POGUM - Družinska priloga Nedelje by redakcija Nedelja

FEB

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

DRUŽINE

POGUM  1

šest človeških drž pod drobnogledom

foto: b a u m g a r t n e r

UVODNIK

NA ZAČETKU

Iz knjige: Anselm Grün, 50 angelov za vse leto

Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

Novo leto – novi izzivi

b pripravah na nove številke družinske priloge se je porodila misel, da bi sledi li besedam papeža Frančiška, ki pra vi, da moramo spremeniti oz. okrepiti naše drže. Drže, kot so pogum, odprtost, ljubezen, vz trajnost. Za prvo številko te serije smo izbra li pogum. Zanimiva ideja se je kmalu izkazala kot velik izziv. Tisto, kar se zdi nekomu pogum no, je za drugega samoumevnost. Neštete so oblike poguma: od mame, ki kljub napovedi zdravnikov rodi in sprejme prizadetega otroka, prek očeta, ki pusti službo in zakoraka na novo izobraževalno pot, do športnika, ki se pogumno spusti po strmini navzdol. Velikokrat pa so vsak danji opravki, ki zahtevajo pogumno odločitev in korak. So pa tudi trenutki, ko človek začuti v sebi pogum in zastavi besedo ali z dejanjem opozori na pomanjkljivosti in krivice, ki se godijo v družbi in svetu.

govoren zgled poguma je škof Kräut ler, ki mi je takoj in z veseljem oblju bil pogovor, in ki sva ga opravila po elek tronski pošti. Ali pogum mame Karine Raschun, ki spremlja sina Noaha z neizmerno ljubeznijo. Pogum sta potrebovali tudi sestri Ivana in Katja Weiss, ki sta se odločili, da sprejmeta vse pred pise in odpreta obrt milarstva. Pri načrtovanju te priloge smo sestavili dolg seznam zanimivih lju di, ki pogumno stopajo skozi življenje, in bi jih radi predstavili. Pa smo izbrali le nekatere. Res nica je: vsak od nas nosi v sebi pogum, le zdi se nam, da je vse tako samoumevno. Lepo je vide ti in poznati ljudi, ki so pogumni in delajo, kar je potrebno, ali še več, delajo tisto, kar se jim zdi pomembno.

rčnost, pogum, spada med štiri glavne krepo sti. Označuje neustrašnost v spoprijemanju z nevar nostmi. Ta po mnenju etika Demmerja izvira iz op timističnega zaupanja vase in terja pripravljenost na žrtve, zmožnost uveljavljanja ter voljo do samopotr jevanja. Pogum in srčnost pa nista vrlini, ki bi ju zah tevali samo od vojakov, ampak od vsakega človeka. Vsi potrebujemo pogum, da živimo lastno življenje, ki nam je namenjeno že od vsega začetka. Vse prehitro se prilagajamo drugim, prevzemamo njihove predstave, da ne bi bilo treba plavati proti toku. Danes prevladuje na eni strani močan liberalizem, ki vse dopušča, hkrati pa opažamo veliko uniformiranost. Mediji nam danes dajejo norme, kakšni moramo biti, kako naj mislimo, kako naj se oblačimo, kaj na počnemo. Zato potrebuje človek veliko poguma, če hoče biti drugačen, takšen, kot to ustreza njemu samemu in kot je tudi prav. Angela poguma potrebuješ, če se tvoji sodelavci ali so delavke na delovnem mestu lotijo sodelavke. Tedaj ne boš udrihal po njej skupaj z njimi, ampak jih boš opo zoril, da bi se bilo najbolje pogovoriti neposredno z njo, ali pa nehati obrekovati, saj je moč na vse pogle dati tudi v drugačni luči; to pa seveda terja pogum. Sprva boš deležen nerazumevanja. Morda ti bodo celo očitali, da si hinavec. Sodelavka, da je pač nemogoča. Ljudem ne moreš tako hitro omajati mnenja. Če zbe reš pogum in prekineš opravljanje, se opravljivci ču

feb 2014

Naslednjič

PO GUM

ODPR TOST

Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Anselm Grün

 1

Angel poguma A

tijo zasačeni in se skušajo opravičiti tako, da krivdo podtaknejo tebi. Tedaj potrebuješ veliko poguma, da uveljaviš svoje mnenje, četudi te hočejo drugi izobčiti in ti očitajo, da tudi ti gotovo opravljaš druge.

ngel poguma naj ti stoji ob strani, ko moraš sprejemati odločitve, odločitve o svoji poklicni poti ali življenjske odločitve. Poroka, ko si upaš z dru gim človekom skleniti življenjsko vezo, je le ena takih odločitev. Ljudem današnjega časa očitajo, da se težko odločajo, da z odločitvami odlašajo in se najraje sploh ne bi vezali. Vsaka odločitev me obvezuje, vsaj za bliž njo prihodnost. In ljudje se boje take navezanosti. Pred pomembnimi odločitvami lahko prosiš svojega angela poguma, naj ti pomaga. Nikoli ne boš imel jam stva, da je tvoja odločitev absolutno pravilna. Za nas nikoli ne obstaja absolutno prava pot. Kljub temu pa se moramo na razpotjih odločati. Lahko gremo samo po eni poti, če hočemo iti naprej, če hočemo napredovati. In vsaka pot nas bo nekoč privedla v ožino, skozi ka tero se bomo morali prebiti, da bo naše življenje mog lo doseči širino. Jezus nas poziva, naj stopamo skozi ozka vrata in hodimo po tesni poti. Pot, po kateri hodi

LJUBE ZEN

LAHKOT NOST

ZA UVOD

jo vsi, je široka. Najti moraš svojo čisto osebno pot. Ni dovolj, da se ravnaš po drugih. Pozorno moraš prisluh niti, katera je tvoja pot. Nato pa se moraš pogumno od ločiti, da boš hodil po tej poti, četudi se boš tam čutil zelo osamljen. Le tvoja čisto osebna pot ti bo omogoči la rast in te vodila v resnično življenje.

Življenje te vedno znova postavlja pred naloge, s kate rimi se moraš spoprijeti prav zdaj. Sicer bo prepozno. Kdor pride prepozno, tega življenje kaznuje, je rekel Gorbačov, in ta izrek je postal krilatica.

ngel poguma ti lahko pomaga, da vza meš v roke prav to, kar zahteva od tebe ta trenutek. Morda je to pogovor, ki čaka v vrsti, da se nekaj raz čisti v tvoji družini ali v tvoji službi. Morda bi se bilo treba spoprijeti s problemom, ki se ga vsi v tvojem od delku otepajo. Morda je to obisk, ki ga že dlje časa od lašaš, in se mu vendar ne moreš izogniti. Morda je to pismo, ki bi ga končno moral napisati, da bi razčistil neki odnos, da bi razjasnil neki nesporazum. V tvojem vsakdanjiku je toliko priložnosti, v katerih naj bi ti an gel poguma stal ob strani, da boš storil prav to, kar je tisti hip primerno.

RADO VEDNOST

VZTRAJ NOST

povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: redakcija@nedelja.at

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V Ž A R I Š Čˇ U Pripravila Micka Opetnik

Škof Erwin Kräutler

»Ne bojte se«

Škof Erwin Kräutler, doma na Predarlskem, od leta 1965 živi in dela z ljudmi v Brazili ji. Dom Erwin, kot ga imenuje jo ljudje ob Amazonki, največji reki sveta, primerja svoje živ ljenje s to reko, ki jo oblikuje ta plima in oseka. Vihar in mir oblikujeta življenje škofa, ki je prejel alternativno Nobelo vo nagrado. Kot škof največje cerkvene pokrajine na svetu se dosledno zavzema za pravice in človekovo dostojanstvo in digenih ljudstev ob ogromni reki. Prav na tem področju se ta čas gradi tretji največji jez na svetu, ki bo uničil življenj ski prostor tisočim prebival cem teh krajev.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Ljubeča solidarnost z ljudmi ob Amazonki

Ob reki Xingu v Braziliji nastaja tret ji največji jez na svetu. Kako daleč je že gradnja na območju Belo Monte? Uničenje območja Belo Monte je popolno. Kanal, ki je dolg 20 km, 500 m širok in 50 m globok, je že iz kopan. Ta kanal bo vodo reke Xin gu dovajal turbinam in vodni volu men približno 200 km dolge pentlje reke Xingu znižal na 20 %. Toda ve lika pentlja reke Xingu je domovina domorodnih (indigenih) ljudstev in rečnih prebivalcev, ki živijo od ri bolova in družinskega poljedelstva. Brez vode ni rib in ne poljedeljstva! Dan in noč se dela. Obseg zemelj skih del se da primerjati z gradnjo Panamskega prekopa (kanala). Kaj pomeni za praprebivalce Brazili je ta megaprojekt? Domorodnim ljudstvom ob véliki pentlji reke Xingu je dobesedno od rezana voda. Skoraj nimajo možno sti, da na svojem podedovanem ob močju preživijo. Bližina gradbišča

je poleg tega za domorodno kultu ro zelo negativna. Četudi fizično ne bodo izumrli, v kulturnem pogledu kot narodi ne bodo preživeli. Nji hova usoda je, da se naselijo nekje na obrobju mesta. To se celo delo ma že dogaja. Ker težko najdejo stik z mestnim prebivalstvom, zapade jo večinoma alkoholizmu in dekle ta postanejo lahek plen za prostitu cijske verige. Že desetletja ste na strani šibkih in izobčenih v Braziliji. Kaj si želite od vlade in odgovornih, da bi lahko ljud je na območju Amazonke živeli člo veka vredno življenje? Skozi desetletja smo zastopali »na črt A«: Belo Monte se ne sme gra diti. To je neodgovoren poseg v srce Amazonije, katerega posledi ce so nepredvidljive in nepopravlji ve. Proti vsem znanstvenim argu mentom in izvedenskim mnenjem iz domače dežele in tujine je vla da kljub temu sprejela politično od ločitev, da gradi Belo Monte. To ni

 1

GLOBAL NO

bila tehnična, temveč čisto politič na odločitev. »Načrt B« je zdaj samo še zmanjšanje škode in obramba pra vic in dostojanstva prizadetega pre bivalstva. Mi ne gledamo s prekriža nimi rokami, če so ljudje iztrgani iz svojih hiš in odpeljani v vnaprej iz delane kletke kilometre daleč od svo jega dosedanjega življenjskega pro stora (habitata). Serijske hiše nikakor ne ustrezajo našim podnebnim (kli matskim) razmeram. Mi ne molčimo, temveč zahtevamo človeka vredno ravnanje s prizadetimi družinami. Propagandni stroj vlade nesramno trobenta v svet, da je vse v najboljšem redu. Mi pa stanujemo tukaj in vemo, kaj se dejansko dogaja. Kaj je zaznamovalo vaše življene, da kljub masivnim grožnjam povzdiguje te glas za pravice indigenih ljudstev? Jaz sem vendar škof teh ljudi in tako imam odgovornost za Božje ljudstvo, ki mi je zaupano. Jaz pa se ne zavze mam samo za ljudi, ki pripadajo naši Cerkvi. Saj tudi usmiljeni Samari

jan ni vprašal tistega, ki je padel med razbojnike, kateri verski skupno sti pripada, temveč »ko ga je zagle dal, se mu je zasmilil« (Lk 10,33), ko je doživel usodo tega človeka na la stni koži »in mu postal bližnji« (prim. Lk 10,36). Kot škof imam nalogo, da sem tukaj za te ljudi, da jim postanem bližnji, da zastavim zanje svoje življe nje. V koncilskem dokumentu o mi sijonski dejavnosti Cerkve »Ad gen tes« je stavek, ki poslanstvo Cerkve in s tem tudi moje poslanstvo kot škof takole opisuje: »Cerkev je poslana od Kristusa, da vsem narodom ozna nja in posreduje Božjo ljubezen« (AG 10). Ne gre le za besedno (verbal no) oznanjevanje, ki je gotovo važno, temveč za konkretno sporočanje. Z drugimi besedami, od nas se zahteva požrtvovalnost, angažma za druge in ljubeča solidarnost s temi ljudmi. Bi svoje delovanje in delo za zatirane v Braziliji označili kot pogumno? Tega vprašanja si še nikoli nisem po stavil. Jaz grem svojo pot in delam

enostavno, kar imam v luči Božje be sede za potrebno. Verujem tudi, da je dobri Bog prav v mejnih situacijah z menoj. Že Jozuetu v Stari zavezi je rekel Bog: »Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog« (Joz 1,9). Tudi Pavel je do živel izkušnjo Gospodove navzoč nosti prav tedaj, ko ga je obšla skuš njava, da odneha: »Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu re kel: Ne boj se. Govori in ne molči! Za kaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil« (Apd 18,9-10). Ta gotovost Božje navzočnosti v njegovi besedi in evharistiji mi daje moč in pogum, da nadaljujem pot, ki sem jo ubral pred desetletji. Kakšen pomen in kakšno naročilo ima pogum za kristjane? Vedno znova beremo v Svetem pismu besede »Ne bojte se« ali »Ne boj se!«. Samo da navedem nekaj zgledov: V Peti Mojzesovi knjigi (Devteronomij) govori Bog svojemu ljudstvu: »Naj vam ne upade srce; ne bojte se (...)

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Micka Opetnik

BOJ ZA PREŽIVETJE Glavna tarča večine protestov in sporov v Braziliji je izgradnja hidroelektrarne Belo Monte v Amazonskem pragozdu, ki bi ogrozila preživetje tamkajšnjih staroselcev. Bila naj bi to tretja največja hidroelektrarna na svetu.

Do sedaj so bili vsi protesti in sodna prizadevanja za preprečitev izgradnje neuspešni.

K TEM STVO IN G OVO R E , SREČANJ SO ODPR PROSTOR

Svetnik .P

n berg S T Iti h ote Ov sN dn evov m l jeva G OlkaS T O L J s r. M arVA ia R L uiNseO

TIŠIN JI MOČI, OD NEKDA SAMOST

sredi našega živ

Kajti Gospod, vaš Bog, hodi z vami, da se bo bojeval za vas z vašimi so vražniki in vam dal zmago« (5 Mz 20,34). Pri preroku Izaiju govori Bog svojemu »služabniku Izraelu«: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okre pil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti (Iz 41,10). Tudi sporočilo angelov betle hemskim pastirjem se začenja z bese dami: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje« (Lk 2,10). In spet je angel, ki ženama na velikonoč no jutro zakliče: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tu kaj. Obujen je bil, kakor je rekel« (Mt 28,5). Nasprotje od strahu je pogum in Jezus zahteva ta pogum od svo jih učenk in učencev: »Na svetu ima te stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Je še neka druga beseda v Svetem pismu, ki se zlasti pojavlja v Apostolskih de lih in jo je težko prevesti: »parhesia« ne pomeni nič drugega kot »pogum«, »vztrajnost«, »smelost«, »neustraš nost«, »državljanski pogum«, »stano vitnost«. Malodušen kristjan je kakor nogometaš, ki že po prvem porazu

XIV

ŠTIRINAJST DNI

svojega moštva nogometne čevlje dokončno obesi na klin. Brezobzirno ukrepanje proti Indijancem vas po trjuje v vašem nenasilnem boju za pravice teh ljudi. Kako izzivalno je za vas oznanjati evangelij v tako težkih okoliščinah? Evangelij je vedno izziv in nikakrš na sladkorna voda za dušo ali pobož no oblivanje za naše srce ob nede ljah in praznikih. Naše prizadevanje za človekovo dostojanstvo in člove kove pravice ima svoj temelj in svo jo motivacijo v zgledu našega Gospo da: »Bil je pokoren do smrti, do smrti na križu« (Flp 2,8). Mnogi od nas so kljub masivni ogroženosti in zahrbt nim napadom ostali zvesti svojemu poslanstvu, in to vse do smrti. Mno gi so dolga leta delovali tukaj ob reki Xingu. Lahko bi bili vrgli puško v ko ruzo, se spustili v beg. Pa tega niso storili. Najbolj znana izmed teh mu čencev je naša draga sestra Dorothy Stang, ki je bila 12. februarja 2005

ustreljena. Svet je takoj zve del o njenem umoru, ker je bila državljan ka ZDA. Toda ona ni edina tukaj ob reki Xingu. Samo da umor brazilskih državljanov ali državljank ne zbuja pozornosti. Moj dobri prijatelj Ademir (Dema) je bil poročen in oče štirih mladoletnih otrok. 25. avgusta 2001 ob pol treh zjutraj je bil ustreljen. Zakaj? Boril se je proti neskrupoloznemu izkorišča nju in uničevanju Amazonije. Njegov zadnji pogled je veljal njegovi ljublje ni ženi Marii da Penha: »Pazi na naše otroke!« Ampak tudi ljudje ob Xingu dokazu jejo veliko poguma, če se upirajo proti velikim trgom in svojemu izkoriščanju. Kaj daje tem ljudem pogum? »Ljudje ob Xingu dokazujejo veli ko poguma.« Da, to lahko gotovo re čemo. Ti ljudje dokazujejo ta pogum že desetletja in ne odnehajo. Poleg Indijancev so predvsem žene, ki se

To pa pomeni za okoli 15.000 staroselcev grožnjo, da ostanejo brez vode. Kritiki pravijo, da bo kontroverzni projekt povzročil nepopravljivo družbeno, kulturno in okoljsko škodo.

Pogum ...let Zame je pogum plavati proti toku. Občudujem vse, še posebej najstnike, ki pogumno in brez sramu pričajo za Boga in se trudijo živeti življe nje, ki je danes označeno za konzervativno. Plavajo proti toku in zagovarjajo svo je mnenje, ne glede na to, kako postrani jih gledajo drugi. Ana Filipič

Preskočiti svoje meje

MU. VA B I J O SPREMJE, PORTI ZA IN ČAS, N UJ A J OWe r s amostanu JUBNOe Wag O S T In,er, s p re NE, , KRAJI AJ KRATA N I S O

ki -

vljenja

že od prve ure upirajo projek tu Belo Monte. »Kaj daje tem lju dem pogum?« Gotovo niso ide ološki ali strankarskopolitični nagibi. Žene branijo in varujejo instinktivno svoje otroke in vnu ke pred nevarnostmi in napadi. In pri projektu Belo Monte gre za veliko več kot samo za pre hodno (začasno) nevarnost. Gre za življenje! Belo Monte povzro ča dominoefekt: sledili bodo du cati nadaljnjih jezov. Brezobzir no izkoriščanje Amazonije kot energetske province za vso Juž no Ameriko bo imelo posledice za planetarno klimo.

Pogum ni samoumeven, je pa zelo potreben. Človek si mora pridobiti pogum, da potem lahko deluje zase in si uredi življenje po svoje. Zame je pogum občutek, ki ti daje moč, ki te spremlja in ti olajša življenje. Moč, ki jo vedno znova po trebuješ, da premagaš svoje strahove. Pogumen je tisti ali tista, ki preskoči svo je meje v dejanju in mišlje nju. Nekdo, ki v današnjem svetu pove svoje mnenje, tudi če je mišljenje večine drugač no, ali ga nato družba obsoja. Sama sem bila pogumna, ko sem se odloči la za študij na Dunaju, saj spremem ba lokacije od majhne vasi v Podjuni do velikega mesta ni bila tako lahka, ker nisem vedela, kaj me dejansko čaka. Iz izkušnje lahko povem, da se splača biti pogumen/pogumna. Maria Ladinig

Kako jih lahko mi Evropejci v tem boju in njihovem pogumu podpi ramo? Mislim, da naj Evropejci nare dijo svoje domače naloge in se še bolj intenzivno zavzemajo za zdravo okolje (sosvet). Tudi na stari celini je sosvet ogrožen. Tudi v Evropi nosi današnja ge neracija odgovornost za nasled njo in bodoče generacije.

Obvladati kočljivo situacijo Pogum je pojem s številnimi pome ni. Za nekatere pomeni pogum, da se ne bojiš storiti nekaj zelo riskant nega, nekaj, kar te lahko stane živ ljenje, za koga drugega pa pomeni,

ANKETA

Kaj pravijo mladi?

Plavati proti toku

 1

da obvladaš vsako še tako kočljivo situacijo. Zame je nekdo pogumen, če se angažira za to, kar mu je važno in za čemer stoji. Kdor samo opazu je in gleda, nič pa ne naredi proti, zame ni pogumen. Osebno se mi zdi Nel son Mandela dober pri mer človeka, ki se je vse svoje življenje boril proti apartheidu in rasni segre gaciji v Južni Afriki. Čeprav je imel nešteto nasprotnikov, niko li ni omagal in dobil naposled ta dol gotrajni boj. To je pogum, ki je res občudovanja vreden! Igor Trap

Oče in mama sta pogumna Zame ima pogum mnogo pomenov, na eni strani je nekdo pogumen, če se upa drzne stvari kot na primer »bungee jumping«, »skydiving«, na drugi strani pa je zame nekdo po gumen, če se upa narediti nekaj, kar ni samoumevno, na primer narediti posebno izobrazbo. Zame sta moj oče in moja mama po gumna. Ati si je upal narediti stva ri, ki se jih mnogo ljudi ni upalo, in tudi če so ljudje govorili sla bo o tem, je bil ponosen na vse, kar je naredil. Mami pa je bila doma s tremi majhnimi sko raj enako starimi otro ki (s sestro sva prišli na svet, ko je bil najin brat star 14 mesecev), in to se mi zdi zelo po gumno. Tudi alternativno delo si je izbrala, prekinila je delo kot učitelji ca in postala je energetičarka. To je zame pogum! Tudi če ne vemo, kaj bo, da vseeno to naredimo! Mislim, da sem bila pogumna, ko sem bila prvič brez moje sestre v šoli, v tuji državi, s tujim jezikom. Sestro sem lahko videla samo med odmori, doma sva pa vsako noč spa li v isti postelji, skupaj hodili v raz red, sedeli pri isti mizi in vse skupaj delali. To se mi je zdelo v mojem ži vljenju najbolj pogummo. Manja Kampuš

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Monika Novak -Sabotnik

Dragi

Noah! K

o mi je ob mojem obisku pri vas tvoja mamica odprla vrata in sem te prvič za gledala, tam na tleh med tvojimi igrača mi, si me prijazno pogledal in me zadel v srce. Tvo je žareče oči so me objele s čisto, pristno prijaznostjo in ljubeznijo. V sebi nosiš močno luč, ki žari iz tebe in v tvoji družini. Tako kot si bil ti od trenutka tvoje ga spočetja ljubljen in sprejet od tvojih staršev, tako ljubiš sam in živiš v vsej polnosti. Tvoj začetek na tej zemlji pa ni bil lahek. A kot kažež, si trpežen in po gumen fant, ki se je močno boril in kljuboval vsemu. Ker v materinem telesu nisi več rastel, so te zdravni ki morali vzeti iz tega lepega gnezda že v 7. mesecu nosečnosti. Tvoja pljuča niso bila močna. Rodil si se kot človek, ki ima posebne in drugačne predpostav ke, ker pač doraščaš z Downovim sindromom. Tvo je mišice in kosti so bile ob rojstvu popolnoma meh ke in tako tudi še niso dovolj trdne, da bi te nosile noge samostojno. Ves tvoj razvoj poteka nekoliko po časneje kot pri tako imenovanih »normalnih« otro cih. Že stojiš ob mizi in na tleh se giblješ tako spre tno in hitro, da kar drviš po dnevni sobi in si zdaj tam in zdaj tu. Medtem ko sem se pogovarjala s tvojo ma mico in tvojima dvema sestrama, Lucijo in Louise, si bil zatopljen v svoje igrače, si igral na klavir in se gi bal ritmično ob glasbi. V sebi miruješ in si uravnove šen. Kot večina ljudi s tem sindromom potrebuješ ve dno iste, ponavljajoče se poteke. Tvoja mamica in ati pa te po vsej moči podpirata in ti dajeta vse, kar ti je

XIV

ŠTIRINAJST DNI

v oporo. Tedensko se pelješ z mamico v Velikovec na posebno pospeševanje in na fizioterapijo.

tudi za tvojo mamico na začetku ni bilo lahko. Ne med nosečnostjo in tudi ne po tem po tvojem rojstvu, noben zdravnik ni ugotovil, da imaš Downov sindrom. Tvoja babica in mami pa sta vedno znova bili mnenja, da si drugačen. A ko je pri neki rutinski preiskavi zdravnik vprašal mamo, kako shaja s tvojim Downovim sindromom, je »padla v globoko luknjo«. Takole mi je opisala svoje občutke v tem času: »Zdelo se mi je, da sem na poto vanju. Pripravljena sem bila na čudovito deželo, ime la pripravljen kovček za dopust v Karibiku, potem pa se znašla v napačnem letalu in izstopila v popolnoma neprimerni obleki v Sibiriji. A ko si dalj časa tam, ob čutiš, da je tudi tam lepo in ima svoje prednosti. Ko sem izvedela za to diagnozo, sem kontaktirala svoje ga polbrata Alexandra, ki ima isti sindrom. S svojim samostojnim življenjem, ki ga živi, mi je odvzel strah in mi pokazal, kaj vse je mogoče. Pomagali pa sta mi predvsem moja mama, ki je na žalost jeseni nepriča kovano umrla, in naša dobrolska farna skupnost. Lu cia in Louise pa sta tudi postali ob bratu neverjetno samostojni in profitirata. Moj partner je tako kot jaz potreboval nekaj časa, da je to dejstvo sprejel. Naj več poguma sem potrebovala za to, da sem si upala

 1

ZASEBNO povedati drugim, da ima Noah Downov sindrom, ker sem se bala, kako bodo reagirali. Medtem pa smo na šli v skupinah za samopomoč nove, dobre sopotnike in prijatelje, s katerimi se srečujemo mesečno v Ce lovcu, hodimo na izlete ali tudi pripravimo razne ak cije 21. marca vsako leto, da opozarjamo na Downov sindrom.« Tudi Lucijo je najbolj skrbelo, »kako bo, ko bo Noah v moji starosti in kako se bodo vedli dru gi do njega. Žalostna sem bila, da ne bo mogel ime ti take mladosti kot jaz. A sedaj vem, da to ni hudo in da bo šel svojo pot.« Louise te doživlja kot prijetnega fanta, ki fascinira vse njene prijatelje. Povedala pa mi je, da se moreš zelo razjeziti, če ti kaj vzame!

b poslušanju se vse bolj klanjam pred neizmerno močjo in ljubeznijo do živl jenja, ki jo izžareva tvoja mama. Ko jo vprašam, od kod jemlje moč – posebej še sedaj, ko vsi žalujete za vašo drago babico, ki si jo imel tako zelo rad in si jo še dolgo klical ter jo gotovo zelo po grešaš – mi z nasmehom pove: »Noahova ljubezen je tako močna. Me pogleda in vem, da gre naprej. Zaje mam veselje in srečo ob mojih treh otrocih in ob lju deh, ki verjamejo vame! Prepričana sem, da Bog ve, zakaj nam je poslal Noaha, in to me utrjuje v tem, da ne klonem!«

Pa vendar so bili trenutki, ko je tvoja mama ostala brez besed in je bila soočena s krutostjo drugačne re alnosti. Ko je bila s teboj pri očesnem zdravniku, ker se pač tvoje oči vedno spet zalepijo, in je vprašala, kako bi ti lahko pomagali, je ta dejal: »Kaj pa hočete? Taki kot on tako in tako ničesar ne čutijo!«

edi, Noah, taki kot ta zdravnik so res pri zadeti ljudje. Veš, ljubezen in prijaznost ter sočutje in srčna kultura nimajo prav nič opravka z denarjem, ne z nazivom ali s kako po zicijo. Vedno imej odprte tvoje čudovito jasne oči in ne prenehaj gledati ljudem v srce. Tam boš našel pra ve vrednote. Življenje je tako neizmerno lepo v top lem in nežnem objemu tvoje čudovite družine, ki ti bo vedno v moč in oporo. Želim ti, da bi s svojo živ ljenjsko energijo pogumno živel svojo enkratnost. Hvala, da sem vas smela spoznati, tebe in tvojo ma mico ter tvoji dve sestri! Hvala za čisti vrelec ljubezni, ki ga nosiš v sebi in de liš brez pomislekov in predsodkov drugim! Poljubček ti pošilja

Monika ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠČU Pripravila Micka Opetnik

 1

ŠPORT

Andrej Olip Andrej Olip, doma v Selah, si je kot otrok želel postati astronavt. Iz želje po letenju je nastala strast, ki se danes udejanja v jadralnem padalstvu. Kako si odkril šport jadralno padal stvo, ki se zdi za laika zelo nevaren? Andrej Olip: Ko sem ugotovil, da se mi želja po astronavtu ne bo uresni čila, sem hotel postati pilot. Biti pi lot helikopterja pri vojakih bi po menilo osemletno obvezo – tega pa nisem hotel. Ideja o jadralnem letalu pa je bila finančno prehuda. Zato je bila najbolj enostavna in najcenejša opcija jadralno padalstvo. Vesel sem te možnosti, ki daje veliko prostosti. Ure priprav so v primerjavi z urami letenja zelo majhne. Padalo vzameš, se odpraviš na goro, in že lahko letiš – čudovito! Kako postaneš jadralni padalec? Andrej Olip: Z 18-imi leti sem se pri družil radiškemu klubu. Ta ima tudi učitelja, ki te uvaja v letenje. Nare dil sem izpit, toda pravo učenje se je začelo šele potem. Pri letenju moraš upoštevati več faktorjev: vreme, pa

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Stopiti iz cone udobja dalo, predvsem pa moraš dobro oce niti samega sebe. Na gori moraš oce niti, ali so vremenske razmere varne za polet. Čim manj faktorjev upošte vaš, tem več rizika imaš. Zgled pri le tenju so mi nekateri piloti, ki so lete li v svetovnem kapu. To so izvrstni akrobati, ki natančno vedo, kaj delajo in imajo pod kontrolo padalo. Na kaj moraš kot športni padalec naj bolj paziti? Andrej Olip: Jadralno padalstvo je seveda lahko nevarno. Za padalca je važno, da razume termiko in ve, kam in kdaj sme leteti. Mora znati oceni ti vreme. Vetrovno okno je kar majh no. Če piha veter več kot 30 km na uro, postaja večja tudi nevarnost. V poletnih mesecih se je treba ozira ti na nevihte, ki lahko hitro nastane jo. Še posebej ugodna sta vigredni in jesenski čas, takrat je najbolj primer na termika. Radiše, Setiče, Osojščica so zate znani kraji, kjer vzletiš s svojim padalom. Si želiš na kak poseben kraj sveta? Andrej Olip: Skupaj s sestrično Mile no sem se odpravil na devetmesečno potovanje po svetu. V Himaliji sem si sposodil padalo in vzletel. To je bil poseben čar. V Nepal bi še enkrat šel.

Potrebujete padalci poseben pogum za izvajanje tega športa? Andrej Olip: Zame pomeni pogum stopiti iz cone udobja. To lahko na redi vsak. Za to potrebuješ samo tre nutek. Isto velja za letenje. Na začet ku potrebuješ pogum, da narediš prvi korak. Ko tega storiš, vidiš, da je bolj varno, kot si mislil, potem je pa samo še lepo. Dostikrat nas je bolj strah pred dejanjem kot v trenutku, ko ga opravimo. Negativna posledica pa je, da se ljudje moje okolice bojijo zame. Je že tako, da nas je pred neznanim bolj strah kot pred znanim. Ni tako, da me nikoli ne bi bilo strah. Ne vi dim pa v tem kaj negativnega. Strah me dela pozornega. Zato je sveža in spočita glava pri tem športu najmanj toliko važna kot spočito telo. Pri tem športu pride zraven še trodimenzio nalno gibanje, ki ga nismo navajeni. Gibanje v prostoru, čudoviti razgled, pomešan z emocijo – strah in sreča. Ta mešanica je nekaj posebnega.

 1

PODJET NIŠTVO

Ivana Stefaner-Weiss Katja Weiss Ko stopim v pekarno sredi Sveč, me obda vonj po rožmarinu, sivki in medu. Prostorna domača pekarna, kjer so nekdaj pekli slastne žemlje in kruh, je sedaj delavnica sester Ivane Stefaner-Weiss in Katje Weiss. Ob mami, ki je vse naredila sama doma, in v domačem krojaštvu sta se sestri naučili delati z rokami. Ustvar jati z rokami je zanju nekaj nadvse le pega in pomirjujočega. Ob zahtevnih službah je delo z rokami tisto, ki ju prizemlji in jima vedno znova odpira pogled na lepote stvarstva. Preprosti tečaj »Kako si naredim svoje lastno milo« je pomenil začetek ljubezni do kreativnega izdelovanja mil. Razna olja, masti, eterična olja, voda, zelišča, glina in natrijev hidroksid so sestavine za ročno izdelana mila. Ivana in Katja pa se ne zadovolji ta s preprostostjo. Eksperimentira nje je njuna iskrica, ki ju vnema, da preizkušata, katero milo je najbolj še. Z mislijo, kar je dobro za mojo kožo, preizkušata sivko in rožmarin v obliki eteričnega olja. Domači vrt pa

Roženkravtovo milo

jima ponuja zelišča, kot sta peteršilj in ognjič, ki dajejo potrebne informa cije, da postane milo pravšnje. Bar vasta glina pa daje naravnim milom, ki so narejena popolnoma brez kon servansov, prikupno barvo. Kuhanje, počivanje in zorenje – pet do osem tednov potrebujejo sestavine, da se povežejo in šele potem milo dobro opravlja funkcijo nege. »Če se umivaš s tem milom, ostane koža malo mast na in ne potrebuješ drugih mazil,« je na lastni koži preizkusila Ivana Ste faner-Weiss. Da bi čim podrobne je spoznala učinke zelišč, je končala izobrazbo za zeliščarko, na WIFI-ju (Institut za pospeševanje gospodar stva) pa se poglabljala v svet izdelave mil in prejela potrebno kvalifikacijo. Na policah njune »žefarije« je sedaj sedem oz. osem vrst mil, ki jih Kat ja in Ivana skupno izdelujeta. Sta ra miza iz krojaštva Weiss, s kate ro povezujeta sestri lepe spomine na otroštvo, je delovna površina za štiri roke, ki so potrebne pri pripravi na ravnih mil. Ideje za nova mila, izbira barv, pisanje receptov in nakup sesta vin je v rokah Ivane. Katja pa skrbi, da so njuna mila dobro predstavlje na na spletu in dobijo stranke vse po trebne informacije. Sploh je za na

smejani sestri Weiss odločilen stik s strankami. Strankam radi ponudita milo, da ga preizkusijo, in sta hvale žni za sporočilo, kako milo učinkuje na njihovi koži. Poglobitev poveza ve s strankami si obetata še z odpr tjem majhne trgovine ob delavnici, ki bi bila odprta enkrat na mesec. Saj je bila že nekdaj pekarna sredi vasi kraj srečanja vaščanov. Tja so prihajali po kruh in žemlje, žene so tam pekle pe civo, ob topli peči pa so si izmenjava li novice. Duh domačnosti in srečanj je še živ v prostorih, ki sta si jih sestri Weiss preuredili, in v njih živi nju na kreativnost in se širi vonj po diše čem milu. Da svojo ljubezen do izdelovanja mila lahko razvijata naprej, sta lani poleti prijavili obrt in certificirali mila, da jih lahko prodajata. Ob pre izkušanju novih sort pa ju vodi ved no misel: kar je dobro zame, je tudi dobro za kupce. Tako sta sedaj sre di preizkušanja, kakšna bo nova krea cija: roženkravtovo milo. Dišeča mila pa stranke lahko že sedaj kupijo pri Ivani in Katji na domu in pri sestri Alenki, ki ima krojaštvo v Celovcu. Ogleda vredna je tudi spletna stran www.seifereiweiss.at.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽzAaRvI Še Čs U tno živeti Pripravila Monika Novak-Sabotnik

v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil Pavel Zablatnik

 1

DRUŽINA

Zgodba poguma in vztrajnosti

ružina HAAB, doma v Celovcu; Alenka (45), specialna pedagoginja in varuška; Georg (49), teolog, vodja kontaktnega mesta za ljudi s prizadetostjo ter koordinator apostolata za slepe v krški škofiji, urednik cerkvenega lista »Sonntag«, otroci Teresa (16), Lucia (14), Benedikt (12) in Jana (11) obiskujejo Slovensko gimnazijo. Ko sem družino Haab prosila za in tervju, so se doma pogovarjali o po gumu in ugotovili, da imata starša in otroci popolnoma drugačne definicije o tem, kaj je pogum ali pogumno. Te resa je rekla: »Ostali smo brez rezul tata in dokončne definicije. Zame je zelo pogumna moja prijateljica, ki je začasno na Irskem in tam hodi v šolo ter živi v gostiteljski družini.« Mama Alenka ima jasno definicijo: »Je razli ka v pogumu. Hitro označimo nekoga za pogumnega, ker dela nekaj očitno drznega, kot so športniki in zvezdni ki, ki se izpostavljajo. Zame šteje bolj tisti notranji pogum. To je drža in to je spoštovanje do samega sebe. Tako hočem na tihem ostati sebi in svojim vrednotam zvesta.« Oče Georg pa do stavi: »Pogum ima opraviti s tem, da stvari, o katerih si prepričan, izpe lješ do konca, ne glede na to, kaj pra vijo drugi.« Dejansko pa je zgodba Alenke in Ge orga polna poguma in vztrajnosti. Alenka, ki je doraščala v Sloveni

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ji, in Georg, ki je doma v Nemčiji, sta oba delovala v internacionalni eku menski skupini »Barka – L’Arche«, ki jo je ustanovil Jean Vanier. To so skupnosti, v katerih živijo v krščan skem duhu skupaj ljudje s prizade tostjo in brez prizadetosti. Alenka in Georg sta se odločila za prostovolj no leto v Franciji, da čim bolj teme ljito spoznata to skupnost. »Tam sem spoznala Georga,« pripoveduje Alen ka, »in nisem več šla nazaj v Sloveni jo, pač pa sva iskala po evropski karti, kje bi lahko živela, in našla to dvoje zično področje tu v Avstriji in se tu kaj naselila in ustanovila družino. Tudi Georgova starša sta prišla leta 2000 iz Nemčije sem in se na sta re dni na novo uredila. Bilo jima je v veliko čast, da sva jih sprejela mid va in da jima ni bilo treba ostati ne kje v kakem domu. Ta naš DA jima je bil več vreden kot to, da sta vse izgu bila in na novo začela. In dejansko je bilo za nas vse zelo lepo, da smo osta li skupaj.« Georg je delal pri koroški Caritas kot pastoralni asistent in vztrajno in po gumno širil svoje trdno prepričanje, pridobljeno v mladih letih v skupno sti »Arche«, da enota izhaja iz ti stega, ki je najbolj šibek. »Kristus se kaže tam, kjer gledamo na potrebe najbolj šibkega v družbi. Tako pri tuj cih kot tudi pri prizadetih govorimo o integraciji, torej gre za integracijo vsega, kar ni ‚normalno‘. Ob tem ima Koroška posebno zgodovino,« meni

Georg, ki je leta 2008 v krški škofi ji soustanovil kontaktno mesto za lju di s prizadetostjo in ga vodi skupnost »Vera in luč – Glaube und Licht«. Sam je doživljal, kako je biti tujec in trkati na vrata in prositi za pomoč. Ko vprašam Georga, v katerih oko liščinah je potreboval največ pogu ma, mi odvrne: »Povedati, da sem po ročen s Slovenko! To ti na Koroškem ni v prid! Vseeno pa se je v minu lih 19 letih veliko spremenilo. A mo ram reči, da je ključni problem naše družbe, da se vsak bori zase in za svo je potrebe, da ljudje na primer še ve dno ne prepuščajo določenih parki rišč prizadetim.« Tudi Alenka ob svojem delu z otro ki poskuša odkrivati zgodovino, ki jo ljudje nosijo s seboj. »Vedno spet sem presenečena, kako različni smo in kako že najmlajši otroci nosijo to v sebi. Potrebno je veliko spoštova nje drug do drugega in odprtost, da so razlike nekaj najlepšega na svetu. In v vsem tem smo lahko ustvarjalni, podobni našemu Stvarniku, in iščemo nekaj novega in svojega v vsakdanjem življenju.« Družina Haab, ki črpa iz močnih vi rov in korenin, najraje skupaj muzi cira in poje – še posebej pri vožnjah v avtu, da kar tako doni. In tako odme va pri njih in ob njih ta globoka ljube zen do življenja v vseh njegovih od tenkih in v zavesti, da iz vsakega še tako majhnega kupčka lahko zraste nekaj novega.

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil Pavel Zablatnik

Pod vodno gladino

aj imajo mlinar, glavnik, pi ščal, ovca in uboštvo skupne ga z besedico »pogum«? Na prvi pogled verjetno nič. A če pogledamo globlje, bomo spoznali, da se navedene besede s pomočjo ustvarjalne sile bož jega otroštva dotikajo temeljnih plasti človeške biti.

Razprava o temeljnih življenjskih vpra šanjih spodbuja igrivo podobo člove škega duha, ki navedene pojme mimo grede oblikuje iz začetnih črk izbrane besedice piščalovcaglavnikubo štvomlinar. Besedna igra je posledi ca temeljne človeške drže, pogumno dejanje, ki stoji na začetku in izraža pripravljenost posameznika za odločno ravnanje v osebnem in skupnem življe nju. Potrebno hrano in pijačo na napor ni poti pa zajema iz obsežnega zalo gaja najstarejše pesnitve človeštva, iz pravljice. Ni naključje, da nas je razpra va o pogumu, odločilni temeljni člove ški drži pripeljala k izbrani pravljici iz zbirke bratov Grimm, štev. 181, z naslo vom »Vodna vila v ribniku«.

oda zajeta v ribniku, nas že vodi k osnovnemu elementu, iz kate rega se tudi pod materinim sr cem rojeva sleherno življenje. Podoba vile daje slutiti, da se v navidezno ure jenih, zajetih vodnih globinah porajajo skrite sile življenja. Nepričakovani pre obrat, s katerim pravljica že na samem začetku sooči bogatega mlinarja, daje slutiti, da se bo junak moral pogumno spoprijeti z dramatičnimi izzivi. In za res, bogati, doslej z vsem potrebnim ob darjeni in uravnovešeni mlinar zaradi nepredvidljivih vzgibov zdrsne iz var nega ravnovesja in po malem obuboža. Nezadovoljivo pomanjkanje ga pripelje

do dramatičnega soočenja s skrivnost no vodno vilo, ki v zameno za pomoč od ubogega mlinarja zahteva, kar mu je najdragocenejše, novorojenega sina. Mlinar se mora odločiti za življenje ali smrt, za življenje v svobodi samostojne odraslosti ali za životarjenje v nazado vanju prikrite odvisnosti. Nezaslišana zahteva skrivnostne podzavestne sile vodi mlinarjajunaka k postopnemu od krivanju življenjske moči.

adovi spoznanja zahtevajo po gumno odločitev za stalno razvi janje in učenje iz ključnih izku šenj, ki so shranjene v simbolih piščali, glavnika in ovce. Medtem, ko se melo dija piščali dotakne srca in pripovedu je ljubezensko zgodbo v najobčutljivej ših odtenkih, pomaga zlati glavnik pri krotenju in smiselnem urejevanju na gonskih sil, ki se izlivajo v strastno hre penenje obeh spolov po združitvi v iz polnjenem partnerskem odnosu. Pot do končnega cilja, do končne združitve v zreli ljubezni in srečnem življenju je dolga. Hrepeneči srci, ljubezni in med sebojnega zaupanja žejni duši, potrebu jeta svoj čas za osebno rast in zorenje. Obema pa je zaupana čreda ovc, izraz nežnosti, toplote, zaupanja in nedolž ne naklonjenosti, ki jih skrbno in potr pežljivo paseta vse do trenutka, ko ju kakor naključno pot ponovno pripelje skupaj. Povsem prenovljena in spreme njena ob ponovnem srečanju drug dru gega ne prepoznata. Ko dozorela oseb nost na svoji piščali zaigra melodijo ljubezni, se srci prepoznata in se najde ta v trajni skupni sreči. Pa naj še kdo reče, da dosega visokega skupnega cilja ni nadvse pogumno de janje!

I M P R E S U M : Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Uredn ica: G abi Fran k

V miru si ogledati in spozn Mohorjeva založba bo v teh dneh izdala pona tis priljubljenega kultur nozgodovinskega turi stičnega vodnika, ki ga je leta 1997 izdal Janko Zer zer s fotografom Vincen cem Gotthardtom. Vodnik je dopolnjen in aktualiziran, po zgodovinskem pregledu in opisu položaja koroških Slovencev danes se Zerzer podaja na sedem poti po Koroškem, ki ga vodijo v Celovec in okolico, na Go sposvetsko polje, na Gure in gornji Rož, na območje jezer, v Beljak in na Ziljo, v Sele in Železno Kaplo, v Podjuno in na Severno Ko roško. Vodnik dopolnjujeta krajevno kazalo in obsežen seznam literature. pogovarjala se je

GABI FRANK

Leta 1997 je izšla prva izdaja vašega vodnika, kako ste jo dopolnjevali? Janko Zerzer: Po sedemnajstih letih je marsikaj zastarelo, saj se v nekaj letih veliko spremeni. Veliko podat kov je zastarelih in veliko je bilo po trebno aktualizirati, pri tem je moč no pomagala tudi založba. Vodnik je tudi na novo oblikovan in deloma ima nove fotografije. Prva naklada je bila zelo visoka, v kratkem času je bil vodnik razprodan. Tudi druga nakla da je kmalu pošla. Razmišljali smo o novi izdaji, saj je zelo potreben vod nik, ki opisuje naravne lepote in zgo dovinsko značilne kraje, ki so po membni za koroške Slovence. Lahko omenite kakšne odzive na vaš vodnik? Janko Zerzer: Slišal sem veliko re akcij, na primer, da bivši minister za Slovense v zamejstvu in po svetu Pe ter Vencelj redno vodi izlete na Ko roškem in mi je povedal, kako dra gocen mu je vodnik. Seveda se nanj opira in mu je v veliko pomoč pri vodstvu. Pred nekaj leti sem bil na koči pod Košuto in prišel v po govor z neko gimnazijsko pro fesorico iz Ljubljane. Pripo vedovala mi je, da rada hodi po gorah in Koroškem in da

Janko Zerzer

PO KOROŠKIH POTEH Kulturnozgodovinski turistični vodnik

XIV

ŠTIRINAJST DNI

 Pogum je, če si upaš napisati knjigo!

jo pri tem vedno spremlja vodnik. In sem se ji predstavil kot avtor tega vodnika. Potem mi je še povedala, da tudi določena poglavja obravna va med poukom, ker hoče seznani ti svoje učence s Koroško. To je go spa Lidija Golc, ki je pred kratkim pri Mohorjevi izdala pesniško zbir ko Amarkordi. In seveda sem šel na predstavitev knjige, jo kupil in ji dal za podpisat. Pa je sama vzela iz tor bice moj vodnik in mene prosila, da ji napišem posvetilo. Kateri kraj na Koroškem je vaš naj ljubši? Janko Zerzer: Seveda je to moja roj stna vas. Prej sem hodil skoraj vsak dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem se domov vozil skozi Rož in redno obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi se naj vas, bi raje

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

navati lepote naših krajev zjokal, ker se je vas tako spremenila. Naselili so se tujci, nastala so prava naselja okoli vasi z nemško govoreči mi prebivalci, ki pa se v vasi ne dru žijo, ne hodijo k mašam ali v gostil ne. Zdaj je samo še en kmet na vasi, prej so bili skoraj pri vsaki hiši svinje in govedo, zdaj pa še ene kure ne vi dim več. Veliko hiš je tudi praznih. Sveče so zelo pomembne, saj imamo pet muzejev (muzej parkljev, kova štva, vrtnic, zasebni muzej in Gorše tova galerija). Kultura je še živa in to mednarodno: s kovaško dejavnostjo in Slikarskim tednom.

In kateri drugi kraji vas še prevzema jo? Janko Zerzer: Občudujem tudi nara vo od Podjune do Zilje. Če se vozim do Beljaka, in to je skoraj vsak dan, se zelo razveselim novega razglednega stolpa na Jedrovci in najbolj uživam ob pogledu na Jepo, ki je prava le potica med našimi gorami. Kot mlad človek sem zelo rad hodil na Jepo in na Stol. Za koroške Slovence je gotovo najpo membnejši kraj Gosposvetsko polje polje. Janko Zerzer: Gosposvetsko polje in Krnski grad sta zelo pomembna. Krn ski grad pa ne samo zato, ker je tam do leta 1862 stal knežji kamen, ki je

sedaj – potem ko so ga porivali sem in tja – končno našel pravo mesto v Dvorani grbov pod Fromillerjevo sli ko ustoličevanja. Naj omenim samo to, da je zelo škoda, da je ta dvorana pogosto zaprta in morajo ljudje sko zi okno gledati, če želijo videti knež ji kamen. Cerkev na Krnskem gradu je ena izmed najpomembnejših cer kva na Koroškem. Cerkev sv. Petra in Pavla je živa cerkev in jo odlikuje preprosta arhitektura. Mislim, da no tranjosti še ni videlo veliko koroških Slovencev in je vredna ogleda zara di neumetničene in preproste lepo te. V bližini pa je seveda izredno bo gata gotska cerkv v Gospe Sveti. Pa še ena cerkev me fascinira zaradi svoje primitivne lepote, to je cerkev v Kre čici blizu Djekš v smeri Mostiča. Se veda si je potrebno ogledati še druge cerkve, na primer v Gospe Sveti, Ma riji na Zilji ali Podgorjah. Noben obi skovalec Koroške pa seveda ne more mimo treh utrjenih cerkva na Dje kšah in Krčanjah in v Kneži. Obve zen je obisk ne samo za tujce, tudi za domačine. Pravi biser je tudi cerkev sv. Andreja na Vratih, Tomaž Beljaški je ustvaril freske, ki so pravi čudež. Treba si jih je v miru ogledati in spo znavati lepoto. Pa tudi cerkve v Št. Pavlu, Krki, Osojah, Millstattu ali v Heiligenblutu se ponujajo za ogled.

Dežela Koroška je za slovenske obiskovalce od nekdaj privlačna. Nostalgični odnos do »zibelke slovenstva« je že vedno napotil neštete potovalne skupine in posameznike iz Slovenije med koroške rojake, skoraj vedno tudi na Gosposvetsko polje, k začetkom slovenske vernosti in državnosti. Že tu se je pokazalo, da zgodovinska informiranost ni vedno zadosti zanesljiva, saj mnogokrat velja interes v prvi vrsti vojvodskemu prestolu, ki je sicer izredno zanimiv zgodovinski spomenik, vendar nima neposredne zveze s slovensko preteklostjo. Da je treba iskati slovenske korenine drugje, je manj znano. Da poleg tega hrani južna Koroška dolgo vrsto izredno pomembnih kulturnih spomenikov in se ne izčrpajo slovenski sledovi v nekaterih gostinskih in nakupovalnih točkah, naj bi po našem mnenju vse bolj prodrlo v zavest prijateljev naše lepe domovine, katerim želimo, da bi jo spoznali čim bolj celovito. Seveda si isto želimo tudi od številnih rojakov, ki prihajajo v staro domovino iz vsega sveta in ob tej priložnosti obiščejo tudi kraje povojnega pregnanstva. Končno pa naj bi svojo ožjo domovino spoznali tudi koroški Slovenci sami, saj je velika nevarnost, da nas zanima samo domači kraj in se ta bolj površno, kakšne zaklade hrani

Obred ustoličevanja je gotovo najpo membnejši mejnik v zgodovini narod ne skupnosti. Janko Zerzer: Svetovni slovenski kongres in Klub koroških Slovencev v Ljubljani sta izdala zbornik s simpo zija ob 600letnici zadnjega ustoliče vanja karantanskih vojvod na Gospo svetskem polju. Že Bogo Grafenauer je napisal obsežno knjigo o tem obre du, ki je dokumentiran tudi v Švab skem zrcalu, pri Janezu Vetrinjskem, Jakobu Unrestu, poznejšem papežu Piju II. Obred se je spreminjal, toda potekal je v staroslovenskem jeziku, ustoličevanje, podeljevanje fevdov in obred v gosposvetski cerkvi do začet ka 15. stoletja so osrednje točke v naši zgodovini. Zanimivo je tudi, da je ustoličevanje prišlo v Ameriko, saj je 3. ameriški predsednik Jeffersen pri francoskem filozofu in zgodovinar ju Jeanu Bodinu bral o tem obredu po ljudski obliki in tako je ustoličeva nje našlo svojo pot v ameriško ustavo. Pred nekaj leti je Bill Clinton to pou daril v Ljubljani na svojem obisku. K vodniku je nastal tudi ﬁlm, ki ga je po snelo podjetje Artis. Ivan Klarič je z Jan kom Zerzerjem na 30 snemalnih dneh posnel 70 polurnih kaset, po montaži je nastal 80minutni ﬁlm, ki vodi gledalca po koroških poteh.

naša bližnja soseščina, pa nas zanima prav malo ali pa sploh ne. To je le nekaj razlogov, ki so mi narekovali izdajo vodnika, ki v pregledni obliki združuje najosnovnejše informacije o preteklosti, kulturnem pomenu, pa tudi današnjih razmerah na dvojezičnem delu Koroške. Da pri tem ne gre spregledati najpomembnejših kulturnih in cerkvenih središč severnega dela dežele, mi je bilo jasno. Rezultat je torej kulturni vodnik, ki vsaj delno skuša upoštevati tudi potrebe turizma in naj bi bil praktični priročnik za slovenskega obiskovalca, ki se zaveda, da prihaja med rojake, ki mu rade volje izkazujejo svojo gostoljubnost. Seveda to ni prvi prikaz zanimivih krajev in pomembnih kulturnih spomenikov na južnem Koroškem. Seznam zadevne literature na koncu knjižice je za to dosti zgovoren dokaz in sem se nekaterih temeljnih del – v prvi vrsti je treba imenovati Fistrovo analizo južnokoroške arhitekture in Zadnikarjev opis naših cerkva – s hvaležnostjo posluževal. Pač pa je dejansko poizkus kulturnozgodovinskoturističnega vodnika, ki zajame za spoznavanje naše dežele zares pomembne točke in predstavlja tiste umetnostnozgodovinske priče naše preteklosti, v katerih se dokumentira visoka kulturnost našega naroda.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

Ali Vam je všeč naša družinska priloga?

Vsak mesec Družinska priloga

- Priporočite jo prijateljskim druži nam, sosedom ali znancem

+ + +

- Naročite jo za vaše otroke, ki štu dirajo v Gradcu, v Celovcu, na Du naju ali so odšli po svetu

Vsak teden Nedelja

- Da je ne boste brali samo pri mami – naročite je tudi za svoj dom

Vsak mesec Kulturna priloga

- Ob krstu, ob družinskih praznova njih, ob porokah imate sedaj traj no darilo

Vsak drugi mesec Misijonska obzorja Vse skupaj za 35,- EUR letno Študentski abo 17.- EUR

Izrežite in pošljite na naslov: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Po e-pošti: redakcija@nedelja.at Po telefonu: (0 463) 54 5 87

Naročam DRUŽINSKO PRILOGO in Nedeljo Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Hišna številka

Ulica/kraj Pošta E-mail Podpis