Staro sreča mlado

feb

13

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

o r a St  o d a ml sreča

DRUŽINE

gledališče

uvodnik

Micka Opetnik

opetnik@nedelja.at

Medgeneracijsko sobivanje To je izraz in danost, ki je bila nekdaj samoumevna, danes pa jo je treba na novo ustvarjati. Če je nekdaj več generacij – stari starši, tete in strici, starši in otroci – živelo pod skupno streho, je danes že redkost, da živijo tri generacije pod isto streho. Četudi je bilo sobivanje generacij povezano tudi z nesoglasji, je v svojem bistvu bogatilo vse. »Danes manjka med mladimi in starejšimi pogovor. Marsikaj zanima starejše ljudi, pa jim tega nihče ne razloži. Ti bi z lahkoto delali z ipadom, če bi jim kdo razložil, kako deluje,« je dejal Miha Dolinšek, ki je v svojih projektih »Staro sreča mlado« in pri filmih »Iskri­ ca« neposredno spremljal sodelovanje starih in mladih.

Po odpravitvi predsodkov se je vedno razvilo spoštljivo, celo radovedno sodelovanje, ob katerem so se učili stari in mladi in odkrivali svet in mišljenje drugega.

Družbeni in tehnični razvoj je v zadnjih desetletjih vo­ dil vse skupine v neke vrste izolacijo. Mladi se vedno pogosteje zatekajo v svet novih medijev, srednja gene­ racija stoka pod težo čedalje bolj zahtevnega dela. Ob tej aktivnosti se starejši pogosto čutijo potisnjene ob rob. In vendar kažejo vse raziskave in v vseh prispevkih te pri­ loge se zrcali – kako potrebno in bogato je sobivanje med generacijami. Koliko veselja podarjajo vnuki starim staršem. Kako plodno je, če v družinskem podjetju sode­ lujejo vse generacije. Mladi se učijo ob življenjskih izkušnjah starejših. Starejši pa ob mladih odkrivajo svet tehnologij in novih iznajdb. To obojestransko bogast­ vo je treba odkriti na novo in mu dati prostor, kjer se lah­ ko razvija. Uspešni kraji medgeneracijskega sobivanja so družine in delovna mesta. Ustvarjati pa je potrebno tudi nove možnosti, kjer se npr. tedensko srečujejo šolarji in stanovalci doma ostarelih. Ustvariti bi morali okvire, kjer bi si stari in mladi izmenjavali izkušnje in znanje. V nekaterih nemških mestih že poteka projekt medgene­ racijskega sobivanja, kjer gradijo stanovanjska naselja po načelu sobivanja mladih in starih. V ljudeh je bogastvo, ki ga je treba izkoristiti v prid vseh, mladih in starih.

Nevihta Mestno gledališče ljubljansko je v gledališki sezoni 2011-2012 premierno uprizorilo dramo »Nevihta« ruskega dramatika Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega. Avtor je dramo napisal leta 1859, njegovi junaki pa so ujeti v okolje in spore, ki jih narekujeta družinska in družbena tradicija in religija.

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

DRUŽINE

Staro  mlado sreča

Slika na naslovnici: Fotografija je iz filma Bus, projek­ ta Iskrica 2012 Foto: miha dolinšek

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Katerina (Nika Rozman) je mlada, poročena ženska, ujeta v mrzlo hišo neusmiljene tašče, bogate trgovke Kabanovke (Jožica Avbelj). Ta v strahovladju gospoduje mladi trojki: snahi Katerini, radoživi hčerki Varvari/Barbari (Alja Kapun) in mevžastemu sinu Tihonu (Matej Puc), ki mu žena Katerina pomeni le nekakš­ no nujno zlo in ki si od matere in žensk v hiši najraje oddahne ob steklenici vodke. V mestecu ob Volgi prebiva tudi Moskovčan Boris Grigorjevič (Primož Pirnat). Med Katerino in Borisom vzplamti prepovedana ljubezen. Ko se Tihon za dva tedna odpravi v Moskvo, je Katerinina krepost na preizkušnji.

Nevihta v tej predstavi ni zgolj naravni pojav, nevihta divja v srcih tistih, ki želijo živeti po svojih lastnih merilih. Toda spoštovanje in posluš­ nost nasproti staršem in religiji odločilno prevladuje odnose in zasužnji mlade, da ne zmorejo zaživeti sproščenega in samosvojega življenja.

Na 47. Borštnikovem srečanju oktobra 2012 v Mariboru je predstava in njeni igralci prejela celo vrsto nagrad: za najboljšo uprizoritev, za režijo, za igro, za scenografijo, za glas, za kostumografijo in za govor. Predstava, v kateri blestijo odlični igralci, je vredna ogleda.

Št ef ka in Rudi Kontschitsch

PORTRET

K

o se je Štefki in Rudiju Kontschischu iz Vogrč rodil pred osmimi leti prvi vnuk, sta postala dedej in bica. Od takrat uživata vsak dan, vsako uro in se veselita, da jima sin Rudi in žena Paula zaupata otroke. Bica Štefka in dedej Rudi si vzameta vedno čas za svoje tri navihane vnuke – Davida (8 let), Nikolaia (4 leta) in Simeona (6 mesecev). »Bica, žejen, bica, lačen,« se sliši iz visoke hišice, zgrajene sredi vrta v Vogrčah. David in Nikolai se igrata v leseni hišici, ki jo je zgradil dedej Rudi. Ob lepem vremenu sta mala dva vedno v naravi. Dolge ure se igrata v hišici, ko pa dedej Rudi z njima brca žogo po vrtu, je veselje še večje. Ob spremstvu dedeja plezata po drevesih, odkrijeta vsako mravljo, ki leze po gozdnih tleh,

Ti boš bica

in spoznavata živali, ki jih obiščejo pri sosedih – kure, ovce in osla.

Ko so odraščali otroci Rudija Kontschitscha, zaradi službenih obveznosti ni imel veliko časa za igro z otroki. Danes to nadomesti s svojimi vnuki. Ko zasliši glas vnukov, »dedej, špilat«, so dopoldanske ure namenjene skupni igri. Za kuhinjsko mizo spoznata dedej in bica nove igre in se od srca nasmejita Nikolaiu in Davidu, ki včasih z otroško zvijačnostjo poskušata premagati soigralce. Otroško radovednost pa bica Štefka in dedej Rudi potešita z branjem knjig.

Odlomke iz knjige »Enci, benci na kamenci« poznata vnuka že na pamet in dobro opazita, če kdaj dedej izpusti katero od strani. Zgodbe iz knjige delujejo na otroka tako pomirjevalno, da je Nikolai celo obisk

pri zobozdravniku uspešno prestal.

Bica Štefka in dedej Rudi pa tudi sicer vnukom s svojim načinom živ­ljenja posredujeta vrednote. Ob delu v hiši, pri igri, nakupih v trgovini in skupnem obisku svete maše doživljajo vnuki, kaj pomeni vera in spoštovanje do sočloveka in narave. Bica in dedej uživata, ko opazujeta vnuke, kako doraščajo, in jih spremljata na njihovi poti odraščanja. Ob pogovorih in poslušanju pripovedi vnukov jima nikoli ni dolgčas. Z začudenjem opazujeta, kako že mali Simeon z zanimanjem gleda zlate ribice v stekleni posodi, in sta ponosna, da David in Nikolai pojeta pri otroškem zboru Srčki v Dobrli vasi. Kadar pa se obisk vnukov razpotegne tudi čez noč, je veselje v hiši starih staršev še večje in zjutraj se glasi prvo vprašanje: kdo bo šel zbudit dedeja?

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V Ž A R IŠ Cˇ U Pripravila Micka Opetnik

Dobre možnosti za n »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok

Stanko Gerjolj CM dr. teologije in pedagogike/ psihologije, izr. prof. za didaktiko in pedagogiko religije. Sodeluje kot trener in supervizor pri Inštitutu za integrativno geštaltpedagogiko v Gradcu (Avstrija), ob tem pa že drugi mandat predseduje Zvezi inštitutov in društev za integrativno geštaltpedagogiko na evropski ravni.

Na Teološki fakulteti je zaposlen od leta 1996. Leta 2008 je bil izvoljen za dekana in bil imenovan za člana Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Čeravno prerok Jeremija obljublja čas, ko ta rek ne bo več aktualen, smo zaenkrat še vedno ujeti vanj. Nedvomno je Abrahamov rod v službi odrešenja, hkrati pa nas na povsem človeški ravni uči, kako zahtevni utegnejo biti in kakšne posledice za nerazrešenimi konflikti sprejemajo naslednje generacije. Pri tem velja omeniti, da so zlasti v družini usodnejši partnerski oz. zakonski odnosi kot tisti med generacijami.

Abraham je s svojo ponudbo ženi Sari, naj se obnaša kot njegova sestra (1 Mz 12,10-20), kar pomeni, da sta prenehala živeti kot mož in žena, zagrešil konflikt ločitve, ki se v različnih oblikah in na različnih ravneh vleče vse do Jožefa v Egiptu. Hipotetično je torej Jožefovo izgnanstvo v Egipt posledica Abrahamove ločitve od Sare, saj je prav to dejanje vplivalo na odločitve prihodnjih generacij.

Z ločitvijo sta Abraham in Sara zarezala v medsebojni odnos tako globoko, da povzročene bolečine nista uspela zaceliti. Pod pritiskom kompulzivnega ponavljanja bi enako zarezo ponovil tudi Izak, a ga je Bog pravočasno opomnil, naj ne ponavlja očetovih napak (1 Mz 26,2). Tako se Izak ni ločil, čeprav je pogosto čutil, kako ga življenje sili v »očetovo obleko«.

Ker sta dotlej že dve generaciji znani po prepirih in konfliktih, se ta drža naseli v Izakova in Rebekina otroka že pred rojstvom, kajti »prepirata« se že v materinem telesu (1 Mz 25,22).

Konflikt, ki sta ga njuna starša in stara starša preživljala kot mož in žena, se je kot model prenesel na konflikt med bratoma, hkrati pa se je razširil na vso družino tako, da jo je razdelil na dve koaliciji: prvo sestavljata oče in prvi otrok, drugo pa mati in drugi otrok (1 Mz 25,28).

Vzporedno s transformacijo in celo zaostritvijo konflikta med Ezavom in Jakobom je razvidno, da nihče ne razmišlja o zakonski ločitvi.

Na področju partnerskih oz. zakonskih odnosov sta torej oba presegla pritisk kompulzivnega ponav­ljanja, ki izhaja iz obnašanja njunih

staršev in starih staršev.

Jakobovi otroci poznajo in boleče spremljajo konflikt med bratoma, ne čutijo pa več neposrednih posledic zakonskih konfliktov. Jakob jih še čuti in si vsaj delno pod vplivom negativnih izkušenj iz otroških let »izbere« enega otroka, namreč Jožefa, ki ga privilegira ter s tem ustvarja nove »bratske« konflikte.

Iz tega sledi, da predvsem v isti generaciji povzročamo tako globoke bolečine, da jih nasled­ nja generacija ne more do konca predelati. Nasprotno, po svetopisemskem pripovedovanju se tovrstna hrana prebavlja štiri generacije (2 Mz 34,6b-7), kajti šele z Jožefom se dokončno razreši konflikt med Abrahamom in Saro. Bolečina Abrahamove ločitve se sicer iz generacije v generacijo manjša, dokončno pa jo preseže šele Jožef, ko doseže spravo na generacijski in medgeneracijski ravni, z brati in očetom. Čeprav pri povzročanju večgeneracijske bolečine sodeluje le prva generacija, jo naslednje generacije sprejemajo, trpijo in prenašajo brez obsojanja in obotavljanja. V tem »bratstvu v trp­ljenju« sprejemamo svoje starše in prednike podobno, kot si v vlogi otrok želimo, da bi oni sprejemali nas.

Izzivi bolečega kompulzivnega ponavljanja so najbrž najmočnejši na področjih suicidnosti, odnosov in deviacij. Če predstavitev ponazorimo na osnovi alkoholizma, dobimo naslednjo sliko: Prva generacija: Oče je alkoholik in vsej družini povzroča veliko bolečine.

Druga generacija: Sin je abstinent, saj pozna posledice alkoholizma v družini in se z vsemi močmi bori proti njemu. Zaradi stalne napetosti in strahu pred kompulzivnim »padcem« je pogosto agresiven in se na drugih področjih težko obvlada.

Tretja generacija: Otroci poznajo razloge očetove agresivnosti in vedo, da ima njegova »živčnost« izvor v alkoholizmu njegovega očeta oz.

naslednjo generacijo pa so skominasti.« (Jer 31,29) njihovega deda. Posledic dedovega alkoholizma neposredno ne čutijo, saj njihov oče ni »pokusil« alkohola, so pa bili zato deležni njegove agresivnosti in so se je tudi sami nalezli. Oni so že tretja generacija, ki živi v agresivnem okolju, saj je bil tudi njihov ded pod vplivom alkohola velikokrat agresiven. Tako je agresivnost postala sestavni del njihovega življenja in komunikacije, hkrati pa ugotavljajo, da so konflikti vendarle rešljivi, pa tudi agresivnost je mogoče obvladati in presegati. Četrta generacija: Otroci vedo, da so se njihovi starši pogosto prepirali, a so mnenja, da je kljub napetostim med brati in sestrami, kakor tudi med njimi in starši, medsebojne odnose mogoče harmonizirati in konflikte sproti reševati. Vsekakor se počutijo sposobne oblikovati trajne generacijske in medgeneracijske odnose. Četrta generacija »vé«, da so se starši prepirali, ker so bili otroci »nervoznega« očeta, ta pa je bil nervozen, ker je bil otrok alkoholika. Četrta generacija vé torej le še to, da je bil njihov praded alkoholik, njihov ded pa »abstinent«, a zaradi popolne doslednosti in stalne borbe proti »očetu« precej nervozen in agresiven. Njihov oče se je agresivnosti še močneje nalezel in je potreboval veliko časa, da jo je prepoznal in jo sprejel, šele nato se je lahko začel spreminjati.

Komaj četrta generacija je torej sposobna dokončno razrešiti tak boleč in globok konflikt.

Po eni strani se morda komu zdi krivično, ker je morebiti rojen v »drugi«, navidezno najtežji generaciji. Končno za alkoholizem svojega očeta ni on kriv, a mora kljub temu prenašati posledice. Čeprav ta očitajoči občutek drži, je to edino življenje, ki ga ima in ga ne more zamenjati, lahko pa ga spremeni, čeprav se nikoli ne bo osvobodil vseh posledic. Vsakdo ima priložnost, da sprejme sebe in okoliščine, potem pa se lahko začne spreminjati; s tem se bodo v mnogih primerih spremenile tudi okoliščine.

Po drugi strani pa v veliki meri drži, da se na

različnih področjih rodimo v »različne« generacije. Čeprav marsikaj ni preverljivo, obstaja velika verjetnost, da smo ali bomo na kakem področju kot predstavniki »prve« generacije povzročili rane in bolečine, ki jih bodo predelovale, reševale in celile naslednje tri generacije.

Morda smo se na kakem področju rodili v »drugi« generaciji, kjer čutimo bolečino, a se proti njej borimo, ker nas je strah ponovitve. Zaradi prizadetosti postanemo nekomunikativni in se zapiramo vase, ali pa agresivni in napadalni.

Verjetno smo na kakem drugem področju rojeni v »tretji« generaciji, kjer sta večino težav prenesli že prvi dve generaciji, ki jih nista le reševali, marveč sta se privadili z njimi živeti in sta s tem tudi nas »potegnili« v to obliko življenja, ki se jih v otroških letih niti ne zavemo in ne čutimo potrebe po spremembah. Šele z odraščanjem te hibe postanejo bolj moteče, takrat pa jih že lahko sprejmemo in delno tudi presežemo.

Na kakem področju pa brez dvoma »pademo« v četrto generacijo, kjer so »težave« že skoraj rešene in smo ta proces sposobni dokončati. Ko bomo težave enega področja »dokončali«, bomo verjetno na drugem področju in v drugem kontekstu odprli rano, s katero se bodo ukvarjale generacije za nami. Vsa­kdo se torej srečuje z izzivi vseh štirih generacij. Kljub temu nismo »sužnji« zakonitosti posameznih generacij. V okviru sposobnosti, motivacije in volje smo zmožni življenje sprejemati in spreminjati. Čim bolj delamo na sebi, tem boljše možnosti posredujemo naslednji generaciji. Življenje je dovolj zahtevno, da ima vsaka generacija dovolj priložnosti za vaje v ponižnosti, pa tudi dovolj lepo, da smemo upati v še lepšo prihodnost. Čeprav zaradi zahtevnosti ne obupujemo, smo lahko prepričani, da nam ne bo uspelo rešiti vseh težav in bo naslednjim generacijam ostalo še dovolj hrepenenja po odrešenjskem sodelovanju z Bogom.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

V Ž A R IŠ Cˇ U Pripravila Micka Opetnik

pogovor s psihologinjo alenko rebula

Mama in hčerka

– enakovredni bitji s pravico do drugačnosti

Ob rojstvu novorojenke je vse dobro.

Z občudovanjem se ozira mama na svojo hčerko. A pride čas, ko se začne odnos spreminjati. Kdaj se začne rahljati vez? Kdaj in zakaj se to zgodi? Kako izboljšata odnos?

Alenka Rebula: Ko je deklica majhna, si domišljamo, da je taka, kot si jo želimo. Ne more nam povedati, da je drugačna, svoja. Že ima svoj temperament in svoje želje, a se še ne izražajo jasno in razumljivo. Če bi od prvega hipa vsaka mama vedela, da ne ve ničesar o naravi svoje hčerke, bi že takoj gledala nanjo kot na skrivnost in pustila, da se deklica svobodno izrazi in pokaže, kdo je. A tega matere ne naredimo, naša volja, da bi imele hčerko, kot si želimo, je premočna, in nas lahko zaslepi in zavede za dolga leta.

Tudi dialog med hčerko in materjo je dostikrat zelo težaven. Katera so ozadja in vzroki za to problematiko?

Alenka Rebula: Razlog je v tem, kar sem rekla prej. Dialog pomeni, da govorita dva in da sta enakopravna, da poslušata drug drugega. Matere pa dolgo let sploh ne poslušajo svojih hčerk, ne vidijo, kaj je na dnu njihove duše, vidijo površino in tisto, kar jim najbolj ustreza, poslušajo svojo mamo, taščo, sosede …

Po mnogih letih pa dekle začuti, da mama ne vidi njene globine in da je pogosto tudi noče videti in sprejeti, ker je preveč drugačna od tega, kar si je lepega zamislila.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Ko žena rodi otroka, sta oba na poseben način povezana. Včasih pa ustvari ljubezen, bolečina in razočarano pričakovanje zmedo čustev.

Kako lahko mati in hči živita odnos, ki je za obe zadovoljiv?

Alenka Rebula: Hčerke naj bi bile pripravljene razumeti, kakšna je v resnici mama, kako vidi življenje, kaj si želi. To je treba spoštovati, svoje mame ne smemo spreminjati, te pravice nimamo.

A tudi matere naj bi opazovale svojo hčerko kot sebi enakovredno bit­ je s pravico do drugačnosti. Odpovedati se je treba temu, da jo bomo celo življenje vodile in vzgajale. Ko hči odraste, se je treba umakniti in samo še ljubiti svojega svobodnega otroka. Pa naj drugi govorijo, kar hočejo: samostojno moramo odločiti, kakšne matere želimo biti. To je naša odgovornost in mnoge ženske si je nikoli ne prevzamejo, ampak sledijo temu, kar pravijo drugi.

V tem primeru s hčerko ne bomo nikoli resnično in srčno povezane.

V kolikšni meri je odnos do mame za hčerko, za razvoj njene osebnosti, bistvenega pomena?

Alenka Rebula: Če mati hčerke ne sprejema, hčerka sebe ne more sprejeti. Matere – čeprav molče – dajemo hčerki dovoljenje, da lahko je, kar resnično je, in da hodi po svoji poti. Če hči čuti, da jo mama podpira, se počuti močna in ljub­ ljena, pa čeprav dela napake in trpi.

Mama ji s svojim odnosom doka-

zuje, da nikoli ne bo izgubila ljubezni, da lahko išče, da se lahko tudi kdaj izgubi, a vedno bo mama znala prisluhniti in ji povedati, da verjame vanjo.

Mati od prvega trenutka, ko začuti v sebi novo življenje, začne skrbeti za otroka. Materina skrb se nadaljuje vse življenje. In vendar mora mati odpustiti hčerko v samostojnost.

Kako lahko mati preseže to skrb – predvsem tudi z vidika, da hčerke v času pubertete odločno odklanjajo materino skrb?

Alenka Rebula: Skrb ni ljubezen.

Ljubiti pomeni poslušati, opazovati, biti v oporo, verjeti v svojega otroka. Če koga gledate s skrbjo, ga zaskrbi, kaj bo z njim. Ženske skrbimo zato, ker so nas naučili, da smo odgovorne za uspeh naših otrok, vse mora iti kot po maslu: hči mora študirati, se poročiti, imeti dober zakon in otroke, ki bodo zgledni. Če bomo hotele, da je tako, naše hčerke ne bodo čutile naše ljubezni, ampak naše samoljubje. Čutile bodo, da hočemo MI imeti zadoščenje in biti ponosne na svojo hčerko.

MI zase hočemo, da bodo našo hčerko hvalili in občudovali. To seveda ni ljubezen in če nanjo gledamo tako, naša hči jasno čuti, da ni ljubljena, in se bo od nas oddaljila in zelo trpela. Kajti resnica je, da vsaka hčerka hrepeni po mami, ki bi bila na njeni strani in ne na strani okolja, ki ocenjuje, kritizira in

Alenka Rebula

je pesnica, pisateljica, strokovnjakinja na področ­ jih globinske psihologije in družbene kritike. Napisala je odmevno psihološko delo o vplivu otroštva na odraslost Globine, ki so nas rodile in zelo dobro sprejeto knjigo o ženski osebnostni rasti Blagor ženskam. Izdala je tudi pesniško zbir­ ko V naročju in knjigo kratkih meditacij Sto obrazov notranje moči.

opravlja.

Mama v tem času za doraščajočo hčerko dostikrat ni zgled. Nastajajo trenja, prepiri in nelepi pogovori.

Kako izboljšati govorico med hčerko in materjo?

Alenka Rebula: Treba je najti mir v nas samih. Če se odrasle ženske dovolj ukvarjamo s seboj, s svojim zdravjem, izobrazbo, prijateljstvi, s svojim partnerjem, če gojimo dobre odnose s svojimi starši in svojo svobodo, potem bomo imele v sebi moč za mir. Samo uresničena ženska se lahko lepo pogovarja s svojo hčerko, ker čuti, da zna živeti, in da lahko daje podporo. Kadar ne najdemo več stika s svojo hčerko, pomeni, da ga nimamo s seboj, in se je treba začeti ukvarjati s seboj, ne s hčerko.

Doraščajoče dekle mora najti svojo identiteto in vzeti življenje v svoje roke. Kako ji pri tem mati lahko pomaga?

Alenka Rebula: Dekleta zorijo počasi, leta in leta. Mama naj bi to potrpežljivo spremljala, tako da hči vidi, da je občutena in zelo pomembna, ne pa, da stalno ocenujejmo, se bojimo, kritiziramo. Zahtevati, da hči perfektno funkcionira, ko ima 15 let, je nečloveško. Spomnimo se nase, kako smo si želele zaupanja in bližine svoje mame!

Pustimo jim čas, da odkrijejo življenje, sebe, in bodimo resnično prisotne, iskrene in ljubeče brez

panike in pritiska. To je čisto dovolj, da hči odrašča na varnem.

Raziskave kažejo, da večina hčerk noče postati kot lastna mama. Kaj mora hčerka spremeniti oz. česa se mora zavedati, da ne postane taka kot mama? Ali pa morda ob tem odkrije, da je mama odlična in bo šla po njenih stopinjah?

Alenka Rebula: Biti kot mama je prav tako narobe, kot biti njeno nasprotje.

Samo če smo tisto, kar smo, smo v resnici in torej v pravi ljubezni.

Hoditi po stopinjah kogarkoli je vedno narobe, ker so pravi koraki samo tisti, ki jih čutimo kot svojo resnico. Kar je dobro za druge, ni dobro za nas, dobro je samo, kar čutimo kot naše, ko smo zveste svojim spoznanjem in se tudi potrudimo spoznati same, kaj je dobro za nas. Mama lahko daje dober zgled s tem, da si upa biti, kar je, a da ne zahteva, da bi ji bila hči podobna.

Stavek oz. očitek »si kot tvoja mama« po eni strani vznemiri. Vendar se zdi, da se v teh besedah skriva izziv za razmišljanje o lastni materi in novo odkrivanje njene življenjske zgodbe?

Alenka Rebula: Ženske težko postanemo samostojne, navadno bolj skrbimo za druge kot zase, premalo razmišljamo, kdo smo in kako bi rade živele. Zato se lahko pri 40 letih zavemo, da živimo kot naša

mama, pa tega pravzaprav nismo nikoli izbrale. Nezavedno smo pad­ le v iste navade.

Zato je važno, da ženska živi globoko in tudi pogosto ostaja sama s seboj ter odkriva, ali res živi po svoji izbiri, ali pa samo ponavlja življenje nekoga drugega.

Kaj lahko bogati odnos med odraslo hčerko in materjo?

Alenka Rebula: Matere lahko na svojo hčerko gledamo kot na skrivnostno bitje, ki nam je bilo dano v dar. Ne zato, da bomo iz nje kaj naredile, ampak zato, da se bomo naučile iskreno ljubiti. To ne pomeni, da moramo postati služabnice svoje hčerke, vse dati in narediti. Materinstvo ni služba, je stanje v duši.

Hčerka naj bi razumela, da imamo tudi mi svoje življenje, ki je samo naše in dragoceno, in počasi dojela, da nas ne pozna tako dobro, kot misli, in da smo zanimive in posebne. In da ni naša edina vloga v živ­ ljenju biti mati: smo tudi ženske, žene, človeška bitja s svojimi potrebami. Ko tako mati kakor hčerka znata videti druga drugo kot svobodno bitje, sta si potem lahko v oporo in podpirata svobodo druga druge. Ko zaživi spoštovanje, zaživi ljubezen, ki je nič ne poruši. A to je treba zgraditi iz srca, v resnici in po vsakdanjih korakih.

Tako ljubezen gradimo celo življenje in osvobaja tako nas kakor naše hčerke.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

V Ž A R IŠ C U

Družinsko podjetje

Iz potrebe je nastalo pod­ jetje, ki tudi danes, po več kot 80 letih, služi ljudem.

Nenehnemu razvoju pod­ jetja je botrovala zanes­ ljivost, s katero podjetje Sienčnik v Dobrli vas še danes opravlja svoje pre­ vozniške in turistične sto­ ritve.

Micka Opetnik

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Zanesljivost za Bilo je leta 1926. Na podjunskih cestah se je le redko pojavil avtomobil.

18-letni Štefan Sienčnik je s travnika opazoval avto, ki je pritegnil njegovo pozornost. Čeprav na domači kmetiji v Mokrijah določen za naslednika, je po obiskovanju kmetijske šole odšel v Celovec in se seznanil s tehnologijo avtomobilov. Zaznal je potrebo časa in si oskrbel kamion, s katerim je začel že leta 1930 prevažati »kriparce« iz Podjune na celovško tržnico. Na poti domov je dostavljal robo podjunskim trgovcem. Obenem pa organiziral prevoz mleka v velikovško mlekarno. Sredi druge svetovne vojne je kupil prvi novi kamion.

Ob strani mu je stala žena Milka, ki je bila spretna trgovka in vložila prav tako veliko truda ter marljivosti in s tem pripomogla k razvoju podjetja.

Kmalu po vojni je med ljudmi nastala želja po romanjih. In tudi tu je bil podjetnik Sienčnik iznajdljiv. Na kamion je postavil klopi in že so se odpeljali romarji na božjo pot na Brezje. Želji ljudi je podjetnik ugodil in

sestavil sam prvi avtobus. »Moj oče je bil razgledan, videl je potrebo in to je bil zanj kriterij za razvoj,« pravi njegov sin Štefan Sienčnik, ki je leta 1974 skupaj z ženo Pepco prevzel podjetje. Ob očetu se je učil principa, narediš in razvijaš podjetje do take mere, kolikor zmoreš. Dober gospodarski položaj in razgledanost mladih podjetnikov sta omogočila bogat razcvet podjetja. Bil je takrat čas velikega povpraševanja, podjetje Sienčnik pa je nanj odgovorilo in ekspandiralo.

Danes ima podjetje Sienčnik 15 tovornjakov, ki prevažajo blago v mednarodnem prometu. Če je bil njihov sektor prevozništva nekdaj orientiran na vzhod, je podjetje polagoma preusmerilo svoje posle na zahodno stran Evrope. Podjetje v zadnjih desetih letih čuti močan pritisk konkurence, ki prihaja z Vzhoda, in z njihovimi cenami ne more konkurirati.

Vzporedno s tovorniškim prometom pa je podjetje Sienčnik vedno imelo tudi avtobusno podjetje, z danes pe-

Sienčnik v Dobrli vasi

agotavlja razvoj timi avtobusi, in turistično agencijo, kjer je mogoče knjižiti ne samo lastne izlete, marveč polete in potovanja po vsem svetu.

Danes vodita tovorni oddelek podjet­ ja, ki obsega ne samo promet na cesti, temveč tudi logistiko ter razna skladišča, oče in sin Štefan. Tehnični razvoj pa je zajel tudi to področje. Če so nekdaj šoferji tovornjakov iskali telefonske celice, da so se povezali z domačim podjetjem, je danes vidna pozicija tovornjaka na računalniškem ekranu. Pa tudi dobavitelj ima po spletu dostop do tovornjakove pozicije in natovorjenega blaga. Gospodarsko obratovanje podjetja je postalo z leti čedalje bolj kompleksno. »En človek sam ne more nič več opraviti. Potrebuješ sodelavce, ki pomagajo in na katere se lahko zaneseš. Tudi danes, čeprav je vse povezano z računalnikom,« pravi Štefan ml. Dobre duše dispozicije podjetja Sienčnik so Gretka Jenič in Marija Jug, v knjigovodstvu pa Johanna Tratar, ki

opravljajo kompleksno delo in pomagajo, da podjetje dobro obratuje. V turistični agenciji pa Gitti Pasterk in Darja Podstenšek. K razvoju podjetja mnogo pripomore dobro ozračje med sodelavci in sodelavkami. Domačnost in družinsko sodelovanje se čuti v vseh oddelkih, kjer je pogovorni jezik slovenski.

Drugi sektor podjetja Sienčnik, ki ga vodita mama Pepca in hčerka Veronika, je turistična agencija in avtobusno podjetje. Ko se je ljudem odprl svet, se je v njih rodila želja po potovanjih in zacvetela je turistična agencija z letoviščarji. To področje pa se je z uporabo spleta močno spremenilo. Če je bilo nekdaj podjetje Sienčnik eno prvih, ki je ponujalo počitnice v Sloveniji in po Hrvaškem po spletu, je danes na trgu nešteto ponudnikov. »V naši okolici je preveč avtobusov, obratovalni čas pa prekratek. Če bi imelo podjetje sedež v mestu, bi bilo lažje,« pravi mama Pepca, ki dobro pozna domače podjetje in gospo-

darski položaj.

Mlada naslednika družinskega podjetja Sienčnik, Štefan na področju tovornega prometa, Veronika pa v turistični agenciji, čutita hladen veter, ki jima veje v poslovni vsakdanjik. »Gospodarstvo na našem področju nazaduje. Pritisk v gospodarstvu je zelo velik. Prevelika ponudba pomeni ved­no slabše cene in treba je paziti, da ne zaideš v finančne turbulence.

Gospodarski položaj je veliko težji, kot je bil pred leti,« pravi Štefan mlajši in je vesel, da kot družina odlično sodelujejo in se pri delu dopolnjujejo. Starša Štefan in Pepca imata veliko življenjskih izkušenj, s katerimi bogatita delovni vsakdanjik mladih.

Mlada dva pa sta si s študijem pridobila mnogo znanja, ki je potrebno za vodenje podjetja v današnjem času.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

Družinsko podjetje Sienčnik v Dobrli vasi

Zanesljivost zagotavlja razvoj Od samega začetka je bilo podjet­ je Sienčnik v Dobrli vasi družinsko podjetje. Že Štefan st. je s svojim bratom Marjanom in sestrama Milico in Sonjo doraščal v podjetju, kjer so vsi vlekli za eno vrv in sodelovali. Tako je Milica Sturm prevzela del domačega podjetja in skrbela za črpalko ter trgovino koles, ki jo je prej vodila mama in je bila prav tako bistveni del poslovanja. Ko je leta 1974 prevzel podjetje, sta oče Štefan in mama Milka delala v podjetju še naprej, vse dokler sta zmogla. To se je nadaljevalo tudi v naslednji generaciji. Otroci Štefan, Veronika in Nataša so odraščali ob mami Pepci v pisarni in se navadili vseh del, ki jih zahteva podjetje s 25 sodelavci.

Hčerka Veronika se je po študiju gospodarskega poslovanja zaposlila v domači turistični agenciji. Nikoli ni čutila pritiska s strani staršev, da mora delati v domačem podjetju.

Danes ji to omogoča celo »bolj enostavno življenje«. V zadoščenje ji je, da ljudem z nasveti pomaga preživeti najlepši čas v letu, čas dopusta. Dobro se spominja časov, ko je kot mlada deklica ob mami preživljala dneve v pisarni. »Danes je v turističnem oddelku tempo veliko večji, akceptanca s strani strank, da je poleg mene v pisarni še hčerka Sara, pa veliko manjša, kot je bilo nekdaj. Zato gledam, da delovni dan dobro razdelim med delom v podjetju in časom, ki ga po-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

svetim hčerki. Le izjemoma je hčerka Sara pri meni v pisarni, drugače pa obiskuje otroški vrtec Mavrico kar čez cesto,« pravi Veronika, ki želi, da bi hčerka šla nekoč pot, ki si jo bo sama izbrala. Sin Štefan se dobro zaveda, da podjete ne bi funkcioniralo, če ne bi vsi pomagali skupaj. Brez pomoči staršev ne bi bil mogoč normalen potek dela. Vesel je, da lahko delo in družino loči tudi prostorsko. Otroci Simon, Miriam in Mattia pa so veseli, da jim tudi oče posveti svoj čas, kadar more. Mlada družina pa se bo meseca maja povečala za še enega člana.

V družinskem podjetju pa tu in tam pomaga tudi hčerka Nataša. Želja, da bi delovala na ustvarjalnem področju, jo je vodila k študiju grafičnega oblikovanja in transmedialne umetnosti. Domače podjetje ji je bilo zagotovo inspiracija – tako je živela v Londonu in Rotterdamu, delala začasno v Tokiu in se za zdaj ustavila pri delu na Dunaju in v Linzu. Še danes pomaga pri oblikovanju letakov za domačo turistično agencijo. »Kadar najdem čas, se usedem skupaj z bratom in premišljujeva, kako realizirati to ali ono idejo. Čeprav imava zelo različne poklice – brat je ekonom, jaz pa delam na umetniškem področju – so sistemi in delovne metode včasih podobne, če hočeš razviti kaj novega, inovativnega. V načinu dela smo si vsi trije otroci podobni in do-

ber tim,« pravi Nataša in doda: »Družina nam je bila vedno najvažnejša vrednota. Zelo cenim brata in sestro, ne samo kot družino, temveč kot človeka, s katerima se rada pogovarjam, posvetujem in zapletam v filozofske premisleke. Naša starša pa sta kot vinska trta, ki je tesno povezana z domačo zemljo. In četudi so listi ter grozdi kdaj pa kdaj precej oddaljeni od korenin, so še vedno ena rastlina, ena družina. In ta je v našem primeru zelo močna in mi daje osnovo in prostost za lastno življenje.« »Tudi danes je tako, da se v družini zmenimo in pogovorimo o delu in razvoju podjetja. V naši družini ne sprašujemo po tvojem in mojem. Pri nas govorimo in pišemo vse z »MI«, pravi Štefan Sienčnik, ki je ponosen na svoje otroke in jim rad pomaga, čeprav je že v pokoju. Nezamenljiv temelj, da podjetje dobro funkcionira, je spoštovanje med generacijami.

To načelo živijo v družinskem podjetju Sienčnik že v več generacijah.

Danes starejša generacija podpira vizije in inovacije mladih, ki jih zahteva čas. Mladi pa se ob starejših učijo in so jim hvaležni za skrbno delo.

In ime Sienčnik ostaja znamka za zanesljivost in domačnost na področju prevozništva.

zaves

Ko preskoči

iskrica ...

Miha Dolinšek je idejno zasnoval projekt Iskrica, na katerem so se leta 2011 in 2012 predstavili mladi filmski ustvarjalci s svo­ jimi produkcijami. Mladi so pod njegovim strokovnim uvajanjem v filme zgostili svo­

Za Iskrico 2012 ste posneli 24 kratkih filmov, pri katerih so sodelovali mladi in stari. Si opazil razlike med starimi in mladimi igralci?

Miha Dolinšek: Tematiko stari in mladi smo tematizirali v filmu BUS. Pravzaprav opažam vedno enako reakcijo: mladi ne poznajo starejših. Ko jih pa spoznajo, se jim zdijo starejši »cool«. Isto velja za starejšo generacijo. Mnogo reči jih zanima, nihče pa jim teh stvari ne pokaže ali razloži. To se je dobro videlo pri projektu »Staro sreča mlado«. Starejši so že marsikaj videli pri mladih, so zainteresirani in odprti za vse nove stvari.

Prepričan sem, da bi z lahkoto delali z »ipadom«, čeprav je to tehnologija in svet mladih. Med mladimi pa pogosto prevladuje mnenje, »Ti tega ne razumeš«. Med mladimi in starimi manjka mediator, manjka pogovor.

Mladi se danes izolirajo, če pa spoznajo starejše ljudi, jim ugaja njihov način in njihovo znanje. Med mladimi in starimi je potrebna samo iskrica, in že se vžge komunikacija.

Potrebuje starejša generacija več animacije za igro v filmu?

Miha Dolinšek: Mladi so danes zelo odprti in razvajeni, kar se tiče igranja. Starejši imajo s tem težave. In vendar so se zelo potrudili, še zdaleč pa se s svojo igro ne približajo sproščeni igri mladih. Mladi imajo izkušnje z igro – starejšim to manjka.

Mladi prebijejo ure in ure pred tele-

je gledanje na svet in družbo. Da bi bili filmi čim bolj avtentični, so k sodelovanju pova­ bili tudi starejšo generacijo. Miha Dolinšek je spregovoril o medsebojnem spoznavanju in nepoznanju.

vizijo in se tam učijo.

So mladi bolj odprti pri izražanju čustev?

Miha Dolinšek: Za mlade je življenje igra, zato pa laže odigrajo svoja čustva. Niso pa to tista prava čustva.

Njihova igra je bolj na površju. Pogledati v notranjost igralca pa je težko.

Za to bi potrebovali več časa. Za gledališke predstave se pripravljajo več mesecev za enourni nastop. Za snemanje filma pa imamo omejen čas. Je pa tudi odvisno od posameznika, koliko se vživi v vlogo.

Mlada energija in izkušnje starih. Se je to dopolnjevalo pri igranju filmov?

Miha Dolinšek: Dober zgled za to je bil film z gospo Kati Marketz. Tam se je videla največja razlika. Ona je stara 80 let, mladinci pa 15 oz. 16 let. Ugajalo je mladim, kako je starejša gospa reagirala, bila odprta. Večkrat slišim mlade govoriti o tem skupnem snemanju.

Ustvari svoj film je slogan projekta Iskrica. Kako to, da so mladi v svoje filme vključili starejšo generacijo?

Miha Dolinšek: Mladi v filmih kažejo življenjska področja, s katerimi imajo težave. Težave imajo z odraslimi, s predsodki do njih. Za mlade je važna tematika odnos do staršev in vloga staršev. To so problemi, ki jih mladi obdelujejo v filmih. Te teme se vlečejo skozi vse projekte, ki sem jih za-

snoval z mladimi. Začenši z Mihcem in Majo. Pravzaprav se v filmih vedno ponavlja generacijski konflikt, za katerega jaz pravim, da je povezovanje generacij. Pri delu skušam mladim sugerirati, da se učijo od starejših.

Kako se starejši odzivajo na režijska navodila mladih?

Miha Dolinšek: Tu se čuti akceptanca starejših do mladih, ki jim priznavajo, da se že nekaj časa ukvarjajo s tematiko in projektom. Mladi so starejšim igralcem dajali navodila, ti pa se niso nič upirali. Težave so imeli mladi pri iskanju starejših igralcev. Prejeli so veliko odpovedi, in to jih je razočaralo. Morda je vzrok za ta odklon strah starejših pred filmom in kamero. Mladi pa tega strahu nimajo.

Z lahkoto se spustijo v igro in film.

Mladi sami pišejo scenarij za film. Koliko posegaš v njihovo delo?

Miha Dolinšek: Pri pisanju jim pustim popolnoma prosto roko. Na prazen list napišejo svoje ideje. Končni film je tak, kot so ga spisali v prvi uri.

Seveda pa je dramaturško obdelan. A v končnem izdelku se zrcali njihova ideja. Med prvo in drugo Iskrico so že vidne razlike. Mladi so že spoznali, kaj gledalcem ugaja, odkrili so, kaj je potrebno, da je film med zmagovalci. To pa pomeni, da film ni več tako avtentičen. In vendar je za moje delo najvažnejše, da jih jemljem resno, da jih ne gledam zviška.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

projekti

 Ob umetnosti se srečajo stari in mladi

V hotelu Parkhotel Pörtschach v Porečah je v središču gost.

Upaj si

Dialog generacij

Katoliška prosveta in umetnik Hanzej Mlečnik sta v minulem letu izvedla edinstveni projekt »Upaj si«, v katerem so se srečali mladi in stari in skupno ustvarili umetnine. S pomočjo barv je Hanzej Mlečnik pospeševal aktivnost in razvijal intelektualnost starejšega človeka. Učenci 3. razreda ljudske šole Globasnica pa so bili ganjeni in zadovoljni, ko so ob skupnem slikanju videli srečne oči starejših ljudi. O srečanju mladih in starih v domu ostarelih v Pliberku je v brošuri Upaj si zapisala ravnateljica globaške ljudske šole Veronika Terbuch: »Za naše otroke je bil projekt zelo pomemben, saj smo v njem odkrili mnogo učnih ciljev, ki se nanašajo predvsem na socialne kompetence človeka. Pri obisku starih v domu za ostarele v Pliberku smo bili soočeni s perspektivo življenje, ki je kot take še ne poznamo. Čeprav ima mnogo šolarjev tudi stare starše, sta jih zelo ganila dan in delo s starimi, ki so tudi telesno prizadeti. Mnogo vtisov in izkušenj smo dobili pri tem skupnem delu. Poleg tega pa smo med starimi in mladimi čutili posebne vezi, ki so se izražale v skupni sliki, ki jo je ustvaril »umetniški par«.

Podpiram takšne projekte, ker ponujajo otrokom učne situa­ cije, v katerih lahko oblikujejo socialni čut, povezujejo pridobljeno šolsko znanje z vsakdanjikom in predvsem, ker lahko odložijo predsodke do sočloveka, ki v našo družbo ni več tako integriran.

V smislu projekta in njegove teme »Upaj si« smo si upali in pri tem mnogo pridobili. Otroci so bili ganjeni in zadovoljni, prebivalci doma presenečeni ter srečni. Veseli nas, da smo z našim sodelovanjem lahko popestrili vsaj kakšen trenutek ljudem, ki ne doživljajo vsakdanjika tako brezskrbno kakor naši otroci.« Brošuro Upaj si dobite na tajništvu Katoliške prosvete, Viktrin­ ger Ring 26, 9020 Celovec

12



XIV

ŠTIRINAJST DNI

Lansko leto, ki je bilo razglašeno za leto »staranja«, je bil razpisan natečaj na temo Nove ideje in stare izkušnje. Na natečaj se je prijavilo 68 podjetij iz cele Avstrije s kratkimi filmi. Drugo mesto je osvojil kratki film mladih in starejših sodelavcev hotela »Parkhotel Pörtschach« v Porečah.

V filmu kažejo starejši in mlajši sodelavci kreativno in angažirano, kako bogati dobro sodelovanje ozračje v gostinskem obratu. V hotelu »Parkhotel Pörtschach« prevladujeta tradicija in inovacija. Vajenci in izkušeni sodelavci sodelujejo in spajajo uspešne metode z novimi idejami. Prvi pogoj za tako delo je pripravljenost obeh strani, da se druga od druge učita in sprejemata nove ideje. Starejši kolegi in kolegice uvajajo mlade v tradicionalni svet hiše, kjer ni pomembno le strokovno znanje, temveč je odločilna osebna oskrba gostov. Mladi sodelavci pa pomagajo starejšim kolegom, kako si z majhnimi prijemi olajšajo vsakdanje delo.

Tako nastajajo boljši delovni postopki, ki so v korist gostom. Domiselni film na enkraten način kaže dialog med generacijami.

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil Pavel Zablatnik

Skupaj lažje rastemo V medgeneracijskem sožitju se odkriva skrivnost življenja

S

pregovoril je letošnji Tischlerjev nagrajenec, tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je na pragu v svoje 100. leto življenja še zmeraj zavzet sopotnik rojakinj in rojakov, da bi jim s svojimi globokimi spoznanji z osebnega križevega pota približal neobhodno potrebo po narodni zavesti, ki šele omogoča razvoj in preživetje jezika in kulture.

Spregovorila je Marija Ehart, ki je v jeseni svojega življenja našla mesto v domu za ostarele v Pliberku. V svoji zgodbi v zgodovini, spodbujena od radoživih oči in radovednih src globaških osnovnošolcev, si je upala vzeti v roke čopič in podariti sebi in skupnosti svojo hišo življenja, družino, s katero je stopila »skozi vrata v svet« na svojo edinstveno in nezamenljivo življenjsko pot.

Spregovoril je komaj 50-letni bozenskobriksenški škof Ivo Muser, ki je v Kamnu v Podjuni na praznik blažene Liharde in njenega sina sv. Albuina, pomembnega briksenškega škofa, daroval sv. mašo in po svetniškima zgledoma izrazil svojo povezanost z globljim pomenom starodavne ljudske šege razdeljevanja blagoslovljenih Lihardinih krušejev. Poudaril je močno hrepenenje človeka po zanesljivih socialnih, kulturnih, narodnih in duhovnih vred­

notah, ki jih povezani v občestvu ohranjamo, razvijamo in izročamo iz roda v rod.

Vsi smo povabljeni in deležni od otroških, mladih, odraslih in starejših let, da v svoji drži spoštovanja, dobrote, sočutja, solidarnosti, pravičnosti, zaupanja, gostoljubnosti in zavzetosti varujemo in obenem zajemamo iz kulture življenje. Hrepenimo po kruhu, ki se ob medsebojnem podarjanju neskončno pomnoži in nasiti slehernega človeka.

Ponudba v živo

Spregovoril je mladi Matjaž Smrtnik, zmagovalec govorniškega natečaja, in s svojimi odkritimi besedami odprl obzorja deželi »Kärnten«, ki ima ob potrebnem posluhu za potrebe in predloge mlade generacije vse možnosti, da bi se v prihodnosti le še izkazala in dosegla odliko »Koroška«.

bomo skupaj uživali na letošnjih slovenskih po­ čitnicah družin v Kan­ čevcih, od 28. julija do 3. avgusta, v Domu duhov­ nosti Benedikt.

Spregovorili so zastopniki štirih generacij in drug drugemu potrdili, da se učimo drug od drugega ter da le v taki skupnosti tudi lažje rastemo. Skupaj lažje rastemo se torej glasi geslo, ki je skupno vsem generacijam.

Enkrat prisvojeno odpira sopotnicam in sopotnikom številne poti in jih ob obilnih srečanjih nagrajuje s presenečenji, ki potnika in potnico vedno znova zvabijo, da za trenutek ostrmi. S tem smo se pa, združeni v medgeneracijskem sožitju, že močno približali skrivnosti oz. smislu življenja.

Skupaj lažje rastemo je naslov sre­

čanja družin, 15./16. marca, od 15.00 naprej, v Mladinskem centru na Rebrci.

V objemu božjega stvarstva

Prisrčno vabljeni s proš­ njo za čimprejšnjo prija­ vo – 0676 8772 3400

I M P R E S U M : Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak.

Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ica: G abi Fran k

Terapevtka Silva Matos je napisala knjigo »Utrinki življenja« in ugotavlja:

»Obstajata modrost starčka Silva Matos je diplo­ mirana psihologinja in terapevtka. Svo­ je življenje posve­ ča ustvarjanju dobrih medčloveških odno­ sov na vseh področ­ jih. Kot psihologinja je delovala v gospodar­ stvu, bančništvu ter kot svetovalka za šol­ sko mladino in izo­ braževanje odraslih.

Sodelovala je pri obli­ kovanju standardov komuniciranja. Kot voditeljica številnih seminarjev, predavanj, delavnic in tudi kot in­ dividualna terapevtka spodbuja ljudi k odkri­ vanju kreativnih po­ tencialov, jim pomaga pri obvladovanju stisk, svetuje o možnostih za razvoj in vzpostav­ ljanju lepšega in bolj uspešnega ter zdrave­ ga načina življenja.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Silva Matos o svojem delu Prva knjiga Silve Matos je Spodbujanje ustvarjalnosti, ki je bolj strokovna in je med drugim služila tudi kot študijsko gradivo za študente pedagogike. »Nič posebnega ni, za leto 1994 pa kar ustrezno z vidika mojega takratnega delovanja na področju izobraževanja vodij oziroma izobraževanja odraslih. Ko bom imela čas, da se lotim te vsebine na nov način, glede na to, kako danes po letih izkušenj delam z ljudmi v stiski in tistimi, ki želijo rasti v svojem živ­ljenju, odnosih ... Kljub temu pa mi je všeč, da sem že takrat vključevala humor, pa tudi pozitivni jezik, spodbudne besede, kot pomemben vidik kakovostne medsebojne komunikacije.« Silva Matos o svoji drugi knjigi pravi naslednje: »Nova knjiga Utrinki življenja je povsem nekaj drugega, je mnogo več o ljudeh, ki so mi blizu, o tistih, ki so pomembno vplivali na moj razvoj, pa tudi o razvoju človeka v smeri prepoznavanja in odprtega udejanjanja individualnega poslanstva v povezavi z ljudmi, vsemi tistimi, ki jih srečujemo na svoji Poti.

Predlagam, da mojo knjigo Utrinki življenja preberete, pa boste lahko jasno zaznali moje stališče do ljudi, različnih generacij. Problemi med generacijami: ne vem, jaz vidim na tem področju veliko izzivov, veliko priložnosti za rast vseh, ne samo nas starejših. Seveda pa smo mi, starejši malo bolj prekaljeni, imamo že nekaj več kilometrine izkušenj. Čeprav pa seveda to samo po sebi ne pomeni, da smo kakorkoli boljši. Vsak ima svoje prednosti in tudi omejitve. Izkušnje iz mojega življenja so bogate, zelo sem hvaležna zanje. Veseli me, da se lahko družim z mladimi, ki mi odpirajo nove svetove, prav tako jim jaz na svoj način omogočam, da se dotikajo mojega. Pri

delu z mladimi v stiski so mi še posebej blizu, na duhovnih vajah za zakonce smo skupaj različne starosti in z besedami ni mogoče razložiti, kakšno bogastvo različnosti, ki nam pomaga, da znamo bolje razločevati bistvo v teh odnosih, si dajemo več upanja, več poguma za medsebojno »kresanje« in razumevanje.

Različne generacije so nam pač dane, so del življenja, to je nekaj, česar ne moremo izključiti. Lahko se izoliramo, da s tem tvegamo, da smo ozki in manj realni, dlje od resnice, ki pa nas potem dohiti, včasih na brutalen način, da se na lastni koži soočimo z njo. Meni je zelo dragoceno, da so moji otroci lahko spoznali, da življenje ni samo mladost, da je tudi betežnost, je tudi neki drug svet, iz katerega pa izhajajo, in sčasoma se zavedajo, da so lahko za to hvaležni. Je tudi modrost otroka, je modrost starčka, je volja in moč realizacije le-te v nekem obdobju, če to povežeš, je večji zagon, napredek v vseh nivojih življenja.«

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Nikoli ne zahtevam popolnosti od drugih, tudi od sebe ne.

Nikoli ne morem pričakovati, da bo človek ob meni tak, kot sem jaz.

Nikoli mi ne bo uspelo pridobiti zaupanja

s kritiko in spreminjanjem drugih.

Lahko pa razvijam in spodbujam na tisoče načinov, da smo si bližji.

Lahko si pomagam z zrcalom duše, lahko imam smeh v očeh.

in modrost otroka« V pr a š a l n ik Kaj je za Vas največja nesreča?

Hudo poškodovati ali prizadeti otroka.

Kje bi radi živeli?

Kjer sem, da lahko ponoči poslušam tišino in sem blizu ljudem.

Kaj je za Vas popolna sreča na svetu?

Delovati za sebe in druge v skladu s svojim poslanstvom.

Katere napake najprej odpustite?

Ki se zgodijo po naključju, nerodnosti.

Vaše najljubše zgodovinske osebnosti?

Sokrat, Janez Pavel II., Mahatma Gandhi, Marie Curie, Mati Terezija, J. Plečnik Vaši najljubši slikarji?

Claude Monet, Ivan Grohar, Rembrandt, Ivana Kobilica Vaši najljubši skladatelji?

J. S. Bach, Edvard Grieg, Wolfgang A . Mozart, Adi Smolar (kantavtor) Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski?

Funkcionalno ljubezen kot držo v bližnjih in širših odnosih Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem?

Pokončno delovanje za bistvo življenja, prežeto z modrostjo in služenjem Vaša najljubša zaposlitev?

Izobraževanje odraslih Vaša najznačilnejša lastnost? Človekoljubnost Kdo ali kaj bi radi bili?

Vloga, ki mi omogoča, da si prizadevam za polnost življenja v družinskih in sploh medčloveških odnosih, v prizadevanju za sveto, dobro.

Kaj najbolj cenite pri prijateljih?

Vztrajnost za skupno rast in zvestobo Vaša največja napaka?

Točnost Vaše sanje o sreči?

Da bi ljudje brez strahu delali za resnico, doživ­ ljali ljubezen in hvaležnost za vse, kar imamo, kar omogoča pot naprej.

Silva Matos: Vaši junaki v resničnosti?

Nelson Mandela, Pedro Opeka, Branko Cestnik, dr. Jože Trontelj, Jelka Reichman Kaj najbolj obsojate?

Sebičnost, mlačnost Vaša najljubša jed?

Buče na sto načinov.

Kako preživljate prosti čas?

Med prijatelji, s knjigo, ob glasbi, petju, plesu, raziskovanju sveta Vaš najljubši kotiček?

Doma ob kaminu, na Pokljuki med smrekami ali na klepetu v kavarni Maximarketa, kjer srečaš skoraj vse ...

Kaj najbolj cenite v domovini?

Domoljubje in odgovorno državljanstvo Vaša najljubša barva?

Bež ali nežno lila, a navijam tudi za zeleno-modro.

Katero reformo najbolj občudujete?

Vsako, ki vključuje spremembe za dolgoročno dobro ter ljudi angažira – da se zavemo svoje vloge pri tem. Potem nas pred vnuki ne bo nekoč sram. Potreben je napor, tudi posameznikova žrtev, ki daje težo rezultatom.

Kateri naravni dar bi radi imeli? Želim si preveriti nekatere darove, ki niso imeli dovolj možnosti. Sprašujem se, če sem zakopala svoj smisel za slikanje.

Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok?

Moža Milana in pripomočke za pisanje Vaše trenutno duševno stanje?

Sem v polnem doživljanju življenja, vsega, kar je, tudi bolečega dela, težav. Obenem pa še nikoli ni bilo toliko možnosti za delovanje na vseh dimenzijah življenja. To me veseli, obenem pa se zavedam svoje majhnosti, včasih tudi popolne nemoči. Vedno znova se zavem, da je z menoj večna Ljubezen.

Vaše geslo? Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne!

Utrinki življenja Vsebina knjige se dotika odnosov v različnih okoljih, ki vplivajo na naš razvoj in samopodobo, ter vrednot, ki jih sprejemamo v našem življenju. Govori o življenjski vlogi vsakega človeka – odkrivanju resnice o sebi. S prepoznavanjem svoje osebnosti si človek počasi izoblikuje oziroma dopolni svojo samopodobo.

Samopodoba pa nastaja v odnosih. Pri tem nas spodbujajo družina, prijatelji, ljudje, ki so nam blizu. Človek, ki ima dobro samopodobo, tudi ob svojih slabostih doživlja pomembnost, dragocenost in skrivnostnost svojega bitja in bivanja. To se predvsem pokaže v težjih življenjskih okoliščinah, pri sprejemanju odgovornosti. Resnično spoznavanje in sprejemanje samega sebe je pravi dar. O hrepenenju, ranljivosti in minljivosti ter o mnogoterih čustvih, ki človeka zaznamujejo, oblikujejo in krepijo, teče beseda v Utrinkih življenja.

300 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec 2012, ISBN: 978-3-70860718-4, 24,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Ali Vam je všeč naša družinska priloga?

Vsak mesec Družinska priloga

- Priporočite jo prijateljskim druži­ nam, sosedom ali znancem

+ + +

- Naročite jo za vaše otroke, ki štu­ dirajo v Gradcu, v Celovcu, na Du­ naju ali so odšli po svetu

Vsak teden Nedelja

- Da je ne boste brali samo pri mami – naročite je tudi za svoj dom

Vsak mesec Kulturna priloga

- Ob krstu, ob družinskih praznova­ njih, ob porokah imate sedaj traj­ no darilo

Vsak drugi mesec Misijonska obzorja Vse skupaj za 32,- EUR letno Študentski abo 16.- EUR

Izrežite in pošljite na naslov: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Po faksu: (0 463) 54 5 87 - 3509 Po telefonu: (0 463) 54 5 87

Naročam DRUŽINSKO PRILOGO in Nedeljo Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Hišna številka

Ulica/kraj Pošta E-mail Podpis