim težavam osta­ jam Bogu zvesta.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

3

V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

Pogovor s provincialno predstojnico šolskih sester na Koroškem

s. Ambrozijo Potočnik

Biti in živeti za druge Na pobudo škofa Köstnerja in slovenskih duhovnikov so leta 1955 ustanovili samostojno koroško provinco kongregacije šolskih sester. Na Koroškem je v tistem času delovalo 43 šol­ skih sester. Istega leta so ses­ tre zgradile Provincialno hišo.

V hiši so se posvečale svojemu poslanstvu – vzgoji mladine in še danes sprejemajo v dekli­ ški dom učenke raznih celov­ ških srednjih šol. Provincialna hiša šolskih sester je bila pol stoletja znana po vezeninah in bogatih cerkvenih oblačilih, ki so jih sestre vezle in oblikova­ le s spretno roko. Sestre so v Provincialni hiši vsa leta vodi­ le tudi noviciat, kjer so vzgajale lastni redovni naraščaj. Hiša je vedno bila in je tudi danes sre­ diščna točka, v kateri se ses­ tre rade srečavajo in v prijetni družbi nabirajo moč za svo­ je delo.

V letošnjem letu obhajate šolske ses­ tre obletnico. Pred 150 leti je bila usta­ novljena Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Katera miselnost je priklicala v življenje kon­

gregacijo in ji dajala smernice za obli­ kovanje redovnega življenja in apo­ stolskega gibanja? s. Ambrozija Potočnik: Šolske sestre letos obhajamo 150-letnico ustanovit­ ve naše kongregacije. Hvaležne smo Bogu, da nas je poklical in nam zaupal nalogo – s svojim življenjem in delovanjem služiti Bogu in ljudem.

Geslo jubilejnega leta je namreč: »Hvalite Gospoda, zahvaljujte se mu in mu služite v veliki ponižnosti.« Trta, ki je leta 1869 vzbrstela v Mariboru, po zamisli škofa Slomška, se je v sestrah, ki so jih poklicali iz Gradca, hitro razrasla. Z vso vnemo so se posvetile vzgoji otrok in mladih. Zavedale so se namreč, da kakor trta, ki jo vrtnar skrbno obreže in neguje, rodi dober sad, tako je vzgoja v najpomembnejših letih odločilnega pomena za poznejše človekovo življenje.

Leta 1890 so prišle prve šolske sestre na Koroško in pričele delovati v Št.

Pav­lu v Labotski dolini. 128 let že de­ lujete na karitativnem, gospodinjskem in gospodarskem področju – predvsem pa učite, svetujete, vodite in poma­ gate mladim, da najdejo pot do odgo­ vorne osebnosti. V katerih krajih ste v zad­njem stoletju delovale, živele svo­ jo poklicanost in kakšne naloge pre­ vzemale? s. Ambrozija Potočnik: Naša redovna pravila jasno nakazujejo, da kongregacija šolskih sester usmerja svoje življenje in delovanje po navodilih in v duhu sv. Frančiška Asiške-

s. Marta Gregori Sem s. Marta Gregori s

krstnim imenom Elfrida. Doma sem v Št. Petru pri Št.

Jakobu v Rožu. Po gospodinjski šoli pri šolskih ses­ trah sem leta 1963 odšla v Rim in bila jeseni istega leta sprejeta v redovno skupnost.

V Rimu sem ostala skoraj šest let in zaključila šolo za otroško vzgojiteljico. Po vrnitvi na Koroško sem bila tri leta v dekliškem internatu v Celovcu. Po treh letih sem se vrnila v domači kraj in prevzela vodstvo otroškega vrtca. Tu sem bila 33 let.

4

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

ga. Naše poslanstvo je vzgajati mladino in opravljati druga apostolska dela v službi Cerkve. Tako so sestre v Št. Pav­lu podprle delo za mlade, v Št. Rupertu so se zavzele za šoloobvezne otroke, poleg tega še vodile tečaje in gospodinjsko šolo za dekleta.

Prav tako so se posvetile delu za mlade v Št. Petru. V Pliberku se z ljubez­ nijo zavzemajo za bolne in ostarele ljudi. Vse delo pa je vedno spremljala skupna molitev sester.

Vaša redovna skupnost je postala sa­ mostojna leta 1955, ko ste šolske sestre postale koroška provinca. Kaj je to po­ menilo za sestre? s. Ambrozija Potočnik: S tem nam je bilo omogočeno, da smo se lahko še bolj prilagodile okoliščinam kraja in kulturnim potrebam, kjer živimo.

Družba in način življenja se v zadnjem času močno spreminjata. Sestre ste v zadnjih desetletjih morale prilagodi­ ti svoje delovanje novim razmeram in potrebam. Danes delujete in vas lahko srečamo v Pliberku, Št. Petru in Celov­ cu. Kako gledate na bližnjo prihodnost vaše redovne skupnosti? s. Ambrozija Potočnik: Predajamo se božji previdnosti, ki nam sproti nakazuje odločitve ob pomanjkanju redovnih poklicev. Zato moramo še bolj zaupati laikom, da bodo opravljali in nadaljevali naše poslanstvo.

Redovno skupnost spremljate danes kot provincialka. V čem vidite svojo

Nato sem bila nekaj mesecev doma in stregla bolni mami. Po mamini smrti so me odpoklicali v Celovec v Provincialno hišo. Tukaj pomagam, kjer je potreb­ no, oskrbujem kapelo in poleg tega hodim obiskovat bolnike, stare in onemogle, po bolnišnicah, domovih za ostarele in tudi privatno. To delo me veseli in no­ tranje bogati. Pomembno je zame, da smem stati ob strani tem bolnikom. Ob prvih petkih jim prinašam tudi sv. obhajilo. Veliko jih je, ki so v teh letih odšli v večnost in v svojih motivih se spominjam tudi vseh pokojnih.

Celovec, Viktrin­ ger Ring 19, Provincial­ na hiša.­Tu so doma ses­ tre (z leve): s.

Martina Per­ dacher, s.

Ambrozija Potočnik, s. Andrea Starz in s. Marta Gregori.

prvenstveno nalogo? s. Ambrozija Potočnik: Postaviti Kris­ tusa v središče svojega življenja in tako služiti bratom in sestram in spodbujati medsebojno povezanost.

Redovno življenje odlikuje skupnost, skupno delo in molitev. Kako združu­ jete sestre svoje poslanstvo in duhov­ nost? s. Ambrozija Potočnik: Naša duhovnost je v tem, da združujemo molitev in delo. (Moli in delaj!)

Kaj je danes pomembno za redovno skupnost, v kateri živi in dela 23 sester v treh krajih? s. Ambrozija Potočnik: Našo redovno skupnost bogatita medsebojna pomoč in molitev, da se med seboj spodbujamo in imamo rade. Ljudem želimo posredovati, da so pri nas dobrodošli, da jih poslušamo, opogumljamo in jim obljubimo molitveno podporo. Predanost in zaupanje nas vodita pri našem delovanju in načrtovanju.

Na praznovanju vaše kongregacije je dejal mariborski nadškof Cvikl: Va­ rujte ogenj prvotnega navdiha te vaše kongregacije, da se ogenj božje ljubez­ ni v tej kongregaciji še bolj razplamti.

Kako temu naročilu sledite sestre da­ nes, v čisto drugačnih okoliščinah, kot so bile ob ustanovitvi? s. Ambrozija Potočnik: Ob vsakem ponosnem praznovanju nam pride še bolj do zavesti, da obudimo prvotno navdušenje. Kljub težavam obudimo upanje in zaupanje in naredimo, kar moremo.

v tej smeri: mladi hočejo biti svobod­ ni, neodvisni; v družini niso bili podkovani v veri in tudi ne vzgojeni, da bi živeli za druge; priprav­ljenost za darovanje peša. Morda se tudi me starejše sestre bojimo tveganja, da bi »mlajše« skušale uresničiti »svoje sanje«.

Spremljali smo vas, ko ste sestre odha­ jale iz Št. Ruperta. Katere spremem­ be so botrovale tej – za vas gotovo tež­ ki odločitvi? s. Ambrozija Potočnik: Zdravstveno stanje sester na eni strani, na drugi strani pa dejstvo, da je brez smis­ la ohranjati nam sicer dragoceno poslop­je, ki pa ne služi več prvotnemu namenu. Vzrok je tudi pomanjkanje potrebnih poklicev.

Z molitvijo spremljate vam zaupane mlade, stare in bolne pa tudi celo na­ rodno skupnost, s katero se počuti­ te povezane. Vaše pričevanje vere je za mnoge zgled. Kaj odlikuje vaše redov­ no življenje in življenje naših šolskih sester? s. Ambrozija Potočnik: Naše poslanstvo je biti tu za mlade, bolnike in vse, ki so nam zaupani. Spremljamo jih z molitvijo in zglednim življenjem. Z eno besedo: biti in živeti za druge.

Kot provincialka še posebej čutite in v odgovornosti za provinco nosite po­ manjkanje naraščaja. Zakaj menite, da se danes mladi ne odločajo več za du­ hovniški in redovniški poklic? s. Ambrozija Potočnik: Zakaj ni redovnih poklicev? To vprašanje si mora postaviti vsaka družina, vsaka farna skupnost. Kje so ovire za duhovne poklice? Morda je miselnost nakazano

Duhovno življenje sester se preple­ ta z delovanjem v šolstvu in v domu za ostarele. Kako se srečavate z odgovor­ nimi osebnostmi v družbi in Cerkvi? s. Ambrozija Potočnik: Z vsemi se srečujemo v medsebojnem spoštovanju in jim izkazujemo hvaležnost za njihov doprinos. S hvaležnostjo sprejemamo njihove nasvete in jih podpiramo z molitvijo.

s. Andrea Starz je tudi kot redovnica

obdržala svoje krstno ime. Doma je bila v Žitari vasi, v redovno skupnost šolskih sester je vsto­ pila leta 1990. V letih 1998 do 1999 je delovala v Št. Rupertu. Vsa ostala leta pa je živela in de­ lovala v Provincialni hiši v Celovcu. K svojim na­ logam šteje s. Andrea vzgojo v dekliškem domu in opravljanje gospodinjskih del v hiši. Od leta 2016 je hišna predstojnica. Za s. Andreo sta pomembna molitveno življenje in evharistija.

s. M. Antonija Kimovec (krst­

no ime Vida). Kje ste bili doma? Lahorče pri Kranju, taborišča in Dvor pri Dobrli vasi.

Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1962 V katerih hišah ste delovali? V Provincial­ ni hiši, Št. Petru in Št. Rupertu. Vaše naloge kot redovnica? poučevanje verouka in sodelovanje v farah. Kaj vam je pomembno? spoštovanje, razumevanje, veselje, hvaležnost in resnica

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

5

V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

Šolske sestre

skozi čas

in prostor

150 let Kongregacije šolskih sester – 150 let življenja v Frančiškovem duhu za mladino, bolne in uboge

MARIJA PERNE

Kongregacija šolskih sester je bila na pobudo škofa Antona Martina Slomška ustanovlje­ na leta 1869, ko je po Slomško­ vi smrti njegov naslednik škof Stepišnik zaprosil kongregaci­ jo šolskih sester v Eggenber­ gu pri Gradcu, da bi poslala ne­ kaj sester, ki bi prevzele vodstvo in vzgojo skromnega zavetišča v Šmederjevi ulici v Mariboru.

Prošnja je bila uslišana in oktob­ ra leta 1864 so prišle prve šti­ ri sestre in se pod vodstvom s.

Margarete Puhar zavzele za si­ rote v Mariboru in okolici.

S. Margareta je kmalu uvidela, da ses­tre ne bodo mogle zadovoljivo reševati nujnih potreb, če bodo odvisne od graške materne hiše. Zato je začela razmišljati o osamosvojitvi te redovne skupnosti. Pri tej zamisli jo je podpiral mariborski škof Maksimilijan Stepišnik, ki je za uresničitev tudi sam naprosil graškega škofa Zwergerja in graško predstojnico v Eggenbergu. Prošnja je bila ugodno rešena 13. septembra 1869, ko je mariborska postojanka postala samostojna z novo vrhovno predstojnico materjo Margareto Puhar.

Sestre so do 2. svetovne vojne vodile v Mariboru šolo, kjer so imele vse od vrtca do učiteljišča; tam se je izšolalo devetsto učiteljic. V komunizmu je bilo njihovo poslopje nacionalizirano. Konec prejšnjega stoletja so dobile vrnjen le del zelo razpadene hiše.

s. M. Barbara Bratuša

s. M. Karmela Kelih

s. M. Emanuela Kelih

s. M. Anunciata Kežar

(krstno ime Barbara) Kje ste bili doma? Korenjak, Zavrč (Slo­ venija) Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1968 V katerih hišah ste delovali? Celovec, Št.

Rupert, Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: poslanstvo pri vzgoji deklet in skrb za kmetijo in vrt

(krstno ime Hema) Kje ste bili doma? Sele-Šajda Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1953 V katerih hišah ste delovali? Št. Peter, Št.

Rupert, Caritas – dom v Železni Kapli in Podgorjah Vaše naloge kot redovnica: v kmetijstvu; oskrba bolnikov in vodstvo doma

6

XIV

Delovanje šolskih sester na Koroškem Kongregacija šolskih sester usmerja svoje življenje in delovanje po navodilih in v duhu sv. Frančiška Asiškega. Njihovo osnovno poslanstvo je vzgajati mladino in opravljati druga apostolska dela v službi Cerkve.

To opravljajo sestre na Koroškem že skoraj 130 let.

Osnovni apostolat šolskih sester na Koroškem je od vsega začetka krščanska vzgoja in pouk mladine ter karitativno socialno delo. Bodisi v šoli ali domovih, bodisi pri karitativnem, gospodinjskem in gospodarskem delu so sestre učile, svetovale, vodile in pomagale mladini, zlasti dekletom in materam, da se razvijajo v odgovorne osebnosti.

Nekaj sester se je posvečalo tudi cerkvenemu vezilstvu, precejšnje število sester pa je delovalo v gospodinj-

DRUŽINSKA PRILOGA

(krstno ime Felicitas) Kje ste bili doma? Sele-Šajda Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1959 V katerih hišah ste delovali? Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: strokov­ na učiteljica, vodja šole, sedaj skrb za starejše sestre

(krstno ime Kristina) Kje ste bili doma? Horce pri Št.Vidu v Podjuni Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1953 V katerih hišah ste delovali? Št. Rupert in Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: strokovna učiteljica in vodja šivalne obrti

Slike zgodovine. s. Veronika­ Supan v ne­ kaj besedah in slikah opozarja na bogato zgodovino šolskih ses­ ter, njihovih hiš in izobraževalnih ustanov.

stvih v raznih cerkvenih zavodih, pa tudi lastnih vzgojnih in karitativnih ustanovah.

Prve sestre so prišle na Koroško že leta 1890, kjer so vršile svoj apostolat v Št. Pavlu v Labotski dolini pri benediktincih.

Podružnica v Št. Rupertu je bila ustanovljena 1896 na prošnjo župnika Franca Treiberja, ki je dal zgraditi prvo zasebno slovensko štirirazredno Narodno ljudsko šolo na Koroškem.

Kmalu je nastala še gospodinjska ter kmetijsko-gospodinjska šola, ki je delovala do leta 1998.

Zavod šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu je odprl svoja vrata 1908, ko so na željo župnika Mateja Ražuna prišle prve tri sestre iz Maribora in vodile Narodno šolo. Leta 1946 so ses­tre pričele z otroškim vrtcem.

Vedno znova so šolske sestre odgovarjale na potrebe časa. Da-

nes konvent, ki letos praznuje svojo 110-letnico obstoja, vodi enoletno Strokovno gospodarsko šolo ter petletno Višjo šolo za gospodarske poklice. Sestre so se dolga leta trudile posredovati to, kar je spoznal že župnik Matej Ražun, da je »podlaga vsake resnične sreče dobro vzgojeno srce, ne pa učena glava!«. Ob ponovnem spoznavanju kulturne in duhovne dediščine šole skušajo to miselnost kljub pomanjkanju sester posredovati tudi učitelji in vzgojiteljice na tej ustanovi.

Leta 1956 je odprla svoja vrata v Provincialni hiši vezilnica, kjer so ses­tre do leta 2012 skrbele za lepoto bogoslužnih oblačil.

Kmalu pa so se sestre tudi v provincialnem domu posvetile vzgoji mladine, učenkam raznih celovških sred­ njih šol.

V Provincialno hišo se je septem-

s. M. Lucija Klemenjak

(krstno ime Ludmila) Kje ste bili doma? Led v občini Ruda Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1964 V katerih hišah ste delovali? Mohorje­ va in Heimlinger, Tinje, Provincialna hiša, Slomškov dom, Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: pomoč v gos­ podinjstvu, vzgojiteljica v dekliškem inter­ natu

s. M. Veronika Supan

(krstno ime Veronika) Kje ste bili doma? Homc v fari Dobrla vas Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1981 V katerih hišah ste delovali? Št. Peter in Celovec Vaše naloge kot redovnica: učiteljica italijanščine in verouka, provincialna pred­ stojnica, hišna predstojnica

bra 2006 preselil pastoralni center.

Tako se sedaj v kapeli Provincialne hiše zbirajo verniki slovenske župnije sv. Cirila in Metoda.

Druge postojanke, kjer so sestre delovale po drugi svetovni vojni, so Plešivec, Železna Kapla, Podgorje, Tinje, Celovec – Mohorjeva dijaška domova Slomškov dom in tako imenovani »Heimlinger«.

Leta 1964 je prišlo do ustanovitve karitativnega doma v Pliberku. Dom je bil leta 2005 popolnoma obnovljen in dograjen ter namenjen predvsem duševno bolnim ženskam, a postaja drugi dom tudi onemoglim, bolnim in starejšim ljudem iz okolice ter bolnim in ostarelim sestram.

Sedaj je na Koroškem 23 sester v treh hišah. Vsepovsod z vnemo opravljajo svoje poslanstvo v prid Cerkve, predvsem pa mladini, starim in bolnim.

s. M. Kornelija Reichmann

(krstno ime Elizabeta) Kje ste bili doma? Želuče Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1972 V katerih hišah ste delovali? Mohorje­ va in Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: vodja kuhinje

s. M. Urša Šebat

(krstno ime Urša) Kje ste bili doma? Smokuč, Žirovnica (SLO) Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 2003 V katerih hišah ste delovali? Brezje, Maribor, Št. Peter Vaše naloge kot redovnica: skrb za bolne in onemogle sestre na Brezjah, učiteljica v mariborski škofijski gimnaziji, učiteljica verouka in vodja internata v Št. Petru

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

7

V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

Pogovor z dolgoletno voditeljico konventa in šole v Št. Petru s. Karmelo Kelih

Odprtost

za potrebe mladih

Otroški smeh in opti­ mističen pogled mla­ dih oblikuje danes živ­ljenje v konventu šolskih sester v Št. Pet­ ru pri Št. Jakobu. Ge­ neracije mladih so se izobraževale v zavet­ ju šolskih sester, ki jim je bila poleg strokovne izobrazbe srčna zade­ va, posredovati vero in narodno zavest mlade­ mu rodu. Šolske ses­ tre so od leta 1908, ko so prišle v Št. Pe­ ter, vedno prilagaja­ le izbobrazbo potre­ bam mladih. Danes je šentpetrska izobraže­ valna ustanova, v kate­ ri imajo svoje prostore enoletna gospodinj­ ska šole, Višja šola za gos­podarske poklice in otroški vrtec, ta prava šola za življenje, kjer se mladi naučijo odpr­ tosti, kreativnosti, to­ lerance in vrednot, ki jih potrebuje vsak za srečno življenje.

8

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Doma ste bili v Selah in pred 59-imi leti vstopili v redovno skupnost šolskih sester.

Katere želje, cilji, pričakovanja ali tudi zgledi so botrovali vaši odločitvi za re­ dovništvo? s. Karmela Kelih: Po vojni sem obiskovala osnovno šolo v Selah. Zadnja leta je v faro prišel mlad, zelo zavzet duhovnik – redovnik, kaplan (tako smo ga imenovali do smrti) Ivan Matko in prevzel tudi verouk v šoli. Njegovo delo in njegov zgled, ki je bil utelešen posnemovalec svojega duhovnega očeta Don Boska, je neposredno vplival na mojo poznejšo odločitev. Zgled in življenje šolskih ses­ ter v Št. Petru, kjer sem se izučila šiviljstva, sta botrovala končni odločitvi za redovniško življenje.

Od leta 1967 delujete in živite v zavodu v Št. Petru. Kot voditeljici šole so vam bile zaupane odgovorne naloge. Kako sta se dopolnjevali ali si prihajali navzkriž re­ dovnica in menedžerka? s. Karmela Kelih: O menedžerki ni govora. V tem času je bilo glavno šolsko in vzgojno delo v rokah šolskih sester. Izkušnje in nasveti sester voditeljic ostalih dejavnostih so mi bile v veliko pomoč in v oporo. Poslovanje s šolsko upravo ni bilo tako obsežno kot danes. Vidim pa, da digitalizacija ravnatelju ne zmanjša kupa aktov na pisalni mizi. Sestre smo se pri delu dopolnjevale in redovno življe-

nje smo lahko usklajevale s svojim skup­ nim apostolatom oziroma delokrogom.

Danes samoumevno in s ponosom spre­ govorimo o vaši šoli, da je dvojezična. Kaj vse je bilo potrebno, da ste lahko uredi­ le in s pravico javnosti začele poučevati v obeh deželnih jezikih? s. Karmela Kelih: S šolskim letom 1966/67 je v Avstriji stopilo v veljavo obvezno deveto šolsko leto. Pobuda škofije je bila, da tudi šolske sestre v Št. Petru koroški mladini ponudijo to možnost na dvojezični enoletni gospodinjski šoli.

Takrat so sestre v Št. Petru poleg šiviljske obrti in šivalnih tečajev vodile kmetijsko gospodinjsko šolo in otroški vrtec, vse v slovenskem jeziku. Šolske sestre so bile skozi 150 let njihovega delovanja kongregacije vedno razpoložljive za izzive in potrebe časa. Tudi pred 52-imi leti so uvidele potrebo in možnost, posredovati mladim strokovno in splošno znanje in ljubezen do slovenskega jezika, obenem pa jim posredovati življenjske vrednote.

Deželnemu šolskemu svetu je bilo treba dokazati, da so za nov tip šole zagotovljeni potrebni pogoji in sicer: šolski prostori, usposobljeni predmetni in strokovni učitelji, vodja šole in predmet­ nik, oziroma učni načrt za enoletno gos­ podinjsko šolo.

Za dodatne ure slovenščine smo s proš­

s. Pavla Haber

(krstno ime Stanislava) Doma sem na Ravnah na Koroškem. V redovno skupnost sem vstopila 13. 8. 1979 v Celovcu. V Provincialni hiši sem bila kuharica, malo časa v kuhinji v Št. Petru, leto dni sem bila v Mohorjevi kuhinji, eno leto pa tudi pri elizabetinkah v kuhinji. Nekaj časa sem negovala bolne v Pliberku, sedaj pa sem kuharica. Pomembna je zame služba sočloveku in povezanost z Bogom. Molitev mi daje moč za življenje.

Vse barve: Ta šola ima prave barve za lažje učenje.

Sestri.

Sestra Karme­ la s svo­ jo rodno sestro Ema­ nuelo.

Reichmann Gotthardt

njo zaprosili ministrstvo za pouk.

Komisija Deželnega šolskega sveta je pregledala prostore in kar kmalu smo dobili dovoljenje. Pogoj za sprejem v šolo ni bil omejen na državljanstvo, temveč na predznanje obeh deželnih jezikov. Jeseni smo lahko sprejeli že prve učenke z dvojezičnega ozem­lja Koroške. Že prvo šolsko leto je šola dobila pravico javnosti za eno leto, nato pa za stalno.

Gotovo je bil dvojezični pouk velik izziv za vse, za sestre in učenke.

Težava je bila v tem, da za strokovni pouk in tudi za druge predmete ni bilo potrebnih učbenikov. Pomagale smo si s skripti, ki jih je ministrstvo za pouk odobrilo in z učbeniki za 9. šolsko stopnjo srednjih šol.

Sestre ste na spremenjene zahteve in potrebe na področju izobraževa­ nja ved­no stopile korak naprej in pri­ lagajale ponudbo šolske izobrazbe po­ trebam časa. Kakšnim izzivom ste se stavljale takrat, ko ste odprle triletno strokovno šolo za gospodarske poklice in pozneje petletno višjo šolo? s. Karmela Kelih: Poslanstvo šolskih sester je odgovoriti na izzive in potrebe časa, predvsem je naše poslanstvo spremljati mlade v njihovi duhovni in intelektualni rasti. Ponuditi

šolsko izobrazbo mladim je povezano z veliko odgovornostjo. Izziv mora biti usposobljenost absolventov za vstop v poklic, študij in za osebno živ­ljenje.

Generacije mladih – otroci, ki obisku­ jejo otroški vrtec in šolo – so prihajale in tudi danes prihajajo v vašo hišo. Kaj je za vas najpomembnejše pri sprem­ ljanju in izobraževanju teh mladih? s. Karmela Kelih: Predvsem je naše poslanstvo poleg usposobljenosti za poklic in temeljitega strokovnega znanja mladim posredovati tudi krščanske vrednote in vzgojo srca, ki so temelji za srečo mladih v življenju.

Sestre živite svoje poslanstvo v kr­ ščanskem duhu, uboštvu in spoštova­ nju do sočloveka. In vendar ste prav v Št. Jakobu vedno znova morale na­ stopati in delovati tudi zelo gospodar­ sko, da ste dogradile in obnavljale hišo, da je danes v njej lahko petletna viš­ ja šola, enoletna gospodarska šola in otroški vrtec. Kako ste to zmogle? s. Karmela Kelih: V skupnosti in enot­ nosti je moč Božje previdnosti. Sestre so živele po vzoru duhovnega očeta sv. Frančiška zelo preprosto življenje, življenje v skupnosti. Vse, kar posamezna sestra pridobi z delom ali darom, vse spada skupnosti.

s. Bernardeta Hribar Kje ste bili doma? v Železni Kapli Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1956 V katerih hišah ste delovali? v Provincialni hiši v Celovcu, Št. Petru, Železni Kapli, Tinjah in Št. Rupertu

Vzdrževanje šole in dogradnje so omogočile sestre s svojim zaslužkom in brezplačnim delom in s podporo dobrotnikov. Od leta 1967 dalje učitelje plačuje država. Do tedaj so sestre delale na kmetiji za samopreživetje in za vzdrževanje stavbe.

Danes se je število sester žal zmanjšalo in je za vzdrževanje potrebno iskati nove vire.

Pri večjih obnovah prosimo za podporo pri ministrstvu, pri Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Krška škofija nam je omogočila mož­ nost prenamembe cerkvenega davka in računovodkinjo. Hvala vsem, ki ste namenili svoj prispevek za našo ustanovo.

Ker smo cerkvena ustanova, Zvezno ministrstvo za šolstvo naše vzgojne ustanove ne podpre. Iz fonda zveznega kanclerja dobimo delno podporo za dvojezične vzgojiteljice v internatu.

Ste se kdaj znašli na točki in se spraše­ vali, zakaj vse to – kakšen smisel ima to garaško delo? s. Karmela Kelih: Delo, ki ga opravljaš rad, ni garaško delo. Delo ima vedno smisel – delo je ustvarjalnost, je služenje bližnjemu, v današnji družbi Nadaljevanje na strani 10

s. Terezija Logar (krstno ime

Ana) Kje ste bili doma? v Pribli vasi, fara Dobrla vas Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1983 V katerih hišah ste delovali? Železna Kapla, Podgor­ je, od leta 2004 v Pliberku Vaše naloge kot redovnica: kot bolničarka pomoč pri bolnikih in starejših sestrah Kaj je za vas pomembno? Da so tudi starejši ljudje in bolniki do konca telesno in duhovno dobro oskrbljeni.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

9

S

pomini

Hvala

Nadaljevanje s strani 9

prostovoljno delo ni dovolj razumljeno in cenjeno. Pravilo sv. Benedikta je »moli in delaj«.

Naj dodam še citat Lewisa Carrolla: »Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares kaj vredno le tisto, kar naredimo za druge.« Sestre živite svoje poslanstvo v prepros­ tem življenju. Vseeno pa morate vzeti v roke veliko kapitala, da vzdržujete hišo z vsemi potrebami časa in izobrazbe.

Kakšen odnos imate do denarja? s. Karmela Kelih: Sestre živimo preprosto življenje v skupnosti. Razen ses­ter učiteljic (še dve), ki sta zaposleni na šoli, sestre s svojim zastonjskim delom doprinašajo velik del, tako imenovani kapital, kakor ga vi imenujete. Žal ta kapital (število sester) pojema, ses­trinske vrste se krčijo in njihovo delo opravljajo uslužbenci.

Odgovorno ravnanje z denarjem je del našega skupnega življenja v redovni skupnosti.

Z vašim vzgojnim in izobraževalnim delom ste sooblikovale obstoj narodne skupnosti. Je bilo vaše delo s strani slo­ venskih političnih in cerkvenih pred­ stavnikov upoštevano in spoštovano? s. Karmela Kelih: Vesele smo bile, ko sta Krščanska kulturna zveza in Narod­ni svet koroških Slovencev ob 75-letnici delovanja zavoda v Št. Petru provinci šolskih sester leta 1983 podelil 4. Tischlerjevo nagrado.

Fara Št. Jakob se je letos 17. junija ob farnem prazniku v Št. Petru spomnila 110-letnice prihoda šolskih sester iz Maribora. Farni praznik je izzvenel v veliko zahvalo sestram, tako pri sloves­ni zahvalni maši in pri drugih izvirnih presenečenjih.

s. Andrea Melcher

za dom, vero in znanje Vedno nas je spremljala vera Moje ime je Verena Smrtnik, prihajam z Obirskega in leta 2016 sem maturirala na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru. Šola mi je bila od nekdaj všeč, sploh zato, ker na tej šoli močno čutimo tudi versko vzgojo.

Na šoli poučujejo šolske sestre in vodijo tudi internat za dekleta. Nekaj let sem bila v tem internatu in tudi tam nas je vedno spremljala vera. Pri večerni molitvi, ko smo se vse zbrale in skupaj molile ter se pogovarjale o raznih življenjskih tematikah, so imele sestre na vsako vprašanje odgovor. Spominjam se tudi, da smo na začetku italijanskega pouka v šoli molili italijanski oče naš – padre nostro, ki si ga bom gotovo za vedno zapomnila. Hvaležna sem, da so nas šolske sestre spremljale na naši življenjski poti, ker človek sploh v mladih letih potrebuje verske nasvete in pomoč. Verena Smrtnik

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Spominjam se s hvaležnostjo svojih šolskih let pri šolskih sestrah v Št. Petru.

Ko me je moj atej vprašal, če bi hotela po glavni šoli nadaljevati šolanje v Št. Petru (3-letna strokovna šola za ženske poklice), sem bila takoj navdušena. In odločitev je bila prava. Predmetnik je bil prav zame – šivanje, kuhanje, strojepisje, stenografija itd. Zelo sem uživala. Šolske sestre so si zelo prizadevale, da so nam posredovale tudi življenjske vrednote in ne samo učno snov. Na tej ustanovi pridobljeno znanje je bilo za mojo nadaljnjo izobrazbo zelo koristno.

Uživala sem tudi bivanje v domu.

Posebnost je bila v tem, da smo bile tu dekleta iz cele Koroške. Tako sem spoznavala več koroških narečij. V veselje mi je bilo tudi, da sem se lahko udejstvovala na odru. Letno smo pripravljali zaključno šolsko prireditev z razstavo ter z igro, pri kateri je imel režijo gospod župnik Sticker. Še na mnoga leta!

Marija Pruntsch roj. Kuchling

Šola za življenje Kot absolventka letnika 1971/1972 se dobro spominjam preživetih mesecev na enoletni gospodinjski šoli v Št. Petru pri Št. Jakobu.

Enkrat na mesec smo se smele v soboto peljati domov, v nedeljo pa spet nazaj. Težko sem preživljala tedne, ker me je mučilo domotožje. Misli so mi uhajale vedno domov k mami, ki je bila to leto sama v hiši. Mnogo solz sem pretočila, sploh pa tedaj, ko je v Podjuni izbruhnil tifus. Tedaj pa dva meseca nismo smele domov zaradi okužbe.

Bili so pa tudi lepi časi, saj je bila to šola za življenje. Naučile smo se marsikaj, od kuhanja do šivanja, splošnega vedenja in skupnosti. Hvaležna sem, da sem lahko obiskovala to ustanovo, saj mi je še danes vse to v korist. Šolske prijateljske vezi pa so še danes žive. Želim ustanovi še naprej veliko ustvarjalnosti. Dragica Reckar-Krištof

(krstno ime Terezija) Kje ste bili doma? v Lešah v fari Št. Jakob v Rožu Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1961 V katerih hišah ste delovali? Št. Jakob, Železna Kapla in Št. Rupert Vaše naloge kot redovnica: kuhala, šivala, bolničarka, v Št. Rupertu sem poučevala Kaj je za vas pomembno? molitev za vesoljno Cerkev in njene potrebe ter služba sočloveku

10

Dekleta iz cele Koroške

s. Dominika Roblek

(krstno ime Elizabeta) Kje ste bili doma? v Selah-Šajda Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

1964 V katerih hišah ste delovali? v Provincialni hiši, v Mohorjevi, v Št. Petru in Št. Rupertu Vaše naloge kot redovnica: kuharica in vzgojiteljica v internatu Kaj je za vas pomembno? Veliko dobre­ ga narediti z molitvijo.

Pisani svet otroštva Traktorji v vseh barvah, s stropa visijo papirnati zma­ ji, deklici sestavljata igrico, v rokah fantka nastaja možic iz plastelina, knjige in igra­ če, vmes razposajeni in igrivi otroci. Veselo ozračje vlada v otroškem vrtcu šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu v ju­ tranjih urah.

Otroci si lahko po lastni izbiri poiščejo igrače, knjige in prostor v vrtcu, kjer se počutijo dobro. To je čas za skupinsko igro, pa tudi za samostojno odkrivanje barv in knjig. Medtem ko potrebujejo triletni otroci še navodila za igro, so večji že samostojni. Tako se vzgojiteljice v jutranjem času lahko v večji meri posvečajo malčkom.

Dan v šentpetrskem vrtcu oblikujejo skupne igre, prepevanje, brkljanje, poslušanje zgodbic, skupna ko-

s. Katja Writzl

sila, malica in počitek. Bližajoči se praznik sv. Martina pomeni za vzgojiteljice in otroke veselo pričakovanje praznovanja pa tudi zadnjih priprav. Pri lučkah je treba dopolniti še ročaj, naučiti se pesmico in spoznati zgodbo sv. Martina, preden bo potekalo skupno praznovanje z občinskim vrtcem na farovškem dvorišču.

Sploh namenjajo vzgojiteljice v vrtcu veliko pozornosti verski vzgoji. Zato je vsak dan prva skupna ura namenjena molitvi in spoznavanju cerkvenih praznikov. Otroci se razveselijo Miklavža, prav tako kot sv. Frančiška Asiškega. Skupaj praznujejo rojstne dneve. Vzgojiteljice v pogovor, molitev in prepevanje vključujejo tudi osebne želje otrok, kot npr. molitev za bolno babico.

Doživljati naravo je za vzgojiteljice eden izmed pomembnih stebrov spremljanja otrok. Ob vsakem vremenu se podajo na veliki samostanski vrt, ki je poln igral. Ob dežju pa je otroški gibljivosti na voljo velika dvorana. »Skakanje, tekanje, gibanje v naravi, to danes otrokom najbolj

(krstno ime Maria) Kje ste bili doma? v Smeričah, fara Golšovo Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1976 V katerih hišah ste delovali? Celovec, Št.

Peter, Pliberk Vaše naloge kot redovnica: spremljati mla­ dega človeka na poti dozorevanja, skupno iskanje odnosa do Boga (romanja v Assisi), pomoč bližnjemu

manjka,« pravi vzgojiteljca Jožica Oitzl. Zato so vzgojiteljice rade sprejele ponudbo bližnjega centra za tek na smučeh, kjer trenerji nudijo otrokom posebno gibalno ponudbo. Otroci pa uživajo ob gibalnih igrah.

V obeh skupinah otroškega vrtca v Št.

Petru govorijo in prepevajo vzgojiteljice v obeh deželnih jezikih. Pri svojem delu se držijo načela »ena oseba – en jezik«. »Starši se zavestno odločijo za dvojezično vzgojo svojih otrok in vidijo, da je ta način najboljši.« Sploh ima vrtec, ki je odprl svoja vrata leta 1946 kot prvi v Rožu, dolgo tradicijo. Več generacij je obiskovalo šolo in vrtec pri sestrah. Dobra izobrazba in povezanost s sestrami so osnova, da starši tudi danes z velikim zaupanjem pripeljejo otroke v šentpetrski vrtec. »Danes pa je najbolj pomembno, da si starši vzamejo čas za otroke. Ni potrebno, da jih vozijo od termina do termina. Otroci potrebujejo pozornost staršev, skupno uživanje narave in preživljajo čas ob igri in prebiranju knjig.« mo

s. Marija Sakotnik

(krstno ime Barbara) Kje ste bili doma? v Št. Lovrencu pri Labotu Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1958 V katerih hišah ste delovali? v Provincialni hiši, v Železni Kap­ li, v Podgorjah, v Pliberku Vaše naloge kot redovnica: skrb za kuhinjo in vrt Kaj je za vas pomembno? Nisem zbira­ la, sprejela sem vse, kar so mi povedali.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

11

V

žarišču

življenje večnost

Pripravila Micka Opetnik

Ko se

Pogovor z voditeljico oskrbe starih in bolnih v domu za ostarele v Pliberku

s. Valentino Rupnik

pretopi v

Dom ostarelih v Pliberku je kot pisan mozaik, ki ga obli­ kujejo oskrbovanci, usluž­ benci in šolske sestre. Od leta 1964 vodijo hišo šolske sestre s svojim poslanstvom služenja in duhovnostjo in tako nudijo bolnim in nege potrebnim varno in prijetno življenje. Deset sester skupaj s 46-imi uslužbenci ustvar­ jajo življenjski prostor lju­ dem, kjer so v ospredju člo­ veške in krščanske vrednote.

Tako v prijetnem družinskem ozračju stari in bolni preživ­ ljajo večer življenja.

Po katerih načelih vodite oskrbo sta­ rih in bolnih? s. Valentina Rupnik: Naš dom je zgrajen na treh stebrih: človečnost, dvojezičnost in strokovnost. Vsi trije steb­ri se morajo dobro povezovati, da lahko zagotovimo dobro oskrbo varovancem. Na prvem mestu je človekovo dostojanstvo – od prvega koraka, ko pride človek v našo hišo, in do konca, ko se poslovi. Da to lahko dosežemo, sta potrebna tudi duhovnost in spoštovanje človekovih vrednot.

Vsak človek je enkraten. Kako to en­ kratnost lahko spoštujete v negi in oskrbi starih in bolnih, ki preživljajo večer življenja v vaši hiši? s. Valentina Rupnik: Vsak oskrbovanec, ki pride k nam, je za nas nov nepopisan list. S seboj nosi osebno zgodovino. V življenju nas čakajo različna presenečenja, ki oblikujejo naše življenje in tudi naša biografija zapušča sledove v staros­ ti. Temu primerno moramo prilagoditi nego. Vsak oskrbovanec je individualen in ima drugačne potrebe.

Eni potrebujejo več pozornosti, drugi se raje umaknejo v svojo sobo, spet drugi so zaradi demence izgubljeni v svojem svetu. Naša naloga je, da skušamo vsakega oskrbovanca sprejeti tam, kjer se ravno nahaja. Ko pridejo ljudje k nam, jim skušamo posvetiti veliko časa, da se udomačijo, da začutijo, to je moj novi dom. V domu skušamo gojiti skupnost in živeti preprost način življenja. Za starega človeka je pomemben ritem, ki oblikuje vsakdan, teden, letne čase in cerkvene praznike. Vsakodnevna molitev rožnega venca, gibalne vaje, pomoč pri kuhanju, petje, skupno obhajanje cerkvenih praznikov. To daje ljudem orientacijo.

Za dobro oskrbo starih in bolnih v hiši skrbijo tudi številni uslužbenci, za ka­ tere ste tudi odgovorni. Kaj potrebuje­

s. Valentina Rupnik

Kje ste bili doma? v Logatcu (Slovenija) Kdaj ste vstopili v redovno skupnost?

2002 V katerih hišah ste delovali? v Pro­ vincialni hiši, v Pliberku Vaše naloge kot redovnica: živeti iz vere, upanja in ljubezni in biti v službi sočloveku Kaj je za vas pomembno? Živeti sedanji­ trenutek, kot del božjega načrta in osebne poklicanosti in biti odprta za nove izkušnje, nove odločitve.

12

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

jo vaši uslužbenci, da svoje delo lahko dobro opravijo? s. Valentina Rupnik: Skušam srečavati uslužbence na višini oči in tako kot tim lahko dobro delamo z bolniki.

Zame je pomembno je, da so uslužbenci dobro izobraženi. Skupaj s s.

Regino pripravljava izobraževalne tečaje za uslužbence. Letos na temo »resilienca«.

Bolezen, starost, umiranje in smrt so vaši vsakodnevni spremljevalci. Kje črpate moč za to delo? s. Valentina Rupnik: Da sem odgovorna, to je del moje poklicanosti. Veliko moči mi daje vsakodnevna meditacija, obhajanje evharistije in če je težko, vem, da je NEKDO ob meni. Skupaj z uslužbenci nosimo vsakdanje veselje, žalost in trpljenje. V službi se vedno znova ustavim pred skrivnostjo bolezni, trpljenja in umira­nja.

Dostikrat sedim ob umirajočem in ko izdihne, je to zame svet trenutek. Čutim, življenje se konča in pretopi v drugo življenje v neskončnost.

Sestre od vsega začetka v dom za osta­ rele v Pliberku sprejemate tudi psihič­ no bolne. Kakšen dodaten izziv to po­ meni za sestre in uslužbence? s. Valentina Rupnik: Biti psihično bolan pomeni v današnji družbi, biti potisnjen na rob družbe. Psihično bolne tudi danes sprejemamo v našo hišo in

s. Mirjam Užnik (krstno ime

Josefine) Kje ste bili doma? v SelahCerkev Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1964 V katerih hišah ste delovali? v Železni Kapli in Pliberku Vaše naloge kot redovnica: kot medi­ cinska sestra skrb za bolnike Kaj je za vas pomembno? Da po božji milosti služim Bogu in bližnjemu in s svojim življenjem in dejanji izražam, da sem srečna in zadovoljna.

franc opetnik

jim nudimo nov dom, tako kot vsem drugim oskrbovancem. Psihični bolniki, stari, bolni in dementni, sobivajo v naši hiši in to je lepo prepletanje. In vsak ima v tej veliki družini svoj prostor. Med oskrbovanci imamo psihično bolne, ki že 45 oz. 52 let živijo pri nas. Neobdelani konflikti, zlorabe, razočaranja, izguba otroka ali sesuto družinsko življenje so mogoči vzroki za psihično obolenje.

Nega in oskrba zahteva veliko časa in znanja. Ostane ob tem še čas za pogo­ vor z bolniki? s. Valentina Rupnik: Oskrbovanci so željni pogovora. Dobra organizacija dela omogoča tudi čas za pogovor. So pa dnevi, ko je veliko dela in ni časa za več pozornosti, to čutijo tudi oskrbovanci. Naslednji dan je pa spet drugačen. Včasih pa oskrbovanci tudi ne potrebujejo veliko pogovorov. Zadostuje stisk roke, topel pogled, včasih objem. Z odprtimi očmi vidimo malenkosti, ki jih potrebujejo in jim ustrežemo. Posebnost našega doma je tudi v tem, da delujemo v hiši sestre, ki s svojo duhovnostjo oblikujemo vsakdan. Posebej še starejše sosestre, ki jim telesne moči pojemajo, svoje poslanstvo živijo ob spremljanju bolnih s pogovori in molitvijo rožnega venca in tako pomagajo nositi trpljenje, ki ga v naši hiši ni malo.

Hvaležni za skrb in pozornost Odločitev o odhodu v dom za osta­ rele je izredno težka. Če je to oteženo že v družini, koliko bolj se to vpraša­ nje pojavi pri duhovniku, ko obnemo­ re in se mora podati v pokoj.

Seveda si svojci vseskozi nismo mogli predstavljati, da se bo brat oziroma stric Simon Wutte, duhovnik v pokoju, na svoja stara leta podal v dom za ostarele. Toda ko je breme župnikovanja v farah, Žvabek in Suha leta 2015 postalo preveliko, se je sam odločil za ta korak in šel v dom ostarelih v Pliberku, ki ga vodijo šolske ses­ tre, da bi tam preživel večer svojega življenja.

Veliko olajšanje za svojce je bilo gotovo videti, kako je bil brat in stric, duhovnik, prisrčno sprejet pri šolskih sestrah, vodstvu in strežnem osebju, ter se hitro vživel in vključil v skupnost. Nekdo je celo izjavil, da je vedno nasmejani in dobrosrčni g. Šiman pravi blagoslov za vso hišo.

Tako je ob vstopu v dom prevzel mesto sobrata in dnevno maševal, se posvečal molitvi ter spremljal sestre, sostanovalce in bolnike v domu skozi cerkveno leto in tako sprva lahko na-

s. Regina Tolmaier (krstno ime Marija Ana)

Kje ste bili doma? v Spodnjih Rutah, fara Radiše Kdaj ste vstopili v redovno skupnost? 1959 V katerih hišah ste delovali? v Provincialni hiši, Mohorjevem domu, Št. Petru, Št. Rupertu in Pliberku

daljeval svoje duhovniško poslanstvo.

V sodobno urejenem domu se vsi od vodstva, ki je poverjeno sestri Regini Tolmajer, do strežnega oseb­ ja trudijo, da bi ostarelim in bolnim nudili čim bolj udobno bivanje in preživ­ljanje življenjske jeseni.

Dom šolskih sester je ustanova, kjer obiskovalec še čutiš domačnost in povezanost osebja, vodstva in stanovalcev, družinsko ozračje, ki ga danes že kar redko najdemo.

Domačnost in dobro počutje v domu dviga dejstvo, da je tudi slovenščina pogovorni jezik in samoumevnost, ni nikomur v spotiko in ga obvlada tudi večina strežnega osebja. Žal se je gospodu Simonu Wutteju, ki je julija tega leta prav tukaj v domu daroval svojo biserno mašo, medtem zdravstveno stanje toliko poslabšalo, da ne more več vršiti službe hišnega dušnega pastirja. Župnik Wutte, ki se mu je med letom še pridružil ne­ kdanji šentiljski župnik Lovro Petričič, pa je v sestri Katji našel človeka, ki vzorno skrbi zanj in dnevno z njim moli brevire. Vsi svojci smo Bogu hvaležni za vzorno skrb, pozornost in nego, ki je je deležen v domu.

Mirko Smrečnik

Vaše naloge kot redovnica: živeti v predanos­ ti Bogu, ljudem in skupnosti, kjer živim z molit­ vijo in veseljem Kaj je za vas pomembno? Molitev, tako oseb­ na kot skupna molitev s sestrami, sprejema­nje vsega iz božje ljubeznive roke v zaupanju, da nas Bog vedno vodi in spremlja.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ik: Karl Hren

kako živijo manjšine

Manjšine – okno v svet V Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu so v posebni seriji predavanj z naslovom »Manjšine – okno v svet« v središču tri manjšine: gradiščanski Hrvati, Katalonci in Slovenci v Italiji. O aktualnem položaju gradiščanskih Hrvatov je predaval predsednik Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem Stanko Horvath. Opozarjamo pa še na dvoje predavanj te serije z diskusijo.

Mohorjeva

in njena pove

Ob 110-letnici Karl Hren Marti Estruch Axmacher bo spregovoril o Kataloniji

Neuresničeni sen Katalonije o neodvisnosti. Kako gre naprej?

Predava Marti Estruch Axmacher, zastopnik vlade Kataloncev v Nemčiji, novinar v Barceloni. Diskusijo vodi: Günther Rautz, strokovnjak za manjšinsko pravo na Evropski akademiji v Boznu v torek, 20. novembra, ob 18. uri v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu

O aktualni situaciji Slovencev v Italiji Predava Walter Bandelj, deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij Trst-Gorica-Videm. Diskusijo vodi: Simon Trießnig. v petek, 30. novembra, ob 18. uri v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu

14

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Ko so pred 110 leti ustanovili šolo s slovenskim učnim jezikom v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu, so cvetele redovne skup­ nosti. Številni domačini in tuji podporniki enakopravnosti slovenščine v deželi so tedaj darovali znatna finančna sredstva za zidavo šole.

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

ezanost s šolskimi sestrami skozi čas

Šolske sestre se rade udeležijo vsakoletnega sprejema Mohorjeve. Ta je ob lepem vremenu na terasi Mohorjeve hiše z lepim pogledom na Celovec.

i delovanja šolskih sester v Št. Petru Z dograditvijo je bil položen le temeljni kamen. Zdaj je bilo treba poučevati in vzgajati, poslopje vzdrževati in zagotavljati obratovanje. Vse to je bilo na ramenih šolskih sester. Brez idealizma in močne redovne skupnosti vse to ne bi bilo mogoče.

Po drugi svetovni vojni so morale šolske sestre poslopje, za katerega so skrbele več desetletij, od medtem komunistično usmerjenega Šolskega društva tako rekoč kupiti nazaj. Sestre so vztrajale in izgrajevale šolsko in domovsko ponudbo v Št. Pet­­ ru. Usihanje redovnega naraščaja pa danes vedno bolj vpliva tudi na delovanje šolskih sester na Koroškem, in tako so se morale umakniti iz Št.

Ruperta pri Velikovcu, kraja, kjer so prav tako več kot sto let skrbele za vzgojo mladih deklet in znatno po-

magale v farnem življenju. Toliko bolj pa je razveseljivo, da sestre z vso vnemo in z vsemi močmi, ki jih imajo, prej ko slej kljub težkim okoliščinam skrbijo za šolo in dijaški dom v Št. P ­ et­­ru. Oboje je skupaj z vrtcem, kapelo in prireditveno dvorano za živ­ljenje in razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem in še posebej v Zgornjem Rožu nadvse pomembno! Na žalost marsikdo vse to premalo ceni.

Mohorjeva družba je bila s šolskimi sestrami in tudi s šolo v Št. Petru ved­­­­ no povezana – včasih nekoliko bolj, potem pa tudi nekoliko manj. Tako je Mohorjeva pomagala pri ustanovitvi šole v Št. Petru in po drugi svetovni vojni pri ureditvi Provincialne hiše v Celovcu. Šolske sestre so kar več desetletij vzgajale dekleta v de-

kliškem domu Mohorjeve. Zato sem srečen, da smo v zadnjih letih s pomočjo krške škofije glede vodenja šole in doma v Št. Petru ponovno nekoliko bolj povezani in okrepljeno sodelujemo. To sodelovanje vključuje še posebej finančno-administrativno pomoč, ki jo nudi Mohorjeva družba šolskim sestram in jo pooseblja še posebej sodelavka Mohorjeve Janja Zenz Stern.

V imenu Mohorjeve družbe se zahvaljujem šolskim sestram za vso energijo in ves trud, ki ga vlagajo v obstoj in razvoj vrtca, doma in šole v Št. Petru.

Prav tako se zahvaljujem zavzetemu učiteljskemu kadru šentpetrske šole in vsem, ki so tam zaposleni in tam pomagajo. Naj vzgojne in izobraževalne ustanove v Št. Petru tudi v prihodnje nadaljujejo uspešno pot!

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

15

U

stvarjalnost

Šolske sestre umetnice Šolske sestre so svoj izjemen čut za umetniško ustvarjanje posredovale tudi svojim gojenkam. Predstavljamo vam tri dela.

s. Lucija Klemenjak Ikona

s. Ambrozija Potočnik

Pesmi z melodijo

Prošnja O, daj, Gospod, da v mojem srcu zažari ljubezen Tvoja, ki za vse gori.

Delila rada bi jo vsem, ki so potrti, in tem, ki le v minljive so stvari zazrti.

O, daj, Gospod, da v mojem srcu vzklije dobrota Tvoja, ki z oči Ti sije.

Naj čutijo povsod jo, kjer živim, po tem, da vsi bi bili srečni, hrepenim.

Saj, veš, Gospod, da moje srce od veselja joče, ker smem Te klicati: »Moj dobri Oče!« O, daj, Gospod, da vsi bi Te častili, Ti peli hvalnice, na veke Te slavili.

Tebi Marija Zate, o Marija, naj pesem zadoni, Tebe, ljuba mati, naj vsak zemljan časti.

Tvoji smo otroci, saj v tebe upamo, zgled Tvoj varno vodi, po poti nas v nebo.

s. Gema Jank Mašni plašč

Kadar pa Marija, nad nas se zgrne noč, bodi priprošnjica, nam pridi na pomoč.

Vero v naših srcih, nam znova spet prižgi, v upanju, ljubezni, spopolni naše dni.

Refren: Bodi pozdravljena, mati Marija, prošnja zdaj vroča iz src nam kipi.

Varuj in vodi nas k svojemu Sinu, naša ljubezen le zanj naj gori.

detajl

I M P R E S U M : DRUŽINSKA PRILOGA cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik in Vincenc Gotthardt, lektorirala Gabi Frank.

Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2