Narečje - Kulturna priloga Nedelje - maj 2013

MAJ

13

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

Narečje ...

... to gre k srcu

kulturna priloga narecja.indd 1

26.04.13 15:18

uvodnik Rehabilitirajmo

narečja V

saka regija ljubi svoje nareč­ je, saj je dejansko tisti ele­ ment, iz katerega zajema duša svojo sapo. Tako je zapisal Johann Wolfgang Goethe. Od ne­ kdaj pa smo imeli koroški Sloven­ ci s tem »elementom« svoje težave.

Naša lepa narečja so bila v deže­ li vedno diskriminirana. Čeprav so vplivi prevladujočega jezika na šib­ kejšega sosednjega dobro znan po­ jav, mislim npr. na številne izposo­ jenke iz latinščine na civilizacijsko jasno inferiorno nemščino, da ne omenjam angleškega besednega za­ klada z neverjetnim deležem fran­ cosko­romanskih elementov. Na Koroškem sta skozi stoletja vpliva­ la oba deželna jezika drug na dru­ gega. Seveda je razumljivo, da je bil jezik večinskega naroda, uprave, tehnike ipd. močnejši. Posledica je bila hudo obrekovanje slovenskih narečij, češ da koroška slovenšči­ na ni polnovredni jezik, temveč smešna mešanica med nemščino in slovenščino. Dokazovali pa so to superiorni prijatelji sosedje s kons­ truiranimi stavki, sestavljenimi iz večjega števila izposojenk. To je privedlo do tega, da slovenski go­ vorci na svoje podedovano narečje niso bili ponosni, temveč so se ga začeli sramovati in mislili prihra­ niti svojim otrokom težave v večin­ ski družbi. Politično pogojeni kon­ strukt vindišarščine je žal padel na rodovitna tla in je v teku zadnjega stoletja s političnim in družbenim pritiskom dosegel dramatično kr­ čenje slovenskih narečij ne le v ti. obrobnih krajih, ki pa jih je vedno več, tudi v nekdanjih središčih.

Priznati pa moramo, da smo tudi sami prispevali svoje k diskrimina­ ciji narečij. Spominjam se gimna­ zijskih let na Plešivcu, kjer je bila tretjina dijakov iz vseh treh sloven­ skih dolin. Rožani smo med seboj

2

XIV

JANKO ZERZER Janko Zerzer, častni predsednik Krščanske kulturne zveze, je pobudnik akcije »Slovenščina v družini«, ki z raznimi akcijami opozarja na pomembnost gojenja domačega jezika v družinah.

seveda govorili po domače, tako tudi Podjunčani. Podjunsko na­ rečje pa je bilo za nas Rožane ne­ kaj tujega in smo se sošolcem po­ smehovali s stavkom »Noša močka miš voči« – govorili pa smo med se­ boj nemško. Nekaj podobnega sem opazoval na Slovenski gimnaziji, kjer so prišli nekateri dijaki iz me­ ščanskih družin, torej iz vrst višje­ ga sloja, kjer pa se doma ni govo­ rilo v narečju, temveč »po šrifti«.

Ker pa to v mladinski komunikaci­ ji z narečji ni bilo dobro združlji­ vo, se je govorilo pač nemško. Ne bi vedel, da bi imel kdo od slavistov toliko senzibilnosti, da bi učencem posredoval lepoto in pomen naših narečij.

Kaže, da se polagoma zboljšuje od­ nos do naših lepih narečij in da očitno raste njihov ugled. Dokaz za to je zanimanje naših javnih ob­ čil, tiskanih in elektronskih. To so hvalevredne iniciative, ki jih je tre­ ba podpirati in izgraditi. Na teh te­ meljih gradi tudi kampanja za jas­ noda narečni družinski jezik, ki jo je leta 2010 začela Krščanska kul­ turna zveza, ki je že ves čas opo­ zarjala na pomen govorjene mate­ rinščine, brez katere tudi učenje zbornega jezika v šoli nima zado­ voljivega uspeha. Starši naj se za­ vedajo, da samo prijava v šoli ne more delati čudežev, če manjka na­ rečna osnova iz družine. Tudi če se mlad človek v šoli kar dobro na­ uči slovenščine, kar je le redko­ kdaj dosegljivo, bo imel do nje od­ nos kot do tujega jezika, npr. do priučene angleščine. Tega jezi­ ka se potem poslužuje po potrebi, npr. v poslovnem življenju. Manjka pa mu čustvena navezanost, ki je garancija za to, da bo ta jezik tudi sam posredoval naslednjemu rodu.

In samo tako bomo preživeli kot narodna skupnost.

Sodelujte v elektronskem slovarju slovenskih narečij

www.slovarbesed.com »Zaenkrat želim ostati anonimen, prihajam iz Primorske ob obali.« Več ni mogoče izvedeti z elektronskega naslova »info@slovarbesed.com« o osebi, ki je pred dobrim letom dala na splet elektronski slovar narečnih besed. Slovar je v nastajanju in vsak lahko dodaja v svojo skupino narečne besede. Kdor želi, lahko takoj začne v slovar dodajati koroške narečne besede.

Kako in zakaj ste prišli na to zamisel, pripraviti takšen spletni slovar in od kdaj obstaja?

Sprva sem pomislil na besede, ki jih ljudje izgovarjamo, nato pa sem pomislil, da za veliko besed ljudje sploh ne vedo, kaj pomenijo ali v katero narečno skupino spadajo. Slovarbesed.com obstaja, dobro leto. Na splet je šel 5. februarja 2012.

Ugotavljam, da je zelo močno zastopana primorska narečna skupina. Kako nastaja slovar?

Vsak začetek je težak, ker veliko ljudi še ne ve za Slovenski narečni slovar besed www.slovarbesed.com, tako da je večino besed potrebno samostojno urediti in dodati. Nastajanje slovarja besed temelji na obiskovalcih, pri tem obiskovalec doda svojo narečno besedo v skupino, iz katere prihaja.

Kaj je sploh Slovarbesed.com in kako deluje?

Slovarbesed.com je razdeljen na 7 narečnih skupin Gorenjska, Dolenjska, Štajerska, Panonska, Koroška, Primorska, Rovtarska narečna skupina, vsaka narečna skupina je označena z različnimi barvami, na prvi strani je slika zemljevida. S klikom na sliko imate opcijo izbiranja narečnih skupin, za vsako narečno skupino je svoj slovar in slovar vseh narečnih besed.

Kakšno društvo ali organizacija je za tem projektom, kakšna oseba daje obraz tej pobudi?

Za tem projektom stoji fizična oseba, ki z veseljem ureja in dodaja besede ter skrbi, da bodo ljudje izvedeli besedo tudi v drugi narečni skupini.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 2

26.04.13 15:18

Herta Maurer-Lausegger Herta Maurer-Lausegger je v ob svojih dialektoliških in etnoloških raziskavah, ki jih je posnela na film, ugotovila tudi naslednja tri dejstva: obvladanje narečja pri mlajših rodovih pojema. Zunaj družinskega okolja se ponujajo le redke možnosti za uporabo domačega govora. Narečja in govori so na jezikovno mešanih ozemljih močno ogroženi.

»Čas za predajanje narečij Zelo rada pa ne bi imela prav, če trdi:

iz roda v rod se žal izteka …«

1. Položaj koroških slovenskih narečij in govorne navade Številne migracije znotraj koroškega dvojezičnega ozem­ lja, predvsem pa družine, katerih družinski člani priha­ jajo iz različnih slovenskih narečnih območij, skrbijo za narečni stik znotraj družin. Jezik otrok in mladincev iz takšnih družin vsebuje prvine iz obeh narečij oz. govo­ rov, pa še inovacije iz današnje komunikacije, prepojene z značilnostmi globalizacije.

Spremembe se pojavljajo na vseh jezikovnih ravninah, pa tudi v besedišču, besedotvorju in oblikoslovno­skladenj­ ski podobi govorov. Narečju manjkajo pogoji za nastaja­ nje sistemu ustreznih jezikovnih izraznih sredstev. Pre­ vzetih prvin, bodisi iz koroške nemščine (v precej večjem obsegu) bodisi iz knjižne slovenščine (ponekod manj izra­ zito), je vse več.

Govorne navade ljudi se prilagajajo spremenjenim social­ noekonomskim razmeram in novim oblikam komunikacij­ ske tehnike. Tudi jezikovna kompetenca govorcev in nji­ hova lojalnost do jezika in narečja doživljata preobrazbo.

Obvladovanje narečja oz. govora in njegovega slovničnega sestava pri mlajših rodovih pojemata, besedišča in frazeo­ logije je vse manj, skratka, v jeziku se pojavljajo jezikovne inovacije najrazličnejših vrst. Tehnični napredek je v ra­ zvoju slovenskih govorov in narečij sprožil močne struk­ turne spremembe. Novejše izrazje izpričuje vse več tu­ jih prvin.

2. Narečje in jezikovna vzgoja otrok danes Močne preobrazbe v družbenem življenju jezikovno me­ šane južne Koroške, hiter tehnični napredek in z njim po­ vezane strukturne spremembe nenehno vplivajo na ko­ munikacijo, govorni način in govorne navade ljudi. Tu danes le redko srečujemo večje družinske skupnosti, ki prebivajo pod skupno streho.

Stopnje obvladanja slovenščine so danes zelo raznoli­

ke. Zunaj družinskega okolja se ponujajo le redke možno­ sti za uporabo domačega govora. Ob vstopu v dvo­ ali ve­ čjezični vrtec npr. otrok od doma prinaša aktivno, delno ali pasivno znanje domačega govora, redkeje obvlada višjo regionalno pogovorno varianto (predvsem otroci iz kro­ gov inteligence) ali pa slovenščine sploh ne obvlada več oz. prihaja iz nemško govoreče družine brez znanja slo­ venskega jezika. Kot skupni sporazumevalni jezik otrok v nemotenih govornih položajih prevladuje največkrat nemščina kot sporazumevalni jezik, saj skorajda ni prime­ ra, kjer bi vsi otroci imeli zadostno kompetenco v sloven­ skem jeziku. Zunaj vrtca otrokom največkrat manjkajo osnovni socialno strukturni pogoji za rabo obeh jezikov.

3. Pogled v prihodnost Tehnološki napredek in socialne spremembe so v pretek­ lih desetletjih bistveno sooblikovali naše družbeno življe­ nje. Nekdanji predmetni svet in način življenja se umika­ ta, odhajata v pozabo. Komunikacija in način življenja na podeželju pa tudi v večjih središčih sta se bistveno spre­ menila. Nenehno se soočamo s tehničnimi inovacijami, ki obvladujejo današnji vsakdan. Z njimi se spreminjata jezi­ kovni položaj, govorne in komunikacijske navade.

V sistemih govorov in narečij se odražajo globoki sledovi preobrazbe. Bogastvo slovenskih narečij se krči, jezikovna kompetenca govorcev upada. Narečja in govori so na jezi­ kovno mešanih ozemljih, pa tudi drugod, močno ogroženi. Čas za predajanje govorov in narečij iz roda v rod se žal izteka, kar je usoda narečij in govorov nasploh. Koroška slovenska narečja, ki se odlikujejo po svoji izjemni razno­ likosti, so nedvomno bogata zakladnica za široko znan­ stveno raziskovanje. Dialektološko preučevanje danes lahko poteka samo še interdisciplinarno. Treba se je prila­ gajati dejanskemu jezikovnemu stanju in iskati nove poti raziskovalnega pristopa. Avdiovizualna tehnika omogoča uresničevati dialektološko terensko raziskovalno delo na način, ki bo lahko služil in koristil prihodnjim rodovom.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 3

XIV

3

26.04.13 15:18

osredki

Vsaka narečna beseda prinese toploto Franc Kattnig in Milka Kriegl zapisujeta besede svojega narečja. Franc Kattnig: »V narečju se zjokamo!«. Milka Kriegl: »Nesreča za narečje je, da se s stvarmi izgubi tudi beseda!«

VINCENC GOTTHARDT

4

XIV

Franc Kattnig (zgoraj) in Milka Kriegl. Desno: narečne besede v zibelki pred v Evropi enkratno skrinjo

»Bgonaj« piše na sms­u hčerka svo­ ji mami. »Marija, pa le ne bo naš ma­ rinj šel z nami v grob,« si je oddahnil 92­letni dedej, ko se je pogovarjal s svojo pravnukinjo, se spominja Franc Kattnig, medtem ko iz kuverte vle­ če beležko narečnih besed iz okoli­ ce Spodnjih Gorič, kjer je doma. »A dro pridaš s krajcarjem ku ride?« za­ piše k ostalim izrekom Milka Kriegl iz Zahomca v svoj zvezek, v katerem zbira besede ziljskega narečja. »Hav­ la in grmavla« je prav tako zapisa­ no na strani kot »Smrt ma uržah« ter »V cile spraviti«. Da, narečje je spet v središču pozornosti. To so naše kore­ nine in »v totan žobaru«, kakor pra­ vi svojemu domačemu narečju Milka Kriegl, se da najbolje izpovedati ču­ stva. »Srce je zraven.« »Narečje zveni od vseh govorov naj­ mehkeje« pravi Milka Kriegl. Pone­ kod je zelo tiho. Včasih tudi utihne in se spet pojavi. V zadnjem času je na Koroškem med slovensko narod­ no skupnostjo narečje spet močneje stopilo v ospredje. Prišlo je bolj v za­

vest. V slovenskih koroških medijih je narečna beseda postala zelo glasna in vidna. Slišati pa jo je tudi mogoče na zgoščenkah s pravljicami v rožan­ skem, podjunskem in ziljskem nareč­ ju. Tako bodo otroci narečje lahko slišali tudi, če dedej, babica, atej in mama nimajo časa.

Mnogi so narečje zapisovali in ga s tem reševali pozabe. Slavisti v Grad­ cu to delajo že več kot 30 let in vedo, da delo še ni opravljeno. Vedno zno­ va pa so se v preteklosti našle osebe, ki so same začele zapisovati narečne besede in jih reševati pozabe. Izginja­ jo stari stroji, besede, s katerimi so jih poimenovali, gredo v pozabo. Spre­ menilo se je življenje in besede, ki so jih nekdaj uporabljali, niso več po­ trebne. Tudi »preglej« je taka beseda, ki jo je škof Alois Schwarz na podelit­ vi Einspielerjeve nagrade občuteno postavil v javnost.

Marsikdo je na Koroškem zapisoval narečne besede, nekaj jih to dela tudi danes. Dva izmed teh sta Franc Katt­ nig iz Spodnjih Gorič in Milka Kriegl iz Zahomca.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 4

26.04.13 15:18

osredki

Kuverta brez napisa

Pa se najprej ustavimo v Spodnjih Goričah pri Prosenu. Franca Kattni­ ga je treba med mnogimi slikami, ki jih želi čim prej obesiti, in knjigami, za katere na policah ni več prosto­ ra, šele najti. To uspe. Nato uspe tudi Francu Kattnigu, da privleče na dan kuverto brez napisa, iz nje pa drago­ cen zvežčič z začetki zapisovanja go­ vorice med Humom in Št. Jakobom v Rožu. Ta zvezek je odkril med zapu­ ščino svojega strica Bertranda Kotni­ ka. »Po naključju sem ga našel. Nanj sem postal pozoren, ko sem urejal zapuščino strica Bertranda Kotnika in je med vsemi kuvertami v škatlah izstopala samo ena: na njej namreč ni bilo napisa. Ko sem potem pogledal v njo, sem odkril zvezek z zapisom narečnih izrazov.« Od takrat je za­ čel prepisovati ta slovar na računal­ nik. 700 gesel je imel stric zapisanih. »To prepisovanje ni bilo enostavno, ker je pisava zelo majhna. Lupa mi je pomagala.« Ko je imel vse te izra­ ze prepisane, je bilo za Franca Katt­

niga jasno, da bo sam začel zapiso­ vati narečne besede. Do sedaj se jih je nabralo 2700. Pa še vedno odkrije kako novo. »Imam še cel kup listov, na katere sem si zapisal to ali ono be­ sedo.« Pri tem pa je opazil, kako prav ima izrek »Vsaka vas ima svoj glas«, saj se je teh razlik med raznimi vasmi začel prav zavedati šele pri zapisova­ nju inačic. In že navede tudi izraz za iz kuhanega zelja skuhan močnik. V Spodnjih Goričah, »to je podhumški govor« pravijo tej jedi »četrtnjak«, v Svečah »cotej«, v Bilčovsu »kovač«, kje pa tej jedi pravijo »prdaž«, je po­ zabil.

Narečje je za Franca Kattniga srčna zadeva. V zborni slovenščini se po­ govarjamo z vsemi Slovenci, v nareč­ ju se zjočemo, to gre k srcu. »Na­ rečje je najbolj emocionalni jezik.

Vsaka beseda prinese toploto.« Tudi kaka že pozabljena. Včasih se poja­ vi tudi na skednju, ko se najde kak že nekaj let pozabljen predmet. »In be­ seda je spet za trenutek tu.« Zapisa­ na v zvezek spet zaživi in je najdena.

Zapisovanje starih domačih besed je tudi najdevanje, kajti vedno manj lju­ di pozna stare izraze, ki danes niso več v rabi. Iskanje in zapisovanje na­ rečnih besed podhumškega govo­ ra je Franc Kattnig začel leta 2009, končati pa želi to letos jeseni, to je ob 100­letnici rojstva p. Bertranda Kot­ nika.

Beležka s svinčnikom na vrvici

Pa se podajmo v Ziljsko dolino v Za­ homec, na dom Milke Kriegl. Ene be­ sede ji ni treba zapisati, ta je, če se pripelješ v vas, vidna od daleč. Ko so na Koroškem postavili nekaj do­ datnih dvojezičnih napisov, so tudi v tej vasi pripisali na krajevno tablo ob nemškem napisu tudi Zahomec.

Toda ta beseda je bila znana že prej.

Zdaj je zapisana v javnem prostoru.

V svojo beležko z abecednim regi­ strom pa Milka Kriegl zadnji dve leti zelo pridno zapisuje besede domače­ ga ziljskega narečja. Nekatere teh be­ sed vidi dobesedno med potjo. Ko za­

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 5

XIV

5

26.04.13 15:18

osredki Vsaka narečna beseda prinese toploto gleda kak predmet, kako stvar ali kak detajl, se spomni tudi besede.

Da si je pripravila zvezek, v katerega zapi­ suje besede, in k njemu z »žnurco« priveza­ la tudi svinčnik, zato je kriv Franc Kattnig, ki jo je nagovoril, naj zapisuje besede ziljskega narečja. Od takrat Milka Kriegl ve: »Najbolje je, da imaš vedno listič pri sebi, drugače bese­ do spet pozabiš.« Najbolj pametno pa bi bilo za Milko Kriegl seveda, da bi imela svinčnik in list s seboj prav v cerkvi. Tam ji je ža mar­ sikatera beseda prišla na »žin«, na misel. Se­ veda si jih je največ zapomnila. Ena taka je ime njive, ki ima opraviti tudi s cerkvijo. Pod cerkvijo imajo njivo, ki ji pravijo »zagrad«, v cerkvi pa je šla plačat mašo v »žagrad«. Ško­ da je samo za besede, ki jih večno že ni sliša­ la in mora potem spet celo večnost čakati, da se jih spomni.

Rada pa se spominja slike, ko so bili v Za­ homcu manevri. Kure je sicer imela zaprte za ograjo, toda tokrat je bilo drugače. Vojaščina je bila najbrž zelo glasna, oklopniki so vozili skozi vas, kure pa so ušle. Ko je zvečer iskala kure, jih nikjer ni bilo. Potem pa že omenje­ na slika: oklepnik »ponzar« se je počasi peljal skozi vas, pred njim pa so čisto počasi hodile kure. Takole to formulira Milka Kriegl: »Kure so zvečer prikirikale in prikokrale mau.« Vse besede, ki jih ima zapisane v zvezku, je vnesla tudi na računalnik. Ko tako lista po svoji beležki, tudi opazi, pri kateri črki je naj­ več besed, pri kateri pa najmanj. Črka K, ta ima največ besed, črka I pa samo štiri: »inde« (drugje), »ivarji«(majhni koščki lesa), »ibrčn« (odveč) in »ilati« (hiteti). Največja nesreča za narečje je, da »se s stvarmi izgubi tudi bese­ da«. Pa še nekaj, če se kake besede spomniš, je včasih tako, da beseda opisuje stvar, ki je ni več. Ziljsko narečje je težko zapisati, ker ima polglasnik (prekucnjeni e) več kvalitet, pa tudi a je poln vmesnih tonov. Vendar če je be­ seda zapisana, se že najde pravi vmesni ton.

Milka Kriegl je ena redkih, ki tudi v Podjuni in Rožu govori v ziljskem narečju, njenemu »žobaru« pa ne uideta ne radio ne televizija.

Na vprašanja v knjižni slovenščini odgovarja v narečju, »ker je narečje bolj mehko, gre bolj k srcu in ker v knjižnem jeziku stvari ne mo­ rem tako povedati, kot to čutim.« Za konec pa še opis v ziljskem narečju za ženo, ki ja zanosila. Kar več jih je: »So spet kvas postavili«, »So peč zanetili«, »Spet oglje tli« in »Črjiaz biti«. Še je nekaj prosto­ ra v zvezku z besedami ziljskega narečja. Ko bi Milka Kriegl vzela v cerkev tudi listič in svinčnik, bi bil ta prej poln. Toda že sedaj je čas, da se ji reče »Bgonaj«.

6

XIV

Ko je teta pred kratkim Ludvika Karničarja pozdravila s starodavnim »Boh te sprimi«, se je takoj počutil kraljevsko-domače.

O domačem sočnem gov Vse kaže, da nekateri ne želijo, da bi v Tezaver slovenskega jezika zapisali tudi besedo »mrtev«. Projekt je namreč po tridesetih letih dela obtičal pri sedmem zvezku pri črki L-mi. Za dokončanje tega slovarja vseh narečnih besed na Koroškem je potrebnih še deset let, jezikoslovcev in seveda tudi denarja, ki ga ni. Ludvik Karničar pa še vedno upa, da se bo ta projekt, v katerem je poleg črk iz slovenske besede ovekovečenih še 500 posebnih znakov, dokončan v doglednem času. Čas je še, saj so Slovenci potrebovali, da so izdali svoj veliki Slovenski lingvistični atlas celih 80 let. Tako gledano je še zadosti časa. Da boste izvedeli, kakšen je odnos Ludvika Karničarja do svojega domačega narečja in do narečij nasploh, pa ne boste potrebovali več kot deset minut.

Preberite naslednji pogovor z njim!

Najprej je narečje, potem zborni jezik. Kakšnega pomena je narečje za zborno slovenščino ter za skupnost, ki ji pravimo slovenski narod?

Ludvik Karničar: V obirskih okoliščinah smo se najprej nauči­ li domačega sočnega govora z vsemi registri. V cerkvi smo po­ slušali privzdignjeni pesniški jezik gospoda Holmarja, v šoli pri učitelju Polanšku pa se učili knjižne slovenščine. Obirščina je zaradi nekaterih standardnih refleksov manj oddaljena od knji­ žnega kot druga koroška narečja, tako da kakšnih težav z razu­ mevanjem nismo imeli. Še naš hlapec je, ko se je vrnil iz cerkve, vedel povedati, o čem so gospod pridigovali! Veliko je vzrokov, zakaj so narečja pomembna, naj navedem le jezikovno­zgodo­ vinskega: so kontinuiteta od indoevropščine do današnjih dni in kot taka nadomestilo za zgodovinsko slovnico!

Drugega sporazumevalnega sredstva kot krajevnih jezikovnih variant nekoč v starih časih na Koroškem in drugod vse do po­ enotenja slovenskega jezika sredi 19. stoletja, za katerega se je najbolj zavzemal razsvetljenec J. N. Primic v Gradcu, v glav­ nem ni bilo. Iz kompromisa protestantske osrednje tradicije, koroških in štajerskih elementov je nato nastal sodobni knjižni jezik, kot so si ga zamislile umne glave in ki je združil vse slo­ vensko govoreče regije. Ob kulturi še danes velja za glavni ste­ ber slovenske identitete, na osnovi narodne zavesti se je v ime­ nu slovenstva »narodil« narod, pa tudi slovenska država. Lepo bi bilo, če bi se tega zavedali tudi Kranjci, o čemer pa sem žal vedno manj prepričan.

So bila slovenska narečja v zgodovini vedno deležna tiste pozornosti, ki bi si jo zaslužila?

Ludvik Karničar: Vsekakor. Začelo se je v predromantični dobi s slavističnim avtodidaktom Urbanom Jarnikom, ki je kot prvi opisal koroška slovenska narečja, posvečali so je jim Rusi (Sreznevskij, že leta 1841, Baudouin de Courtenay), nato Ko­ rošci sami (Scheinigg z opisom rožanščine, Grafenauer z ak­ centološko študijo o Zilji), Francozi (Tesnière o dvojini in no­ snikih v Podjuni), Ljubljančani (Logar), Dunajčani (Isačenko s strukturalističnimi Selami, Paulsen z opisom ziljskih govo­

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 6

26.04.13 15:18

ko ljubiteljstvo pos

m govoru z vsemi registri rov), kasneje Zdovc z mojstrsko analizo podjunskega narečja, Neweklowsky, Sturm­Schnabl, v Gradcu pa že trideset let teče projekt o inventarizaciji slovenskega ljudskega jezika na Koro­ škem. V Celovcu se z novo metodologijo uveljavlja Herta Lau­ segger, pa tudi tuji dialektologi se narečjem uspešno posvečajo, npr. T. Priestly v Kanadi in T. Pronk na Nizozemskem.

Katera beseda iz Vašega domačega narečja Vam je najbolj domača in kakšen je Vaš odnos do narečja?

Ludvik Karničar: Meni je vsaka beseda enako domača in dra­ gocena, zanimata me le njena struktura in njeno sobesedje, več ne. Ko me je osemdesetletna teta prejšnjo soboto pozdravila s starodavnim »Boh te sprim«, sem se takoj počutil kraljevsko­ domače! In kakšen da je moj odnos do narečja? Ker kolikor to­ liko obvladam še vrsto drugih evropskih jezikov, je vprašanje enako duhovito, kot če bi me vprašali, kakšen odnos imam do svoje kože. Ugotoviti bi moral, da mi je bližja kot vse srajce, ki jih imam na izbiro.

Narečjem ste posvečali mnogo svojega časa. Najprej disertacija o obirskem narečju, nato pa desetletja dolgo sodelovanje pri tezav­ ru slovenskega govora na Koroškem. Bo ta tezaver kdaj dokončan ali bo ostal nedokončan? V čem je pomen tega dela in kaj to delo pripoveduje?

Ludvik Karničar: Dobrih petnajst let sem zbiral in zapisoval gradivo domačega govora in se čudil, kaj vse je v takem sub­ sistemu mogoče! Čudil pa se je tudi ves strokovni svet, da se je v takem zakotju ohranilo tako besedno in duhovno bogastvo.

Zdaj so informanti rajni, na papirju pa se je ohranil spomin na ljudi, ki so bili priča neverjetni ustni tradiciji, jezikovni izrazi­ tosti in alpski poetiki. Bili so preprosti ljudje, ki niso videli od znotraj šolskega poslopja.

Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem je lani obti­ čal pri sedmem zvezku (črka L­mi), le malo še manjka, pa smo pri pomenljivi temi »mrtev«. Je to narečna konkordanca vseh koroških narečnih besed od Jarnika do 20. stoletja, semantizi­ rana in razčlenjena po slovničnih in zemljepisnih načelih, ne­ pogrešljiv slavistični priročnik za etimologe, dialektologe idr.

Mučno delo, ki zahteva transkripcijo 500 posebnih znakov!

Po skrajšanem postopku je potrebnih še 10 let, sicer pa so dia­ lektološki projekti že po sebi dolgoročni projekti, npr. Švicar­ ski idiotikon, ki so se ga lotili v 19. stol. in bo zaključen šele leta 2022 s predvidoma 17 zvezki. Trenutno žal ni denarja, nasle­ dnika nimam, ni pa za to nikjer tudi predvidenega delovnega mesta. Veseli me, da bo letos izšla vsaj disertacija moje sode­ lavke A. Žejn o poteku precejšnjega števila izoleks na južnem Koroškem s kartami in komentarji in bo to po svoje koroški lingvistični atlas, samostojno delo ob velikem Slovenskem ling­ vističnem atlasu, ki je izšel 2012 po osemdesetih letih zbiranja gradiva in priprav.

Sabina Zwitter-Grilc sodelavka ORF-a in filmska ustvarjalka, doma v Ziljski dolini, živi v Podjuni. Njeni hčerki govorita z očetom v podjunskem narečju, z njo pa v ziljskem.

»Rdaču« ali črneue« – kje je tu razlika?

Kot pravi Ziljanki mi je bila prav težka – kljub temu, da sva z možem že živela dobro desetletje na Dunaju – preselitev v Podjuno. Moj mož – prototip pravega, trmastega Podjunčana – je bil prav vesel, ko je lahko zapustil velemesto in se vrnil v domači kraj. Znašla sva se v Žvabeku, kjer so se in se do danes suški rojaki in rojakinje borijo za obstoj naše materinščine, prav tako hrabro kot doma na Zilji. Do danes vozim avto, ki ga krasi ziljska tablica – sem in pač ostajam Ziljanka.

Ko sem rodila prvo hčerko, niti sekun­ de nisem premišljevala, v katerem nareč­ ju, kaj šele jeziku, da se bom z njo pogo­ varjala. Tako sva mož in jaz z našo Ano, in potem tudi z Elo Ajdo, govorila od prve­ ga dneva naprej vsak v svojem slovenskem narečju. Danes sta Ana in Ela Ajda v tem smislu perfektno dvojezični. Ko pogledata očeta, govorita podjunsko, če se pa obrneta v mojo smer, pa »pa našan«.

Pri Zilji so od starega očeta, do majhnega bratranca in sestrične – ki sta v tej staro­ sti zadnja dva ziljska Mehičana – vsi vese­ li, da Ana in Ela Ajda govorita, kot da bi ži­ veli v Draščah.

Ljudje se čudijo, da princip »one person – one language« tako dobro funkcionira in včasih sprašujejo, če si nista podjunščina in ziljščina le zelo prepodobni. Če izvedo, da podjunski »rdaču« po ziljsko pomeni »črneue«, je vse jasno. Pri nas doma je ved­ no luštno in včasih prespi cela horda lutka­ ric v naši majhni vili čiri čari. Upam se tr­ diti, da je zaradi našega malega ziljskega jezikovnega biotopa v Gornji vasi ob Žva­ beku v Podjuni število tistih mladih, ki vsaj pasivno obvladajo ziljščino, precej naraslo.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 7

XIV

7

26.04.13 15:18

na svetlo dano

Milka Hartman, Zalka Kelih-Olip

MiLKa HaRtMaN

Jaz nič nemam, pa vse mom!

Komu pa naj dom?

Pred lieti ku je biev drugočen sviet, v mojih liceh še ta pruvi cviet – na pudstriešje gr sem zašva – dvia šajbi našva.

Joj sem sa razveseliva ju kukor v svoj ramar skriva.

Naj mi leape vaknu doju, ku zgradim si bajtu svoaju.

Pu nesreči burja šajbe je ubiva.

Pa zatua bajte nism nič zgradiva.

Zaj skuaz tuje vaknu gvadam – pr moj miši!

Tam v suseški sa kušoteta dvia hiši liepe, kekr vile, a nad manu so koj dile v rievščini čvaveški.

Pa si rjačem, naj jih moji, vile – z gnorjem sa peč koj igroju – moj kokoši!

8

XIV

ZaLKa KeLiH-OLiP Zaj v frtoški gvišnu su koj feneji pa groši ...

Saj štu v bajti, ki pu lesu mo liep duh nič mi ne fali.

Zasužen kruh mi muač deli.

Ku sa večar v nuač zasuka pa začujem v drievju čuka, mvaja rievščina sa v pesem zlije, ku deseta ura bije, pesem za manu v nuč zaspije.

Lejte, da je čvavek boagat pa čiprav je dan ves rvagat – Doara vola bogati, čiglih gnorjov vile ni! (iz rokopisa M.H.)

Šentjursko žegnaje Zvoni lopu pvajeju, žegnaje v Šentjurju bo.

Movžarji ži pokaju na zelienem hriberju.

Dečve krienčaju utor.

Puobom pa za tua ni mor, dile zbijaju za raj, da bo špasa, bajže kaj!

Hiplahop bom rojova pa za piti dojova, ku moj puob t’k rad vinu mo, da za tua mi pušej do! (iz rokopisa M.H.)

Matjažavi hvači H∂mb∂rt sta hati pa mama v C lovc šva, ∂

da b tu pa hu∂ni vštimava, b∂bca j‘ pa doma na vtroči hahtava.

Tastariš pu∂b Matjaž, tu pa vi∂, če j vze∂v to qoraž, ji šov to∂ta v garaž, pa n∂ti v hanim hvaž, n∂šu han č∂rn maž, pa t∂q dovh se boriv, da jo hordobiv, pa qu j biv vesi∂v, da bo pu∂t h∂mb∂rt han druh farb dobiv.

Pa qaj pomaha, j‘ maža hor na hvači tudi steqva, po si pa bav, qaj bota mam pa hati reqva, si pa šit∂r nav∂hu, da j qri z nu∂sa teqva.

To∂ pa t∂q vsaq v∂hq vi∂, qam p∂s tac moli, če qri č∂rni bleči na hvačah nardi.

1992

Naša b∂bca j' zjutra horvstava, špi∂hli hordjava

Kronen-cajtiži v ro∂či vze∂va pa brava.

Qni dovh platlava se ž∂ hana dovspravlina raz t∂ št∂rt stran smejava.

T∂da j‘ pa b∂bca vsa razježina djava: qaj b‘ bov, b‘ jes tejle mav narja posvava, viš∂n qnema hvanta, d∂b ha hordjava.

Dedi pa hle∂da testi cajtiži pa t∂q mav se smeji.

To ti pa naj qn∂ sq∂rbi!

Ta le za to∂ nar dobi, da qarqi hor qn∂ di∂!

1996

»Bo muca črez Drav, bo pa vse strav« N∂š Martin se na hvav postav, po j‘ pa q‘ mam p∂rletu, na vso mu∂č cvi∂lu, pa prav: mama, potro∂šti me t∂q mav!

Mama j‘ mav popihava, pa vasij pohlihava pa reqva: to∂sale q m∂ni se∂d mav, davš hvav hor na moj qri∂v djav, bo muca črez Drav, bo pa vse strav!

1992

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 8

26.04.13 15:18

aLJaž PeStOtNiK

Ni še slovo Meglene so že moje besede in v očeh orkester že pojema.

Ne bova več dolgo stala objeta v sanje sanj in ne bova več obžalovala, da sva iz iste sklede pila.

Morje naju je naplavilo na isto obrežje okamnelih besed.

Ni še to slovo – vidiva se spet!

Mirjam Lampichler. Brez naslova. akril na platnu. 2012.

Žvandrej suški o narečju Ku sm mihn biǝv pa u šuǝvu hodu, smu tǝda vsi utroci svaveju med suǝbu mornvali pa sa duaru zastopili. Ku smu pa pudaji z dedejem krave bol pa ovce posli, su nam pa dedej vsokubart napuviǝdali koke storije, bol pa svaveje pesmi priǝd peli, pa jih nas naučili. Pa tuj žǝbrat, na pomet sa kaj naučt pa računat su nas učili. Tǝk, da sa je nam u šuǝli zvuǝ duaru gudivu. Mornvali smu pač u narečju, pu dumočem, pesmi bol pa pesmice smu sa u bol pismeni svavejščini učili. Vse je bouvu lǝpu pa prav.

Pu šuǝlskem štrajku sa je pa čudnu vejku predevovu.

Lidi su začali, kejkr su pač znoli, na svuaje utruake pa tuj na pǝse niǝmšku mornvat. U hliǝvu, kiǝr jih niša ni čuv, su pa na krave pa na drugu živod pa še pu svaveju mornvali pa učitali. Mi smu pa napre z dedejem svaveju mornvali, peli, žǝbroli pa sa na pomet napuviǝdat učili.

Ni pa bouvu prav, da smu še mi noše dumoče narečje u javnem živleju zodi pustili pa misleli, da ni za na zun. Štǝk je pa svavejščine bouvu iz leta v letu mej čut.

Zodne cajte pa sa zmiǝrm venč borti dugoja, da dedeji pa babice druč učiju vnuke pa vnukinje pu svaveju, čiglih, da svojih utruǝk svaveju nisu naučili. Zatuǝ sa mi pa važnu zdi, da sa zaj narečje druč puživla, pa tuj bol na svǝtvu doje.

Mirjam Lampichler je rojena leta 1991.

Doma je na Radišah. Na Dunaju študira umetnostno zgodovino in italijanščino. Že vedno je rada slikala. Občasno dela to tudi sedaj. Želje, da bi se vpisala v kako umetnostno šolo, še ni opustila in vsako leto razmišlja o sprejemnem izpitu. V Muzeju moderne umetnosti v Celovcu vodi v slovenskem jeziku po razstavah.

Aljaž Pestotnik obiskuje Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru. V zadnjih letih je postalo pisanje poezije del njegovega življenja. Dvakrat je bil tudi med zmagovalci govorniškega natečaja ob Tisch­ lerjevi nagradi.

Tišina Vetra piš in neskončnost oblakov. tihe sirene pozornih stražarjev oznanjajo nemir.

Gasilski kamioni gazijo skozi temačno puščavo, za seboj pa puščajo sledi kapljic.

Svojo zagnanost in svojo vnemo opravičujejo z gorenjem strasti, daleč, na oni strani, kjer so ptice utihnile. že so zabrisane njihove sledi.

Na žgočem soncu kapljice izhlapevajo.

Nepotešen vonjam hlape.

Nepotešen vdihavam prah, prah puščave, vode žejen, žejen besed.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 9

XIV

9

26.04.13 15:19

poglejmo čez plot Pripravila

gedichte

JERNEJA JEZERNIK

Versuch, das ndkarte der Seele. Der nschafterfassen, gelingt den Wisse die Dichter lich-nüchtern, während chen und e tiefere Topografie erfors musikalischn, die eigentlich nur das tiefe Wesen d. Im Gedicht kommt mentalen um Ausdruck, seine funda kt es auch sein Sehnsüchte. So abstra eine verschütht Gedic im doch sich sehr wir als nd macht deutlich, wie Geist sind.« rper, sondern eben auch

schustẹr

sprachbrücken

sprachbrücken

classen · moedriach

ALBRECHT CLASSEN

h

albrecht classen t.h. moedriach

9

roman

9 789619 320884

der lächelnde krieg

moedriach

rausamkeit in einer h nicht so wie Geichnet er vier Menon vermischen sich rieges, wie man sie

schustẹr

der lächelnde krieg

n erzählt, die sich im der zu finden. Imre bitz und Anja Koreund doch führt sie al des Ersten Weltheit träumen die Fiabei müssen sie die sie selbst längst der des Krieges und die rholt.

schustẹr

7,90 €

ISBN 978-961-93208-8-4

8,90 €

7

t.h. moedriach roman

9 789619 320853

schustẹr

ISBN 978-961-93208-5-3

schustẹr

ten Vorgenken mit einer beweg en in die terschiedlichsten Gründ karte und die ug. Eine halbe Schatz Wege zuihre führt ften Ubu Waga Wüste bedie rliche Irrfahrt durch

sahara für drei

moedriach

sahara für drei

Gauner in die Geschichte der drei einer ungeelnden Tempo und mit ten Auflösung.

h

t.h. moedriach

8

schustẹr

8,90 €

ISBN 978-961-93208-6-0

9 789619 320860

10

XIV

Večjezične knjige so Thomas, si nemški literarni zgodovi­ nar in pisatelj, ki prihaja iz Madžar­ ske, v Kočevju v Sloveniji pa ima svojo samozaložbo in družino. Kako je prišlo do te neobičajne mešanice?

Thomas Schuster: Svojo ženo sem spoznal v Celovcu in po študiju z njo odšel v Slovenijo. Ker sem po več le­ tih dela nenadoma ostal brezposeln in me nihče drug ni želel zaposli­ ti, sem se moral odločiti: ali se prija­ viti na Zavodu za zaposlovanje ali pa postati samostojni podjetnik. V no­ benem primeru nisem želel ostati brezposeln in neaktiven, zato sem se odločil za podjetniško rešitev. Ta se je najprej razvijala zelo počasi in ide­ ja o ustanovitvi založbe je bila nato zelo spontana.

Kaj bi iz svoje izkušnje povedal o temi jezik in identiteta? Na Madžarskem si kot del nemške manjšine odraščal dvo­ jezično, tvoji otroci pa zdaj v Kočevju odraščajo trijezično. Tudi kot založnik se posvečaš večjezičnim knjigam, kot avtor otroških knjig pa načrtuješ celo otroško slikanico v kar petih jezikih …

Thomas Schuster: Večjezičnost me spremlja že vse življenje. Vendar pa prihaja morda prav zaradi tega do

precepov. V mojem primeru nisem ne Madžar ne Nemec – čeprav pri­ padam obema narodnostma –, zato raje rečem, da sem Podonavski Švab.

Problem žal tiči v glavah večine lju­ di; za Nemce sem Madžar in za Ma­ džare Nemec. Zanimivo dejstvo je, da če bi bil uspešen in znan, bi me imeli vsi za svojega. Z večjezičnostjo, ki je zelo pomembna za mojo založbo, bi rad prekinil to enostransko usmerje­ nost in ljudem pokazal, da obstaja še kak drug način kot trmasto poveliče­ vanje lastnega kot enega in edinega.

Svet naposled ni samo siv.

V Celovcu in Kočevju si se že začel uči­ ti tudi slovensko. Kako doživljaš ta je­ zik?

Thomas Schuster: Kot lep jezik, ki pa se ga je zelo težko naučiti.

Koroška ti ni tuja. V Celovcu si štu­ diral, tu si spoznal svojo ženo, delaš s koroškimi avtorji, svojo dvojezično otroško knjigo »Mali Jan in njegova pošast Ham / Der kleine Jan und sein Hamm­Monster« pa si že predsta­ vil tudi v Slovenski študijski knjižni­ ci v Celovcu. Kakšen odnos imaš torej do Koroške?

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 10

26.04.13 15:19

Kdo je Thomas Schuster?

Thomas Schuster, rojen leta 1980 v mestu Kaposvár na Madžarskem, zdaj živi v Kočevju. Je literarni raziskovalec, kolumnist, prevajalec in pisatelj, sam sebe pa bi označil za »novatorja in iskalca«. Poleg znanstveno-fantastičnih romanov se posveča tudi pisanju otroške književnosti, gledaliških iger in satir. Konec leta 2011 sta izšla prva romana znanstveno-fantastične sage »Astrogacija Konkordija« z naslovom Popoln sistem in Nexus, leta 2012 pa se je saga na osupljiv način razširila še za eno dramo/scenarij z naslovom Človeški ogenj.

T. H. Moedriach ubira nove poti v književnosti in pri tem ohranja tradicionalne danosti. To se kaže tudi v objavljeni pesniški zbirki Ljubljena boginja Maja in v drami Ko opoldne zazvonijo zvonovi.

e so moj zaščitni znak Thomas Schuster: Koroška mi je zelo pri srcu, še posebej Celovec, saj spa­ da med tista mesta v mojem življe­ nju, s katerimi povezujem le pozitiv­ ne stvari.

Kaj vse je na voljo v programu tvoje samozaložbe Schuster? Si se kot založnik na kaj še posebej osredotočil?

Komu ponujaš priložnost, da pri tebi izda svojo knjigo?

Thomas Schuster: Primarno bom iz­ dajal otroško, strokovno in znanstve­ no­fantastično književnost ter mu­ zikalije, sekundarno seveda tudi leposlovje. Priložnost bi rad ponu­ dil vsakomur, še posebej tistim, ki ustvarjajo večjezično. Več informacij najdete na moji spletni strani: http://schuster­verlag.si.

Dvo­ ali večjezične knjige so torej tvoja prepoznavna blagovna znamka. Zakaj je to zate tako pomembno?

Thomas Schuster: Večjezične knji­ ge so moj zaščitni znak, še posebej pri otroški in strokovni književnosti ter poeziji. Ljudem je treba pokazati, da vsebujejo večjezične knjige veli­ ko dobrega in prispevajo k povezova­ nju in razumevanju različnih kultur.

Če razumemo jezik, s tem mislim tuji jezik, potem bolje razumemo tudi so­ ljudi. Poleg tega sem trdno prepri­ čan, da bodo takšne knjige v bližnji prihodnosti zelo popularne.

Kakšne vizije in načrte imaš za svojo samozaložbo? Kaj bo pri tebi izšlo v kratkem?

Thomas Schuster: To ni načrt, am­ pak strogi cilj, ki zahteva veliko časa in potrpljenja: razmišljati želim ce­ lostno in se ne osredotočati samo na majhne stvari. Torej: ne želim se osredotočiti le na določeno regijo, temveč želim biti že od samega za­ četka dejaven mednarodno, globalno.

Uspeti samemu in skoraj brez pro­ računa je zelo težko, vendar se pred tem ne smem ustaviti. Pri tem me na srečo podpira veliko ljudi. Upam pa, da mi bodo tudi v prihodnje ljudje pri tem pomagali – tako finančno kot tudi s svojim znanjem. Trenutno so v pripravi tri otroške knjige, med ka­ tere spada tudi samostojni projekt o slonu z imenom Lufi, nekaj znanstve­ nih del na mednarodni ravni na temo teozofije in seveda mednarodno lepo­ slovje iz Rusije, ZDA, Avstrije, Slove­ nije in Madžarske.

Tudi sam si avtor. Kaj vse pišeš?

Thomas Schuster: V prvi vrsti znan­ stveno fantastiko, v zadnjem času pa tudi otroške knjige. Poleg tega sem z drugimi avtorji že objavil tudi pesmi.

Ker mi ni všeč enostranskost, se pre­ izkušam v različnih žanrih. Mislim pa, da bom kot avtor ostal pri znan­ stveni fantastiki in otroški književno­ sti ter se osredotočil samo na to.

S čim lahko avtor danes doseže bralce? Kaj pomeni zate ubirati nove poti v književnosti?

Thomas Schuster: S kičem in deka­ denco. No, to je grobo rečeno. Či­ sto tako tudi ni. Ljudje so na splo­ šno nagnjeni k voajerizmu in zelo radi berejo biografije zvezd in znanih oseb. Vendar pa je ljudem všeč tudi nenavadno, na primer duhovno in apokaliptično.

Osebno mi je všeč eksperimentalno.

Vendar to sploh ni cenjeno, ker sploh ni ali pa je zelo slabo razumljivo. Tu­ kaj bi se rad skliceval na svojo znan­ stveno­fantastično serijo: Astrogacija Konkordija. Doslej so iz te sage izšla tri dela.

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 11

XIV

11

26.04.13 15:19

feinigovi A n d rej Feinig

moli & duri

Peti pesmi v narečju ali ne?

Kdo ne pozna zbiratelja naših pesmi Franceta Cigana in njego­ vih nabranih pesmi, ki so pogo­ sto uporabljale neko zmes narečja in govorjene slovenščine? Podob­ no sem videl tudi pri Pavlu Kernja­ ku, da je svoje najbolj znane pesmi napisal ali priredil kar po doma­ če, kot mu je »žnabla šva«, pesmi s knjižno slovenščino so sicer tudi pogosto zelo lepe, jih pa morda zbori ne pojejo pogosto.

Vem, kako zelo je nekatere, ki jim je rožansko narečje drago, bo­ lelo, kadar smo slišali Mojcej, oh Mojcej, ki jo je zapela nekdanja se­ stava Slovenskega okteta, in to z nam čudnim Mojcej ­e­jem. Dolgo sem poslušal opazke zaradi tega.

Je že tako: pesem, zapeta v origi­ nalni narečni obliki, je globoka in prepričljiva, ni pa nujno dobra za eksport. Če je nekoč veljalo, da Zi­ ljani težko razumejo Podjunčane, če vsi govorijo v narečju, velja to gotovo nekoliko še danes. Na drugi strani pa včasih tudi že sama me­ lodija ali pa ritem prepričata, dru­ gače ne bi slišal po cerkvah take pesmi, kot je Yakana, Yakanere.

Prepričan sem, da nihče ne razu­ me teh besed, nisem pa še slišal, da bi se kdo zaradi tega pritožil, tudi ne od takih, ki vedno trdijo, da slo­ venske cerkvene pesmi mnogi ne razumejo več in da naj se zato poje v drugem jeziku.

P.S.: Obdelava naših doma­ čih koroških pesmi je gotovo reši­ la marsikatero pesem pred pozabo.

Na dvojni zgoščenki, ki jo je izdal Slovenski komorni zbor pred dese­ timi leti, so zbrane morda najbolj priljubljene melodije, ki jih je za­ pisal Oskar Dev (1868­1932). Od 43 narodnih pesmi najdemo tam 23 koroških, v glavnem so iz »Ziljske doline in Podroža«.

12

XIV

O pojmu »Rož« in

o »Osrednji južni Koroški« ter o rožanščini

Nova dognanja iz »Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, od začetkov do leta 1942« pod vodstvom prof. dr. Katje Sturm-Schnabl »Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, od začet­ kov do leta 1942« pod vodstvom prof. dr. Katje Sturm­Schnabl je zahvalju­ joč intenzivnim dialogom s 160­imi mednarodnimi avtorji postala velik medkulturni in inovativni znanstve­ no­raziskovalni projekt. Posebno po­ zornost smo posvečali sami pravil­ ni rabi pojmov oz. terminologiji, tako tudi etnološkemu pojmu Rož oz. »Osrednji južni Koroški«.

Pokazalo se je namreč, da pome­ ni geografski pojem Rož nekaj dru­ gega kot pojem »Rož« pri etnologiji in da bomo vsi seveda najprej misli­ li na čudovito dolino pod Karavan­ kami, če mislimo na Rož. Vendar sta v slovenskem etnološkem leksiko­ nu Slovenija in zamejstvo razdeljeni v 96 etnografskih regij, mdr. Koroška v skoraj mitično trojico »Rož, Pod­ juna, Zilja«. Kanalska dolina je svo­ ja regija, Strojna, kjer govorijo pod­ junščino, pa pripada mežiški regiji.

Zato je dobro vedeti, da zajema etno­ loški pojem »Rož« celotno območje, ki ga slovenski geograf Svetozar Ile­ šič že leta 1971 pravilno pojmuje kot »Osrednja južna Koroška«, saj zaje­ ma poleg Roža tako Gure, znameni­

to Celovško polje in Osojske Ture ter v zgodovinski perspektivi tudi Mož­ berško gričevje severno od Vrbskega jezera in Gosposvetsko polje ter Hre­ blje. Medtem ko bi morali pri etnolo­ škem pojmu »Rož« tudi v slovenščini vsakič dodati še »v smislu slovenske etnološke regionalizacije«, je pojem »Osrednja južna Koroška« povsem razumljiv in uporaben za vse znan­ stvene stroke, za geografe, etnologe, zgodovinarje in za dialektologe. Tudi v medkulturnem dialogu je primer­ nejši, saj sta tudi pojma »Südkärn­ tner Zentralraum« (angleško Central South Carinthia), ki sem ju tvoril, povsem jasen.

Dodatno pa sami sebe ne zreducira­ mo v lastnih očeh kakor v očeh dru­ gih na pravljično dolino pod Kara­ vankami. Naša etnološka in splošna kulturna zgodovina je še bogatejša in si zasluži primerno pravilno ter­ minologijo: V osrčju južne Koroške je Osrednja južna Koroška, kjer go­ vorijo t.i. »rožanščino« oz. (bolje) »osrednje južnokoroško narečje«, ki se razdeli v govore oz. podnareč­ ja »Zgornjega Roža«, »Spodnjega Roža« in »Celovškega polja« oz. »po­ ljanščino«.

Bojan-Ilija Schnabl

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 12

26.04.13 15:19

gregejevi

citati G re g e j K r iš t o f

Domovina leži človeku na jeziku

Karta slovenskih narečij, ki sta jo leta 1983 izdelala Tine Logar in Jakob Rigler, leta 2011 pa dopolnili Vera Smole in Jožica Škofic.

Posebno geslo: Celovško polje V »Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem« je zajeto tudi geslo Celovško polje. V tem kulturnozgodovinskem geslu je mdr. opisano osrednje zgodovinsko, vendar v javnosti manj recipirano koroško narečje, to je poljanščina Celovškega polja, ki ga je v svoji disertaciji opisala Katja Sturm-Schnabl že leta 1973.

Poljanščina velja v znanosti kot prehodno narečje med rožanščino in podjunščino s fonetičnimi, morfološkimi in leksikalnimi lastnostmi na obeh območjih.

»A sa ne boš pučesov?« me je, dijaka, več­ krat opozarjala mati zjutraj, ko sem se odpra­ vljal ves zaspan na vlak. »Pa zanuəsnce ne pu­ zobi,« seveda iz blaga. Papirnatih robčkov pri nas doma še nismo poznali.

domačina ter slovenskega prosvetaša Jozija Packa. Vzorno nam ponazarja izvirna ledin­ ska in hišna imena v treh jezikih. Karta je je­ zikovna zgodovina. V narečju, zborni sloven­ ščini in – če obstaja ustreznica – v nemščini.

Koroški Slovenci smo nekoliko plašni in za­ držani. Za narečja moramo skrbeti sami, na vasi in na ulicah v mestu. In z narečji dela­ ti. Najnovejši tehniki naklonjeni mladinci za­ trjujejo, da si najbolj čustvene in napete smse pišejo v narečju. Zadnja leta smo se le opogu­ mili. Odločneje govorimo materinščino v jav­ nem prostoru, sporočila v narečju pošiljamo celo po etru. Slovenski spored ORF­a obiskuje starejše ljudi, ki opisujejo življenje z narečni­ mi besedami. Besednjak dopolnjujemo seveda tudi z drugimi jeziki, z angleščino, nemščino, italijanščino. Da bi imeli jezik pod nadzorom, je sicer močna želja, jezika pa človek ne mo­ reš ograditi z obzidjem. Spreminja se, pa naj so pravila še tako trda.

Yezikownokulturno wprashanye“ ne zbu­ ja skrbi samo nam. Nemško govoreče »Den­ glish« močno moti. Imena podjetij, ne samo avstrijskih, tudi nemških, poimenujejo radi angleško. Ko so zamenjali lastnika, so spre­ menili tudi ime. Gostilna je postala »Pub«, ka­ varna »i fratelli« ali »pazzo«, nova podjetja seveda poimenujejo »thinking«. Nezažele­ no dejstvo pa gledam bolj strpno, demokratič­ no. Zapleten pojav je že star. Karl Kraus je že pred sto leti pisal o tej brezupni zadevi, poja­ ve imenoval »Desperanto«.

Na karti občine Kotmara vas so imena s krajepisnim poreklom samo slovenska. Hur­ ne Hnile (gornje njive), Trauvənčə, Pusovje ali Vasovje. Tudi imena vasi najprej v narečju: Zvənina/Zvonina/ Schwanein, ali Jivovje/ Ilovje/Lambichl. Tiskani so tudi zemljevidi Šmarjete v Rožu ter Škofič. Zemljevidi v me­ rilu 1 : 5000 so na voljo za ceno enega piva, v obeh knjigarnah v Celovcu. Moje pribežališče je prostor, kjer najpogosteje sedim. Tam si lahko z užitkom ogledujem – tudi če me muči pogostno iztrebljanje (za hec »driska«) – na steni pripopane zemljevide.

Domovina človeku leži na jeziku. Nareč­ no obarvana izgovarjava mu ostaja desetletja, se spreminja zelo počasi. Odkar znam misliti, je zame uganka, zakaj velja pristno dunajsko narečje, narečje gorskega kmeta iz Labotske doline ali iz Mölltala za nemščino, slovenska narečja pa nekateri Korošci poimenujejo z besedo, ki mi še vedno pusti izgubiti mirnost.

Zaradi zlobne besede »windisch« moram lo­ viti ravnotežje. Vsakemu zagovorniku »win­ discharske teorije« je treba samo primerjati, kako nad 90 let stare ženske molijo v narečju »Oče naš«. Nato molitev primerjati s pisno slovenščino. Praktično ni razlike.

Slovenska kulturna društva in Narodopisni inštitut Urban Jarnik so nosilci pobude za na­ stajanje občinskih zemljevidov. Prvi zemlje­ vid je dosežek neutrudnega dela kotmirškega

Jejžəš in Mara, kako smo se doma »pr Frli­ nu« čudili, ko je pliberški podjetnik s priim­ kom Stöckl ob cerkvenih praznikih pred cer­ kvijo v Šmihelu prodajal sladki, okusni met.

Od kod priimek Stöckl? Pride od manjševanja prvega nadstropja? Pa smo med »bajsanjem« (pleskanjem) kuhinje in dnevne sobe doma sneli vrata s štekljev – in razumeli. Naš so­ sed Uzimcov Anza pa je včasih prišel na obisk s palico, ki je imela železno konico, štekelj.

Spretno prikrivana zloba, je tedaj brez pridrž­ kov izrazil svoja čustva danes že rajni oče. »Za Bvažjə deli«, bi čistə vəhkə rekli, štək pa riəsn ne gra. Letos, na slovenski kulturni praznik, nas je v Šmihelu očaral mladi Luka Stern. Bral je iz svojih del. Izidor in Franc ga pijeta kot žolni. Medtem Francu ptica žolna na hiši preluknja toplotno izolacijo iz stiro­ porja. S kljunom močno tolče le ponoči. Zato Franc slabo spi. Zjutraj pa, o čudo, leži na gu­ rici (dvorišču) – sredi poletja – bel sneg.

Mene je Lukovo delo spominjalo na himno »Zdravljico«, ki jo je prilagodil zahtevam so­ dobnega časa. Luka ima dober pesniški iz­ raz. Umetniški ustvarjalec pa potrebuje ume­ tniško ime, kratek slovenski priimek – Strn, ki bode. Strn pride iz narečne besede »strni­ še«. To je po žetvi preostali del žitnih stebel.

V nemščini priimek brez samoglasnika ne de­ luje. Zato pišejo Stern.

“

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 13

XIV

13

26.04.13 15:19

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A mohorjeve družbe celovec

Urednic a: G ab i Fra n k

Ko narečne besede postanejo del knjižnega jezika

Lipuševe knjige – obogatitev slovenskega jezika

»Vsaka vas ima svoj glas,« se glasi znani izrek o raznolikosti slovenskih narečij, ki so posebno bogastvo tega prostora, v katerem živimo. Narečja so definirana kot prostorsko omejene oblike jezika, ki se že v sosedni vasi spremenijo – celo do te mere, da se sosedi ne razumejo več dobro. Da pa ta definicija ne drži stoodstotno, dokazuje izjema literarnega glasu Florjana Lipuša, dobitnika Prešernove nagrade leta 2004.

Lipuševa knjižna besedila so prispevek k ohranjanju na­ rečnih izrazov oz. k zavedanju o narečnem bogastvu; v ute­ meljitvi nagrade beremo: »Zanimiva posebnost je Lipušev slog, ki pomeni opazno obogatitev slovenskega jezika. Glo­ boko je zasajen v koroško narečje, hkrati pa osebno stilizi­ ran po meri sodobne, moderne literature. Vsebuje dražljivo napetost med narečno arhaiko, ki jo vzdiguje v književni je­ zik, sodobno izražanje pa potaplja nazaj v starodavni ljud­ ski govor. V času globalizacije, ki se dogaja na vseh območ­ jih našega življenja in mišljenja in nam zožuje izražanje v 'neotelegrafski jezik' sodobne komunikacije, kot temu pravi Umberto Eco, je Lipušu uspelo nekaj pomembnega. Uspe­ lo mu je oživiti zanimiv in bogat del slovenske jezikovne ar­ haike, ga umestiti med tokove današnjega branja in ga dati v čutenje in vedenje naši civilizaciji, ki opazno izgublja neka­ tere prvinske, najbolj ozemljene plasti izražanja. Pri tem je dobro vedeti, da gre v Lipuševem primeru za jezik, ki se zelo od blizu bori s svojo smrtjo in tudi zato zna biti nenavadno tvoren in zelo močan.« Tako je bilo zapisano pred devetimi leti – in jezikovne smrti še vedno ni, nasprotno, prav akcija »Slovenščina v družini – govorim po domače« je dodala nove energije trudu za ohra­ njanje družinskega jezika tudi v obliki narečja. Iskanje po­ mena domačih izrazov po radiu je na primer lepa naloga za jezikovne ugankarje.

Taka naloga ugibanja pomena besed čaka seveda tudi bralce knjižnih del Florjana Lipuša. Pisatelj vpleta v svoja besedi­ la izraze, ki jih ne poznamo več vsi – in šele njihovo razvoz­ lavanje omogoča popolni literarni, bralni užitek. Priznam, v romanu Boštjanov let mi npr. ni uspelo odkriti vseh be­ sed – v večini primerov pa sta mi pomagala slovensko­nem­ ški slovar Antona Janežiča in obširni Maks Pleteršnik; le­te­ ga najdete tudi na spletni strani Inštituta za slovenski jezik Slovenske akademije znanosti in umetnosti: http://bos.zrc­sazu.si/pletersnik.html.

Kar odpravite se iskat narečne besede v Boštjanovem letu: njena svita je posejana z rožkami / spustita se v hriber / pir­ ha ne bo več popasla zare / po gruntu, na katerem je pasel svoje bravke / plot obroblja strnokoš / Do goda je Boštjan spet doma.

Pa še to: s Pleteršnikovim slovarjem zasledujete tudi pot Pe­ tra Handkeja (nazaj) k slovenskemu jeziku, kot opisuje v ro­ manu Ponovitev.

Miha Vrbinc

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 14

26.04.13 15:19

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A mohorjeve družbe celovec

Kuharske knjige postajajo vedno bolj priljubljene

Kuharica za vse letne čase Preprosto kuhanje po sezoni s svežimi in domačimi izdelki. Nad 240 receptov za vsak dan poskrbi za raznolikost v prehrani. Vsak letni čas ima svoje praznike, tudi za te kuharska knjiga Marie Steinbrugger posreduje ideje in spodbude. Raznolike recepte, koristni nasveti in čudovite slike za začetnike in profesionalne kuharje.

Pre­ pro­ EINFACH, S sto, CHNELL hi­ UND GUT tro in do­ Das Kochbu ch für alle J bro ahreszeiten.

2 – je naslov nove ku­ harske knjige, ki jo je pretekli Maria Steinb teden rugger predsta­ vila av­ torica in moj­ strica ku­ Kaj potrebujehanja Maria Streinbrugger. Pod­ mo za kuhanje? naslov Kuharica za vse letne čase nam zgovorno pove, da je upoko­ 100 gramov jena učiteljica kuhanja, serviranja ljubezni in vede o prehrani, do leta 2003 je 1 ščepec časa poučevala na višji turistični šoli v 3 žlice časa Beljaku, kjer tudi živi, pri snova­ 1 lonček izostrenju knjige upoštevala ritem nara­ nega čuta ve. Po prvi knjigi, ki je izšla leta 3 popke okusa 2006 v naši založbi – Preprosto, 50 gramov pohitro in dobro 1 – Kuharica za vse trpežljivosti in priložnosti – se Maria Steinbru­ časa gger posebej posveča praznova­ njem med letom, poleg okusnih receptov, ki so zelo raznoliki in jih odlikujejo preprostost in zdra­ vi ter domači izdelki, posreduje tudi koristne nasvete. Vsakdo, ki prideluje zelenjavo in sadje sam, ve, kako pomemben je svež in se­ zonski sadež. Po tolikšnih škan­ dalih v živilski industriji tudi vedno bolj cenimo biološko pri­ delane izdelke. Za pomlad avto­ rica posebej priporoča kolerabo,

2

beluše, korenček, špinačo, pura­ nje meso s svežo zelenjavo, za­ vitek s polento in porom, kolač z rabarbaro ali pa tiramisu z jago­ dami.

Vsak letni čas ima svoje prazni­ ke. Tudi za te je kuharica dobra spodbuda – po geslu skupno praz­ novati – skupno kuhati – skupno jesti. Posebej za otroke je zabav­ no, če smejo pomagati pri pripra­ vi hrane in kuhanju. Številni na­ sveti odlikujejo knjigo: npr. kako se zdravo prehranjujemo ali kako zamrznemo gobe. Maria Stein­ brugger svetuje za zdravo življe­ nje: za vsak dan ­ 5 pesti sadja, zelenjave in solate ­ polnovredne izdelke ­ 1,5 do 2 litra tekočine ­ največ 3­krat na teden meso ali klobase ­ najmanj 1­krat na teden ribo ­ visokokakovostna olja in maščobe ­ jesti z užitkom.

O svoji knjigi pravi avtorica: Z ve­ seljem sem po prvi kuharski knji­ gi napisala drugi del. Rezultat je kuharica za vse letne čase. Tudi pri teh receptih sem skrbno upo­ števala sveže, sezonske in do­ mače izdelke. Moja knjiga vse­ buje naslednja težišča: točne in izčrpno opisane recepte, recep­ te, ki jih je mogoče variirati, do­ bro razpoložljivost sestavin, alter­ native z manjšo količino maščobe in sladkorja, način priprave, ki je blag s surovinami, uporabo pol­ novrednih izdelkov, opozorilo na zdravstvene vidike pri upora­ bi različnih vrst zelenjave in žita, vegetarijanske jedi in spodbude za raznolik jedilnik v družini.«

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 15

XIV

15

26.04.13 15:19

J OŽKO K OVAČIČ ... nekaj misli o osebnem odnosu do narečja in do ljudske pesmi

»Zašribi j h, e

Ž

e od najzgodnejšega, še preden sem shodil in spregovoril, mi je zvenela na ušesa iz ust moje mame in mojega ati­ ja domača slovenska – rožanska ­ narečna be­ seda, prvo ljubkovanje (»Je pa tak posrečan puәb«), pa tudi ukazovanje (»Jozi, vstanә, krave past!«).

Odraščal sem v Podjerberku, majhni vasici okoli Jerberka med Škofičami in Št. Iljem (ne »Šentiljem«, tega šenta je privlekel svojčas na Koroško bradati iz takratne zdaj rajne Jugo­ slavije in je na mah jezikovna stroka kar pav­ šalno preimenovala vse svetnike naših južno­ koroških vasi v šente).

Nadvse škoda se mi zdi, da z naslednjo gene­ racijo komaj opazno izginjajo tudi avtohtona, narečno obarvana domača hišna imena, jezi­ kovni biseri naše ljudske kulture. Okoli Jer­ berka so (bili) Tavčar, Čudnәk, Čižnar, Ro­ žanc ... in pri nas Andrej. Tega Andreja so na pročelju hiše prepleskali in zdaj sem zad­ nji, ki se še zavedam, da sem se rodil pr Andrejә; zato ostajam ponosno »Andre­ jov Jozi«.

Z domačim narečnim govorom so mi starši kot samoumevno položili v dušo zavest in ponos do slovenskega jezika in z njim do kulture. Nato so me po­ slali na šolanje, ki me je nekoliko od­ daljilo od svojega domačega bisera, rožanskega narečja severno od Drave.

Ko sem se vrnil kot učitelj glasbe in slo­ venščine nazaj na Koroško, sem izbi­ ral ti. »zahtevnejšo« literaturo in izvajal s svojimi prvimi dijaki večidel klasič­

da se kna bojo zhuble «

ne skladbe, pripravil mdr. Župančičev re­ cital blagozvočno in zborno fonetično. Šele dosti pozneje se mi je uho in srce odprlo za dotlej pokriti biser domačega narečja in ljud­ ske pesmi. Začel sem jih zbirati med doma­ čini; nekaj sem jih zapisal (»Zašribi jәh, da se kna bojo zhuble – pa pujte jәh, da se bojo spet šlәšale!«). Ko smo jih svojčas z »Vaščanә« prepevali z odra in sem poslušalcem marn­ val v domačem narečju, je nastalo posebno ozračje domačnosti, srčnosti in identifikacije s pesmimi in z jezi­ kom; tudi pri teh ljudeh, ki knji­ žnega jezika niso vešči ali so se od slovenskega okolja iz kakršnihko­ li razlogov že poslovili (»Tabe pa zastopәm ...«). Slovenska nareč­ na beseda z odra je na začetku celo iritirala, češ da je narečje bolj »za doma, za na vәsә, pa za taberne«.

Zdaj, na starejša leta, ko mi sega pogled nazaj v otroštvo, moram ugotoviti, da mi je predvsem mama (očeta sem izgubil vse prezgodaj) podarila najdražje: svojo ljubezen in z njo mojo zdajšnjo simpatijo do domačega slovenskega narečja in do ljudske pesmi. Odprla mi je okno v svet odkrivanja in spoznavanja široko razpredenih zvrsti knjižnega jezika in bogate glasbene kulture. Študij in življenjski izzivi so me nadgra­ dili z ljubeznijo in spoštovanjem najin­ timnejšega – do jezika in pesmi ter ob­ čudovanje in čutenje zanju.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI

kulturna priloga narecja.indd 16

26.04.13 15:19