10/18
K U LT U R A PRILOGA
Les
– zlato gozdov
uvodnik Vincenc GOTTHARDT
Les in les –
pepel ali kip na oltarju
I
sto drevo, zraslo v dolini, ni enako drevesu, ki je zraslo v gorskem svetu. Pravočasno posekani les ima svoje posebne lastnosti. To so spoznali naši predniki in to zna nje postaja v današnjem času vedno dragocenejše. Les, ki ga kurimo, je treba posekati ob dru gem času kot les, ki ga potrebu jemo za gradnjo hiš. Ta čas je zelo jasno določen in mno gi, ki imajo opraviti z lesom na Koroškem, ta stara navodila (spet) upoštevajo.
L
es je domovina. Vsaka zem lja ali »vsak svet«, kakor bi rekli po domače, rojeva svoj dragoceni les. Vsi smo obda ni z lesom. Živimo s pohištvom iz lesa in živimo v deželi, kjer več lesa na novo zraste, kot ga posekamo. Hodimo po gozdu, kjer poganjajo nova drevesa in umirajo stara. Obiskujemo raz stave, za katere so umetnice in umetniki ustvarili skulpture iz lesa. In znajdemo se v delavni cah ali v skednjih, kjer izbrani les čaka na obdelavo ali se suši. Z lesom je tako kot s peko kru ha: kruh potrebuje svoj čas, da je zrel za krušno peč. Tudi pri lesu je tako.
V
tej prilogi vam predstav ljamo nekaj oseb, ki so zelo tesno povezane z le som. Vsaka od njih ima drugačen odnos do lesa. Za te osebe je pomembno, da les ne konča kot pepel v peči, ampak mu daje jo novo dolgo življenje. Lahko so to mize, lahko je to tudi na kit ali kakšen inštrument. Neka teri najdejo posebna drevesa s posebno rastjo, drugi vonjajo les, spet drugi nabirajo sadeže, ki jih ponujajo drevesa. Preberite, kako različni so odno si do lesa.
2
KULTURNA PRILOGA
misli
Od debla do violine
martin schleske izdelovalec violin
Pojoče deblo Starejši ljudje so nekoč vedeli, kako lahko najde jo »pevce«. Na deročih mestih gorskih potokov – tako so poročali tisti, katerih družine so bile od nekdaj zakoreninje ne v tradiciji izdelova nja violin – so stali očetje in prisluhnili deblom, ki so udarjala drugo ob dru gem in so jih vsak dan spravljali po hudourniški vodi v dolino. Nekaj de bel je v vodi začelo vibri rati, peti, zveneti. Moj stri so med številnimi debli tako spoznali po sebna »pojoča debla« za izdelovanje violin. Dolga stoletja pred tem so majcene kali danes mogočnih debel iskala vodo na pustih tleh gor skih gozdov in so v teku časa zrasla v postavna drevesa. Za izdeloval ca violin je omejen se stoj dreves v visokogorju prava milost, kajti pri vi sokih smrekah se krošnja z zelenimi vejami zače nja čisto zgoraj. Tako drevesa oblikujejo svo ja ponosna debla večino ma brez vej, dobrih štiri deset do petdeset metrov visoko. Za akustične re sonančne plošče pri iz delovanju inštrumentov njihov les zdaleč preka ša vse druge naravne ma teriale.
Kar je tukaj počasi ras lo dve stoletji ali celo tri stoletja, nima nič skup nega z navadnimi smre kami, ki rastejo v niži nah. Povsem drugače je z velikani gorovja. Gor ske smreke v teku svoje ga počasnega odraščanja odvržejo svoje spodnje veje. V temnih gorskih gozdovih svoje zelene vejaste krošnje dviga jo visoko k nebu, soncu naproti. Njihove spod nje veje odmrejo, kaj ti iglice ne dobijo nobe ne svetlobe. Toda zaradi tega na dolgem deblu ra ste za izdelovanje violi ne potrebna substanca brez vej. Tudi če so tla in mrzlo podnebje tik pod drevesno mejo trdi izziv za smreke – pa je to bla goslov za zven. Kajti za radi pustih tal dosegajo veliko trdnost. V tej sub stanci pa je poklicanost za zven.
Struktura lesa Kot izdelovalec violin v teku let izoblikuješ moč no empatijo za struk turo lesa. Izostriš po gled, kako so nanizani letni krogi v deblu, oce niš enakomernost, lesk, gostoto in delež poz nega lesa. Vedno zno va me očarajo struktura in oblika ter barva lesa.
Vonj sveže odrezanega lesa v meni vzbudi moč ne emocije. Ta strast ima tudi eksistenčni vzrok: Samo z dobrim lesom lahko nastane zven, s ka terim lahko kot izdelo valec violin preživljam svojo družino. Odvisen sem od tega, kar je zras lo v naravi in s čimer me je obdarovala narava pri nastajanju mojih violin. Za vse velike kulture člo veštva ima drevo veli ko simbolno moč. Drevo je šele omogočilo člove ka. Od vsega začetka je les potreben za življenje. Les dreves je – kot grad beni material za naše koče – postal varen živ ljenjski prostor in nam služil kot kurilno sred stvo. Goreči les je pome nil zaščito pred divjimi živalmi, služil nam je za pripravo hrane in nam podarjal toploto. Brez drevesa človek ne bi mo gel preživeti med zopr nostmi in nevarnostmi naravnega življenja. Tudi zaradi tega ima člo vek tesen emocionalni odnos do lesa.
Resonanca linij Nadaljnja resonanca du ševnega življenja je – dopustiti in oblikovati. Ustreza temu, kar je po trebno za izdelavo vio line. To lahko opišem s
kratki
val JOŽE VALEŠKO
»Drevesa ne rastejo več v nebesa« Oglodane korenine tem, kako izrežem reže v obliki črke f v inštrumen te. Vsak izdelovalec violin ima določeno sliko o na stajajočem inštrumentu. Posebej obris in mesto rež v violini dajeta violini po seben izraz. Pri rezanju rež v obliki črke f imam vsakič vtis, da izdelujem bitje. Kajti sedaj violina dobiva svoj obraz. Rezbar ski nož v desni, v levi vio lina, tako z zelo ostrim re zilom zarežem nadaljnje vreze, po možnosti ne od ložim noža. V ostružkih, ki so tanki kot las, nasta ne prehod od držaja v oči. Tu nastaja karakter. Vidi se rokopis. Toda to ni kon strukt. Predstava v obli ki in ročna nepopolnost se zlijeta samoumevno. Oko zaznava nastajajočo črto. Roka popravi zamah. Tako iščem uglašenost z nastajajočim delom in de lam v smer estetskega za dovoljstva. Trenutek ka sneje je oko presenečeno zaradi nastale črte, začu deno – in zdi se mu dobra. Pomembno je dopušča ti, da se pod roko nekaj razvije, kar sme odstopa ti od prvotne misli. »Ja, to je to! Drugače, kot sem si zamislil, ampak dobro je.« To dopuščam. Besedilo je vzeto iz knjge: Martin Schleske: Der Klang. Vom unerhörten Sinn des Lebens. Založba Kösel.
K
rasno poletje smo imeli letos in izredno zlato jesen. Veselimo se svojega življenja. »Uživaj!« je navodilo za udobno življenje. Glav no, da gre nam dobro, skoraj tako ka kor prvim ljudem v raju. In vendar sliši mo vmes poročila, ki nas opozarjajo, da se naš svet neugodno spreminja. Benet ke bodo utonile v morju, napoveduje jo znanstveniki, prav tako svetovne kul turne dediščine, kot so bazilike v Ogleju ali v Šibeniku in v Poreču. Piran in še mnoga druga dragocena mesta bodo iz ginila. Kar so naši predniki v dolgih sto letjih gradili, bo morje pogoltnilo. Zelo silovito in boleče bomo trčili na tla pri hodnosti, je letos ob svoji petdesetletni ci svaril Club of Rome. Vemo, da so problemi sveta zelo zaple teni, nekaterim se zdijo nerešljivi. Kot v Odrešenika verujoči kristjani imamo zakladnico Svetega pisma in izročilo cerkvene tradicije. Včasih se mi zdi, da so prva poglavja Stare zaveze napisana kakor poročilo o naši prihodnosti. Go ljufiva kača je Adamu in Evi šepetala, da bosta sama postala kakor Bog (1Mz 3,5), če ne bosta upoštevala božjega na vodila. Le obratno se je zgodilo: gola sta bila izgnana iz raja. Podobno je čutil tudi France Prešeren, »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obe ta«. Človek, ki misli le na samega sebe, se odtuji samemu sebi. Ljudstvo, ki mis li, da more živeti brez živega odnosa z Bogom, posuši lastne korenine. Iz dre vesa v raju je izšla smrt. Podobno se dogaja pred vesoljnim po topom. »Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod.« (1Mz 7,5)
In tako so ostali pri življenju Noe in vsi tisti, ki so bili z njim v ladji. – In kaj bo z nami, če bi deroče vode zalivale naše pokrajine? »Kako bomo preživeli?« se mnogi spra šujemo. Mi prebivalci tega sveta in mi koroški Slovenci. Kako bomo oživlja li naše oglodane korenine? Da ne bomo padli kakor suho drevo v viharnem ve tru. Kristjani poznamo še drugo drevo: dre vo križa – iz njega je vzklilo življenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Še da nes velja, kar je napisal sv. Pavel, da je križani Gospod Judom v spotiko in po ganom norost. (1Kor 1,23) Kdor pa v molitvi odkriva skrivnost križa, lahko vzdihne: »Zvesti križ, edino ti si pleme nito res drevo; ni lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.« Mnogi kristjani so v prvih stoletjih do živeli brodolom, obenem pa tudi, da jim je les križa postal rešilna deska sre di razburkanega morja. Tako so peli: »Les presrečni, ladja si, v pristan doma či svet zgubljeni nosiš spet.«
M
islim, da je rajni Fric Kumer ravno tako čutil, kako bomo preživeli. Namesto lepih (in praznih) besed pri pogrebu je prosil, da zmolimo desetko rožnega venca. In želel je, da bi ostala Črčejeva hiša krščanska in slo venska. Da, treba je moliti, da bo naša narodna skupnost na Koroškem osta la zakoreninjena v Kristusu. In po na ših cerkvah bo še naprej donelo: »Hvali, svet, Odrešenika!«
KUTURNA PRILOGA
3
osredki
Jesen Ve l i k i j e s e n ra s te d o gozdne meje. Najbolje uspeva na globokih, sve žih, bogatih in vlažnih humoznih tleh. Ne pre naša suše in močvirnih tal. V mladosti prenaša senco, v starosti potre buje sonce. Les je trden, žilav in elastičen. Les se uporablja za izdela vo športnega orodja, po hištva, parketa in v ko larstvu. Listje jesena je sveže v poletnih mesecih in posušeno v zimskih mesecih priljubljena hrana za koze. Listje se lahko uporablja za bar vanje volne, različni deli drevesa pa se uporablja jo v zdravilstvu.
Les je lahko Ta d e j Če r tov lušči iz lesa nakit. S posebno napravo tehta težo čebeljih panjev, elektronsko posluša brenčanje čebel in na računalniku ugotavlja, kdaj bo roj vzrojil na eno od dreves doma ali v bližnjem gozdu. Študiral je na univerzi BOKU na Dunaju, doma pa je v središču njegovega dela les. Pri delu odloča, kaj bo pepel in kaj nakit. Preberite, kako čuti les. Drevo je lahko tudi prah. Kar je bilo včasih košato in veliko, lahko oble ži polomljeno na tleh in je nazadnje samo še pepel. Bolje je, če ostane les v delavnici kot fina moka, tedaj je ostalo od drevesa največ: skulptura ali nakit. Tadej Čertov iz Sel ve, kako pada drevo, kako diši sveže zrezan les v gozdu, pomešan z vonjem bencina, odmevom ropota žage in svežim zra kom, ki ga veje nosijo iz enega kraja gozda do drugega. Drevesa cvetijo, li sti imajo vedno druge barve in iglice pokrivajo gozdna tla, na katera pada vedno tudi nekaj širših pasov luči. Ta dej Čertov ve, kako se ob prijetni to ploti les spreminja v pepel. Pozna fino žagovino in fini prijetno topel prah, ki ostaja, ko dobiva nakit iz lesa svojo dokončno podobo. Ko odhaja iz delav nice z nakitom, mu sledi vonj različ nih vrst lesa. Ali vsak les enako diši? Vonj lesa je nekaj posebnega. Sadna drevesa di šijo, prav tako tudi oreh. Javor, jesen in bukev imajo nevtralni vonj. Brest ima poseben, neprijeten vonj. Ni vsa ko drevo za vsak nos. Zelo prijetno diši lipa. Gozd je za Tadeja Čertova poseben kraj. Tu so misli svobodne in tu je kraj, kjer vidi, kako se drevesa razvijajo, kje dobro uspevajo, kje se stiskajo v zavet je posušenih korenin štora nekdaj po sekanih dreves. Včasih je med drevesi tudi gaber, redko drevo, ki v Selah po
4
KULTURNA PRILOGA
časi raste. V gozdu pa je vedno mogo če odkriti še kaj novega. Med taka od kritja spada tudi mokovec, drevo, ki ne postane bogve kako debelo. Ob takem drevesu gre spomin tudi v preteklost. Mokovec je drevo, iz katerega redkih sadežev so ljudje včasih mleli moko in pekli kruh. Zato mokovec. A to dre vo ima svoj značaj. Tadej Čertov je to spoznal. Poskušal je nasaditi majh na drevesca, a iz te moke ni bilo kru ha. Od takrat to prepušča ptičem – ti dobro vedo za najboljše prostore, kjer seme ne bo zaman izcimilo. Na tem kraju bo počasi raslo drevo z zeleni mi listi, ki imajo na spodnji strani belo dlako. Kdaj se splača rešiti les pred ognjem? Najdragocenejši les je redek in izred no dragocen. To je tisti les, ki ima po seben vzorec. Hrapav je in na poseben način zraščen. Šele če pogledaš pod kožo, vidiš, to je tisti posebni dragoce ni les s posebno strukturo. Taka dre vesa niso vsakdanja in so za nešolano oko pravzaprav nevidna. To so dre vesa, ki jih ne moreš gojiti sam. So ali niso. Kot kaka zlata žila v kamnu. Tu govorimo o ceni za kubični meter, viš ji od 8000 evrov. Če ima kdo kakšen poseben odnos do lesa in iz njega želi narediti ali po hištvo, skulpture ali nakit, bo pose bej ravnal s sadnimi drevesi. Najdra gocenejši les je znotraj, zunanji les je treba odstraniti. Zanimiv les ni le nad
tudi redko zlato Macesen
Tadej Čertov ve, da je delo z lesom lahko povezano s presenečenji.
zemljo, ampak tudi pod zemljo. Ko renine lahko dajo lesu tudi posebno strukturo. Včasih pa poskrbi za različ ne barvne odtenke tudi nekoliko pre pereli les, pravočasno rešen pred za četkom razkroja. Iz dreves zraste umetnost. Tadej Čer tov rad dela z lesom. Nekaj trajnega lahko nastane iz lesa, »če znaš drugač nost lesa vdelati v skulpturo ali na kit, ki nastaja«. Ob delu nastaja nekaj, kar ni bilo vedno načrtovano. »To, kar delaš, mora imeti svoj značaj. In tudi pri izbiranju gre vedno za posebnost lesa.« Tadej Čertov si te kose lesa zbi ra pri žaganju lesa, ki bo pozimi grel hišo. Tu neka neenakost, tam neka po sebna ukrivljenost, izdolbina … »Ka dar delam drva, že vidim, iz tega kosa lesa se bi dalo kaj narediti. Ta les je več kot kurilna enota. Včasih je to mnogo več. Iz krivega, sokastega lesa nazadnje nastane nekaj enkratnega za večnost.« Pa še nekaj: »Pri lesu je tre ba imeti potrpljenje. Če kaj začneš, moraš tudi dokončati. Koliko lesa od vzameš in kje ga odvzameš, da nastane
nazadnje skulptura ali nakit, to določa les, ki te pri delu vodi s svojo struktu ro. Les ima svojo voljo. Lahko ji slediš ali pa jo izpraskaš, a takrat izgubi ob delani les dušo.«
Macesen je naš edini igla vec, ki pozimi odvrže igli ce. Jeseni, preden igli ce odpadejo, so macesni na daleč vidni po svoji zna čilni zlato rumeni barvi, ki krasi gorske gozdove. Spre hod skozi macesnov gozd je nekaj posebnega. Krošnje prepuščajo veliko svetlobe, zato je tak gozd svetel, po tleh pa so macesnove igli ce, ki naredijo vsak korak prijetno mehak. Po ljud skem verovanju v maces novih gozdovih domujejo g o z d n e v i l e . K e r s o č l o v e k u naklonjene, ne smemo uni čiti njihovega domovanja. Macesen uspeva od 200 do 2400 metrov nadmorske vi šine in tvori gozdno ter drevesno mejo. Macesnovo smolo je ustva rila narava zato, da čisti in zapira rane.
Kdaj les zaživi, kdaj se je izluščilo jedro? »To čutiš. To prav zadiši po koncu. Naenkrat je tu zadovolj stvo, ko se dokončano osvobodi in začne kje v kakem kotu prostora ali kot nakit na telesu svoje novo življenje. To je, kot bi seme na novo vzklilo v mislih opazo valca.« Vincenc Gotthardt
KUTURNA PRILOGA
5
osredki Kako se povezujeta
Lipa Lipe običaj no ne povezu jemo z gozdom, čeprav je tudi gozdno drevo. Lipe največkrat vidimo na dvo riščih, na kme tijah, na vaških trgih, ob gosti ščih, v parkih in drugje, kjer s svojo mogoč no krošnjo de lajo senco. Do seže starost do 500 let. Lipa je vedno po vezovala lju di. Lipov les je mehak in la hek. Je belka ste ali rumen kaste barve in izrazitega ter prijetnega vo nja. Uporablja se v rezbar stvu in mizar stvu, za izde lavo pohištva, glasbil, igrač. Cvetje ima šte vilne zdravilne lastnosti, zato ga nabiramo in sušimo za čaj. Lipo imajo radi čebelarji, saj je zelo medonosna drevesna vrsta.
6
KULTURNA PRILOGA
ekologija in ekonomija v gozdnem gospodarstvu
Marj an Davi d , doma iz Rinkol, je že kot otrok sanjal o poklicu gozdarja. Danes te sanje živi kot profesor gozdnega gojenja na Štajerskem in je tako v službenem kot prostem času veliko v naravi, kjer preučuje danosti in zakonitosti gozda in gozdnega gospodarjenja. Poučujete na kmetijski šoli v Brucku an der Mur. Katera so težišča vaše izobraževalne ustanove? Marjan David: Kmetijsko mi nistrstvo v Avstriji ima de set šol na stopnji višje tehnič ne šole. Vsaka šola ima eno od težišč, ki so danes potrebna za kmetijstvo. Na našo šolo, ki ima težišče gozdarstvo, priha jajo učenci iz celotne Avstrije. Na šolskem kampusu imajo di jakinje in dijaki poleg šolske izobrazbe tudi možnost biva nja. Trenutno obiskuje 400 dijakov našo šolo, velika ve čina od njih tudi stanuje na kam pusu, ki je sredi mesta Bruck. Di jaki zaključijo šolo z maturo. Šolska iz obrazba sloni na šti rih stebrih: splošna
izobrazba, tehnika, ekologija, ekonomija. Vaši težišči sta gozdna ekologija in gozdarstvo. Kako bi opisali ti dve težišči? Marjan David: Danes imenuje mo to stroko gozdno gojenje in to sem tudi študiral na Duna ju. V teku let in v času svoje ga poučevanja pa sem se moral prilagoditi okoliščinam. Deset let sem bil pristojen za gozdno dendometrijo, ki se ukvarja s tem, kako raste gozd, koliko imamo prirastka, kakšne dre vesne vrste imamo in v katerih okoliščinah raste gozd. Danes je moje težišče ekonomija: go jenje gozdov, kako optimirati lesno zalogo, kako največ iztr žiti iz gozdov, ki so nam na vo ljo, kako se moramo prilagoditi okoliščinam, da lahko gozdar stvo ekonomsko optimiramo. To pomeni, da je ekonomija prejela v učnem načrtu večjo pomembnost? Marjan David: Tako je. Vsak maturant naj bi poznal osno ve ekonomije, da se znajde v življenju, da zna ekonomsko preživeti. Gozdarjeva naloga ni, da se sprehaja po gozdu in pleni srne, temveč da povezu je ekologijo in ekonomijo. V gozdarstvu imamo načelo, da imamo odgovornost za 100 let – to so tri generacije. Tu pa ne nadoma postane zadeva kom pleksna. Ekologija in ekonomija naj se povezujeta. Kako to izgleda v realnosti – v gozdu? Marjan David: V realnosti je precej bolj komplicirano kot v teoriji. V teoriji je računi ca enostavna: imam smrekov gozd, stavi se vprašanje, za kakšno ceno ga prodam in ra čun je zaključen. Vsak, ki je stal v gozdu, pa ve, da ni tako
preprosto: vsa drevesa niso enako debela, enako visoka, enako vitalna, iste kvalitete. Ekonomija se razlikuje po re gijah, razlike so pri ponudbi in povpraševanju in tudi v ce nah. In nenadoma postane vse kompleksno. Rednih primerov se v šoli hitro naučimo. Svojim dijakom pa želim odpreti po gled na izredne primere, ki jih je veliko več kot rednih. Kot lastnik kmetijske in gozdne površine moraš biti pozoren, da ničesar ne prezreš. Pose stnik mora danes videti resur se in jih znati tržiti. Velike površine naše dežele prekriva gozd, ki je v korist posestnikom in nudi oddih vsem, ki želijo uživati naravo. Vedno znova prihaja med obema do nesoglasij. Kako danes uskladiti pričakovanja in zahteve obeh? Marjan David: V Avstriji ima mo ogromne površine gozda. Koristita pa jih obe strani: po sestnik in tisti, ki si želi oddi ha v naravi. Narod še nikdar ni imel toliko prostega časa, kot ga ima danes. Čas preživi jo ljudje v naravi, tam uživajo in tam pride tudi do konflik tov. Eni nabirajo v gozdu sa deže, lovci hodijo tja na lov. Vsak po svoje. Ti ljudje si pa lastijo pravice, ki jih nimajo. Lastnik gozda pa ima več pra vic. Vsi ostali hodijo v gozd za radi oddiha. Če se srečujemo kot ljudje, teh konfliktov ne bi smelo biti. Zlepa veliko več dosežemo kot zgrda. Skoraj oportunistično gledamo nara vo in jo hočemo zase okupira ti. Sam hočem uživati ta tre nutek v naravi. V trenutku pa, ko zagledamo ob sebi še dru gega, se že počutimo prikraj šane. Narave je za vse dovolj. Večja odprtost bi tu veliko po magala. Če hodimo z odprtimi
Marjan David: »Ko hodimo po gozdu, lahko pobe remo lipov bobek in ga žvečimo.«
očmi skozi gozd, se lahko čudi mo, kaj vse nam ponuja: sadeže, grmičevje, drevesa, trave, pra prot. Svojim otrokom rad raz lagam, kaj vse lahko jedo v goz du. Z uživanjem lipovega čaja in lipovimi bobki (oreški) telo producira v večji meri slino in postanemo bolj odporni proti bakterijam. Ko hodimo po goz du, lahko poberemo lipov bobek in ga žvečimo. Ima isti učinek kot žvečilni gumi. Trajnostno je pojem, ki se pogosto uporablja v zadnjih letih. Kaj je bistvo trajnostnega gozdarstva. Kaj pomeni to za posestnike gozdov? Marjan David: Če govorimo o trajnosti, moramo povedati, o katerem času govorimo. Načr tujemo trajnost gozdov na 100 let. Za marsikoga je to predol go. Trajnostno gozdarstvo lah ko načrtujemo tudi za eno leto in delamo po štirih letnih ča sih, ki se ponavljajo. Trajnostni gozd bi bil, če bi npr. v Dobro vi posekali vse borovce, posadi li smreke, jih posekali in spet bi tam rasle smreke. To je trajno stno, ni pa ekološko. Dosežen je cilj, ki pa ni ekološki. Pri gozdu moraš imeti potrpljenje in skrb, da priraste. Vse, kar danes nare diš v gozdu, delaš za prihodnje generacije. Biti moraš nesebi čen. To miselnost večkrat po grešam v današnji družbi. Ne glede na prihodnji rod poseka jo posestniki velike površine in z brezbrižnostjo, »če je do sedaj zraslo, bo tudi v prihodnosti«. Za gozd moraš prevzeti odgo vornost in zanj skrbeti. Nekdaj so ljudje dobro skrbeli za gozdove. Kako je to danes? Marjan David: Danes so gozdne
površine ekološko več vredne, kot so bile pred desetletji, ko so kmetje kosili steljo. Biodiverzi teta je danes bistveno višja, kot je bila takrat. V gozdovih vidi mo danes nešteto vrst lesa, div jih rastlin, zelišč in grmičevja. Ekološko gledano so površine veliko bolj atraktivne. Če pa po gledamo na trajnost, je pa biodi verziteta samo začasna. V hipu, ko drevesa zasenčijo rastline, te ne morejo več rasti, se spreme nijo v seme in čakajo v zemlji, da spet poženejo. Narava vse sama uravnava. Lastnik mora sam od ločiti – hoče skrajšano varianto, čim prej spet sekati gozd, ali pa si privošči luksuz dvajsetih ali tridesetih let, da je mogoča bio diverziteta in šele potem dreve sa prirastejo in zasenčijo pod rastek in izpodrinejo grmičevje. Trajnostna sta oba načina. Les pa je vedno enak. Pozorno oko opazovalca zaznava spremembe pri površinah gozdov. Kaj se spreminja? Marjan David: V Avstriji imamo vsako leto 1000 hektarjev pri rastka. Ob gozdnih mejah se les hitro širi, če posestnik ne kosi in čisti meje. Povsod tam, kjer je delo težavno in komplicirano, se to opušča. Na naselitvenem ob močju pa radodarno dovoljuje mo, da ga krčijo in se lahko ši rijo naselja. V obrobnih krajih vzamemo na znanje, da zaraste. Nepopisan zakon je, da se gozd sam zarašča. Lubadar in vremenske neprilike, kot je bil vihar v kapelških grapah, so danosti, ki prizadenejo posestnike gozdov. Kako odgovarjati na te izzive? Marjan David: Moja kritična pri pomba na to je, da so bile te ne
prilike že vedno. Verjetno po spešujemo s svojim načinom življenja podnebne spremembe. Če pa pogledamo stare gozdove, vidimo, da so se po neprilikah obnovili in to na velikih površi nah. Hudo je, če vihar v eni noči podre 50 hektarjev lesa, je to za posestnika katastrofa. Na 100 let je načrtoval, v trenutku je vse na tleh in prihodnjih 40 let nič ne bo pridelal. To je hudo. Če pa pogledamo na razvoj goz da v Avstriji, moramo reči, da je nadpovprečno dober. Nikoli še nismo imeli toliko prirastka. Dve tretjini tistega lesa, ki prira ste, komaj posekamo in spravi mo na žage. Vse cilje smo dose gli. To pa posestniku v Železni Kapli nič ne pomaga. Trenutno ima denar, ker je moral prodati les. Naslednjih 50 let pa v goz du ničesar ne bo pridelal. Poučujete gozdarstvo. Kdaj pa sami uživate v gozdu? Marjan David: Imam prednost, da ga lahko uživam v službi. V neposredni bližini šole imamo 400 hektarjev šolskih površin. Dvakrat na teden imam teren ske vaje. Naša šola je znana po izredno velikem številu ekskur zij. Hodimo po gozdovih in si ogledujemo prirastek. Poleg po učevanja pa kot izvedenec rad svetujem posestnikom in skup no rešujemo probleme, ki nasta jajo v gozdovih. To je najbolj za nimivo delo. Nobena knjiga in nobena teorija nista tako izdatni kot naše življenje. Zadnja leta vodim tečaj za gozdarske moj stre. V teh tečajih spoznavam, s kakšnimi težavami se sreča vajo posestniki – rešitev le-teh je vedno zelo zanimivo. Moj po klic pa je tudi moja poklicanost. Micka Opetnik
Bukev Bukev je eno izmed najbolj razširjenih dre ves v naših gozdovih. Zras te do 40 metrov visoko in deb lo ima premer do enega me tra. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kate ri so jasno vi dni ostanki od padlih vej. Les bukve se širo ko uporablja. Les slabše ka kovosti je pri meren za iz delavo drv in celuloze, boljši pa se uporablja za izdelavo po hištva in par keta. Bukov les je eden najtr ših in najtežjih. Nezaščiten bu kov les na pro stem propade v 4 do 6 letih. Žir se uporablja za prehrano ži vali in za izde lavo olja.
ŠTIRINAJST DNI
7
osredki Pete r Hr i b e r ni k st a re j ši i n m l a j ši te r s ed a j še Š te f a n – Že tretja generacija išče najboljše dele lesa
Za češnjevo mizo s pogledom v gozd Smreka Smreka je najbolj šte vilčna drevesna vr sta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne do line. V drugi polovici 1 9 . s t o l e t j a s o j o z a č e l i masovno saditi. Smre ka zraste do 60 metrov visoko. Izjemna drevesa so še nekaj metrov viš ja. Deblo ima rdečkasto rjavo razdrapano skorjo. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zba d a j o v d l a n . Ta ko s m re ko tudi enostavno loči mo od jelke. Smreko so v preteklosti množič no sadili zaradi njene ga lesa. Les je mehak in elastičen, idealen za gradnjo. Iz iglic prido bivamo eterična olja.
8
KULTURNA PRILOGA
Miza je v središču treh. Vsak v svoji ge neraciji razmišlja in je razmišljal o njej in o lesu, iz katerega je narejena. Najstarej ši, mizar Peter Hribernik starejši, že ne kaj časa med pokojnimi, jih je v svojem življenju naredil nešteto, nekatere tudi iz oreha. Peter Hribernik mlajši, upokoje nec, sedi za mizo iz češnje z dvometrskim predalom in gleda na drva, ki jih je zrav nal pred oknom in okrog svoje hiše, od daljene samo nekaj korakov od meje med Kotmaro vasjo in Žihpoljami. Štefan Hri bernik, star 19 let, se je odločil, da bo po stal mizar. Pred kratkim je polagal tla z le som, ki se zaradi svoje teže potopi v vodi. Ta les ni za lesene čolne. Peter Hribernik mlajši in njegov sin Štefan sta prepriča na, da bosta kdaj v prihodnosti sedela oba za svojo mizo, ki jo bosta naredila iz po sebnega lesa in posebnih domiselnih le senih povezav.
Štefan Hribernik je star 19 let. Pred ne
kaj meseci se je odočil za delo z lesom. Že drugo leto obiskuje poklicno šolo v Ce lovcu in dela pri mizarju blizu doma. »V šoli mi ni šlo tako dobro in sem začel raz mišljati, da bi šel delat. Ker sem bil prej z očetom veliko pri dedu v njegovi mizarski delavnici, sem se odločil, da bi rad delal z lesom.« Dodaja: »Dela v dedovi mizarski delavnici nikdar nisem videl kot delo. To sem rad delal.« Sedaj dela z lesom. Vrata, mize, omare, tla, … vse. Najraje pa načr tuje in izdeluje omarice iz dragocenega lesa za kake večje ali manjše niše v sta rih hišah. Z lesom se je srečal že zelo zgodaj. Ka dar je bil pri dedu v delavnici, je kdaj kaj odpadlo s skobelnika tudi zanj. »To, česar ni več potreboval, sem vzel in s kladivom in žeblji nekaj sestavil. Največkrat sem delal letala. Vsaj mislil sem, da so.« Da nes deda ni več v delavnici. Zdaj je to zanj kraj, kjer vadi, kako se kaj naredi tako, da
je takšno, kot mora biti, če je naredil to mizar. In iz kakšnega lesa je že delal mi zarske izdelke? Jesen, bukev, hrast, smre ka, oreh, češnja, macesen, cemprin, jelša, … Najraje dela iz oreha. Največkrat so to furnirane majhne omare, ki »svetlim sta novanjem dajejo prikupen kontrast«. Že vedno je hotel narediti prav lepo kot no klop. »Tako klop potrebujem doma. Iz češnje naj bi bila, nekaj posebnega in predvsem bi bil poseben občutek, ker sem jo naredil sam. Seveda bi ji dal osebno noto. Nekatere elemente bi zrezljal. Klop bi morala biti taka, da bi ljudje spraševa li, od kod jo pa imaš?« Uporaben konec lesa je treba videti, pravi Štefan Hribernik. Včasih se kaka od stavljena deska izkaže kot poseben dra gulj. Včasih že zadostuje, da tako desko skobljaš, malo spoliraš z oljem in jo po staviš ob kakšno steno. »V takih trenutkih potem začneš razmišljati, kakšno je kaj bilo drevo, iz katerega je vzet ta kos lesa. Je bilo kdaj poškodovano, je imelo dovolj sonca, ali je raslo kje na kaki gori, v kakem jarku ali med skalami, je dobilo dosti son ca ali je drevo videlo le malo svetlobe?« Toplo in mrzlo, hitro in počasi so na sprotja, ki oblikujejo Hribernikov dan. Prijetno je zanj delo z lesom tudi zaradi tega, ker je to »v primerjavi z železom to pel material« ter »ker je vsak del lesa dru gačen in iz njega lahko nastane unikat«. Pri delu z lesom se ustavi hitri čas. »Z le som moreš delati samo počasi in če zve čer pogledaš, kaj je nastalo, si zadovoljen. Veš pa tudi, zdaj je nastalo nekaj iz dreve sa, ki je prej desetletja dolgo raslo v goz du.« Prav gozd ponuja Štefanu Hriberni ku mnogo novih odkritij. Gozd je vedno drugačen. Vsako drevo pripoveduje svo jo zgodbo. Nekatera so bolna, druga celi jo svoje rane s smolo. »Včasih vidiš dreve sa, ki so tako posebej zraščena, da si rečeš: Pravzaprav je to nemogoče. Pa ni.« Spominja se, kako je že kot majhen otrok
Peter (levo) in Štefan Hribernik. Eden žaga drva, drugi dela pohištvo. Peter se je že sprijaznil z novim delom: luščenjem orehov. »Ta les daje čudovito toploto.«
zbiral kakšen les in iz njega naredil kakšnega angelčka, kakšen križ. Danes so to veliko ve čje stvari. Sodeloval je, ko so nastajala velika vrata za samostan Vetrinj, naredil je tudi že veliko mizo. Sodeloval pa je tudi pri razstavi. Na tej se je predstavil z veliko klopjo iz sta rega lesa. Pri tem lesu je imel samo eno pri ložnost: lesa ni smel pokvariti, kajti več sto letij star les obstaja samo enkrat. Včasih je tako, da si misli: »Iz te deske bom nekaj naredil.« Da jo stran. Nazadnje pa pri de vsakoletno pospravljanje in žaganje drv, s tem pa tudi misel: »Bom našel še boljšo des ko – in že poje cirkular.«
Peter Hribernik mlajši prinese majhen le
sen križ. Sin Štefan je nanj že skoraj pozabil. Pred nekaj leti ga je izrezal iz deske. Spoštlji vo ga hrani. V zadnjem času je Peter veliko v gozdu, saj je neurje pred njegovo hišo po drlo kar mnogo dreves. Pripravlja drva in na vprašanje po njegovem odnosu do lesa pri zna: »Odnos do lesa je dnevno intenzivnejši, zmeraj bolj to čutim v kosteh.« Toda ob te lesnem naporu je v ospredju vedno tudi nje gov čustveni odnos do lesa. Peter Hribernik pozna posebne trenutke, ko kdaj požaga po sebno drevo. Pred nekaj leti je to bilo, ko je na svojem zemljišču požagal japonsko češnjo, ki jo je nasadil skupaj z ženo Moniko. Drevo je moralo stran, ker je tam zgradil hišo. Nje govi otroci, žena Monika in on so vsak obdr žali posebej zraščeni kos lesa tega drevesa. »Vsak hrani takšen kos lesa. Že sedaj je dra gocen kos, ki spominja na našo družino, lah ko pa iz njega nastane tudi še kaj več.« Mor da kdaj kaka majhna skulptura? Peter Hribernik pri žaganju drv najprej ne vidi drva, ampak išče posebne dele lesa. Če takšnega med žaganjem odkrije, ga povoha in ga da povohati tudi ostalim družinskim čla nom, ki mu pomagajo pri žaganju drv. »Zame ima vsak kos sveže nažaganega lesa poseben vonj.«
Za Petra Hribernika požagano drevo še dol go ni mrtvo. »Živi v posebej zraščenih delih lesa.« Na skednju hrani take kose lesa, »ki v tem trenutku še nimajo posebne funkcije, ampak bodo ob času našli svoje mesto«. Tudi deske ima. Kar prav mu pride čas med žaga njem drevesa in leta dolgim sušenjem deske. »Lepe stvari iz lesa lahko samo nastanejo, če je za to delo dosti časa. Mora biti čas za na črtovanje in čas za delo.«. Peter Hribernik je odraščal v lesu, njego vem prahu in vonju v očetovi mizarski de lavnici. Ta les in prah sta tudi danes del nje govega življenja. Sedi za češnjevo mizo. Po deske za to mizo sta šla skupaj z očetom. Na redil jo je sam. Peter Hribernik že dolgo ni bil več v mizar ski delavnici. Njegov sin Štefan ima s svojim očetom še velike načrte. Še ni obupal. »Vsi doma se bomo potrudili, da bo spet začel kot mizar,« pravi in dodaja, da mu je posredoval mnogo praktičnih nasvetov, »na katere kot navaden človek ne moreš priti«. Pa ne upa zaman. Peter Hribernik je za češnjevo mizo povedal tudi naslednje: »Sušijo se mi tudi že deske, iz katerih nameravam napraviti uni katno mizo in tudi kakšno klop.« Vincenc Gotthardt
Oreh Oreh, mogočno in dolgoživo drevo, je že od nekdaj zvest spremljevalec po deželja. Simbolizi ra trdnost in močno voljo, daje slastne plodove in senco, od ganja mrčes, gosti ptice in veverice, na koncu pa iz njega iz delajo dragocene mi zarske izdelke. Naj pogosteje ga sadimo zaradi krhkih jedrc, ki se skrivajo v ole s e n e l i l u š č i n i . Ta j i h varuje pred bolezni mi in škodljivci ter poskrbi, da ostane jo okusna vse od ene bratve do druge. Vč a s i h s o b i l i o re hi na mizi predvsem v prazničnih dneh, v znameniti orehovi potici, zdaj se uve ljavljajo v kulinariki nasploh. Odlično se podajo k raznovrst nim jedem, še bolje je, če jih sproti lu ščimo in uživamo su rova jedrca. Hladno stiskano orehovo olje in grenki orehovec pa sta sploh nekaj posebnega, tako za zdravje kot lepoto.
ŠTIRINAJST DNI
9
osredki
›
Moč korenin in divjih
Crni trn
Glog ali beli trn
Črni trn je razvejan grm, ki ga ščitijo močni trni. Uspe v a n a r o b o v i h g o z d a , n a p a š nikih, na puščah in v svetlih gozdovih do 1600 metrov vi soko. Cveti zgodaj spomladi. Grm je poln belih cvetov, lis ti poženejo šele po cvetenju. Stranske veje se končujejo z ostrimi trni – zato tudi ime črni trn. Plodovi, ki dozorijo jeseni, so temnomodri z veliko koščico, po okusu so zelo kisli in »trp ki«, grenki. Plodovi ostane jo do zime na grmu, če jih ne pojedo prej ptice. Cvetove črnega trna nabiramo, preden se čisto razcvetijo in pomagajo pri preutrujenosti. Plodovi, tako sveži kot posu šeni, pomagajo čistiti kri, de lujejo odvajalno, krepijo želo dec in delujejo protivnetno. Šele po prvi slani so plodo vi užitni, ker jim slana vzame grenak okus in rezek vonj. Iz plodov črnega trna lahko pripravimo marmelado, čeža no, liker in jesenski kis. V kis damo plodove in jim primeša mo malo medu.
Glog je grm ali drevo. Največkrat ga najdemo ob robu gozda, ob poteh ali v živih mejah. Kakor že pove ime, ima beli trn na vejah trnaste izrastke. Cvetovi so beli, včasih rožnati. Plod je rdeč, jajčast, mokast s trdo košči co na sredi. Cvetove in liste gloga nabiramo na z a č e t k u c v e te n j a . Ta k ra t s o l i s t i m l a di in vsebujejo največ učinkovin. Sa deže gloga pa septembra in oktobra. Učinkovine: flavonoidi grenčine, ka lij, kalcij in eterična olja. Ljudski zdravilci priporočajo, da bi naj vsak od 50-ih let naprej redno je mal glogove izdelke. Glog je specialist za bolezni srca in ožilja, krepi srce, uravnava krvni pri tisk – tako ga lahko uporabljamo pri visokem in pri nizkem pritisku in kre pi krvni obtok. Iz glogovih cvetov, listov in sade žev lahko pripravimo tinkturo. Liste in cvetove spomladi vložimo v žganje. Pustimo jih približno šest tednov, včasih stresemo, potem odcedimo in damo v temno steklenico. Jeseni vlo žimo še sadeže v žganje in jih ne kaj časa pustimo v njem. Odcedimo in obe tekočini zmešamo. Deset kapljic glogove tinkture na dan jemljemo za krepitev srca.
10
KULTURNA PRILOGA
Glog, črni trn, rakitovec, šipek, češmin – divji jesenski sadeži so v zadnjem času vzbudili pozornost Ve ro ni ke Ke r t , doma v Dravljah pri Št. Jakobu. Ljubezen jo je iz rojstnega kraja Dob pri Pliberku popeljala v Rož, kjer si je sredi čudovite narave ustvarila dom in družino. Ob službi medicinske sestre si je zaželela spoznati nekaj novega in začela izobrazbo za zeliščarko. Ob zaključku dveletne izobrazbe je mo rala poznati 300 vrst dreves, rož, zelišč in grmičevja. Najbolj so jo pritegnili div ji sadeži. Na sprehod in kolesarjenje se odpravi danes vedno z nahrbtnikom, majhnim nožem, po potrebi tudi s škar jami in rokavicami. Celo vigred in polet je nabira Veronika Kert zdravilna zeli šča. Iz njih pripravlja čaje, tinkture in mazila. V domači lekarni so sedaj ognji čevo in šentjanževo mazilo, pa še mazi lo ozkolistnega trpotca: »To je najboljše zdravilo, če te piči osa«. Jesen je za Veroniko Kert poseben čas. S pozornim očesom išče divje sadeže. »Po sebnost divjih sadežev so njihove učinko vine. Jesenski sadeži imajo veliko vita mina C. Celo leto zorijo, rastejo v divjini. Sadeži so majhni, a imajo v sebi veliko moči. Ne potrebujemo jih veliko – uči nek pa je velik. Preveč jih pa ne smemo nabirati, da jih ostane tudi nekaj za ptice.» Kar nekaj teh divjih sadežev je Vero nika Kert odkrila na poti h kapelici nad Podgorjami in ob robovih gozdov. Tako tudi češmin. »Iz sadežev lahko naredi mo sok, liker ali marmelado. Posušene pa lahko damo v jesenski kis – zraven pa še sadeže gloga in šipka. V perzij ski kuhinji dajo posušene sadeže češmi
Barve lesa
sadežev
smreka brest borovec
bukev
češnja breza
lipa
češplja oreh
jerebika na v riž.« Divji sadeži so vzbudili njeno pozornost in tako se danes znajdejo na njeni mizi mazila, marmelade, čaji, je senski kis in posušene korenine kopri ve, regrata, baldrijana in repinca. »Ko renine nabiramo jeseni, ker imajo takrat največ moči. Lahko jih naberemo tudi spomladi, preden gre moč v liste in cve tove.« Enostavno pa ni nabirati korenin. To ve tudi Veronika Kert. Še posebej v jesenskem času, ko so odpadli in se po sušili vsi listi. Že v poletnih mesecih po išče kraje, kjer rastejo zelišča, da jeseni lahko izkoplje korenine. Ena takih kore nin je bedrenec ali divji janež. »Bedre nec raste povsod, le poznati ga je tre ba. Tinktura je odlična, če te boli v grlu. Včasih so žvečili korenino in je tudi to pomagalo proti bolečinam v grlu. Kore nine teh zelišč dajejo moč. Še posebej ob raznih boleznih. Moč korenin vrne človeku moč.« Moč korenin in divjih sadežev vedno zno va zvabi Veroniko Kert v naravo. Ob na biranju se medicinska sestra odpočije in naužije novih moči. Nabrane dobro te iz narave pa jo spet in spet izzovejo, da preizkuša nove recepte, njihove oku se in učinkovine. Micka Opetnik
Veronika Kert ve, kaj je najboljše zdravilo, če te piči osa.
vrba
beli gaber jelša
macesen javor lešnik jesen hruška
KULTURNA PRILOGA
11
ogrizki
feinigovi moli & duri piše
ANDREJ FEINIG
piše
Poletje je bilo
Les v glasbilih
L
es je ena najpomembnejših sestavin mno gih glasbil. Ker so mi orgle zelo blizu, vem, da imajo orgle precejšen delež lese nih piščali. V prvi svetovni vojni je to bilo celo odrešilno, kajti leta 1918 je država pobirala zvonove in or gelske kovinske piščali – te pa samo zaradi po manjkanja kovine v vojaški industriji. Podjet je Grafenauer z Brda je bilo npr. znano po tem, da je bil pri njihovih orglah delež lesenih piščali kar velik. Zakaj: lesa imamo na Zilji dovolj. Vendar tudi danes izdelujejo orgle iz sko raj samega lesa. Orgle v evangeličanski cerkvi v mestnem parku v Beljaku se hvalijo v natiska nem prospektu s tem, da so skoraj vse iz lesa. Tudi leseno ohišje orgel ima pomembno funk cijo, saj usmerja zvok. Če to ohišje delno manj ka, se lahko zgodi, da postane zvok orgel za tis te, ki sedijo preblizu orgel, neznosen. Ohišje orgel je včasih tudi iz hrastovega lesa, ne samo zaradi njegove lepote, a tudi zaradi svoje poseb ne solidne gostote. Za izdelavo dobre violine mora biti izdelova lec vešč stare modrosti, kje najti pravo smreko – npr. za pokrov violine. Pravijo, da je najbolj ša posebna vrsta smreke, ki raste precej visoko v gorah, stojišče pa ne sme biti vetrovno. Če najde kak mojster-izdelovalec tako smre ko, je to zanj srečen dan. Menda rastejo take smreke ne samo tam, kjer so jih mojstri kot Stradivari vedno našli, temveč tudi v Kanalski dolini, tako pravi vsaj izdelovalec zelo kvalitet nih čembalov Plozner s Trbiža. Za svoje čemba le vedno išče ta redek dragocen les. Ko sem ga pred leti obiskal, mi je tudi pokazal dele čemba la iz cipresnega lesa. Ta les – tako se spominjam – ima edino to napako, da ima veliko smole. Ploznerjevi čembali stojijo tudi v Glasbeni akademiji v Benetkah, to mesto pa je eno glav nih središč ljubiteljev stare glasbe. Les je tudi pomemben del klavirja: klavirska struna »preda« svoj tovor oziroma zvok žebljič ku,ki je zabit v t. i. resonančni korpus. Ta oja či zvok do te mere, da se nam zdi simpatičen in ga potem slišimo kot poslušalci. Če iz katerega koli razloga resonančni korpus ne zmore spre jeti zvoka, ima potem ton hreščeč ali »plehnat« značaj. Tak klavirski ton se nam zdi grd, nesim patičen. Tako, literature o tej temi je seveda še veli ko več.
12
KULTURNA PRILOGA
HORST OGRIS
G
OSPOD, čas je. Polet je je bilo mogočno …, tako bi jaz prevedel »Herr: Es ist Zeit. Der Som mer war sehr groß …« prvi stih iz ene najlepših pesmi poeta Rainerja Marie Rilkeja, ki sicer ni bila tako kot »De vinske elegije« napisana nad skalnato obalo pod devinškim gradom, a šteje v kanon sve tovnega pesništva. Vinotok! Na Krasu so že spravili grozdje v sode, da bo spet novi teran. Pozna jesen, čas je, da pospravimo zadnje pridelke s polja in se pripra vimo na zimo, ko se bomo ka kor naši predniki greli za top lo pečjo. Seveda samo, če smo pripravili dosti lesa, ki nas bo grel. V naši bajti v Slovenjem Plajberku se mi ni treba bati, da bi zmrzoval, saj sem imel imenitnega akademsko izo braženega drvarja, pristne ga holcarja, ki mu ni para, čeprav je – in s tem se rad ba ham – verjetno daleč naoko li edini akademsko izobraže ni holcar. Nanj sem se spomnil tudi ob svečanosti, ko je Florjan Lipuš na Dunaju prejel avs trijsko državno nagrado za li teraturo. Leta 1996 je profe sor germanistike na celovški univerzi Klaus Amann odprl zraven celovške železniške postaje v rojstni hiši Roberta Musila po pisatelju imenovan znanstveno-raziskovalni ar hiv prav s prireditvijo v čast Florjanu Lipušu matinejo v obeh deželnih jezikih! Vinotok! Mesec tudi, ko se v štajerski dravski metropo li zvrsti tradicionalno sreča
nje slovenskih dramskih hiš, zame priložnost, da že pol stoletja v strnjeni obliki pre verim, kaj se dogaja na slo venskih odrih, na teh deskah, o katerih pravijo, da pomeni jo ves svet. Letos so sporočili, da bo Borštnikov prstan sprejel Ja nez Škof, o katerem je žirija v obrazložitvi po vsej pravici zapisala, da »ima igro v krvi«. Od dobe v Mladinskem gle dališču v Ljubljani dalje me je očaral v neštetih vlogah, ne dolgo nazaj v Ljubljanski dra mi kot oče v dramatizaciji ro mana Maje Haderlap »Angel pozabe«. Ker je toliko besedičenja okrog tega romana, toliko – po mojem nepotrebnih – raz prav o tem, ali pisatelj lah ko zamenja materinščino za drugi jezik, v katerem si obe ta širšo sporočilnost svo jih vsebinskih namenov, sem sam zase prišel do naslednje ga stališča: »Der Engel des Vergessens«, kongenialno od prevajalca preveden v sloven
gregejevi piše
obilno
GREGEJ KRIŠTOF
Les je gradivo ... L
es ustreza različnim zah tevam, ima tako rekoč univerzalne lastnosti. Najbrž je sploh najbolj uporab ljen material. Les je dosti trd za oblikovanje smrtonosnega ko pja ali harpune in dosti mehek za izdelavo žlic in vilic. Nosil nost lesa pa dovoljuje in omogo ča tudi gradnje templjev in veli kih telovadnic. Znanstveniki so večkrat dokazali, da je les edino zdravo gradivo. Ne seva, ne iz hlapeva nevarnih snovi in ima dober energijski izkoristek.
ščino je po mojem imenitni SLO VENSKI roman, ki se je preoble kel v NEMŠČINO. Ne trdim, da je moja pozicija resnično salo monska. Vsi vemo: Lovorike hitreje ve nijo, kot je človeku ljubo. Zato nazaj k Borštnikovemu prstanu, kovini, ki se nikoli ne izblini, to rej spet k Janezu Škofu. Za veli ko vrsto, likov, ki jih je razdajal, sem mu hvaležen. Še najbolj pa za rajsko žalostni duet s pleme nitim Danetom Zajcem »Ogenj v ustih«, ki je hvala Bogu kot zgo ščenka priložen knjigi »Dane Zajc – Hinter den Übergängen / Gedichte und Stimmen«, ki je iz šla leta 2003 pri založbi Klett Cotta v Stuttgartu. V nemščino je Zajčeve pesmi prepesnil nepo zabni genialni Fabjan Hafner. Prebiram prevode, poslušam zgoščenko »Ogenj v ustih« z Da netom Zajcem in novim nosilcem Borštnikovega prstana Janezom Škofom in sem po Rilkejevem merilu prepričan: GOSPOD, čas je. Poletje je bilo mogočno!
citati
Že praprebivalci so izvotli li debla, jih preoblekli na obeh straneh s kožo različnih živa li in tako ustvarili inštrument. Z udarjanjem po napeti koži je na stal zvok. S tonom teh inštru mentov je bilo mogoče poročila sporočati tudi čez velike razda lje. Nastajali so rogovi iz lesa. Znani so v alpskem prostoru. Za razna sporočila so imeli zvoki določene višine, trajanja, jakosti in barve. Človek je na ta način tudi uril posluh, ki je tedaj imel funkcijo komunikacije. Človek les uporablja in potre buje iz praktičnih razlogov. Ko so se naši predniki naselili v na selbinah, so bili lesni izdelki prvi, ki so omogočili udobno bi vanje. Ker je les zmeraj »blizu«, so ga uporabljali tudi za izde lavo orodja. Da les pri obdelavi diši, je prijetna posledica.
L
es pomeni kakovost in na ravnost, pomeni toploto in trdoživost. Vsak dotik telesa z lesom je prijetne narave – razen da dobiš »špilo«. Njego va življenjska doba je neverjetno dolga. Poznamo nad štiri tisoč let stare krste faraonov, Benet
ke stojijo že nekaj stoletij na le senih količkih. Javno mnenje občinstva, da je les lahko vnet ljiv in gorljiv in da lahko zgni je, ni prav. Les gnije le tam, kjer se menjata vlažnost ali mokrina in sušnost. Zato je les vedno pogoste je gradivo tudi za stanovanjske hiše. Na Švedskem, v Stockhol mu, arhitekta Olof Grip in Josef Eder gradita najvišjo stavbo iz lesa. Trinajst nadstropij, 120 sta novanj na 43 višinskih metrih. Tudi na Predarlskem v Dornbir nu stoji 27 metrov visoka stav ba z imenom »Life Cycle Tower One« iz lesa. V Novi Kaledoniji, v Tjibaou, je arhitekt Renzo Piano po stavil krasen kulturni center. Ovil je vsa poslopja z lesom (na ogled v mreži). Mnogo umet nic in umetnikov rado dela z le som. Če boste kdaj na poti v Bilčovs, si v Kajzazah oglejte »park skulptur« lesnega podjet ja »Holz Gasser«. Paul Flora, Gertrud Weiss-Richter, Gustav Januš, arhitekt Günther Dome nig, Manfred Bockelmann, Cor nelius Kolig, Meina Schellan der, Reimo Wukounig, Caroline, Gudrun Kampl in drugi so obli kovali svoja umetniška dela iz lesa.
Z
agotovo pa na koncu živ ljenja slehernik pade na zemljo in v les. Večni po koj v številnih kulturah človek najde v leseni postelji. Pozne je ga položijo v leseno »trugvo«. Od zibelke do groba so ljudje ži veli z lesom. Dizajnerske krste iz železa ali plastike so prišle v modo šele konec 20. stoletja. In, prosim, ostanite radove dni!
KULTURNA PRILOGA
13
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Uredil KARL HREN
IVAN ŠVEGEL – diplomat in »vodja banditov« v prizadevanjih za
Šolal se je na Koroškem in sodelov Zgodovinar in nekdanji slo venski veleposlanik na Du naju Andrej Rahten v knjigi Med Kakanijo in Wilsoni jo obširno predstavi samo svojega diplomata Ivana Švegla, ki je s svojim nepo srednim načinom igral po membno vlogo na mirovnih pogajanjih leta 1919 v Pa rizu. In mogoče za sloven ski narod rešil vsaj Mežiško dolino. BOJAN WAKOUNIG Habsburški imperij, ki je v zadnjih vzdihljajih gineval natanko pred sto leti, je imel v svojem diplomatskem aparatu sicer le malo ljudi s Sloven skega, vendar je kakšen izmed njih dosegel tudi zavidljive uspehe. Naj bolj znan je Žiga (Sigismund) Her berstein (1486–1566), sin štajer sko-kranjske plemiške družine. Vprašanje, ali je bil Slovenec ali Ne mec, glede na prednacionalno dobo, v kateri je živel, v zgodovinarskih kro gih danes ni več relevantno. Izpri čano pa je, da je bil v otroških letih v Vipavi tarča posmeha svojih vrstni kov, ker je vztrajno gojil znanje slo venščine in si s tem po lastnem pri čanju prislužil vzdevka »sclav« in »kodrotz« (kar naj bi pomenilo žlo budrač). In ravno znanje slovenskega jezika mu je prišlo prav v diplomat ski službi na moskovskem dvoru, kjer je Žiga Herberstein deloval kot odpo slanec cesarja Maksimilijana I., »za dnjega viteza.«
14
KULTURNA PRILOGA
Znanje jezikov – in poznavanje kul turnih posebnosti – je prišlo prav tudi sprva avstro-ogrskemu, nato pa jugoslovanskemu diplomatu s Slo venskega Ivanu Šveglu. Še posebej v pogajanjih na pariški mirovni konfe renci leta 1919, ko je šlo tudi za vpra šanje slovenske severne in zahodne meje. Rezultat za slovenski narod te daj sicer ni bil nič kaj razveseljiv. Lahko pa bi bil še slabši. Da ni bil, je bržkone tudi Šveglova zasluga. Ivan Švegel se je rodil 17. februar ja 1875 v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Njegov oče je pri svojih sedmih otro cih ohranil družinsko tradicijo, da se šolajo na Koroškem, kjer naj bi se do bro naučili nemščine. Ivana so poslali v ljudsko šolo v Beljak, kjer mu je bilo slovensko poreklo, kakor se je kasne je spominjal, nemalokrat tudi v bre me. S podporo strica Josefa barona Schwegla, ki je kot eden redkih Slo vencev imel pomembno vlogo v naj ožjem avstro-ogrskem diplomatskem vrhu pri oblikovanju zunanjepoli tičnih prioritet, je šolanje nadaljeval na slovitem dunajskem Terezijani šču in se potem vpisal na Orientalsko akademijo, kasneje preimenovano v Konzularno akademijo. Tam so po sebno pozornost namenjali jezikom, zlasti orientalskim, saj je bil glavno interesno območje avstro-ogrske di plomacije tedaj Balkan, tam pa je vla dal še osmanski imperij. Združene države Amerike, kamor je bil poslan Ivan Švegel, so bile na za četku 20. stoletja še precej manj v središču pozornosti. Prva diplomat ska postaja je bil zanj Chicago, v de belem desetletju se jih je na drugi strani Atlantika zvrstilo še več. Vmes pa je Švegel služboval tudi v Züri chu, Solunu in v Capetownu v Juž ni Afriki. V ZDA je imel veliko dela tudi z izseljenci iz avstro-ogrskih po krajin, med njimi so bili tudi števil
ni Slovenci. Njegov vihrav – in nema lokrat konflikten – značaj se je kazal ravno pri pogostih menjavah službe nih mest, ki jih je po navadi zapuščal v sporu. V Evropo se je vrnil leta 1917 po vstopu ZDA v vojno, do konca pa je ostal zvest Avstro-Ogrski, za kate ro se je kot poveljnik enote albanskih prostovoljcev boril v albanskih gorah. V prelomnih dneh po sesutju avstro ogrske monarhije je bil Švegel »za kratek vek« predstavnik nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) na Dunaju, kmalu pa se je vrnil do mov. Na pariški mirovni konferenci leta 1919, ko so na novo določali meje v Evropi, pa se je začelo Šveglovo najbolj zahtevno diplomatsko obdob je. In tam so se izkazale tudi njego ve »neformalne« sposobnosti komu niciranja.
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
slovensko Koroško
oval na pariški mirovni konferenci Na predstavitvi: Franc Kelih (levo) Ernest Petrič, moderator Bojan Wakounig in Andrej Rahten, avtor knjige o diplomatu Ivanu Šveglu.
človekom, ki se je pravkar vrnil iz Avstrije. Povedal mi je, da je on naj pomembnejši slovenski voditelj; vod ja banditov, ki se je spremenil v di plomata.« Švegel se je pri tem očitno skliceval na svoje bojevanje v alban skih gorah.
Kakor piše Andrej Rahten v svoji mo nografiji o Šveglu z naslovom Med Kakanijo in Wilsonijo, »majhnega slovenskega naroda, ki je več stole tij bival v habsburških kronskih de želah, mednarodna javnost in poli tika na začetku 20. stoletja skorajda nista zaznavala. Večini diplomatov, ki so se januarja 1919 zbrali v Pari zu, je bilo verjetno že od vsega začet ka jasno, da bodo na mirovni konfe renci Slovenci težko uveljavili svoje zahteve nasproti močnim zgodo vinskim tekmecem – Italijanom na ozemlju nekdanjega avstrijskega Pri morja in Nemcem na ozemlju Ko roške.« Italijani so namreč na osno vi tajnega Londonskega pakta iz leta 1915, po katerem so vstopili vojno na strani zaveznikov proti Avstro-Ogr ski in Nemčiji, zahtevali zahodni del slovenskega ozemlja, Primorsko in
velike dele Notranjske, ter Istro in kvarnerske otoke – in svoje zahteve kasneje tudi uspešno uveljavili. Slovenska stran je močno upala na načela ameriškega predsednika Woo drowa Wilsona, izražena v 14 točkah, med katerimi je bila tudi pravica do samoodločbe narodov. In ozemlje, ki ga je zahtevala Italija, je bilo skoraj v celoti naseljeno s Slovenci, tako ka kor tudi večina koroškega ozemlja, ki sta ga zase hkrati zahtevali Jugo slavija in novo nastala republika Avs trija. Kot piše Rahten, je Švegel »ta koj po prihodu v Pariz navezal stike z ameriškimi kolegi, pri čemer se je uspešno skliceval na svojo konzular no preteklost v ZDA.« In znal je ko municirati z Američani na njihov značilen neposreden način, kakor je zapisal tudi eden izmed predstavni kov ZDA. »Danes sem se pogovarjal s
Po enem izmed pričevanj bi bil lah ko Švegel član Milesove komisije, ki je vplivala na kasnejšo demarkacij sko črto in plebiscitno območje na Koroškem in po Rahtenovem pre pričanju »bi znal gotovo s pridom iz koristiti izkušnje, ki si jih je nabral kot dolgoletni avstro-ogrski konzul v ZDA in Kanadi.« S svojimi spretnost mi je Šveglu uspelo, da je dosegel kar dva sestanka slovenske delegacije z ameriškim predsednikom Wilsonom. Pri drugem so se z njim pogovarja li predstavniki slovenske narodne vlade iz Ljubljane, med katerimi je bil tudi škof Anton Bonaventura Je glič. Ta naj bi po Šveglovem priče vanju, kakor navaja Rahten, ameri škega predsednika prosil, »naj dodeli plebiscitnemu ozemlju tudi Meži ško dolino, misleč, da bo Slovencem s tem zagotovljena večina. Toda Šve gel tega ni hotel prevesti, ker je slutil, da bo Jugoslavija tako izgubila še ti sti majhni del Koroške, ki ji ga je mi rovna konferenca že dodelila brez plebiscita.« Kajti Švegel je bil prepri čan, da je »plebiscit vedno nevarna stvar, tudi pri bolj samostojnem pre bivalstvu kakor naši Korošci,« ki so bili pod vplivom desetletne nemško nacionalne propagande. Izid glasova nja je bil na Koroškem potem tak, ka kršen je bil. Vsaj Mežiška dolina pa je ostala vse do danes slovenska.
KUTURNA PRILOGA
15
umetnost
Zorka L-Weiss in drevo Zorka L-Weiss je natančna opa zovalka svojega okolja. Majh ne stvari zaznanja prav tako kot velike, vsakdanje prav tako kot posebne. Drevo pred oknom njenega ateljeja jo navdušu je enako kot pokrajina, ki beži mimo nje skozi okno transibir ske železnice. Bližnje močvirje vzbuja v njej podobno radoved nost kot barvne nianse egiptov ske pokrajine ali lesne vezi ja ponskih templjev.
Drevo se spreminja vsak dan, vsak mesec, ob vsakem letnem času. Njegovo vejevje, njego ve brsteče liste, ki spreminja jo barvo in odpadajo, umetni ca vedno znova skicira. Skice pa ne prikazujejo naturalistične ga ali abstrahiranega drevesa, temveč so rezultat transforma tivnega miselnega procesa, ki ga je umetnica ponotranjila. Zor ka L-Weiss: »Moje slikarstvo je rezultat soočanja s pokrajino.
Njene kompleksne strukture skušam analitično ujeti v eno stavno, geometrizirano obliko. Želim ustvariti izvleček realno sti, tako rekoč nov red.« DOROTHEA APOUNIK V katalogu: Zorka L-Weiss: Skozi čas – Verwandlungen. 2005–2018.
Razstava z naslovom »Drevo« je v
Galeriji Šikoronja v Rožeku na ogled še do 28. oktobra 2018. Na ta dan bo ob 19. uri za ključek razstave. Med oblikovalci večera bo tudi ki tarist Janez Gre gorič.
Zorka L-Weiss: Kocka sto drevo, 2 018, a k ril n a sm re kove m l e su, 120 x 100 x 100 cm :: Tomo Weiss
IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila: Micka Opetnik in Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec