Bilanca družinske sinode

NO V 15

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

DRUŽINE

DRUŽINSKA SINODA

BILANCA ?

ODPRTA DLAN ALI PRAZNE ROKE

uvodnik

B I L A N C A S INOD E Piše Pavel Zablatnik

Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

Priprava

Sinoda o družini in usmiljenje

in podp

M

esec oktober je bil za katoliško Cerkev poseben mesec. V Rimu je zasedala škofovska sinoda o družini in številni člani Cerkve so z zanima­ njem spremljali to zasedanje. Kar pa je še bolj odločilno: mnogi so razmišljali in razpravljali o vlogi družine v današnjem času. Ločeni in zno­ va poročeni ter istospolne skupnosti – vse to je bilo prav tako obravnavana tematika, kot tudi priprava na zakon. Ob koncu sinode ni bilo re­ volucionarnih sklepov. In vendar je sinoda dala jasno znamenje – to, kar papež Frančišek ved­ no poudarja in je tudi na sinodi zahteval od sinodalov – usmiljenje. Usmiljenje, ki vsebu­ je spoštovanje vsakega človeka. Človeka, ki v današnji družbi živi svojo poklicanost, predvsem pa svoj način življenja: v srečni zakonski skup­ nosti, v novi zakonski zvezi, živi z ranami ločitve ali v skupnosti istospolnih.

O

pisani raznolikosti družinskih oblik govori avstrijska zvezna ministrica za družino, Sophie Karmasin, v pogovo­ ru v tej prilogi. Prav te različne družinske ob­ like sestavljajo današnjo družbo in svet. V tej prilogi spregovorijo tudi življenjski partnerji, ki v različnih oblikah živijo življenje v dvoje in v različnih družinskih oblikah. Vsem pa je skupno eno: vodi jih ljubezen. Od Cerkve in njenih za­ stopnikov pa pričakujejo spoštovanje, spreje­ manje in usmiljenje. Prav to usmiljenje je Cerkev dolžna živeti, še posebej z letom usmiljenja, ki se bo začelo v začetku decembra.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

„

Sinoda nam torej prinaša veliko več kot pa le odgovor na vprašanje, ali bodo smeli loče­ ni zakonci v novih civilnih zvezah ob določenih dogodkih prejeti zakramente. Spodbuja nas k pozitivnemu pogledu na zakon in družino; spod­ buja nas k občudovanju lepote spolnosti, ki so

D

votretjinska večina udeležencev sinode o družini je potrdila pomen zakona in družine ter s tem podprla papeža na njegovi poti reforme. Za milijone ljudi se s tem odpira pot reševanja doslej zapečatenega vprašanja osebnega položaja v razvezanem zakonu.

Spodbujeni in spremljani prizadeti po svoji vesti pred Bogom sprejmejo odločitev, ki jo Cerkev potrjuje.

Po dolgi poti potrpežljivega prizadevanja je dosežena pomembna odločitev, ki je blizu papeževi skrbi, da bi bili s pogledom na ranjene družine resnični zagovorniki nauka, ki brani duha in oznanja Božje usmiljenje.

Papeževa pot reforme, ki jo podpira velika večina škofov, vsekakor pomeni precejšen izziv predvsem za krajevno Cerkev. To je resnična pot upanja, ki se odpira zakonu in družini prav v letu usmiljenja.

Pavel Zablat nik

na zakon

pora ranjenim družinam

jo sinodalni očetje znova primerjali s Kristu­ sovim podarjanjem v zakramentu evharisti­ je. Spodbuja nas k odprtosti do vsakega člo­ veka, kot je dejal papež: nikoli ne zapirajmo vrat Cerkve.

Marjana Debevec, Radio Ognjišče

Z

a pospešeno spodbujanje priprave na zakon in za dobro spremstvo družin si še posebej prizadeva kardinal Christoph Schönborn. V avstrijskem povprečju približno 75 odstotkov parov s cerkveno poroko obiskuje tečaje priprave na zakon. 90 odstotkov tečajnic in tečajnikov ocenjuje ponudbo kot dobro ali zelo dobro. Visoka kakovost katoliškega izobraževanja odraslih pod priznano znamko »poročava se / wir trau­en uns« ter visoka kakovost referentk in referentov je pri tem odločilnega pomena.

Biografsko delo, pospešena skrb za dobro komunikacijo, odkriti pogovor o medsebojnih pričakovanjih in primerno ravnanje s svojo enkratnostjo pa tudi različnostjo so pomembne vsebine za dobro pripravo na skupno zakonsko in družinsko življenje. Zakrament svetega zakona in poglobljena zakonska duhovnost ob tem pomagata ženi in možu razlagati skrivnosti odnos­nega dogajanja.

S

icer pa je pomembno še spoznanje, da se priprava na zakon začenja že z učenjem odnosnega vedenja v prvih otroških letih. S takim načinom pomeni priprava na zakon učenje o življenju v odnosih, ki se pred poroko razvija že 25 ali še več let. Kadar poročni par začuti blagodejno moč dneva, ki ga posvečata odnosu s tem, da najdeta čas za drug drugega in za svoje teme, ter ob tem doživljata dobro spremstvo, ki ju opogumlja tudi za globlji pogled, se v njiju utrjuje pripravljenost, da bi ohranila skrb za drugega tudi v prihodnje.

Klasična priprava na zakon se dogaja na osnovi dnevnih ali večernih tečajev oz. tudi v okviru večdnevnih srečanj s posebnim poudarkom na celostnem doživljanju drug drugemu podarjenega skupnega življenja. Seveda bo ob izzivih sodobnega vsakdanjika še toliko bolj potrebno, da bomo s skupnimi napori zavzetih laikov in duhovnikov našli primerne odgovore in ponudbe za stalno in kakovostno spremstvo zakoncev in družin.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

S INOD A o D R U Ž INI - K A J J E P R IN E S L A ?

E-mail

iz sinodalne dvorane

Zakladnica sinode Drage bralke in bralci!

Vprašanja v intervjujih so bistveno enaka. Nad 60 žurnalistk in žurnalistov na tiskovni konferenci poznega sobotnega večera v Rimu sta v bistvu zanimali dve vprašanji. Ali so sedaj ponovno poročeni ločeni pripuščeni k obhajilu in kako gre s homoseksualnimi partnerstvi?

Jaz bi rad (iz)vzel nekaj drugih misli iz zakladnice sinode. Dragoceno zame je, da ni zmagovalcev in poražencev. Sinodi je uspelo v intenzivni in široki diskusiji skupno – in rad bi besedo SKUPNO podčrtal – z velikimi večinami – in to je gotovo dvotretjinska večina, nadaljevati pot, pustiti vrata odprta. Postalo je očitno, da je družina za prihodnost svetov, družb na tej zemlji odločilna mreža. V ekonomskih, socialnih, osebnih krizah je družina kraj, kjer ljudje najdejo temelj, kjer dobijo oporo, kjer lahko nadaljujejo pot.

Družina je prihodnost našega sveta.

Škof Benno Elbs vodi od leta 2013 škofijo Feldkirch na Predarlskem. V avs­trijski škofovski konferenci je Elbs odgovoren za pod­ ročji svetovna Cer­ kev in laični teologi.

Na družinski sino­ di v Rimu je skupaj s kardinalom Schön­ bornom zastopal avstrijsko škofov­ sko konferenco. V času sinode je škof Elbs pisal za avstrij­ ske cerkvene časo­ pise dnevni osebni e-mail.

Drugo je pastoralni osnovni ton sinode. Sklicujoč se na besede papeža Frančiška, da si moramo pred svetimi tlemi drugega sezuti čevlje, je uspelo ohraniti ta pastoralni ton v vseh vprašanjih. Gre za to, da ljudi spremljamo, da najrazličnejše življenjske situacije razlikujemo v luči evangelija in z očmi Jezusa Kristusa in da ljudi integriramo. Inkluzija je odločilna, posebej tedaj, če je življenje krhko, če je neuspešno, če je stiska in bolezen, če beg žene ljudi v daljavo, če vojna povzroči, da matere jokajo za svojimi otroki.

Cerkev pravi, da so v Božjem usmiljenju te situacije na varnem. Božja res­ nica je usmiljenje. Kot teolog vidim seveda tudi še druge dragulje v tej zakladnici. Pomen vesti je okrepljen. Vest je seveda kraj osebnega intimnega srečanja z Bogom. Na sinodi je rečeno, da obstaja rast, stopnje rasti na duhovni in človeški poti. Ta motiv poti pravi, da so bili tudi že doseženi koraki. Teološko rečeno je priznana implicitna gradualnost, ki ima pomen v vsaki človeški situaciji.

In potem je še podčrtan posebni pomen krajevne Cerkve, ker naj se te poti razlikovanja, spremljanja dogajajo pod vodstvom škofa v krajevni Cerkvi.

Papež Frančišek je v svojem sklepnem govoru poudaril, da je potrebna inkulturacija vere, kar je za kak kraj samoumevno, morda zveni v ušesih koga drugega neznosno in žaljivo. Prav zaradi tega je, kar nosi duha sinode, ne da je treba izpolniti roko pravice, temveč naj se ponese naprej duh evangelija. In to je duh usmiljenja in resnice.

Vaš škof Benno Elbs 4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Blog

tiskovnega predstavnika

Velika zmeda Sobota, 25. oktobra 2015 Kaj je bilo to zdaj? Sinoda je končana, vsi so, kar zadeva sklepni dokument, pričakovali nekaj drugega, vključno s piscem teh vrstic. Komentatorji po vsem svetu ne vedo prav, kaj naj mislijo o izidu sinode. »Triumf konservativcev« in »Triumf za Frančiška« se bere oboje, pri ljudeh, ki ne morejo prek tega, da ne bi razmišljali v teh kategorijah. Po nemško to pomeni, da Cerkev nima nič povedati o družini, kar bi ustrezalo stvarnosti; Cerkev se ne more dokopati do reform, ali pa pomeni prepir brez napredka. Velika zmeda.

Jezuit Bernd Hagenkord vodi od 1. okto­ bra 2009 nem­ ški oddelek Ra­ dia Vatikan. Ob škofovski sinodi o družini v Rimu je bil Hagen­ kord kot tiskov­ ni predstavnik član medijske skupine za obve­ ščanje javnosti.

Na spletni stra­ ni blog.radiovatikan.de pa je dnevno zapiso­ val svoja opaža­ nja in razmišlja­ nja o sinodi.

Pri meni se polagoma preriva druga misel v ospredje, namreč misel, da smo v sinodalnem procesu videli delček »projekta Frančišek«. Nič manj.

Papežev sklepni govor na sinodi Papež hoče čas, ne prostor, prav to imamo tukaj. Če kolegice in kolegi pravijo, da sinoda nima nič povedati, potem je vzrok prav na tem: proces, ne določitev. »Spreobrnitev Cerkve«, o kateri je govoril papež v apostolski spodbudi Veselje evangelija (Evangelii gaudium), zato ni v novih pozicijah, po katerih bi lahko to merili.

Spreobrnitev je v dinamiki, ki jo sprožimo, tako da se Cerkev spet odpravi na pot in ne zastane.

Celota je seveda težavna, je seveda polna kavljev in rinčic, toda takšno je pač življenje – resničnost je pomembnejša kakor ideja, da še enkrat citiram papeža. Kdor

hoče brati podrobnosti, temu nujno priporočam papežev sklepni nagovor, to je delček za zgodovinske knjige, četudi ne zveni tako.

Takšen in točno takšen je »projekt Frančišek«.

Pridobivati, ne zahtevati Ne vedno gladko, ne strinjajo se vedno vsi, obstajajo nasprotovanja in ljudje, ki mislijo, da je to napačna pot. Žal prihaja v debati tudi vedno znova do pretiravanj.

Pripustitev nekaterih postaja svobodna pripustitev, teološki pomisleki postajajo blokada, tu se marsikaj dela težje, kot je v resnici. Toda to je del tega, kako ljudje ravnamo drug z drugim. To se tudi pred škofi ne ustavi. »Za nekaj delati reklamo« je prava oblika obnašanja v takšni debati. In takšnega obnašanja sem veliko videl. Zahtevati je napačna oblika. Apodiktično ugotavljati je destruktivno, in s tem tudi ne vodi naprej.

V vsem tem se mora Cerkev še veliko, zelo veliko naučiti. Začenši s škofovsko sinodo kot institucijo.

Nemir, ki ga je papež prinesel v Vatikan in svetovno Cerkev, se kaže v tem, da sproženi procesi ne potekajo gladko, ker imajo pač opraviti s konkretnimi ljudmi in kulturami. To lahko obžalujemo, to se nam lahko zdi prepočasno, toda to je predvsem eno: to je pristno.

Pater Bernd Hagenkord, SJ ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

S INOD A o D R U Ž INI - K A J J E P R IN E S L A ?

Pogovor

z zvezno ministrico za družine republike avstrije,

Sophie

Avstrija naj postane

družinam najbolj naklonjena dežela v Evropi

V teh dneh se je v Rimu končala škofov­ska sinoda o temi družine. Tri tedne so škofje in laiki razpravljali o tej temi. Iz kakšnega zornega kota ste spremljali sinodo in kako komentirate rezultate?

Sophie Karmasin: Kot ministrica za družino sem škofovsko sinodo sprem­ljala z velikim zanimanjem, zdi se mi čudovito, da se papež Frančišek tako angažirano zavzema za temo družina in goji dialog, ki je odprt k svetu. Zadnji teden sem osebno potovala v Vatikan, da sem se tam pogovarjala med drugim z nadškofom Vinzencem Pagliom o rezultatih škofovske sinode in se tudi udeležila papeževe generalne avdience. Pozitivno vidim – četudi zelo previdno – odprtost pri temi ločenih ponovno poročenih in opustitev vnaprej obsojajočega jezika v sklepnem poročilu.

Izraz »v sebi slab«, kakor se je doslej rabil za homoseksualna dejanja, je bil črtan, prav tako razvrednotenje »iregularen« za družinske oblike, ki ne temeljijo na klasičnem zakonu. Lepo je videti, da se papež Frančišek zaveda pisane raznolikosti družinskih oblik v naši današnji družbi.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Družine v svojih različnih življenjskih oblikah so najvažnejši kraj, na katerem ljudje doživljajo socialne mreže in izkušajo njihovo nosilnost. Kakšne politične in gospodarske odločitve so potrebne, da je odraščajoča generacija pripravljena ustanoviti družino?

Sophie Karmasin: Družine so jedro naše družbe, zato je tudi delo različnih nevladnih organizacij (NGO), ki se na tem področju intenzivno angažirajo – kakor Katoliška družinska zveza – tako dragoceno. Moj cilj je Avstrijo napraviti za družini najbolj naklonjeno deželo Evrope. Da to dosežemo, je potreben skupen napor politike, družbe in gospodarstva. Tukaj začenjamo pri namenskem oblikovanju zavesti v vprašanju naklonjenosti družini, kajti samo zakonski predpisi ne vodijo vedno do cilja. Posebejo pomembna za mlade družine je optimalna združljivost družine in poklica. Zato smo lansko leto začeli z največjo ofenzivo širitve otroškega varstva, tako smo lahko že ustvarili 8242 novih, zelo kakovostnih mest. Vendar so tu izzvane dežele, da ustvarijo še več mest, kajti statistika otroškega dnevnega varstva kaže: kljub izboljšavam imamo še dolgo pot

pred seboj, da bi jamčili pravo svobodo izbire.

Otroci obogatijo osebno in partnersko življenje in garantirajo prihodnost.

Toda vedno znova se ravno družinam z več otroki posmehujejo. Kaj lahko stori družba in politika, da se družine počutijo priznane in sprejete?

Sophie Karmasin: Velika družina z več kot 3 otroki žal ni več norma v Avstriji, to je škoda, kajti brez otrok izginja naša prihodnost. Iz raziskav vemo, da si ženske želijo vsaj dva otroka, v povprečju pa dobijo samo 1,4 otroka. Z ustvaritvijo boljših okvirnih pogojev za družine bi rada, da se ta želja po otrocih v prihodnje tudi spremeni v resničnost. Dodatno dobijo družine z več otroki z dodatkom za več otrok pri družinskih dokladah dodatno podporo.

Velika tema v družinah je združljivost družinskih nalog in pridobitne dejavnosti. Kje vidite izhodišča za boljšo združljivost družine in pridobitne dejavnosti? Ali se ne bi moralo v gospodarski politiki nekaj temeljito spremeniti? Kako družini naklonjena je gospodarska lokacija Avstrija? Ali ob-

Karmasin

Sophie Karmasin je od leta 2013 zvezna ministrica za družine. V času škofovske sinode o družini je osebno potovala v Rim in se tam po­ govarjala med drugim z nad­ škofom Vinzencem Pagliom o rezultatih škofovske sino­ de in se tudi udeležila pape­ ževe generalne avdience. V sredo 4. novembra je zvezna ministrica obiskala sveti se­ dež in se srečala s papežem Frančiškom.

slika: © Servizio Fotografico L’Osservatore Romano

stajajo projekti, ki naj bi to izboljšali?

Sophie Karmasin: Združljivost je absolutna osrednja tema za avstrijske družine, tu je še veliko možnosti za izboljšanje. Možje oz. očetje imajo vse večjo potrebo, da preživijo več časa s svojimi družinami in da so tudi lahko bolj prezentni v prvih mesecih življenja svojih otrok. To bi rada aktivno podpirala, kajti kdor si skrb za otroke in vzgojo otrok partner­s­ ko deli, imajo vsi nekaj od tega. Toda tukaj je izzvano tudi gospodarstvo, da sprejme več družini naklonjenih ukrepov, bodisi fleksibilizacija modelov delovnega časa, dnevni starši v obratu, ali akceptanca in pospeševanje karence za očete. Marca tega leta smo ustanovili iniciativo „Podjetja za družine“ („Unternehmen für Familien“). Ta mreža iz sedaj že 150 podjetij in občin omogoča članom, da si izmenjavajo mnenja o zgledih najboljše prakse v vprašanjih naklonjenosti družini in hkrati ustvarjajo aktivno oblikovanje zavesti za več naklonjenosti družini. »Vsak naj sam odloči, kako bo otrok oskrbovan« je ena vaših osrednjih izjav v vprašanju otroškega varstva.

Kak­šen okvirni pogoj je potreben, da bi bilo to mogoče?

Sophie Karmasin: Kakor že rečeno, je izpopolnitev otroškega varstva osred­nja točka, da bi ustvarili optimalne okvirne pogoje za pravo svobodo izbire. Predvsem pri manj kot tri leta starih otrocih smo še oddaljeni od barcelonskega cilja 33-odstotne kvote oskrbe. Vendar je prepuščeno vsakemu posamezniku, ali bi rad svojega otroka oskrboval doma ali zunaj doma, politika tukaj ne sme vred­ notiti.

Družine prinašajo za družbo in našo deželo neobhodno potrebne dosežke.

Ali naj ne bi država teh dosežkov finančno bolj dotirala?

Sophie Karmasin: Avstrija že izplačuje najvišje denarne dajatve na družinskem področju, bodisi v obliki – medtem zvišanega – družinskega dodatka, denarja za otroško varstvo ali davčnih olajšav. Iz izkušenj drugih dežel (Francija, Skandinavija) se je pokazalo, da je uravnotežena mešanica pomoči v stvareh in denarju bolj smotrna.

S svojo živeto solidarnostjo dajejo dru-

žine pomemben prispevek za našo družbo in pletejo posebno mrežo generacij. Kateri nastavki so potrebni, da bi generacije še bolje povezali med seboj?

Sophie Karmasin: Pred kratkim sem smela obiskati zanimiv projekt v Dolnji Avstriji, v katerem so združili dom za nego ostarelih z otroškim vrtcem in tako ustvarili lepe sinergije.

Tam uživajo otroci in seniorji aktivno veselo sožitje, takšne projekte bi radi bolj pospeševali.

V zadnjih tednih in mesecih je prišlo čedalje več begunskih družin v Avstrijo. Kakšen izziv pomeni to za vas kot ministrico za družino in kako vidite in razumete integracijo?

Sophie Karmasin: Zvezno ministrstvo za družino in mladino (BMFJ) tukaj sicer nima neposredne pristojnosti, vendar seveda podpiramo, kjer moremo, zlasti z obšolskim mladinskim delom organizirajo mnoga društva in institucije, ki jih podpiramo, aktivnosti z mladimi begunci in aktivno pospešujejo njihovo integracijo.

Pripravila Mi c k a Op e t n i k

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Micka Opetnik

da se imamo Lepo je,

S

meh, zvoki kitare in veseli pogovori so zveneli po hiši, ko sem v soboto dopoldne, 31. oktobra, obiskala družino Mödritscher v Konovecah. Bilo je zgodnje dopoldne, toda vsi člani družine so bili že sredi opravkov: Hannah je igrala kitaro, Magdalena in Theresa sta se igrali s kockami, najmlajši Elija pa se je stisnil k mami in bil ves navdušen nad fotoaparatom.

Biti fotografiran mu je ugajalo.

Otroški smeh, igro in tudi občasna medsebojna nesoglasja med otroki je mama Silvia opazovala sproščeno in z veliko dobrohotnostjo. V ta živahni družinski vsakdanjik se je vključil še oče Peter. In naš pogovor je stekel o njuni zakonski zvezi, partnerstvu in družini s štirimi otroki.

Zvezo potrditi pred Bogom Spoznala sta se Silvia in Peter že v študentskih letih, ko sta mesec dni skupaj delala v Italiji. Nekaj let sta bila par, se zaročila, in ko je med njima postala aktualna tema družina, je bilo za Silvio jas­

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

no, da se poročita cerkveno. Zanjo je bilo pomembno, da to zvezo potrdita pred Bogom, da je to zapisano, da ima družina ime in postane skupaj z otroki ena enota. Za očeta Petra pa je bila odločitev za družino in za otroke še odločilnejša. »Odločitev za otroke sega dlje. Te zveze nikdar ne moreš razpustiti.« Skupaj sta se odločila za več otrok.

Oče Peter je sam doraščal v družini s štirimi brati. »Želeli smo si sestro, ki bi pomivala, pa smo morali to delati mi fantje,« pove smeje.

Veliko družino je doživljal kot lepo in pozitivno in v njej se je mnogo naučil. Zato je bilo zanj vedno jasno, da bo imel družino z več otroki. Za mamo Silvio, ki je doraščala z enim bratom, je bilo prav tako jasno, da ne bo imela samo enega otroka. Za štiri otroke pa se je pustila navdušiti od svojega moža.

Danes sta ob pogledu na svoje štiri otroke oba srečna in vesela, da sta izbrala to pot. Smeje priznata, da je včasih naporno, »a lepo, da se imamo«.

Bogastvo velike družine Biti sprejet in zavarovan v veliki družini, ki posreduje zaupa-

nje, je doživljal Peter že doma v Št. Vidu ob Glini. »V veliki družini so vedno ljudje, ki ti pomagajo.

To je velika skupnost, ki deluje in razbremenjuje,« pravi oče Peter.

Mama Silvia pa vidi v veliki družini tudi bogastvo. »Vedno so na razpolago najini starši, Petrovi bratje pa tudi prijateljice, ki nam pazijo na otroke.« Ob skrbi in ljubez­ ni, ki jo Silvia in Peter namenjata svojim otrokom, pa sta vesela, če okrog osme ure zvečer otroci zaspijo. Takrat nastopi čas za skupno delo in pogovor, ogled kakega filma ali skupno posedanje v dnevni sobi. Ob tem pa oče Peter že razmišlja, da bi rad z ženo Silvio spet kdaj preživel konec tedna, ki bi bil namenjen samo njima. »Otroci so tako veliki, da o tem lahko že razmišljava. Otroci se tega veselijo, stari starši pa so srečni, da lahko razvajajo otroke.« Da imata Peter in Silvia štiri otroke, kar je v avstrijski družbi daleč nad povpreč­ jem, doživljata v družbi vseksozi pozitivno. »Le včasih se kdo začudi in pravi: Kako to zmoreta, že en otrok je breme.« To vprašanje pa za očeta Petra ne velja. Zanj je bolj odločilno vprašanje, kako financi-

Družina Mödritscher, to so

mama Silvia (35 let), oče Pe­ ter (35 let) in otroci Hannah (9 let), Magdalena (7 let), There­ sa (5 let) in Elija (2 leti). Druži­ na je doma v Konovecah.

rati veliko družino. Vprašanje financ doživlja kot vzrok za nizko število otrok. »Toda, to je izgovor. Če se odločim za otroke, jim lahko tudi marsikaj dam in tudi sam sebi privoščim,« pravi oče Peter, mama Silvia pa pristavi: »Že doma nikdar nisem imela občutka, da se moram čemu odpovedati, čeprav nismo živeli v izobilju. Danes živimo z otroki zelo zavestno in jim posredujemo osnovno zaupanje, da imamo vsega v zadostni meri. Ni pa potrebno imeti najnovejših stvari in stremeti po vedno več in vedno boljšem. Pomembno je, da dobro živimo.« Moč glasbe K dobremu življenju spadata v družini Mödritscher tudi glasba in igranje inštrumentov. Oče Peter je že v mladih letih spoznal moč glasbe in lepoto igranja inštrumentov. Danes je zanj glasba konjiček, ki ga vedno spet izvaja, posebno takrat, kadar začuti potrebo. To odprtost posreduje tudi otrokom, ki imajo v hiši na voljo številne inštrumente – klavir, kitaro, bobne, flavto in klarinet. Otrokom ugaja, da so inštrumenti vedno na razpo-

lago. Ob tem pa je za mamo Silvio pomembno, da otroci vedo, da so to inštrumenti in ne igrače. In kot take jih sprejemajo otroci in tako jim postaja glasba važen element pri telesni in duševni vzgoji.

Dvojezičnost – dodana vrednost Bogat del vzgoje v družini je tudi dvojezičnost. Za očeta Petra, ki je doraščal v enojezični družini v Št.

Vidu ob Glini, je bilo vedno jasno, da se bodo otroci učili obeh jezikov, in to narečij. Za mamo Silvio, ki je doraščala dvojezično, pa je bilo posredovanje slovenske besede v enojezičnem kraju velik izziv.

A ostala je konsekventna, tudi s podporo moža Petra, ki vidi v dvojezičnosti veliko obogatitev. Ko se je družina leta 2007 preselila v Konovece, je bilo to za razvoj dvojezičnosti velika prednost. »Lepo je, da otroci ne doživljajo dvojezičnosti samo v družini, temveč tudi v šoli, v društvu in v cerkvi. Ob različnih priložnostih doživljajo, da je mogoče živeti dvojezično,« meni Silvia, ki je prepričana o dodani vrednosti dvojezične vzgoje.

Zaupanje v božje varstvo V isti odprtosti posredujeta starša Silvia in Peter svojim otrokom tudi vero. Sama sta v domačih družinah prejela in doživela vero kot veliko bogastvo in pomoč. Od takrat oblikuje zaupanje v božjo ljubezen njuno življenje. In to zaupanje v spremstvo varne božje roke posredujeta tudi otrokom. Obiska nedeljske božje službe nikoli ne zahtevata, otroci pa se jima vedno radi pridružijo. Posebej odkar Hannah ministrira. Vera pomeni obema veliko oporo in zaupanje, »da je ne­ kdo tu, ki te spremlja«. Ko je oče Peter prodal motorno kolo in z denarjem zgradil igralni stolp na domačem vrtu, je bil njegov oče v velikih skrbeh, da se bo otrokom kaj zgodilo. »Otroci morajo razviti samozavest. Jaz pa jih moram na tej poti spremljati z zaupanjem. To vključuje tudi zaupanje v Boga in da jih spremlja angel varuh.« V tem zaupanju stopa družina Mödritscher po poti, ki so si jo izbrali in jo iz dneva v dan z veseljem hodijo.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Monika Sabotnik-Novak

preteklost prihodnost Vsak ima svojo

in svojo

D

anielo in Tonija Reich­manna obiščem v od popoldanskega sonca razsvetljeni Tonijevi pisarni sredi Celovca. Žarita pa tudi Daniela in Toni. Vesela in prijazna, odprtega srca, me sprejmeta skupno z mojim sinčkom Gabrielom, ki me spet enkrat sprem­ lja na intervju. Gabriel, ki je po navadi bolj strahopeten, se takoj počuti domače, s Tonijem pohrusta nekaj piškotov in se kasneje tudi igra. Daniela in Toni stopita v kontakt z vsakim človekom, ki ga srečata, pa naj bo to majhen otrok. Vsak je sprejet in dobrodošel. Vsak je za njiju zanimiv. Z vsakim stopita v pogovor, se rada družita in pokramljata, sočustvujeta in sprem­ljata prijatelje in soljudi, se poglabljata v razne težave in zaplete. Sama sebe, svoje življenje, doživetja in dogodke pa vedno gledata z neverjetno veliko količino humorja. Tako, kot je, je v redu – to še posebej čutiš ob Danieli in Toniju. Med našim pogovorom smo se veliko smejali, pa tudi solze so nam stopile v oči – kot prispodoba življenja. Le kdor globoko

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

čuti žalost, čuti tudi globoko veselje. Kdor svoje občutke dopusti ter svoje dvome in vprašanja, ta lahko resnično in iskreno živi.

Daniela se je od prvega moža ločila, ko je bil njun sin Luca star 2 leti. Nato se je poročila s Tonijem.

Rodil se jima je sin Jona. Kot ločena in ponovno poročena se je vsa leta veliko ukvarjala s to tematiko. »V krogu najine žlahte nismo na dolgo in široko razpravljali o tem.

Pač pa sem se pogovarjala z mojo svakinjo Ani. Ob pripravljanju na sveto obhajilo mi je Luca rekel: ‚A ne, mami, boš tudi ti šla k obhajilu?!‘ Pa sem mu rekla: ‚Ne, jaz pa ne smem! Cerkev ima tak svoj zakon. Prej sem imela tvojega očeta, sedaj imam pa hata. Cerkev tega pač ne upošteva in tak­šni ljudje, ki se še enkrat poročijo, ne smejo k obhajilu.‘ Luca tega ni razumel in je še nekajkrat vprašal: ‘Zakaj pa ne?!‘ Toni je to videl in vidi čisto pragmatično in zanj ni bilo vprašanje. Jaz, kot mami, pa sem si delala mnogo preglavic. Ani me je pa opogumila, da naj grem na pogovor k tedanjemu bilčovškemu župniku Poldeju Kass­lu. Zelo lepo sva se pogovarjala. Prosila sem ga,

da me pri sinovem prvem obhajilu enostavno pokriža pri obhajilu.

Bilo je pa potem tako, da mi je, kar me je popolnoma presenetilo, dal obhajilo in je bil to zame neverjetno emocionalen trenutek. Kljub temu pa k obhajilu nisem šla nikoli več. Nikdar tudi ne bi šla k obhajilu skrivaj nekje v kaki fari, kjer me nihče ne pozna.

Zame je jasno tole: če Cerkev postavi take zakone, se jih držim in ne hodim k obhajilu. Zame to tudi že dolgo ni več bistveno vprašanje. Moj odnos do Boga, moja vera, moja spiritualnost niso odvisni od tega. Pa tudi, če bi jutri papež dovolil, da vsi smejo k obhajilu, ne vem, ali bi kar šla, ker sem že tako oddaljena od tega. To ni več moje.

Morala bi se ga spet počasi navaditi. Našo vero in rituale pa smo v družini vedno zelo zavestno živeli.

Z Lucom in Jonom sem vsak večer molila, v adventu vsak večer desetko rožnega venca, nato pa smo se pogovarjali o tem, kar nas razburja in kar nas veseli, kar nas zaposluje. Dolga leta sta ministrirala in do danes izredno rada gresta k bogoslužju na praznik Marijinega vnebovzetja. To so jima dragi rituali in

Daniela (53 let), ravnate­ ljica ljudske šole v Podgorjah,

Toni Reichmann

in (52 let), arhitekt, doma v Že­ lučah pri Bilčovsu; sinova Luca (22 let) in Jona (18 let). Danie­ la je ločena in s Tonijem po­ novno poročena.

smernice za življenje.

Tudi anulirala ne bi prvega zakona. Pravzaprav se ne strinjam s tem, da zakon anuliraš. Kajti če napako narediš, priznaj to napako! Življenje je delati napake. Tudi šolarjem vedno pravim: »Ljudje nismo perfektni, lahko delamo napake. Vsi jih smemo delati! Jaz tudi!

To spada k življenju!« Toni ob tem pravi: »Zame to ni napaka. To je razvoj. Življenje v dvoje je vedno razvoj in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo in kako se bo razvijalo naprej. Mnenja sem, da imaš pravico, da si resno ogledaš odnos, in ko iskreno ugotoviš, da ne funkcionira, je bolje, da se ločiš. Treba je tudi jasno videti, da imaš v zakonu, kot pri nama, kjer je tu že en otrok iz prvega zakona, veliko več izzivov in problemov kot normalni zakonci. Treba je upoštevati, da je tu še en oče, ki pride obiskat svojega sina in ima ta potem tudi spet novo partnerico. Treba se je ozirati, biti pozoren. Pri nama je to res zelo dobro uspelo. Danielin prvi mož in njegova žena, ki stanujeta na Dunaju in sama nimata otrok, sta nama postala prijatelja.

Tako tesno smo povezani, da sta

vsa leta jemala s seboj na dopust tudi Jona. Nikdar nista prišla praznih rok, vedno sta obdarovala oba otroka. Uspelo nam je ravnati drug z drugim zelo sproščeno in odprto, in to je seveda izredno dragoceno. Ne smeš pozabiti, da je najbolj važen otrok, ki ima sedaj dva očeta ali dve materi. Kako se počuti ta otrok in na koga se obrača?!« Daniela pojasni: „Luca Toniju pravi hata in je z njim tesno povezan.

Sedaj, ko študira na Dunaju, se seveda večkrat sreča s svojim očetom! Sploh sta tudi Luca in Jona tesno povezana in sta doraščala kot brata, brez razlike, brez kategorij.« Strmim nad tem, kako dobro so se vsi vrastli v svoje vloge in skupaj razvili družinske vezi, našli spoštljivo pot. Daniela takoj prizna: »Jaz sem bila že precej nervozna in bilo me je tudi sram, ko sta v prvih letih prihajala moj prvi mož in njegova žena na obisk k nam! Toni je vse to sprejemal mirno in polpolnoma uravnovešeno.« Toni ljubeznivo in z nasmeškom dostavi: »Jaz sem se zate odločil, s tvojo preteklostjo. Vsak ima svojo preteklost in tudi prihodnost. Naše neposredno okolje, najini sorodniki in prijatelji, pa tudi župnik naju

niso nikdar spravljali pod pritisk.

Morda sva si kdaj pa kdaj sama delala pritisk. Tisti, ki pa se sploh niso strinjali, od teh sva se tako in tako oddaljila. Večje težave imajo otroci, ko morajo v šoli risati svojo družino ali starše. Tam so soočeni s svojo situacijo.« Vprašam ju, kaj bi si želela od Cerkve. Daniela takoj odgovori: »Predvsem toleranco in odprtost za ljudi, ki pač ne živijo tako, kot je nekje zapisano. Pa tudi pomoči in spremstva je treba. S tem občutkom, da nisem zmogla, da mi ni uspelo živeti zakona, da sem morala tudi Lucu razlagati, da Toni ni njegov oče in da sta z Jonom polbrata, … z vsem tem me pusti Cerkev samo. Ne hodi z nami in ne stopi z nami v dialog. Mi pa smo se v družini vedno in vse do danes brez pridržkov menili, pogovarjali, kregali in razpravljali in nas vzeli resno v vsem, kar smo.« Tako je Danieli in Toniju, Lucu in Jonu, in konec koncev tudi Danielinemu rvemu možu in njegovi ženi uspelo zaživeti prihodnost, ne da preteklost stalno meče svoje sence.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Monika Sabotnik-Novak

drugače, dobro ... Če ni

mora biti tako

K

o prosim Petra po telefonu za intervju o zelo osebni temi, o njegovi homoseksualnosti in življenju s partnerjem, mi odločno odgovori: »Ja! Motivacija, spregovoriti o tem, je, homoseksualnemu partnerstvu dati obraz v vsej iskrenosti. Jaz, oziroma midva, zaradi svoje homoseksualnosti nisva posebej zaslužna, da dajeva intervju. A čas je, da so ljudje iskreni do samega sebe in do drugih v vsej spoštljivosti in rahločutnosti zase in za druge.« Tako se peljem v soboto dopoldne na zajtrk v Podjuno. Nad vasjo stoji izredno lepo urejena hiša, kjer me nasmejanih obrazov sprejmeta Peter in Marko. Petrovo domačo hišo sta od kleti do strehe obnovila in zelo okusno preuredila. Petrov pogled uhaja na čudovite Karavanke: »Včasih sploh ne morem verjeti, da je tako! Odraščal sem povsem skromno in kot otrok prosjačil po vasi. Živeli smo v najrevnejših razmerah!« Pa ni le domača hiša na novo zaživela, v vsej polnosti je zaživel tudi Peter, ki je pred desetimi leti srečal Marka. Stopila sta na skupno pot in se po petih letih

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vpisala kot istospolna partnerja iz čisto praktičnih razlogov dedovanja. A do tega dne se je moral vsak od njiju veliko boriti in prehoditi temne soteske.

Marko pripoveduje: »Že v puberteti, ko sem vse bolj dojemal, da sem homoseksualno usmerjen in sem se tudi zelo bal priznati, mi je bilo vedno jasno, da nočem samo za dobro sliko na zunaj imeti ženo, ki ji igram igrice in ji jemljem najboljša leta. Povedal sem najprej domačim in potem prijateljem.

Zame je bilo malo lažje, ker je protestantska vera, s katero sem odraščal, znatno bolj odprta. Veliko, veliko sem molil in prosil za božje spremstvo.« Ogromno molil, se z Bogom pogovarjal in kregal, se sam s seboj boril, prosil za božjo pomoč pa je tudi Peter. »Jaz poguma za prizananje nisem imel. Zelo pozno sem začel razumeti, da sem drugačen. V svojem poklicu, prek neštetih javnih nastopov kot kulturnik ter aktiven član farne skupnosti v Dobrli vasi sem bil popolnoma v javnosti in daleč naokoli znan. Do Marka pa nisem poznal človeka, ki bi priznal, da je homoseksualen in bi bil normalen človek – ne tisti tip homoseksualnega moškega, ki skače naokoli v rožna-

tem krilu in se po žensko vede. Ko sem po naključju srečal Marka, pa sem v njem spoznal prvič moža, ki je bil popolnoma zvest sam sebi in svojemu jazu. Njemu sem prvič v življenju zaupal: ‚Ja, jaz tudi!‘ In od tistega dne naprej sem šel v ofenzivo, sem moral iti v ofenzivo, ker je bilo s tem zame konec skrivanja in igranja!« Za Petra je bilo konec iskanja samega sebe, ker je pri sebi pristal in zaživel v tem, kar je. Končal se je njegov tedanji odnos s prijateljico, ki je zanj izredno dragocen človek.

Moral ji je razkriti, kar je že dolgo nosil v sebi. Pa ta pot ni bila lahka in za Petra je bilo samoumevno, da za prijateljico naredi vse, kar bi ji olajšalo slovo. Spoštljivo in pozorno sta se z Markom umaknila iz tedanjega prijateljskega kroga, da sta njej ostala prijateljski krog in okolje, ki ga je bila vajena. Medtem je poročena in ima otroke.

Peter razlaga: »Da sem sploh vstopil v partnerstvo z žensko, je bilo po eni strani zelo udobno, ker ni bilo več nobenih vprašanj. Moj notranji občutek je miroval in seveda sem si sam pri sebi mislil: ‚Morda se pa popravi!?‘ Zatekal sem se v intenzivno delo na kulturnem po-

Peter Griliz (44),

bančni uslužbenec, doma v Lovankah pri Dobrli vasi, 10 let živi v istospolnem partnerstvu z Markom

dročju. A kljub vsemu sem popolnoma obupan spomladi 2005, ko je vse cvetelo in se je povsod rojevalo novo življenje, ugotovil, da jaz ne živim tega, kar je v meni in sem razmišljal o tem, da bi zaključil življenje.« Pa sta sedaj Marko in Peter – po vseh knjigah, ki sta jih prebrala in vseh razpravah, ki sta jih imela z župnikom ter temeljitem poglabljanju v to tematiko – brez dvoma prepričana, da nista ne bolna, ne psihično motena in tudi ne obsedena. Sta, kar sta. Čutita, kar čutita. Ljudje okoli njiju pa so to tako ali tako čutili. In ko je Peter svoji družini in prijateljem razkril, da je homoseksualno usmerjen, so mu rekli: »Povej nam kaj novega!« Prav napadal ali psoval ju doslej nihče ni – vsaj ne iz obraza v obraz, pač pa za hrbtom. »Ljudje si ne upajo stopiti v dialog. To je škoda!« Boleče je, da Peter po svojem priznanju ne sme več opravljati določenih liturgičnih poslov v fari. Domači župnik ga je prosil, da naj ne hodi več po obhajilo. Petra sprašujem, če je kdaj razmišljal, da bi izstopil iz Cerkve. »Razmišljal sem, a nikoli ne bi izstopil, ker sem prav znotraj Cerkve srečal toliko neverjetno ljube-

čih in dobrih ljudi. Imam globoko vero in povezavo z Bogom. V dnu srca sem prepričan in vem, da sem tudi jaz božje stvarstvo. Bog me je ustvaril in me ljubi prav takšnega, kot sem. Bog pa je tudi tako ustvaril, da dva moža ne moreta imeti otrok in tu je zame meja, ki je po naravi dana.« Marko in Peter sta v svojem življenju temeljito iskala svoj jaz in svoje korenine. »Ko sva se vračala s svojega prvega skupnega dopusta, me je Marko baral: ‚Kako pa veš, da si Slovenec?‘ in sem rekel: ‚Ko to čutiš! V dnu srca!‘« In dejansko sta Marko in Peter z vsem srcem in vso dušo Slovenca. Sta aktivna kulturnika, člana cerkvenega zbora v Dobrli vasi ter pevca v Podjunskem kvintetu in sta gasilca.

Nista odraščala v klasičnih slovenskih družinah. Pri Petru doma so po »ortstafelsturmu« nehali govoriti slovensko, pač pa se je slovensko pogovarjal s sosedi ter s prijatelji. Marko je odraščal na gorski kmetiji v Dravski dolini, kjer je slovensko govoril le oče, mama pa nemško. Po mami je dobil posredovano tudi protestantsko vero.

Domnevala sem, da je bilo in je njima kot istospolnima partnerja dokaj težko med koroškimi Slovenci, ker pač drug drugega poznamo

od Zilje tja do Podjune. Morda bi bilo lažje živeti kje v anonimnosti velikega mesta? »Ne! Kje pa!« pravi Marko. »Med Slovenci bolj šteje, da gojiš domači jezik in domačo pesem. Najina homoseksualnost stopi v ozadje.« Ko ju vprašam, če imata kakšno življenjsko geslo ali misel, ki ju spremlja, se Peter z nasmeškom obrne proti sliki očeta, ki je vedno rekel: »‘Če ni drugače, mora biti tako dobro!‘ Leto pred svojo smrtjo mi je povedal, da mu je zelo všeč, da sem si upal stopiti z Markom na pot in mi razkril, da bi, če bi bil mogel, svojčas to tudi tako naredil.« … Solze se mi ulijejo po licu – solze sočutja za moža, ki je moral odigrati na zunaj vlogo, ki je všečna; solze globoke prizadetosti ob notranjih bojih, ki jih ljudje vse svoje življenje prenašajo in pretrpijo.

Ko se vozim domov, mi stalno roji po glavi misel: Zakaj ne dopuščamo, da smejo biti ljudje to, kar so?

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

MOHORJEVA LJUDSKA ŠOLA

V 26. leto obstoja je Mohorjeva ljud­ ska šola zakorakala z 79-imi učenci in učenkami v šestih razredih in novo vodjo – Tatjano Tolmaier. Dolgo­ letna ravnateljica Marica Hartmann, ki je vodila šolo od prve ure in jo skup­ no z učiteljskim ti­ mom zgradila v uspešno in prizna­ no šolo, je s 1. no­ vembrom odšla v zasluženi pokoj.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Urednica: Gabi Frank

Posredovanje jezi

Šolsko leto 2015/16 se je za zasebno Mohorjevo ljudsko šolo začelo zelo pestro. V dveh prvih razredih so se prvošolčki začeli počasi navajati šolskega vsakdana, ki je v Mohorjevi hiši pester. Pa tudi ostali učenci in učenke so polni energije prikorakali v novo šolsko leto in se začeli učiti novih besed, pesmic, računov, živali s polno paro. Tudi učiteljski zbor se je nekoliko spremenil, največja sprememba v šoli pa je odhod dolgoletne ravnateljice Marice Hartmann, ki je tako zaznamovala to šolo. Nova vodja šole je Tatjana Tolmaier, ki jo čakajo posebni izzivi. Že prvi šolski dan je bil za njo poseben, saj je kot ponavadi v pozdrav vsem zapela s šolskim zborom, ki ga vodi, kot nova vodja šole pa je morala takoj prevzeti svojo novo vlogo in pozdraviti starše in nove učence.

Na začetku letošnjega šolskega leta so se učenci podali na skupni izlet z osnov-

no šolo iz Podljubelja, s katero so lani začeli novo šolsko partnerstvo. S skup­ nim obiskom muzeja v Tržiču in skupnim druženjem so podkrepili partnerstvo. Že prej je Mohorjeva ljudska šola v Ljubljani sodelovala na evropskem finalu Žogarije, saj so lani v Celovcu dosegli prvo mesto in se kvalificirali za veliki finale. Nasprotniki so bili v premoči, toda mali Mohorjevi športniki so se dobro odrezali posebej pri spret­ nostnih igrah in kvizu, šolski zbor pa je navdušil vse navzoče. Letos poučujeta verouk na šoli kar dve veroučiteljici, so se v hišni kapeli že posvetili angelom, prva in druga razreda pa sta se v kapeli zahvalila za vse, za prijatelje, družino, živali, sadje, kruh … Tudi sodelovanje s slovensko faro je zgledno, učenci so letos sooblikovali zahvalno mašo, redne družinske maše pa obogatijo življenje v slovenski fari.

Za Mohorjevo ljudsko šolo je na prvem mestu učenje jezikov, posebej slovenskega jezika. Dvo- in večjezičnost posredujejo dobro izobraženi in motivirani učitelji, ki vseskozi mlade ukaželjne glavice spodbujajo k učenju z veseljem, v prijaznem in sproščenem ozračju. Slovenska beseda spremlja učence in učenke na vsakem koraku v Mohorjevi hiši. Od vrtca, šole, varstva, po hodnikih, do jedilnice in razposajenega igranja v odmorih in popoldne na vrtu slišijo slovensko besedo. Kakor poudarja nova vodja šole Tatjana Tolmaier, je ustaljen sistem izmeničnega pouka en dan v nemškem in en dan v slovenskem jeziku zelo dober in učinkovit. Dobro dopolnilo je tudi poseben projekt, ki ga izvajajo na začetku šolskega leta. Dva tedna je namreč pogovorni in učni jezik izključno slovenski. Učitelji se z učenci štirinajst dni ukvarjajo inten-

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

ka in kulture v prijetnem ozračju Mohorjeva ljudska šola je zasebna ljudska šola s pravico javnosti. Šolnina: 100 evrov (10x letno) Prispevek za varstvo: 180 evrov (10x letno), do 15. ure pa 130 evrov Ravnateljstvo: Tatjana Tolmaier Učiteljski tim: Miriam Blažej, Vida Daniel, Markus Kordesch, Milka Kušej, Frida Marketz, Monika Olip, Sonja Olip, Katarina Pipp, Michaela Traunik Naslov: 10.Oktoberstr. 25/II, 9020 Celovec Telefon in faks: 0043 463 56860 Mobilni telefon: 0664 8409715 E-pošta: sola@mohorjeva.at zavetisce@mohorjeva.at Več informacij o šoli in varstvu najdete na spletni strani: www.sola.mohorjeva.at

zivno z eno temo. Letos se je na primer 3. razred posvetil občini Celovec. Ogledali so si celovške znamenitosti, spoznavali znane osebe in seveda ni smela manjkati legenda o celovškem zmaju. Spomladi imajo ta projekt še enkrat za en teden.

K pridobivanju slovenskega jezika pa seveda najbolj prispeva šolska izmenjava z osnovno šolo Janka Glaserja v Rušah. Letos bo ta izmenjava doživela že 20-letnico, ta lepi jubilej bodo spomladi praznovali v Rušah, saj tudi jubileje izmenično praznujejo enkrat v Celovcu in enkrat v Rušah. Letos so se celovški učenci že odpeljali k svojim vrstnikom v Ruše.

Skup­no druženje so obogatili ogled Ruš, Maribora in izlet na Pohorje. Popoldnevi so bili namenjeni druženju v družinah, kjer so se mali Celovčani dobro odrezali in dokazali svoje znanje slovenskega jezika. Po-

seben projekt, ki je mladim približal koroška nareč­ ja, so izvedli v 4. razredu.

Spoznavali so doline, šege in navade, umetnike iz posameznih koroških krajev in gostje so v živo pripovedovali zgodbe v svojem narečju. Tudi tako so mladi večinoma mestni otroci spoznavali bogastvo koroških narečij. Mohorjeva ljudska šola tudi tesno sodeluje s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.

V Tisch­lerjevi dvorani se učenci pogosto navdušujejo nad lutkovnimi in gledališkimi predstavami. Letos bodo v Celovcu praznovali 25-letnico lutkarstva, ki se je začelo prav v Mohorjevi ljudski šoli in katerega gonilna sila je bila bivša ravnateljica Marica Hartmann. Srečanja z umetniki in umetnicami dopolnjujejo otroško ustvarjalnost.

Pred kratkim sta se druga razreda udeležila likovnega natečaja, ki ga je ob dnevu varčevanju razpisala Zve-

za Bank. Učenec Nikola Gajič je prejel prvo nagrado za svojo umetnino. Vrt na Mohorjevi nudi v vsakem odmoru in popoldne v varstvu sproščanje, gibanje na svežem zraku in nabiranje novih energij. Posebno pozornost v šoli namenjajo glasbi. Šolski zbor je stalen gost na Srečanju mladinskih zborov Krščanske kulturne zveze, sodeluje pri majskih petjih in s pesmijo veselo pozdravijo goste, ki si pridejo ogledat šolo. Priljubljena je tudi glasbena ORFF skupina. Nova vodja Tatjana Tolmaier pravi, da so medsebojno spoštovanje, zaupno ravnanje med učenci, starši in učitelji ter odprtost in srčna kultura temelji, na katerih lahko gradi šola.

Skupaj z Mohorjevo ljudsko šolo je leta 1989 odprlo svoja vrata tudi varstvo.

Vzgojiteljice skrbijo v štirih tako imenovanih družinskih skupinah za vzgojo, s katero podpirajo socialne,

etične in verske vrednote. Poleg učenja pripravljajo tudi bogat spremljevalni spored in privlačne dejavnosti ter spodbujajo otrokov razvoj, omiko in izobrazbo. Že zdaj vabijo v Mohorjevi ljudski šoli vse na dan odprtih vrat, ki bo v petek, 20. novembra, od 8. do 10. ure.

Naslednja točka na programu pa bo pletenje advent­ nih vencev, ki se ga udeležijo starši, stari starši in prijatelji Mohorjeve ljudske šole 26. novembra. Na adventnem bazarju prodajajo lepo oblikovane advent­ne vence in še druge božične okraske.

Učiteljski tim in novo vodjo Tatjano Tolamier pa novembra še čaka poseben izziv, saj bodo šolo obiskali avstrijski ravnatelji zasebnih katoliških šol, ki imajo v Tinjah in Celovcu letno vseavstrijsko srečanje.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Ali Vam je všeč naša družinska priloga?

Vsak mesec Družinska priloga

- Priporočite jo prijateljskim druži­ nam, sosedom ali znancem

+

- Naročite jo za vaše otroke, ki štu­ dirajo v Gradcu, v Celovcu, na Du­ naju ali so odšli po svetu

Vsak teden Nedelja

+ +

- Da je ne boste brali samo pri mami – naročite je tudi za svoj dom

Vsak mesec Kulturna priloga

- Ob krstu, ob družinskih praznova­ njih, ob porokah imate sedaj traj­ no darilo

Vsak drugi mesec Misijonska obzorja Vse skupaj za 38,- EUR letno Študentski abo 19.- EUR

Naročam DRUŽINSKO PRILOGO in Nedeljo Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Hišna številka

Ulica/kraj Pošta E-mail Podpis

I M P R E S U M : Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak.

Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2