kulturna priloga - stev. 18

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

maj

in DOM

09

K U LT U R A

Musica sacra

gotthardt

Cerkvena glasba med starim in novim

uvodnik

uradno

Kot druga področja družbenega življenja, tako je tudi cerkveno petje danes pod vplivom bežnih sprememb 7 Simon Trießnig časa, v katerem živimo. Ko sem sredi 80-ih let začel kot gimnazijec peti pri cerkvenem zboru Loče, je bila socialna podoba zbora popolnoma drugačna. Znašel sem se med pevci in pevke, ki so svoj poklicni vsakdanjik opravljali v glavnem v kmetijstvu, domačih gospodinjstvih in turističnih strukturah. Danes je ta podoba močno spremenjena. Pevke in pevci so v vseh mogočih poklicih. V vedno večji meri je njihovo delovno mesto zunaj občine, zunaj ožje regije.

Na vse te spremembe mora biti danes pozoren zborovodja, če načrtuje delovanje zbora. To se začenja pri izboru pevske literature in načrtovanju vaj ter se nadaljuje pri pripravah in izvajanju maš. Med računalnikom na delovnem mestu in zvonjenjem prenosnih telefonov najdejo pevke in pevci tudi čas za petje. Pri tem jim slej ko prej pomaga ljubezen do petja. Mislim, da je za zborovodjo pomemben tako imenovani „časovni menedžment“, ki skrbi za strnjene vaje, ki so razdeljene na posamezne dele, kot so: ponavljanje, piljenje že znanih pesmi in učenje nove literature. Tudi na področju pevske literature se je marsikaj spremenilo. Na eni strani so pesmi, ki tvorijo „železni repertoar“, po drugi strani pa je prav tako navzoča potreba po novih pevskih izzivih. Zvrst literature, ki je po moji oceni starejši pevci in pevke niso bili najbolj navajeni, so psalmi, ki si šele počasi utirajo pot v liturgični vsakdanjik. Tukaj imamo ob možnosti siceršnjega petja psalmov tudi možnost izbora psalmov, ki so postavljeni zborovsko. Z različnimi prijemi je možno popestriti način izvajanja pesmi, na primer s solističnimi vložki, dueti, terceti, kvarteti … Pozitiven element so še ritmične pesmi, tukaj se ponuja tudi instrumentalna spremljava, ki jo pevke in pevci po mojih izkušnjah radi sprejmejo. Kar zadeva same priprave na mašo, se mi zdi zelo koristno upevanje ali vaja pred mašo, kar mogoče še pred nekaj desetletji ni bilo tako v navadi. Posebej v nedeljskih jutranjih urah take priprave ne služijo samo aktiviranju glasilk, temveč tudi zviševanju koncentracije. Nekoč je – po pripovedovanju starejših ljudi – veljalo, da so se ponekod cerkveni zbori „zbudili“ šele v drugi polovici maše. Mislim, da je končno v zadovoljstvo pevk in pevcev samih, če stopijo na kor upeti in dobro pripravljeni.

Dobrodošla sprememba v pevskem vsakdanjiku cerkvenega zbora so posebne priložnosti, kot so birme, blagoslovitev novih orgel, ki smo ji bili deležni v Ločah leta 1995, ali pa tudi skupno ustvarjanje zgoščenke, kot so to storili nekateri cerkveni zbori pred nekaj leti. Ob petju pa ima svoje mesto tudi družabnost. Skupno obhajanje cecilijanke, božičnice z župnikom ali tudi izleti krepijo skupnost.

Mislim, da cerkveni zbori, še posebej na dvojezičnem Koroškem, prispevajo bistven delež ne samo k ohranjanju in razvijanju slovenske cerkvene pesmi, temveč tudi k splošni jezikovni in kulturni podobi krajev na južnem Koroškem. Ponekod je to zadnja konstantno delujoča (pevska) skupina na vasi, v kateri je pogovorni jezik slovenščina. Vloženi trud pevk in pevcev in delo, ki je potrebno za delovanje zbora, pa se na zunaj velikokrat ne vidi.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Foto: Hribernik

Cerkveno petje danes

40 let škofijski kantor Jože Ropitz bo jeseni (1. septembra) obhajal 40-letnico imenovanja za škofijskega kantorja krške škofije. Na kratko se teh 40 let ne da opisati v enem stavku. Vse, kar se je zgodilo na področju cerkvene glasbe med tradicijo in inovacijo, je delo Jožeta Ropitza in njegovih sodelavcev. Vrsta funkcij Jožeta Ropitza je dolga. Omenimo naj samo dve. Jože Ropitz zastopa krško škofijo v avstrijski cerkveni glasbeni komisiji. Dvajset let je bil njen podpredsednik. Ropitz­je tudi član Mednarodne delovne skupnosti za himnologijo (IAH).

Cerkvena glasba uradno Referat za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu.

Vodi ga Jože Ropitz. Tajnik je Peter Hribernik.

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti V ned., 17. maja, ob 15. uri

Rokopisi iz Čač Da vsi rokopisi še niso odkriti in predstavljeni javnosti, dokazuje rokopis iz Čač. Pisati ga je začel tamkajšnji organist leta 1826. Na fotografiji je zapis cerkvenih pesmi, ki jih je začel leta 1906 z notami zapisovati Tomaž Mörtl iz Čač. Več na strani 9.

Liturgična komisija krške škofije/oddelek za cerkveno glasbo Med člani so tudi Jože Ropitz, Peter Hribernik, Klaus Einspieler, Albert Krajger in Michael Joham.

Slovenska liturgična komisija/odbor za cerkveno glasbo pri Slovenski škofovski konferenci Predstavnika krške škofije sta Jože Ropitz in Peter Hribernik.

Odlikovanja

Cecilijina medalja in značka Cecilijino medaljo prejmejo organisti, vodje cerkvenih zborov in kantorji za poseben trud na področju cerkvenega petja. Obstajajo zlata, srebrna in bronasta medalja. Cecilijino značko (zlato, srebrno in bronasto) prejmejo zaslužni pevci. Za medaljo je treba zaprostiti na škofiji. Zanjo lahko zaprosijo farni voditelji, župniki ali župnijski sveti. Medalja je dvojezična – na njej je napisano Krška škofija/Diözese Gurk. Pobudo za Cecilijino medaljo je dal Jože Ropitz.

kratki

val Jože Valeško

Zarjaveli zakramenti

moč slike in spačene podobe

D

raga mi ostane, a odtujila se mi je. V njej sem bil doma. Kar sem postal, se je začelo tu. V svoji domači farni cerkvi sem bil krščen. Tu sem dolga leta ministriral. Še zdaj se spominjam, kako me je bilo včasih strah, kadar sem se v temnem adventnem jutru sam odpravil na pot v farno cerkev, da bi bil ob šestih zjutraj pri svitni. Tu je rastel moj duhovniški poklic v vseh letih do posvečenja, ob nedeljah in delavnikih – kadar sem bil doma.

Ob novi maši pa sem boleče doživljal, da zame ni bilo ustreznega prostora. Pliberčani so se bali, da bi slovenska beseda onečastila mestna tla. Tako sem obhajal novo mašo v bližini doma na domačem travniku. Župnik pa je v tem času prangal s peščico ljudi v Št.

Juriju. Ni se hotel zameriti nemškim purgarjem. Jaz mu tega nisem zameril, meni se je včasih le zasmilil. Zdelo se mi je, da v notranjosti trpi, ker ni mogoče vsakemu v vsem ugoditi.

Odtujila se mi je, a kljub temu je ostala moja domača farna cerkev. Vedno rad stopim vanjo. Hvaležen sem za to, kar sem prejemal v njej. Z zanimanjem zasledujem razvoj in spremembe. V zadnjih letih so si zelo prizadevali ter jo posodobili od zunaj in znotraj.

Prosojne vitraže so delo Karla Vouka. Ob Hemini poti vabijo, da se človek romar ustavi. In če gleda skozi šipe v cerkvi, sme prositi, da naj božja milost molivca oblikuje tako, da bo razvil svojo bistveno, duhovno značilnost. Letos pa so – čeprav samo za nekaj mesecev – dobili pravi umetniški biser. Piranski križev pot Valentina Omana je oplemenitil to starodavno svetišče. V zadnjih dneh sem dvakrat občudoval te svete table in ugotovil: že samo po tem križevem potu ima letošnja pliberška razstava upravičeno naslov – »Moč slike in vizije božanstva«.

Okusi so različni. To vemo vsi. V šolo umetniškega okusa sem hodil že kot otrok. Prav dobro se spominjam, kako se je moja teta Mojcka znala hudovati nad novim glavnim oltarjem. Kakih

petdeset let bo od tega, kar so ga zamenjali. Starega so lesni črvi tako oglodali, da so ga odstranili. Namesto gotskega pa so dobili baročnega iz neke druge cerkve, kjer je bil odveč. Hudovala se je nad novim oltarjem, predvsem pa je žalovala za prejšnjimi kipi svetnikov, ki so bili menda lepši in bolj umetniško izdelani. Mislim, da sem takrat vdihaval nekaj kritičnega in ugovarjajočega duha.

Z

ato moram zdaj omeniti, da so pri tej preureditvi nekatere stvari spodletele. Ko prideš do farne cerkve, najprej opaziš debele priveznike in verigo, ki je privezana na te stebre. To je nehote zelo zgovoren simbol sedanje Evrope, ki vedno bolj zapira svoje meje. Sedaj so ta prostor pred cerkvijo preimenovali v Evropski trg. V tla so vdelali jeklene plošče z imeni in simboli vseh držav Evropske unije in sosednje Švice.

To delo je opravil nekdo, ki ga imajo nekateri za umetnika. Žal se je ta ali igral ali norčeval.

Pa tudi tisti, ki so to odobrili. Nobenega grboslovja niso upoštevali! Tako se Evropa smeši in ne gradi. Tako je na primer pri Portugalski narisal dve steklenici (So to največji pijanci Evrope??), pri Angliji pa namesto znamenja dodal napis: The Beatles. Čeprav so igrali lepo glasbo, ne predstavljajo Anglije. Le pri Švici je znamenje švicarskega križa ter trojezični napis v nemškem, italijanskem in francoskem jeziku. In če kdo misli, da je v Pliberku Avstrija dvojezična, se je pošteno zmotil. Napis je le deutsch: Österrreich. Ko sem to zagledal, sem se jezno zjokal. Pliberški purgarji in kulturna svetovalka župnika so mi ponovno vzeli prostor. Župnik pa jih je poslušal. In če že misli, da je Avstrija uradno samo Österreich, bi lahko namesto ponarejene glave Kiki Kogelnik napisali dodatek: „Koroški Slovenci“. Saj smo v Pliberku najmanj tako pomembni kakor ta angleška pop skupina.

Morda se bodo še drugi jezno zjokali, da bodo te plošče še prej zarjavele, kakor so že zarjaveli zakramenti in kotel pred glavnim vhodom.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki

Pripravila P ripravil erneja Jezernik V incenc GJotthardt

»Najmanjša skupina z največjim uspehom« – Po vojni je bilo v Stuttgartu srečanje mladine iz vseh evropskih držav. To je bilo še pred podpisom Avstrijske državne pogodbe. Med njimi je bila tudi majhna skupina koroških Slovencev, ki je zastopala Avstrijo. Mladi koroški Slovenci pa niso vedeli, da je treba pripraviti kratek spored in nastopiti pred 15.000 udeleženci. Herman Čik in Nužej Tolmajer sta imela odrešilno misel. Rekla sta: »Stopili bomo skupaj in zapeli!« Tako je tudi bilo. Pevski nastop koroških Slovencev ni odmeval le med udeleženci, temveč tudi v nemških medijih. »Najmanjša skupina z največjim uspehom« je bil le eden od naslovov v časopisih.

Peli so narodne in tudi Marijine pesmi. S pesmijo Marija skozi življenje je ista skupina nastopila tudi v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Dachauu. Ali poznate nastopajoče na fotografiji?

V Libučah bo zadonela Marijina pesem

Pel bo zbor, ki vadi med mašo Angela Čik je ena od tistih žensk, ki skrbijo, da so šmarnice v Libučah nekaj posebnega. Molitev rožnega venca, litanije in branje.

Tudi v Libučah je to tako. Nekaj posebnega pa je, da pri šmarnicah, če so posebej slovesne, zapoje tudi tako imenovni libuški cerkveni zbor. Ta je nekaj posebnega.

Ker poje od 15 do 20 žensk, z njimi pa le redko tudi kak moški, domačini temu svojemu zboru pravijo tudi »libuške ženske« ali »libuški zbor«. Zbor pa je vsekakor nekaj posebnega.

Nima vaj. »Edine vaje, ki jih imamo, je petje pri nedeljski maši,« pravi Angela Čik.

To je ena posebnost zbora. Druga pa je ta, da z zborom poje tudi ljudstvo. Zbor med cerkvenimi pesmimi najraje poje Marijine pesmi. Priljubljene pa so tudi narodne pesmi, ki jih mnogi znajo. Tako se prenaša kulturna dediščna med rodovi. Zbor poje tudi pri pogrebih in ob drugih priložnostih. Denar, ki ga ljudje dajo za »boglonaj«, gre na Posojilnico. »Ko se nabere dovolj denarja, gremo skupaj na večerjo, saj je za nas pevke skupnost zelo pomembna,« pravi Čikova.

Za Angelo Čik je maj s svojimi šmarnicami čisto poseben čas. »Ta pobožnost je del mojega življenja. Če šmarnic ne bi bilo, bi mi nekaj manjkalo. Pa tudi sicer je zame cerkev kraj, kjer se človek umiri in pozabi na vse, kar ga teži.« K temu gotovo pripomore tudi libuški cerkveni zbor, ki nima vaj in za katerega je petje pri mašah tedenska vaja.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

osredki Ferdinand Mörtl si je uresničil posebne sanje.

Hišne orgle so zanj mercedes in jadralno letalo skupaj.

»No ja, nekaj malega sem že skomponiral«

Ferdinand Mörtl pred svojimi hišnimi orglami. »Če hočem orglati, nimam daleč do orgel«

Harmonij in orgle v eni sobi. Na zidu relief sv. Cecilije, nešeteto not, kopiranih, prepisanih in skomponiranih.

Pogled skozi okno je kot slika. »Pod stolpom cerkve v Čačah« bi lahko bil naslov te slike. Toda vrnimo se k harmoniju in k orglam v sobi hiše organista Ferdinanda Mörtla. Čeprav ima Ferdinand Mörtl poseben odnos tudi do harmonija, so si v njegovi glasbeni sobi poseben prestol osvojile orgle. So na sredini sobe in tudi osrednji del življenja Ferdinanda Mörtla. Toda začnimo pri harmoniju.

Harmonij je bil za otroka Ferdinanda Mörtla nekaj skrivnostnega, za očeta pa nekaj svetega. »Oče me ni pustil k harmoniju,« pravi Mörtl. Toda zgodilo se je. Še niti osemleten si je drznil in začel igrati na harmonij. Ko ga je oče slišal igrati, ni bil hud. Prisluhnil mu je, nato pa rekel: »Imaš talent!« Oče mu je dovolil igrati na harmonij, čeprav je ponos še nekoliko skrival. »Harmonij me je navdušil in zastrupljen sem bil z glasbo. Moj oče pa je kot organist v meni vzbudil zanimanje tudi za orgle.« Ko je nato do njega stopil župnik na Bistrici na Zilji Anton Kuchling in mu rekel, da potrebuje organista ter da mora na seminar k škofijskemu kantorju Jožetu Ropitzu, je to zanj pomenilo začetek kariere na področju cerkvene glasbe. V Beljaku je opravil izpit za orgle. Ropitz pa ga je še dodatno spodbudil: »Ti moraš postati najboljši organist v Ziljski dolini!« Zelo resno je Mörtl vzel Ropitza tudi v tem, ko mu je svetoval, da naj

igra Bacha. Če Mörtl reče: »Orgelska glasba in petje sta zame vse«, potem to ni le izrečeno, temveč je tudi izpričano v župnijah Bistrica na Zilji in Št. Jurij v Ziljski dolini. Na Bistrici na Zilji Ferdinand Mörtl že 37 let vodi cerkveni zbor, v Št. Juriju na Zilji pa 22 let. V obeh župnijah je tudi organist.

Vmes je deset let vodil pevsko skupino »Gailtaler Viergesang«.

V dveh cerkvah Čeprav Mörtl igra na orglah v dveh cerkvah, je skrita želja postajala vedno močnejša. »Orgle.

Hišne orgle. To bi bilo nekaj zame!« je začelo vedno bolj odmevati. Mörtl se je začel zanimati za majhne hišne orgle. Obiskal je izdelovalca orgel Ottitscha. Tam je videl nekaj hišnih orgel za druge glasbenike, ki jih je takrat orgelsko podjetje izdelovalo še na nekem skednju. Takšnih si je tudi zaželel. Leta 1987 si je dal narediti prve hišne orgle. Kmalu je ugotovil, da bi bilo pametno, če bi orglam vgradili tudi pedal. Ko pa je začel računati, je ugotovil, da bi bilo, če bi seštel denar, ki bi ga dobil za stare orgle in bi ga plačal za vgraditev pedala, to ravno toliko, kot če bi naročil nove in večje orgle. Tako je potem tudi storil.

Njegove stare orgle so našle nov dom

v Don Boskovi cerkvi v Celovcu. Od leta 1995 ima Ferdinand Mörtl nove orgle s štirimi registri, enim manualom in pedalom.

Harmonij v kotu, orgle na sredini in tudi nešteto not. »Malo tudi komponiram,« pravi. Pa si pobliže poglejmo, kaj za Mörtla pomeni beseda »malo«.

– »Koliko je malo?« – »No ja, nekaj sem že skomponiral. Za Bistrico sem napisal slovenski Jagnje božje. Smo ga že malo vadili. Napisal pa sem tudi nekaj malega za cerkveni zbor v Št.

Juriju«. – »Zares samo malo?« – »No, nekaj več sem le že uglasbil. Komponiram pa tako, kakor vem, da zbor poje. Pazim na to, da obdržim posebnen ziljski melos. Zato te pesmi z novo melodijo zvenijo domače.« »Hišne orgle so moj mercedes,« pravi Mörtl. »Orgle so zame kakor čevlji. Čevlje potrebujem vsak dan. Tudi orgle. Kdo drug si kupi jadralno letalo.« Pa kaj. Tudi Mörtl se podaja v višine.

Njegove višine so glasbene. Na orglah igra napisane melodije, ustvarja nove in ohranja stare. Posebna melodija cerkvene pesmi zadoni tudi na hišnih orglah Ferdinanda Mörtla v Čačah, samo nekaj metrov stran od cerkve.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

osredki Klaus Einspieler* o izzivi za cerkveno glasbo 21. stoletja

Delo, ki je pred nami Ko je GLORIA, molitvenik in pesmarica krške škofije, zagledala luč sveta, sem se začel zavedati, da se je s trenutkom, ko je izšla nova knjiga, začela doba priprave naslednje pesmarice (ki bo morda natisnjena čez tri desetletja). Pri­prava Glorije mi je odprla pogled na zaklade, ki smo jih podedovali od svojih prednikov. Hkrati pa so se potrebe spremenile, ne nazadnje zaradi temeljite obnove bogoslužja po koncilu.

Zato se mi je ob tem odprl tudi pogled na delo, ki deloma čaka že več kot štiri desetletja, da se ga končno lotimo.

Veselilo bi me, če bi moje teze sprožile razpravo, tudi oz. predvsem, če niso vsi istega mnenja.

1

Žal niso vsi cerkveni glasbeniki spoznali izzivov, ki so povezani z liturgično obnovo po koncilu. A tudi odgovorni za liturgijo so premalo iskali pogovora s skladatelji v duhu odloka II. vatikanskega cerkvenega zbora o bogoslužju.

Tako so eni pisali mašne skladbe in na primer za Slavo in Svet kakor pred koncilom uporabljali parafraze liturgičnega besedila, čeprav sta prav ta dva speva liturgičo petje in ne petje med liturgijo. Trezno gledano, moramo ugotoviti, da nam ni uspelo ustvariti niti ene Slave in niti enega Sanctusa, ki bi temeljila na liturgičnem besedilu in bi bila tako preposta, da bi ju lahko peli tudi v manjših župnijah. S tem zaostajamo za drugimi narodi.

Drugi, ki so ta problem videli, so ustvarjili zborovske skladbe, zgrajene na osnovi liturgičnega besedila. S tem so se lahko izognili parafrazam in spevom v obliki kitic. Na drugi strani se sprašujem, ali je to v duhu koncila, ki želi dejavno sodelovanje, da ljudstvo redno molči med osrednjimi spevi sv. maše.

Ta problem do danes ni rešen. Tako v Slavimo Gospoda kakor tudi v Gloriji so ali mašne pesmi (parafraze) ali pa zborovske skladbe (z liturgičnim besedilom). Tretje ponudbe, ki pa bi bila potrebna, če v duhu koncila gledamo na liturgično petje, ni (razen latinske Missa mundi).

2

Alternativa zborovsko petje ali ljudsko petje je najpozneje od koncila naprej neprimerna. Žal lep del zborov in zborovodij še vedno misli v teh kategorijah. Če izhajamo iz tega, da je bogoslužje dejanje vsega občestva, mora iz ali-ali postati to in ono.

Zbori se morajo bolj zavedati poslanstva, da podpirajo ljudsko petje oz. pojejo speve tudi menjaje z ljudstvom. Žal imamo še vedno premalo sodobnih skladb, ki to podpirajo.

3

* Klaus Einspieler je referent za liturgijo v krški škofiji

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Za določene čase imamo obilo lepih pesmi, če pomislim le na velikonočne. Za druge čase nam le-te popolnoma manjkajo.

Kaj si le mislijo na primer tisti, ki nas že na prvo postno nedeljo vodijo na Oljsko goro, ki jo pokriva tiha noč? Upam, da vsaj čutijo stisko, da bi raje zapeli kaj drugega, pa ne vedo, od kod naj bi vzeli. Tukaj vidim veliko pomanjkanje na področju cerkvene glasbe.

Končno se bo treba lotiti (v petem desetle-

tju po koncilu!) tistih področij, ki so še vedno bela pega na zemljevidu liturgične dediščine.

4

Le nekaterim župnijam se je posrečilo, da so uvedle petje psalmov. Morda je problem tudi v tem, da so nam melodije tuje. Psalmski toni so namreč nastali na osnovi latinskega jezika, ki ima drugačne naglase kot slovenski. Francozi so na primer razvili nove psalmske tone, ki upoštevajo značilnosti francoščine. Lahko si predstavljam, da je večglasnost vzhodnih cerkva slovanskega porekla blizu tudi slovenščini, tako da bi se dalo v to smer razviti modele, ki bi se morda hitreje uveljavili.

5

V liturgiji imamo predvsem besedila, ki niso vezana (brez kitice in rime; to so na primer Slava, Svet, psalmi, odpevi …). Liturgična glasba gradi na besedi, nemalokrat na Božji besedi. Če bi bil glasbenik, bi pri svojem delu izhajal predvsem iz tega dejstva.

Ne potrebujemo še enkrat toliko adventnih pesmi, zelo zanimivo pa bi bilo slišati kak adventni psalm ali kako kombinacijo psalma z že obstoječo adventno pesmijo.

6

Kdor sedaj misli, da te teze pomenijo konec izročila, ki smo ga gojili doslej, se moti. Primeri iz drugih kulturnih krogov so pokazali, da lahko ljudske pesmi lepo povežemo z nevezanimi skladbami. Konkretno bi to na primer lahko pomenilo, da zbor ali shola v adventu zapoje odpev „ Rosite, nebesa …“, ljudstvo pa bi nato zapelo prvo kitico priljubljene pesmi „Vi, oblaki, ga rosite“, ki razvija isti motiv z drugega zornega kota.

Podobne modele bi si lahko predstavljal za druge pesmi, ki bi se lahko dale tako povezati z antifonami vstopnih spevov iz Misala. Tako bi se nam že na začetku svete maše lahko odprle nove razsežnosti bogoslužja.

Prepričan sem, da bi se tako dala povezati tudi marsikatera Slava iz kategorije mašnih pesmi z liturgičnim besedilom.

7

Mislim torej, da moramo biti ustvarjalni in začeti premišljevati v novih kategorijah. Le tako bomo lahko ohranili dediščino in na drugi strani odkrili tudi zaklad obnovljene liturgije.

feinigovi

moli & duri A n d re j Fe i n i g

Bernarda Fink poje pesmi Franza Schuberta

Bernarda Fink je gotovo ena najboljših pevk zadnjega desetletja. Je tudi sad večstoletnega razvoja slovenske glasbe, ki se ni dala nikoli zapeljati v neiskrenost do same sebe in svojega čutenja. Pravzaprav imam ob poslušanju zgoščenke vtis, da Bernarda Fink ustvarja Schubertove pesmi na novo, to pa zato, ker ima tako močno osebnost in se lahko odpove teorijam na papirju, kako je treba peti to glasbo. Pri njej se ustavlja čas, in sicer zato, ker te pesmi poje tako občuteno.

Vse zgoraj omenjeno ni moja teorija, saj najdemo podobne misli o njenem glasbenem izražanju v mnogih ocenah njenih zgoščenk.

Primer Peter Planyavsky

Peter Planyavsky je eden vodilnih cerkvenih glasbenikov v Avstriji. Več kot 35 let je deloval v najvišjih službah v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Je izjemen organist koncertant, znan po vsem svetu, predavatelj na mnogih izobraževalnih tečajih za cerkvene glasbenike, specialist za orgelsko improvizacijo, profesor za orgle ter še in še.

Pred dvema letoma je izšel njegov povzetek delovanja v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Naslov knjige z dvoumnim naslovom je »Gerettet vom Stephans­ dom«. Peter Planyavsky v njej dokumentira, kako ga je delovanje njegovega nekdanjega orgelskega učenca T. D. prisililo k temu, da je odstopil od svoje 35-letne organistovske in glasbene službe v stolnici. Marsikaj v tej dokumentarni knjigi je gotovo bolj lokalnega pomena. Planyavsky pa se loteva tudi klerikov, ki so sodelovali pri njegovem odstopu. Pravi, da se klerikom nikoli ni treba bati za službe, nikoli niso osebno odgovorni za slabo finančno ravnanje ...

Zanimivo je, da marsikateri bralec knjige opazi, kako se v Avstriji delijo cerkvene glasbene službe.

Peter Planyavsky je dobil službo v stolnici sv. Štefana brez razpisa. Priporočil ga je neki profesor. Prav tako je Planyavsky sprejel svojega poznejšega največjega konkurenta v službo kar tako. Tudi brez razpisa. In tako imenovane velikanske orgle za stolnico delavnice dunajskega Johanna Kaufmanna so izbrali leta 1960 tudi samo na priporočilo določenih oseb. Brez razpisa. Te orgle so se žal izkazale za slabe in neustrezne.

Preberite knjigo sami. Je zanimiva, ker se je rodila iz prakse in odkriva marsikaj, kar se dogaja v zakulisju cerkvene glasbe.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

na svetlo dano

Mirko Isop

(pesmi)

Novomašni križ

Pesmi

Odslužil si kot vidno znamenje novomašne sreče.

Oklepal sem trdno se Tvojega Telesa, pribitega na les zmage.

Skupno sva vžigala v spomin novomašne množice, živo sliko svečeništva.

Sedaj visiš že štiri desetletja na bledi steni mojega domovanja: Z večnim blagoslovom spremljaš utrujene korake svečeniške hoje.

V blaženih trenutkih tihe samote in srečne umirjenosti sklepam krčevito maziljene roke pred Teboj!

Ob duhovnikovi gomili Zlati žarki jesenskega sonca so otožno pobožali Tvoje zadnje domovanje, preden ga je sprejela dobra mati Zemlja v svoje odprto naročje.

Rdeči nageljni – poslednji pozdrav žalujočih – so božajoče pokrili temno skrinjo zemeljske minljivosti.

Kolikokrat si stal pred odprtimi grobovi in slednjič blagoslavljal umrlo seme večnega vstajenja.

Ob tem si petdeset let oznanjal: Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ne more obroditi sadu.

Naša domovina je v nebesih. Od tam pričakujemo našega Zveličarja.

Kdor vame veruje, bo živel, četudi umrje.

D a s e T i z a h v a l i m!

Da Ti potožim!

D a T e p r o s i m!

Spremlja me trajna zavest: V urah neizrečene sreče in v trpkih trenutkih slabosti varno nosiš v Svojih rokah kremeno posodo mojega bitja, Ti, večni Veliki duhovnik!

Mirko Isop je rojen leta 1942. Je župnik v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru. Njegove pesmi govorijo o duhovniški poklicanosti. Pesem Pridigar pa je v verze zlita pridiga o pridiganju.

Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa bomo gledali iz obličja v obličje.

Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest. Vstopi v veselje svojega Gospoda.

Tvoje prepričljivo oznanjevanje je bilo globoko zasidrano v neomajni veri. Oznanjal si, česar nisi mogel razumeti, in razumeval si v jeklenem zaupanju v Božjo resnico.

In sedaj?

Dobil si vtisnjen pečat: potrjena Ti je bila večna Resnica razodetja.

S hvaležnim nasmehom se boš oziral na prehojeno pot zemskega potovanja.

V večnem hvalospevu boš slavil Neskočnega, v čigar ljubeče naročje se je vrnilo Tvoje svečeniško življenje.

Nerešeni vprašaji Tvojega minljivega življenja so našli neizogiben odgovor Božje Previdnosti.

Vse boleče temine, vsa gramozna pota, vse nerazumljivo trpljenje so bili zapečateni z alelujo večnega in nepopisnega veselja.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pridigar Osiveli duhovnik v starodavnem plašču je iz bogate skrinje svečeništva lovil po kadilu in opominih dišeče besede.

Padale so kot rodovitno seme na kamnita tla redkih poslušalcev.

V zadnjih klopeh sedečih se je polotevala jutranja utrujenost.

Odprla se je planjava fantazije in zadihala neomejeno svobodo.

Ko so se misli nasitile na pašniku spominov in skrbi, so se utrujene vrnile in v zadnjem hipu ujele pridigarjev Amen.

Rokopis

iz leta

1826

Približno 200 let stara jezikovna dragocenost iz Ziljske doline

Rokopis cerkvenih pesmi iz Čač Leta 1826, natančneje 3. februarja 1826, je na dragocenem papirju zapisana prva pesem v rokopisu, ki ga hrani organist in pevovodja Ferdinand Mörtl v Čačah na Čajni v Ziljski dolini.

P ripravil V incenc G otthardt

V knjižici s približno dvestotimi stranmi so zapisane cerkvene pesmi za vse praznike cerkvenega leta. Mnogo teh pesmi je Marijinih.

Enkratnost rokopisa je tudi v tem, da je dokumentirano, kako se je razvijalo zapisovanje slovenskih črk. V prvem delu pesmarice so črke š in ž zapisane še kot sh in zh, proti koncu pesmarice pa se že pojavljajo kot š in ž. Pesmi so v knjižico zapisovali od leta 1826. Ker so rokopis pisali razni zapisovalci več let (rokopisi to dokazujejo), je knjižica dragocena še z naslednjih dveh vidikov. Najprej z jezikoslovnega: kako se je zapisovalo eno in isto besedo leta 1826 in kako nekaj let pozneje.

Z etnološkega vidika pa je dragocena zaradi tega, ker lepo dokumentira, katere pesmi se je v kateri različici pelo v liturgiji v tem predelu Ziljske doline. Da je bila knjižica močno v rabi, kažejo sledovi na robu listov.

Ferdinand Mörtl pa hrani še dve dragoceni knjigi zapisov cerkvenih pesmi z notami. Ti dve knjigi je »napisoval« njegov ded »cerkovnik« Tomaž Mörtl v farni cerkvi v Čačah. Prva zbirka »cerkvenih pesmi« je datirana z letom 1906. V obeh rokopisih so objavljene pesmi za potrebe cerkvenega leta.

Rokopis iz Čač prvi zapis je bil narejen 3. februarja 1826

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

poglejmo čez plot Pripravila

Jerneja Jezernik

KDO JE MARCOS FINK? Marcos Fink se je rodil 26. novembra 1950 v slovenski izseljenski družini v Buenos Airesu v Argentini. Po končanem študiju agronomije je odkril svoj najbolj dragoceni dar in se posvetil pevski karieri. Svoj basbariton si je izšolal pri glasbenih mojstrih Ivanu Ivanovu in Victorju Srugu, repertoarsko formacijo pa si je pridobil pri evropskih mojstrih.

Leta 1990 se je preselil v Evropo in bil povabljen v ansambel solistov Salzburškega deželnega gledališča, kjer je debitiral v Mozartovih operah. Od leta 1992 je svobodni umetnik. Nastopa z ugledni-

mi dirigenti in orkestri na odrih po Nemčiji, Španiji, Franciji, Švici, na Portugalskem, v Italiji, na Japonskem, v Avstriji in Sloveniji, kjer živi s svojo družino.

Posnel je vrsto zgoščenk s Händlovimi oratoriji, Haydnovimi in Bachovimi mašami, z Mozartovimi operami, s Schubertovimi samospevi ter z deli slovenskih skladateljev.

Za interpretacijo Schubertovega Zimskega popotovanja je leta 1998 prejel zlatega orfeja pariške Academie du discque lirique, leta 1999 pa nagrado Prešernovega sklada.

Moje pesmi, moje sanje Gospod Marcos Fink, rodili ste se leta 1950 v Buenos Airesu v slovenski begunski družini.

Marcos Fink: Rojen sem bil v družini, ki je bila globoko ukoreninjena v slovenstvu. Vseh šest otrok nas je še danes zavednih Slovencev. Si sploh lahko predstavljate, kakšno globoko prepričanje so morali imeti naši starši, da so nas na periferiji velemesta Buenos Aires uvajali v slovenstvo? Ker je bila slovenska povojna emigracija dobro organizirana in silno aktivna, smo otroci obiskovali sobotno slovensko šolo v Slomškovem domu v okraju Ramos Mejija in se seznanjali z vsebinami slovenskega jezika, verouka in kulturnih dobrin v obliki zborovske glasbe, gledališča, literarnih srečanj, folklornih plesov ... V velemestu Buenos Aires še danes deluje sedem domov, kjer se Slovenci zbirajo pri nedeljskih mašah in na kulturnih in športnih prireditvah. Smo torej otroci Slovenije, ukoreninjeni v Argentini, državi, ki je sprejela povojne slovenske begunce. Po več kot 60-ih letih prihoda v Argentino se zdaj razvija že tretja generacija Slovencev, ki v sebi

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

še nosi slovensko zavest in se po vseh močeh poskuša upirati asimilaciji. V tem procesu prihaja do zelo plodnih izmenjav vrednot in karakternih značilnosti med argentinskim in slovenskim elementom.

Izhajate iz družine, v kateri je imelo petje vedno zelo veliko vlogo.

Marcos Fink: Tako oče Božidar kot mama Valentina Kovač izhajata iz družin, ki so bile ljubiteljice glasbe. Še pred 2. svetovno vojno je bil v Ljubljani znan Tercet sester Fink, ko pa se jim je pridružil še moj oče, so tvorili Kvartet Fink, ki je veliko nastopal v slovenski skupnosti in tudi na odrih argentinskih gledališč. Moj stric in boter Alojzij Geržinič je za tercet in kvartet napisal priredbe in zložil nove skladbe v obliki vokalnih ansamblov in samospevov.

Te nove skladbe so sestavljale programe koncertov Slovenske kulturne akcije, ki še vedno deluje. Če pogledam družino Kovač, iz katere izhaja moja mama, pa je zanimivo, da je babica igrala štiri instrumente: kitaro, citre, violino in klavir. Vsi mamini

bratje in sestre so glasbeno nadarjeni.

Tako lahko rečem, da se mi je glasba priljubila že v mladih letih, prav tako pa tudi potreba po aktivnem petju pri zborih in v ansamblih. Vključil sem se v slovenski mladinski zbor Karantanija, ki ga je vodila teta Marija Fink-Geržinič. Po desetih letih pa sem začutil potrebo po bolj profesionalnem petju.

Vključil sem se v argentinski Polifonski zbor, v druge manjše vokalne skupine, pozneje pa tudi v Bachovo akademijo, v kateri sem se preizkusil v Bachovih kantatah in oratorijih. Danes sem prepričan, da bi bila moja pevska pot manj uspešna, če ne bi imel slovenske skupnosti, ki nam je dala možnost stopiti na oder in se preizkusiti v petju in gledaliških predstavah.

Imate iz glasbene zibelke vašega otroštva kakšne posebno lepe spomine?

Marcos Fink: Najbolj se spominjam družinskih božičnih in velikonočnih večerov, ko smo se zbrali in peli štiriglasno kot v kakšnem majhnem zboru. Res nepozabni trenutki. To bi privoščil vsakemu človeku, saj mi je ta družinska

Marcos Fink

Gorenja

vas pri polici

• Slovenija

e dveh domovin idila dala zavest o sreči in harmoniji na zemlji.

Zelo rad pa se spominjam tudi širših družinskih srečanj, ker se je vedno pelo. Danes vem, da iz velike potrebe po utehi bolečine zaradi izgubljene domovine. Predvsem slovenske narodne pesmi so imele tako močan čustveni naboj, da je bila to zame najboljša šola, kako je treba peti, da s pesmijo sežeš ljudem do srca, in sicer na pravi način, brez popačenosti in pretiravanja.

Za vse to sem staršem, sorodnikom in slovenski skupnosti zelo hvaležen.

Preden ste se posvetili pevski karieri, ste študirali in delali na področju agronomije. Kako se je zgodil obrat iz praktične usmerjenosti v umetniške vode?

Marcos Fink: Po končani srednji šoli, ki sem jo opravil v Škofovem zavodu Gregorija Rožmana na jugu Buenos Airesa, sem se vpisal na fakulteto za agronomijo in po kar velikih mukah – vmes sem služil vojaški rok in izdeloval fotografije, da sem si prislužil denar – prišel do diplome iz agronomije. Še

pred koncem študija sem začel delati na katedri za agrarno zoologijo, kjer smo preučevali žuželke, koristne ali škodljive za poljščine. Tam sem ostal 17 let, vse dokler se nisem odločil, da se leta 1990 z družino preselim v Salzburg, kjer so mi v Mozartovom jubilejnem letu ponudili dvoletno pogodbo v Landestheatru. Ta sprememba je bila velik zalogaj, a vsekakor pozitiven, saj sem že vse od diplome vedel, da ne bom zaviral svoje pevske poti. Ta korak mi je omogočil, da sem se preizkusil v opernem in koncertnem repertoarju. Svoj operni debi sem doživel v veliki dvorani Festspielhausa v majhni vlogi Verdijevega Othella. Sledile so vloge v Mozartovih operah: Lepore­ llo v Don Giovanniju, Figaro v Figarovi svatbi, Glasnik v Čarobni piščali, Don Alfonso v Cosi fan tutte, Colas v Bastien und Bastienne, Herr Buff v Der Schauspieldirektor, Truffaldin v Strau­ssovi Ariadne auf Naxos in novinar v Ederjevi Mozart in New York, ki je bila svetovna premiera. Po izteku dvoletne pogodbe v Salzburgu sem

postal svobodni umetnik. Ta pot me je pripeljala na velike odre: v Frankfurt, Berlin, München, Innsbruck, Baden Baden, na Dunaj, v Linz, Pariz, Strasbourg, Tokio, Ženevo, Madrid, Barcelono, Lizbono, Rim, Calgary …

Je petje v številnih jezikih za vas poseben izziv?

Marcos Fink: Za opernega pevca predstavljajo velik izziv nastopi v vlogah v tujih jezikih, kot sta nemščina ali francoščina. Leta 2007 sem se preizkusil v glavni vlogi filozofa Sokrata v Telemannovi Der geduldige Sokrates v Innsbrucku in v berlinski Staatsoper, pred kratkim pa v Bordeauxu v Offenbachovi opereti La Perichole, kjer sem imel tudi daljše dialoge v francoščini.

Drugače pa sem že kar navajen na italijanščino, saj je to jezik, v katerem so pisali tudi skladatelji iz nemškega kulturnega prostora.

Kakšne kriterije imate pri izbiranju pevskih vlog?

Marcos Fink: V principu ne izbiram vlog

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

ogrizki

Za potepuhe, Moje pesmi, moje sanje dveh domovin in skladb po skladateljih, ker mislim, da je človeški glas, ko je tehnično izoblikovan, sposoben izvajati glasbo vseh dob v zadovoljivi obliki. Tako sprejmem vsako ponudbo, le vedeti moram, da jo bom lahko stilno dovolj dobro interpretiral in da odgovarja mojemu značaju. Zato pojem vse – od baročne do sodobne glasbe.

Prav tako so mi v izziv tako resne kot komične vloge. Predvsem pa uživam v Bachovih pasijonih, kamor me pogosto vabijo za vlogo Kristusa.

ski samospev nekaj specifičnega, nekaj slovanskega z vplivom germanskega in romanskega sveta. Sestra Bernarda pa je imela zamisel, da bi letos za Harmonia mundi skupaj posnela zgoščenko s slovenskimi samospevi. To bo, mislim, prva plošča s tako vsebino, ki bo šla okrog po svetu prek distribucijske mreže te založbe, in tega se že zelo veseliva.

So vam blizu tudi slovenski skladatelji?

Marcos Fink: Rad imam predvsem slovenske skladatelje samospevov. Leta 2000 je pri ZKP Radia Slovenija izšla dvojna zgoščenka s 46 samospevi sedemnajstih slovenskih skladateljev – od Benjamina Ipavca do Lojzeta Lebiča. Pred leti sva s sestro Bernardo v spremljavi pianistke Nataše Valant posnela samospeve in priredbe ljudskih pesmi Antona Nageleta in Franceta Cigana, in sicer na vabilo KKZ. Pred izidom pa je zgoščenka s samospevi Josipa Ipavca v sodelovanju s sestro Bernardo in pianistom Anthonyjem Spirijem, ki jo bo izdala Glasbena Matica Ljubljana.

Imel sem priložnost sodelovati tudi pri krstnih izvedbah skladb maestra Lojzeta Lebiča Miti in apokrifi in Puer natus.

Kaj pa vam pomeni duhovna glasba?

Marcos Fink: Duhovna glasba predstavlja za človeka, ki je bil vzgojen v krščanskem duhu, veliko bogastvo. Evropski prostor je ustvaril toliko lepe glasbe, ki izhaja iz krščanskega izročila, da človek kar ostrmi od lepote ob izvajanju in poslušanju, pa tudi ob spoznanju, da je v arhivih muzejev in cerkva po Evropi še ogromno notnega materiala, ki čaka, da bi ga muzikologi pregledali, prepisali in izdali.

Drobna anekdota: V dvorani Suntory Hall v Tokiu sem ob izvajanju Bachovega Pasijona po svetem Janezu doživel edinstven trenutek, ko sem opazil, da so bili ljudje v prvih vrstah, predvsem moški, ob poslušanju čudovitega zadnjega korala solzni in kot v ekstazi. Takrat sem vedel, da Bog živi. Takrat sem začutil moč glasbe kot univerzalnega jezika. Čudovit trenutek.

Kako se v vas prepleta ljubezen tako do slovenskega kot tudi argentinskega samospeva?

Marcos Fink: Rad nastopam s samospevi svojih dveh domovin, kjer se počutim kot riba v vodi. Argentina in Slovenija živita v meni hkrati. Je pa res, da sta to dva popolnoma različna svetova – in prav to je za interpreta še posebej fascinantno: argentinski svet se v samospevih kaže kot odprt, barvit, ritmično bogat, slovenski pa je bolj globok, zadržan, nostalgičen. Pri obeh pa je stalnica hrepenenje, iskanje ljubezni in čustvene lepote. Pred dobrima dvema mesecema sem imel tak koncert v Bordeauxu. Odločil sem se, da bom poslušalcem pred vsakim slovenskim samospevom na kratko razložil vsebino. Učinek ne bi mogel biti boljši! Prepričan sem, da ima naš sloven-

Kako pa se počutite pri skupnih nastopih z vašo sestro Bernardo, ki je uspešna mezzo­sopranistka?

Marcos Fink:Nastopi z Bernardo so vedno priložnost za posebne užitke v glasbi, predvsem takrat, kadar pojeva v due­ tu. Glede na to, da imava iste starše in da sva skupaj odraščala, imava tudi skupne barve glasu in način podajanja. Sodelovala sva že na kar nekaj zgoščenkah: Haydnova Maša svete Cecilije, Bachovi Korali iz Schemellijeve zbirke, Samospevi Franceta Cigana in Antona Nageleta, Samospevi Josipa Ipavca pa argentinski samospevi »Canciones argentinas« za Harmonia mundi, ki je bila leta 2006 nominirana za ameriško nagrado »grammy« v kategoriji »best classical vocal performance«, pa tudi za nagrado BBC Music award 2007.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Narava se je zbudila z vso spomladansko močjo. To je čas, ko tudi človeka zamika, da bi se odpravil na pot. Ob takih spomladanskih izletih se ob cvetočih drevesih, ozelenelih poljih in travnikih lahko naužijemo lepot naših in tujih krajev. Da se ob tej radosti lahko bogatimo še s kulturnimi dobrinami, poskrbijo razstave vsepovsod.

V Št. Pavlu v Labotski dolini in v Muzeju Wernerja Berga v Pliberku so že odprli razstavi »Moč besede« in »Moč slik – vizije božanskega«. V pliberški farni cerkvi je razstavljen piranski križev pot Valentina Omana, na novem vrtu za skulpture Muzeja Wernerja Berga pa lahko med drugim občudujete skupino skulptur Alfreda Hrdličke.

Znova bo dostopen novi Liaunigov muzej sodobne av-

strijske umetnosti na Suhi, s katerim je mecen zaznamoval okolico tudi z arhitektonsko rešitvijo, in sicer kot posebno znamenje drugačne Koroške.

Če se boste odpravili na Dunaj, si pred Albertino oglejte Hrdličkov spomenik proti fašizmu, peljite pa se tudi v Klosterneuburg, kjer si boste v lepo restavrirani obokani galeriji »Sala terrena« lahko znova ogledali veliko predstavitev Omanovih del (razstava bo odprta do 31. julija). Če bi se po sredini maja odpravili v vzhodnoštajerske kraje, vas bo od 21. maja na gradu Herberstein, kjer imajo tudi živalski vrt, s svojimi novimi slikami dneva razveselil Gustav Januš, ki je sicer sredi priprav za veliko retrospek-

„

gregejevi

piše Horst Ogris

ki iščejo lepoto – v naravi in kulturi

citati G re g e j K r i š t o f

O približnosti

»Približen sem. Sem približen človek in sem približno življenje, ki sanja o približnem svetu in približni družbi. Temu namreč pravimo civilizacija. To je stremljenje po približnem. Takoj ko želimo biti več kot približni, se znajdemo v nečloveškem. Onstran približnega pristanemo pri hitlerju in stalinu. (hitlerja in stalina pišem zavestno z malo začetnico, ker si nista zaslužila velike – pripis g. k. ) Edino, kar ni približno, je smrt.« – To je zapisal Romain Gary v svoji avtobiografiji »Življenje in smrt Emila Ajarja«, ki je izšla po njegovi smrti.

Vetrovi iz vseh smeri neba. Risba na stropu je iz samostanske knjižnice v Št. Pavlu v Labotski dolini.

tivo svojega opusa v galeriji v Slovenj Gradcu, ki jo bodo odprli v neposredni časovni bližini slikarjevega in pesnikovega jubilejnega rojstnega dneva, 11. septembra. Na gradu Herberstein pa boste lahko občudovali tudi veliko stalno razstavo del enega najpomembnejših sodobnih avstrijskih kiparjev Bruna Gironcolija, kai mu domača Koroška ni znala omogočiti take permanentne prezentacije.

Od gradu Herberstein pa ni več daleč do Radgone/ Bad Radkersburg, kjer v bližnji Potrni domuje kulturno društvo »Člen VII« .

V Pavlovi hiši bodo 8. maja odprli fotografsko razstavo Elisabethe Arlt in Branka Lenarta »Preteklo in pozabljeno«, ki je sad potovanj

obeh umetnikov, ki sta s kamero iskala sledove judovskega življenja v Sloveniji – od Prekmurja, prek Maribora, Ptuja, Ljubljane do Gorice in Trsta. Razstava v Pavlovi hiši, ki so jo podprli avstrijsko kulturno ministrstvo, Republika Slovenija in zvezna dežela Štajerska, bo odprta do 27. junija.

V popotno torbo pa vam za kakšen oddih na katerikoli lepi razgledni točki priporočam novi brevir iz serije »Europa erlesen« založbe Wieser z naslovom Balkan.

Kaj sploh je, kje se začne, o tem so razpravljali študentje in študentke kulturnih ved na celovški univerzi na podlagi literarnih stvaritev vse od Iva Andriča, Vaska Pope, Igorja Štiksa, Milana Rakovca do Draga Jančarja in Petra Handkeja.

Nekoč je dejal, da je vse, kar je in kar je postal, mogoče prebrati v knjigah, ki jih je napisal. To pa pri tem avtorju ni tako preprosto, kajti noben drug avtor v 20. stoletju leteče menjave identitete ni obvladal tako kot Romain Gary, ki se je rodil leta 1914 v Vilni kot Roman Kacew. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z revščino. Leta 1927 se je s svojo mamo preselil v Nico.

Tam je takrat živelo 10.000 ruskih družin. Nica je bila center ruskega eksila. S preselitvijo si je mama uresničila življenjske sanje. Znašla se je v imenitni družbi generalov, kozakov, polkovnikov cesarske vojske, princev, grofov in obubožanih plemičev vseh vrst.

Uboštvo in majhnost naj bi tu ne igrali nobene vloge. Prav tako tudi ne ime »Kacew«, stigma slovanskega pokolenja. Zato si je Roman Kacew izmislil razne psevdonime, ki jih je nameraval uporabljati kot francoski pisatelj. Émile Ajar, Paul Pawlowitsch, Fosco Sinibaldi, Shatan Bogat, René Deville ali Lucien Brulard so bila odtlej njegova imena, s katerimi je nastopal v javnosti in vlekel za nos medije, založbe in kritike. »Korošci« vsepovsod ...

O svoji karieri pravi Roman Gary takole: »Očitno sem oseba z mnogimi odtenki. Poduhovil sem rusko, poljsko, francosko in ameriško kulturo.« Bil pa je tudi eden prvih, ki je bil ozdravljen komunizma. Nacisti so mu v koncentracijskem taboriščiu umorili očeta in šest članov njegove družine. Vsi ti so ostali na Poljskem. Roman Gary je bil med drugo svetovno vojno vojaški pilot, nato pa diplomat, pisatelj, pisec režijskih knjig, režiser in do sedaj edini, ki je dvakrat prejel Goncourtovo nagrado za najboljši roman v francoskem jeziku. 2. grudna (decembra) 1980 si je, star 66 let, vzel življenje.

Kljub vsem „slabostim“ si je upal napisati tudi naslednji stavek: »Opazujte po moji smrti nebesni obok.

Poleg Oriona in Velikega medveda boste odkrili novo ozvezdje. To bo ozvezdje človeškega lajavca, ki se je agresivno zagrizel v nebo.«

Odkrivajte in uživajte!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Intervju

Novo

pri

Mohorjevi

Žal, beremo

Z leve: Franc Kelih, Bertram K. Steiner, Franc Kattnig in Fabjan Hafner

Foto: Opetnik

Drugačen pogled na Slovenijo

23. april je svetovni dan knjige, simbolični datum za svetovno literaturo. Na ta dan so leta 1616 umrli znameniti književniki Cervantes, Shakespeare in Inca Garcilosa de la Vega. Leta 1996 je UNESCO ta dan razglasil za svetovni dan knjige. Ob dnevu knjige po vsem svetu prirejajo različne prireditve. Namen teh prireditev je spodbujanje branja, še zlasti pri mladih, da odkrijejo užitek ob branju.

V Mohorjevi knjigarni je na svetovni dan knjige svojo novo knjigo predstavil avtor, novinar Bertram Karl Steiner, knjigo z bogatimi fotografijami o Sloveniji v nemškem jeziku. Sodelavec knjigarne Hanzi Mlečnik je predstavil avtorja ter posrečen dialog s knjigo. Bertram Karl Steiner je četrtkov večer začinil s svojo knjigo, ki jo je pisal v piceriji v Piranu, kakor je povedal občinstvu, ki je navdušeno prisluhnilo zanimivim in hudomušnim besedam avtorja, ki s svojimi komentarji pri koroškem dnevniku KTZ popestri in obogati časopis. Bertram Karl Steiner se je rodil leta 1948, prihaja iz Nižje Avstrije, študiral je zgodovino in romanistiko. Pri časopisu je vodja kulturnega poročanja in je v Mohorjevi že izdal knjigo o Koroški. Prevaja tudi iz francoščine, prav francoski jezik pa ga je povezal s prijateljem Jožetom Javorškom, ki mu je v knjigi namenil nekaj strani. S fotografom Michaelom Leischnerjem je Steinerju uspela knjiga, ki prikazuje nekoliko drugačno Slovenijo, kakor je omenil Steiner, je v teku svojih piranskih let opisal marsikatere skurilne dogodke. Po bliže je predstavil svoje poglede na Piran, Soško dolino, Ljubljano in Ljubljanico ter se ustavil tudi v Jeruzalemu, seveda štajerskem. Vsekakor priporočamo knjigo v branje, mogoče vam bo pokazala drugačen pogled.

165 strani, trda vezava, bogato slikovno gradivo, ISBN: 978-3-7086-0370-4, 39,80 evra

Dve novi knjigi Christine Nöstlinger Franc na šolskem izletu 2. a razred in 2. b

razred se skupaj odpravljata na šolski izlet! Vendar pa se Franc tega sploh ne veseli. Dva dni bo moral namreč skupaj preživeti z Gabi in Ernestom, ki pa drug drugega sploh ne prenašata. Iz tega ne more biti nič dobrega!

Toda ko Gabi na pohodu dobi na podplatih krvave žulje in postane Ernest njen rešitelj, se vse skupaj obrne na glavo. Nenadoma začne Franca razjedati ljubosumje, kajti Gabi je njegova najboljša prijateljica. 58 strani, trda vezava, barvne ilustracije, ISBN: 978-3-7086-0399-5, 15,90 evra

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vila Henrieta Vila Henrieta je sicer staro, vendar prijetno prebivališče številne in zelo zaposlene družine Leskovšek. Podjetna babica Henrieta se vedno znova zapleta v neuspešne posle – nazadnje je denar vložila v »pekovsko ulico«, mama in očka imata polne roke dela v frizerskem salonu »Fred in Frida«, teta Oli neutrudno kuje nove stihe, stric Peter se ne more odločiti med dvema ženskama, stari stric preživlja dneve med cvetlicami v rastlinjaku, trinajstlet­ na Marica pa pravkar odkriva svet fantov in zabav.

181 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0344-5, 17 evrov

Ob mesecu knjige, na Andersenov dan – mednarodni dan otroške knjige – je Mohorjeva knjigarna v Pliberku priredila nepozabno branje z avtorjem Erichom Schleyerjem, nad 900 otrok se je zabavalo ob pripovedovanju tega umetnika, na svetovni dan knjige pa je v Mohorjevi knjigarni svojo knjigo o Sloveniji predstavil Bertram Karl Steiner.

Ob tej priliki smo povabili na pogovor vodjo knjigarne Miho Kreutza, ki že 24 let skrbi za bogato knjižno ponudbo v knjigarni v Mohorjevi hiši na Vetrinjskem obmestju.

Mesec april je mesec knjige. Kot vodja knjigarne ste vsak dan soočeni s knjigo. Kaj vam pomeni knjiga?

Miha Kreutz: Vidim knjigo kot tisto stvar, ki mi da kruh, me preživlja. Drugače gledam na knjigo kot stranka. V mojem vsakdanjem življenju je knjiga na prvem mestu.

Vse moje življenje se torej vrti okoli knjige.

Katere knjige berete najraje?

Kreutz: Rad berem, vendar moram priznati, da nimam kakega posebnega področja in ne bi lahko rekel, da berem najraje npr. kriminalke. Berem vse, od romanov do strokovnih knjig in političnih knjig. Vsaka knjiga mi je pri srcu. Preberem vsebino vsake knjige, da lahko knjigo ponudim in jo priporočam.

Sicer ne bi mogel opravljati svojega poklica.

Ali je težko priporočati knjige?

Kreutz: Kot knjigotržec spoznaš stranko, veš, kaj hoče imeti. Ponuditi moraš knjigo, da bo stranka zadovoljna. Zato moraš imeti občutek za knjigo. Mislim, da je to najtežje v našem poklicu: stranki priporočati pravilno knjigo.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Miha Kreutz, vodja Mohorjeve knjigarne

premalo slovenskih knjig

Foto: Opetnik

Miha Kreutz vodi 24 let Mohorjevo knjigarno z bogato ponudbo Katere knjige prevladujejo v vaši knjižni ponudbi? Se prilagajate okusu strank?

Kreutz: Poskušamo ponudbo prikrojiti strankam, tako tudi nismo vezani na eno smer. Če na primer kake knjige nimamo, jo naročimo, in v najkrajšem času, večinoma je to dan ali dva, lahko priskrbimo in ustrežemo strankini želji.

Kakšno je razmerje slovenskih do nemških knjig?

Kreutz: Žal moram priznati, da prodamo vedno manj slovenskih knjig. Odkrito povedano brez stalnih nemško govorečih strank ne bi mogli biti tako uspešni. Zame je to žalosten razvoj, proti kateremu bomo morali ukrepati. Največji problem je verjetno močno upadanje znanja slovenske-

ga jezika. Mogoče premalo poudarjamo, da bi morali brati več slovenskih knjig. V izobraževanju, v šolah se premalo zavedamo, da bi se morali intenzivneje ukvarjati s slovenskimi knjigami. Verjetno pa je vzrok tudi v družinah, kjer premalo berejo z otroki. Na srečo so pa tudi izjeme.

Mohorjeva knjigarna sodeluje s Svetom knjige – prvim slovenskim knjižnim klubom. Se je mogoče s tem sodelovanjem povišala prodaja slovenskih knjig?

Kreutz: Imamo približno 100 članov Sveta knjiga, vendar pa zavest pri članih za redno kupovanje slovenskih knjig ni ravno visoka.

Velik problem vidim tudi pri manjkajočem zanimanju za sodobno slovensko književnost, poezijo. Po mojem premalo poznamo

slovenski razvoj v književnosti, pri tem pa tudi sami nismo izvzeti. Verjetno je premalo, da se mladina ukvarja le s slovenskimi klasiki, sodobnih avtorjev pa sploh ne bere oz. ne pozna. Posredovati bomo morali več slovenske sodobne literature.

Kako pa bi lahko v knjigarni postopali proti temu razvoju?

Kreutz: Slovensko ponudbo v knjigarni moramo negovati in prilgajati našim strankam v čim večjem obsegu, čeprav nam gospodarske številke narekujejo drugo pot. Ved­no znova moramo opominjati šole, da bi otroci vzpostavili stik do slovenske knjige. S knjižnimi policami po šolah to že poskušamo, prav tako lahko spodbujamo branje s prireditvami v knjigarni sami.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

»Moje sobote so posvečene glasbi. Najprej se eno uro učim igranja na klarinet, takoj zatem sledijo enourne vaje z novim šmihelskim pop ansamblom, nato imam malo premora, zvečer pa igram še v šmihelski godbi na pihala. Drugi pravijo, da je to naporno, sama pa vem, da v glasbi uživam in da mi je lepo!«

Miriam Smolnik

Miriam ljubi džez

Miriam Smolnik – to ti je glasbena vila čisto posebne vrste!

Takšna, ki je kot svetlolaso dekletce živo modrih oči navdušeno prepevala v otroškem zboru in ob domačih orglah svojega deda sanjarila o nebeško lepih melodijah. In se, ko je v svoji čarobni malhi odkrila še druge talente, mimogrede naučila tudi igranja na flavto, kitaro, klavir, električni klavir in klarinet. Zdaj pa v svoji petnajsti pomladi kot za stavo pobira najvišje nagrade na glasbenih tekmovanjih, poje v cerkvi in pri Gorotanu, igra pri domači godbi na pihala in novem šmihelskem pop ansamblu, piše skladbe za lutkovne predstave, predvsem pa snuje resne načrte za študij na celovškem konservatoriju.

Izpod tipk se rodi glasbena pravljica S prsti leve roke se dotika tipk svojega klavirja,

desnico pa navdihujejo domišljijska zaporedja not za nove melodije. Nekaj ur trdega, a prijetnega ustvarjalnega dela – in že je na papirju šest skladb za lutkovno predstavo Snežna kraljica. Režiser predstave Saša Jovanović je bil z njenimi glasbenimi ustvarjankami zelo zadovoljen, mladi lutkarski soigralci pa tudi. »Vsi so se čudili, kako dobro glasbo sem napisala. Moje melodije so jim šle hitro v uho, hitro so se jih naučili,« ugotavlja Miriam. »Sama pa sem najbolj zadovoljna s skladbo o Snežni kraljici, ker ima čisto posebno, džezovsko melodijo.«

Šmihelski glasbeni talenti Ko mi Miriam pripoveduje še o svojem učitelju klarineta Mihaelu Vavtiju, ki je jeseni v Šmihelu ustanovil novo instrumentalno skupino, pri tem z gibkimi prsti rahlo udarja po leseni mizi, kot da bi bile pod njo tipke električnega klavirja, in poskuša ujeti ritem kakšne od melodij, ki jih igrajo v novem šmihelskem pop ansamblu. Čeprav imajo na reportarju tudi svingovske in sodobne popularne skladbe, Miriam kar ne more skriti, da ima od vsega najraje džez.

V džezovsko smer pa gredo tudi njene želje za prihodnost. »Želim si, da bi nekoč lahko igrala v kakšni dobri džezovski zasedbi. Morda klavir, ki je pri džezu vedno v ozadju, morda pa tudi klarinet, ki nosi vodilno melodijo. Ljubim improvizacije,« mi zaupa Miriam. »Tudi če si s tem kdaj nakopljem jezo svojega učitelja, ker ne igram vedno po pravilih. Videti je, da hočem glasbo ustvarjati tudi sama.« Prav ima, saj vendar ljubi džez ...

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI