Otroci in Cerkev

JAN

11

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

ŽENE

•

in DOM

OTROCI

DRUŽINE

Je Cerkev moj

dom?

DRUZ_priloga_04.indd 1

14.01.11 13:37

UVoDNIK

Micka Opetnik UREDNICA

p r e D S tA V L J A M o

opetnik@nedelja.at

Cerkev – dom za otroke

B

og je skrivnost, katero lahko odkrivamo samo v skupnosti,” je dejal škof Alois Schwarz ob predstavitvi cerkvene statistike za leto 2010 in ob “bolečih” izstopih v lanskem letu. Ob tem se je spraševal: Zakaj ne zmoremo ljudem ponuditi Božje skrivnosti?

Ko sem pripravljala pričujočo številko s tematiko “Otroci v Cerkvi”, sem ob otrocih in odraslih vedno znova čutila veliko hrepenenje mladih in starejših, ki ga doživljajo ali bi ga radi doživeli v skupnosti Cerkve: skupaj prepevati, moliti, razmišljati o Bogu in svojem odnosu do njega. Skupnost je tista, ki nosi človeka v njegovem iskanju in verovanju. Je kot barka, na kateri se počutijo vsi varno, morajo pa biti tudi obzirni drug do drugega. Če se kdo od potnikov pregloboko nagne čez rob, se barka začne majati in utegne se zgoditi, da se prevrne ali celo potopi. Prav tako ljudje doživljajo Cerkev – skupnost, v kateri naj ima vsak svoj prostor, je sprejet z vsemi svojimi talenti in posebnostmi in se počuti doma. Ob analizah o sodelovanju laikov in udomačenosti mladih v Cerkvi pa vedno znova opažamo odtujenost, ki se širi posebno med mladimi.

Mladi pogrešajo v Cerkvi iskreno skupnost, ki sprejema vsakega in mu daje prostor, da v njej zaživi svojo vero in svoj odnos do Boga in po njem oblikuje odnos do sočloveka. Še posebej za otroke je skupnost tisti kraj, kjer razvijajo svoje medsebojne odnose. V cerkveni skupnosti otroci ob odraslih doživljajo in odkrivajo Božjo ljubezen in prisluhnejo Jezusovim besedam. Številni sodelavci se z duhovniki trudijo, da ustvarjajo po farah oaze skupnosti, kjer imajo otroci svoj prostor za verski razvoj. Vedno znova pa se zgodi, da za najmanjše ni prostora v farni skupnosti, zanje ni primerne besede in ne razumevanja.

Pomanjkanje občutka sprejetosti pri mladih je nemalokrat vzrok za njihovo postopno oddaljevanje od Cerkve.

In vendar so v Cerkvi številni dejavniki – duhovniki in njihovi sodelavci –, ki odpirajo vrata Cerkve otrokom, da lahko doživijo to skupnost verujočih kot dom.

2

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 2

Priročnik za ministrante Ko se je papež Janez Pavel II. ob svojem obisku v Sloveniji srečal z mladimi v Postojni, jim je dejal: “Blagor vam, mladi, če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem z Jezusom, ampak boste pripravljeni srečati se z njim v zvestobi, usmiljenju, v odpuščanju in v žrtvi.”

jan

11

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Je Cerkev moj

dom?

Slika na naslovnici: Ministranti iz bilčovske fare foto: Opetnik

Ministrantska služba je služba strežnika, ki zahteva tudi znanje. Priročnik “Služba, ki nas razveseljuje” je namenjen voditeljem ministrantskih skupin pa tudi večjim ministrantom. Knjiga govori o poteku sv. mašne daritve in obhajanju drugih zakramentov ter zakramentalov, o cerkvenem prostoru, liturgičnih knjigah, bogoslužnih predmetih, liturgičnih oblačilih, cerkvenem letu, bogoslužnih barvah … Dober ministrant pa ob poznanju teh stvari seveda dobro obvlada tudi osnove ministrantske drže in kretnje. Ob tem doživlja, da je ministriranje služba, ki razveseljuje.

Knjiga Mali priročnik za ministrante – “Služba, ki nas razveseljuje” je izšla pri Mohorjevi založbi.

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:37

portret

Dori ca Kazi anka veroučiteljica

Otroci v cerkvi

…

brnca

na prvi pogled, samo nekaj jih je.

januarja v farni cerkvi na sneje, na praznik

Brnci. A

G o s p o d ove ga

To

sem zaznala

razglašenja,

6.

janu-

arja, pa sem morala rezervirati prve cerkvene klopi

za otroke, ker drugače ne bi imeli prostora

Kaj hočem s temi uvodnimi mislimi?

Kot veroučiteljica se večkrat sprašujem: Kje pa so otroci med nedeljsko sveto mašo? Zakaj jih ni v cerkev? Imajo svoj prostor pri nedeljski maši? Se počutijo dobro v naši farni skupnosti? Ali jih vzamemo resno?

Kaj jim nudimo? Na zadnje vprašanje si upam odgovoriti: Jezusovo bližino z božjo besedo in z božjim kruhom, na različne načine.

V evangeliju po Marku beremo: “Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.” (Mr 10,13sl) Otroci niso prišli sami k Jezusu. Starši so jih spremljali. In tako imamo po mojem odgovor na vsa vprašanja. Otroci potrebujejo nujno spremstvo s strani staršev na vseh področjih, in seveda tudi v cerkvi. Tam, kjer ni otrok, tudi staršev ni. Opažam, kako v času priprave na prvo sv. obhajilo nekateri starši zelo redno spremljajo otroke k nedeljski maši. Opažam, kako ponosni so star-

pevke trikraljske akcije.

ši, če je otrok v akciji, kjer poje, bere, pleše, igra biblični prizor, …

Kot veroučiteljica in mama sem tudi spremljevalka, kjer otrokom ponujam Jezusovo bližino. Včasih mi uspe bolj, včasih manj. Pomembno pa je, da nisem odgovorna samo jaz sama za vse to. Vsak kristjan je krščen in je s tem prejel Svetega Duha, ki deluje, in je sam zase odgovoren.

Tako sem kot veroučiteljica nekoliko razbremenjena. Kot mama dveh hčerk sem zelo vesela in srečna, ker obe radi hodita k maši. Mirjam in Vera sta ministrantki in sodelujeta pri raznih farnih prireditvah, kjer je ponudba za otroke dana. Tudi doma v družini ni dneva, da ga ne bi pričeli in končali z molitvijo in blagoslovom.

Ob koncu pa se mi poraja še eno vprašanje iz Markovega evangelija, ki sem ga prej omenila: Ali nismo vsi Jezusovi učenci – starši, veroučitelji, duhovniki …?

Po mojem bomo morali vsi na novo razmišljati, da bo za nas vse, za otroke, za mladince, za odrasle, JEZUS naš spremljevalec.

–

pevci in

» Po mojem bomo morali vsi na novo razmišljati, da bo za nas vse, za otroke, za mladince, za odrasle, JEZUS naš spremljevalec.«

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 3

2.

samo štiri dni ka-

XIV

3

14.01.11 13:37

V ŽARIŠČU

Ne branite jim!

Ta k o d a m o o t r o k o m p r o s t o r v

Otto Kromer, letnik 1955 je pedagog in teolog, poročen in oče dveh odraslih hčerk, poklicno delujoč kot izobraževalni referent Avstrijske katoliške otroške mladine.

Jezusove besede o otrocih so redke, toda silovite. Svoje učence ostro pokara, ker hočejo okoli stoječe otroke odgnati (Mr 10,13). Preprosto­ ­življenje otrok vzame kot pogoj za izkustvo Božjega kraljestva (Lk 18,17) in prekolne vse, ki se nad otroki zlonamerno spozabijo (Mt 18,6).

Ti trije citati so besedno identični pri evangelistih Marku, Mateju in Luku. In v teh skopih svetopisemskih ugotovitvah je vse, kar je usmerjevalno za delo v župniji in cerkvenem občestvu, ki hoče ustrezati otrokom.

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni ...« Deklice in dečki so radovedni. Od vsega začetka. Kakor hitro se morejo samostojno gibati, uporabijo to možnost, da si osvojijo svet. Seveda tečejo tudi tja, kjer so odrasli, da bi raziskali, kaj ti delajo. Verska dejavnost je za otroke zanimiva: goreče sveče, napol razumljivo popevanje, kadilo, nenavadni kipi, obredi (rituali) ... in potem zgodbe o Bogu in ljudeh! Vera je za deklice in dečke zanimiva.

Tam, kjer je treba otroke z muko spraviti v cerkev, tam je bilo že marsikaj narobe. Tam so deklice in dečki dobili izkušnje z ovirami, ki so jim polagoma vzele veselje in pogum za raziskovanje.

Cerkev, farno življenje in zlasti tudi naše bogoslužje (liturgija) so »stvari odraslih«. To se pravi jezik, komunikacijska oblika in obredna dejanja izvirajo iz izkušnje in doživetja odraslih žena in mož. Otroci pa mislijo, ravnajo in se izražajo drugače: delujejo v igri, potrebujejo veliko gibanja, govorijo in mislijo konkretno. Seveda pride do konfliktov, če so odrasli skupaj z otroki: Eni se čutijo motene ali živčne in drugim je po tretjem opominu kratko malo dolgočasno.

Odločilno je najbrž tudi, kako zavzeto so odrasli sami pri stvari: So bogoslužje, socialni projekti in farno življenje nekaj, pri čemer pač »tudi nekako« sodelujemo – ali pa lahko dekli-

4

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 4

cam in fantom pokažemo, da je to sodelovanje (angažma) pomembno in osmišljujoče.

Cerkev oblikovati z otroki

V praksi so v župnijah številne ponudbe »za« otroke. Prizadevni odrasli organizirajo z veliko vneme in spretnosti prireditve in aktivnosti, h katerim so potem povabljeni dečki in deklice: dneve iger, skupine otroške mladine, izlete, poletna taborjenja, otroška bogoslužja, rekreacijske aktivnosti ... Če jih porazdelimo na celo leto, dobimo pisano paleto. Vendar se moramo vprašati, ali to, kar se tukaj za deklice in dečke naredi, te tudi resnično zanima? Ali je tudi to, kar od župnije ali farnega občestva zase pričakujejo?

Veliko preredko poslušajo odgovorni vprašanja in interese deklic in dečkov, veliko prehitro »vemo, kaj otroci potrebujejo«.

Za te je odločilnega pomena, da nje same in njihove lastne želje in pričakovanja župnija vzame resno. Sicer zgubijo interes ali sodelujejo samo še polovičarsko. Za otroke privlačno cerkveno občestvo je tisto, ki prisluhne deklicam in dečkom, vzame zares njihove interese in jih tudi konkretno vključuje v oblikovanje farnega življenja.

Pospeševati vpraševanje

Iskanje Boga ima veliko opraviti s tem, da se vprašujemo o življenju. Otroci delajo to čisto spontano, neposredno in nezavarovano. Starši morejo tu veliko povedati: Zakaj? Zakaj? Zakaj? Deklice in dečki so trdovratni v vpraševanju – zlasti tudi tam, kjer imajo odrasli težave z odgovori.

Otroci imajo fin občutek za kočljiva vprašanja po eksistenci: Zakaj je nekdo žalosten? Kako to, da ta dva ne moreta dobiti otrok? Ali rožo boli, če jo odrežemo? Kje je babica zdaj, ko je umrla? Pogosto sploh nočejo takoj odgovora, temveč se zanimajo zgolj za to, kako odrasli ravna-

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:37

prostor v cerkvi jo s takšnimi težavnimi vprašanji. Včasih so si že sami kaj premislili, preden komu postavijo tako vprašanje ...

Ravno v verskih rečeh moramo izhajati iz tega, da deklice in dečki uganjajo svojo lastno teologijo, ustvarjajo svoje lastne podobe o Bogu in svetu in najdejo svoje lastne odgovore na težavna vprašanja življenja. Če odrasli v takšnih okoliščinah prehitro ponudijo izdelane odgovore ali celo zavrnejo vprašanja otrok kot neprimerna – potem to vprašujočim vzame pogum in se bodo začeli tiho umikati.

To velja tudi za oznanjevanje v župnijah: Kdor otrokom samo »pridiguje«, namesto da bi skrbno prisluhnil njihovim vprašanjem in upošteval njihove predloge za odgovor, je na najboljši poti, da deklice in dečke prežene iz cerkve.

Diferencirati, ceniti in vzeti zares

Otroci preprosto niso otroci. Vsaka župnija ali cerkvena skupnost se mora vedno znova prepričati, s kakšnimi deklicami in dečki ima opraviti v vsakdanjiku. Starost, spol, družbeno okolje, vzgojno (izobraževalno) ozadje ... bistveno prispevajo k razlikovanju posameznikov. Torej je potrebno, da odgovorni za farno otroško pastoralo redno naredijo »položaj otrok« v njihovi župniji za predmet izčrpnih posvetovanj. Na tej osnovi se dajo razviti primerni programi aktivnosti za otroke. Potrebna pa je tudi kontrola kakovosti. Kajti samo deklice in dečki sami lahko rečejo, ali je bila ta ali ona ponudba primerna in jim je nekoliko pomagala v življenju naprej.

Odrasli imajo tukaj posebno odgovornost pri odločitvi o tem, kaj deklicam in dečkom »dobro de(ne)«. Avtoritarni načini (»To bomo naredili tako, ker je bilo to vedno tako!«) so prav tako malo uspešni kakor laissez-faire ravnanje (»No, naredite pač, kar vas veseli!«). Farna otroška pastorala deluje samo, če je ravnanje z deklicami in fanti partnersko, določeno z maksimal-

nim odnosom, spoštovanjem in pozornostjo, in tudi situaciji prilagojeno odgovornostjo za vodenje. K temu morda konkreten zgled: deklice in dečki bodo bolj pozorno sledili dogajanju pri bogoslužju, če so poprej imeli priložnost, da prošnje formulirajo samostojno in izhajajoč iz lastnih molitvenih namenov, kot pa če jim porinemo v roke predpisan (težko razumljiv) tekst, da ga preberejo.

... in okrog vratu mlinski kamen!

Bolj drastično ne gre, kar Jezus napoveduje tistim, ki otrokom storijo silo. Naša Cerkev gre sedaj skozi boleč proces čiščenja, ki je potreben, da bi v oznanjevanju evangelija spet dosegla potrebno verodostojnost. Vendar so oblike seksualiziranega nasilja samo vrh drže, ki deklice in fante razume kot majhne, neumne, s katerimi je mogoče manipulirati, neizoblikovane, brez vrednosti, ki jih ni mogoče vzeti resno ... Na to držo naletijo otroci žal v vsakdanjosti zelo pogosto – tudi če so ti odrasli daleč od tega, da bi storili seksualizirana nasilna dejanja.

Cerkev, v kateri se otroci radi zadržujejo, je potemtakem kraj, kjer si odrasli prizadevajo za to, da se z deklicami in dečki srečujejo spoštljivo, fer, z zanimanjem, naklonjeno, resno, s spoštovanjem ... in da njim vsem dajo prostor in vso podporo, ki jo potrebujejo, da bi lahko postali »veliki in močni«.

To, kar lahko potegnemo kot sklep iz pičlih Jezusovih besed za uspešno delo z otroki v župnijah in cerkvenih skupnostih, je kar se da preprosto in jasno: – otroke sprejeti brez pridržkov, kakršni so – otroke postaviti v središče naših razmišljanj in dejavnosti – otrokom se posvečati emocionalno in zdravilno in jih blagoslavljati – nastopiti proti vsem, ki otroke izključujejo ali jim delajo silo – otroke v njihovi otroškosti vzeti kot upanje na srečno prihodnost

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 5

XIV

5

14.01.11 13:37

PO G O V OR Pripravila M i c k a O p e t n i k

Mlade družine naj se v Cerkvi

počutijo doma

Jože Markowitz, župnik v Kapli ob Dravi, Brodeh in v Slovenjem Plajberku, vzame Jezusove besede “Pustite otroke, naj prihajajo k meni” dobesedno. Kot duhovni asistent Katoliške otroške mladine ob delu z otroki razvija nove ideje in načine uvajanja v vero, da bi otroci začutili in doživeli Božjo ljubezen.

Kakšen prostor imajo otroci v Cerkvi?

Jože Markowitz: V moji mladosti je bila Cerkev in z njo župnišče in farna cerkev inštitucija, ki ni imela konkurence. Bili smo veseli otroških in ministrantskih ur, saj drugih alternativ ni bilo. Nismo poznali televizije in ne iger na računalniku. Danes so otroci vezani na računalnik. Po njem živijo v svojem svetu in ne potrebujejo drugih kontaktov. Zadostujejo jim elektronski kontakti. Obenem Pri vsem delu je vapa imajo nešteto požen osebni kontakt. Da nudb na športnem in otroci vidijo in doživijo, kulturnem področju.

Za ta področja so starkako živim, kako veru- ši priprav­ljeni investijem in kako delam z nji- rati veliko časa. Otroško delo v fari je močno mi. Moj odnos do njih odvisno od pripravljejim je motivacija za so- nosti staršev, da sodelujejo. Občutek imam, delovanje. da zanje cerkvena stvar ni več na prvem mestu, temveč je potisnjena na tretje ali četrto mesto.

Prostora je v Cerkvi dovolj za otroke. Vse pa je odvisno od števila sodelavcev v fari. Da je nekdaj cvetelo otroško in mladinsko delo, za to so skrbeli predvsem kaplani. Danes imamo župniki po več far in smo zato časovno omejeni. To je tudi vzrok, da nismo več tako prezentni po šolah kot veroučitelji in nam manjka stik z otroki. Pogosto je otroško delo omejeno na prvoobhajance in mladinsko delo na birmance. Pri vsem delu je važen osebni kontakt. Da otroci vidijo in doži-

” ”

6

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 6

vijo, kako živim, kako verujem in kako delam z njimi. Moj odnos do njih jim je motivacija za sodelovanje. V današnjem času je otroke lažje pridobiti za projekte kot pa jih navdušiti za konsekventno otroško delo.

So spremenjene družbene razmere izziv za posredovanje verskih vrednot?

Jože Markowitz: Ob mnogih opravkih kot župnik se moram zavedati svoje naloge kot dušni pastir. Da ne opravljam samo tistega, kar je najbolj potrebno, temveč si vzamem tudi čas za osebne verske pogovore. Za dobro posredovanje krščanskih vrednot, ki v teku desetletij niso postale slabše, pa je veliko odvisno od števila sodelavcev v fari.

V farah, kjer so starši doživeli lepe trenutke v otroških in mladinskih urah, se to obrestuje. Ti starši so najboljši animatorji za lastne otroke. Ni pa samoumevno, da se starši vsak dan zavedajo obljub, ki so jih dali ob krstu svojega otroka. Vedno znova doživljam, da so odrasli pripravljeni sodelovati v fari, pri tej ali oni akciji. Doživljam pa tudi čase puščave, ko je v fari razmeroma pusto in suho. Kot čudovit primer sodelovanja sem doživel lansko pripravo na prvo sveto obhajilo.

Sam sem pripravljal družine prvoobhajancev na ta praznik. Veliko smo se pogovarjali, doživeli intenzivni večdnevni seminar v župnišču. Nekatere družine so praznik prvega svetega obhajila skupno praznovale v župnišču in

sledila je poletna vožnja z ladjo po Vrbskem jezeru. V tem času je nastal iskren odnos med nami in otroci teh družin se skupaj z mamicami radi udeležujejo priprav in obhajanja praznikov v cerkvenem letu. Marsikaj se da ustvariti v fari, odvisno je od župnika, koliko časa in prostora da otrokom in njihovim družinam.

Vedno znova nastajajo napetosti med „nemirnimi otroki“ in starejšimi obiskovalci, ki težko prenašajo nemir v cerkvi. Kaj svetuješ v takih primerih?

Jože Markowitz: Dandanes ni samoumevno, da prihajajo mlade družine z otroki k maši. Družine, ki prihajajo, se zavestno odločijo za to skupnost. Skupaj z otroki razmišljajo o pomeni božje službe. Zavestna odločitev nosi v sebi željo po skupnem praznovanju.

Pri obhajanju božje službe se držim načela: ljubše mi je, da slišim med mašo otroško govorico, kot da bi samo stari ljudje bili pri maši. Atejem in mamicam hočem zavestno dati pogum, da tudi če otrok govori in hodi po cerkvi, ostanejo v cerkvi in ne gredo ven.

Mi župniki moramo gledali na to, da damo mladim družinam z majhnimi otroki prostor, da se v cerkvi počutijo doma.

Kakšen pomen ima sodelovanje otrok pri bogoslužjih in raznih farnih skupinah za otrokovo oblikovanje vere?

Jože Markowitz: Za otroka je važno, da odkriva vero v skupnosti.

Veliko odraslih trdi: „Jaz imam

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:37

i

svojo vero, za to ne potrebujem skupnosti.“ Tem ljudem je treba odkrito in prijazno povedati, da je naša vera osebna, je pa tudi skupna. Pri veri je tako kot pri veslanju. Če bom veslal samo z enim veslom, se bo ladja vrtela vedno v krogu.

Kako oblikovati božjo službo, da pritegne otroka?

Jože Markowitz: Predlogi za oblikovanje otroških bogoslužij so različni. Sam sem zagovornik družinskih maš, pri katerih je vključena vsa družina in ima vsak član svoj prostor. Lepo bi bilo, če bi bilo pri vsaki maši za vsako starostno skupino nekaj – otroška molitev ali pesem, isto velja za mladince, ostarele, može in žene. Pri skupnem praznovanju dobimo občutek drug za drugega in se drug od drugega učimo. Največja otroška maša je zame maša na Otroškem dnevu.

Pri maši je poleg otrok ena tretjina mladih staršev. Od te skupne maše živi cel Otroški dan. Posrečen način vključevanja otrok v božjo službo uvajajo v nekaterih farah, kjer otroci v posebnem prostoru obhajajo besedno bogoslužje. Pri darovanju pa se pridružijo farni skupnosti. Vedno znova mi pridejo na misel Jezusove besede: „Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.“ To Božjo misel naj bi si odrasli vzeli k srcu in se zavedali, da so tudi oni nekoč bili otroci, četudi v drugačnih okoliščinah.

Odrasli, ki delajo z otroki, so vedno zavezani, da svoje delo opravljajo nenasilno. V cerkvenih krogih pa smo v zadnjem času, žal, veliko slišali o prestopkih v tej smeri?

Jože Markowitz: Stvari, ki so se dogajale v Cerkvi, me zelo bolijo, ker se čutim nekako sokrivega, saj sem član te skupnosti. Sam sem v internatu doživel stvari, ki tu in tam niso bile čisto v redu. Vprašanje zame je, kako danes živimo. Otroci ne nagajajo samo duhovnikom, tudi starši in učitelji tarnajo nad težavnim delom z otroki. To pomeni, da težave pri otroškem delu niso le v Cerkvi. Cerkev pa ima posebno nalogo in se moramo truditi za drugačen način dela z otroki in uvajanja v vero.

Jezusove besede “Pustite otroke, naj prihajajo k meni” naj bi bile vedno in povsod vodilo za delo z otroki. Kaj ti pomenijo te besede?

Jože Markowitz: Kot sodelavec v Gospodovem vinogradu vem za to naročilo, ki velja za vsakega duhovnika. Tu in tam mi to tudi uspe. Otrokom vedno skušam dati prostor v Cerkvi. Biti pozoren do otrok ni stvar mladostnih let, ampak stvar izkušenj in novih idej. Pri delu z otroki me včasih navdaja občutek, da me Bog potrebuje prav sedaj pri tem delu.

Kot duhovni asistent Katoliške otroške mladine veliko sodeluješ pri raznih šolskih projektih, ki jih pripravlja KOM. Kako spre-

jemajo otroci te ponudbe?

Jože Markowitz: Z referentko Ka-

toliške otroške mladine Andrejo Lepuschitz pripravljava delavnice in projekte za šole in fare. Za te projekte si vzamem vedno veliko časa. Ta način dela z otroki je pomemben za organizacijo KOM, da spoznamo šolske strukture in navežemo stike z učitelji in veroučitelji. Za otroke je to prijeten način dela. V enem dopoldnevu se poglobijo v eno vsebino. Povsod Lepo bi bilo, če bi bilo sem doživel veliko hvaležnost za te ponudbe. pri vsaki maši za vsaTo uspešno delo daje ko starostno skupino pogum, da z Andrejo načrtujeva nove pro- nekaj – otroška molijekte. tev ali pesem, isto velja

”

za mladince, ostarele, Kakšne želje imaš kot duhovi asistent KOM? može in žene. Pri skuJože Markowitz: Lepo bi bilo, če bi vsaj enkrat na pnem praznovanju doleto obiskala vsako de- bimo občutek drug za kanijo in ponudila po šolah in farah naše de- drugega in se drug od lavnice. Otroci doživijo drugega učimo. drugačno obliko in drugačen način posredovanja verskih vrednot. Ob voditeljih delavnic doživijo otroci, kako jim ti posredujejo Jezusove besede. Od tega načina posredovanja verskih vrednot so nekdaj živeli ljudski misijoni po farah. Pri oznanjevanju govorimo vedno o isti veri, o isti Cerkvi in istem Bogu. Le ljudje in njihov način posredovanja je drugačen.

”

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 7

XIV

7

14.01.11 13:37

Ž E N E S PE C I A L Pripravila M i c k a O p e t n i k

Kjer je nedeljska maša kraj veselega srečanja za staro in mlado …

K

o sem poklicala Martino, da jo prosim za pogovor, je bila ravno na poti kot spremljevalka pri vsakoletni akciji treh kraljev. Martina: „Od 6. leta naprej sodelujem v fari. Ob sobotah popoldne smo se srečevali v farovžu. Sestra Antonija je takrat organizirala tako imenovani Marijin vrtec in skupaj z drugimi voditelji in voditeljicami ponujala pester program za dekleta in fante. Za glavnošolce in gimnazijce pa je bilo srečanje ob nedeljah po prvi sveti maši. Ob petkih pa smo imeli vaje otroškega zbora.

Pela sem tudi v sklopu trikraljevske akcije. Vse to mi je delalo veliko veselja. Župnišče je bilo takrat odprt dom, kjer smo preživeli tudi cele noči. Polagoma sem tudi sama prevzemala naloge, postala tudi voditeljica, … in vse do današnjega dne mi je fara dom in so mi drage povezave, prijateljstva in stiki, so mi dragocena vsa doživetja in skupno oblikovanje cerkvenega leta, praznikov in srečanj. Le nekaj mi je še ostalo kot grenek priokus, katerega se moram odtresti. V otroških letih so nam

8

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 8

razlagali, da so Slovenci tisti, ki sodelujejo v fari, in Nemci tisti, ki igrajo nogomet in ne hodijo v farovž.“ Danes, toliko let pozneje, se je veliko spremenilo, so se nekdanje meje, zidovi podrli. V fari in pri bogoslužjih sodelujejo farani obeh narodnih skupnosti in s tem živijo v krščanskem duhu medsebojno spoštovanje.

Tako tudi Martina in Robert, ki jima je dvojezičnost dragocena dediščina, katero dajeta Samuelu in Magdaleni naprej. Robert, kot nemško govoreči otrok in mladinec, teh izkušenj v fari ni imel. Ljubezen do Martine pa mu je odprla pot v novo skupnost, kjer je sedaj že nekaj let sam aktiven in marljiv sodelavec. Robert: „Posebno všeč mi je, da imamo tu v Št. Jakobu tako odprto farno skupnost. Hitro in nekomplicirano se pokličemo, in že se zmenimo in naredimo vsak svoje, bodisi za farni praznik ali pa na primer za vsakoletno taborjenje za ministrante. Decembra smo imeli dan starejših ljudi, pri katerem sva oba z Martino pomagala.

Odkar imamo družinske maše,

Martina Sereinig - Metschin

pomočnica v vrtcu v Št. Petru pri Št. Jakobu, njen mož reinig (39), občinski uradnik, ter otroka Samuel (6) in (3,5), doma v Veliki vasi pri Št. Jakobu v Rožu

pa je še več družin in ljudi, ki prihajajo v naš krog.“ Martina, ki že veliko let skupaj z mamo in bratom Marjanom poje pri cerkvenem zboru in tudi preko 20 let pri nekdanjem mladinskem in sedanjem družinskem zboru in je vedno znova sodelovala pri raznih akcijah ženskega gibanja in tudi skupaj z mamo Marto že nekaj let postavlja v cerkvi jaslice, dostavi: „Ja, zavedamo se tega, da je v naši fari več močnih ljudi – na primer Pepca Lederer, Hanzej Sticker kot voditelj družinskega zbora, Alois Sticker, Charly Krautzer za cerkveni zbor, pastoralni asistent Marijan Gallob in drugi –, ki nosijo to našo skupnost, in vemo tudi, da ne more župnik vsega narediti sam. Po drugi strani pa nam daje Jurij Buch vso prostost pri našem delu, pri oblikovanju svetih maš in organiziranju praznikov. Ne morem si predstavljati boljšega župnika, kajti ustvarja v fari ozračje, kjer je vsak dobrodošel, naj bo star ali mlad, in kjer so možne raznovrstne oblike in načini praznovanja. Dejansko je za nas kot družino obisk nedelj-

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:37

Metschina (41),

kobu, njen mož Robert Sea Samuel (6) in Magdalena v Rožu

praznovanje v skupnosti ske dvojezične maše obvezen in nepogrešljivo skupno praznovanje in srečanje s prijatelji in znanci. V adventnem času so na primer otroci pri mašah barvali mandala, ki smo jih nato nataknili na posebno mrežo in s tem okrasili oltar. Hanzej Sticker poje tudi že z otroki in mladinci – potomci članov družinskega zbora – in jih tako uvaja v sodelovanje v farni skupnosti. To je neverjetno lepo in čudovito, predvsem ko obhajamo mesečne družinske maše in otroci stopijo okrog oltarja in skupaj molijo očenaš v slovenskem in nemškem jeziku.

To so geste in doživetja, ki gredo v dno duše in nas nosijo skozi vsakdanjik!“ S pogledom na prihodnost imata Martina in Robert skupno željo: „Da bi naša farna skupnost ob nedeljskih mašah rastla naprej, kjer imajo vse generacije prostor, in da bi tudi Samuel in Magdalena našla tu svoj prostor za sodelovanje v krščanskem ozračju medsebojne ljubezni!“

Družina Mistelbauer iz Št. Primoža v Podjuni je v pravem po-

menu besede prispodoba številnih slovenskih družin na Koroškem. Mama Barbara, oče Mihael, hčerke Sara (21), Julia (19) in Tereza (14) ter sinova Rafael (18) in Tobias (12) so dejavni na kulturnem, cerkvenem in športnem področju. Ljubezen do petja je dragocen vezni člen med vsemi člani družine.

K

o sem jih obiskala na njihovem domu, je mama Barbara pospravila z mize note s pesmimi za novoletni koncert „Danice“. Okrog kuhinjske mize se je zbrala družina – manjkala je le najstarejša Sara, ki se je tiste dni skupaj z mladimi iz Koroške udeležila taizejskega srečanja v Rotterdamu. Nasmejanih obrazov in polni kreativnega navdušenja so mi začeli pripovedovati o sodelovanju v društvu in fari.

Pevska nadarjenost navdihuje njihovo veselje za prepevanje v raznih formacijah „Danice“ – mešani pevski zbor, mladinski zbor, mladinci XL in otroški zbor. Veselje do petja in delo z mladimi je vodilo za mamo Barbaro, da že dolga leta skupaj z Janjo Pruntsch in Miriam Sadnikar skrbi za pevski naraščaj v Št. Primožu. Skupni projekti so

motivacija za 50 mladih pevcev, ki radi prepevajo, nastopajo na koncertih in pri sv. mašah ter sodelujejo na tekmovanjih. Najmlajša člana družine, Tereza in Tobias, pa v posebnih urah šolata glas v slovenski glasbeni šoli. „Tobias je navdušen pevec – vedno in povsod – v šoli in doma prepeva,“ pripoveduje mama Barbara. O božiču sta mlada pevca navdušila obiskovalce polnočnice s solističnim nastopom.

Veselje do petja družino spremlja tudi pri sodelovanju v fari in v cerkvenem življenju. Maturant Rafael s svojimi 18timi leti nadaljuje tradicijo fare, v kateri fantje vedno dolga leta ministrirajo.

Kot starejši ministrant je deloma odgovoren za skupino ministrantov, ki šteje danes 16 članov. Pa tudi Tereza in Tobias sta v skupini ministrantov. Tereza je vesela, da se je iz birmanske skupine

Nadaljevanje na strani 10

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 9

XIV

9

14.01.11 13:37

Žz EaNvEe sS tPE n CoI AžLi v e t i Pripravila Pripravil PMA iVc Ek La ZOAp Be Lt nA iTkN I K

m rA aN n Tt Ii V B I L MiI nN iI sS tTR

Praznovanje

v skupnosti Nadaljevanje s strani 9

razvila mladinska skupina. Tedenska srečanja so polna smeha, pogovorov in iger. V prijetnem skupinskem ozračju mladi radi sodelujejo pri bogoslužju, pri raznih mladinskih akcijah, posebej še pri priljubljeni in nadvse uspešni in aktivni Iniciativi Angola.

Tudi za 19-letno Julijo so pevske skupine kraji, kjer se počuti dobro, kjer najde enako misleče, povezujejo jih isti interesi in v takih skupinah nastaja čudovit občutek skupnosti.

Občutek skupnosti je za starša Mihaela in Barbaro tisto počutje, ki sta ga kot otroka doživljala in kot študenta na Dunaju občutila ob skupnih nedeljskih mašah. „To, kar sva kot mlada doživela, hočeva dati tudi najinim otrokom,“ sta prepričana in zato je skupen obisk nedeljskega bogoslužja ritual, ki spada k njihovi družini. Služba ministrantov, branje beril, prepevanje v cerkvenem zboru, sodelovanje pri otroških besednih bogoslužjih in družinskih mašah so za Mistelbauerjeve opravila, ki jih z veseljem opravljajo, saj jih družijo v veliko farno skupnost.

Dobro pripravljena otroška besedna bogoslužja in ritmične družinske maše so garant za dober obisk.

Mesečna otroška besedna bogoslužja pripravlja Marija Hajnžič. V posebnem prostoru otroci ob slikah in zgodbah spoznavajo Jezusovo naročilo. Pri darovanju se otroci in starši pridružijo faranom v farni cerkvi. „To je za otroke lepo,“ je še danes navdušena Julia. Da so tudi družinske maše dobro obiskane, poskrbi veroučiteljica Mirjam Kežar, ki v pripravah sodeluje s šolo in po učencih vabi tudi mlade družine. Take oblike praznovanja dajejo fari mladosten pečat. Cerkev pa napolnijo otroci s svojim mladostnim glasom in otroško iskrivostjo.

Mama Barbara se še dobro spominja časa, ko je prvorojenko Saro kot majhno „pužo“ vzela s seboj k maši. „Kolikokrat sem se morala zagovar-

10

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 10

jati, zakaj jemljem otroka s seboj v cerkev. Vedno sem bila mnenja: otroci s tem ritualom doraščajo. Doživljanje skupnosti jih bo spremljalo tudi pozneje.“ Očitki ljudi so jo takrat prizadeli. „Na žalost pa se od takrat do danes nič ni spremenilo.“ Tudi danes doživljajo mladi starši nerazumevanje, če je njihov otrok med mašo nemiren ali glasen. „Nekateri otroci so pridni, drugi so radovedni, odkrivajo vsakič kaj novega in se tudi oglašajo. Pri nas je veliko mladih družin, ki rade sodelujejo pri bogoslužju. Na žalost pa vedno znova pridejo v položaj, da doživijo nesprejetost, ker njihov otrok „moti“.“ Za Mistelbauerjeve je nedeljska božja služba skupno praznovanje, pri katerem naj ne bi bil nihče izključen. „Ljudje se premalo zavedajo, da je nedeljska maša praznovanje. V naši fari imamo veliko mladih družin, ki sodelujejo, in prav te družine naj bi pustile svojega otroka doma, da ne bo motil,” s prizadetostjo pripoveduje Barbara. Zato si želi, da bi ljudje postali bolj odprti in se razveselili vsakega člana, ki pride v cerkev, ga sprejeli takega, kot je, in ga skušali razumeti.

Ob dolgoletnem sodelovanju v fari jo spremlja vedno ena želja: da bodo otroci brez težav našli čas za skupno obhajanje bogoslužja in vedno našli pot do Cerkve.

Da bi skupnost doživele tudi mlade družine in se počutile v cerkvi sprejete, si ne želi le mama Barbara, temveč tudi njeni otroci. Posebej še Julia, ki pri študiju v Kremsu pogreša skupnost mladih. Zato rada prihaja domov, da preživi nekaj časa v družbi enako starih in enako mislečih. Pa tudi skupno praznovanje v domači hiši. Skupna večerna molitev, skupni dopust, in osrečujoče srečanje ob sobotni kavi pri babici so rituali, ki povezujejo družino. “Če damo mladim prostor, vedno radi sodelujejo,” je prepričana Barbara.

Tukaj sem” – s krepkim glasom sta Jan Debevec in Hanzi Seher v farni cerkvi v Bilčovsu potrdila, da hočeta biti ministranta.

Pet novih ministrantov so pred kratkim sprejeli v Bilčovsu v ministrantsko družino. Župnik Janko Krištof jih je poklical po imenu, ministranti so jih sprejeli s stiskom roke, jih oblekli v bela ministrantska oblačila in jim pripravili pozdravni govor.

Slovesni sprejem je bil praznik za vso faro. Sedaj šteje ministrantska skupina v Bilčovsu 20 članov. Vsakih 14 dni se srečajo pri ministrantski uri. Župniku Janku Krištofu, ki vodi uro, so v pomoč starejši ministranti, ki učijo novince in jih uvajajo v preprosta ministrantska opravila. Večji ministranti pa ob župnikovih razlagah spoznavajo cerkveni prostor, liturgične posode in se seznanjajo s poimenovanjem liturgičnih oblek. Točen seznam ministrantske službe zagotavlja, da vedno dva ministranta strežeta duhovniku ob oltarju. Lahko se jim pa pridružijo tudi drugi ministranti. Ob nedeljah in praznikih pa velikokrat vsi ministranti napolnijo oltarni prostor cerkve sv. Jakoba v Bilčovsu.

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:37

Ii V B I L Č O V S U

Služba ob oltarju Misli o ministrantski službi

Župnik Krištof o ministrantih

Gabriel Gasser: Služba ministranta mu je všeč, tudi če mora zjutraj zgodaj vstati. Če ima med tednom ministrantsko službo, ga tja zapeljeta babica ali mama.

Ministranti so duhovnikovi strežniki. Kaj pomeni sodelovanje otrok pri božji službi?

Janko Krištof: Ministrantska služba je oblika učenja.

Otroci od blizu doživljajo liturgično dogajanje. S to bližino dobijo poseben odnos. Ministrantska služba je tudi šola za življenje in lepo vedenje. Je šola, kako živeti v skupnosti, se ozirati na mlajše, biti pravičen v razdeljevanju nalog.

gične posode, in kar je najbolj skrivnostno: Lara ve, kje so shranjene relikvije farnega patrona sv. Jakoba.

Simon Boštjančič: Kot eden najstarejših ministrantov uči “ta majhne” ministrante, jim pokaže in razlaga vsa dela, ki jih opravlja ministrant.

Mateja Krušic: Je ministrantka v farni cerkvi in v podružnici v Velinji vasi. Kadar pa obišče babico v Škocjanu, tudi tam ministrira. V službi ministrantke včasih bere prošnje ali pa pobere ofer.

Pascalis Mazaris: Ker je začetnik, je njegova glavna naloga gledati, kaj delajo starejši ministranti. Skupaj z drugimi ministranti zapoje pri sv. maši „Gospod usmili se“ in „Jagnje božje“.

Helena Reichmann: S skupino ministrantov se vsako leto pelje na izlet. Obiskali so že Sele, Šmarjeto in Globasnico.

Bilčovški ministranti se udeležujejo tudi ministrantskih dnevov v Tinjah.

Lena Kolter: Kot majhna deklica je opazovala sestrično Terezo pri ministriranju in jo hotela posnemati. Stati ob duhovniku, na oltar prinesti kelih in zvoniti je za Leno še danes lepa služba.

Rafael Ogris - Martič: Tudi med tednom ministira, če ima službo. Včasih pa kako nedeljo ne ministrira, ker gre k babici na Gradiščansko.

Lara Ogris: Zanjo je služba blizu oltarja nekaj posebnega.

Pri ministrantskih urah spoznavajo liturgične barve, litur-

Katarina Ogris: Doma je blizu cerkve. In vedno, ko ni ministranta, ki ima službo, jo pokliče mežnar, in Katarina gre ministrirat.

Kako je z naraščajem pri ministrantih?

Janko Krištof: V vigrednem času je prišel fant in hotel ministrirati. Razložil sem mu, da z novo ministrantsko skupino začnemo jeseni. „Bom jeseni smel tudi jaz ministritati?“ je neučakano vprašal. Ko sem mu to potrdil, je od veselja skočil v zrak in „zajuckal“. Pri otrocih, ki se odločijo za ministrantsko službo, se čuti odnos domačih do Cerkve.

Kaj je dober ministrant?

Janko Krištof: Je tisti, ki nosi v sebi zvestobo. Da službe ne bo opravljal kot nekaj poljubnega. S svojim „da“ se zaveže, da bo zvest in zanesljiv. Vse drugo se da naučiti. V poskusni dobi se izkaže ministrantova zvestoba.

Kako doživljaš otroke pri ministrantskih urah in v vlogi ministrantov?

Janko Krištof: Starši ministrantov so tisti, ki sooblikujejo farno življenje. Visoko cenim to delo, ko vidim, s kakšnim veseljem prihajajo otroci. Rad bi v njih ohranil veselje, da bi se kot otroci počutili vključene, svoji starosti primerno delali korake in doživljali vero kot nekaj pozitivnega.

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 11

XIV

11

14.01.11 13:37

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

pravni kotiček

Pripravil Pavel Zablatnik

Kakor kadilo

se dviga moja duša k tebi, Gospod

Letošnje novoletno srečanje – v začetku januarja – v

Domu v Tinjah je sledilo hrepenenju slovanske duše, da bi zapela skupno pesem. In zares so se udeleženci iz Koroške in Slovenije nemudoma znašli v udobnem prostoru, zgrajenem na zanesljivih temeljih slovanskega izročila, ki bo tudi prihodnjim rodovom temelj in opora, obenem pa spodbuda za snovanje smiselne prihodnosti v duhu sprave in mirnega sožitja med narodi v Evropi in po svetu. Dejansko se je zaslišala skupna pesem slovanske duše, ki je polna otroške začudenosti, odrešenjskega zaupanja, vstajenjske moči, sproščene razigranosti in navsezadnje še večno skrivnostna. Taka bo vse do sodnega dne pomagala pripravljati pota razodeti resnici, ki je pred 2000 leti zagledala luč sveta in po besedah Pavla, apostola, enkrat za vselej človeka osvobodila za svobodo.

Različne so poti, a cilj je isti, več je domov in Cerkva, a le eden sam je Gospod, ki vsemu stvarstvu in vsem ljudem deli mir, da bi končno vsi postali eno. Kljub močni raznolikosti se slovanska duša vendarle išče in najde v mogočnih harmonijah, ki, spletene v venec molitev, kakor dišeče in očiščujoče kadilo dvigajo duha in telo Stvarniku v nebo.

12

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 12

Novoletno srečanje naj po tehtnih in pristnih besedah predavateljev, po spoštljivih in spodbudnih izjavah presojevalcev biserov slovanskih literatur, po odločnih in vztrajnih dejanjih uspešnega koroškega založnika, po lahkotnih tonih prečne flavte v zanesljivem objemu sprem­ ljajočega klavirja, po čaru slovenske besede, skrbno zložene v dar poezije ali domiselno stkane v pisano zgodbo, po prijateljskih srečanjih in pomenkih med vrsticami ob kavi, ob aromatični makedonski žolti in okusnih jedeh ter po skrivnostni božji daritvi na oltarju odrešenja še naprej zveni v ušesih in deluje v srcih udeleženk in udeležencev. Prijetno melodijo srečanja naj ponesejo v novo leto, vsaka in vsak na svoj kraj, med ljudi, med znance, prijatelje in sosede, da bi pomagali ohraniti svet pisanega in raznolikega, ter človeku, ki mu gospoduje, da bi ostal sprejemljiv za novo.

Novemu letu na pot in družinam v spremstvo naj spregovori pesem, ki podarja duši posodo, da bi tudi ona postala zaznavna in otipljiva. Saj je še kako občutljiva in polna hrepenenja. Močno si želi zaupne bližine, blagega dotika in ljubeče topline.

Katere

davčne n

Tako imenovani spremni zakonski ukrepi k proračunu (Budgetbegleitgesetz) uvajajo s pričetkom leta sveženj novih davčnih sprememb v Avstriji.

1. Uvedba davka na prirast premoženja (Vermögenszuwachssteuer) Doslej so se obresti, dividende itd. dokončno obdavčevale z davkom na donos kapitala (Kapitalertragsteuer – KESt) v višini 25 %. Od leta 2011 naprej pa se bo dodatno obdavčeval tudi prirarstek premoženja pri prodaji delnic, vrednostnih papirjih, deležev pri d.o.o. itd. Davek na prirast premoženja, ki je povsem nov v Avstriji, bodo finančnemu uradu odvajale banke – tako rekoč v imenu davčnega zavezanca. Davek bo zajel prirast vrednostnih papirjev itd. šele od 1. 1. 2011 naprej; obdavčevala se bo pozitivna diferenca (torej dobiček) med prodajno in nabavno ceno; prav tako se bodo upoštevale izgube (torej negativne diference). Od obdavčitve so izvzeti privatni krediti. Detajle obdavčitve bo ministrstvo za finance uredilo v posebnem odloku.

2. Spremembe pri dividendah iz tujine Doslej so bile dividende, ki so jih prejemale domače firme iz tujine, oproščene davkov.

V prihodnosti bodo te dividende oproščene samo takrat, če tuja davčna uprava izplačila dividende ne prizna kot odhodek. Na ta način bo financiranje znotraj koncernov postalo znatno težje, ker so se med seboj povezane firme doslej preko različnih finančnih konstruktov izogibale obdavčitvi.

3. Uvedba bančnega davka (Bankenabgabe) Uvedba bančnega davka bo zajela samo večje banke (z bilančno vsoto več kot 1 milijardo evrov). Za našo koroško slovensko zadružništvo je to dobra novica, ker so naše Posojilnice-Bank in Zveza Bank iz te določbe izvzete. Pri večjih bankah ni izključeno, da bodo ta davek prevalile na stranke.

4. Uvedba davka na polete (Flugabgabe) Pričetek leta prinese tudi dražje polete. Za polete v EU znaša davek 8 evrov, za polete v

Zato na pragu novega leta odprimo kletke togega vsakdanjika!

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:38

Marian Wakounig* Doma iz Mlinč, že vr sto le t živi in del a n a D u n a j u . Re g i o­n a l n i m e n e d že r v z vez n e m m i n istr stvu za finance regija Nižja Av strij a te r G ra d i š č a n s ka , l e k to r d u n a j s ke u n i ve r ze, i z re d n i profesor na maribor ski univerzi, podp re d s e d n i k Zveze B a n k

ne novosti nas čakajo v letu 2011?

Spremembe so obširne, ker segajo od podjetniških davkov preko obremenitve zaposlenih tja do spremenjene obdavčitve pri privatnih ustanovah. različne afriške države ter Bližnji vzhod 20 evrov, za daljše polete pa 35 evrov.

5. Spremembe pri pristojbinah Od 1. januarja naprej odpade pristojbina za posojila ter kreditne pogodbe. To velja tudi za posojila in kredite družbenikov (Gesellschafterdarlehen). Pristojbina za najemninske pogodbe ni odpravljena, to pomeni, da se za lizing pogodbe še naprej plačuje davek,

6. Omejitve pri podpiranju družin 6.1 Družinski dodatek (Familienbeihilfe) Starostna meja za izplačilo družinskega dodatka za otroke, ki se izobražujejo, se bo znižala – od 26. leta na 24. leto.

Starostna meja znaša 25 let, če je študentka/študent pričela/pričel študij šele v starosti 19 let in vrhu tega znaša minimalni študijski rok vsaj 10 ali pa več semestrov (npr. medicinski študij, tehnični študiji itd). Dodatno odpade nadaljnje trimesečno izplačilo družinskega dodatka po že končani izobrazbi otroka (izjema: čas med maturo in pričetkom študija).

Prav tako se bo zmanjšal 13. družinski dodatek na 100 evrov in se bo izplačeval samo še za otroke med 6. in 15. letom.

6. 2 Pribitek za otroke (Mehrkindzuschlag) Mesečni pribitek za otroke, ki ga je država izplačevala revnejšim družinam, se bo zmanjšal od 36,40 evra na 20,00 evrov (na mesec za 3. otroka).

7. Spremembe pri delojemalcih 7.1 Prevoz delojemalcev Delojemalci, ki imajo pravico do pavšala za vozače (Pendlerpauschale), ker je njihovo delovno mesto oddaljeno več kot 20 km od prebivališča, lahko od

V naslednjem prispevku bom na kratko povzel tisto, kar nas čaka na davčnem področju v novem letu. delodajalca zahtevajo davčno oproščeno povrnitev stroškov javnih prevoznih sredstev.

7. 2 Povišanje pavšala za vozače Pavšal za vozače se od 1. 1. 2011 naprej poviša za približno 10 %.

Veliki pavšal za vozače: Pravico do velikega pavšala imajo tisti vozači, od katerih se ne more zahtevati, da uporabljajo javna prevozna sredstva.

Pavšal znaša od leta 2011 naprej:

Oddaljenost od 2 km od 20 km od 40 km od 60 km

Mesečni znesek v € 31 123 214 306

Mali pavšal za vozače Pravico do malega pavšala imajo tisti vozači, od katerih se lahko zahteva, da uporabljajo javno prevozno sredstvo.

Pavšal znaša od leta 2011 naprej Oddaljenost od 20 km od 40 km od 60 km

Mesečni znesek v € 58 113 168

edinega hranilca v višini 494 evrov za 1 otroka oz. 699 evrov za 2 otroka imajo samo še tisti davčni zavezanci, ki imajo vsaj 1 otroka. Zakonski partner prejemnika odbitnega deleža poleg tega lahko zasluži maksimalno 6.000 evrov.

8. 2 Odbitni delež za upokojence (Pensionistenabsetzbetrag) Letni odbitni delež za upokojence se bo od leta 2011 naprej povišal od doslej 400 evrov na 764 evrov, če penzija upokojenca ne znaša več kot 13.100 evrov letno in partner penzijonista nima večjega dohodka kot 2.200 evrov.

9. Spremembe pri privatnih ustanovah (Privatstiftungen) Do konca leta 2010 so se obrestni donosi privatnih ustanov ter dobički iz prodaj udeležb (prodana udeležba privatne ustanove je morala znašati več kot 1 %) obdavčevali z vmesnim davkom v višini 12,5 %. Ta davčna stopnja se bo od leta 2011 povišala na 25 %. Vrhu tega se bodo dobički iz prodaje nepremičnin takih ustanov od leta 2011 naprej obdavčevali s 25 % korporacijskega davka (doslej privatne ustanove za dobičke iz prodaje nepremičnin po poteku 10 let niso plačevale davkov).

7. 3 Kilometrina Časovna omejitev kilometrine v višini 0,42 evra za prevoženi kilometer se je iztekla. To pomeni, da se je sedanja kilometrina v višini 0,42 evra podaljšala na nedoločen čas.

8. Spremembe pri odbitnih deležih 8. 1 Odbitni delež za edinega hranilca (Alleinverdienerabsetzbetrag) Pravico do letnega odbitnega deleža za

Povzetek:

Davčne spremembe prinašajo neprijetnosti za vse družbene sloje – od študenta preko zaposlenega ter podjetnika tja do upokojenca. Z vidika davčne enakopravnosti pa so ukrepi potrebni.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 13

XIV

13

14.01.11 13:38

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Urednica: G ab i Fra n k

Uvodnik

Želja za leto 2011

Vsak mesec naj pre

Pri Mohorjevi založbi je v zadnjih tednih izšlo nekaj knji

stavljamo na teh dveh straneh. Branje širi obzorja in bralc Na začetku leta si marsikdo zadane kak cilj za novo leto. Te želje so raznolike, segajo od pogostejšega gibanja v naravi, prek bolj zdrave prehrane do prenehanja kajenja. Kaj pa bi bilo, če bi se odločili za nekoliko nevsakdanjo, a koristno željo; za željo, ki bi nam dodatno širila znanja in obzorja.

Zadajmo si željo prebrati dvanajst knjig na leto, vsak mesec eno knjigo. Spomnimo se samo otroških let, ko smo vznemirjeni »brali« slikanice, znali marsikatero besedilo iz knjige na pamet. V šolskih letih smo nekateri imeli obvezno branje, včasih nenavdušujoč izbor knjig pa je v nas mogoče pogasil žejo po branju. V poklicnem svetu smo obdani z informacijami, računalniki. Postali smo multimedialni in multifunkcionalni. V digitaliziranem svetu beremo elektronske časopise, kupujemo elektronske bralnike in obsipavajo nas z elektronskimi knjigami in elektronskimi bralnimi ploščicami.

Brskamo po spletu in dobivamo »dragocene« informacije iz vsemogočih virov. Otroci in mladina pa imajo še globlji odnos do računalnikov. Mladih ne imenujejo več najstnike (teenagerje), temveč ekranike (screenerje). Ure in ure preživijo pred ekranom in so v virtualnem svetu.

Kaj pa stara knjiga? Nas bodo mar imenovali nostalgike, če bomo vzeli v roke knjigo in brali zgodbe na papirju. Knjigo lahko vzamemo vsepovsod zraven, v posteljo, na avtobus, na travnik in celo v kad. Nekateri izkoristijo vsako minuto in celo v metroju ali avtobusu vzamejo knjigo v roke, tu pa tam je kdo celo zasvojen s knjigami. Po poraznih podatkih študije Pisa bralna sposobnost mladih močno nazaduje. Zato bi bila morda želja po dvanajstih prebranih knjigah na leto že zgled za mladino, za nameček pa bi ob branju še duhovno bogateli.

Zato kar danes vzemimo v roke knjigo – slovensko ali nemško, otroško ali znanstveno, ljubezensko ali detektivsko, zgodovinsko ali kulinarično, pesem ali strip – in se potopimo v svet književnosti.

Užitek je v branju knjige.

Gabi Frank urednica

14

XIV

DRUZ_priloga_04.indd 14

Rudi Mlinar: Šepetanje lip

ŠEPETANJE LIP (roman o Francu Ksaverju –Mešku) »Res, najtežje na svetu je pripovedovati o samem sebi!

Drugim jasno vidim v obraz, vidim njihove oči, ki so ali mirne ali iščoče v daljavo, vidim njihov prisrčni razigrani nasmeh, njihov plemeniti, nedolžni nasmeh.Druge je tako vsaj približno mogoče presoditi in oceniti.

Samega sebe pa ne vidim. Mogoče v zrcalu? To nas najpogosteje vara.

In človek navadno vara samega sebe, kadar premišljuje o sebi, kadar sebe presoja, o sebi govori in piše.

A svojo dušo bolje poznamo kakor dušo drugega. To dušo je mogoče spoznati. Zakaj duša pisateljeva je v njegovih delih. Čemu naj bi torej še govoril o nji, čemu naj bi njene najskrivnejše kotičke razkazoval svetu?«(Ksaver Meško – Moje življenje) Te besede nam je zapustil pisatelj duhovnik Franc Ksaver Meško v svojem zapisu Moje življenje. K temu tudi sam kot pisatelj romana o njem nimam česa dodati. Lahko le rečem, da sem se zvesto držal vseh podatkov, ki sem jih o pisatelju izbrskal in sem mu potem na tak način sledil od njegovih otroških let v rojstnih Ključarovcih preko Ptuja, Celja, Maribora, Celovca in naprej do vseh njegovih številnih službovanj, po raznih krajih na Koroškem, vse do tistega trenutka, ko se je po koroškem plebiscitu 1920. leta končno ustalil na Selah pri Slovenj Gradcu.

Meško je bil po duši mehak, kot so mehki griči okrog njegovega rojstnega kraja. Čeprav ga je življenje hitro odtrgalo od doma, je v duši nosil to mehkobo skozi vse življenje. Kot človek je bil idealist, ki je trdovratno verjel v lepote življenja, v pravičnost in dobroto ljudi, zato je bil velikokrat razočaran, a zaradi tega ni izgubil vere v ljudi ne v Boga, ki mu je

kot duhovnik posvetil vse svoje življenje. Kot pisatelj je bil nadvse uspešen, pravi mojster tiste zvrsti proze, ki ji pravimo črtica, čeprav se je poizkušal tudi v romanu, poeziji in dramatiki, a je bil predvsem v slednji manj uspešen zaradi premalo izkušenj, čeprav mu po vsebinski plati tudi tu ni veliko očitati. V tistih prelomnih letih pred in po prvi svetovni vojni je bil eden najvidnejših predstavnikov slovenskega naroda na Koroškem in eden najbolj branih slovenskih pisateljev tistega časa. Čeprav je izdajal svoja dela v skorajda vseh tedaj znanih slovenskih založbah, pa je vendarle bila Celovška Mohorjeva tista, pri kateri je izdal največ svojih del in ki mu je bila na neki način tudi najljubša založba, čeprav sodelovanje ni vedno potekalo idealno. Skozi njegovo življenje sem skušal zajeti tudi tedanje razmere na Koroškem, dotaknil pa sem se tudi mnogih, ki so križali svoje življenjske poti s pisateljevo.

Danes, ko se nam tisto obdobje hitro odmika, ko ga že zagrinjajo tančice pozabe, je vendarle prav, da se zavemo svojih korenin in Meško je bil z vsem, kar je storil, predvsem pa, kar je napisal, človek, ki je vgrajen v temelje slovenskega naroda.

Avtor knjige o Ksaverju Mešku Rudi Mlinar je podrobno opisal življenje tega slovenskega pisatelja in duhovnika. Kulturni delavec in pisatelj Rudi Mlinar je bil rojen na Dolgi Brdi nad Prevaljami leta 1950. Osnovno šolo je obiskoval na Prevaljah in v Mežici. Šolanje je nadaljeval na strojni kovinarski šoli v Ravnah ter srednji delovodski šoli, tudi v Ravnah na Koroškem.

Končal je šolo za scenaristiko in dramaturgijo v Ljubljani. Že zgodaj se je vključil v družbene dejavnosti in je deloval predvsem na področju kulture. Vedno je bil predan gledališču in pisanju. Že zgodaj je začel objavljati krajše literarne prispevke, najprej v tovarniškem glasilu Fužinar, pozneje tudi v drugih literarnih revijah in časopisih.

304 strani, 14 x 21,5 cm, vezana , ISBN: 978-

ŠTIRINAJST DNI

14.01.11 13:38

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

j preberemo eno knjigo nekaj knjižnih novosti. Na vaši knjižni polici se bo morda našla ena izmed knjig, ki jih pred-

rja in bralcem ter bralkam nudi nepopisne užitke.

Karl Anderwald / Peter Filzmaier / Karl Hren (izd.):

Koroški zbornik za politiko 2010 – Kärntner Jahrbuch für Politik 2010 Koroško politiko so tudi za leto 2010 vzeli pod drobnogled. Karl Anderwald, Peter Filzmaier in Karl Hren so izdali že 17. knjigo, ki je izšla pri Mohorjevi.Ponuditi zbirko znanstvenih in novinarskih analiz o deželni politiki, je cilj zbornika, ki ima tako perečo povezavo in je hkrati zgodovinski dokument. 22 prispevkov z obširno letno kroniko je zbornik 2010 doslej najobsežnejši.

Karl Anderwald je menil, da so koroški politiki dajali tudi leta 2010 dovolj gradiva. Prav on je obravnvala gospodrasko-zbornične volitve.

Peter Filzmaier pa meni, da sta bila gospodarstvo in gospodarska politika nesporno glavni tema leta 2010. Prvič je v središču knjige tudi prispevek o koroškem gospodarskem monitorju.

Rojak Karl Hren pa predstavlja pri vprašanju krajevnih napisov dve rešitvi.

Hrenov predlog stremi zato v vseh primerih, kjer je to potrebno, na občinsko enoto med občino in krajem: na katastrsko občino. Katastrske občine obstajajo praviloma iz več krajev in so zato primeren inštrument, da bi določili naselitvena težišča narodne skupnosti. Pri uporabi 10 % ustavnega sodišča bi rešitev krajevnih tabel zato na južnem Koroškem obsegala 8 občin in 38 katastrskih občin.

V teh občinskih območjih je skupno 218 krajev z več kot 30-imi prebivalci.

Določanje na jasno območno enoto bi omogočalo uresničevanje določila iz državne pogodbe. Poleg tega bi bila taka rešitev sprejemljiva. Nadaljnje težišče političnega zbornika je vizija Koroške 2020, saj so namenoma usmerili v plebiscitnem letu pogled v prihodnost.

Tradicionalna je tema občin, saj je politika najverjetneje dejavna neposredno v krajih.

440 strani, broširano, ISBN: 978-3-70860583-8, 25 evrov

Niko Grafenauer: Geheimnisse, Gedichte und Sprüche

Grafenauerje pesmi sta iz slovenščine prevedla Janko Ferk in Astrid Philippsen. Ob 70-letnici velikega slovenskega pesnika je Mohorjeva pripravila sprejem na Knjižnem sejmu v Ljubljani pretekli december.

Ob življenjskem jubileju je naša založba izdala njegovo pesniško zbirko v nemščini Geheimnisse. Zdravljice so se udeležili poleg direktorja založbe Franza Keliha, ki je slavljencu voščil, tudi številni drugi prijatelji Mohorjeve, med njimi prevajalec Janko Ferk, Franc Kattnig, Ernest Petrič.

O svojem pesnikovanju pravi Grafenauer naslednje: V pesmi moram ujeti to, kar mi je še neznano in se v njej spreminja v znano. To sta izpoved in način, kako je izpoved odražena v pesmi. Oboje je tesno povezano, zato je ni mogoče razdeliti na vsebino in obliko, nasprotno moramo jo zaznavati v medsebojni odvisnosti; šele celota daje pesmi estetsko vrednost in veljavo. 80 strani, vezano, ISBN: 978-3-7086-

0575-3, 18,90 evra

Friedrich Weinreb:

Samozavest in depresija Friedrich Weinreb v svoji knjigi pripoveduje o dveh načelnih vrstah bivanja, ki ju bolj ali manj doživlja vsak človek. Bralcu omogoča dostop do starih mističnih podob, ki mu lahko pojasnijo načelno strukturo njegovega veselja in trpljenja. Bralec z začudenjem odkrije, da se drama dveh svetopisemskih kraljev Savla in Davida odigra v njegovi duši. Veseli, pojoči in plešoči David ter mračni, potrti in od ljubosumnosti načeti Savel sta podobi globokih in močnih sil v človeku. Doživeti njune zgodbe v lastnem življenju pomeni, da se približamo samim sebi in tudi smislu življenja. V tem doživljanju se lahko zgodi, da se odpravi odtujitev, za katero trpi depresivni človek. Friedrich Weinreb črpa iz starega znanja ter kaže alternativo k slepi ulici razširjene obravnave s psihofarmacevtskimi zdravili: to je pot iz notranjosti in v notranjost

49 strani, brošura, ISBN: 978-37086-0560-9, 10,90 evra

Gerhard Leeb:

Karavanke brez meja Karavanke so najdaljše slovensko gorovje. Njihova slemena z najvišjim vrhom Stolom (2236 m) se vlečejo 120 km daleč od Trbiža do Slovenj Gradca na slovenski strani in od Podkloštra do Labota na avstrijski strani. Karavanke so dolga leta veljale kot ideološka meja med vzhodnim in zahodnim blokom. S padcem Berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze je prišlo do pozitivnih sprememb v medsebojnih odnosih na obeh straneh gorovja. Naraščajoči pretok blaga in turistični porast med Slovenijo in avstrijsko Koroško dokazujeta dober razvoj. S tem povezano medsebojno odkrivanje vliva upanje v skupno prihodnost.

Avtor Gerhard Leeb se je podal na pot v kraje ob vznožju Karavank z namenom, da Karavankam odvzame njihovo politično ustvarjeno nepremostljivost. Knjiga v prvi vrsti ni vodič v gorski svet Karavank, temveč razkriva predvsem lepote, posebnosti, kulturnozgodovinske trenutke in čudovite izletniške cilje v krajih vzdolž Karavank in v njihovih višinah ter favno, floro in geologijo gorovja. Hkrati pa avtor poskuša ujeti skupno zgodovinsko tradicijo obeh strani Karavank z enkratnimi slikami.

336 strani, broširano, ISBN: 978-3-7086-0496-1, 28 evrov

Christine Weeber/David Kassl Dandy: Zgodba o psu (nemško) Dandy je s svojo sestro Daisy preživel zgodnja leta na majhni kmetiji na vasi, Vas ni bila zelo velika. Tam so bile trgovine, gostilne, zdravnik, župnišče in šola. Na kmetiji so bili otroci, ki so se igrali z nama. Daisy je tekala hitreje od mene. Nekega dne je na kmetijo prišel neki gospod s hčerko Kathi. Bližala sta se najini košari in me vzela s seboj …

28 strani, vezano, ISBN: 978-3-7086582-1, 19,80 evra

ŠTIRINAJST DNI

DRUZ_priloga_04.indd 15

XIV

15

14.01.11 13:38

Ni draga, je pa dragocena.

Vsak teden nova Nedelja Vsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x

NEDELJA in priloge

+

DARILO

Za študente in študentke

samo 17,50 EUR letno redna naročnina

samo 35,- EUR letno

z a n ove ga n a ro č n i ka

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2 Samostanski čaj, Hildegardin eliksir, arnika, sirup iz smrekovih vršičkov ...

Dobrote iz Vernberka 1 Samostanski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, rezanci ...

Torbica iz vrečk za kavo

NAROČILNICA Naročam Nedeljo za letno naročnino 35,- EUR

študentski abo za 17,50 EUR

Ime in priimek

Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Nedelja Datum rojstva Podpis

Viktringer Ring 26 9020 Klagenfurt/Celovec

DARILO Vernberk 1

DRUZ_priloga_04.indd 16

Vernberk 2

Torbica

14.01.11 13:38