Kulturna priloga - Plešivec

DNI

april

09

K U LT U R A

Plešivec

Kar ostaja, so spomini

Jezernik

PRILOGA

XIV

Š T I R I N A J S T

uvodnik

leksikon

O Kresu dobesedno iz 1. številke Kresa

[ Marijanišče na Plešivcu ] Sredi šolskega leta so 7. januarja 1946 začeli na Plešivcu s poukom v štirih nižjih razredih, in sicer v sodelovanju s celovško gimnazijo. S tem je svoja vrata odprl tudi internat. Že od vsega začetka je bil zamišljen kot malo semenišče za vzgojo duhovniškega podmladka z imenom Marianum Tanzenberg.

Iz uvodnika Pred seboj ima­ te Kres, glasilo Katoliške slovenske dijaške družine na Tanzenbergu. Z njim se mi študentje učlenjamo v žitje in bitje svojega ljudstva in mu tako izpovedujemo, da bomo dragoceni čas študija vsestransko temelji­ to izrabili. Čutimo veliki čas, in svoje bodoče poklicne dolžnosti bi radi opravljali po čim globlji duhovni in kulturni vzgoji. Vemo, da bodo velike naloge reševali samo veli­ ki možje.

Na Tanzenbergu, 9. XI. 1952 Janko Zerzer (predsed­ nik), Ciril Stern (podpredsednik), Zdravko Zwitter (taj­ nik)

O naslovu Na počitniškem sestanku v Slo­ venjem Plajberku se je zbudila želja in potre­ ba po dijaškem listu. In ker je naša dijaška družina že tako dozorela, hočemo ustreči tej želji in potrebi. Toda iz samih misli in be­ sed ni nastalo še nič, treba se je lotiti dela. Iz našega truda in dela pa je končno nastal list.

A list brez imena je telo brez glave. Dol­ go smo premišljevali in slednjič nam je sto­ pila pred oči slika kresa na Žingarici /.../ To kresovanje je za nas doseglo takšen pomen, da smo se odločiti naš list imenovati »Kres«.

Smisel »Kresa« naj bo, da vam pokažemo rast naše dijaške družine. Še dobro se spo­ minjam skromnega začetka, ko nas je bilo samo okrog deset. Sedaj pa je že skoraj vsaka soba premajhna za naša skupna zborovanja.

Prefekt Jože Škof o Kresu Dvakrat smo že naložili kurivo in založili »Kres«. Do­ bro se je vnel. Na Plešivcu kresimo, zdravo živimo in se tudi trudimo; to so videli in čutili vsi naši rojaki v Podjuni, v Rožu, na Zilji. Ve­ seli nas, da je tako hitro odmevalo in močno, krepko pripihalo nazaj. Ni se treba bati, da bo »Kres« kmalu ugasnil. Ali je veter mrzel ali topel, ni tako važno, glavno je, da piha.

Iz 3. številke Kresa

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vrata Marijanišča na Plešivcu se zapirajo Malo semenišče na Plešivcu bo letos julija zaprlo svoja vrata. Za temi vrati so se dolga leta izo­braževali koroški Slovenci. Druge možnosti ni bilo. Mnogi naši duhovniki so tam maturirali.

Vodilni slovenski politični in kulturni delavci slovenske narodne skupnosti na Koroškem so se izobraževali na Plešivcu.

Najpomembnejši literarni in drugi ustvarjalci med koroškimi Slovenci so bili na Plešivcu. Pa še znanstveniki in glasbeniki in ... Vsak, ki je bil na Plešivcu, ga je doživljal drugače. Predstavljamo vam nekaj mozaičnih kamenčkov s Plešivca in se hkrati zavedamo – to je zgolj nekaj odtenkov.

[ Plešivec ] leži na podolgovatem hribu ob robu Gosposvetskega polja, enako daleč od Celovca in Št. Vida ob Glini. Leta 1247 je bil kraj prvič omenjen. V 16. stoletju je bil grad za kratek čas v lasti cesarja Maksimilijana I. (1513–1515), potem pa je bil do druge polovice 17. stoletja v rokah plemiške rodbine Hodišanov (Keutschacher), ki je s svojim družinskim članom Leonhardom dala celo pomembnega salzburškega nadškofa. Njim se imamo zahvaliti za današnji grad v dovršenem renesančnem slogu. Vodnjak iz leta 1563, ki je krasil dvorišče, so leta 1802 prenesli na glavni trg v Friesach. Po dveh stoletjih propadanja stavbe so leta 1898 italijanski olivetanci, veja benediktinskega reda, kupili celotno posest, porušili jugozahodni trakt z dragocenim umetniškim okrasjem in dozidali mogočno neoromansko triladijsko cerkev. [ Šola ] Ker je po drugi svetovni vojni v samostanu ostala le še peščica menihov, so prazne prostore izkoristili za šolo in Marijanišče, ki je zaradi vojnih razmer izgubilo svoje celovško domovanje. Leta 1953 se je škof Jožef Köstner odločil za odkup stavbe, kar je omogočilo bolj svobodno gibanje oz. uporabo celotnega kompleksa, ki so mu pozneje prizidali gimnazijsko poslopje (1980 je šola postala neodvisna od Celovca) in že prej dodani internat.

1986/87 je škof Egon Kapellari omogočil uglednemu akademskemu slikarju Valentinu Omanu, da je olepšal cerkveni prostor z izredno ekspresivnimi freskami, ki še danes predstavljajo najbolj obsežno sodobno sakralno umetnino na Koroškem. [ Šolsko leto 2008/09 ] Zdaj obiskuje Zvezno gimnazijo na Plešivcu 556 učenk in učencev v 21 razredih, ki so razdeljeni na humanistično in jezikovno smer (1. razred: angleščina, 3. razred: latinščina, 5. razred: grščina ali italijanščina). Slovenščina je ostala stranski in prostovoljni predmet, ki ga letos obiskuje 12 dijakinj in dijakov.

FJB (Glej jubilejno publikacijo »Tanzenberg 1946–1996«, ki sta jo izdala E. Guggenberger in J. Mochar v Celovcu 1996.)

kratki

val Jože Valeško

Iz duhovne Slovenije za graditelja mostov nove Evrope Dragi Valentin Inzko,

N

a predvečer Gospodovega oznanjenja si se poslovil kot avstrijski ambasador v Sloveniji.

Povabil si „duhovno Slovenijo“: predstavnike kulture, znanosti in vere. Deželo svoje matere si v zadnjih letih bolj podrobno odkrival v vsej raznolikosti pokrajin in ljudi.

Gledal si jo od vrha Triglava in od morja, jo spoznaval od Goriške do Goričkega. V Ljubljani so te cenili kot slovenskega Avstrijca, ki je verodostojno predstavljal avstrijsko državo, ne da bi prodal svojo slovensko dušo. Na podeželju pa so ti ljudje odpirali srca in te vabili v svojo hišo. Ob kruhu in vinu so te vzljubili kot sina matice in brata enega in istega slovenskega naroda.

Ali se je že kdaj zgodilo, da bi dunajska vlada (ali prej cesar) poslala slovenskega rodoljuba za najvišjega avstrijskega predstavnika v slovensko metropolo? Ali ni bila kulturna izmenjava v monarhiji drugačna? Uradniki so govorili nemško („Laibacher Deutsch“), Slovenci pa so odhajali na Dunaj, kot slavni Jurij Slatkonja, ustanovitelj dunajskih dečkov, rektor dunajske univerze in prvi rezidencialni dunajski škof (1513–1522), ali pa župnik Luka Knafelj (1621–1671), ki je svojo hišo sredi Dunaja namenil „kranjskim študentom“ in s tem do današnjega dne več kot 1300 študentom omogočil solidno visokošolsko izobrazbo.

25. marca si odpotoval v Sarajevo, kjer so te predstavniki 55-ih držav potrdili za visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini. Časopisi so pisali, da ti je poverjena skoraj brezmejna oblast. Ti si najvišji sodnik in državni predsednik v eni osebi. In to v državi, ki je gospodarsko šibka ter še vedno razdvojena in sprta. Ne samo zadnja, tudi druge vojne 20. stoletja na Balkanu so globoko vsejale razdor in sovraštvo v človeška srca. Kdo bi se ne bal vpreči in vzeti vajeti v roke, da bi speljal ta dr-

žavni voz na varno ter v spravljeno in dobro prihodnost? Dobro se zavedaš vseh težav, ki so jih v tej službi doživeli tvoji predhodniki, dokler pač niso omagali.

M

islim, da si ti ta pravi za to. Ker si dober in velik človekoljub.

Nikdar nisi bil oblasten. Tvoja veličina se izraža v služenju.

Kot prepričan kristjan se zavedaš, da je Jezus rekel: „Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik“ (Mr 10,44).

Spremlja te zgled tvojega očeta. S prošnjo za odpuščanje je sprožil proces zbliževanja nemško govorečih in slovenskih katoličanov na Koroškem. Od sinode leta 1972 je »skupna Koroška« živo izročilo tvojega očeta vsem Korošcem.

Skupna Bosna in Hercegovina je zdaj tvoja naloga. Tvoja prednost je, da v to Evropo v malem, kjer že stoletja živijo Bosanci, Hrvati in Srbi, muslimani, kristjani in judje, ne prihajaš kot tujec. Govoriš njihov jezik in jih poznaš. Oni pa poznajo tebe. Ker so v letih tvojega bivanja, ko si bil veleposlanik v Sarajevu, spoznali tvojo veličino, so te imenovali za častnega občana Sarajeva. S to osebno dobrino si se vrnil v to mesto na dan Gospodovega oznanjenja. Naj se ti zgodi, kar je ta dan angel rekel Mariji: „Gospod je s teboj!“ In da bi tvoja prizadevanja obrodila okusne sadove medsebojnega zbliževanja, spoštovanja in trajnega miru! Naj bo res, kar pišejo že zdaj, da naj bi bil zadnji mednarodni visoki predstavnik v Sarajevu – ker ga potem ne bodo več potrebovali.

Dragi Zdravko!

S teboj se veselim, s teboj upam in molim, da postaneš to, za kar si bil imenovan: pontifex Evrope.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki

Pripravila P ripravil erneja Jezernik V incenc GJotthardt

Andrej Kajžnik, duhovnik v Bad Kleinkirchheimu, je bil na Plešivcu deležen posebne kariere. Na Ple

»Raztrgal sem pismo, v katerem Z Valentinom Omanom sta prijatelja. V veži župnišča v Bad Kleinkichheimu, kjer je Andrej Kajžnik župnik, visi Omanova slika, ki mu jo je slikar podelil za njegovo novo mašo. O cerkvi na Plešivcu, ki jo je Oman umetniško

oblikoval, pravi, da je »biser evropske umetnosti«. V pogovoru, v katerem je v središču pomen Plešivca za deželo, škofijo in slovensko narodno skupnost, omeni, da je Omanove slike videl tudi sedanji papež

Če pomislite na Plešivec, kaj je tisto, kar vam je ostalo v dobrem spominu, in kaj tisto, kar ni bilo tako lepo?

Andrej Kajžnik: V dobrem spominu je gotovo posebna skupnost mladih ljudi pri športu, kulturi, igri – in seveda tudi skupnost tistih, ki so izdajali glasilo Kres. Manj pa odtujitev od domačih, saj sem le redko hodil domov.

slovensko, tu pa se je v spovednici reklo: »Hier wird deutsch gebeichtet.« Slovenci med seboj so držali skupaj, toda opazilo se je, kateri Slovenci so bili bolj levičarji, kateri bolj desničarji. Zelo dobro je bilo, da so bili Slovenci in Nemci na Plešivcu prijateljsko povezani in da te vezi držijo še danes.

Kakšen je bil vaš prvi stik s Plešivcem?

Ste vedeli, kam greste, ko ste odšli od doma?

Kajžnik: To vem zelo dobro, saj na začetku na Plešivec nisem bil sprejet.

Stvar je naslednja. Da so te sprejeli na Plešivec, si moral od doma imeti potrdilo, da boš postal duhovnik.

Mama me je poslala s pismom na pošto. V njem sta mama in stric – oče je že prej umrl – podpisala, da bom postal duhovnik. Tega pisma nisem hotel oddati na pošto in sem ga na poti raztrgal. Ker s Plešivca ni bilo nobenega odziva, je mama po dekanu vprašala, zakaj nisem bil sprejet. S Plešivca je dekan dobil sporočilo, da pismo, v katerem je bilo napisano, da bom postal duhovnik, ni prispelo. To pismo sta potem mama in stric napisala še enkrat – in v drugo ga je Plešivec le prejel.

Za dijake na Plešivcu je bilo dobro, da so učitelji tedaj stanovali na Plešivcu, ker pač ni bilo možnosti, da bi se vozili sem in tja. To je bila za nas velika prednost – in tako smo lahko bili tudi popoldne v stiku s profesorji in lahko smo jih marsikaj vprašali. S profesorji smo se prav dobro razumeli. V internatu te atmosfere ni bilo. Vzgojitelji niso bili pedagoško izobraženi.

Na prvem mestu njihove vzgoje je bil red. To pa je premalo. Gledali so na red, niso pa videli človeka, ki mu ukazujejo živeti v tem redu.

Toda postali ste duhovnik.

Kajžnik: : Da, kljub temu.

Plešivec je postal znan po tem, da je številnim koroškim Slovencem omogočil izobrazbo. Je pa tudi pojem, ki je šel v literaturo kot kraj, kjer se nekateri niso počutili dobro. Zakaj?

Kajžnik: Plešivec je bil tedaj edina možnost za izobraževanje. Jezik je bil nemški, Slovenci pa niso bili najbolj priljubljeni. To je bilo opazno tudi pri spovedi. Doma si se spovedal

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Morda brez tega reda ne bi bilo Omana, Lipuša, Januša ali Handkeja?

Kajžnik: Mislim, da je tudi red veliko prispeval k temu, da si kot gojenec in šolar začel kritično razmišljati.

Prav močnejši so se sami izoblikovali.

Handke je največ podpore doživel s strani šole in svojega profesorja nemščine, ne s strani internata. Handke je imel svojo sobo in svoj pisalni stroj.

Ko je Handke zamenjal šolo in odšel v Celovec, je imel tam profesorja nemščine, ki je bil bolj baročni človek. Handke je imel v Celovcu v nemščini nezadostno. Na Plešivcu pa je imel vedno prav dobro. Profesor v Celovcu pač ni vedel, kaj bi počel z njegovimi kratkimi stavki. Profesorji na Plešivcu so veliko pomagali danes znanim imenom v umetosti in literaturi. Omana in druge je k risanju

spodbujal profesor Hetzendorfer.

Kdor je po vojni šel na Plešivec, temu so rekli, da gre študirat za duhovnika.

Kakšen pomen je imel Plešivec za krško škofijo in kakšen je njegov prispevek k duhovni podobi Koroške?

Kajžnik: Namen Plešivca je bil, da bi dijaki postali duhovniki. Toda že škof Josef Köstner, pozneje pa še posebej škof Egon Kapellari sta se zavedala, kakšnega pomena je Plešivec pri vzgoji kritičnih katoliških akademikov. Nekdanji dijaki Plešivca so se v kateremkoli poklicu priznavali za katoličane. To pa je tudi velik prispevek Plešivca v zaklad Cerkve. Župniki, ki so zaradi tega, ker je prihajalo s Plešivca vedno manj duhovnikov, postajali do Plešivca vedno bolj kritični in se niso dovolj zavedali njegove pomembnosti. Gledali so preozko, ker niso videli, koliko akademikov je bilo vzgojenih na Plešivcu in kaj so ti akademiki dobrega prinesli v krško škofijo.

Vaša življenjska pot je nekoliko nenavadna. Najprej ste prišli na Plešivec kot dijak, živeli tam v internatu in se potem po več letih vrnili kot ravnatelj internata. Kako vam je šlo?

Kajžnik: Eno leto sem bil prefekt, nato pa 21 let pedagoški vodja, odgovoren za vzgojo in vzgojitelje. Nekaj duha II. vatikanskega koncila sem prinesel tudi v internat. Nezadovoljivo je bilo, da smo, na primer, imeli vsak dan mašo. To je preveč za mladega človeka. Ob nedeljah sta bili dve maši, vsak dan pa so učenci morali trikrat v cerkev. Zjutraj so se pri molitvi učili vokabular in matematične formule. Kadar pa kdo od doma ni imel dobre verske podlage, je bil tak način življenja v domu zanj ver-

ešivec je prišel kot dijak. Pozneje se je tja vrnil kot duhovnik in bil 21 let pedagoški vodja internata

m je pisalo, da bom duhovnik« Benedikt XVI., ko ga je v župnišču obiskal še kot kardinal.

Toda vrnimo se z izleta v svetovno Cerkev spet v celico katoliške Cerkve na Koroškem – na Plešivec.

ska smrt, Plešivec pa je prišel na slab glas. To sem spremenil. V dnevni red internata je bilo sprejeto to, kar dela navaden kristjan. Navaden kristjan ne hodi vsak dan k maši. Navaden kristjan ne hodi ob nedeljah dvakrat k maši in ne trikrat na dan v cerkev.

Pod mojim vodstvom je bila obvezna sveta maša enkrat na teden. Verska vzgoja je postala dugačna. Semenišče se je odprlo tudi tistim, ki niso podpisali, da bodo postali duhovniki.

Namen semenišča je odtlej postal, ustvariti ozračje, v katerem bi se lahko razvil duhovniški poklic, ni pa bilo nujno, da bi kdo postal duhovnik. To je bilo tudi v smislu škofa Köstnerja. Povedal mi je, da je bil dvakrat proti njemu ves kanonikat. Prvič je to bilo takrat, ko sem prišel za pedagoškega vodjo na Plešivec. Tedaj so bili vsi proti, da bi na Plešivec prišel Slovenec. Drugič pa, ko je Köstner rekel, da mora biti semenišče odprto za vse. Gojence sem navajal, da naj postanejo soodgovorni za to, kar se dogaja po svetu. Gledal sem tudi, da se je vez z družino in z domom utrjevala.

Kako je bilo s podporo vašim načrtom?

Kajžnik: Podpore ni bilo. Direktor, ki je imel v rokah finance, je bil popolnoma proti. Eno leto ni govoril z menoj. Med nama je vladal »silentium«. Kot pedagoški vodja pa sem v internatu silentium odpravil. Pa saj vendar ni moglo biti, da se gojenci v domu ne bi smeli pogovarjati med seboj! Odločitev, da bo »silentium« padel, je bila sprejeta na vzgojiteljskem sestanku. Direktor za finance je zbrane vprašal, kdo je za njegovo gledanje in kdo za moje. In so vsi rekli, da so za Kajžnikovo gledanje.

.

O prijateljstvu z Valentinom Omanom ... Z Valentinom Omanom me povezuje že dolgoletno prijateljstvo. Sem tudi predsednik zbirke del Valentina Omana.

Ponosen sem tudi na zbriko Omanovih slik iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja. Ko sem maturiral, sva šla skupaj peš na Višarje. Ko je maturiral Oman, sva se odpravila na osemdnevno pešačenje.

Bila sva na Triglavu, na Bledu, v Bohinju ... Z Omanom, ki je s svojim umetniškim delom na Plešivcu ustvaril cerkev, ki je biser evropske umetnosti, imam zelo dobre stike.

O pomenu Plešivca ... Če kdo želi ovrednotiti pomen Plešivca, ga ne sme gledati z današnjimi očmi. Znati se mora vživeti v takratni čas. Nekaj pa ima vsak, ki je bil na Plešivcu: socialni čut. Hrana ni bila vedno najboljša. Če pa je kdo prejel paket dobrot od doma, ga je delil z drugimi.

O tem, kaj bi bil brez Plešivca: Ne bi imel mature. Izučiti bi se moral za kakšen poklic. Morda bi bil zidar. Druge možnosti ni bilo. Dejstvo je, da sem na Plešivcu dobili dobro izobrazbo. To sem opazil tudi v Rimu s študenti z drugih gimnazij. V vseobsežnosti humanistične izobrazbe sem jim bil enakovreden.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

osredki

P ripravil V incenc G otthardt

* z dovoljenjem Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju iz načrtovane publikacije »Pomen Plešivca za koroške Slovence«.

Pomen Plešivca za koroške Slovence Plešivec z vidika duhovniškega poklica msgr. Jože Marketz

Dr. Andrej Kajžnik je bil za časa koncila v Rimu in je tam po lastnih besedah doživel, kako so se v Cerkvi na stežaj odprla okna. Leta 1976 je prevzel pedagoško vodstvo malega semenišča in se trudil, da bi ga iz kraja, ki je prvotno služil obvarovanju poklica, preoblikoval v kraj, ki naj bi obudil, preveril in potrdil Božji klic. Dom naj bi podpiral odločitev za duhovniški poklic in jo pospeševal z jasno krščansko usmeritvijo. Seveda je nam dijakom kljub razmeroma liberalnemu vodenju tudi v tistih letih še vedno primanjkovalo mnogo stvari, predvsem svobode, naravnega druženja z ženskim spolom in za mladega človeka potrebne povezave z domom, torej s starši, prastarši in – pri meni – s sestrama.

Po drugi strani pa smo imeli močno razredno skupnost z zelo različnimi značaji in interesi sošolcev. Spominjam se, kako sem ob konjičkih svojih sošolcev spoznaval področja, ki jih z velikim zanimanjem spremljam še danes. V pogovorih in vročih diskusijah sem se naučil zagovarjati in braniti svoje mnenje z argumenti ter si tako počasi izoblikoval razmeroma jasne obrise lastnega utemeljenega svetovnega nazora. Poleg odličnih možnosti za športne dejavnosti smo se lahko urili tudi v »lepih umetnostih«.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Osem let na Plešivcu v današnji (kritični) luči prof. mag. Miha Kulnik

Prav gotovo ima Engelbert Obernosterer prav, če poudarja, da je bilo mnogo vsebin plešivške vzgoje »unbekömmlich« – kar v slovenščini pomeni neužitnih ali morda celo zdravju škodljivih.

Naj za ilustracijo navedem samo dva ali tri primere.

Na prvem mestu gotovo vsakodnevni, skozi nočno tišino odmevajoči zvonec ob pol šestih zjutraj, ki gojencev ni klical k zajtrku ali v šolo, temveč poleti in pozimi k vsakodnevni maši ob šestih, in to vse brez razlike.To se je ob nedeljah še stopnjevalo, saj je moral vsak osem let obvezno obiskovati dve maši.

Ob maši pa je bil vsak dan na sporedu še dvakratni obisk cerkve, in sicer po kosilu (za angelsko češčenje), čeprav so vsi že dvakrat molili v jedilnici – pred jedjo in po njej. Sledil je še tretji obisk cerkve, pred spanjem in z večerno molitvijo ter drugimi pobožnostmi (kot je bila na primer majniška pobožnost, križev pot in podobno), čeprav bi vse te molitve lahko opravili kar v učilnici. To pomeni, da je plešivški dijak v osmih letih obiskal približno 2500 maš, kar je marsikomu zadoščalo za vse življenje (pri tem niso upoštevane maše med počitnicami).

Nadaljnja neužitna jed v današnji luči je bilo nenehno indoktriniranje in poudarjanje, da nismo navadni šolarji, temveč »Priesterstudenten«, to je pomenilo, da smo predestinirani izvoljenci za duhovniško službo, ki se morajo izkazati za vredne finančnih in vseh drugih žrtev svojih staršev in drugih dobrotnikov, pri čemer se je beseda „žrtev“ še posebno poudarjala.

Plešivec. Reginald Vospernik je o pomenu Plešivca za koroške Slovence odgovoril z vprašanjem: »Kakšna je ta knjiga ljubezni, ki so jo pričenjali pisati Kresovci, slovenski dijaki na Plešivcu, v 50ih letih prejšnjega stoletja, kolikšen je kulturni prispevek teh po­ vojnih generacij slovenskega dijaštva nad Gosposvetskim poljem in nad ustoličevalskim travnikom tam nekje pri Krnskem gradu ob

vznožju plešivške gore?« Odgovore na to so iskali absolventi gi­ mnazije na Plešivcu na spominskem simpoziju 9. decembra 2008 na Dunaju. Moderator simpozija, na katerem je bila tudi otvori­ tev razstave del Valentina Omana, je bil Feliks J. Bister. Z njego­ vim dovoljenjem objavljamo nekaj odlomkov s predavanj, ki bodo v celoti izšla v posebnem zborniku.

Plešivec v kulturnem življenju kor. Slovencev dr. Reginald Vospernik

Kot slovenski dijaki smo doraščali do neke mere samorastniško. V mojem razredu je bilo vse od 1. razreda leta 1947 do mature junija 1955 razmerje med dijaki iz slovenskih in nemških koroških predelov domala natanko izenačeno. Na osnovi gimnazijskih letnih poročil, ki so se mi, razen enega, vsa ohranila in jih skrbno čuvam – spet so začela izhajati po vojni ob koncu šolskega leta 1948/49 –, ugotavljam, da nas je bilo Slovencev ali dijakov iz slovenskih krajev že v drugem razredu od skupno 38 okrog 18. Pri maturi nas je bilo od dvajsetih maturantov deset Slovencev. Torej je bil tudi osip povsem proporcionalen. Kakih izrazitih sporov zaradi tega pokolenja, te od preostalih dijakov drugačne materinščine, se ne spominjam, ne s kolegi, ne s profesorji, ne s prefekti. Kake posebno prijazne naklonjenosti zaradi tega pa tudi ne. Najbolj naklonjenega pozitivnega odnosa do slovenščine se spominjam v zvezi s poukom nemščine pri profesorju Schreiberju, sudetskem Nemcu, ki je nas Slovence – izhajajoč iz svojega dobrega poznavanja češčine – vedno znova spraševal, kako se temu ali onemu reče po slovensko, poskušal je etimologizirati, primerjati, kar je v meni zbudilo zavest, da je slovenščina, kljub zlomu nacizma tedaj še kar zasramovana in postavljena na stran, nekaj vredna, pomembna v družbi slovanskih jezikov, jezikovno na primer zanimiva zaradi dvojine.

Moji (literarni) spomini na Plešivec sekcijski šef v pok. mag. Ulrich Dobnik

V šoli Nemci in Slovenci nismo sedeli ločeno, temveč v glavnem mešano po abecednem redu. Moj sošolec, ki je sedel šest let zraven mene, mi je povedal, da je šele na Plešivcu izvedel, da na Koroškem živita dva naroda.

V četrtem letu me je Florjan Lipuš nagovoril, da naj sodelujem pri »Kresu«. Tako je izšel moj prvi članek maja 1955. Tedaj sem se imenoval Ermanov Vrh (po zgledu Prežihovega Voranca). Pri nas doma se je reklo »pri Ermanu«. Vrh pa je domači izraz za moj priimek. Objavljal sem vedno več. V četrtem letniku »Kresa« (1956) so prispevki statistično zabeleženi. V tem letu sem objavil 12 prispevkov. Feliks BIster je že tedaj imel več funkcij: bil je odgovoren za risbe v Kresu, za naslovno stran in še za marsikaj drugega. Švigal je sem in tja, bil pa je tudi knjižničar v stolpu na desni strani Marijanišča. V tej knjižnici sem tudi prvič srečal danes svetovno znanega Petra Handkeja.

Resno sem si izposojal knjige vseh zvrsti. V tem času sem tudi prebral celo Sveto pismo, in sicer Staro in Novo zavezo. Izpustil sem samo psalme. Pri učni uri se je že pripetilo, da sem imel pod zvezkom kaj beletrističnega, in kadar me prefekt ni opazoval, sem bral. Če me je zasačil, mi je vzel knjigo in me z njo lopnil po glavi.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

na svetlo dano

K RE S

(razni

letniki)

Pesmi

Fotografije: Jože Buch in Janko Zerzer

Proza

Veter Iz daljave prihrušči, strašno tuli in buči ... kakor kuga razsaja, vedno slabši postaja, se izgubi, v daljavo odhiti.

Trava se ziblje, drevje se klanja, starček bolj se zavija, o nekdanjosti sanja ...

Vetru vsakem nekdaj kljuboval, kot skala v peneči se vodi je stal ... a zdaj – vsak piš ga podre, vsaka sapa ga stre! – V prah, iz katerega vzet, mora vrniti se spet.

Ermanov Vrh (U l r i c h D o b n i k )

Maj Poglej na travnik – v gozd, tam vidiš vso svojo mladost.

V maju so tvoji spomini.

Ravno v tej majhni dolini.

Na toplem soncu zdaj, gori ljubezen tvoja naj, da ga boš spoznal dobro in potem zavriskal veselo.

O ti dobri maj, naj spozna vsak človek zdaj, da si ti edini, ljubi maj – edini.

Hubert Greiner

Andrej Kajžnik Slovo od Plešivca

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Drvar in škrat

Jesen Sonce za oblak se skriva, dnevi vedno krajši so.

V dolini pa je megla siva in ptičke nič več ne pojo. Že lastovičke so se zbrale, ker pride sneg in tudi mraz, v toplejše kraje so se podale, da ne bi zmrznile pri nas.

Na travniku tam živino pase pastir.

Na polju sam nabira kmet krompir.

Severni veter piha spet in človek se spet hodi gret.

Megla v dolino zliva se, tiho in mirno je zopet vse.

Karl Smolle

Neki priden drvar je delal globoko v temnem gozdu, ko se mu je naenkrat – kakor bi ravno prilezel iz zemlje – prikazal gorski možicelj. Boječe ga je vprašal kosmatinec to in ono, potem pa sta govorila kakor stara prijatelja.

Bila pa je zima in hud mraz, zato je drvar večkrat položil sekiro stran in si pihal v votle, mrzle roke. »Zakaj to delaš?« ga je vprašal začudeno radovedno gozdni prebivalec. Drvar mu je vse to natančno razložil in rekel, da si tako greje roke. Kosmatin je zadovoljno kimal z brado, čeravno ni razumel, kaj naj to pomeni, kar je drvar mislil. Poldne se je bližalo. Tudi delavčev želodec se je začel oglašati in prositi za kaj toplega. Skuhal si je torej južino.

Z veliko leseno žlico je potem zajemal in nosil v usta. Ker pa je bilo vroče, je venomer pihal na žlico, da si ne bi opekel jezika.

Kosmatin je to skrbno opazoval in je začuden vprašal delavca: »Ali je južina še premalo vroča, da jo še pihaš, kakor prej svoje roke?« – »Ne, ne! S tem hočem le svojo južino ohladiti, da si jezika ne opečem!« je odgovoril drvar. »To pa mora biti čudno bitje« – se je debelo začudil gorski mož – »ki mrzlo in vroče iz enih ust piha. Jaz moram takoj vzeti klobuk pod pazduho!« Ko je drvar spet pihnil po žlici, je možicelj kar nenadoma izginil in se nikoli več ni prikazal. Jože Kopeinig

Plešivški tercet: Janko Zerzer, Anton Feinig in Pepo Adamitsch

Janko Zerzer je moral Plešivec predčasno zapustiti in je maturiral v Celovcu

Letnik 2c 1951/52 Rdeča pika levo: Feliks Bister, desno: Valentin Oman

Črni lasje

odlomek /.../ Le kaj sem si bil sploh domišljal, ko sem se napotil s tistimi umazanimi zvezki v tiskarno. O blaznost – blaznost! Tisti prekleti verzi, ki sem jih napisal, precenjujoč svoje lastnosti. Bebasta domišljija mojih razgretih možganov! Nič več!

Nič več? Zopet se je zbudil v meni ponos, tista premočno razvita samozavest. Ta ponos mi pač ni dal verjeti, da je bilo vse res. – In vendar! Oh, tisti verzi, stokrat prekleti. Kaj sem se hotel ponašati z njimi. Prijazno se je bil nasmehnil urednik, ki sem ga vprašal za mojimi verzi: »Obžalujem, a to bi naših bralcev gotovo ne zanimalo ...« Nisem ga bil več poslušal. Zaloputnil sem bil vrata za seboj.

Nisem več hotel slišati tistih sladkih, postrežljivih besed, ki so me v moji notranjosti ranile, ki so bile nasičene s posmehom in ironijo.

Ves zbegan sem bil stopil na cesto. /.../ Nekje sem videl ogenj. Ogenj! Ogenj! Kakor blisk me je prešinila misel: Ogenj! Vstopil sem v trgovino. »Vžigalice prosim!« – Spet sem bil na cesti. V samoto, le nekam v samoto! – Tja v park, le hitro! – Končno sem bil sam. Izmaknil sem tiste umazane zvezke iz aktovke. Odprl sem prvo stran. »Ležé mrličev trupla zapuščena ...« tako sem bil nekoč zapisal. – Ogenj je zaplamtel. Požrl je prvi list, drugega, tretjega ... Slednjič sem vrgel vse na tla; v roki sem držal še drugi zvezek. Strgal sem ga in ga vrgel v ogenj. Nepopisna jeza me je popadla. Kakor sadist sem mencal po papirju ter ga poteptal v mokro zemljo. Na tleh je ležalo še nekaj listov. Že so bili umazani. Teptal sem z blatnimi čevlji po njih, dokler se niso pomešali z blatom in rjavimi listi ... /.../ Erik Prunč

Odlomek

iz daljšega besedila /.../ Neke noči sem se kar naenkrat zbudil. Zunaj so se slišali tihi človeški glasovi. Začelo je nekaj ropotati in pokati. Vedel sem: vlomili bodo. – Zapah je odletel po lopi – in v sobo je nekdo vstopil. Skozi špranjo sem videl, da ima luč in da sveti naokoli. Preiskali so vse kote. Rožljali so lonci in posode, odpirali in zapirali so se predali. Nisem se ganil: brat in babica se niti zbudila nista. Ko so odhajali, je pes šele začel lajati.

Par trenutkov nato je strašno zacvilil – in utihnil. Nekdo ga je moral zabosti.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem mislil, da so bile sanje. Ko pridem v kuhinjo, vidim, da je bila resnica. Prišli so, da bi nam vzeli, kar smo še imeli. V celi hiši ni bilo niti enega grižljaja več: soba se je čez noč spremenila v mrtvašnico. Stal sem sredi sobe, ne vedoč, ali bom zvečer še živ ali pa bom prej od gladu umrl. In nehote sem se spomnil na svojo mater! Moj Bog, zakaj si tako hitro uslišal mojo noro prošnjo? – Naslednjo noč je izginila iz hleva zadnja svinja.

Pred svinjakom je bilo polno strjene krvi, pred uto pa je še vedno ležal ubit pes. /.../ Florjan Lipuš

»To je bila srednja katastrofa« Na koncu sedmega letnika je ravnatelj Marijanišča na Plešivcu poklical Janka Zerzerja – tako kot tudi vse druge iz njegovega razreda – na pogovor. Po pogovoru je moral Zerzer Plešivec zapustiti.

Zakaj?

V tem pogovoru je moral Zerzer takratnemu ravnatelju Lexu povedati, ali bo šel po maturi študirat teologijo. Zerzer: »Rekel sem mu, da sem se odločil, da ne bom šel na bogoslovje.« Sredi avgusta dobijo Zerzerjevi starši pismo, v katerem jim ravnatelj Lex piše, da bo njihov sin moral maturirati v Celovcu, da je že govoril z ravnateljem Eggermannove gimnazije ter da ne bo težav za nadaljevanje študija. Vzrok: po maturi ni hotel postati duhovnik. »To, da sem moral zapustiti Plešivec, je bila zame srednja katastrofa.« Novo okolje, novi sošolci, novi profesorji. Kje bivati?

Toda to ni bilo najhuje. Plešivec je moral zapustiti tudi njegov sošolec Ciril Stern, poznejši priznani diplomat, ki so ga profesorji v Celovcu zelo mučili. Ta pa ravnatelju ni rekel, da ne bo šel na bogoslovje, temveč je rekel, da še ne ve. To ni nič pomagalo. Tudi on je moral zapustiti Plešivec.

Leto navrh pa je Zerzer izvedel še zanimivo podrobnost. V svojem razredu ni bil edini, ki je rekel, da ne bo šel na bogoslovje. Takih je bilo še nekaj drugih. Vendar so ti imeli v ozadju osebe, ki so se zanje zavzele. Za Zerzerja se ni zavzel nihče, a tudi nikogar ni prosil za pomoč, ker na to sploh ni pomislil. Sploh pa noče komentirati dejstva, da je od približno 25 maturantov na Plešivcu šlo naprej na bogoslovje samo devet oseb. Ugotavlja: »Tu je šlo nekaj mimo.«

Zakaj jaz in Ciril Stern? Janko Zerzer noče

na dolgo in široko pojasnjevati, zakaj misli, da sta morala on in Ciril Stern zapustiti Plešivec. Da so imeli na Plešivcu Slovenci težave, če so med seboj govorili slovensko, je splošno znano. V šolskem letu 1952/53 sta Katoliško slovensko družino na Plešivcu vodila Janko Zerzer (predsednik) in Ciril Stern (tajnik). V tem letu je izšla tudi prva številka Kresa. Janko Zerzer: »Vsak naj si sam ustvari svoje mnenje«.

Vincenc Gotthardt

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

poglejmo čez plot Pripravila

Jerneja Jezernik

Mag. Nataša Polajnar Frelih se predstavi Rodila sem se leta 1966 v Ljubljani. Leta 1985 sem se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na študij umetnostne zgodovine in etnologije. Leta 1990 sem diplomirala iz etnologije, dve leti pozne­ je pa še iz umetnostne zgodovine. Za diplomsko nalogo »Mihael Cussa – Universae carnioliae lapi­ cida et architectus« sem dobila fakultetno Prešer­ novo nagrado. Na temo baročnih črnih kamnitih oltarjev sem leta 1998 tudi magistrirala.

V muzeju v Stični sem se zaposlila leta 1995 kot kustosinja. Od leta 2003 sem direktorica, opra­ vljam pa tudi delo v kustodiatu za sakralno ume­ tnost. V štirinajstih letih, odkar sem zaposlena v muzeju, sem kot kustosinja pripravila večje števi­ lo razstav, objavila številne strokovne in poljudne članke ter samostojne publikacije s področja ume­ tnostne zgodovine, o muzeju in muzejskih pred­

metih ter razstavah. Med svoje večje strokovne uspehe štejem postavitev obsežne stalne razsta­ ve »Zgodovina krščanstva na Slovenskem« in ob­ časne razstave Jesulus Pragensis, razstave o naj­ večji zbirki voščenih figuric na Slovenskem, in izid treh monografij: »Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična, 2001, »Zgodovi­ na krščanstva na Slovenskem«, Stična, 2003, in »Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge vo­ ščene figure v Slovenskem verskem muzeju«, Stič­ na, 2005.

Za razstavo »Zgodovina krščanstva na Slovenskem«, ki smo jo slavnostno odprli leta 2002, sem prispevala vsebinski in tekstualni del. Skupaj s sodelavci sem leta 2003 zanjo prejela muzeolo­ ško Valvasorjevo priznanje in občinsko Jurčičevo nagrado. Muzej sem strokovni javnosti predstavila na mednarodnem simpoziju v Alcobasi na Portu­ galskem leta 1998 in v Dubrovniku na mednarodni konferenci »The Best in Heritage« leta 2004.

Poslanstvo ohranjanja krščans Gospa Nataša Polajnar Frelih, leta 2003 ste postali direktorica Slovenskega verskega muzeja v Stični, leta 2008 pa na novo ustanovljenega Muzeja krščanstva na Slovenskem. Kakšna je bila pot od zamisli za ta muzej do njene uresničitve?

Mag. Nataša Polajnar Frelih: Začetki muzeja v Stični segajo v 80. leta 20. stoletja, ko so redovniki ob pomoči laikov začeli s postavljanjem prvih razstav in s predstavljanjem prvih zbirk.

Pobudnik za nastanek muzeja je bil tedanji stiški opat dr. Anton Nadrah. Prvi direktor muzeja Matjaž Puc je začel uresničevati zamisli, urejati so pričeli muzejske prostore, za muzej je Puc pridobival nove zbirke. Leta 1991 je stiški muzej pričela financirati država, s tem pa mu je bila dana boljša možnost obstoja. Muzej je tedaj postal novost v vrsti drugih slovenskih muzejev. Leta 1994 je vodenje muzeja prevzela Jana Cvetko. Za časa njenega mandata se je med drugim muzej kadrovsko okrepil, intenzivneje so se urejala vprašanja trajnejšega financiranja, končala se je prenova drugega nadstropja muzeja, postavljena je bila obsežna stalna razstava Zgodovina krščanstva na

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Slovenskem. Od leta 2003, ko muzej vodim jaz, smo uspeli urediti njegov status, vedno bolj smo se lahko posvečali razstavam, ob razstavah smo pričeli izdajati publikacije. Dokončni status muzeja je bil rešen leta 2006, ko je postal javni zavod. Ne le, da smo dobili novega ustanovitelja, tedaj smo dobili tudi novo ime Muzej krščanstva na Slovenskem.

peljejo obiskovalce tudi v znameniti gotski križni hodnik in v stiško baziliko. Na koncu lahko obiščejo tudi samostansko trgovino.

Poslanstvo muzeja je varovanje, vzdrževanje, prezentacija, upravljanje, restavriranje in pridobivanje slovenske premične sakralne kulturne dediščine na celotnem območju Republike Slovenije.

Kaj vse si v tem muzeju lahko ogledajo radovedni obiskovalci? Kaj je njegovo poslanstvo?

Polajnar Frelihova: Obiskovalci si v njem lahko ogledajo dve stalni razstavi: Zgodovina krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi. Na ogled sta tudi vidofilma o zgodovini stiškega samostana in o znamenitem zeliščarju p. Simonu Ašiču. V pritličju muzeja na leto postavimo na ogled tudi vsaj dve občasni razstavi. Do konca letošnjega avgusta sta tako na ogled razstava Dotik svetnikov, na kateri je zbrana izjemna zbirka relikviarijev na Slovenskem, in razstava o p. Metodu Turnšku, ki smo jo slavnostno odprli februarja na dan njegove 100-letnice rojstva. Po ogledu muzeja vodiči po-

Je Muzej krščanstva na Slovenskem še posebej povezan z zgodovino stiških menihov? Kaj vse so stiški cistercijani prispevali v zakladnico slovenske dediščine?

Polajnar Frelihova: Muzej krščanstva na Slovenskem je javni zavod, ki s svojim strokovnim delom skrbi za premično sakralno kulturno dediščino na celotnem področju Republike Slovenije.

V njem hranimo prek 30 zbirk sakralne kulturne dediščine različne provenience (npr. zbirko sester uršulink iz Škofje Loke), zagotovo pa je ena večjih med njimi zbirka stiškega samostana. Stiški cistercijani so v več kot 800 letih svojega delovanja na Slovenskem prispevali v zakladnico slovenske dediščine ogromno. Do ustanovi-

Tri želje za Muzej krščanstva v Sloveniji?

1.

Zagotoviti vsaj za prihodnjih 100 let sredstva za nemoteno kontinuirano kvalitetno delovanje muzeja na nacionalni ravni.

Možnost, da bi bilo v muzeju zaposlenih vsaj osem muzealcev. V muzeju nas je trenutno zaposlenih pet. Poleg mene skrbimo za celoten program še kustos Tadej Trnovšek, restavratorka mag. Irena Potočnik, dokumentalist Marko Okorn in poslovna sekretarka Suzana Kuplenk. Ker so vsi ogledi muzeja vodeni, nam pri delu z obiskovalci pomaga tudi sedem zunanjih vodičk.

Da bi po številu obiskovalcev prekašali najznamenitejši muzej v Parizu.

2.

Stična • Slovenija

Nataša Polajnar Frelih

3.

Knjiga Zgodovina krščanstva na Slovenskem.

Vodnik po stalni raz­ stavi, Stič­ na 2003, je namenjena tako obisko­ valcem raz­ stave kot tudi tistim, ki želijo na enem mestu v strnjeni besedi spoznati bogato duhovno in kul­ turno zgodovino slo­ venskega naroda. Tako kot razstava je urejena kronološko. Pregledno besedilo dopolnjujejo številne barvne fotogra­ fije, kar bralcu omogo­ ča, da na prijeten na­ čin spoznava okoli 1700 let dolgo zgodovino kr­ ščanstva na Sloven­ skem. Knjiga je nati­ snjena v formatu A4 in obsega 209 strani. Vse­ buje tudi daljši povze­ tek v angleškem jeziku.

Cena: 29,00 EUR.

ske dediščine na Slovenskem tve ljubljanske škofije (1461–62) je bil prav stiški samostan pomembno cerkveno, kulturno in gospodarsko središče. Za njegovimi zidovi so nastali npr. znameniti srednjeveški stiški rokopisi s konca 12. stoletja (danes shranjeni v Avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju in v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) ter Stiški rokopis iz 15. stoletja, ki je tretji zapis v slovenskem jeziku.

Stično mnogo povezujemo z deli znamenitega zeliščarja patra Simona Ašiča (1906-1992), ki je s svojim bogatim znanjem o zdravilnih rastlinah pomagal številnim bolnikom in odgovoril s svojim nasvetom prav vsakemu, ki je potreboval njegov nasvet. Kako vaš muzej skrbi za ohranitev bogate zdravilske dediščine tega tako priljubljenega „stiškega dohtarja“?

Polajnar Frelihova: V muzeju je na ogled del nekdanje Ašičeve lekarne, predstavljeni so njegovi osebni predmeti, dokumenti, dragoceni zapiski receptov, ki jih je pripravljal za izdajo knjige o zeliščih. Možno si je ogledati tudi videofilm o njem. Delo p. Simona Ašiča nadaljuje samostansko podjetje Sitik,

ki ima za obiskovalce odprto trgovino in čajnico.

V letu 2009, ob stoletnici rojstva patra Metoda Turnška, je Muzej krščanstva na Slovenskem s pomočjo dr. Milana Dolgana pripravil bogato razstavo o njegovem duhovniškem, pisateljskem, profesorskem, kulturnem, uredniškem in publicističnem delu. Zakaj ste se odločili, da razstavo o patru Turnšku, ki je od leta 1956 do smrti leta 1976 živel in delal v komendi na Rebrci, postavite prav v prostore stiškega samostana?

Polajnar Frelihova: Muzej krščanstva na Slovenskem deluje v delu stiškega samostana. Pater Metod Turnšek pa je bil cistercijan. Kot gojenec stiškega samostana je v letih od 1922 do 1930 obiskoval gimnazijo v Ljubljani. V samostan pa je v želji, da bi postal redovnik, vstopil leta 1928. Slovesne večne zaobljube je izpovedal 6. januarja 1934. Čeprav ga je življenjska pot pozneje vodila v Trst in na Koroško, je ostal cistercijan in je bil s stiškim samostanom še naprej povezan.

Je pater Turnšek ostal povezan s stiškimi menihi tudi v času, ko je živel na

Koroškem? Lado Hajnžič z Rebrce se na primer spominja, da sta se nekoč iz Koroške pripeljala v Stično kar z motorjem in da sta bila pri stiških menihih zelo toplo in gostoljubno sprejeta ...

Polajnar Frelihova: Da. To dokazujejo tudi ohranjena korespondenca, fotografije, posvetila stiškim opatom v njegovih knjigah.

Bo morda v prihodnje v Muzeju krščanstva na Slovenskem zrasel še kakšen projekt, ki bo – tako kot delo patra Turnška – povezoval Slovence v Sloveniji in v zamejstvu?

Polajnar Frelihova: Upam, da bo. Zagotovo bi bilo povezovanje zelo koristno, saj lahko gradimo prihodnost le na poznavanju in zavedanju naše preteklosti. V muzeju smo odprti za vsakršne tovrstne pobude. Razstave so lahko vezane na predstavitev posameznih oseb, obdobij, delovanja društev ali posameznikov, na zbirke sakralnih predmetov…

Splošne informacije Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 17 , 1295 Ivančna Gorica tel.: +38617877863 www.mks-sticna.si

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi

moli & duri Andrej Fe i n i g

ogrizki

piše Horst Ogris

KRIZA – kamor človek Vsak je svoje

So slovanski orgelski mojstri slabši?

Priznana nemška založba Bärenreiter je avtorskemu tandemu Karl-Heinz Göttert/Eckhard Isenberg omogočila izdajo treh knjig z opisom kakovostnih orgel raznih nemških pokrajin in evropskih držav.

Besedila so zanimiva, privlačna, ljudska in večkrat globoko filozofska. Avtorja pišeta tako, da ju razume vsak povprečen ljubitelj glasbe. Tako bralec mimogrede izve precej poučnega iz cerkve­ nega življenja, pa tudi o raznih rodbinah orgelskih izdelovalcev.

Dobro je opisano, kako se je v času blagostanja rado eksperimentiralo na orgelskem področju. V času vojn in po vojni se je vedno delalo slabo in s slabimi materiali, ponavadi tudi s slabim okusom, ker je tedaj primanjkovalo pravih mojstrov. Podobno so na velikost, podobo in postavitev orgel vplivali prepiri v Cerkvi, želje teologov in cerkvenega vodstva.

Vendar zgoraj opisano velja v glavnem za pretekli dve stoletji in ne za renesanso in barok, saj so tedaj pogosto delovala družinska podjetja, kjer je mojster (oče) svoje znanje prenesel na sina, sin pa spet naprej na svojega sina. Tako sta nam še danes znani družini Silbermann in Schnitger, v novejšem času pa na primer podjetje Kern iz Strasbourga, kjer se na prevzem krmila v podjetju sedaj pripravlja že tretja ali celo četrta generacija.

Pri zgoraj omenjenem orgelskem vodiču po Evropi se mi zdi precej nenevadno, da niso predstavljene niti ene orgle iz Slovenije, skorajda nenavzoč pa je tudi češki, slovaški, hrvaški in poljski orgelski svet.

Vedno znova pa lahko beremo, kako pomembne so bile in so nemške orgelske firme.

In kadar vendarle morajo omeniti kakšnega slovanskega oz. slovenskega izdelovalca orgel, npr.

Vipavčana Križmana, ga avtorja Göttert in Isenberg spretno omalovažujeta. Menda Križmanove orgle v samostanu St. Florian zaradi mojstrovega orgelskega neznanja na začetku nekaj časa niso delovale. Avtorja pa se ne vprašata, zakaj je Križman dobil toliko naročil za postavitev orgel na najbolj znamenitih krajih v Avstriji in poprej v Sloveniji, če pa je res bil tako slab. Gotovo marsikaj v Križmanovem življenju ostaja zakritega, npr. to, ali se je učil obrti pri mojstru Petru Nakiču ali ne.

Vendar pa je samostan St. Florian v Gornji Avstriji znan predvsem po Križmanovih orglah, ki so jih pozneje sicer predelali.

Ali so v knjigah našteti nemški orgelski mojstri res vedno ustvarjali zgolj kakovostne izdelke?

Po mojem mnenju ti orgelski vodiči še vedno odslikavajo nekdanjo delitev Evrope. Avtorja najbrž ne poznata drugega dela pljuč Evrope, kot se je metaforično izrazil pokojni papež Janez Pavel II. Kljub zgoraj omenjenim nepopolnostim so vsi trije orgelski vodiči – Nemčija I, Nemčija II ter Evropa – velik dosežek.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Apologeti optimizma nam dopovedujejo, da je kriza tudi možnost za preobrat, za premislek, za nove poti. Joj, kako smo jih veseli!

Kot na primer namestnika avstrijskega zveznega kanclerja, ki je v oddaji ORF, torej v ustanovi, ki je menda ene sama kriza, v oddaji »Bürgerforum« – torej forum občanov – kar tako metal okrog sebe sto milijonov podpor in programov, da se je tistim mladim, ki so bili takrat v studiu, kar vrtelo v glavi.

Vprašanje je, koliko vsi ti miljoni koristijo tistemu posamezniku, ki je mlad, podjeten, „firbčen“, kot pravimo, koliko mu resnično pomagajo v njegovem osebnem položaju, ki se glasi: sem brez dela in brez perspektiv.

Po drugi strani pa: Ne manjka strokovnjakov, ki pravijo, da ničesar na svetu ni v takem izobilju, kot

je denarja, ki si – očitno – vedno išče poti v tisto smer, v kateri ni tistih, ki bi ga krvavo potrebovali.

Nič čudnega, da celo že v celovškem Mestnem gledališču igrajo Brechtovo »Opero za tri groše«.

Hypo gor ali dol. Na Koroškem, še posebej v kulturni srenji, vemo, da je denarja več kot dovolj.

Kako bi si človek lahko drugače razlagal, da so novo izvoljeni mogotci sedaj za spektakel ob Vrbskem jezeru, ki so ga za časa nekdanjega glavarja menda vedno pokrivali anonimni sponzorji, za zgolj 7 predstav (SEDEM!) letos poleti odobrili 360.000 evrov iz deželnega proračuna?

Če bi temu pobalinstvu ob plaži Vrbskega jezera ob bok postavili Koroško poletje (Carinthischer Sommer) v Osojah in Beljaku, ki je edini koroški poletni festival, ki je pre-

k pogleda – KRIZA. sreče kovač!

„

gregejevi

citati G re g e j K r i š t o f

Vera v zlagane obresti

Msgr. Helmut Schüller ni le župnik v Probstdorfu v Nižji Avstriji, temveč tudi profesor na Univerzi za gospodarstvo in na Univerzi za poljedelstvo na Dunaju. Na Univerzi za gospodarstvo vodi seminar z naslovom »Gospodarstvo in etika«. Karl Kraus je v nekem predavanju svoje študente vprašal, kaj pravzaprav študirajo. Neki mlad moški je odgovoril: »Študiram gospodarsko etiko.« Karl Kraus je študentu odgovoril z besednim humorjem: »Odločiti se boste morali za eno ali za drugo.« Helmut Schüller pravi, da je to v prihodnosti edina pot.

poznaven tudi čez Visoke Ture in Karavanke, za katerega dežela Koroška zdaj odšteje nekaj več kot 400.000 evro na sezono, potem se človeku začne vrteti v glavi. Saj ta poletni festival v mesecu juliju in avgustu nudi 43 (TRIINŠTIRIDEST!) vrhunskih glasbenih dogodkov!

Z menoj vred lahko pozabite na tako imenovano elitno kulturo. Da bo sedaj vsem, ki niso docela pritlikavi kimavci, pihal v obraz še ostrejši veter, je mladenič, ki zdaj igra vlogo deželnega kulturnega referenta in ki se – kot sam zatrjuje – spozna zgolj na tisto pravo »ljudsko kulturo«, že napovedal v pogovoru za časopis. V tem pogovoru je šlo za morebitne goljufije po dekretu imenovanega svetovalca za te zadeve, ki mu vrsta društev očita, da je z nalogami zavestno obogatel. Kot je povedal fantalin – kulturni referent, o tem zdaj sploh noče javno razpravljati,

ker so – tako ta DOBERnig – društva, ki obtožujejo svetovalca, med seboj skregana, kar verjetno niti ni napak. Zanimiva pa je referentova poteza iz tega dejstva. Ko – tako smo brali v časopisu – se bodo ta društva dokopala do složnega mnenja, bo ta kraljevič-škrat kulturne uprave seveda pripravljen na pogovor s tistimi, ki bodo imeli POZITIVNO držo. Ecco!

Kaj lahko iz takih izjav sklepamo za dobrobit slovenske kulture na Koroškem?

Vsem, ki bi od dežele kaj potrebovali, svetujem: »Bodite POZITIVNI!«, karkoli to že pomeni.

KRIZA gor ali dol!

Kako že tako lepo rečemo? Vsak je svoje sreče kovač, pa najsibo dobernik ali skrajni pesimist.

V preteklih desetletjih smo izgubili izpred oči, da je gospodarstvo del družbe in da tako ostaja tudi v prihodnje. »Trg« je pravzaprav tudi prostor, kjer igra pomembno vlogo obnašanje. Prodajalec na tržnici, ki bi se vedel tako, kot se vedejo nekateri „špekulantje“ in „mega šefi“, gospodarsko gotovo ne bi mogel preživeti. Na tržnici je jasno: to je kraj srečanja med ljudmi, posli pa so del življenja. Toda ker je človek etično bitje, ki sam odloča, tehta in je odgovoren za svoja dejanja, velja ta odgovornost tudi za gospodarjenje. H geslu »Pustite, da vaš denar dela (Lassen sie ihr Geld arbeiten)« je mogoče z dokumentarnim filmom snemalca Erwina Wagenhoferja »Let`s make money« povedati naslednje: Denar sam ne dela. Zaradi denarja in zanj dela vedno kdo drug. Schüller nadalje ugotavlja, da je najbolje preverljiva samo tista naložba, pri kateri lahko sami soodločamo, kaj se z denarjem zgodi. Za primer navaja Caritas.

Pred kratkim, tako Schüller, mu je neki svetovalec za naložbe pripovedoval, da ljudje niti slišati nočejo, kakšna tveganja in nevarnosti naj bi bili povezani z naložbo denarja. Tu je nekdo vsaj v nastavkih nalil čistega vina. Ljudje nočejo niti slišati za nevarnosti. Raje gredo v naslednjo bančno institucijo. Tam vidijo v izložbi obljube za višje obresti. To je manj neprijetna resnica. Krivda in polomija, v katerih smo se znašli, je lepo porazdeljena. Tudi »mali mož in mala žena« sta rada gledala na to, kje bosta za svoj denar dobila več.

Gre torej za temeljni motiv problema. Temeljni motiv je nadzor nad pohlepom in grabežljivostjo. Pohlep pa je temelj kapitalizma. Ko je pred 20-im leti implodiral komunizem, je tedanji nemški socialni minister Norbert Blüm v svojem velikem veselju rekel: »Marx je mrtev. Jezus živi!« Takrat se je končal sistem, v katerem je bil človek človeku ječar. Sedaj pa se končuje sistem, v katerem je človek človeku postal ropar.

Nekateri triumfatorji, ki so leta 1989 v imploziji Sovjetske zveze videli možnost brezmejnega kapitalizma, si takrat gotovo niso mislili, da bodo 20 let pozneje doživeli »padec Berlinskega zidu v negativnem smislu«. Tako lahko sedaj z nastalo paniko nastane neke vrste egoizem, ki lahko postane zelo brutalen. V prihodnosti bo gotovo prišlo do porazdelitvenih bojev. Proračuni za razvoj in razvojno sodelovanje v prihodnosti se bodo morali sprijazniti z manj denarja. Tudi mnogi strokovnjaki pravijo, da prav nihče ne ve, kam vodi pot. Pripravljeni moramo biti na vse.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Reportaža Plešivec

Uvodnik

Kaj prav

Svetli spomini na sončni grič! Če bi bil pesnik ali pisatelj, bi napisal epopejo na mladostna leta, ki sem jih smel preživeti na Plešvicu! Sredi nekega nedeljskega popoldneva sem zaupal očetu, da bi rad postal duhovnik. Takrat sem bil star šele deset let, a odločitev je bila že takrat zame in do današnjih dni nepreklicna.

Oče je zaupal to mojo željo našemu domačemu župniku in nato so se vrstile odločitve, ki so stopnjevale v meni nestrp­ no pričakovanje, kdaj bom mogel končno na Plešivec, v gimnazijo in semenišče.

Domači učitelj me je pripravljal na sprejemni izpit, ki sem ga dobro opravil in tako so bila vrata na stežaj odprta v novo prihodnost. Na Plešivcu sem imel vsaj svojo lastno mizo in svoj stol, svojo lastno posteljo, ker smo si doma trije bratje delili eno sicer široko posteljo. V šoli sem se lahko učil in sem od prvega razreda do mature v popoldanskih urah pomagal drugim mlajšim dijakom v latinščini ali drugih predmetih.

Jutranje sv. maše v veliki semeniški kapeli in predvsem nedeljske sv. maše z našim deškim zborom so me zelo nagovorile in ustvarjale tako ozračje, v katerem se je bolj utrdila tudi moja poklicna želja.

Posebno domačnost sem doživljal pri nedeljskih sestankih naše slovenske akademije, ki so jo pripravljali starejši dijaki in vključevali tudi nas mlajše. Maturantje pa so bili sploh naši vzorniki in smo jih občudovali ali smo jim celo zavidali, da so oni že dosegli svoj cilj in kdaj ga bomo mi nižješolci.

Slovenski pouk na gimnaziji ter izdajanje dijaškega lista Kres pa je nas slovenske dijake še bolj povezovalo, četudi smo nekajkrat doživeli tudi nekaj narodnostnih mrzenj, ne toliko s strani sošolcev, temveč bolj s strani vzgojiteljev. Če bi mi kdo nastavil mikrofon, da bi mu na kratko povedal, kaj mi Plešivec pomeni, bi s prepričanjem ter s hvaležnostjo priznal: Tam na plešivškem griču sem preživel srečna mladostna leta. Kar mi je dala plešivška družina in kar sem si pridobil v osmih letih v semenišču in na gimnaziji na Plešivcu, mi je botrovalo, da sem že dan po maturi prosil škofa Jožefa za vstop v veliko semenišče. Kako ne bi bil hvaležen za svetle spomine na sončnem griču?

Jože Kopeinig,

predsednik Mohorjeve družbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Plešivec prej in zdaj ter v knjigah Plešivec je bil poleg iz­ obraževalne funkcije tudi kovačnica besednih ustvarjalcev. V dijaškem glasilu Kres so nekateri poznejši znani in uveljav­ ljeni književniki objavi­ li svoja prva besedila. V naši založbi je izšlo kar nekaj knjig bivših Plešiv­ čanov. Med njimi bi ome­ nili le nekaj avtorjev: Janko Zerzer (Auf beiden Sonnenseiten der Kara­ wanken, Zweisprachi­ ges Kärnten/Dvojezič­ na Koroška, Dobri pastirji, Po koroških poteh), Gustav Januš: (Metulj/Der Schmetterling/La farfal­ la/the Butterfly, jeseni bo ob avtorjevi 70-letnici iz­ šla nova antologija), Valentin Oman (Oman Mo­ nographie, Oman. Fabjan Hafner Arbeiten und Pro­ jekte), prevod Lucie v goz­ du z oneti Petra Handkeja, Reginald Vospernik (Šole mojega življenja, Celovška knjiga).

Predsednik Mo­ horjeve družbe Jože Kopeinig je v uvodniku zapi­ sal svoje spomi­ ne na Plešivec.

Kako poteka živ­ljenje šolski vsakdan v ob­ novljeni gimna­ ziji in življenje v internatu da­ nes pa so zapi­ sali bivši dijak in učenca, ki v po­ poldanskih urah obiskujeta pouk slovenščine.

Slovenščine se učijo le zače­ tniki, izjema je Kranj­čan Šte­ fan, ki je kitaj­ skega rodu in bo to leto na Plešiv­ cu še živel v in­ ternatu, saj ga bodo zaprli in gojenci se bodo preselili v Celo­ vec v Kolpingov dom.

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

nekdaj in danes

vijo današnji dijaki na Plešivcu?

Dan v internatu na Plešivcu Zjutraj vstanemo ob šestih, potem se pri­ pravimo na jutranjo učno uro, ko ponavlja­ mo snov zadnjih šolskih dni in se pripravi­ mo na šolske naloge ali kak test. Ob 7:25 imamo zajtrk, toda pred zajtrkom še malo poklepetamo ali načrtujemo dan. Po zajtr­ ku si očistimo zobe, vzamemo šolsko tor­ bo in se odpravimo v šolo, to je le nekaj korakov. Šola je bila prenovljena in sedaj je zelo moderna. Imamo dve računalniški sobi, učilnice za specifične predmete, npr. kemija, glasbena vzgoja ... Po napornem po­ uku nas čaka že kosilo, ki je zelo odlično tu­ kaj na Plešivcu. Dobimo juho, solato, glav­ no jed in sladico, tako da smo vedno zelo siti po kosilu. Po kosilu se potem začne prva učna ura, delamo domače naloge, se učimo ali beremo. Po učni uri je malica, ponavadi dobimo žemljo z marmelado ali sirovo štru­ co. Po malici imamo vedno 15 minut počit­ ka. Med tem počitkom poklepetamo in kot vedno odmor mine zelo hitro in se mora­ mo vrniti v učilnico. Zadnja učna ura potem traja do večerje ob 17:45, toda če kdo kon­ ča svojo domačo nalogo prej ali se je na­ učil vsega za test, lahko gre prej v odmor.

Zvečer vedno gremo v telovadnico, pozi­ mi tudi na internatsko drsališče, kjer igra­ mo hokej, ali poleti na nogometno igrišče, in odigramo tekmo. Po tej rekreaciji se vsak oprha, malo poklepetamo in ob 21:00 mo­ ramo že v postelje.

O preteklosti zelo malo vem, ker se tudi ni­ sem zanimal za to, ampak vem, da je bil se­ minar najprej v Celovcu in so se učenci po­ tem preselili na Plešivec.

Mislim, da nimamo resnih slovenskih dija­ kov, razen če sebe štejem med te – pri tem mislim na resne dijake s slovensko narod­ nostjo. Lahko pa z našo tajnico govorim slo­ vensko.

Kaj naj rečem, moja slovenščina je povpreč­ na, ampak samo zato, ker jo samo govorim.

Konec tedna sem v Kranju in tam se pogo­ varjam s prijatelji, recimo po domače ali po gorenjsko, in tako je zame težko pisati spise ali zgodbe ali splošno pisne naloge pri po­ uku, ker slovenščino govorim, malo pa be­ rem ali pišem.

Kang Jing, 6. razred

Plešivec ni samo šola – je tudi Slovenščina na Plešivcu domovina. Okoli 500 mladih, vedoželj­ nih ljudi hodi v obnovljeno izobraževalno ustanovo z 80-imi učitelji.

Opisala bom dan na Plešivcu, morda kar ponedeljek: Noben učenec ne mara tega dneva po sproščenem koncu tedna. Toda na Plešivcu je drugače. Mogoče zaradi sve­ žega podeželskega zraka, pogleda na kra­ ve na pašniku ali pa veselja na popoldan, ko se bomo učenci pet metrov od šole sankali, vsepovsod so veseli obrazi. Točno ob osmih se v razredih začne pouk, od biologije prek matematike do informatike se pridno uči­ mo. Med 13. in 14. uro del učencev zapusti šolo z avtobusi, drugi del pa preživi popol­ dan v varstvu. Tam jim pomagajo prefekti, popoldan preživijo v naravi – poleti – jeseni – pozimi – spomladi. Ob 17. uri ostane res še majhen del učencev v internatu.

Na Plešivcu ima šolska mladina možnost, da se glasbeno izpopolnjuje v šolskem zbo­ ru, šolskem ansamblu in igralski skupini, uči novih jezikov (slovenščina, angleščina, ...) ali pa se ne samo duhovno, temveč tudi te­ lesno udejstvuje pri namiznem tenisu, šahu ali plezanju.

Vesela sem, da sem lahko učenka te šole.

Christina Burz, 6. razred

Če danes učenci sedijo v razredih v gim­ naziji na Plešivcu, si ne bi mislili, da je bila in je šola nad Gosposvetskim poljem po­ sebej povezana s slovenskim jezikom. Od 500 učencev komaj kdo govori slovensko in število tistih, ki so prijavljeni k slovenšči­ ni kot prostemu predmetu, je pregledna.

Ko sem bil še učenec, sem šele čez nekaj let spoznal – ko sem se pozanimal za zgodovi­ no šole – , zakaj je prej toliko učencev iz juž­ ne Koroške hodilo v gimnazijo na Plešivec.

Za številne koroške Slovence, kot so Gu­ stav Januš, Florjan Lipuš ali Valentin Oman, je marijanišče nudilo možnost za višjo izo­ brazbo, še pred ustanovitvijo Slovenske gi­ mnazije. Ko sem s svojimi sošolci priprav­ljal gradivo za šolski časopis, smo iz kronike iz­ vedeli o šolskem časopisu – našem predho­ dniku, ki so ga dijaki izdali v slovenskem je­ ziku. In naposled je slovenski jezik tudi zelo soodgovoren za identiteto Plešivca, kajti ime tega kraja je postalo z napačnim pre­ vodom v nemščino tako lepa jezikovna igra.

Christian Jordan, študent

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Veseli nas, da Nedeljo radi prebirajo tudi mladi Slovenci po svetu. Tako tokrat v naši rubriki »Pokaži jezik« objavljamo pismo, ki nam ga je poslala 20-letna Slovenka Lidija Globokar, ki je, kadar ni na študiju v Kölnu, francoskem Aixen-Provenceu ali na Irskem, doma v Oberlenningenu blizu Stuttgarta in v Trebnjem v Sloveniji.

Lidija Globokar

MOJE PISMO NA KOROŠKO Draga Koroška, rada bi ti napisala nekaj misli o svojih najdražjih „slovenskih“ trenutkih. Kje naj začnem? Veliko jih je in vsi so ostali v mojem spominu, v mojem srcu.

Rodila sem se v Nemčiji, moje prve besede so bile slovenske. Torej je moj materni jezik slovenščina.

Materinščina – to je jezik tvojih čustev, jezik tvoje duše. Sedaj, ko sem starejša in večkrat razmišljam o jezikih, se mi zdi, da imam dve materinščini. Prva je slovenščina, druga pa je jezik moje „mačehe“, Nemčije. In ta moja „mačeha“ je zelo velika in nenavadna.

Zanimivo je, da mi je Nemčija pokazala, koliko mi pomenita Slovenija in slovenščina. Pred svojimi očmi vidim utrinke s poletnih šol slovenskega jezika, kjer sem sklenila vrsto prijateljstev in spoznala Slovence s celega sveta, nastope s slovensko šolo v Nemčiji, prijetne trenutke druženj s svojimi sorodniki v Sloveniji. Pri tem sem spoznavala samo sebe in se razvijala naprej. To je bila zame zelo dragocena izkušnja.

Ko sem se prvič udeležila poletne šole slovenskega jezika v Sloveniji, sem odkrila pisanje v slovenščini.

Bila sem stara 14 let. Vsebina prve pesmi je bila seveda ljubezen. Še danes sem hvaležna tistemu fantu, da je v meni povzročil takšno „eksplozijo“, saj bi sicer začela pisati veliko pozneje. Kmalu zatem sem napisala še druge pesmi, krajšo prozo in igre. Napisano sem večkrat prebrala sošolcem ali pa sem z branjem svojih besedil nastopila na raznih kulturnih prireditvah slovenskih društev v Stuttgartu, Reutlingenu in Ulmu. Tam sem spoznala tudi slovenskega pisatelja dr. Marka Dvoraka, ki živi v Ulmu.

Pogovori z njim so mi bili v pravi užitek. Čutila sem, da zaupa vame in v moje pisanje. »Lidija Globokar, globoka si,« je povedal. In to je eden najlepših komplimentov, kar sem jih doslej dobila.

Na mednarodnem natečaju Slovenskega Svetovnega kongresa Konference za Nemčijo pa sem poleg prvega mesta za svoj literarni prispevek dobila tudi čisto posebno priznanje: ko sem publiki na podelitvi nagrade prebrala svojo pesem, sem videla in slišala, da me ljudje res poslušajo, nekateri so od ganotja začeli celo jokati, in takrat sem se počutila zelo dobro. Dosegla sem, kar sem hotela in še vedno hočem: da mi ljudje prisluhnejo, da se s slovenščino dotaknem njihovih duš.

V tem študijskem letu živim in študiram v Franciji.

Francoščina je moj najljubši tuji jezik. Poleg angleščine in španščine pa se zdaj učim še srbščine. Priznam, da morajo moji možgani precej delati. Nekoč med poukom sem pomislila, da je to, kar se dogaja v moji glavi, točno to, kar sem jaz. Mešanica slovenščine, nemščine in francoščine. Kako bo šele, ko bom naslednjo leto študirala še na Irskem?

Pišem vam in pišem ... Že dolgo nisem toliko napisala v slovenščini! Priznam, da uživam. Verjetno ni veliko presenečenje, da bi rada nekoč iz svojega konjička, pisanja, naredila svoj poklic. Prvi večji korak tega načrta je praksa pri SWR (Südwestdeutscher Rundfunk), ki je eden od največjih medijskih podjetij v Nemčiji. Ker bom delala v radijski redakciji, bom soočena tako s pisanjem kot tudi z govorjenjem. Tam se bo odločilo, ali je to zame prava pot ali ne.

Koroška, drži mi pesti!

Lepe pozdrave iz sončnega Aix-en-Provencea, Lidija Globokar

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI