Nedelja božič 2014

december

14

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

BOŽIČ 14

Rojstvo

košček nebes na zemlji

Foto: Danijela Mišić

b o ž i č

2014

Tiho je, tiho V

a temi zimskega večera se pripeljem na Janežičevo domačijo v Lešah. Pred hišo gori sveča. Po hiši diši po pecivu. Sliši se mirna glasba. Na klopi ob veliki družinski mizi ležijo slovenski časopisi in Sveto pismo. Na polici stoji slika gospodarja Francija, ob njej pa rdeče vrtnice. Po vsej hiši vlada blagodejen mir. To je adventni večer, kot si ga želi gospodinja Krista Janežič.

Pred tridesetimi leti je prišla na Janežičevo kmetijo. Mož Franci je prevzel kmetijo, jo razvijal naprej in se počutil odgovornega za ohranitev kmetije. Žena Krista ga je v tem načrtovanju in delu podpirala, z leti zrasla v vlogo gospodinje in se veliko naučila. Kmetovati so začeli biološko in gospodinja Krista je ob delu uživala, da pridelujejo na domači zem­ lji vse: žito za moko, v hlevu imajo kure, krave in prašiče, ki jim omogočajo, da lahko družina dobro preživi. V osmih letih sta Krista in Franci postala starša petih fantov in Janežičeva družina se je povečala: Peter, Štefan, David, Luka in Niko. Na domačijo so se radi vračali gospodarjevi bratje in sestre, mama Krista pa se je vedno razveselila, če so se po velikem dvorišču podili otroci. Živeli so v veliki družini in šele ko so pozidali novo hišo, si je mlada družina – kot majhna celica – ustvarila tudi prostor zase.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Tradicija je bila, da so na Janežičevi kmetiji pekli kruh. Ob vsakdanjem delu v hiši in kuhinji se je Krista Janežič naučila od »babce«, kako se speče dober, okusen kruh. Ko so zgradili novo hišo, je bil prostor odmerjen tudi za veliko krušno peč. Čudovite zelene ploščice krasijo peč, v kateri gospodinja Krista lahko speče kruh iz 30 kilogramov moke. Vsak petek, v zgodnjih jutranjih urah, začne s pripravami. Sestavine, ki jih je pripravila že na predvečer, zamesi z rokami, medtem ko testo vzhaja, zakuri peč. Po nekaj urah, ko je testo vzšlo in ima peč pravo toploto, vsadi kruh. Tako kot je »babca« delala vse po občutku, tako sedaj Krista po občutku peče kruh in pravi, da ima samo en recept: »Tem rečem moraš dati čas.« Tako je petek postal za Kristo Janežič poseben dan. Veselju ob uspehu se pridružijo še stranke, ki prihajajo po slasten kruh in jim Janežičeva gospodinja rada ugodi kako željo. Tako sedaj peče tudi kruh iz pirove moke. S svojim kruhom pa je že večkrat sodelovala pri ocenjevanju kruha na Ptuju in prejela nagrade. Da bi se tradicija domačije – peka kruha – ohranila med mladimi, je vsak njenih fantov enkrat z njo pekel kruh in doživel, kako lepo je, ko po hiši zadiši kruh, ki ga je sam primesil in vsadil.

Tako kot po vseh družinah so tudi Janežičevi fantje drug z drugim začeli odhajati na službena in študijska mesta. Oče Franci in mama Kri-

sta pa sta se začela navajati na to, da sta sama. Mama Krista je ob razmišljanju, da »nekaj potrebuje zase«, začela prepevati pri zboru, ki se je z leti razvil v ženski zbor. »Petje je tisto, kar moji duši dobro dene,« pravi in se počuti dobro v skupini sopevk.

Pa je prišla v družino huda zareza.

Gospodar Franci se je letos vigredi smrt­no ponesrečil. »Šel je v gmajno in ga ni več,« pravi Krista Janežič in čeprav je od takrat minilo pol leta, se ji zdi, kot bi bilo to včeraj. Otroci so nabrali velike šopke rož, ki so krasili krsto atija. Zanjo pa je bilo pomembno, da se od očeta in moža lahko poslovijo v domači hiši. Ko se spominja tistih dni, se ji zdi vse kot film, v katerem se vedno znova sprašuje, če je to res. Ob tem je nadvse hvaležna za dobre ljudi, ki so bili v tistem času »enostavno tu« in jim stali bo strani.

V dneh slovesa je občutila, kako so kot družina trdna skupnost. »Dolgo je trajalo, da sem sprejela res­ nico, da ga ni več,« pravi in vendar je morala biti tu za otroke, ki vsak po svoje žaluje za atijem. V mesecih žalovanja se je Krista Janežič veliko naučila: »Ne smemo preveč načrtovati našo življenjsko pot. Biti moramo odprti in čakati. Vse se uredi.

Naučila sem se sprejeti tisto, kar pride, in reči hvala za vse. In prepustiti Bogu, da stvari urejuje.« Tako razmiš­lja mama in gospodinja Krista Janežič, ki skupaj z otroki premišljuje, načrtuje in išče poti, kako bo

k naslovnici

Fotografija za naslovnico je delo Danijele Mišić

Sončni žarki ob deževnih dneh v prihodnje teklo njihovo življenje in v katero smer bodo razvili kmetijo. Po smrti očeta Francija je sin Peter pustil službo in ostal doma na kmetiji. Ob delu na polju, v hlevu in v gozdu išče perspektive. »Peter se mora usmeriti in najti pravo pot, jaz sem tista, ki stopam v ozadje in moram najti svoj prostor. Prej je bil to prostor v dvoje, sedaj je nastala praznina, ker manjka oseba,« premišljuje in se vedno bolj zaveda, da se mora navaditi biti sama. Vedno znova si poišče zaposlitev in ob petkovi peki kruha ji je postal spoštljiv ritual, da vsako soboto obišče grob moža Francija na šentjakobskem pokopališču. Vedno znova prihajajo domov njeni fantje, a vendar je »s Francijevo smrtjo postalo mirno pri nas.« Dolgi večeri adventa so zanjo čas za duhovno poglobitev in pripravo na sveti večer.

Za božič, ko bodo prišli vsi fant­ je domov, pa bodo čutili tesnobo. »Manjkal bo ati, pa se bomo še tes­neje povezali,« pravi mama Krista Janežič. Sicer pa ne posega v svojo prihodnost in pravi: »Ne vem, kaj bo še prišlo. Pustim, da bo Bog dal. To sem se naučila, pa veliko molila. Največja sreča pa je, da imam pet otrok.« Micka Opetnik

V

sak dan deli tri stvari, za katere si hvaležna. Začneš jutri, lahko tudi že danes!« Zopet se je na družbenem omrežju Facebook pojavila nova igra, h kateri sem bila pred nedavnim povabljena tudi jaz. Nisem dolgo razmišljala in se radovedno lotila »7 dnevov hvalež­ nosti«. »To že ne more biti tako težko …«, sem nepremišljeno mrmrala.

Po prvem evforičnem naštevanju stvari so se začele nenadoma vtihotap­ljati v moje lesketajoče se misli temne lise. Prikazale so se v obliki besed »ampak«, »toda«, »pa« in »a«. Vendarle sem te premisleke obdržala zase, ker so se mi zdeli neprimerni. »Ali je mogoče istočasno biti hvaležen in kritičen?« Zavedala sem se, da je hvaležnost vrlina, ki ne dovoljuje vmešavanja negativnih občutkov, kot npr. dvoma, obžalovanja, jeze ali drugih nejevolj.

Biti hvaležen pomeni, da se v trenutku osredotočiš na nekaj, do česar gojiš iskren občutek zahvale. Iskrena hvaležnost odganja slabo voljo, ker je hvaležnost prijeten in nesebičen občutek, ki se prileže. Tem pogosteje se zavedamo vsega tega, za kar smo hvaležni, tem bolj smo zadovoljni in uravnoteženi, in tem manj nam je mar za to, česar nimamo. Prepričana sem, da je v vsakem položaju – tudi v stiski – mogoče, da najdemo nekaj, čemur smo lahko hvaležni. Med črno in belo je ogromno nians, ki jih je le treba prepoznati. Če pogledam nazaj na leto, ki se

bo ovilo kmalu v novo, vidim mnogo različnih barv. Najbolj sijoč in svetel dogodek preteklega leta je nedvomno rojstvo moje hčerke. Nova vloga matere malega dojenčka ni obrnila samo mojega dosedanjega življenja na glavo, temveč je v veliki meri spremenila tudi način razmišljanja.

Z materinstvom sem prestavila stare in postavila nove prioritete. Ena od največjih sprememb je, da se ne obremenjujem več z nepomembnimi stvarmi. Rojstvo otroka in z njim povezane obveznosti same od sebe zaostrijo človekov pogled na (ne) pomembnost njegovih dejanj in vred­ notenja. Lastne potrebe niso več na prvem mestu, ker se podredijo potrebam otroka. Malo dete ne potrebuje za dober razvoj samo hrane in spanja, temveč tudi nežnost, toploto in pozornost svojih staršev. To mu pa lahko damo samo, kadar si vzamemo čas za njega. Če se počuti otrok varen in ljubljen, se bo starševski negi odzval z nasmeškom.

Kadar pogledam svojo hčerko in vidim njen široki vedri nasmeh, me objame blažen občutek miru in sreče. Takrat se veselim tudi jaz in sem hvaležna, da sta nosečnost in porod potekla brez večjih težav ter da je mala zdrava in se dobro razvija. Zaradi tega gre ob koncu leta posebna hvala le-temu – preteklemu letu in vsem trenutkom, ki jih bom še dolgo pomnila.

Danijela Mišić

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

v žarišču

JUBILEJ OSTRIH ŠIVANK Na zimski večer se peljem čez Sele in Šajdo tja na Obirsko, zunaj veje veter z juga in prezibava veje močnih dreves.

Temo razsvetljujejo tople luči hiš, mimo katerih se vozim.

V njih se ljudje pripravljajo na večerni počitek.

MONIKA NOVAK-SABOTNIK

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

T

Ostre šivanke z

udi gostilna Kovač je razsvetljena. Skozi vrata velike dvorane že slišim mrmranje in smeh. Obirčanke se tu spet zbirajo od začetka novembra vse tja do velike noči in teden za tednom izdelujejo najrazličnejša ročna dela. Odkar je ljudska šola zaprla svoja vrata, so izgubile svoj dosedanji dom in našle nov kraj srečanja pod Kovačevo streho.

Pridi, tudi, če misliš, da imaš dve levi roki Pod okriljem Slovenskega prosvet­ nega društva Valentin Polanšek je februarja leta 2008 vabila Marta Polanšek na prvi tečaj vezenja velikonočnih prtič­kov. Tako je zapisala na vabilo: »Pridi, četudi morda misliš, da imaš dve levi roki za ročno delo. Ne bo ti žal!« Odziv je bil neverjetno velik in ob 5-letnici »Ostrih šivank«, torej leta 2013, beremo v

tajniškem poročilu društva: »Pod vodstvom strokovne učiteljice Anice Fugger z Rebrce so domačinke v nekaj tednih izdelale izredno lepe prte in sklenile, da se isto jesen spet srečajo pri naslednjem tečaju. Rečeno – storjeno! Od takrat se skupina redno srečava.

V teh dneh domačinke zaključujejo že sedmi tečaj zapovrstjo. Mnogo enkratnih ročnih del so nam pokazale na dveh razstavah, izdelovale so velikonočne in božične okraske, kvačkale kape, torbice, zavese; pletle tople nogavice, brezrokavnike, šale, jope, »jankarje« in še kaj, se naučile novo tako imenovano »tehniko hardanger« šivanja itd.

Bolj za šalo kot zares so si dale ime Ostre šivanke.

Imele so srečo, ko je bila umetnica Nežika Novak iz Bele pripravljena voditi poseben tečaj za izde-

lovanje keramičnih predmetov, tako da so spoznale tudi potek dela z glino. Na večernih srečanjih v razredu obirske ljudske šole seveda rade poklepetajo, družabnost pa gojijo tudi na izletih kot na primer v cvetlični park Mozirski gaj in v zeliščno vas Irschen na Zgornjem Koroškem. Nikakor ne smemo pozabiti povedati, da je Ostre šivanke posnel že slovenski spored ORF za televizijsko oddajo Dober dan, Koroška. Tečaje Ostrih šivank strokovno vodi Greti Kutschnig, po domače Pegrinova, za organizacijo je odgovorna Marta Polanšek, odslej pa Nežka Haderlap.« Ročna dela z božičnimi motivi Medtem je krog spret­ nih rok z domačinko Danijelo Cudermann izdeloval okrasne »pojštre – blazine«, preteklo zimo pa so kvačkale in pletle cel kup

Obirskega pisanih kap za azilante v občini Železna Kapla-Bela. Poseben višek letošnjega leta je bila izdelava prtov za cerkev na Obirskem ob slovenski birmi. Za zimo 2014/15 so si pa zastavile cilj, da bodo ustvarjale ročna dela z božičnimi motivi v »tehniki hardanger« šivanja ter odeje patchwork.

Poglobile so se tudi v popolnoma drugo zvrst ustvarjanja, ko so novembra v enodnevni delavnici izdelovale rože iz papirja.

Elzi Karničar, po domače Varhova, in Mici Furjan mi z žarečimi očmi pripovedujeta, da sta na dopustu v Galtürju videli božično drevo okrašeno s samimi kvačkanimi kroglicami. In cel kup takih kroglic si želita narediti tudi sami. Ko ju opazujem, kako spretno obdelujeta tanko nitko, si predstavljam, da je to zelo komplicirano. »Ne, ne,« pravi z nasmeškom Elzi. »V

tej skupini je vedno kdo, ki ti pomaga naprej in ve za kak trik!« Tudi Nežka Haderlap, Kovačeva, mi potrdi, da »se človek hitro naučiš. Prej nisem imela časa za ročna dela. Sedaj pa zelo uživam ob tem kreativnem delu in se veselim, da z mojimi ročnimi deli olepšam naš dom!« Ideje žene dobivajo vedno, ko so kje na poti, iz zvezkov in pripomočkov in potem skupaj nabavijo vsa potrebna sredstva. Prava strokovnjakinja na področju ročnih del pa je Greti Kutschnig, po domače Pegrinova, ki ob pogovoru koncentrirano poskuša razvozlati nevšečne vozle in popravlja napake, ki so se nekako prikradle v zakvačkano delo ene izmed Ostrih šivank. Poleg vseh teh ročnih del je nadvse vzljubila posebno zvrst, namreč klekljanje, staro slovensko ročno delo. Teden za tednom se vozi skupaj z

Obirčanke za skupno mizo, ki je več: tu praznujejo in izdelujejo božične okraske.

Anico Karničar v Črno na Koroškem in se tam učita v strokovni skupini te zahtevne tehnike ter gojita staro rokodelsko dediščino.

Klekljarske izdelke je na primer dala vložiti v stek­ lo kot posodo ali pladenj. »Oh, to je res nekaj čisto zanimivega. Klekljanje je zame enkratno lepo in velik izziv. Sploh pa so ročna dela zame neprecenljiva in častim vse, ki ustvarjajo s svojimi rokami.« V obliki zvezd ... Dejansko Ostre šivanke predvsem same sebi poklanjajo svoje izdelke. Ne nameravajo prodajati izdelkov, pač pa ustvarjati sebi in drugim v veselje. Z delom lastnih rok raste občutek, da nosijo v sebi kreativnost in da to kreativnost lahko živijo, ji dajo v življenju in na svojih domovih mesto. V vsaki še tako majhni stvari je mnogo truda in ljubezni,

mnogo časa, ki so ga poklonile le temu izdelku. Ročno delo ostane in razveseljuje kot vidna priča ustvarjanja. Ostre šivanke ob srečanjih nadaljujejo tradicijo prednic, ki so se v davnih časih, ko še ni bilo ne radia in ne televizije, srečavale ob zimskih večerih v izbi in predle in pletle, šivale in ustvarjale. Strmim in klanjam se pred vso to ljubez­ nijo, s katero izdelujejo enkratna, edinstvena ročna dela. Občudujem čudovite prte v obliki zvezd, obeske za okno, fino kvačkane božične kroglice, navihane palčke in luštne angelčke in še in še in še. Kar težko se ločim, najraje bi sama prijela za šivanko in začela ustvarjati. Zapustim toplo Kovačevo sobo, kjer Ostre šivanke v prijetnem ozračju še nadaljujejo skup­no brkljanje.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

»Če si odprt za novo, gotovo ne PHILIP LADINIG

je poleti zaključil študij (bachelor) »Okoljske sistemske vede s težiščem na podjetništvu« na Univerzi v Gradcu. Preden bo nadaljeval študij, se je odločil za desetmesečno potovanje po svetu. Namerava prepotovati del Azije, Novo Zelandijo in Avstralijo. Večino časa le potuje, za Novo Zelandijo pa je dobil štipendijo-vizo »Working Holiday Visa« za Avstrijce, izbran je bil med stotimi kandidati. To mu je omogočilo delo in tako rekoč si tako financira potovanje.

Trenutno je na Novi Zelandiji, kjer bo preživel tudi božične praznike.

G A B I F RA NK

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Kdaj se je porodila ideja – iti v svet in kje ste izvedeli za to akcijo?

Težko je reči, kdaj točno se porodi misel zapustiti domovino za skoraj leto dni. Po mojem je to precej dolg proces, od prve misli do dokončne odločitve, ki se verjetno vleče leta. Vedno znova sem pregledoval ponudbe in premišljeval o možnostih, ki obstajajo.

Od socialnega leta, prek študija do potovanja brez večjih izdatkov je mogoče vse. Odločil sem se naposled za nekaj vmesnega, ki vsebuje od vsega nekaj. Želja, iti v tujino, pa se je v meni v zadnjih mesecih vedno bolj krepila in ko sem julija zaključil bachelor, sem si rekel: Kdaj, če ne zdaj!

Ko ste bili izbrani, kaj je bila vaša prva mi­ sel?

V prvem trenutku se seveda veseliš, saj si dosegel to, kar si nameraval doseči. V istem trenutku, ko realiziraš, da načrt postane resnica, te pa doleti tudi neki dvom. Ali je to ta pravo? Pametno? Dejansko izgubiš eno leto izobrazbe, po prvih treh mesecih pa si upam trditi, da mi to leto osebno prinese dosti več kot vsako leto na kakšni univerzi.

Kako je potekalo doslej potovanje?

Kmalu sem na poti že tri mesece in precej težko je opisati ta čas v nekaj stavkih. Prvi mesec v Aziji je bilo vse novo, vse drugače – jezik, kultura, religija, podnebje. V bistvu te fascinira vse, kar vidiš. Vsak dan si na drugem mestu, vsak dan imaš druge osebe okoli sebe, vsak dan nešteto novih vtisov. Po eni strani hočem doživeti in videti čim več, nadaljevati tako, kot sem začel. Na drugi strani je pa ta način življenja istočasno tudi precej naporen. Tako da sem, ko sem prispel v Novo Zelandijo, kmalu izbral kraj, ki mi je bil všeč, si poiskal delo in tam ostal za dlje časa.

In kako je s tem delom?

V bistvu imaš dve možnosti dela. Redno delo za denar ali pa delo za prenočišče in prehrano. Druga opcija ti predvsem daje možnost spoznavati kulturo in način življenja domačinov. Ker pa ne nameravam ostati več mesecev na istem mestu, ostane večinoma le sezonsko delo. Oboje sem poskusil, oboje je bila dobra izkušnja, a naposled ostane delo delo. Štiri tedne v novembru sem delal na plantaži

kivijev, tako da lahko decembra spet rajžam. Če pa delaš za hrano in prenočišče, si pa večinoma pri kaki družini in pač delaš, kar je potrebno opraviti okoli hiše. Delo je odvis­ no tudi od tega, ali imajo živali ali ne. Vsak dan je kaj drugega in zelo odvisno od letnega časa.

Kaj vas je najbolj presenetilo na potovanju?

Na vsak način raznolikost oseb, ki jih srečaš na potovanju. Pričakoval sem, da bom večino časa preživel z domačini. A svet je sčasoma tako premešan, da srečaš ljudi s celega sveta, ali ljudi, ki tukaj živijo, ali pa ljudi, ki so na poti kakor jaz.

Tako se pogosto dogodi, da sediš danes pri večerji z ljudmi iz Japonske, Belgije, Avstralije in Kanade, jutri pa ob isti mizi z ljudmi iz Brazilije, Kenije, Španije in Malezije.

Trenut­no ne doživljam le kulture Nove Zelandije, temveč kulturo in navade celega sveta. To je to, kar me je dejansko najbolj presenetilo, istočasno pa je to tudi ena najlepših izkušenj potovanja.

Ste doslej doživeli že kaj ne­ prijetnega?

Zlagal bi se, če bi trdil, da v vseh teh mesecih nisem doživel neprijetnih trenutkov. Ravno v teh trenutkih te potem doletijo dvomi in se sprašuješ, kaj sploh delaš na drugi strani sveta. Toda večinoma ne mine veliko časa in doživiš spet enega tistih nepozabnih trenutkov, ki ti dajo občutek in te potrdi, da je to to, kar si želiš.

Je veliki svet takšen, kot ste si ga predstav­ ljali?

V bistvu je tak.

Televizija, radio in internet ti da-

boš preživel praznikov sam!« Milford Sound Philip Ladinig v Wanaki v Novi Zelandiji. Ob njem: mladi iz Španije, Francije, Brazilije in Kanade. nes dajo precej točno predstavo sveta, tako da te lahko le malo kaj res preseneti. Ker pa večinoma samo slišimo negativne novice in probleme, ki se dogajajo po svetu, je pa tisto, kar te še preseneti, večinoma pozitivno. Svet le ni tako slab, kot sem si ga predstavljal.

Z novimi komunikacijskimi sredstvi ste gotovo povezani z družino, s prijatelji?

Precej lahko je ostajati v stiku – z novimi komunikacijskimi sredstvi lahko sediš pri mizi z družino, jo vidiš, slišiš. Ampak moram priznati, da poskušam uporabljati moderne medije tako malo, kot je le mogoče. Če nisi dan in noč povezan z živ­ljenjem, ki ga živiš doma, je nekoliko lažje, da se odpreš za nove stvari, nove vtise in nove osebe.

Kljub temu se pa veselim vsakega sporočila iz domovine – lep občutek je, da vem, da imam družino in prijatelje, ki tu pa tam pomislijo name in se sprašujejo, kako se imam na drugi strani sveta.

Bliža se čas božiča, ki je družinski praz­ nik. V daljavi, stran od družine, imate kaj domotožja?

Včasih. Ampak ni le družina, ki mi manjka. Tudi prijatelji, okolje, navade.

Včasih malenkosti. Včasih pa tudi vsakdanje življenje.

Riževo polje na Tajskem

Kaj vam sploh pomeni božič?

Zame je božič predvsem čas miru, čas, v katerem je družina morda še malo bolj pomembna in bolj povezana med seboj kot drugače. Za trenutek lahko pozabiš vse skrbi in negativnosti okoli sebe in uživaš tisto, kar imaš in vsako leto predvsem ob tem času se zavedam, kako dobro nam pravzaprav gre.

Kako boste praznovali letos božič, prvič stran od družine oz. domovine?

Advent ter božič sta to leto nekaj popolnoma drugačnega. Ne samo, da sem tisoče kilometrov oddaljen od doma, tudi razmerja so popolnoma drugačna. V Novi Zelandiji je poletje, tako da je le težko dobiti božični občutek. Ker sem trenutno na poti po južnem otoku in nimam stalnega bivališča, trenutno še sploh ne vem, kje, kako in s kom bom preživel božične praznike. Kar sem se pa v zadnjih mesecih naučil, je to, da če si odprt za novo, gotovo ne boš preživel praznikov sam.

Kako se okoli vas odvija božič, v Novi Zelandiji je poletje, je tudi tu božič sko­ mercializiran?

Vreme postaja toplejše, dnevi bodo daljši. Če ne bi imel koledarja, ne bi opazil, da je advent. Tu pa tam vidim kakšno božično drevo, včasih slišim kakšno božično pesem na radiu. Največ božičnega ozračja je definitivno v ameriških kavarnah in trgovinah. V Novi Zelandiji božičnemu času ne posvečajo takšne pozornosti, kot jo posvečamo v Evropi.

Kako bi povzeli prve tri mesece potova­ nja okoli sveta?

V mojih prvih treh mesecih sem srečal takšno raznolikost ljudi, iz vseh slojev in vseh starostnih skupin. Šolarje, delavce, bivše menedžerje, zdravnike ali upokojence, ki so si uresničili željo potovati po svetu. V primeru, da kdo razmišlja in ni gotov, če bi se podal na pot ali ne – nikoli ni prepozno!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

v žarišču

SLOVENSKI BEGUNCI V AVSTRIJI

Božič so v taborišču obhaj

Majda in Lojze Starman s fotografijami iz taboriščnega življenja. Miklavž s spremstvom. Božično drevo na taboriščnem križišču. Plečnikov

Majda Starman me je ob obisku Špitala najprej popeljala v Marijino kapelico, kjer od leta 1954 Slovenci skupaj molijo in imajo svete maše. Nato sva si ogledali pokopališče, kjer so slovenski grobovi, posebno mesto pa zavzema Plečnikov spomenik, ki je bil za duhovnike postavljen v imenu vseh beguncev.

Mateja Rihter Rafaelova družba in Družina sta letos izdali knjigo Cvetoči klas pelina – Begunci v Avstriji po letu 1945. V knjigi je objavljenih okoli 300 fotografij.

Komentarje k izbranim fotografijam so prispevali nekdanji taboriščniki, posebej Majda in Lojze Starman.

Kot povesta zakonca Starman, sta si pred leti ogledala razstavo Rafae­ love družbe in takrat so ju povabili k sodelovanju, saj so opazili, da veliko vesta. Imata tudi veliko zbranega gradiva, fotografij, dokumentov. Njun spomin je živ, kot da ne bi od življenja v taboriščih minilo že več desetletij. Majda je bila stara osem let, Loj-

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ze pa dvanajst, ko so morali zapustiti svoje domove in so se podali čez Ljubelj najprej v Vetrinj, potem pa Lojze v begunsko taborišče v Špital, Majda pa najprej v Peggetz pri Lienzu in nato po letu in pol v Špital.

Prek fotografij nas spomin ponese v taboriščne čase: imeli so pevski zbor, kulturne dejavnosti, vsakih 14 dni so igrali novo igro, veliko pozornosti so posvečali verskemu življenju, obiskovali so šolo in si pridobili poklice. Lojze, ki se je v taborišču izučil za mizarja, pove in pokaže, da so bila spričevala dvojezična: angleška in slovenska.

Ob vsaki fotografiji zakonca Starman povesta kakšno zgodbo. Poznata jih zelo veliko. Še preden je prišla pobuda od Rafaelove družbe, sta že zbirala gradivo, ljudje so jima prinašali svoje fotografije in pripovedovali svoja doživetja – vesela in žalostna, srečna in nesrečna.

Vera je bila v taborišču zelo pomembna Narodni delegat Jože Jagodic z vsemi pravicami in dolžnostmi škofa, ki je bil odgovoren za vse jugoslovanske begunce, v oskrbi je imel 100.000 ljudi, je v treh letih birmal več kot 3000 mladih in odraslih.

Leta 1949 je bilo to ukinjeno in priporočeno, naj se ljudje priključijo v ti-

sto škofijo, kjer živijo. Leta 1950 je taboriščnike obiskal celovški škof Jože Köstner. Do leta 1975 so imeli rednega duhovnika, ki je tam tudi živel – Anton Miklavčič. Od tistega časa naprej jih oskrbujejo salezijanci, p. Jože Andolšek hodi v Špital že nad 20 let.

Salezijanci so bili od vsega začetka v taborišču, zadolženi so bili za prosti čas mladine. V baraki, dodeljeni za Mladinski dom, so se zbirali fant­ je in dekleta. Tam so se urili v ročnih spretnostih, petju, nastopanju, organiziranju. Na voljo so bile različne igre in čtivo. Dokler salezijanci niso odšli na koroške fare, so vodili petje za odrasle. Zelo dobro so bili organizirani tudi skavtje, saj le-ti izhajajo iz Anglije.

Ob slikah Starmanova opišeta notranjost in zunanjost barak. Od začetka, ko v taborišču še ni bilo prostora za kulturne prireditve, so v prostoru, kjer so bile dopoldne svete maše, popoldne oltar zagrnili in pripravili prostor za pevski nastop. Taboriščniki so bili iznajdljivi – iz ostankov letal, ki so ležali okoli, so oblikovali različne predmete. Lojze še danes za spomin hrani domine, ki mu jih je izdelal oče.

Pripovedujeta tudi o šoli in o zelo dobrih učiteljih. Najprej so imeli svoj

Fotografska monografija

jali posebej slovesno Izjemna življenjska moč Rafaelova družba in Družina sta izdali monografijo Cvetoči klas pelina – Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, v kateri je okoli 300 fotografij ter študija Zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva.

spomenik na pokopališču v Špitalu, ki je bil za duhovnike postavljen v imenu vseh beguncev. vrtec in šolo, celo gimnazijo v taborišču, ki sta jo obiskovala tudi oba slovenska kardinala. Ko ni bilo več dovolj otrok, so morali hoditi k pouku v mestno šolo. Med taboriščniki je bil tudi Friderik Jerina, prvi vodja delavnice v Minimundusu v Celovcu.

Mnogi begunci so odpotovali »čez lužo.« Največ ljudi se je v Argentino izselilo od septembra 1948 do junija 1949. V ZDA in Kanado so odpotovali v letih 1949/50. Kanada je naročila, da na primer potrebujejo 50 šivilj, 30 delavcev za gozd, 30 delavcev za rudnik … in ljudje so se prijavili ter odšli.

Vsi napisi v taborišču so bili angleško-slovenski, nekaj napisov je bilo ruskih, po letu 1949 pa nemških, ko je špitalska občina prevzela taborišče. Takrat so taboriščniki večinoma že delali zunaj taborišča in so bili v barakah samo na stanovanju, ni bilo več taborišče v prvem smislu. »Leta 1950 so prenovili barake, da smo imeli manjše sobe in smo bili družina zase,« pripoveduje Lojze.

Leta 1958 sta se Majda in Lojze poročila. Ustvarila sta si družino in ostala v Špitalu, saj je Majda imela mamo v Sloveniji – tam je ostala s štirimi otroki. »Tukaj smo ostali, vedno smo živeli s tem. V taboriščih bi

bilo lepo življenje, če ne bi bili lačni. Nekateri celo pravijo, da je bil čas v taborišču najlepši čas v življenju,« pripovedujeta, a dodata, da so tako doživljali predvsem otroci, odrasli pa so zelo žalovali, ker so morali zapustiti domovino. Gospa Majda pove: »Moja stara mama je od žalosti umrla. Treh sinov ni več videla, eden je verjetno preminul v Teharjih, če ne celo v Hudi jami.« Božič in ostale verske praznike so obhajali posebej slovesno, ohranjali so običaje. Ker so bili v taborišču ljudje iz vse Slovenije, je vsak poznal kakšen običaj. V adventu so nosili Marijo, vsaka baraka zase, ker je bilo toliko ljudi. Čeprav je bil tak­ šen dren, je bil za Marijo še prostor.

V vseh taboriščnih kapelah je bila Brezjanska Marija.

Po letu 1950, ko je bilo manj Slovencev, saj so šli v Ameriko, so imeli procesije skupaj s Hrvati, enkrat tudi z Madžari.

Za otroke je bila vsak večer večerna molitev posebej, maja so obhajali šmarnice. Za Miklavža so prva leta igrali opereto Miklavž prihaja, ob božiču pa božično igro. Materinski dan so zmeraj praznovali 25. marca – na praznik Gospodovega oznanjenja.

Helena Jaklitsch v Zgodovinskem orisu slovenskega povojnega begunstva opisuje odhod iz domovine in razmere v Vetrinju, od koder je potekala tudi vrnitev domobrancev v Jugoslavijo. Opisana so taborišča na Koroškem: Peggetz pri Lienzu, Špital, Št. Vid ob Glini, Liechtenstein pri Judenburgu. Večina taboriščnikov se je odločila, da se kljub pritiskom ne vrne nazaj v domovino. Mnogo jih je šlo na drugo stran Atlantika.

Močno zgodbo pripovedujejo fotografije, ki so objavljene v razdelkih: Novo življenje, Delo za preživet­ je, Zdravstvena oskrba, Prehrana, Otroci pa so rastli ..., Šolanje, Kulturna dejavnost, Šport in skavti, Versko življenje, Obisk na Ljubelju, romanja, izleti, praznovanja ter Slovo in odhod v svet. »To delo pa ne nazadnje nima le dokumentarne vrednosti. Je ogledalo za naš čas in nosi v sebi seme boljše prihodnosti. Vabi nas k utrditvi skupnega spomina, predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah,« pišeta Lenart Rihar iz Rafaelove družbe in Tone Rode iz Družine. Helena Jaklitsch pa svojo spremno študijo zaključuje: »Šele po osamosvojitvi smo lahko začeli odkrivati bogato kulturno in družbeno življenje naših Slovencev na tujem. Počasi pa odkrivamo tudi izredno dediščino v življenju in delu, ki so ga pokazali in ustvarjali Slovenci v povojnih taboriščih. Zamolčani del zgodovine tudi s pričujočo monografijo dobiva svoje mesto v narodovem spominu.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

pogovor

Iztok Hrastnik je edini Slovenec v slovitem orkestru

Iztok

Hrastnik

»Treba je dati vse. Napake se tak

Če poslušate novoletne koncerte Dunajskih filharmonikov, potem je morda zanimiv naslednji podatek: Iztok Hrastnik, doma iz Stopc nad Laškim v Sloveniji, je kot edini Slovenec član slovitega orkestra Dunajskih filharmonikov in igra kontrabas.

Sam ugotavlja, da si v umetniškem smislu zaenkrat ne more želeti več, kot igrati z Dunajskimi filharmoniki. »To je vrhunski orkester z vrhunskimi glasbeniki.« Zaveda se, da delo v orkestru zahteva od vsakega najboljše. »Treba je dati vse. Kdor igra slabo, tega takoj opazijo.« Preberite v pogovoru, kakšna je bila njegova glasbena pot, ki ga je vodila do Dunajskih filharmonikov.

AM INA M A J E T I Ć

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Iztok Hrastnik: S kontrabasom v vrhunskem orkestru med vrhunskimi glasbeniki Kako bi opisali vašo glasbeno pot? Kako vas je zaneslo v glasbene vode?

Iztok Hrastnik: Starši imajo radi glasbo in ker jim glasbeno izobraževanje ni bilo omogočeno, so to še posebej hoteli podati svojim sedmim otrokom. Kljub temu da smo s kmetije, smo otroci večinoma postali glasbeniki. Po lastni želji sem začel s kitaro, po nelastni pa z violino. Še tik pred odločitvijo sem bil prepričan, da je glasba zadnje, kar bi si želel početi v življenju. Nato pa sem se odločil, da grem na srednjo glasbeno šolo poskusit z violino. Potem pa je zaradi smešnih okoliščin napočil preobrat na kontrabas, tako da sem se odločil za kontrabas.

Je kakšen nastop, ki bi ga izpostavili kot najljubšega, in kakšen, ki ni šel ravno po načrtu?

Hrastnik: Na to pa ne znam odgovoriti.

Ne vem, če imam svoj najljubši koncert in prav tako nimam najslabšega v spominu. Če rečem, da je bil en koncert najslabši, se bom čez minuto spomnil, da je bil kak drug koncert še slabši itd. So dobri in boljši koncerti tako v preteklosti, ko sem še študiral in imel recitale ali solo koncerte z orkestri, kot tudi sedaj, ko

igram v Dunajski filharmoniji.

Kako vidite razliko v glasbenem svetu nekoč, ko ste sami začeli glasbeno pot, in danes? Kaj se je po vašem mnenju spremenilo?

Hrastnik: Od samega začetka, ko sem začel igrati kontrabas, so se stvari odvijale tako rekoč same po sebi. Uspeh, napredek, neuspeh, napredek itd. Za vsem tem uspehom pa je veliko dela in predanosti.

Takrat sem si prizadeval, da bi se izboljšal. Sedaj, ko igram na Dunaju, mi tega ni več treba, pa bi se vseeno rad izboljšal.

Glasbenik, prav tako kot vsak človek, raste in dozoreva, tako tehnično, glasbeno in osebnostno.

Ste se udeleževali kakšnih tekmovanj in kako vam je šlo?

Hrastnik: Vedno sem se udeležil slovenskega tekmovanja TEMSIG in tudi vedno prejel 1. nagrado. Na mednarodnem tekmovanju ITHAKA, ki je bilo v Ljubljani, sem bil tudi uspešen. V okviru poletne šole je bilo v Avstriji enkrat tekmovanje, kjer sem tudi prejel nagrado, ko pa sem hotel kaj več, na primer ARD München, se mi pa ni posrečilo. Večkrat pa sem

božicna voščila

Dunajskih filharmonikov

koj opazijo!« igral solo z različnimi orkestri.

Kako vas je zaneslo na Dunaj in kaj vam pomeni sodelovanje pri filharmonikih?

Hrastnik: Na Dunaj sicer nisem nikoli pomislil, pa me je vseeno prijatelj, ki sem ga spoznal v mladinskem orkestru Gustav Mahler in je že imel službo pri filharmonikih, spodbudil, da se udeležim avdicije. In po nekem čudežu mi je kar uspelo. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj član tako priznanega orkestra. Pomeni mi neizmerno spoznavanje repertoarja, dirigentov in sveta.

Kaj vas odlikuje kot glasbenika? Kaj mora imeti uspešen glasbenik?

Hrastnik: Kaj me odlikuje?! To pa lahko kogarkoli vprašate, samo mene ne. Za uspešnega glasbenika so pomembni kar vsi mogoči parametri. Enim uspe tako, drugim malo drugače. Nekdo je lahko še tako presneto dober glasbenik, pa mu ne bo in ne bo uspelo. Spet drug pa je lahko navaden kmet, pa ga bodo 1. januarja gledali ljudje po celem svetu.

Vas na vaši glasbeni poti podpira tudi družina? Ali z vami tudi muzicirajo?

Hrastnik: Družina me je vedno podpirala in ogromno žrtvovala zame. Kot veste, je glasba drag šport in za moje starše to ni bilo lahko. Moram pa reči, da sem se kar hitro postavil na svoje noge. Starši pojejo v zboru, bratje in sestre pa se skoraj vsi prav tako kot jaz ukvarjajo z glasbo. Skupaj pa nastopimo vsake toliko na kakšnem koncertu družine Hrastnik. Če pa ste mislili na mojo »lastno« družino, pa tudi kdaj kaj skupaj muziciramo. Žena me včasih spremlja na klavirju, drugače pa kaj več od skupnega petja v cerkvi ne premoremo.

Kaj počnete v prostem času?

Hrastnik: Imam preveč stvari, ki bi jih rad počel, vendar kot član orkestra Dunajske državne opere in član filharmonikov nimam največ prostega časa. Poleg ukvarjanja z otrokoma se ubadam še z analogno fotografijo, mizarjenjem in še čim drugim.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica : Ga bi F rank

BOŽIČNO PISMO PRIJATELJEM MOHORJEVE

Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma in po svetu!

P

rvič Vam oz. Ti pišem kot novoizvoljeni predsednik naše častitljive Slomškove ustanove. V Božjem imenu in v vsej ponižnosti sem sprejel odgovorno in hkrati častivredno nalogo predsednika Mohorjeve družbe, ki so mi jo zaupali delegati in odborniki na občnem zboru 20. novembra 2014 v Domu Sodalitas v Tinjah.

Polnih 39 let sem že odbornik Mohorjeve družbe v Celovcu, toda izvolitev za predsednika je zame vendar nov izziv, saj pomeni odgovorno poslanstvo. Kot rojaka, človeka in ne nazadnje kot duhovnika me po vsem Koroškem in zunaj nje že poznate. Veste, da se čutim močno zavezanega našim ustanoviteljem, ki so želeli dati narodu dobre knjige za um in razum, a prav tako za srce in dušo, pod geslom: »Sveta vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike!« Mohorjeva ne sme biti zgolj uspešen gospodarski projekt, temveč želi biti najprej v službi Slomškove oporoke in zamisli njenih ustanoviteljev. Takšna se je ohranila kljub težkim zgodovinskim preizkušnjam in kljub zunanjim in notranjim pretresom in krizam. Obdržala je svoje neokrnjeno poslanstvo na duhovnem in kulturnem področju. S čistimi nameni in gospodarsko okrepljena želi še v prihodnje služiti narodu na Koroškem, v Sloveniji, v zamejstvu in zdomstvu.

L

eto 2014 je za Mohorjevo družbo prelomnica v njeni 163-letni zgodovini. Dolgoletni zaslužni ravnatelj dr. Anton Koren je konec marca, po 38-ih letih na čelu Mohorjeve, odstopil z vodstvenega mesta in se upokojil. V imenu nas vseh se mu iskreno zahvaljujem in mu izrekam priznanje za njegovo vestno in požrtvovalno delo v prid Mohorjeve družbe skozi skoraj štiri desetletja.

Upravni odbor se je po dolgih dogovarjanjih in temeljitih razmišljanjih odločil za vodstveno dvojico (tandem) dr. Karl Hren in Franc Kelih, ki od aprila letoš­ njega leta dobro krmari na krovu Mohorjeve družbe. Čedalje bolj sem prepričan, da je bila ta odločitev pravilna.

V začetku njunega delovanja je bilo nujno potrebno izpeljati celotno obnovo Slomškovega doma, ki jo je načrtoval že dr. Koren. Slomškov dom je bil zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je nujno potreboval obnovitev strehe, fasade, oken in izolacijo.

Vse te potrebne investicije so pomenile za Mohorjevo tudi nemajhno finančno breme, ki ga bomo nosili s po-

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

močjo javnih podpor. Poleg tega je bilo potrebno urediti zadeve v zvezi s Knafljevo ustanovo na Dunaju, ki so dlje časa bremenile Mohorjevo. Vse to nam je, hvala Bogu, uspelo uresničiti! Želim si, da bi v duhu edinosti in krščanskih vrednot nadaljevali skupno pot v dobro Mohorjeve.

V

iztekajočem se letu pa ni bilo treba na novo zasesti samo ravnateljskega mesta. Tudi dolgoletni predsednik, rektor Tinjskega doma Jože Kopeinig, se je po 22-ih letih – iz zdravstvenih razlogov – odpovedal funkciji predsednika in bo odslej v odboru deloval kot tajnik. Iskreno se mu zahvaljujem za njegovo neutrudno delo na čelu Mohorjeve in predvsem za njegovo povezovalno vlogo med sestrskimi Mohorjevimi družbami v Celovcu, Celju in Gorici. Veseli smo, da nam bo s svojimi kontakti in poznanstvi na Koroškem, v Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu stal tudi v prihodnje ob strani.

V adventnem in božičnem času se še bolj kot sicer zavedamo, da brez Božjega blagoslova ne moremo služiti narodu tako, kakor je potrebno za njegovo življenje in preživetje. Večna Beseda, ki je meso postala, naj se zrcali v vseh naših besedah in dejanjih ter naj povezuje vse rojake v eno družino, kjer ne bo razprtij in nesoglasij za politični drobiž, temveč sloga in dobrohot­ no medsebojno razumevanje.

V imenu upravnega in nadzornega odbora Mohorjeve Vam oz. Ti želim doživet advent ter blagoslov­ ljeno praznovanje božične skrivnosti v zavesti, da je EMANUEL Z NAMI VSEMI! dekan msgr. mag.

Ivan Olip

predsednik Mohorjeve družbe

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

V Mohorjevi so pretekli teden predstavili nov Koroški zbornik za politiko 2014, katerega izdajatelji so Karl Anderwald, Peter Filzmaier in Karl Hren.

Predstavljen Koroški zbornik za politiko 2014 Koroški zbornik za politiko izhaja že

enaindvajset let; nobena druga avs­ trijska zvezna dežela nima podobno dolge tradicije izdajanja političnih letnih zbornikov. S prizadevnim in brezplačnim delom avtorjev in izdajateljev je tudi letos uspelo izdati obsežno publikacijo o političnem dogajanju na Koroškem.

Koroški politični zbornik letos vsebuje dvajset prispevkov ter kronologijo najpomembnejših političnih dogodkov. Poleg volitev v evropski

parlament so v knjigi obravnavane tudi že bližajoče se občinske volitve.

Letošnja težiščna tematika je namenjena »Koroški in Evropi« ter obsega prispevke o sodelovanju v prostoru Alpe-Jadran, o čezmejnem evropskem projektu ter o zastopstvu Koroške v Bruslju. V okvir težiščne tematike so vključeni tudi prispevki o narodnostni politiki, saj je le-ta pogosto imela tudi mednarodne razsežnosti. Publikacijo zaokrožajo prispevki o »posebnih temah«, ki so med dru-

gim namenjene izzivom na delovnem trgu. Avtorji lahko seveda samostojno oblikujejo svoje prispevke in izdajatelji ne vplivajo na njihovo vsebino.

S tem prevzemajo avtorji tudi odgovornost za svoje prispevke. Med njimi sta Daniel Wutti, ki obravnava v članku Dolg odmev v preteklost psihotravmatično transpozicijo pri koroških Slovencih, Jürgen Pirker pa razultate iniciative v razumevanju in politični izobrazbi mladih z naslovom Nove poti 2020.

Nagrada Hafnerju in nova knjiga Handkeja Konec novembra je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo Lavrinovo diplomo, priznanje za prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju. Med odlikami so v društvu izpostavili pretanjen občutek pri prevajanju lirike, povezan z njegovim pesniškim ustvarjanjem.

Hafner se je kot eden najvidnejših prevajalcev slovenske književnosti v nemški jezik uveljavil že med študijem nemške filologije in slavistike v Gradcu ter med pisanjem doktorske disertacije o vlogi slovenskih elementov v opusu Petra Handkeja, piše v obrazložitvi priznanja. »Nepodkupljivo in senzibilno je prepoznaval kakovostna dela ter slovenskim avtorjem, kot so Zajc, Kovič, Lipuš, Krese, Zupan, Vidmar, Kumerdej in Šalamun, pomagal do prvih revijalnih objav v nemščini v reviji manuskripte, pozneje tudi do knji-

žnih prevodov, objavljenih pri najuglednejših nemških založbah,« je zapisano v utemeljitvi.

Hafner velja v celotnem nemško govorečem prostoru za nesporno avtoriteto na področju literarnega prevajanja in velikega poznavalca Slovenije, Koroške in njune književnosti v obeh jezikih, s katero se ukvarja na literarnem inštitutu Roberta Musila v Celovcu. Cenjen je tudi kot pedagog na univerzah v Gradcu, Celovcu in Ljubljani.

Tudi Mohorjeva založba iskreno čestita za to odlikovanje.

Hafnerjev govor ob podelitvi Einspielerjeve nagrade Petru Handkeju v knjižni obliki Peter Handke svojih slovenskih korenin nikdar ni zamolčal. Biografske, jezikovne in geografske vidike tega skoraj pol stoletja trajajočega približevanja lastnemu izvoru Fabjan Hafner predoča, opiraje se na številne citate iz del in pogovorov Petra Handkeja, kompaktno in nazorno.

Fabjan Hafner: Oha, sivec! Peter Handke in Slovenci, z zvočno knjigo na CD, 64 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0798-6, 19,90 evra

Nova Handkejeva knjiga v slovenščini Čisto sveža na knjižni polici je nova knjiga Petra Handkeja v slovenskem jeziku: Poskus o norem gobarju. To je konec niza petih literarnih poskusov, kakor pravi besedni umetnik Handke sam. V njem so gobe za junaka zgodbe ne samo strast, temveč zadnja pustolovščina, pustolovščina sama po sebi.

Peter Handke: Poskus o norem gobarju, 168 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0800-6, 24,90 evra

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

b o ž i čˇ n a v o š č i l a naših podpornikov

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Božična nagradna križanka

K

o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke poš­ljite najkasneje do ponedeljka, 19. januarja 2015, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

Glavna nagrada: Sliko »Sveta družina« umetnice Marte Kunaver je daroval Dom v Tinjah.

g e s l o

Glavna nagrada je slika umetnice Marte Kunaver.

1. Slika umetnice Marte Kunaver »Sveta družina« Sliko v vrednosti 700 evrov je poklonil Dom v Tinjah 2. Ročna ura z gravuro simbola mežnarjev na številčnici Uro v vrednosti 100 evrov je poklonil šef koroških me­ž­narjev Flori Juch 3. Košara domačih kmečkih dobrot 4. Polstene copate za odrasle 5. Polstene copate za otroke (darovala Cvetka Mattes) 6. Dragoceno pero in kuli 7. Obsežen set 60 barvic (5 in 6 poklonila Mohorjeva knjigarna) 8. Mirko Kumer-Črčej: Da bi posijalo sonce (spomini) 9. Martina Piko: Iz semena pa bo lipa zrasla (koroške pravljice) (7 in 8 poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik) 10. Mihec in Maja. Knjiga, film in zgoščenka s pesmimi 11. Zvezdni utrinki: Pesmi in melodije Lenčke Kupper 12. Knjiga: Sakralna arhitektura v slovenskem prostoru – danes (9, 10 in 11 poklonila Krščanska kulturna zevza) 13., 14., 15. in 16. Božične otroške knjige (poklonil jih je Dušnopastirski urad v Celovcu).

Kdor ima oziroma hrani ključe

Poglavje, rubrika

Nicolas Sarkozy

Tvegana napoved

Del snovi, stvari

Slovenski Francoski Rado Časl književnik pisatelj nobelovec Cankar (Andre)

Cirkuška Iz pljuč telovadka iztisnjeni zrak

Majhna lastovka Sirski voditelj Član akademije

Jurij Zrnec

Svod nad nami Nanašanje mazila

Kača velikanka, boa Podočnik pri prašiču Razstrelivo v rudnikih Naziv

Krilo rim. konjenice g e s lo sestavil:

SIMON BIZJAK

S travo poraslo zemljišče

Vrsta projekcije (naris in ...)

Pristanišče Slavilna na jugo- pesem vzhodu Cipra

Deček na deščici s koleščki

Politični sistem Igor Samobor

Prekajeno Poldnevsvinjsko nik stegno Marija (krajše)

Madžari Oliver Cromwell

Kolovoz (narečno) Organsko večanje

Vlado Novak Pripovedovanje Grški mitološki letalec

Avion Nevarna afriška mrzlica

Način konjskega teka Pekoča začimbna rastlina, ki sodi k velikonočni šunki Soglasnika v besedi hiša Razmišljevalec, razglabljač Francoski pisatelj Zola Španski tenisač (Rafael)

Alkaloid v čaju Pustna maškera

Avstrijski skladatelj Berg Bog v Softver (nasprotje: prvotnem krščanstvu trdina) Ovajalec

Terbij Gibanje za združitev Italije

Strokovnjakinja za kemijo

Veselje Aralsko jezero

Rock Hudson Sl. igralec (Ivo)

Preludij

4. in 1. črka Nogometaš Messi

Karl Jaspers Listnato drevo

Končni del črevesa, zadnjik Rinitis Tek čez drn in strn

Vulkan na Filipinih

Jermen za hlače Prvi zakrament

Javni prezir, ogibanje Stena

Etiopijka Urška Rabič

Pripadnice enega od treh glavnih grških plemen (Jonke, Eolke in ...)

Dostojanstvo, ponos Krajše uradno pismeno sporočilo

Ročaj Strokov. za iranski jezik

Vrsta antilope (iz črk: SKIRO) Razum

Sin(ko) Branilec pri nogometu

Peneče se vino

Nehoteno, Biblijska boleče Marijina delovanje mati mišic

Hiter, kratek in močen gib

Požeta njiva, strnišče

Krilo poslopja

Padavina v obliki ledenih zrn