Kulturna priloga - februar 2014

JAN

14

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

inštalacija: karl vouk

kje

BESEDA je

OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU

uvodnik

Nas bo ostalo še za praznovanje Florjan Lipuš

K

o me je Vincenc, urednik Nedelje, vpra­ šal za nekaj besed ob skupnem sloven­ skem narodnem prazniku, mi ni bilo posebej udobno pri duši. Zato ne, ker mora člo­ vek resničnosti na ljubo in verodostojnosti ko­ ličkaj vprid našo narodnost spet razstaviti na dele. Mar ni tako, da slovenska beseda izginja in se izgublja nenehno, se izgublja tudi v tre­ nutkih, ko se pišejo in berejo te vrste? Kulturni praznik ali delovni dan, na Koroškem sloven­ ska beseda izginja iz narodnega občestva, zate­ ka se, z iznajdljivostjo bistrejših značajnih glav, v raznolike narodne in jezikovne oaze. Naseli­ la se je tam, kjer zelenijo trate in so sveži vrelci.

Posamezniki so besedo vzeli s seboj na varno.

Se danes spet vrača od tam nazaj v narodno ob­ čestvo, se bo kdaj vrnila? Če ne bi bilo upanja, da se s teh oaz spet povrne, bi bilo praznovanje Prešernovega dne smešno. Morda kdo čaka na dan, ko se bo nabralo več pameti, več značaj­ nosti, več ljubezni v svetu. Ali pa bomo prazno­ vali Prešernov dan samo še v spomin na nekaj, kar je bilo nekoč in zdaj ni več?

D

okler Slovenci z isto in s še večjo vne­ mo kakor svoje čislamo tuje, dokler v kulturi svojemu jasno in poudarjeno ne dajemo prednosti, tako dolgo je praznova­

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

nje Prešernovega dne pretvarjanje, je zlagano, je metanje peska samemu sebi v oči. Dovolj je bilo napisano in povedano, dovolj je bilo govo­ rov in lavdacij. In pametne knjige, polne pred­ logov in spoznanj za ohranitev slovenske kul­ ture, predvsem slovenskega jezika, so še vedno v veljavi. Besed je dovolj, treba je dejanj, treba je storitev! Ni nam treba opravljati dela name­ sto tistih, ki nas tujčijo, to delo bojo ti že naprej opravljali brez nas. Kadar pa se sami potujčuje­ mo, potem to tudi s to besedo imenujmo in po­ tujčevalcem, potujčevalkam ne dajajmo potu­ he! Tudi narod potrebuje higieno, higiena je skrb za ohranitev zdravega duha. Povejmo, za­ pišimo, da nas žalosti, ker so se narodu odtuji­ li, pa da jim želimo sreče v tujini. In ne greni­ mo se, potujočemu, pravijo, je treba pustiti, da potuje.

N

arodni praznik je zaradi jezika, ne iz prav nobenega drugega vzroka. Po kom, po čem naj se zgledujemo? Po javnih osebah v Avstriji in Sloveniji? Po Pre­ šernu se lahko, ki je bil izobražen, vešč tujih je­ zikov, pa je vseeno ostal Slovenec. Študiral in poklicno deloval je v nemškem okolju, pa je vsemu navkljub ostal zvest slovenski besedi do zadnjega z vsem in v zadnjem in vseskozi.

kratki

val Jože Valeško

Katedrala in gledališče – kultura, škof in denar Nekaj misli po javnem pogovoru z Martinom Kušejem

D

olga leta je služil kot ministrant. Liturgija ga je oblikovala, posebej še pogreb­ na. Cerkveni obredi so sveta igra, živa uprizoritev božjega in človeškega doživljanja.

Pri otroških bogoslužjih je sodeloval tudi kot igralec. Tu je začutil svojo poklicanost in ji sledil. Martin Kušej je postal režiser.

farne dvorane, je danes težko ohraniti. Javna sredstva krajšajo vsepovsod. Finančniki mislijo najprej, da najlaže kaj prihraniš pri kulturi.

Na ta način manjka kar precej denarja dunajskemu Burgtheatru, in v Mariboru iščejo denar, da bi plačali dolgove, ki so nastali v času evropske kulturne prestolnice.

Zdaj slovi na odrskem svetu. Cerkvenih ko­ renin ne taji, čeprav je Cerkev formalno zapustil. Večkrat je omenil škofa Kapellarija, s katerim se vedno znova rad srečava. Katoliškega mišljenja ne moreš tako hitro zapusti­ ti, čeprav bi to želel. Katoliška vera je in ostaja izziv za vsakega človeka, za umetnike pa še posebej. Ta povezanost s škofom Kapellarijem ni samo razumskega značaja, pri javnem pogovoru v Celovcu se je škofu izrecno zahvalil, da ga je svojčas tudi finančno podprl. Medtem ko so nekateri dvomili, kako in kje si bo služil kruh, mu je Kapellari podaril kak tisočak, da bi lažje nadaljeval.

ako bomo ohranili razvejano kultur­ no udejstvovanje med koroškimi Slo­ venci? Slovenska in dunajska vlada sta krajšali podpore v takem obsegu, da skoraj ne bo mogoče ohraniti vseh dejavnosti naših društev in organizacij. Ali se bomo skregali zaradi denarja in drug drugega oropali? In s tem dosegli, da se bodo spet mnogi izselili iz naro­ dne skupnosti?

V

era in kultura se dopolnjujeta in hkra­ ti razlikujeta. Zelo jasno je povedal, da imamo v mestih oboje: cerkev in gleda­ lišče. Na obeh krajih se dogajajo osnovne teme človeškega življenja. Na zelo različen način, in vendar v istem mestu. Ob takih opazkah je kar dobro, da se zavedamo značilne pomembnosti posvečenih cerkvenih prostorov. Zato so svojčas gradili farne dvorane, zdaj pa kulturne domove, da bi tudi v naših farah imeli oboje: vero in kulturo.

Kar so naši prostovoljni sodelavci pred deset­ letji zidali in ustvarjali kulturne domove in

K

In če ne bi bilo več denarja za gledališča in kulturna društva? Martin Kušej je rekel: Brez kulture ne moremo živeti. On gledališča ne bi zapustil, tudi če bi zaslužil znatno manj. Kulturno udejstvovanje širi pogled in osvetljuje mračni vsakdan človeka in njegovo družbeno in politično zapletenost.

Kaj pomeni to za nas? Ustvarjamo naprej. Iz­ ročilo prednikov nas krepi. Kulturno udejstvovanje nam vrača dušo, ki se nam izgublja pri vsakdanjem delu. Trudimo se, da bomo osta­ li doma tudi v kulturnih domovih in cerkvah in da jih bomo napolnjevali s slovensko bese­ do in pesmijo. Želim nam vsem dovolj moči, obilo duhovitosti in vztrajnega poguma. Tako bomo ostali zavedni koroški Slovenci, prepri­ čani Evropejci in katoliški svetovljani.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki Karl Vouk bo na Koroškem predstavil kulturo Lužiških Srbov. Nekaj je je že za vedno izginilo. Veliki stroji, ki kopljejo premog, so pod seboj pokopali nešteto vasi in cerkva, prebivalcem pa so odrezali korenine.

Ko se je umetnik in podpredsednik Ko­ roškega kulturnega društva Karl Vouk za­ čel zanimati za Lužiške Srbe osebno, ni poznal niti ene­ ga umetnika, pesnika ali kakega drugega kulturnega ustvarjalca.

Ko se je leta 2011 odločil, da to narodno skupnost pobliže spo­ zna, še ni vedel, da bo že nekaj mesecev zatem v enem od do­ mov kulturnih ustvarjalcev pri odkrivanju te majhne slovanske narodne skupnosti odkril tudi svojo sliko.

Med Lužiške Srbe je slika z Du­ naja odpotovala pred dobrimi 30-imi leti. Letos junija pa pri­ potujejo slike, fotografije, li­ teratura, film in glasba Luži­ ških Srbov, ki živijo vzhodno od Dresdna v Nemčiji na obmej­ nem območju k Poljski in Če­ ški, na Koroško. Prva postaja bo 5. junija v Domu umetnikov in Hiši arhitekture v Celovcu. Da bo prišlo do predstavitve kultu­ re Lužiških Srbov, za to je odgo­ voren samo eden: Karl Vouk. S predstavitvijo tega projekta želi opozoriti na izginjanje vasi za­ radi kopanja premoga.

Karl Vouk je bil star kakih pet ali šest let, tako se spominja, ko se je srečal s pripovedkami in pravljicami Lužiških Srbov.

Njegov oče, ki je takrat še ži­ vel v Apačah, je imel prijatelja.

Ime mu je bilo Frido Metšk, bil je etnolog, zbiral je pripovedke.

Te pripovedke so se Vouku vti­

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

snile v spomin in že kot otrok je želel z očetom obiskati Lu­ žiške Srbe. Do tega ni prišlo. Nekaj desetletij po­ zneje, leta 2011, je bilo tako da­ leč. Odpeljal se je v Lužico, kjer ga je sprejel znanec Hanzija Weissa Toni Bruk in ga en dan spremljal, mu odpiral vrata do znanih ustvarjalcev, odpiral oči za kulturo in za vasi in cerkve, ki jih je odnesel premog. Videl je tudi načrte, katere vasi so na­ slednje, videl je kraje, kjer veliki stroji kopljejo premog in za se­ boj puščajo »pravo puščavo«.

Takrat se je prebudila »srčna želja, predstaviti Lužiške Srbe v Celovcu,« pravi Vouk. Srečal se je tudi s pisateljem Benediktom Dyrlichom, predsednikom zdru­ ženja lužiškosrbskih umetnikov.

Ta je poznal koroške Sloven­ ce. V osemdesetih letih je bral v Klubu koroških študentov na Dunaju in takrat so mu pokloni­ li sliko Karla Vouka. Na obisku pri Benediktu Dyrlichu doma se je Vouk srečal s svojo sliko in ugotovil: »Vezi so vedno bile, čeprav rahle«. Po vrnitvi domov je začel Vouk uresničevati svojo srčno željo in je odbor Koroške­ ga kulturnega društva prepri­ čal o svojem projektu. Zdaj po dveh letih je tako daleč: 14 luži­ škosrbskih umetnikov prihaja na Koroško s svojo umetnostjo.

Opozorili bodo na odstranjeva­ nje vasi in na izginjanje identi­ tete enega najmanjših slovan­ skih narodov.

Lužiškim Srbo V središču predstavitve kulture Lužiških Srbov je nekaj neverjetnega: v krajih, kjer živijo, država koplje premog in tako izginjajo njihove vasi. Tako se tej narodni skupnosti jemlje življenjski prostor za kritj­e energetskih potreb.

Karl Vouk: To je totalna drama. Ma­ sovno so začeli kopati premog v času po drugi svetovni vojni. Tako je izgini­ lo že okrog 200 vasi. To pomeni, da je moralo približno 20.000 ljudi zapusti­ ti svoje kmetije. To je že čudno, če si predstavljaš, da je danes Lužiških Sr­ bov, ki imajo dva knjižna jezika, samo še 60.000, nekdaj pa jih je bilo 250.000.

Zdaj, ko Nemčija hoče zreducirati atom­ sko energijo, spet močneje kopljejo pre­ mog, vasi pa izginjajo. Tu premoga ne kopljejo v rovih, ampak ker so mehka tla kopljejo kar cele predele in potem spet nasipajo zemljo. Ta zemlja je kisla, stru­ pena in prav ničesar ni mogoče nasaditi.

Kraji, kjer so pridobivali premog, so po­ dobni lunini pokrajini.

Kaj lahko umetnost stori proti takšnemu početju? Obstaja kakšna moč proti najmočnejšim strojem in odločitvam najvišjih političnih vrhov?

Vouk: Za naš katalog k tej razstavi je na­

Prechod Übergang Prehod Lužiškosrbska kultura V čet., 5. 6., ob 19. uri Odprtje razstave (umetnost, fotografija, film v Domu umetnikov in Hiši arhitekture v Celovcu v tor., 10. 6., ob 19. uri Odprtje razstave in literarno branje v Musilovem inštitutu in Musilovem literarnem muzeju v Celovcu V sre., 11. 6., Literarno branje na Slovenski gimnaziji v Celovcu (ob 11.30) in v KIBu v Pliberku (ob 20. uri) V čet., 12. 6., ob 19. uri Podijska diskusija v Musilovi hiši v Celovcu

om zmanjkuje tal pod nogami pisala nekaj besed Irmgard Bohu­ novsky-Bärnthaler. Leta 1973 so na Danskem in Bruslju odločili, da pre­ selijo vse prebivalce Grenlandije (50.000 prebivalcev na dveh milijo­ nih kvadratnih kilometrov) v novo­ ustanovljeno srednjeveliko mesto na Danskem. Mladim umetnikom je s filmom, v katerem so opozorili na to neverjetnost, uspelo, da te odločitve niso uresničili. Prav tako so v Indi­ ji hoteli odkopati neko sveto goro. Da do tega ni prišlo, je zasluga umetnika, ki s protestom ni in ni prenehal. Vča­ sih uspe. Morda tudi v Lužici. Tam je umetnica Maja Nagelowa na veliko pokrajino položila enajst ton briketov in z njimi napisala besedo »Prehod«.

Kulturni ustvarjalci so napisali pis­ mo kanclerki Angeli Merkel, v kateri jo prosijo, da finančne podpore Lužiškim Srbom ne bi več krajšali. Pisali so tudi ministru za energijo, v katerem ga opozarjajo »na rabiatno opustošenje življenjskih, kulturnih in tradicijskih prostorov«. Verjamete v moč takih pisem?

Vouk: Če pisma ne bi napisali, po­ tem tudi pričakovati ni mogče, da bi se kaj spremenilo. Čim močnejši bo

protest, tem večja bo kritika, tem bolj verjetno je, da pride do spremem­ be mišljenja. Informirati je treba, kdo so Lužiški Srbi in kje so kraji, kjer so podirali 800 let stare cerkve, uniče­ vali kmečko arhitekturo, brisali vasi in vse to samo za premog. Premog je mogoče kopati še deset let, potem je puščava.

Projekt kulturnih ustvarjalcev za ohranitev vasi bo predstavljen na Koroškem, kjer živi slovenska narodna skupnost. Obe narodni skupnosti se soočata z asimilacijo. V čem je razlika?

Vouk: Slovenska narodna skupnost na Koroškem, nima tega ekonomske­ ga stresa. Nam ne odkopavajo vasi.

Naše okolje je pravzaprav neokr­ njeno, nikamor se nam ni treba se­ liti, nihče nam dobesedno ne spod­ kopava korenin. Če se asimiliramo, se sami asimiliramo. Še vedno je pri­ marno odvisno od staršev, ali bodo s svojimi otroki govorili slovensko ali ne. Tudi pri Lužiških Srbih sem žal opazil, da je med umetniki preveč ta­ kih, ki s svojimi otroki ne govorijo lu­ žiškosrbsko.

Neki znani koroški založnik je rekel, da jezik lahko preživi tudi brez teri-

torija. Lužiškim Srbom ga dobesedno jem­ljejo. Kako gledate ob tem dejstvu na ta izrek?

Vouk: To je zelo utopična ali pa idea­ listično iluzionistična drža. Mislim, da to ne funkcionira, ker je vsak jezik, če to ni jezik, ki ga govori ves svet, navezan na določene kraje in tradi­ cije. Če nimaš več tistega kraja, kjer lahko obhajaš velikonočne obrede in hodiš škropit okrog hiše za svete trije kralje in novo leto …, bo jezik le težko obdržati. Naj ima prav, jaz se bojim, da to ni mogoče.

Je mogoče proti taki ignoranci kaj storiti? Razstave zadostujejo?

Vouk: V okviru predstavitve lužiško­ srbske kulture na Koroškem bom na­ slikal cikel slik, ki bodo parafraza nemške zastave. En pas nemške za­ stave je črn in v tega bom vkompo­ niral delčke briketov in vedno napi­ sal en stavek iz ustave dežel Sachsen in Brandenburga. Tako se bo vide­ lo, kako puhle so besede, kadar gre za Lužiške Srbe. V spodnjem delu zasta­ ve, ki je rdeča in zlata, bodo prikaza­ ne cerkve in pri vsaki bo pripisano, kdaj je bila porušena, enako bom sto­ ril z vasmi.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

osredki

»Bodite končno sproščeni!«

Martin Kušej

je leta 2013 prejel koroško kulturno nagrado.

Slovenski narodni skupnosti na Koroškem pa svetuje: Koroški deželni arhiv, 18. decembra 2013.

Stopil je na stol in ga spremenil v oder. Aplavz. Reži­ ser in intendant Martin Kušej se je zahvalil za koroško kulturno nagrado tudi po slovensko. »Ne,« tako je re­ kel, »to, da kdo na Koroškem spregovori tudi sloven­ sko, to ne sme biti nekaj posebnega – to mora biti nekaj samoumevnega«.

Prvo.

Celovška univerza, 21. januarja 2014.

Tokrat sedi. »Mislim, da sem prevečkrat tukaj na Ko­ roškem.« Pogovarja se z Michaelom Kerblerjem za Ö1 o gledališču kot družbenopolitičnem seizmogra­ fu. »Je mogoče življenje v gledališču vaditi,« ga sprašu­ je. Tudi to, zakaj umetnost? Martin Kušej: »Umetnost nam omogoča življenje, je nekaj duhovnega.« In če po­ litika ne bi več omogočala umetnosti, sprašuje modera­ tor. Kušej: »Zaupam, da bi umetniki še naprej ustvar­ jali. Odstraniti umetnost bi pomenilo odpreti omaro, iz katere bi se zlil strup. Ljudje bi zboleli najbrž za kako psihično boleznijo.«

Drugo.

Prve gledališke vloge je igral doma, režirala je mama.

Kot ministrant je bil blizu oltarja »čisto blizu odra« in kot ministrant, ki je spremljal župnika pri pogrebih. Pri kar precej več kot 100 pogrebih, poudarja. Pove tudi, da sta v nekaterih mestih gledališče in Cerkev kar pre­ cej blizu skupaj, »kar se dogaja v cerkvi in kar v gleda­ lišču, pa je le različno«.

Z naslednjim stavkom pove Kušej, kako vidi svoje delo režiserja in kaj je zanj režija: »Režija je komunikaci­ ja, ne pa organizacija.« In kaj je pomembno v življenju: »Moč, duhovitost, pogum.« Celovška univerza nekaj minut po prireditvi.

Intendant Kušej stoji nekaj metrov stran od stola, kjer je sedel. Pet minut o slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Tri vprašanja. Morda še eno več.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Gospod Kušej, v gledališču gre za napetost med občutenim in tem, kar dejansko je.

Kaj lahko narodna skupnost, ki se včasih počuti potisnjeno na rob, stori, da ne postane folklora?

Martin Kušej: Izkoristiti mora vsako mogočo svobodo, da pridete stran z roba. Sprostite se! Ni vam treba, da ste stisnjeni na rob.

Prejeli ste koroško deželno nagrado.

Rekli ste, da mora biti slovenščina v deželi nekaj samoumevnega. Kako samoumevna naj je?

Kušej: Da se slovenska beseda, izrečena v javnosti, ne vidi vedno takoj kot politično stališče, temveč da se lahko govori slovensko samoumevno Vsi, ki želijo go­ voriti, naj to storijo osvobojeni vsakega občutka, da to ne bi bilo prav.

Zdaj tretje.

Na Koroško gledate tako rekoč od zunaj, tako tudi na slovensko narodno skupnost. Kakšno sliko vam ponuja in kakšne nasvete imate zanjo?

Kušej: Ne gledam samo od zunaj, ampak seveda tudi od znotraj. S pogleda distance pa vam moram reči, da me neskončno motijo vaša notranja razklanost in spr­ tost ter vaše neštete frakcije. Prav posebej me boli vaša neenotnost. Tisočkrat bolje bi bilo, če bi nastopali slož­ no in z jasnim ciljem pred očmi. Tako pa se poslužujete istih mehanizmov, kakršnih ste deležni od teh, ki vam niso naklonjeni in želijo imeti oblast nad vami. Ostra­ nite svojo neslogo, postanite svobodni in moderni v na­ stopanju. Bodite končno sproščeni!

Pa še eno

vprašanje. Kaj ko bi kot intendant prevzeli režijo nad narod­ no skupnostjo? (narodna skupnost ga počasi spravlja v dejansko zadrego).

Kušej: Ok. Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Po­ stati bi moral deželni glavar.

V besedi

se skriva nekaj čudovito lepega in hrabrega David Bandelj (Italija)

Avstrija, Slovenija, Italija – in slovenščina kot skupni jezik mladih avtorjev

Amina Majetić (Avstrija)

kvina hutterer (slovenija)

»Besede kapnejo na papir«

»Slovenščina je jezik, v katerem razmišljam«

»S pisanjem želim izraziti čutom izmuzljivega«

Zakaj pišem in ustvarjam – kakšne misli mi rojijo po glavi v času nastajanja kakega besedila?

David Bandelj: Na to vprašanje ni­ mam racionalnega odgovora. Tako kot dihanje. Zgodi se, ne razmiš­ ljaš zakaj … Besede od nekod pri­ dejo, kapnejo na papir, potem pa jih vzameš in preoblikuješ. Vča­ sih iz njih nastane dovolj dobro li­ terarno besedilo. V mojem prime­ ru pesem.

Zakaj pišem in ustvarjam – kakšne misli mi rojijo po glavi v času nastajanja kakega besedila?

Kvina Hutterer: Po pravici poveda­ no, še sama ne vem, zakaj pravzaprav pišem. Lahko bi rekla, da na pisa­ nje gledam kot na neko vrsto terapi­ je. S pomočjo pisanja pesmi si zbi­ strim misli in včasih skozi pisanje na površje prikapljajo tudi delci, ki so se skrivali globoko v nezavednem. Sko­ zi pisanje želim izraziti nekaj čutom izmuzljivega, nekaj transcendentne­ ga.

Kaj si želiš za slovensko tiskano besedo – najde zadosten odmev med svojim narodom?

Bandelj: Glede na število objav­ ljenih pesniških zbirk na leto, je v slovenskem kulturnem prosto­ ru možnost odmeva velika. Za na­ prej si želim, da ne bi bila omejena le v kroge nekaterih literarnih lo­ bijev, ki jih ustvarjajo založbe, re­ vije, skupine pa še kdo …

Pisanje je delček mene, ki mi služi pred­ vsem za urejanje, predalčkanje misli.

Stvari, ki me grizejo, uredim v vrsticah in verzih. Odkar pesmi objavljam, vlagam v pisanje veliko več truda, in mogoče se s tem učim lažje sprejemati kritiko drugih, kar kot tehtnica in perfekcionistka včasih težko pogoltnem. Pesmi so zame kot stop­ nice – z vsako poskušam priti malo dlje in prekositi prejšnjo in jo pustiti za seboj, že prehojeno.

Kar zadeva slovenščino v svetu, mislim, da nam s skupnimi močmi prav lepo uspeva. Starejši ste nas dobro pripravili in motivirali za učenje slovenščine in glede na to, da vedno znova berem o literarnih natečajih in nagradah, kjer prevladujejo mladi s svežimi besedili, mislim, da opra­ vljamo kar dobro nalogo širjenja in ohra­ njanja slovenske besede. Slovenščina ni moja materinščina. Odraščala sem z njo, poleg bosanščine, ki sta mi jo posredova­ la starša doma, zato pa je jezik, v katerem razmišljam, najraje pišem v njem, pojem v njem in sem vesela, da sem s svojo prvo pesniško zbirko »Vse ali nič« lahko maj­ hen delček odmeva slovenske besede. Že­ lela bi si, da bi si mladi, ki pišejo, upali bolj izstopati, da bi si upali objavljati svoje stvari in jih posredovati javnosti in da bi imeli za uresničevanje nekaterih idej mo­ goče več vztrajnosti. Tu mislim predvsem na izdajo pesniške zbirke in sodelovanje pri literarnih natečajih.

Pesniška zbirka David Bandelj: Odhod. Mladika 2012.

Pesniška zbirka Amina Majetić: Vse ali nič. Založba Wieser 2012. Edicija Popki literature.

Kako močno odmevata po tvoje slovenska beseda in kultura v svetu?

Bandelj: Odvisno od prevodov, se­ veda … No, šalo na stran, za lite­ raturo je odmev takšen, kolikor je besedilo komunikativno, kar ne pomeni, da je razumljivo, am­ pak da seže v bralčevo zavest in/ ali podzavest. In se ene ali druge (idealno obeh …) dotakne.

Kako močno odmevata po tvoje slovenska beseda in kultura v svetu? Kaj si želiš za slovensko tiskano besedo – najde zadosten odmev med svojim narodom?

Kvina Hutterer: Glede na to, da smo Slovenci sorazmerno majhen narod, je slovenski prostor de facto porodil ogromno število kvalitetnih intelek­ tualcev oziroma literarnih ustvarjal­ cev, ki s svojimi deli skrbijo za pro­ dukcijo in reprodukcijo slovenske kulture. Tisto, kar si želim za sloven­ sko besedo, pa je predvsem, da ne poklekne pred interesom trenutnega hegemonega jezika in najde moč za samo-zadostnost. Nekaj čudovito le­ pega in hrabrega se skriva v tem.

Pesniška zbirka Kvina Hutterer: So misli moje metulj postale. Založba Wieser 2012. Edicija Popki literature.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

na svetlo dano

Kvina Hutterer (pesmi)

Nina Zdouc (pesmi)

Kvina Hutterer

Misli V glavi mi bobni, misli sem in tja begajo mi, kot če veter kup listov kar tako v tri dni razpihal bi.

Moje misli postale so tisoč stvari, tisoč zgodb, toda nobena do konca prebrana.

Samo začetek.

Samo sredina.

Samo konec. Če misli lahko izklopila bi, kot radio, kadar glasba ne ugaja mi, potem vse v redu bi bilo in mnogokrat bolečine čutiti ne bi bilo, tako pa ustvarjeni smo kot mesoreznica, ki melje meso, nikoli čista ni, vedno ostane kup smeti.

Ha, kako srečen je lahko ta, ki svoje misli vsaj za trenutek izklopiti zna!

Verena Gotthardt

Bre z napak Bližajo se mu in so prepričani, lahko bi bil brez napak.

Kot umrlo morje, se odloči biti kamen.

Brez neskončosti brez poti drugam.

Samo ležati in gledati v črno nebo.

Ko se bo zagledal po svetu, se bo začelo. Življenje ga ne bo več spraševalo, kam želi.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Nina Zdouc

Pomlad Zvoki nežnih dotikov tipk in strun glas jaz pa si želim da bi lahko ušla vsakdanu se odpeljala kar tako brez upoštevanja terminov in oddajnih rokov v vlaku ki bi me popeljal po ovinkastih cestah mimo gozdov rek in mest z mano v kupeju kakšen posebnež ki bi mi pravil o radostih življenja že vidim zvezde ko stegnem glavo iz okna vagona veter mi piha v obraz in takrat zavoham pomlad ki se vrača v naše kraje takrat se šele zavemo kaj se je spremenilo kdo je še z nami na naši poti koga med mrzlimi zimskimi meseci sploh ni bilo videti iz svojega brloga vsi malo bolj bledi lasje daljši pogledi presenečeni

ko zagledajo prvo sonce kot da bi videli prijatelja ki se ni javil že tri leta toplota nekaj tako nepredstavljivega se me dotika ko stojim pred gredo kjer so vsadili prve tulipane vedno se spomnim ljudske šole vsako leto učenje spomladanskih cvetlic vedno in vedno spet a nekaj mi ne daje miru ta barva ZELENA tako drugačna kot vsi odtenki sive v katere sem buljila zadnje mesece zraven mene se deklica joče ker njen sladoled veselo in zadovoljno leži sredi ceste in se ji posmiha kakšna nesreča v sreči se zamislim in se spet potopim v knjigo kemije ki me na svoj preveč pameten in vzvišen način sploh ne vabi k branju veliko raje bi... jutri je izpit uči se zdaj!

Amina Majetič (pesmi)

David Bandelj

(pesmi)

Verena Gotthardt (pesmi)

Amina Majetić

David Bandelj

Drugačen sve t

Policentrično

Praviš, da ne moreva iti po isti poti in obsojaš me, da ne razumem tvojega sveta, pozabljaš, da sem samo človek, utapljaš me z nizkimi opazkami, a tudi jaz sem le iz krvi in mesa!

Policentrično policentrično vse je policentrično

Praviš mi, da ti ne morem slediti in mečes mi naprej vse moje napake, pozabljaš, da se je včasih treba močno potruditi.

Ti me le utapljaš, v neskončnem morju žaljivk me ne moreš enostavno enkrat za vselej utopiti?

Praviš da nisem še tako daleč, da bi razumela, obtožuješ me šibkosti in laži, preziraš vse moje točke, enostavno gledaš skozi mene in to boli, nikoli ne bom tvoj svet, kar si meni ti!

maternica umetnosti je policentrična celo totalitarizmi so policentrični sentimentalnost in katastrofizem sta policentrična poetično in ilegala delujeta policentrično kaj resnično policentrično je vesta Dylan Thomas in Ada Škerl še najbolj pa ve Tomaž pa še to demokracija ni policentrična nikakor ne

Janina Opetnik (slika)

Janina Opetnik je doma v Šmihelu in obiskuje 7.B razred Slovenske gimnazije v Celovcu.

Slika že od svoje mladosti. V zadnjem času se za slikanje odloča zavestneje. Najraje riše na platno z akrilnimi barvami. Njen zgled kot slikar je Werner Berg.

Odlika njenih slik so močne barve in jasne črte.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

poglejmo čez plot Pripravila

pripravila

Jerneja Jezernik

ŽIVLJENJE JE KOT KNJIGA Mlada pesnica in pisateljica LUCIJA MIRKAC z Leš na Koroškem je dijakinja 2. letnika ravenske gimnazije. Kljub rosnim letom je doslej izdala že pet knjig, to so »Po poti sreče«, »Kaj je svoboda«, »Borka«, »Na pravem kraju« in »Na sledi življenja«, avtoričini literarni načrti pa v kratkem obetajo še obilnejši knjižni izkupiček. »Poleg tega upam, da se zavedate, da ste pomembni in da ni naključje, da ste tu. Vsak ima neko določeno poslanstvo, ki ga danes ne slišimo več. V vsem tem hitenju.

Grem po ulici in gledam ljudi brez žara v očeh. In v sanjah slišim klice trpečih ljudi, ki so v množicah izgubili svoje obraze. Svoje jaze. In s tem upanje, da bo nekoč bolje.

Vsi smo poklicani, da zopet prižigamo ta plamen.

Znova in znova. Ljudem, ki jih vsakodnevno srečujemo. Ni mi treba spremeniti sveta. Včasih je celo dovolj, da spremeniš le delček sebe. (iz knjige Na sledi življenja)

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Lucija, praviš, da je tvoj najljubši predmet v šoli že od prvega razreda naprej slovenščina, še posebej pa te zanimajo književnost, branje, pisanje in ustvarjanje v slovenskem jeziku. Kakšen odnos si, recimo, v primerjavi s sovrstniki, razvila do slovenščine ti? Znana si nam­reč po tem, da si si za svoj 16. rojstni dan zaželela zajeten Slovar slovenskega knjižnega jezika in da svojim prijateljem redno pošiljaš nazaj SMS-e z jezikovnimi popravki ...

Lucija Mirkac: Ja, sloven­ ski jezik mi veliko pomeni. Že pred začetkom osnovne šole sem bila seznanjena s knjigami, ki me spremljajo še danes. V tista leta segajo tudi moji prvi poskusi, da bi napisala kaj svojega.

Zdi se mi, da je sleng že kar preveč posegel v govori­ co mladih, priznam, da tudi sama nisem izjema, kar se odraža tudi v SMS-ih, ki jih včasih kar avtomatično po­ pravljam, kar je, mimogre­ de, deležno velikega neodo­ bravanja. Porabim namreč kar precej več časa, da do­ jamem njihovo sporočilo, če niso napisani v knjižnem jeziku. Ampak počasi se

M vdajam v usodo, ker ni vi­ deti, da bodo moja prizade­ vanja v bližnji prihodnosti obrodila sadove ...

SSKJ pa sem si želela že kar precej časa in za rojstni dan se mi je želja le uresni­ čila. Jezik je živ dejavnik in se spreminja, nadgrajuje, tako da moraš nenehno is­ kati nove besede, sicer tvo­ je besedišče ostane na tisti ravno zadostni pogovorni ravni, ki pa pogosto ni do­ volj za pisanje knjig. Tako me je pogosto mogoče vi­ deti s kakšno zahtevnejšo knjigo in slovarjem v roki, zaradi česar sem že skoraj postala »znamenitost«.

V šoli si znana kot izjemno marljiva dijakinja. Kdaj torej sploh utegneš pisati?

Lucija Mirkac: Marljivost je relativna ... Je pa dejstvo, da se moram kar dobro or­ ganizirati, če hočem dose­ či svoje cilje. S pisanjem se tako med šolskim letom ne morem kaj prida ukvarja­ ti, v poštev pridejo kvečje­ mu rokopisi, zato pa pišem cele počitnice. V povprečju napišem dva romana letno, za mano so zdaj tri takšne sezone, v katerih sem napi­ sala sedem romanov. Za ti­

sto osnovno tešenje mojih nemirnih misli pa mi prav pride poezija, ki zadnja tri leta nastaja kjerkoli in ka­ darkoli.

S katerimi literarnimi zvrstmi se sploh ukvarjaš? Če prav vem, sta ti blizu tako proza kot poezija ...

Lucija Mirkac: Osnovna li­ terarna zvrst, s katero se ukvarjam, je mladinski ro­ man, ki je v vseh primerih napisan skozi oči prvooseb­ nega pripovedovalca. Tru­ dim se, da bi bili moji ro­ mani čim bolj vedre narave, kot neka protiutež moji poe­ziji, ki je bolj mračna.

Pišem namreč družbeno­ kritične pesmi, zadnje čase pa vse bolj prehajam v ek­ sistencialne in osebnoizpo­ vedne tematike, kjer je moj osrednji motiv drevo. Pre­ izkušam se v različnih zvr­ steh, od katerih mi je zelo pri srcu sonet, v zadnjem mesecu pa sta kot plod pre­ cej velike želje nastala tudi dva sonetna venca.

Je res, da si svoje prvo obsež­nejše literarno delo zažgala, ker nisi bila zadovoljna z njim? Zakaj sploh vzameš v roke pero in pišeš?

Lucija MIRKAC Lucija Mirkac: Res je, s sabo znam biti kar precej stroga ... Jasno je, da se ve­ dno ne posreči vse, tako se mi niso posrečili tudi moji prvi trije resnejši posku­ si, da bi kaj napisala. Ker se mi je to enkrat zgodilo jav­ no, sem v drugo, stara sem bila deset let, raje prikrila vse sledi o tem, da je nekaj nastalo. Ja, roman, to je bil rokopis z ilustracijami, je romal v peč.

Sicer mi pisanje predsta­ vlja kar dobršen del življe­ nja, ki pa sem si ga sama izbrala, zato zelo cenim trenutke, ki jih lahko preži­ vim na tak način. Pisanje je način dojemanja stvari, lju­ di okrog sebe, življenja. Je način življenja, ki mi po­ maga prebroditi marsikate­ ro stisko. Čutim, da moram zgodbe, ki jih nosim v glavi, preprosto deliti z drugimi.

Komu so pravzaprav namenjeni tvoji romani? In s kakšno tematiko se v njih ukvarjaš?

Lucija Mirkac: O tem na­ čeloma niti ne razmišljam, dokler me kdo ne vpraša ... Rekla bom, da so v prvi vrsti namenjeni osnovno­ šolski mladini, moj zadnji

LEŠE SLOVENIJA roman »Prinesi mi novo sonce« morda tudi srednje­ šolcem, dejstvo pa je, da za odrasle ni nikoli prepo­ zno, da se vrnejo k »dobre­ mu staremu mladinskemu romanu«, kar je dokazano, saj moja dela v roke prime­ jo tudi starejši bralci.

Po kakšni logiki in postopku skreiraš glavne junake svojih romanov?

Lucija Mirkac:Vsi junaki, ki jih izrisujem skozi svoje zgodbe, so nekaj posebne­ ga. Zdi se mi, da je kar pre­ več pisateljev, ki se ubadajo s povprečnim mladostni­ kom, zato sem se sama usmerila predvsem na ne­ koliko drugačne. Predvsem je pomembno, da je vsak od njih unikaten na svoj lastni način, vsakemu glavnemu junaku pa pridam tudi eno svojo lastnost, kar naredi moje pisanje bolj doživeto.

Njihove lastnosti, življenje ali pa zgolj besede, namreč gledam skozi oči lastnega življenja.

Se pisanje pesmi kaj razlikuje od pisanja proze? Doslej si namreč napisala tudi že več kot dvesto pesmi, med njimi pa, na primer, ni

najti ljubezenskih ...

Lucija Mirkac: Pesem je ved­no stvar trenutne­ ga navdiha, roman pa pre­ cej dolgo »valjam po pod­ strešju«, preden si utre pot na papir. Pesem lahko na­ stane zunaj med nevih­ to, opolnoči, se pravi, da ni omejitev. Je tudi najčistejši prikaz dejanskega pesniko­ vega mišljenja in njegovega dojemanja sveta, saj nepo­ sredno odstira misli. »Moja pesem je moj obraz,« je za­ pisal Srečko Kosovel. Zame zveni poezija lepše kot vse drugo.

Kako mlad avtor najde pot do založnika? Mu kakšna nagrada pri tem kaj pomaga?

Lucija Mirkac: Mislim, da sem bila ob pravem času na pravem mestu, ko mi je moja prva mentorica Mari­ ja Eremut povedala za na­ tečaj »Z domišljijo na po­ tep« založbe Smar-team, prek katere knjige izdajam še sedaj. Verjamem, da bi bilo sicer precej težje. Na­ grada vsekakor spodbudi delo, zame je nagrada sama knjiga, vendar se mi zdi, da ponavadi niti ni potrebna.

Pisanje je postalo moj na­

čin življenja in težko sha­ jam v času, ko imam »mrt­ va obdobja«. Zgolj to, da lahko pišem in izlijem del svojih misli na papir, mi pomeni več kot dovolj.

Si se s svojimi deli kdaj predstavila tudi doma?

Lucija Mirkac: Precej so­ delujem s svojo nekdanjo osnovno šolo na Prevaljah, kjer sem se že nekajkrat predstavila mlajšim gene­ racijam, pred dvema leto­ ma pa sem imela tudi lite­ rarni večer v Družbenem domu na Prevaljah. Seve­ da, vedno izkoristim pri­ ložnost, da se predstavim na raznih kulturnih prire­ ditvah, lahko prek šole, se pravi gimnazije na Ravnah, ki jo zdaj obiskujem, ali pa prek Društva literatov Me­ žiške doline, članica kate­ rega sem od septembra. Si­ cer pa pripravljam tudi literarni večer v knjižni­ ci na Ravnah, ki bo v petek, 21. februarja 2014, ob še­ stih zvečer. Tako da ... vab­ ljeni.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi A n d rej Fein ig

moli & duri

Najnovejša knjiga o orglah Edo Škulj, enciklopedist slovenske cerkvene glasbe, je pred kratkim svojemu bogatemu knjižnemu opusu dodal najnovejši primerek: Leksikon orgel in orglarjev. Na ta način zapolnjuje slovensko knjižno vrzel našega vedenja o orglah in cerkveni glasbi, vrzel, ki ima svoj začetek v spregledanju velikanske vloge cerkvene glasbe pri oblikovanju glasbe­ nega okusa mnogih generacij.

Znano je, da so orgle mnogo stoletij one­ mogočale vstop drugim glasbilom v posvečene prostore. Veljalo je, da glasbila, ki jih uporabljajo pri plesih, pač niso primerna. V zagovor orglam pa spet lah­ ko povemo, da orgle kot glasbilo zahtevajo pre­ cej znanja in ne mara­ jo slabega igranja, mor­ da celo slabega okusa.

To kot uvod v nekaj, kar ni mišljeno kot recenzi­ ja Škuljeve knjige, ki jo je skoraj nemogoče oceniti ali tudi pretehtati. S to knjigo smo po moji pre­ soji Slovenci ulovili vlak, ki pelje k večjemu spoštovanju orgel in orgelske glasbe. Ljubitelj bo našel ogromno informacij o samem delovanju orgel, o skla­ dateljih in o orglarjih, ki so nam zapusti­ li svoje stvaritve.

Koroška je sicer znana po petju, ne nuj­ no vedno kvalitetnem, a vedno občutenem in orgle stojijo temu petju ob strani.

Seveda, po mojem bo vedno neka nape­ tost med orglami in cerkvenim petjem, vendar zavreči orgle zaradi njene dominantnosti, se mi ne zdi prava pot. Saj orgle igra vedno človek, z njim se je treba po podjunsko spravhati.

V ameriških duhovniških vrstah pa si pripoveduje tudi to: »V čem je razlika med teroristom in organistom? Odgovor: S teroristom lahko kupčujemo.«

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki DOVOLITE, DA SE PREDSTAVIM!

Kandidat, ki piše za Nedeljo C

enc je vsega kriv: Če ne bi bil tako zvest človek, kakršen je, bi bili vi – spo­ štovani bralci in cenjene bralke – teh mojih zapisov, ogrizkov in ocvirkov že davno rešeni!

Vse kaže, da imate pred sabo svetlo prihodnost brez teh nero­ dnih ogrizkov. Resno razmišljam, če se ne bi napotil v Bruselj, v Evropski parlament. Sicer na žalost še nimam stranke, ki bi me kandidirala za vigredne volitve v Evropski parlament.

In to, čeprav sem več kot dovolj kvalificiran: Sem ORF-ovski penzionist, ki so ga svojčas tudi z 62imi leti pognali iz službe – o tem podrobneje spodaj.

Zanesljivo vem, koliko zasluži povprečni delojemalec v tej republiki, če ima srečo, da je mlad in najde delo. Dovoljkrat sem li­ stal v časopisih pa rubrikah, v katerih ponujajo delo, ker moj sin ni in ni našel pametnega dela in zaslužka. Pri plačah za delo se torej tudi spoznam.

Kot sem že dejal, sem ORF-ovski upokojenec in mi gre znatno bo­ lje kot vsem tistim, ki dobiva­ jo pokojnino zgolj po ključu ASVG­ja. Sem pa pred kratkim bral o kandidatu, ki je – ker so z njim pometli na tv­ekranu z 62­imi leti – jamral, da s pokojnino po kopitu ASVG-ja ne more izhaja-

ti, ker je vajen drugih standar­ dov. Sem si pa žinjal: Dobro vem, kako ORF odslovi svoje ljudi z 62­imi leti. V tej kategoriji, v ka­ teri nam je svet razlagal kandi­ dat, nikomur ni treba životariti po načelih ASVG-ja.

Če bi bilo res tako, bi moral kandidatu iskreno čestitati, ko pa je našel od danes na jutri stran­ ko, ki ga je kandidirala! Jaz še čakam. Upam, da ne zaman, ker se me drugače – cenjene bralke in spoštovani bralci –, dokler mi ostane Cenc zvest, ne boste še znebili.

er sem vam zgoraj grozil s svojo zgodbo, naj pa bo: Natančno za 61. rojstni dan sem tedaj dobil pismo iz cen­ trale, da moram čez leto dni pobrati šila in kopita, čeprav sem se počutil zdravega kot riba v vodi in vedel za dejstvo, da zakon do­ loča, da gredo moški uslužbenci v Avstriji s 65-imi leti v pokoj. Zaverovan v moč sindikata, ki sem mu 40 let plačeval članarino in njegovih uslug – hvala Bogu – nikoli nisem potreboval, sem se zatekel k njemu. Nič drugega nisem hotel vedeti kot to, ali še velja zakon, da gredo moški s 65­imi leti v pokoj. Seveda velja, so mi rekli. Pa sem hotel izvede­ ti, če bi me sindikat zastopal, če bi se uprl napovedi delodajalca, da naj grem z 62­imi leti v pokoj, ker očitno krši veljavni zakon.

K

gregejevi piše Horst Ogris

citati G re g e j K r iš to f

1914 - 2014 Kaj pa sto let pozneje?

S

Ne bi vas molestil z izgovori, ki sem jih dobil po neštetih telefonatih tja do vrhunskih pisarn sindikata.

La comedia e finita: Odslovili so me pošteno, zares. Kot pravijo Italijani, sem se tega »dolce far niente« tako privadil, da se nimam nič pritožiti.

Samo od časa do časa me zmoti zvesti Cenc, da naj mu napišem OGRIZEK. Pa ga napišem, če vam je prav ali ne. Če bi stvar z Evropskim parlamentom le še funkcionirala, bi me bili rešeni.

Po drugi strani: kakšen signal pa je to, če državotvorna stranka pošlje neopenzionista v Bruselj, v Evropski parlament, tja, kjer se v vse večji meri odloča usoda nas vseh? Po mojem bi tja morali poslati mla­ de, dinamične mandatarje. Mlade, ki imajo pred sabo še prihodnost.

Mlade, ki bodo ta edinstveni pro­ jekt kontinenta, na katerem živimo v miru in slogi, razvijali naprej, nam vsem v korist. Ne samo zaradi tega, ker ni druge alternative.

Pa da ne bi meni – karavanškemu človeku, ki ima Rož za raj na svetu – Podjunčani po vsem, kar sem vam natrobil, očitavali, da Podjunčanov ne maram.

Morda pa le še dobimo zalo kan­ didatko za Evropski parlament, ki prihaja iz Podjune in bi tudi v bru­ seljskem svetu lahko zaplavala kot ribica v čisti vodi in se ne bi potopila v tolmunih in umazanih strugah.

trastnim bralcem in vne­ tim bralkam v svojih člankih še nisem napisal nič novega. Sploh je odločilen prvi stavek članka. Ta naj bralce pritegne, da berejo naprej. S tem uvodom sem torej opravil najtežje delo. Sicer me vedno spremljata občutek in prepričanje, da pisanja ne opravljam dobro. Večkrat me je že rešila lektorica.

Umetnik, pesnik in dadaist Hugo Ball je že kmalu po letu 1900 opisal moderni čas. Prvič v zgodovini človeštva je živela večina ljudi v mestih. Berlin je bil tretje naj­ večje mesto na svetu, Dunaj med največjimi. V nekaj desetletjih so razvili masovno komunikaci­ jo in potrošništvo za vse prebival­ ce mest.

Moderna je preoblikovala svet to­ rej pred letom 1914. Po zaslugi pametnih in spretnih so v mestih na­ stale psihoanaliza, feminizem, relativnostna teorija, atonalna glasba in abstraktna umetnost.

Odpirali so prve supermarkete, v mestih se je rojevalo manj otrok kot na podeželju, dosegali so večje blagostanje. Tehniki so razvija­ li in proizvajali prve avtomobile in letala. Hitrost razvijanja tehno­ logije – gradnja železnic, hitrejše pridobivanje surovin – je omogo­ čala tudi hiter razvoj in proizvajanje orožja. Gradili so tanke, ladjevje in podmornice. Vse je šlo hitro. V Nemčiji so na pamet znali pesem »Wenn der Frühling blaut / und der Morgen graut / hat der Kaiser schon eine Flotte gebaut«.

V mestih so v kavarnah brali časopise, hodili so v kino. Ženske so zahtevale volilno pravico. Pa vsa ta nadarjenost, spretnost in umska ustvarjalnost niso poma­ gale preprečiti »pra-nesreče«, zgodovinarji jo imenujejo »Urkatastrophe«. 28. julija 1914 je Avstro­ogrska monarhija namerno napovedala vojno Srbiji, 1. avgu­ sta 1914 zavezniški Nemški rajh Rusiji.

Kaj pa sto let pozneje? Evropske države zaradi evro-krize niso napovedale vojne ne Grčiji, ne Španiji, ne Italiji. Predsednik ZDA Barack Obama v Siriji ni inter­ veniral vojaško. Končal je vojno v Iraku. Seveda, kdo je ne bi?

Obama je v finančni krizi ameriško gospodarstvo podprl s skoraj 800 milijardami dolarjev. Malce je reguliral borzo na Wall Stree­ tu. Lahko bi jih stisnil bolj. Prva polovica dvajsetega stoletja, vrsta neuspešnih oboroženih, vojaških intervencij v Koreji, Vietnamu, Iraku, Afganistanu po letu 1945, so kaže, le vplivale na »Zahod«, da začne misliti drugače. A postajam zaradi tega boljši človek?

Leta 2014 lahko nadaljujemo počasneje, navdihnjeno in radovedno: Obami bo dala zgodovina do­ bro oceno. Starejši Korošci, ki znajo slovensko in z otroki niso govorili slovensko, naj z vnuki ali pravnuki govorijo slovensko ali po domače. Brez vsakega napora se bodo naučili jezika in ga govorili. Zgodovina jim bo dala odlično oceno. Iz Cerkve ne bom izstopil.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Urednic a: G abi Frank

Ob 100. obletnici začetka prve

Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne vseh vojn, kot so jo takrat poimenovali. Atentat v Sarajevu 28. junija 1914 je bil povod za vojno, ki je zahtevala okoli devet milijonov mrtvih na bojiščih in do 13 milijonov mrtvih civilistov. Svet 100. obletnico prve svetovne vojne obeležuje z različnimi spominskimi slovesnostmi. V Evropi je izbruhnila prva svetovna vojna, ki se je končala leta 1918 s kapitulacijo Nemčije in razpadom Avstro-ogrske monarhije.

Vasja Klavora: Doberdob.

Kraško bojišče 1915-1916

Na osnovi temeljitega poznavanja časa, krajev in dogodkov ter ob preverjanju zgodovinskega dogajanja v bogati zadevni literaturi, napisani v slovenščini, hrvaščini, nemščini, italijanščini in angleščini, je primarij dr. Vasja Klavora napisal knjigo o času prve svetovne vojne. V njej se posveča dogodkom, ki jih je sprožil podpis tajnega Londonskega sporazuma med Italijo in državami antante 26. aprila 1915. Z njim se je Italija zavezala, da bo vložila vse svoje napore v vojni kot zaveznica Francije, Velike Britanije in Rusije. 23. maja 1915 je po dolgem obotavljanju napovedala vojno Avstro-Ogrski ter s tem sprožila krute boje na jugozahodnem bojišču. Klavora v knjigi opisuje predvsem vojaško dogajanje v prvih šestih soških bitkah na Doberdobski planoti, po kateri je hotela Italija zadati smrtonosni udarec v srce dvojne monarhije. Bogato slikovno gradivo učinkovito dopolnjuje tekstovni del te poljudno pisane zgodovinske knjige.

VASJA KLAVORA: DOBERDOB, 284 STRANI, ISBN: 9783-7086-0305-6, 29,90 EVRA 14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vasja Klavora: Škabrijel. Soška fronta 1917, 1. ponatis

Dokumentarna knjiga opisuje dogodke na hribu Škabrijel nad Gorico v avgustu in septembru 1917.

Tako avstro-ogrsko kakor tudi italijansko vojaško poveljstvo je ocenilo, da je ta hrib ključna točka avstro-ogrskih obrambnih položajev. Med enajsto soško bitko so se na tem 150 m dolgem frontnem odseku razvneli strašni boji.

Na tisoče vojakov je našlo smrt.

Strahote in morija na Škabrijelu, »spomeniku zverinstva« (France Bevk), so bile brez primere v prvi svetovni vojni. Spremno besedo je napisal Stanko Marušič.

VASJA KLAVORA: ŠKABRIJEL. SOŠKA FRONTA 1917254 STRANI, ISBN: 978-3-85013-565-8, 24 EVROV

Vasja Klavora: Plavi križ

Prva svetovna vojna je z vse-

mi svojimi grozotami zaznamovala tudi soško dolino. Zdravnik Vasja Klavora se je odpravil za njenimi sledovi v Zgornjem Posočju. Tako je leta 1992 izšla njegova prva knjiga o prvi svetovni vojni na soškem območju z naslovom Plavi križ. Knjiga opisuje predvsem dogajanja med prvo svetovno vojno v okolici Bovca in Tolmina. Zdaj je izšla druga, bistveno razširjena in dopolnjena izdaja, saj se je avtor v teh letih še naprej poglabljal v študij virov in odkril še mnogo zanimivih detajlov, ki naj ne bi ostali v pozabi.

VASJA KLAVORA: PLAVI KRIŽ, 360 STRANI, ISBN: 978-3-85013-7591, 26,26 EVRA

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

e svetovne vojne

Na bojiščih prve svetovne vojne je sodelovalo okoli 70 milijonov vojakov, od tega jih je devet milijonov padlo. V vojni je sodelovalo 36 od takratnih 54 držav. Prva svetovna vojna je znana tudi kot pozicijska vojna in zanjo so značilni spopadi na frontah. Ti so potekali na zahodni fronti, vzhodni fronti, balkanskem bojišču in italijanski

Vasja Klavora: Koraki skozi meglo, Soška fronta. Kobarid – Tolmin 1915-1917

Tolminski del tedanjega soškega bojišča je bil v dolini in v gorah nenehno in vsakodnevno prizorišče hudih vojaških spopadov. V zadnjem dejanju vojnega obdobja je od Tolmina krenila v tvegan napad proti utrjenim italijanskim položajem številna in močno oborožena skupna armada in preboj po dolini Soče proti Kobaridu se ji je posrečil ter zlomil italijansko armado. Nemški vojaški stroj, ki je načrtoval napad, je vnesel v vojno novo strategijo in taktiko vojskovanja, čeprav ob vsem ni zanemarjal moči in števila italijanskih topov in gostote dobro utrjenih sovražnikovih položajev na Ježi in Kolovratu. Zgodilo se je, da so pozneje vojaški strokovnjaki in zgodovinarji opisovali kot drzno dejanje tisti del preboja, ko so nemški vojaki iz daljne Šlezije že prvi dan brez velikih težav korakali po cesti od Tolmina proti Kobaridu. To je bilo za tiste čase res nenavadno dejanje. Italijansko topništvo se ni oglasilo in še danes točno ne vemo zakaj. Občasno negotove korake nemških vojakov skozi meglo, ki je zakrivala razmočeno pot ob Soči proti Kobaridu, je ob vsem, kar so napadalci za tisti dan pripravili, spremljala tudi vojna sreča.

VASJA KLAVORA: KORAKI SKOZI MEGLO, 348 STRANI, ISBN: 978-37086-0085-7, 26,96 EVRA

fronti. V okviru slednje je na slovenskem narodnem ozemlju potekala soška fronta.

Pri Mohorjevi je o tej tematiko izšlo več knjig.

Predstavljamo izbor knjig, nekaj izmed je teh je na voljo tudi v nemškem jeziku. Več knjig najdete na naši spletni strani www.mohorjeva.at.

Lovro Kuhar Prežihov Voranc: Doberdo (v nem.)

Slovenski protivojni roman Roman Doberdob je nastajal v dobrem desetletju. Prežih je moral roman trikrat predelati, kajti izgubil je dva rokopisa, ker se je stalno preseljeval in zaradi policijskih preiskav.

Ima velik zgodovinski pomen, v prvi vrsti pa je sporočilo proti vsakršni vojni: vojna je sistem absurda, v katerem okviru ni prostora za posameznika, za njegovo individualnost in njegovo moralno integriteto. Vojna prizadene predvsem elementarnega, prvotnega človeka, ki je zakoreninjen v svoji zemlji in je povezan s svojo domovino.

PREŽIHOV VORANC: DOBERDO, 368 STRANI, ISBN: 978-3-7086-0357-5, 31 EVROV

Tomaž Budkovič: Bohinj 1914-1918.

Med fronto in zaledjem

Avtor opisuje nastanek vo-

jaške logistike v zaledju soške fronte na območju Bohinja v prvi svetovni vojni. Za enega vojaka na fronti, je bilo potrebnih pet do šest delovnih sil v zaledju. Le tako je bilo mogoče oskrbovati zahtevni gorski odsek soške fronte.

TOMAŽ BUDKOVIČ: BOHINJ 1914-1918. MED FRONTO IN ZALEDJEM 250 STRANI, ISBN: 978-3-85013-706-5, 24,90 EVRA ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Včeraj - danes - jutri

>> reklama iz leta 2007 >> naročilnica za leto 2014 POSKUSNI ABO 3 MESECE ZASTONJ

Pred 100 leti … okrog 1914 Iščemo fotografije, dokumente, stare časopise, knjige, razglednice, pisma … da bi lahko ilustrirali čas pred 100 leti v besedi in sliki, ko se je leta 1914 začela 1. svetovna vojna.

Kaj hranite doma? Kaj vas spominja na čas pred 100 leti? Imate doma kakšen poseben predmet, ki vas spominja na ta čas. Povejte nam zgodbo. Radi Vas bom obiskali in to zgodbo zapisali.

Iščemo: vse zanimivosti okrog leta 1914. Le poglejte in vprašajte!

Pokličite: 0463/54587-3510 Elektronska pošta: redakcija@nedelja.at

Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

Letna naročnina 35 evrov

na spodaj navedeni naslov.

Ime in priimek Kraj/Ulica Poštna štev.

Telefon

Hišna številka Pošta E-mail

Podpis

Izrezite in pošljite na naslov – Nedelja (uprava), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec,

redakcija@nedelja.at | 0463 54 5 87 | www.nedelja.at IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI