PLES Koraki v središču pozornosti

DNI

Š T I R I N A J S T

april

14

PRILOGA

XIV

PLES

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

Koraki v središču pozornosti

uvodnik Vincenc Gotthardt Urednik kulturne priloge

S sliko o plesu

To je slika, ki opisuje ples. Henri Matisse je med letoma 1909 in 1910 upodobil ples. To je slika brez okvirja, z 260 x 391 cm je slika izredno velika, a kljub temu skoraj premajhna, da lahko plešočih pet oseb obdrži v tem okviru. Toda kljub temu ostajajo osebe v okviru slike, prav nič niso odrezane, ples je, ki vse določa. Energijo sporočajo tudi barve. Modro je ozadje, zelen je grič, rdeči so plešoči.

Kako je z eno samo sliko mogoče opisati ples in povedati o njem med barvami o življenjskem veselju? V tej kulturni prilogi smo dali glavno besedo plesu, ki ga ni mogoče dati v kakšne predalčke. Ples je tudi šport in je hkrati več, ker je hkrati tudi umetnost in je tudi lahkotnost in je zabava in v središču etnoloških raz­ iskav.

Malo od tega vam predstavljamo v tej prilogi. Vemo pa tudi, da je ples še več. Poglejte Mattisovo sliko: ples je gib, je instinkt, je harmonija …

Tomaž Simetinger pozna plesne dragocenosti Roža, Podjune in Zilje

Kultura plesa na Koroškem »Kultura plesa na Koroškem od konca 17. do sredine 20. stoletja« je naslov diplom­ skega dela, ki ga je napisal Tomaž Sime­ tinger, rojen leta 1981 v Slovenj Gradcu, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljub­ ljani pod mentorstvom profesorja Rajka Marušiča. Pisal je o plesih na Koroškem: v Avstriji in Sloveniji.

Rož, Podjuno, in Ziljo Tomaž Simetinger ni toliko spoznaval po krajevnih zname­ nitostih, temveč po tem, kako so ljudje nekoč plesali. Podrobneje se je seznanjal s tem, kar je ostalo v spominu ljudi, vi­ del, kaj se je dragocenega rešilo v današnji čas. Ob nekaterih drobcih spomina na kakšen ples pa je moral ugotoviti, da je kakšen ples šel tudi v pozabo. Podrob­ no raziskuje plese tudi v Kanalski dolini in najbrž bo jeseni tako daleč – izšla bo sa­ mostojna monografija, v kateri bo podrob­ no opisana kultura plesa na Koroškem (Slovenija in Avstrija) in Kanalski dolini v obdobju od 18. do srede 20. stoletja.

O posebnostih plesa v Rožu, Podjuni in Zilji Posebnost je gotovo ziljska koleda, to so trije kralji, ki pojejo in plešejo z lesenimi sabljami. To je taka posebnost, ki jo vidim in domnevam, da je to neki ostanek ple­

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

sov, ki je bil domač v Evropi v 17. stoletju.

Poseben tip plesa na Koroškem je ziljski rej, drugače pa se koroški plesi vključujejo v plese širokega evropskega in alpskega prostora.

O pomenu plesa za etnologijo in ljudsko kulturo Plesna dediščina je izred­ no pomemben del kulturne dediščine.

Imamo glasbeno dediščino, s katero se ukvarja izredno veliko ljudi. Na tem področju imamo nešteto bogatih raziskav.

Zelo malo raziskav pa imamo o zgodovi­ ni plesa. Imamo nekaj zbirk, ki jih je ure­ dil Mirko Ramovš, potem pa se raziska­ ve plesa skoraj končajo. Na tem področju nas čaka kar precej dela, sploh, če pomis­ limo, kako podrobno je raziskan ples v nemškem govornem prostoru, točneje v Švici, Avstriji in Nemčiji.

O tem, ali so se plesi tudi izgubili Goto­ vo, saj se plesi spreminjajo. Treba je ve­ deti, vsak ples se prav tako spreminja kot moda. Tako kot obleka nekoč ni bila ena­ ka, kot je danes, tako je tudi s plesi. Vemo, da za mnoge plese, ki so jih kdaj v zgo­ dovini plesali, nikdar ne bomo vedeli. Če pa pogledamo v polpreteklo obdobje na

začetek 19. stoletja, pa bomo gotovo ve­ deli, katere plese so plesali. Poznamo nji­ hove oblike. Če se bomo spraševali za plese v 17. stoletju, bomo o njih izvede­ li zelo malo, ker skoraj ni podatkov. Nekaj plesov se je gotovo izgubilo in nikdar ne bomo vedeli, kako so jih plesali. Nekaj pa je takih, ki jih imamo vendarle zapisanih in zelo natančno vemo, kako so se plesali.

O najstarejšem plesu Gotovo sodi med najstarejše oblike plesa tako imenovani ples »kačo zvijati«. To je ples, pri kate­ rem se ljudje ob igranju glasbe držijo za roke in tečejo kot kača. To je zagoto­ vo eden izmed plesov, ki je po svoji ob­ liki najstarejši in se ga zaradi preprostos­ ti tudi danes še vidi. Druga oblika plesa, ki sodi v starejši čas, je ples, ki mu pravi­ mo »kovtre šivat«. Je zelo preprost ples – dvignemo roko in pari tečejo pod rokami.

To je zelo star ples in se ga tudi danes še vidi na kaki veselici ali kaki poroki. Ti stari plesi so razmeroma enostavni. Prav zara­ di tega so jih ljudje tudi tako dolgo plesali, medtem ko so se kakšni bolj zahtevni ple­ si zaradi spremembe glasbe težje ohranili.

Vemo, da se s plesom spreminja tudi glas­ ba. Glasba in ples pa se morata ujemati.

kratki

val Jože Valeško

V službi božje lepote Ob smrti restavratorja Ljubča Deskoskega

P

rosim, pridite po križ! Ne morem ga dokončati.« Tako me je prosil pred božičem Ljubčo Deskoski. Več kot leto dni prej ga je odpeljal, da bi ga obnovil v zimskih mesecih. Pa se ga je lotila zahrbtna bolezen.

Vedno znova se je oproščal, da še nima dovolj moči in nas prosil za potrpljenje. Kadar so mu moči dopuščale, je pa le stopil v delavnico in vzel v svoje roke skoraj razpadlo razpelo, hudo zaznamovano od sonca, dežja in mraza.

Rad bi bil to delo zaključil, a njegove telesne moči so pojemale. Iz delavnice je Križanega prenesel v stanovanje, da bi s svojo natančno restavratorsko roko poškodovanemu Kristusu vrnil prvotni sijaj. A njegovo lastno trpljenje ga je tako mučilo, da me je prosil, da mu spet odpeljem vsaj ta leseni križ. Kako rad bi mu bil odvzel še drugi križ. Na pepelnico je to storil Odrešenik.

Rodil se je leta 1950 blizu Ohrida v Makedoniji. V povojni Jugoslaviji je kot sin rudarja odraščal v tako skromnih okoliščinah, da ga je mati zaradi brezplačne malice že kot petletnega fanta poslala v šolo. A bil je zares nadarjen. Po maturi je študiral likovno umetnost v bolgarski Sofiji in v Beogradu. V Ljubljani pa je zaključil dodatni študij kot restavrator. V tem času je naredil prve korake na Koroško. Čeprav je že imel vizo za Kanado, se je odločil, da se naseli na Koroškem.

Prvo delo na Koroškem je dobil v Globasnici. Župnik Peter Sticker mu je poveril obno-

vo kostnice. Da je cerkev na gori Svete Heme nad Globasnico v tako lepem stanju, je v veliki meri zasluga prav teh dveh: župnika Petra Stickra in restavratorja Ljubča Deskoskega.

D

o uspeha in priznanja je prišel s svojim natančnim delom. Strokovnjaki ocenjujejo, da je spadal med vrhunske restavratorje v Avstriji. Prej pa je dolga leta mnogokrat doživljal, da dobi le tista naročila, ki jih drugi niso sprejeli. Posebej ga je veselilo, da mu je uspel prenos fresk slavnega Mak­ sa Weilerja v veliki čakalnici innsbruške železniške postaje.

Svoje domovine in svojih korenin nikdar ni pozabil. Vedno znova se je peljal v svojo domovino in brezplačno uvajal menihe v samostanih v restavratorsko delo. Iz domovine pa se je vračal napolnjen z mladostnim zagonom domače Makedonije. Rad je vabil svoje prijatelje in jim v poletnih mesecih sredi Celovca pripravil makedonski večer z balkanskim ozračjem.

V zadnjih letih je spet postal učenec. Ko se je odločeval za študij, ni vedel, ali naj se vpiše na likovni ali na glasbeni oddelek. Tako se je lotil igranja na klarinetu. Rad je zahajal na jazz-koncerte v celovški Raj.

N

jemu, ki se je tako natančno trudil, da bi naše cerkve izžarevale prvotni sijaj božje lepote, želimo, da bi to zdaj gledal v nebeškem raju.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki

»Moderno romanje v kruto zgodov Z

dravko Haderlap je Angela pozabe uprizoril kot plesni teater. Besede je zlil v slike, ki so spregovorile. Aktualnost romana je Haderlapu narekovala prenesti vsebino v gledališko-plesni jezik na originalne kraje dogajanja.

Otroci, mladina in odrasli iz regije so pri plesnem projektu prevzeli vodilne vloge, pri tem so jih podpirali profesionalni plesalci in glasbeniki. Nastalo je neke vrste sodobno romanje v žalostno zgodovino, ki je z lahkotnostjo lahko ganila do solz in smeha. Obiskovalci so doživeli regijo, naravni in kulturni prostor, ko so hodili, gledali, poslušali, okušali, vohali – z vsemi čuti. Odpadle so tradicionalne ovire, ki jih gledalcu zastavljata sicer sodobno plesno gledališče in politično/zgodovinsko-kritično gledališče. Eksperiment! Na koncu je preostal občutek, da so razumeli in iskanje jezikovnega izraza je pri opazovalcu našlo svoj začetek, kakor prej roman Angel pozabe. »Snov je, iz katere so spletena velika dela svetovne književnosti, ki jo obravnava Maja Haderlap v svojem prvem romanu Angel pozabe.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

In vendar ne piše velike pripovedi, temveč na primeru svoje od trp­ ljenja slovenske manjšine na Koroškem zaznamovane družinske zgodbe kaže, kako lahko politične razmere vplivajo na zasebno, osebno življenje,« opisuje Martina Wunderer v svoji recenziji romana prvenca Maje Haderlap, ki je na Koroškem vodil do plodnega soočanja s temo in je deloma premaknil neobdelano zgodovino dežele v središče. Še vedno obstoječa aktualnost je predstavljala tudi mojo osnovno namero, da sem prenesel roman Angel pozabe v plesno-gledališki jezik na izvirnih prizoriščih.

Dopolnjen pohod, ki sem ga vodil s kulturnozgodovinskimi informacijami o regiji Vzhodnih Karavank vzdolž prizorišč romana, je za snov vzel čas, v katerem beseda še ni našla svoje knjige. Ruta je bilo tako zasnovana, da je njen dramaturški lok z glavnim vzrokom propada v drugi svetovni vojni sovpadal s trenutkom, v katerem se je začel manifestirati sam avtoričin jezik.

vino«

Zdravko Haderlap je kot prvi dramatiziral roman Maje Haderlap.

Približal se mu je s plesom na originalnih prizoriščih.

Ko si se kot koreograf lotil Angela pozabe, kakšen prizor se je najprej izkristaliziral v tvojih mislih?

Zdravko Haderlap: Očetovi poskusi samomora, pri katerem mu sosedje zamenjajo puško in vrv za harmoniko. Ko oče v igranju na harmoniki zmeraj bolj vpada v blaznost, se istočasno sosedje sami poobesijo. Zadaj ostanejo noseča dekleta, ki zapustijo »s trebuhom za kruhom« domači kraj.

Zaigrati na originalnih prizoriščih – kaj ti je ob taki danosti v breme in kaj pomaga pri izbiranju prizorov?

Haderlap: Breme je tam breme, če ga pustiš zaprtega, izoliranega. Poskušal sem ga odpreti in glej, vsak kraj, ali je to Hojnikova domačija s pokolom in Valentinom Polanškom v ozadju, Topičnikova domačija, kjer se je rodil prvi organizirani

oboroženi odpor, ali Peršmanova domačija s pokolom, vsak prostor ima zunaj teh zgodovinskih ozadij še nekaj posebnega, namreč neki duhovni in naravni karakter, od katerega sem črpal ideje in obliko uprizoritve.

Ko je bila plesno-gledališka predstava prvič izvedena, kako si nanjo gledal.

Si še vedno bil sredi nje ali pa si se že umaknil?

Haderlap: Med predstavo sem bil zelo sproščen, ne samo zaradi zelo dobrega razvoja pri vajah, temveč ker sem se emocionalno že davno pred začetkom vaj tematsko umaknil, kar pomeni, da sem bil dobro pripravljen. Tako mi je bilo mogoče, da sem med vajami in posebej med pohodom sam na novo, dostikrat tudi zelo globoko užival interakcije med ljudmi. Najlepši trenutki so nastali tam, ko je prav iz interakcije med izvajalci in pohod­

niki nastala nova enota, ki si jo človek želiš, samo je ne moreš kot koreograf ali režiser preračunljivo oziroma špekulativno postaviti v prostor.

Je s plesom mogoče povedati več kot z besedami, fotografijo ali s filmom? V čem je posebna moč plesa?

Haderlap: Vsaka umetniška zvrst ima svoj enkraten izraz, obliko in vsebino. V razliki do fotografije ali filma prevladuje v teatru neposrednost. To je »magični« trenutek med igralci plesalci in gledalci. Medtem ko so barve v svoji končni obliki dokončne, šteje v ples­nem gledališču tisto, kar je zmotljivo na človeku, kar mu ne uspe tako dobro. To pa dela človeka posebnega, ker je obremenjen z nepopolnostjo, prav ta nepopolnost pa lahko v gledališču prerase v nekaj posebnega in nepozabljivega.

Plesno-gledališka predstava Angel pozabe bo spet na sporedu 14., 20. in 21. septembra 2014.

Informacije: Vili Ošina, tel.: 0650/2807574

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

osredki

»Gregi, ne piši, pleši!« ali »da boste hodili skozi življenje kot se spodobi – plešoče« Gregej Krištof, je ples dvojezičen?

Zakaj si se dokončno odločil, da zapustiš svet črk in se podaš v svet plesa?

Gregej Krištof: Ples je strasten in zapeljiv. Tri leta sem vadil in skušal poučevati. Nisem si upal pustiti službe.

V Mohorjevi tiskarni sem štirinajst let zelo rad delal in – bral! Nad 30 let je minilo, odkar plešem poklicno. V besedi zveni tudi beseda klic.

Je ples šport ali umetnost?

Krištof: Ples je prijetna hoja po parketu. Števila stodvajsetih srčnih utripov v minuti ne prekoračimo, tudi če plešemo poskočen ples jive.

Je s plesom mogoče kaj rešiti iz preteklosti v večnost?

Krištof: Pravijo, da je sonce večno. Pa ni. Nekoč se bo s pokom razletelo. Potem bo tudi konec plesanja.

Je ples dvojezičen ali kdaj ostane ples kot edina komunikacija in ni potreben ne eni, ne drugi jezik?

Krištof: Če si kdo dela pri učenju korakov – kot pravimo v Podjuni – zelo težko (zvouuo tƏšku), plesalcu – tudi če plešem v Špitalu ali Beljaku – štejem slovensko – in uspeva. Veste, kako se čudijo. No, prosim. Slovenščina vedno pomaga!

Znaš misliti tudi tako, da ni vedno ples v središču?

Krištof: Seveda. Berem, sem oče sinovoma Dorianu in Timonu. Zlasti pa me zanima umetnost. V umetnosti pa res zgubim občutek za čas, se ne čutim več, tudi če me včasih kaj ščiplje, in čas beži, hiti, ne da zapazim.

Sem pa spet pri večnosti: da bi se v svetu umetnosti res spoznal in znašel, bi pa Gregej potreboval najmanj osem življenj.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Gregej Krištof se je, ko je bil še črkostavec v Mohorjevi tiskarni, dobesedno zapisal plesu. Česar ne more pokazati v slikah, za to poišče prave besede. Na milijone besed hrani v svojem bogatem arhivu citatov, mesec za mesecem pa jih dodaja tudi v arhiv »Gregejevih citatov« v kulturni prilogi Nedelje. Ker je tokrat v

»Zemlja pleše, tja med zvezde …« Kot da zemlja ve, kje je rob vesolja. Mojster Mojmir Sepe, pogumen in duhovit avtor, ima dobre izkušnje z lahkoto plesa. Popevka »Zemlja pleše« je izpod njegovega peresa. V šestdesetih letih se je na Sepetovo pobudo rodila na Bledu prireditev »Slovenska popevka«. Popevke »Med iskrenimi ljud­mi«, »Moje orglice«, »Brez besed«, »Vzameš me v roke«, »Pridi, dala ti bom cvet« so še danes priljubljene v plesnih šolah. Po teh melodijah je mogoče lepo plesati.

Nizozemski arhitekt Rem Koolhaas gradi poslopja, ki »plešejo«. Kdor se bliža mestu Rotterdam, ima vtis, da njegovi trije 160 metrov visoki, lepo vidni stolpi, v trenutku zaplešejo obrat v levo, kmalu nato spet obrat v desno. Nebotičniki so videti kot skulptura z grafičnim predivom, ki v sončni svetlobi migota v zraku.

30. rožnika 1903 je plesalka Isadora Duncan bosonoga zaplesala na vrtu kiparja Avgusta Rodina. Zavita v starogrško obleko kiton je plesalka v glasbeni ekstazi in otožnimi trenutki izraznega plesa očarala umetnika. Številne plastike, posvečene plesalki, opisujejo Isadorino telesno lepoto.

Umetniški zgodovinarji kipe primerjajo s krasoto antičnih kipov.

Desetletje pozneje je plesalec Václav Nijinsky s svojim razgibanim telesom, posebej pa z visokimi skoki –

središču priloge tema »ples«, se mu predajmo kot strokovnjaku, ki pravi, da tudi pri »jivu« števila stodvajsetih srčnih utripov ne bomo prekoračili. In kar zadeva naslov: neki prijatelj je Gregeju brez takta svetoval, naj ne piše, drugi pa si želi več hoje, ki je ples. Preberite Gregejev ples besed!

s katerimi je očitno kršil vse zakone fizike –, prepričal slikarja Oskarja Kokoška. Hitra, dirkajoča mimobežnost, zelo hitro in estetsko premikanje telesa, še danes prevzema neštete umet­nike. Slike Kokoške in kipi Rodina so bili do pred nedavnim razstavljeni v muzeju Centre Pompidou v Parizu.

Ples srečamo že na več deset tisoč let starih slikarijah na stenah v jamah, na grškem vaznem slikarstvu in v antični umetnosti sploh. Ljudje so plesali ob ljubezenskem dvorjenju kakor ob kulturnem obredju, ob setvi in žetvi, za zabavo in sprostitev. Gregor Rezzori je zapisal lep stavek: Pri plesanju se ljudje veliko smejejo. Smeh prepodi demone.

Umetnika Ines Dovjak in John Barker v projektu »Haute Couture 02 Dirty Secret« na karticah kritično in podrobno podajata stanje in navade plesa na drugih celinah. Na eni teh kartic John Northbrook v znanstveni obravnavi iz leta 1577 razlaga, da je ples nepošten in spolno obremenjen.

Kristjani so v plesu videli največjo razuzdanost, sklicujoč se na dogodivščine v stari zavezi, ko so Izrealiti v času Mojzesove odsotnosti plesali okoli zlatega teleta. Peter Breu­gel in starejši Theodor de Bry prikazujeta v slikah in kipih plese divjih, pijanih Evropejcev. De Bry oblikuje grafike in prikazuje v topotastih rezbarijah pohujšljivo gole, ravnokar od-

krite prebivalce drugih kontinentov. Ženske so bile popolnoma gole, tako je nastal vtis črede, v norem, ritmičnem gibanju. Celo dojenčki so bili vključeni v plese in tudi otroci, ne ozirajoč se na njihove nežne tilnike.

Kot samoumevno v rodu staroselcev v centralni Afriki so bile stare ženske še bolj zavzete plesalke kot mlada dekleta. Mnogo starih Vener se je osmešilo, ker so se vedle, kot bi bile zapeljivke-mladostnice. Ines Dovjak trenutno razstavlja in dela v mestu Sao Paulo v Braziliji. Povabili so jo na tamkajšnji Bienale 2014.

Navkljub izbranim opisom vpliva plesa na umetnike in umetniško zgodovino, ne morem ovreči trditve, da se na tem svetu premalo pleše.

Mladinci, ki danes plešejo, ritmično gibanje svojega telesa ne podrejajo komponiranim korakom plesnih učiteljev. Radi posnemajo gibe, ki jim omogočajo ritmično gibanje neposred­no povezano s čustvi in občutki človeka. Toda niso v večini. In mladih je v naši družbi vedno manj.

Nekaj izjem le pride v plesne šole.

Zdi se jim pomembno, naučiti se družabnih plesov. Vedno več pa pleše odraslih in starejših ljudi.

Do konca 18. stoletja so predstavniki oblasti plesali dvorske skupinske plese. Plesali so menuet, contredanse ali četvorko v šestih slikah. Pari so se priklanjali in se kvečjemu dotikaNaprej na sstrani 8

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

Nadaljevanje s strani 7

»Gregi, ne piši, pleši!« li z rokami. Plesali so daleč narazen. Zato so začeli razvijati plese, v katerih sta si moški in ženska prišla bliže – in razvili valček. Tričetrtinske melodije so komponirali številni glasbeniki, ne samo Mozart in Carl Maria von Weber. Primerna glasba je bila na voljo in lepa je. Po letu 1820 so bile melodije valčka znane po vsej Evropi.

Skladateljska družina Strauß­se je glasbeno ovekovečila. Prav za ples valček so pisali melodije.

Osvojili so ves svet. Nastopali so po vsej Evropi, v Peterburgu in celo na Japonskem. Njene melodije imajo okoli 60 taktov v minuti.

To pomeni, da mora parček plesati zelo tesno. Zato se prestavita za polovico telesa v des­no. Prav stiskati se morata. Goetheju je bil valček preveč zapeljiv in privlačen.

Motilo ga je popolno približanje teles.

Dobre plesalke in plesalci dunajskega valčka so pravzaprav »enonogi«. Z drsečim korakom ga plešejo, skoraj brez dotika tal. Ena noga je namreč 84 odstotkov časa v zraku. Lahkotno in zelo tesno plesanje valčka sta vzroka, da ga plešejo v plesnih dvoranah po vsem svetu že dobrih dvesto let.

In še ga bomo plesali.

V Sloveniji okrog 20. maja vsako leto pleše nad 20.000 mladincev-maturantov čet­ vorko in polko na glasbo Slavka Avsenika. Pod organizacijo plesne zveze se je lansko leto prijavilo samo v mestu Maribor nad 2500 mladincev. Ideji maturantske parade so se pridružili tudi dijaki in dijakinje v mestih na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Makedoniji in Srbiji. Ko so se udeležen-

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ci zavrteli, nadaljujejo veliko slavje do večernih ur.

Psihoterapevtka spet svetuje – predvsem moškim – dvakratni tedenski obisk gostilne. Pred obiskom gostilne pa se vpišite z ženo v plesni tečaj. Kot urjen plesalec nato ženo in prijatelje povabite na kozarček in izmenjavo mnenj in misli. »Zdravnice duše« trdijo, da druženje v kulturnih društvih družbo in skupnost ščiti pred nezaželenimi neumnostmi. Sploh pa glasba proučuje in razvija znanje. Kombinacija s plesom pa utrjuje medčloveške odnose. Plesanje je učinkovito proti vidnemu, zaznavnemu staranju. Opraviti moramo namreč več nalog naenkrat: poslušati glasbo, urediti možgane in korene živcev do nog, in paziti, da v ples­ ni dvorani ne pohodimo ne partnerke, ne sočloveka.

Ker si človek s humorjem vse lažje zapomni, skušam prikazovati plese na duhovit in šaljiv način. Omogočam reakcije plesalk in plesalcev na dogodivščine med plesnim tečajem. Tako se veliko smejimo. Plesalci plesne učitelje radi razvajajo z besednimi darili. Naslov članka je darilo prijatelja Hanzija Wuzella, ki je na mojo prošnjo, da pregleda članek, ugotovil, da v mojem besedilu ni rdeče niti, dejal: Gregi, ne piši, pleši!

Fabjan Hafner mi je podaril geslo »da boste hodili skozi življenje, kot se spodobi – plešoče«. Ko je kabaretist Christian Hölbling v pogovoru z menoj izvedel, da sem izučen črkostavec, mi je v nemščini poklonil pojasnilo za mojo menjavo poklica »vom Schriftsetzer zum Schrittsetzer«.

Ne pozabite se gibati in ostanite radovedni!

na svetlo dano

Katarina Urank (pesmi)

Večkrat ljubezen je kot roža, veter jo nežno boža ali jo hitro raztrga.

Večkrat smeh v otroku je, večkrat jok premaga močne.

Večkrat zgodi se veliko naenkrat.

Večkrat je velikan večji kot škrat.

Večkrat brez razloga se kaj zgodi nekaj lepih, neumnih, hudih stvari.

Večkrat neumnost zmaga vojno.

Večkrat se najlažje ne zdi možno.

Večkrat povprašaš vsake malenkosti, v naslednjem trenutku živiš v sramoti.

Večkrat se delaš gluhega, slepega, nemega, v resnici pa skrivaš samo sebe samega.

(slika)

Mi

Večkrat Večkrat ostanem sama, večkrat srce biti neha. večkrat misli se zgubijo, v novem svetu se spet rodijo.

Peter Gstettner

Katarina Urank Rojena je leta 1996.

Stanuje v Encelni vasi pri Galiciji. Obiskuje Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru. O tem, zakaj piše, pravi: »Pišem, ker se lahko tako sprostim, se podam v drug svet, spet najdem samo sebe, pozabim vse probleme, ko jih spravim na list. Pri pisanju si olajšam srce in se počutim, kot bi res bila čisto jaz. Nekaterim svojim pesmim pišem tudi melodijo, da jih lahko zapojem. Pisanje je zame srčna zadeva.«

Vse se spremeni, nič ne obstoji. Življenje naše takole je.

Vrtimo se, dobro je.

Pisano se svetimo.

Tudi črne dni, ko se obsedi, postanejo vedno večji.

A skupno nadaljujemo.

Prijatelji smo mi. Čas ne obstaja, pot ni dolga.

Skupaj smo vsi za vedno.

Država je vse ena, jezik tudi je.

Obstaja tema, tam nekje.

Mi vsi skupaj, ki smo tukaj smo prijatelji, vsi srečni.

Smejimo se, jočemo se, delamo skupno vse.

Peter Gstettner, znan profesor s celovške univerze, se posveča tudi slikanju.

Gstettnerjevo poklicno in tudi osebno prizadevanje velja razkrivanju zločinov nacionalsocializma in dostojnemu spominjanju njegovih žrtev.

Gstettner si je leta dolgo prizadeval, da dobijo žrtve izpostave taborišča Mauthausen na avstrijski strani Ljubelja svoje spominsko obeležje in je za to ustanovil društvo »Mauthausen Komitee Kärnten/Koroška«.

Peter Gstettner: Athos, 45 x 46 cm, akril. ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

poglejmo čez plot Pripravila

pripravila

Jerneja Jezernik

Ivan Sušnik, vi ste umetniški vodja Folklornega društva Holmec, ki se ukvarja s tradicijo ohranjevanja tradicionalnih slovenskih plesov iz Mežiške doline že pet let. Kaj vas je spodbudilo, da ste sploh ustanovili to folklorno skupino, in kaj je tisti motor, ki vas pri tem tako zagnano poganja naprej?

Ivan Sušnik: Pobudo za ustanovitev društva je dalo nekaj posameznikov, ki so želeli ohraniti plesno izročilo Koroške. Ker sem se s folkloro začel ukvarjati že davnega leta 1972 in ker so pobudniki to vedeli, so me povabili na ustanovni sestanek. Tako se je začelo. Glavni pobudnik je bil Peter Piko, ki je bil vse do letos tudi predsednik društva. Dogovorili smo se, da bo namen društva ohranjanje kulturne dediščine s področja plesa in oblačil. Da smo v društvu aktivni, sta raz­log za to predvsem dobra družba in tedensko druženje na vajah. Za uspeš­no delo je potrebna predvsem resnost vseh članov društva, kar pa pri nas ni problem, saj se vaj redno udeležuje več kot 95 % članov društva. Za to poskrbiva kolega Franjo Miklavc in jaz.

Kdo pleše v vaši skupini? Katerim plesom posvečate še posebno pozornost?

Kdo vam jih koreografira in kdo skrbi za nastope?

Ivan Sušnik: V našem društvu plešejo vse generacije v starosti od 20 pa vse do 75 let. Med seboj se dobro razumemo, temu primerno pripravljamo tudi zahtevnost postavitev. Ker smo iz Koroške, smo se odločili, da bomo plesali koroške plese z obeh strani meje. Tako smo se obrnili na Tomaža Simetingerja, ki je tudi umetniški vodja Folklorne skupine France Marolt. Z njim smo pridobili zelo kvalitetne postavitve spletov, ki so nekoliko drugačni, kot je to bila praksa pred leti. Za vse nadaljnje delo do predstavitve na odru pa sem zadolžen sam kot umetniški vodja.

Pri svojih plesnih študijah ljudskih plesov se verjetno opirate tudi na kakšne pisne ali avdiovizualne vire?

Ivan Sušnik: Seveda. V začetku smo črpali iz opisov, ki jih je v svoji knjigi zabeležil dr. Mirko Ramovž. V res­

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

nici nas je s tem pravzaprav napotil na Tomaža Simetingerja, svojega tes­ nega sodelavca, pa še Korošca povrhu. Potem smo skupaj proučevali, kaj bi bilo za nas primerno in kaj bi postavili na oder. Že kmalu po začetku skupnega dela s Tomažem Simetingerjem smo prišli do zaključka, da je sicer kar veliko napisanega o koroških plesih, vendar da to ni tisto, kar smo si želeli mi. In smo se dela lotili drugače.

Kateri pa so sploh najbolj tipični koroški ljudski plesi? Kakšne so njihove značilnosti in posebnosti?

Ivan Sušnik: Koroške plese lahko delimo po območjih, to so predvsem Rož, Podjuna in Zilja. Na slovenski koroški strani pa so zabeleženi plesi predvsem v obrobnih predelih Mežiške doline, kjer so živeli pretež­ no kmetje. Posebnost pri nas je, da je vključenega veliko petja, in sicer pred plesom ali po njem, kar je značilnost za Koroško. Druga posebnost je prvi rej iz Podjune, od koder imamo značilne svatovske plese. Potem smo ugotovili, da je v Mežiški dolini obstajala tudi drugačna oblika živ­ljenja.

V dolini se je namreč začela razvijati industrija že več kot pred dvesto leti, zato so se razvile tudi drugačne navade glede oblačil in načina plesanja.

Ker o tem ni bilo še ničesar zapisanega, smo se odločili, da k sodelovanju povabimo Marijo Makarovič in Tomaža Simetingerja. Skupaj smo dognali, da je temno področ­je Mežiške doline prav med letoma 1800 in 1940.

Oba raziskovalca sta na našo pobudo začela raziskovati in beležiti oblačilne in plesne navade ob raznih dogodkih v tem obdobju. Ker pa v društvu nimamo izkušenj z izdajanjem knjig, smo se za pomoč obrnili na KD Mohorjan. Z Jožkom Kertom smo hitro našli skupen interes in se mu za izkazano pomoč tudi zahvaljujemo. Študija Tomaža Simetingerja o plesni kulturi na Koroškem je pomemben prispevek tudi za širšo kulturno zakladnico Slovenije. Kaj je v njej tako posebnega?

Ivan Sušnik: Tomaž Simetinger je obdelal stvari, ki še niso bile zapisane.

Ljudski ple Namen folklornega društva Holmec v Mežiški dolini je ohranjanje kulturne dediščine s

Ko bo to izšlo še v obliki knjige, bo lahko služilo generacijam za nami, ki bodo imele od kod črpati gradivo za svoje priredbe postavitev plesov. V tej študiji so opisani posamezni koraki, plesi in običaji ob določenih plesih. K temu je dodana še glasbena spremljava. Posebnost te študije je, da so v njej zabeleženi plesi in glas-

es v srce prinaša kres področja plesa in oblačil. O delu društva smo se pogovarjali z umetniškim vodjem Ivanom Sušnikom.

folklorna skupina HOLMEC Mežiška dolina

ba, ki jih do sedaj ni še nihče nikjer opisal.

Kako pa poskrbite za obleke, v katerih se predstavljate na nastopih?

Ivan Sušnik: Osnova za izdelavo naših oblačil izhaja iz študije dr. Marije Makarovič. Na podlagi svojih zapisov je izdelala predloge, ki jih je nato

narisala gospa Slana. V opisih je naveden tudi material, iz katerega so nekoč izdelovali obleke. Z upoštevanjem vsega tega smo se z izdelovalci oblek za folklorno skupino France Marolt dogovorili tudi za izdelavo naših oblačil. Gre za unikatne obleke, ki so bile prvič predstavljene na Slovenskem. Pri tem moram pohva-

liti vse člane društva, saj smo večino sredstev, potrebnih za izdelavo oblek, obuval in pokrival, prispevali sami, kar kaže na pripadnost društvu in na zavezanost nalogam, ki smo si jih zadali.

Za vašo skupino pravijo, da ste odlični, kvalitetni, strokovni, zagnani. Kako dosegate tako visoke kriterije? In kaj pripravljate za vaš letni koncert, ki bo letos v maju?

Ivan Sušnik: Res je, da nas krasi zag­ nanost. Samo skozi zagnanost so možni tudi dobri rezultati. Da smo strokovni, se imamo gotovo zahvaliti Tomažu Simetingerju, ki nam pripravlja koreografije na res strokovnih podlagah. Da smo odlični in kvalitetni, pa je razlog iskati predvsem v pravilnem in resnem pristopu vsakega posameznika v društvu. Predvsem pa, če res želimo biti kvalitet­ni, moramo stvari piliti v nedogled, za kar skrbiva skupaj s Franjem Miklavcem. Za kakovost pri izvedbi plesa sta nujna tudi dobra glasbena sprem­ ljava in pa seveda kvalitetno petje. Za to področje je pri nas zadolžen Ferdo Piko. Še enkrat poudarjam, da je za uspešno delo društva v resnici potrebna angažiranost vseh njegovih članov, ker je to pač skupinsko delo.

Star pregovor pravi, da je veriga močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Pri nas se kvaliteta kaže skozi to, da nimamo šibkih členov, saj si želimo biti kakovostni na visokem nivoju, ki nam ga priznavajo tako obiskovalci naših nastopov kot tudi strokovnjaki s tega področja. Ker smo dobra družba in ker se znamo poveseliti, je na pobudo naših članov prišlo še do ustanovitve etnoskupine Rakuni, ki nas zabava s svojimi nastopi.

Skupaj z njimi bomo maja pripravili letni koncert, na katerem bomo prikazali tri različne splete koroških plesov. Od tega bosta predstavljena dva, ki sta nastala na podlagi zapisov, ki bodo izšli v knjigi Tomaža Simetingerja, eden pa bo z območja Podjune. Vmesni čas bodo zapolnili naši Rakuni. K sodelovanju pa bomo povabili tudi kakšno pevsko skupino, da bo program še bolj pester.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi A n d rej Fein ig

moli & duri

Igor Dekleva – 80-letnik

Z ljubeznijo za klavir Konec preteklega leta je pianist in skladatelj Igor Dekleva praznoval svojo 80-letnico.

Koroški bralci ga bodo najbolj poznali po njegovih enkratnih ali dvakratnih gostovanjih na leto v Domu v Tinjah, kjer ga je z veseljem pa tudi malce hudomušno rad gostil rektor Jože Kopeinig.

Tam je Igor Dekleva z veseljem nastopal ali skupaj z violinistom Michaelom Grubejem ali pa skupaj s svojo ženo Alenko v klavirskem duetu.

Pred leti je pri Državni založbi Slovenije izšla Deklevova biografija, v kateri slavljenec z muzikologom Igorjem Križnarjem kramlja o svoji prehojeni življenjski poti. Dekleva pa ni samo odličen pianist, napisal je tudi vrsto zelo uporabnih klavirskih šol ter celo vrsto skladb ne samo za svoje glasbilo, klavir, ampak tudi npr. za zbore. Leta 1986 je Mohorjeva izdala vse Deklevove klavirske priredbe koroških domačih pesmi, z enako ljubeznijo je prelil Ziljsko štehvanje v skladbo za klavir štiriročno.

Iz njegove biografije oz. avtobiografije žari duh veselega značaja, ki skuša biti v dobrih odnosih z vsemi, tudi še tako težavnimi umetniki. Mislim, da tako sproščenih in optimističnih umetnikov nikdar ni preveč. Ker so pianisti znani kot dolgoživi, ga bomo morda le še kdaj slišali v Tinjah.

ogrizki

Med krči in radostjo –

Barbara Cerar, Saša Pavček in Janez Škof

vračam rodbini vse tleske z jezikom in petelinovo petje, trnjev log, vračam krvavo srce, pepel stare tete, kose, sekiro in trinog. vračem žrebičke, glinen vrč, ajdove žgance, citre, trmo in omahovanje. vračam ji hlevski smrad in sladkobni glad po odrešenju. vračam ime brez tolažbe. kje so poslopja kmečkih glavarjev, ki jih je togota krepila in niso verjeli, da se končuje z gozdovi in utico,

Na Prevaljah počastili 40-letnico Kramolčeve smrti Znani harmonizator narodnih pesmi Luka Kramolc nam je mnoge domače napeve, posvetne in tudi nekaj cerkvenih, ohranil, jih obdelal in spet vrnil svojim ljudem. Med cerkvenimi napevi je tako ohranil melodijo »Z nebes poglej, Bog Sabaot«, ki jo najdemo sedaj tudi v cerkveni pesmarici Gloria.

Mislim, da je redkokdo obdelal toliko naših domačih melodij in besedil kot ravno Luka Kramolc.

z grabljami, s krampom. kdo še veruje v svetništvo jezika, kdo ga sesa poželjivo, jezik, ki več ne branja, ne orje. vračam ji žalost, ki v lase udarja in taboriščni žig, vso zalego mrtvakov, ki z onstranstva pošiljajo medle pozdrave, da jim nasedam in stiskam iz grla labodji spev. vračam naduto deviške pomene, obljubo zvestobe, a jemljem pradavno želenje, besede, se spravim s čudaškim plemenom.

Maja Haderlap: Bajalice

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

S pesmijo iz druge pes­ niške zbirke »Bajalice« Maje Haderlap se je iznajdljivi, mladi tržaški režiser Igor Pison očarljivo izmotal iz umetniške dileme, kako ponazoriti konec romana »Angel pozabe«, ko »Po mnogih letih babica spet vstopi v moje sanje.

Nisem je pričakovala in se čudim zasačena«, kakor se začenja avtoričin zadnji odstavek romana v imenitni prepojitvi iz nemščine v slovenščino Štefana Vevarja.

Eksemplarna postavitev dramatizacije, za katero je skrbel tudi režiser predstave na odru male Drame SNG-ja v Ljub­ ljani, izdihne kot rahel piš vetra, o katerem smo bili pred tem v lucidni interpretaciji Barbare Cerar, Saše Pavček in Janeza Škofa boleče poučeni, da nenadoma lahko prerase v usoden vihar, ki pomete z

piše Horst Ogris

med robovi in središčem

F o t o : P e t e r U h a n /SNG D r a m a L j u b l j a n a .

vsemi, predvsem pa z nedolžnimi in najšibkejšimi.

Kako robovi soob­ likujejo središče – pravi talijin hram SNG Drama v Ljub­ ljani – in le-ta center zrcali izziv na firmamentu, mi je misel poneslo na drugo raven.

Nočem biti ironičen, ampak dejstva, da je država Slovenija navsezadnje en sam rob, ni mogoče zanikati, ko pa lahko argumentiramo, da v dobri uri z avtom iz samega centra, »bele Ljubljane«, v vsaki smeri prepotujemo na rob države.

Ne vem, če so izboru za dramatizacijo botrovali le uprizoritveno-tehnični vzroki, da je bilo celotno ljubljansko po-

glavje knjige zabrisano pod mizo in je komedijantski vrhunec večera veljal obisku trmastega očeta cesarskega mesta – 1. okraja – Dunaja. Tja oče v romanu, ki se pred tem brani obiska Celovca, ko je vabljen na maturitet­no slavje hčere, zabrede, ko avstrijska vlada po dolgih 50-ih letih končno le vzame na znanje pomen boja južnokoroških graparjev zoper nacionalsocializem.

Center in robovi – iz neštetih vzrokov so, kakor dolgo znam misliti, skregani, namesto da bi pogruntali, kako eno pogojuje drugo in prvo lahko oplaja ono, in drugo lahko dviga slednje.

Lahko bi rekli: Ljubljana ni vse, brez Ljubljane pa tudi narodna periferija ne zmore. Čeprav: kako je zapisal Oton Župančič v pesmi »Zemljevid«:

»Čigava je Indija? Komu Bagdad?

Pa mi odmeva: iz Celovca roman, iz Slovenj Gradca prevajalec, iz Trsta režiser – a dogodek – predstava v beli Ljubljani. To je to!

Kdo strelja naj, obeša v Teherani?

Kdo nadzoruj moritve po Balkani?

TERMINI

Kam z zlatim ključem carigrajskih vrat?

.........

I jaz razganem pred seboj papirje: glej – rodna zemlja, naša draga prst!

Ko drugi grabijo vse dalje, širše,

boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?

O, kaj bo z nami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? ...«

Predstava Angel poza­ be v Drami v Ljubljani v mesecu aprilu bodo še 4., 7., in 10. aprila, ve­ dno ob 20. uri.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednic a: G abi Frank

KOMENTAR

Knjiga o koroških partizanih

K

o smo na Mohorjevi založbi oktobra lani izdali nemški prevod knjige slovenskega zgodovinarja Marjana Linasija o koroških partizanih, smo bili pravzaprav presenečeni, da je nemško govoreča publika knjigo sprejela s precejš­ njim zanimanjem, mogoče celo z večjim zanimanjem, kakor so slovenski bralci sprejeli slovensko, precej bolj obširno izvirno izdajo pred štirimi leti. Vsi vemo, da se ob vprašanju o vlogi koroških partizanov oz. partizanskega odpora na Koroškem vedno znova razvnamejo hude razprave, da so mnenja o partizanskem gibanju deljena, da bolj ne bi mog­la biti: eni kujejo v nebesa partizanski odpor, drugi v partizanih vidijo zločince in gibanje, ki je po vojni hotelo dobršen del Koroške priključiti Jugoslaviji.

A bolj kot ta razprava se mi zdi zanimiv odnos koroškega slovenskega zgodovinopisja do partizanov. Že samo dejstvo, da je temeljno knjigo o koroškem partizanstvu napisal zgodovinar iz Slovenj Gradca, bi moralo dati povod za obširnejšo razpravo o odnosu predvsem koroške slovenske levice do partizanov. Jasno pa je, da prav ta levica in bolj ali manj tudi njej pripadajoči koroški zgodovinarji vprašanje koroških partizanov vidijo najprej kot ideološko vprašanje in si zatisnejo kar oboje oči, ko bi se bilo treba spoprijeti tudi s temnimi

stranmi partizanskega gibanja.

Mogoče je iz teh vrst tudi zato prišlo doslej tako bore malo resnično objektivnega o tej temi, da ne govorimo o kaki resnejši znanstveni razpravi.

Gre namreč predvsem za vprašanje ideološke osnove partizanskega gibanja, to je za vodilno vlogo Komunistične partije, ki je po Dolomitski izjavi februarja 1943 grobo izrinila iz tega gibanja vse druge svetovne nazore in vsakršno drugo predvojno politično stranko. KP je podvrgla svojemu diktatu vse, ki so se pridružili gibanju. Govoriti pa bi morali tudi o jasnem namenu KP, da izvede v Sloveniji komunistično revolucijo; za dosego tega cilja je zlorabila pripravljenost Slovencev do odpora proti okupatorju. Da se je Komunistična partija odločila, da bo na območju današnje avstrijske Koroške zanetila revolucijo šele po vojni, je bil razlog, da na avstrijskem Koroškem med drugo svetovno vojno ni bilo tudi žrtev komunističnega totalitarizma.

Prav zato je knjiga Marjana Linasija tako zanimiva in je bila že dolgo potrebna, saj je velik korak v smeri objektivnejšega pristopa in dostopa do vprašanja glede partizanskega gibanja na Koroškem – kar velja predvsem tudi za koroške Slovence. Gotovo pa bo za še celovitejši pogled treba zastaviti in objaviti še marsikatero znanstveno razpravo ali monografijo z omenjenega področja in o teh tematskih sklopih.

Hanzi Filipič,

urednik Mohorjeve založbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

April v zname April je mesec, ki je posvečen knjigi. Zaznamujeta ga dva datuma: 2. april – Andersenov dan –, in 23. april – svetovni dan knjige. V tej številki vam predstavljamo najnovejše otroške in mladinske knji­ ge naše založbe. Knjiga je vedno lepo in koristno darilo!

Mojca Gubanc: Jaz, košarkar, Zbirka troubles Glavni junak zgodbe je nadarjeni košarkar Blaž. V šoli in na košarkarskem igrišču je relativno uspešen, čeprav bi lahko dal od sebe več. Njegova mlačnost in neambicioznost nista všeč njegovemu košarkarskemu trenerju, ki mu zagrozi, da ne bo imel več mesta v ekipi. Blaž to uvidi in sklene, da bo več in bolje treniral. Odslej postavi v središče življenja košarko. To pa je zanj skoraj usodno, saj se pri dokazovanju na treningu poškoduje. Zaradi košarke je postavljen na preizkušnjo tudi odnos z dekletom Angeliko. Po daljšem okrevanju Blaž z vsemi močmi stremi za nekdanjo formo, saj je pred vrati velik mednarodni košarkarski dogodek, ki je zanj prava življenjska priložnost, celo odskočna deska za nadaljevanje športa na mednarodnem nivoju.

112 strani, Mohorjeva Celovec 2013, ISBN: 978-3-7086-0749-8, 16,50 evra

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

enju knjige

MOJCA GUBANC: Nogometno srce

v

Mojca

Avtorica Mojca Gubanc je rojena na Hrušici pri Jesenicah; po poklicu je izobražena pedagoginja.

Zelo je dejavna na publicističnem področju in sodeluje pri raznih pedagoških revijah v Sloveniji. Predava strokovne predmete v večerni šoli za bodoče vzgojiteljice in njihove pomočnice. V prostem času budno spremlja športno dogajanje. Pri Mohorjevi založbi sta izšli njeni prvi dve mladinski knjigi: lani Jaz, košarkar in zdaj Nogometno srce. 112 strani, 14,90 evra

c

Guban

Ulrike Motschiunig-Nina Dulleck: Kje je sreča?, otroška slikanica Mali lisjak bi rad našel srečo za svojo bolno mamo, saj jo potrebuje, da bo spet ozdravela. Napoti se globoko v gozd in sprašuje vsakogar, ki ga sreča: veverico, srako, zajca, otroka in sovo.

Lisjak doživi prave pustolovščine v gozdu, na poti se pogovarja z živalmi in počasi ugotovi, da ima vsaka žival svoj pogled na srečo. Ali bo lisjak le našel pravo srečo za svojo mamo?

Prisrčna knjiga z bogato ilustracijo, namenjena malim in velikim, zelo preprosto odgovarja na vprašanje, kje je prava sreča.

26 strani, Mohorjeva Celovec, 2013, ISBN: 978-3-7086-

Petra Matos / Kristina Krhin: Plastenka Nevenka Zgodba Nevenka Plastenka opisuje življenje in usodo plastenke, ki se izpraznjena in odstranjena v embalažnik znajde v morju plastenk in pločevink v velikem zbiralnem in predelovalnem centru. Njen konec kot plastenka ni hud, saj se v reciklaži prenovi v nalivno pero in gre v novo življenje.

Kot priznana poklicna aktivistka avtorica Petra Matos (Očistimo Slovenijo v enem dnevu!) pozna problematiko ter procese in se teme loteva otrokom primerno igrivo in razumljivo, šaljivo in domiselno. Ilustracije je prispevala Kristina Krhin.

32 strani, Mohorjeva 2013, ISBN 978-3-7086-0743-6, 19,90 evra

Najnovejša knjiga v nemščini:

Sandra Walkshofer: Die lebendige Statue und die goldene Tunika, iz zbirke Historix –

fantastične zgodbe Ilustracije: Hans Gerhard Kalian Neke noči Marko v svoji sobi najde zlato oblačilo iz antičnega časa, neke vrste tuniko.

Radovedno si jo obleče in že se zbudi v drugem svetu. Prav kmalu se izkaže, da je pristal v antičnem Noriku, točneje v mestu Virunum, ki naj bi bilo nekoč na Štalenski gori. Tam pa magična tunika obudi kip.

Marko s svojo novo prijateljico Atio doživi vratolomno dogodivščino. Kipa pa danes poznamo kot mladeniča s Štalenske gore.

64 strani, Mohorjeva 2014, ISBN: 978-3-7086-0724-5, 19,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Valentina Kunaver in ples – to je tudi s telesom naslikana risba, je

šport, je izražanje čustev in so sanje o prihodnjem študiju s plesom v središču.

Spoznajte Valentino Kunaver iz Šmihela podrobneje v pogovoru!

Je s plesom življenje lepše?

Ples – na kaj pomisliš pri tej besedi?

Valentina Kunaver: Če slišim besedo ples, najprej pomislim na izražanje svojih čustev s telesom, na nekaj dobrega in na šport. Mislim tudi na mojega brata, ker je plesanje z njim najbolj luštno in ker plešava skupaj, odkar se spominjam.

Ples je del tvojega življenja. Kdaj si se začela zavestno ukvarjati s plesom?

Valentina Kunaver: Plešem že skoraj 14 let in tudi vsako leto sodelujem pri avstrijskem prvenstvu. Zavestno sem se začela ukvarjati s plesom pred dvema letoma. Takrat sem namreč začela tudi poučevati ples, ker sem na Univerzi v Gradcu opravila izobrazbo za plesno učiteljico na področ­jih otroškega plesa, upokojenskega plesa in streetdancea.

Je ples nekaj takega kot slika ali pesem? V čem je zate umetnost plesa?

Valentina Kunaver: Zame je ples slika kakor tudi pesem. Nekakšna mešanica teh dveh besed, ampak mislim, da je bolj slika kot pesem, ker velikokrat tudi plešemo brez glasbe. Umet­ nost plesa je namreč v tem, izraziti svoja čustva ali različne situacije v življenju s telesom tako, ali pa sceno predstaviti kot sliko, to je neke vrste slikanje s telesom. Če misliš na ples in na tvoje dosežke na plesnem področju, kje so bili tvoji največji uspehi? Kdaj si bila najbolj zadovoljna?

Valentina Kunaver: Najbolj sem bila zadovoljna, ko sem prvič šla na svetovno prvenstvo hip-hop plesa, in tudi pri prvi uri, ko sem sama po­ učevala.

Kako je s plesom mogoče olepšati živ­ ljenje?

Valentina Kunaver: Ples daje vsakdanjiku posebno lahkotnost. Če sem razdražena in slabo razpoložena, mi pomaga ples, zbudi mi motivacijo in s tem sem spet vesela.

Nekaj je imeti predstavo o tem, kako kako stvar predstaviti s plesom, drugo pa je, kar iz tega nastane. Kaj je tisto, kar je ob vsej lahotnosti, ki jo kaže ples, kar je najtežje?

Valentina Kunaver: Včasih je zelo težko uskladiti gibe rok z nogami, ker noge nočejo tega, kar pričakujejo roke. Tu gre za obvladanje koordinacije zgornjega in spodnjega dela telesa. Medtem se pa moramo tudi koncentrirati na glasbo in takt.

Kakšne so tvoje sanje, ki jih sanjaš v zvezi s plesom?

Valentina Kunaver: Želim tudi v prihodnje poučevati ples in nastopati kot plesalka.

Opravila bom še več izobrazb za plesanje. Ne bo to samo moderni ples, izpopolnjevati se želim tudi v klasičnih oziroma standardnih plesih. Razmišljam tudi o tem, da bom šla po maturi študirat kaj v zvezi s plesom.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI