Sredi besede

NOV

12

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

B E S E D N I U S T VA R J A L C I V S P O M I N ANITI HUDL (1946 -2012)

Sredi besede

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

uvodnik Vincenc Gotthardt g o t t h ard t @n ed el ja.a t

Davno prezgodaj »Davno prezgodaj« – tako opisuje podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Avstrije Jozej Strutz smrt Anite Hudl. »Sredi besede« je naslov pričujoče kulturne priloge v spomin na Anito Hudl, ki je bila nenadoma iztrgana iz življenja prav na letošnjem pisateljskem srečanju na Obirskem, kjer je tudi tokrat postavila v središče svojih neplačanih in nikdar plačljivih prizadevanj slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem.

Ta kulturna priloga je posvečena spominu na Anito Hudl.

Besedne ustvarjalke in ustvarjalce na Koroškem sem prosil za sodelovanje. Radi so se odzvali temu povabilu. V tej prilogi so objavljena doslej še neobjavljena besedila 25 avtoric in avtorjev. Nekaj prispevkov je obležalo na uredniški mizi. Oproščam se tudi, da je bilo iz prostorskih razlogov mogoče objaviti samo del poslanega.

Pa še nekaj: ta priloga v spomin Aniti Hudl je lep dokaz za to, kako živo je slovensko literarno ustvarjanje na Koroškem. Znašli smo se tako rekoč »sredi besede«.

Mnogo zaslug za to ima Anita Hudl. Glede tarnanja, da ni mladih, ki bi pisali, pa je tako: prepovedano je. To pa tudi po zaslugi Anite Hudl.

Rastje 2013 Posledice podnebnih sprememb v naravi in v družbi povzročajo nastanek pustot – v prirodi in kulturi. Tudi slovenska beseda na Koroškem je ogrožena. Anita Hudl je spoznala nevarnost izsušitve in se odločno lotila rekultiviranja.

Leta 1991 je posahnilo MLADJE. Pozneje so nastale NOVINE, ki jim ni bilo dano, da bi resnično zaživele. Pred šestimi leti je novo izvoljena predsednica Društva slovenskih pisateljev pripravila prvo izdajo RASTJA. Njena želja je bila, da bi v krogu bolj ali manj uveljavljenih besednih ustvarjalcev spodbujala k pisanju in razmišljanju zlasti mlade ljudi. Skušala je nakazati pot v prihodnost. Nekateri podmladki rastejo, se razvijajo in oživljajo upanje.

V kratkem bo izšlo RASTJE 2013. Večji del gradiva, ki bo objavljeno, je zbrala Anita. Za sodelovanje je pridobila tudi pesnike in pisatelje s Primorske, iz Benečije in Rezije. Ni ji bilo dano, da bi dokončala delo. Zato bo ta izdaja posvečena tudi spominu na kulturno delavko iz Nonče vasi.

Tomaž Ogris

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Jani Oswald

Quaran- Janko Ferk tanja temni dur

Aniti Hudl, ki se nam je prostovoljno pridružila v začarani deželi

Pogrešam plot okoli zasvinjanega okola začaran kraj se bo

ugreznil v močvirje

Morala je privatizirana

pa mir je laž in greh in

blod povsod komot poteka

metamor

fozica vrednot v vrednostne papirje V dreku med seboj

se v gali hvalijo

živali nikoli se jim ne

izčrpa rezervoar na vladi

idiot falot na borzi

nor si če verjameš v slučaj

začaran zmaj se bo ugreznil

au revoir V sanjah me

preganja začaran gaj

v karanteni Quarantanja

bog je zrezljal črno flavto iz živega lesa

plesalka je plesala po tej glasbi smrtni ples

Fabjan Hafner

Mala poslovilna pesmica Anito sem imel rad, rad sem jo poslušal, rad sem se z njo družil.

Anito sem vedno spoštoval, čeprav sem slabo poznal.

Njene tegobe in njeno srce.

Anita je bila bister duh in plemenita duša.

Vedno prva in zadnja.

Anita, pred svojim časom si se vse prenaglo poslovila.

Ostala boš z nami, trdna in mila

a.

V ključavnici obrnjen ključ Florjan Lipuš

A

nita je obrnila ključ in zaprla vrata za seboj. Veliko prezgodaj jih je zaprla in mnogi se spominjajo let, ko je še hodila skozi, polna energije in načrtov, vselej vesela in prijazna in gostoljubna. Moji spomini na Anitino družino segajo nazaj v čas, ko sem nastopil svojo prvo učiteljsko službo na šoli v Remšeniku, Joško, že poročen z Anito, pa je takrat poučeval na šoli v Beli. Nekajkrat smo se srečali in izmenjali obiske. Tudi ko se je družina preselila v Vidro vas in nato v Nonči vasi postavila svoj lastni dom, so kontakti ostali živi. Ne spominjam se več, kdaj in kje se je Anita pojavila kot pisateljica, znano pa je, da je objavljala tudi v Mladju. Delovala je v Društvu slovenskih pisateljev v Avstriji, pozneje prevzela mesta v odboru, nazadnje bila njegova predsednica. Oba, Joško in Anita, sta bila javna kulturna delavca, prijetna osebna tovariša in zainteresirana sopotnika. Anita se je izkazala kot izvrstna organizatorka, kar poleg njenih drugih dejavnosti kaže ustanovitev in urejanje literarne revije Rastje ter prirejanje literarnih srečanj. S svojim neumornim delovanjem v prosveti in kulturi je veliko doprinesla k

razsvetljenju slovenske javnosti, s svojo borbenostjo in vztrajnostjo se je znašla sredi koroške stvarnosti. Njena povezovalna vloga je zajemala literarno besedo, gledališki oder in slikarstvo, pa tudi družabnost ni bila prikrajšana.

K

er me je Vincenc prosil tudi za literarno besedilo, sem izbral odlomek iz Boštjanovega leta: ... Ključ se ne obrača več. Boštjanu je, da je zdaj spet luč v hiši, da so zbrani vsi, ki so nekoč sedeli pri mizi in jedli skupni kruh, določen dan v tednu je, spet visi koledar na steni, spet je danes, včeraj, jutri. V štedilniku prasketa in iz loncev se kadi, oče tne polena, si ogleduje sekiro in okleva, ali naj jo zbrusi ali raje pusti takšno, kakršna je, saj slaba sekira še ni bila s tnala ukradena.

Potem sedijo vsi za mizo, in ne da bi bilo treba kake besede, vsakdo ve za zgodbo vsakega, vsakdo jasno pred očmi prehojene poti. Boštjanu se zdi, na tem izrednem družinskem srečanju, zdaj, ko so vsi zbrani, da je bilo prenizko, kjer je hodil. V prenizkem so hodili, a zdaj se jim dviguje hoja, zdaj se povzpenjajo iz spodnesenih tal ...

Ko je Anita Hudl leta 2008 predstavljala na Koroškem lite­ rarno revije Ra­ stje, jo je spre­ mljala razstava slik Marije Li­ puš, ki je revi­ jo tudi ilustri­ rala. Na eni od teh razstav si je Anita izbra­ la sliko, ki je ob­ javljena na tej strani. Rekla je, da bo po raz­ stavi prišla po­ njo. To se žal ni več zgodilo.

Marija Lipuš ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

in memoriam

Anita Hudl *1946 †2012

Preberite, kaj sta povedala na odprtem grobu Jozej Strutz in Janko Malle

JANKO MALLE

tajnik Slovenske prosvetne zveze

Pogum za samozavest

perimentalno-politični glasbeni kabaret. Dobra poznavalka slovenske koroške gledališke scene Maja Haderlap meni, da je program »Odra 73« prelomil s tradicijo slovenskega samopomilovanja in tako omogočil napredek slovenskega ljubiteljskega igralstva na Koroškem.

N

Kot literarna ustvarjalka je Anita Hudl objavljala v revijah in antologijah, pisala je tudi pesmi v podjunskem dialektu. Za priljubljeno pesem »Anzej« je leta 1983 na festivalu narečnih popevk »Vesela jesen« v Mariboru prejela drugo nagrado. Čeprav je najraje pisala krajšo prozo, se je preizkušala tudi s simpatično pesemsko obliko tako v narečnem kot zbornem jeziku. Njene pes­ mi so deloma domotožne, predvsem pa so narod­ no samozavestne. Izražajo kljubovalnost, vztrajanje in humorja polno življenjsko voljo.

ajbrž ni naključje, da sem jo pred polet­ jem zadnjič srečal in ji segel v roke prav v pliberškem Kulturnem domu. Pozdravil sem jo v trenutku, značilnem za zavzete gledališčnike in literate: Anita mi je z navdušenjem govorila, da za prihodnje leto pripravlja uprizoritev operete Radovana Gobca »Planinska roža«.

To bi bil sicer samo eden izmed drobcev v bogatem mozaiku njenega gledališkega ustvarjanja, toda zanjo zelo značilen: Anita je namreč vse svoje življenje posvetila gledališču in literaturi.

S ponosom lahko rečemo, da si, kot le malokdo, to šibko slovensko jezikovno družino na Koroškem opogumljala in ji bila zgled kulturnega delovanja. Nisem štel, koliko vsega si nam zapustila, koliko gledaliških režij, koliko gledaliških vlog, vem pa, da bo vse težko prešteti. Čeprav je bila Anita zaradi Slovencem sovražnega političnega ozračja na Koroškem obupana, se je še bolj močno in angažirano spoprijela s kulturnim delom, z gledališko dejavnostjo. Za slovenske koroške razmere je bila to dvojna novost: Anita Hudl je s svojim izvirnim besedilom v koroško slovensko gledališko dogajanje vnesla eks­

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Letos, ob 70-letnici pregona koroških Slovencev, smo bili na Anito še zlasti ponosni, saj je tej žalostni obletnici posvetila tudi del svoje poezije.

To je zborna poezija, ki je – kakor je Anita Hudl sama zapisala – namenjena »koroškim Slovencem, ki so pretrpeli najtežje čase«.

Osrednji lik kulturne ustvarjalnosti Anite Hudl je domovina. Pesnica je z njo izražala poseben položaj koroškega človeka v osebnem, zgodovinskem in družbenem konteksu.

To je bila zanjo moralna obveza: da bi bil na Koroškem zavrženi slovenski jezik deležen večjega spoštovanja, upoštevanja in večje pozornosti.

Gotthardt JOZEJ STRUTZ

podpred­ sednik Dru­ štva sloven­ skih pisateljev Avstrije

V slovo prvi dami koroške literature

S

lovó od Anite Hudl, predsednice Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, je težko in boleče.

Težkó si je predstavljati, da bomo zdaj brez nje, da ne bo več človeka, ki je bil priprav­ ljen skrbeti za našo stvar, kot je to storila prav ona. Več kot deset let je bila tajnica društva in nesebično pomagala Hermanu Germu, nekdanjemu predsedniku, potem pa v prelomnem obdobju sama prevzela funkcijo predsednice in z vso močjo, polna energije in navdušenjem odprla novo poglavje našega združenja.

Medtem ko so drugi tôžili in jomrali, da ni več Mladja, literarnega glasila iz zlatih časov, je ona skupaj s podporniki ustanovila novo revijo za nas pisatelje in pesnike z lepim imenom Rastje in s tem omogočila nov razcvet koroške literature. Vsak december je bila na voljo nova številka literarnega glasila, ki ga je rade volje predstavljala na mnogih branjih in nastopih tostran in onstran Karavank. Presekala je gordonski vozel in nam odprla pot v javnost.

To je sicer storil tudi že Herman Germ, pred

njim pa Valentin Polanšek in Janko Messner. Ampak: Anita Hudl je imela nekaj posebnega: navdušenje, angažma, neko veselje, ki nas je spodbudílo k pisanju in pub­ liciranju. Zaživelo je pisateljsko srečanje na Obirskem, kot nekoč pod Polanškom, in prikazala se je nova kultura diskusije in komuniciranja.

A to ni bilo vse: pritegnila je k sodelovanju tudi mladino, razpisala natečaje in naraščaju dala platformo za objavljanje svežih tekstov. Vse to je bilo zanjo nekaj povsem normalnega, da se je s polno energijo zagnala v delo in skrbela za najboljše pogoje kreativnega delovanja.

Prav njej gre zasluga, da imamo zdaj celo vrsto novih imen med koroškimi literati. Bila je prava muza!

Zdaj pa je ni več in težko, težko bo življenje.

A če se domislim njenih navad in navodil, moram reči, da je nam predala tudi veliko mero poguma in optimizma in da je to njena dodatna zapuščina, zapuščina prve dame koroške literature, ki je sama kot pisateljica znala ubrati vse glasove pisanja, od satiričnega portreta Celovških dam v kavarni, ki se mučijo z nemščino, do opisa Starca, ki se vráča v svojo vas in mu je v tolažbo pogovor z mlado sopotnico.

Anita Hudl je bila vsestranska pisateljica in režiserka in s tem ogromno prispevala k priznanju, ki ga ima koroška literatura. Hvala Anita, za ves trud in za vso skrb v prid slovenski besedi na Koroškem.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

na svetlo dano

Pesmi in proza v spomin na Anito Hudl KV I N A H U T T E R E R

SIMON RUSTIA

V gozdu se dogajajo čudne stvari Prizor za lutkovno gledališče

Pripovedovalec: V gozdu se dogajajo čudne stvari. Nič čarobnega, temveč nekaj čisto samoumevnega: komunikacija. Ne samo, da ljudje in živali komunicirajo med seboj, temveč tudi drevesa, grmi in celo sadeži.

Naša zgodba pa se začenja tako: za tremi nebotičniki in tremi avtocestami je bil pred atomskim reaktorjem gozd. Gozd je bil čisto nekaj posebnega. Prav poseben je bil za Janeza, ko je nekega dne našel prve gobe, ki jih je dal v košaro. Hodil je naprej, toda ni imel več toliko sreče. Ker so ga zaradi dolge poti bolele noge, si je v senci velikega drevesa odpočil. Ko je prišel zopet do moči, je zagledal osamljeni drevesi, pod katerima je bilo polno gob. Hitro je sklenil, da bo pobral prvo gobo, pa se je nad njim oglasil list: List: »Ne, ne, tako pa ne gre! Najprej moraš vprašati staro drevo za dovoljenje.« Janez: »Kdo je to rekel?« List: »To sem bil jaz: Prvi list drevesa številka 203.« Janez: »Se mi je zmešalo? Kako naj vprašam drevo s številko 203?« List: »Torej najprej moraš poklekniti. Nato se nežno z obema rokama dotakneš skorje drevesa. Nato rahlo prebudiš drevo s tem, da ga začneš žgečkati, na koncu pa zakričiš: Drevo, drago drevo, ali bi lahko pobral gobe?« Pripovedovalec: In res. Janez je tako storil, nakar se je izza skorje pokazal lesen obraz.

Drevo: »Zakaj bi rad potrgal moje gobe?« Janez: »Zato, ker sem lačen.« Drevo: »Zakaj pa si v mestu ne kupiš gob?« Janez: »Ker nimam denarja. Delo pisatelja sem si predstavljal lažje, kot je v resnici.«

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

[Tu si predstavljaj, da drevo tolaži Janeza.]

Janez: »Lačen sem, in če sem lačen, od mene ne pride nič pametnega na papir.« Drevo: »In če ti pomagam napisati zgodbo?« Janez: »Saj si drevo. Kako mi boš pomagalo?« Drevo: »Ja, to ne bo šlo.« Janez: »Jih torej smem pobrati?« Drevo: »Dobro, dobro ... ampak nesi jih domov, skuhaj juho zase in za tvojo ženo in za tvoje otroke!« Janez: »Saj nimam niti žene, kaj šele otrok ...« Drevo: »Nič, nič ...! Hitro, vzemi košaro in pojdi k debelemu drevesu, pri katerem si si prej opomogel. Nato pa stopi pet korakov na desno, dvajset korakov na levo in zagledal boš dek­ le, ki išče gobe. Pojdi k njej in jo čisto slučajno popelji sem, kjer so gobe.

Potem pa jo povabi na dobro svežo gobovo juho.« Pripovedovalec: Janez je pogledal v pravo smer, toda ker je bilo preveč dreves vmes, ni videl ničesar.

Janez: »Si prepričano? Jaz je ne vidim!« Drevo: »Seveda sem, saj mi je ravno sporočil najvišji list. Hitro, da je ne boš zamudil!« Pripovedovalec: Res je Janez to storil. Šel je do debelega drevesa, nato pet korakov na desno in dvajset korakov na levo in zagledal je lepo dek­ le. Tako kot je naročilo drevo, je čisto slučajno našel gobe, nato pa je deklico čisto romantično vprašal, če bi ji lahko iz ravnokar nabranih gob skuhal svežo juho. Pri večerji sta se malo bolje spoznala. Začela sta se srečevati. Toda Janez je vedno imel velike finančne težave. In kljub srečni ljubezni mu ni prišla na misel prava zgodba, dokler ga ni nekega dne njegova prijateljica vprašala: Prijateljica: »Janez, kako pa si me ti sploh spoznal?« Pripovedovalec: Takoj je Janez vzel list in nalivno pero in začel pisati.

Zgodba je postala prava uspešnica. Še večji uspeh je imel z zgodbo »Zaljub­ ljen visoko 3«.

Z denarjem, ki ga je prislužil, je prijateljici uresničil otroške sanje »velike romantične poroke«.

Tvoj odsev Tiho v prazno zrem, pred sabo vidim tvoj odsev, nasmejan, žalosten, zaskrbljen.

Oči tvoje govorijo mi, glasu nobenega zraven ni.

V mislih odpotujem stran, stran od resničnega sveta, hodim, tečem, pojem, skačem, vse povprek se veselim, v roki tvojo roko že držim, drug ob drugem sva, srečna, ker sva se našla. Še kratek čas, samo še kratek čas glej me v oči, našel boš odgovor, ki tvoje srce si ga želi.

Zdaj zmotila me je senca ta, ne vidim več tvojega odseva, samo še v srcu čutim to, kar podarilo mi tvoje je oko.

V upanju, da se vidiva v sanjah spet, zakričim: Lahko noč, preljubi svet!

SABINA A N D E R WA L D

VERENA GOTTHARDT

Napisani del mojega življenja Za trenutek se uleže moja duša.

Pripoveduje.

To je tak občutek, kot da črni sneg, ki laže, pada.

AMINA MAJETIĆ

M A R TA M A R I N KO

Zadnja jesen

Prvi plod

Dan prinaša vonj jeseni in medtem ko se sonce z goro tepe, se spet spomnim, da te več ni.

Zunaj veter liste mete barve so – barve samote!

Občutek me veseli.

Veselim se vode.

Veselim se poleta.

Na pragu, preden sploh izstopim, se veter dotakne tudi mene, hladen, prazen občutek, srh me spreleti, dan začenjam sama, v tej jeseni tebe več ni!

Že slišim brisačo, ki z mano govori.

In koraki moji so dolgi, kot bo dolga ta jesen.

S smešnim glasom me sprašuje neznane stvari.

Zunaj veter liste mete, veter liste, tebi v spomin!

Listam v sliki, ki kaže svet.

Vem, da je del mojega življenja že napisan.

Drugi del se bo sam.

Drugačen svet Praviš, da ne moreva iti po isti poti, in obsojaš me, da ne razumem tvojega sveta, pozabljaš, da sem samo človek, utapljaš me z nizkimi opazkami, a tudi jaz sem le iz krvi in mesa!

Praviš mi, da ti ne morem slediti in mečeš mi naprej vse moje napake, pozabljaš, da se je včasih treba močno potruditi.

Ti me le utapljaš v neskončnem morju žaljivk – me ne moreš enostavno enkrat za vselej utopiti?

Praviš, da nisem še tako daleč, da bi razumela, obtožuješ me šibkosti in laži, preziraš vse moje točke, enostavno gledaš skozi mene in to boli, nikoli ne bom ti vse, kot si meni ti!

Zdaj je končno zrela moja mlada pesem, vendar tega kmet ne ve.

Zdaj bi rada pela, da plodú natresem, ki dosega mu srce.

Zdaj on orje, dela, v brazdah kamen nesem; to ga bega, ker ne gre.

Gugalnica Na gugalnici sedim in pestujem sanje.

Z odprtimi očmi mižim in zibljem, zibljem sanje.

Vse odteka iz njih, vse se steka vanje.

Naprej in nazaj.

Nad mano nebo.

Spodaj les.

Za mano ti.

Pred mano svet.

Naprej in nazaj.

Iz mene gre otrok.

Saj ne sanjam, dan je.

V meni nekaj manj je: te prekratke sanje.

Naprej in nazaj.

Vse v njih valovi čez prelepe sanje.

Ujela sem jih na gugalne vrvi.

Drugod ni prostora zanje.

Naprej in nazaj.

Više grem, bolj so nebeške, niže grem, bolj so človeške.

Vprašam, zakaj – v gugalne vrvi.

Vse sem dala nanje. Če se vrv strga, potem vse zaman je.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

na svetlo dano

David Hudl

David Hudl

David Hudl se je rodil 25. decembra 1992. Živi v Globasnici. Obiskoval je Slovensko gimnazijo v Celovcu, kjer je tudi maturiral.

David Hudl stopa s svojimi pesmimi prvič v javnost, a ena želja se mu ni uresničila

»Želel sem si, da bi teta videla moje pesmi« David Hudl se je letos poleti odločil, da bi objavil svoje pesmi v kulturni prilogi Nedelje. Poleg tega, da bi jih prvič predstavil javnosti, si je želel, da bi njegove pesmi prebrala njegova teta in tako izvedela, da piše. Ta želja se ni uresničila. Njegova teta, Anita Hudl, teh pesmi ne bo brala. 1. oktobra je nenadoma umrla. Preberite, kaj pravi David Hudl, ki piše, riše in mu je srčna stvar tudi glasba.

Rekel si, da si želel, da bi tvoja teta izvedela o tvojem ustvarjanju iz časopisa. Zdaj je še pred tem

8

XIV ŠTIRINAJST DNI

Neuresničeno Že dolgo čakam, da tebi povem, da si men‘ všeč. Že dolgo čakam, da sploh vem, zakaj si želim le te!

Rad bi vedel, če me maraš.

Rad bi vedel, če je mogoče.

Le ti bi me razumela, le ti bi me poznala, le ti bi vedela, kakšen sem res, ampak le ti me ne vidiš!

Zvezde mi pravijo, da naj vprašam.

Zvezde pa ne vedo, da ne gre!

Zato pa povem le to in nič ne več.

Na koncu nate čakam, ko sonce zahaja.

Na koncu se to ponavlja, ko moja duša zahaja.

(slika in pesmi)

Le ena možnost Življenje teče, zato povem sledeče!

Prekratko je življenje.

Prideš na svet, živiš nekaj let in greš spet.

Zato delaj, kar ljubiš, ko pod zemljo ležiš, te možnost ne več dobiš!

Pridem nazaj Vozil sem se okrog sveta, videl mnogo stvari in doživljal čudne stvari.

Bil sem v Švici, kjer govorijo tri različne jezike.

Bil sem v Marsiliji, kjer sem čutil morje.

Bil sem v Parizu, kjer sem občudoval lepote mesta.

Bil sem v Belgiji, kjer sem užival mir, in naše darilo tega čudovitega življenja.

Bil sem v Amsterdamu, kjer so ljudje odprti in prijazni.

In videl sem še več, več čudovitih stvari, samo da opazim zakaj.

Peljal sem se okrog Evrope, samo da pridem na koncu nazaj, do moje ljubezni, katera name že dolgo čaka.

nenadoma umrla. Ali ti ni žal, da ji tega, da pišeš, nisi povedal že prej?

David Hudl: Seveda mi je žal, da tega nikoli ne bo videla, samo se ji prej svojih pesmi nisem upal pokazati. Te pesmi so bile samo zame. To je bila moja skrivnost. Toda nekateri, ki so vedeli, da pišem, so mi vedno znova rekli, da naj jih pokažem tudi drugim.

Od takrat dalje sem si tudi želel, da jih bo teta Anita videla in brala in mi tudi dala neki »feedback«. Na žalost je prišlo drugače.

Kako si prišel do pisanja? Od kdaj pišeš in zakaj?

Hudl: Začelo se je 19. novembra 2010. Bil sem na Dunaju v nekem muzeju. Naenkrat so se v meni pojavile misli. Moral sem jih napisati in pri tem je bilo smešno, da sem jih pisal na svoj mobitel. Moje teme so večinoma ljubezenske, ki pa so tudi žalostne.

Pišeš in rišeš. Kdaj pišeš, kdaj rišeš?

Hudl: Šele ko je pesem napisana, začnem risati. V sliki želim točno zajeti celotno pesem. Ilustracije morajo pokazati vsebino pesmi. Zato potrebujem tudi dovolj časa.

Včasih nastane risba v enem dnevu, včasih pa potrebujem več mesecev.

Ukvarjaš se tudi z glasbo.

Kako živiš s pisanjem, risanjem in glasbo?

Hudl: Pisanje, risanje in glasba mi pomagajo razumeti občutke in dogajanja v mojem življenju. To, česar ne znam napisati, narišem in česar ne znam narisati, napišem ali pa predelam v glasbo.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

na svetlo dano P I A KU L M E S C H

Utrip ljubezni Toplo je, prelepo. Čisto zdi se, a slepo tavaš sem in jadraš tja po morju srčnih sanj.

Vroče je, presoparno.

Ves pregret nevarno od senc srca bleščeč hitiš po čutnem labirintu.

Mrzlo je in jasno.

Ohlaja se počasno razburjen tvoj utrip srca, utrip tvoje ljubezni.

Beseda za mater Moje bitje.

Moje telo.

Brez tebe ne bi bilo!

Ne mene – ne naju.

V žilah mojih tvoja kri, nosijo me tvoje kosti: trajna vez zgrajena!

Beseda izraža le ena, kar vem, ti, jaz, reci: hvala.

Za oko, ki vidi, česa moje ne zna.

Za uho, ki sliši, zavetje mi da.

Hvala za moč, Za misli, skrbi.

Hvala, da dihaš.

Hvala, da si.

Prijateljstvo Čas spreminja in spremlja povsod, zakriva preteklost, odnaša od tod: sekunde, minute, minulo vse, a hkrati polaga vse novo nate.

In zna presenetiti, ohraniti to, kar lepo bilo in boljše še bo!

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pesmi in proza v spomin na Anito Hudl I VA N A K A M P U Š

V slovo I Ko stopaš v sobane sveta zvonijo zvonovi gorijo sveče bučijo orgle dehtijo ciklame kako je lepo da si spet doma naša srca žalujejo ker te ni več med nami II V Tvojem obrazu se vidim kot v ogledalu. Če jočeš Ti, jočem tudi jaz, če trpiš Ti, trpim tudi jaz, kadar se smeješ, se smejem s teboj.

Deliva si usodo

veselja in žalosti.

Odslej vriskajva in pojva in svet nama bo blagoslovljen.

nevidno neslišno te boža previdno previdno te ziblje

III Dokler ne dišiš kot rožmarin in nimaš bodic kot žlahtne vrtnice ne veš kaj je življenje ne veš kaj je smrt

V Včasih občutiš v svojem telesu vse meje vso lakoto vso bolečino včasih zapustiš obrise podaš se na pot brezmejno preko vseh obzorij in plešeš kot duh iz Aladinove svetilke sproščena včasih prispeš domov

IV Včasih te vzame Mati Zemlja v svoje naročje te greje v svilenem kokonu

L E N Č K A KU P P E R

A lja ž P e s t o t n i k

En sam nasmeh

Angel

En sam nasmeh, tega nisem verjel, mi spremenil je grenek vsakdan.

En sam nasmeh me je rahlo objel, blago pokril mi nešteto je ran.

Letel bi kot angel, letel bi, kot letiš ti.

Dotaknil bi se neba, poljubil oblake iz srebra.

En sam nasmeh, mi je vreden zlata.

Ta tvoj nasmeh naj za vedno velja.

En sam nasmeh tvoj vzdramil me je, srečen sprejel sem ga, vse mi pove.

Rad bi angel bil, angel kot si ti.

Letel bi kot angel, letel bi, kot ti letiš.

Pozna jesen

Dotaknil bi se sonca, kot se ga dotikaš ti.

Pusti zdaj mi spanec, sanjal bi rad, da sem ti.

Nemo držijo gola drevesa mokro vejevje nad sivkasto reko.

Mraz ščiplje v lica, premaga obleko.

Vrana otožni svoj kra-kra razteza.

Severni veter megle preganja.

Nekdo je rekel – po snegu diši.

Zvon izza line advent nam naznanja.

Narava zasluženi mir si želi.

CHRISTINA ZEICHEN

S I LVA N A PA L E T T I

M A RT I N KUC H L I N G

resnica

Brez naslova

dajajmo zemlje kaj je od zemlje ...

Pred leti sem ga spoznal, bolj po naključju, in pozneje sem ga srečal še dvakrat. Vsakič pa mi je od srečanja z njim ostalo neverjetno veliko stvari v spominu, ki so me še dolgo zaposlovale in me spremljale skozi vsakdan. Na vasi je veljal za čudaka. Živel je sam zase in se pogovarjal sam s seboj in s svojim starim psom, ki mu je metal posamezne besede kakor oglodane kosti. Žival ga je ob tem gledala zvesto in potrpežljivo.

Tudi v pogovoru z menoj ni bil zelo zgovoren, pripovedoval je v kratkih, odsekanih stavkih, izpuščal nepotrebne besede in se zaletaval, kakor da hodi v strm klanec, ki ga ni mogoče premagati na drug način.

Ko sem prvič stopil do njega, je ravno iz kamnov gradil nizko ograjo okoli svojega vrta. Sonce je sijalo, bilo je okrog velike noči, prišel sem, da bi mu postavil nekaj vprašanj v sklopu etnološkega projekta na univerzi. Kontakt z njim sem bil vzpostavil prek nekega znanca, ki je spet poznal ljudi na vasi in ti so posredovali možnost za to srečanje. Spočetka je bil nezaupljiv, strmel je nekam predse in komaj odgovarjal na moja vprašanja. Bilo je jasno, da jih je imel za nepotrebno neumnost, ker je bilo vse to, o čemer sem ga spraševal, zanj samoumevno in neoporečno. Šele pozneje, ko sva govorila o vojni, ki jo je doživel, o pregonu in vrnitvi, šele takrat se mu je razvezal jezik in začel je pripovedovati sam od sebe. Odsekano, z izbranimi besedami. »Vrnitev je bila skoraj hujša kot odhod,« je dejal. »Zakaj?« – »Odhod je imel to grozo, seveda. Bil sem otrok in nisem razumel, kaj to pomeni. Vsi smo bili preplašeni, starši, vsa družina. Ko smo se vračali, je bilo najhuje, ker vse do zadnjega nisem vedel, ali bom domačo hišo prepoznal. Vsi so govorili o njej kakor o raju, jaz pa nisem vedel ... Nazadnje sem jo le prepoznal, čeprav mi je bila nekam tuja.« – »Pa potem?« – »Ma, nič, odraščal sem, postal velik in zdaj sem star.« Ob tem se je bistro nasmehnil in za nekaj hipov sem štel gube na njegovem obrazu. Pes je legel k njegovim nogam in sklonil se je ter ga počohal za ušesi. Pes je zadovoljno zazehal. »Kakšen spomin imate na tisti čas?« sem ga vprašal potem, da bi premostil nastalo tišino. »Nobenega, pravzaprav. Vse to vem le iz pripovedovanja drugih.

Samo ... slišal sem vedno znova, in s tako zavzetostjo, da se mi je vtisnilo v spomin bolj kot marsikaj pozneje. Spomin je varljiva stvar in ni mu dosti zaupati.« Pokimal sem, čeprav nisem razumel. Nasmehnil se je in pokimal nazaj. »Vi mladi ne veste za te stvari. Tudi če se o njih učite, ne veste. Ne morete vedeti. Ker tega ni mogoče dopovedati.« (odlomek)

dajmo duh zraku na visoko in globoko pustimo jedin sami spomin od pravega dela ena roža je cvetela svoj močni parfum nam je bila v veliko pomoč daleč danes še lepo za nas diši

HANZEJ WUTTEJ

Današnji čas Ne vem, kaj bi bilo, če bi moral jaz spet v šolo.

Verjetno bi se jezil zaradi jezikov.

Mama me je naučila enega, učitelji v šoli slabo drugega jezika.

Zdaj pa so otroci revni: atej na traktor, mama v službo, otroke pa zapeljejo v šolo ali v vrtec in konec.

Zdaj je »vrtec mama«, to je hiša joka in jezikov. V tiste male pet- ali šestletne glavice operirajo že kar več jezikov.

Ko pride mama domov, utrujena ugotovi, da so otroci še lačni maternega jezika …

Ko je večerje čas, se vsi molče pogovarjajo s televizorjem.

F R A N C D AV I D

Od zrna do kruha Dve krav'ci le vodim, plug oče drži. Čez leto spet hodim: »Glej, klasje rži!« Žanjica se muči in snop se suši.

Ob lunini luči se mletev vrši.

Noben ne vprašuje, kak’ ‘z zrna bo kruh.

Težko pričakuje ga prazen trebuh.

Od zrna do kruha res dolga je pot, da mati nam skuha dišečih dobrot. ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

na svetlo dano

Pesmi in proza v spomin na Anito Hudl

S TA N KO WA KO U N I G

V hvaležen spomin na Anito Hudl, avtorico pesmi Anzej, ki je postala pravi hit. Marsikdo od nas je s svojim imenom ali priimkom naredil marsikatero izkušnjo.

Ime mi je Stanko

V

rojstnem listu piše, da mi je ime Stanislaus Peter. Enako v potrdilu o državljanstvu piše tako.

Kličejo pa me že vseskozi Stanko. Na začetku sem vzel to zapisano ime brez obotavljanja na znanje. Nekaj ohranjenih zvezkov priča, da je v prvem razredu ljudske šole napisala učiteljica na zvezke Stanislaus Peter. Že kar kmalu pa se mi je zazdelo vse skupaj predolgo. Pri Stanislaus-u mi je začel iti -laus na živce. Nisem razumel, zakaj naj ga vlačim s seboj. Še bolj na poti pa mi je bilo drugo ime. Postalo je nepotrebno breme, samo za dokumente ali druge javne stvari.

Kljub predpisanim dokumentom, ki jih potrebuješ za izstavitev potnega lista na okrajnem glavarstvu, se mi je posrečilo drugo ime izgubiti. Čisto enostavno, nisem ga več pripisal. V javnem dokumentu, v potnem listu, sem s tem postal samo Stanislaus.

Seveda me je začelo tudi zanimati, kako sem sploh prišel do Stanislausa, do imena, ki je bilo v okolici bolj redko, moji starši pa so bili po gledanju bolj za ohranitev starega ali znanega. Rodil sem se v času, ko so imela prednost imena Pepej – seveda zapisan kot Josef, Hanzej – zapisan Johann, Francej – zapisan Franz itd. V ožjem sorodstvu nisem naletel na Stanislausa. Starejši brat je dobil ime po očetu – Matevž, sestra po mami – Marija, mlajši brat po dedu – Anton, sestra, ki je pri porodu umrla, po babici – Ana, le jaz sem dobil čisto nekaj drugega.

Mama mi je nekega dne povedala, kako je prišlo do tega.

Menda se z očetom nista mogla zediniti glede imena. Ona je hotela, da bi postal Peter, očetu pa to ni bilo po volji.

Ker je imel neke slabe izkušnje s Petri, je menda samo rekel: »Peter vrže rit na veter.« Ko je prišla potem mama v kapelško porodnišnico, jo je sestra vprašala, kakšno ime naj dobi novorojenček, pa ni vedela, kaj bi rekla. Samo nuni, ki je pomagala pri porodu, je zaupala, da možu ime, ki bi mi ga hotela dati, ni po volji, kaj pa bi sam hotel, pa tudi ni vedela. Tedaj jo je ljubezniva sestra poučila, da je imel 13. novembra – jaz pa sem se rodil 14. novembra – velik svetnik mladine, sveti Stanislav, svoj god. Tako sem prišel do Stanislaus-a in moral zato na prvi god čakati kar celo leto.

Seveda sem naredil s Stanislausom z leti kar nekaj izkušenj. Zelo nemško usmerjeni občinski uradnik je izstavil dokumente, ki sem jih potreboval za prvi potni list, na Peter Stanislaus. Ko sem mu razložil, da je vrstni red obraten, me je hotel poučiti, da je ime Peter lepše, ker ne zveni tako »slawisch«. Tudi pozneje, ko sva bila z bra-

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

trancem Mirkom v bogoslovju, sva doživela pri nekem profesorju svojevrstno poigravanje z imeni. Sicer profesor stare zaveze ni bil protislovensko naravnan, a bil je večkrat zelo muhast. Celo pri mašah, ki jih je navadno bral že ob pol šestih zjutraj, je imel svoje tike. Sredi maše je npr. dejal: »Bitte, löschen Sie eine Kerze, es genügt ja eine.« Ta profesor, dvakratni doktor, je iz hudomušnosti stalno zamenjaval Vladimirja in Stanislausa. Včasih je skonstruiral Vladislausa, Vrečislava, Stanimira itd. Seveda smo se vsi smejali. Tudi, ko me je že motilo, mu tega nisem mogel zameriti, ker se mi je zdelo, da tega ne dela iz hudobije, marveč iz neke razigranosti, ki je bila sredi resnih tem tudi dobrodošla. Ko sem igral nogomet, sem spoznal v Sloveniji rojenega peka, ki mu je bilo tudi ime Stanislaus, klicali pa so ga »Štani«. Slovensko pa skoraj ni hotel spregovoriti. Kaj boš, imena sem se navadil in takoj reagiram, če kdo govori o Stanku ali Stanislausu.

Nočem pa kar tako prepustiti pozabi ime Peter, ki sem ga načrtno izgubil. Ni ga več v potnem listu. Šele pozneje, ko sem se začel zanimati, iz katerih vzrokov mi ga je hotela dati mati, sem jo razumel, zakaj naj bi postal Peter.

V družini, iz katere je izhajala, je bilo osem otrok. Mati je bila najstarejša. Rodila se je sredi prve svetovne vojne. Za njo je prišel na svet stric Jožko. Tretjemu otroku, ki se je rodil leta 1921, so dali ime Peter.

Oba starša moje matere sta umrla isto leto, kratko pred izbruhom druge svetovne vojne. Mama je s tem postala edini odrasli človek pri hiši. Ker se je rodil stric Jožko bolj proti koncu prve svetovne vojne, so nekateri modrovali, da ima drugega očeta. Zato je ded zapisal kmetijo drugemu sinu Petru. Jožko pa je šel s trebuhom za kruhom. Po mamini poroki spet ni bilo odraslega človeka pri hiši. Zato je proglasilo okrajno glavarstvo Petra že pred izpolnjenim enaindvajsetim letom za polnoletnega. Ko je nemška mašinerija potrebovala za vojsko vse, kar se je še premikalo, so vpoklicali strica. Kot posestnika kmetije in edinega odraslega pri hiši bi ga občina lahko oprostila. A tega nacistično občinsko vodstvo ni naredilo. Stric Peter je prišel na nemško ladjo, ki bi morala prepeljati mlade vojake na Norveško. To ladjo pa je ameriška podmornica razstrelila. Tedaj je predčasno za polnoletnega proglašeni, niti enaindvajset let stari stric izgubil svoje življenje.

V spomin na tega maminega brata sem kot drugo ime dobil ime Peter. Otresel sem se ga. Naj bo ta zgodba majhno popravilo tega. Uradno mi je pravzaprav še zmeraj ime Stanislaus Peter. Tako piše v rojstnem listu.

TOMAŽ OGRIS

Odkrito prijateljstvo

G

M A R J E TA A N G E R E R

RISTANC Stopinje so oblezale odtisnjene na cesti, nekdo za menoj jih bo poteptal v prah In zapecatil moj spomin.

Potem bodo na tem mestu metali otroci kamencke In se igrali Ristanc.

ZA OBZORJEM Nekje za obzorjem kljujejo ptice spomina na zrnatih njivah posejanih z vecnimi koreninami, ki jih se ni posrkala vecnost.

Nekje za obzorjem drhti zemlja v soncnih krcih in klije iz nje sijoce klasje, ki rojeva prgisca plodnih semen.

Veter jih ziblje v razigranem vrtincu In dih vecnosti pece iz njih vsakdanji kruh.

ovornik se je ob odprtem grobu, v katerega so položili Anito, zahvalil za »odkrito prijateljstvo«. Malo sem bil presenečen in še danes ne vem, ali sem dojel globino misli, o kateri sem razglabljal po tistem žalostnem dnevu. Sedel sem na robu gozda in užival sonce zlate jeseni, hodil po hribih in ravninah, nespodobno sem meditiral v cerkvi med bogoslužjem, ležal ponoči buden v postelji, sprehajal sem se po mestnih ulicah in vedno znova me je preblisnila misel o odkritem prijateljstvu. Odgovore iščem ob raznih srečanjih v obrazih ljudi. Slutnja, da je domačin in dolgoletni Anitin sopotnik izrazil nekaj izrednega, globoko čustvenega, se utrjuje in prehaja v prepričanje.

Odkrit torej ni le nekdo, ki nima klobuka na glavi. Slovar slovenskega knjižnega jezika mi je pojasnil, da je odkrita ali odkrit tista ali tisti, ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti. –Koliko je tega še med nami? Ali je odkritost resnično dobra, blagodejna za človeka in koristna za skupnost? Pogosto sem priča glasnega, včasih jeznega negodovanja nad dogajanji v sodobni družbi in neodgovornimi dejanji nekaterih nosilcev raznih funkcij in pristojnosti. Pri vročih razpravah o »onih tam zgoraj« sam rad sodelujem, saj prihaja od vsepovsod pritrdilno kimanje. Le redko kdo ugovarja. Ko pride čas in priložnost, da bi vse to povedali resničnim naslovnikom, je hitro konec poguma. Ljudje se bojimo – upravičeno ali ne – zamere ali celo posledic.

Sam pri sebi si želim misli iz čistih vrelcev, odkritih pogovorov in jasnih računov. Do njih je težko priti, kaj-

ti vsakdo želi biti pametnejši in imeti svoj prav. Odnosi bolje prenašajo ljubeznivost, neobvezno kramljanje, sladkobno laskanje, zaslužene in nezaslužene pohvale, dobre in neslane šale kot neizprosno iskreno odkritost.

Govorjenje okoli vroče kaše je utrudljivo za govorca in poslušalca, vseeno se je globoko ugnezdilo med navade medsebojnega občevanja. Koliko jih je med nami, ki resnično pogrešamo neposrednost, kakršna je odlikovala pesnico in pisateljico, ne le ko je pisala besedila za pesmi, zgodbe, satire, kabarete, temveč tudi v pogovorih? V javnosti izrečena ali zapisana odkrita beseda zelo prizadane. Pogosto izzove obrekovanja, zahrbtno maščevanje, anonimno strahovanje. Pesnica je to doživela, a ostala je mirna. Čeprav je Anita globoko spoštovala mnenje, ki ni bilo njeno, so bili odzivi ranljivi. Bolelo je. Pot življenja postane z odkritimi besedami neuglajena, kamnita. In na koncu poti se najde nekdo, ki se zahvaljuje za odkrito prijateljstvo!

O prijateljstvu se mnogo govori in poje, saj »za prijatelje si je treba čas vzet«. Pomenke pospešuje tudi vinska kapljica. Izrek »in vino veritas« obljublja iskrivost in iskrenost. Pravijo, da si resnični prijatelji drug drugemu lahko vse zaupajo. In vendar je nebrzdana iskrenost pogosto boleča. Srečanje, pri katerem kdo želi komu povedati »vso resnico«, se kaj rado sprevrže v nesrečanje. Ničkolikokrat se je izkazalo, da je odkrita beseda hudo zrahljala tovarištvo. Če se Franci Kuežnik zahvaljuje Aniti »za odkrito prijateljstvo«, je morala biti obojestranska iskrenost globoka, brez strupenih besed in hudobij.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Urednic a: G abi Frank

Valentin Oman/Karl Vouk DENK MAL : DE Zveza slovenskih izseljencev je kot izdajateljica v sklopu 70-letnice pregona koroških Slovencev leta 1942 ob odkritju spomenika na železniški postaji v Žrelcu v naši založbi izdala knjigo DENK MAL - DEPORTATION! Knjiga o spomeniku se z različnih vidikov približuje tej tragediji. Spremno besedo je napisal Jože Partl, predsednik Zveze slovenskih izseljencev, Katja Sturm Schnabl je spregovorila kot izseljena žrtev, zgodovinarja Brigitte Entner in Michael Koschat pa sta osvetlila kruto dogajanje z zgodovinskega vidika.

Umetnika Valentin Oman in Karl Vouk sta predstavljena s svojimi deli, ki ju je opisal umetnostni zgodovinar Marko Košak, Fabjan Hafner pa je s svojimi pesmimi v besedi povzel ta čas.

Knjiga o spomeniku je edinstveno součinkovanje različnih področij, nagovori dolgo zamolčano travmo koroških Slovencev in dviga k skupnemu javnemu spominjanju.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

DOBESEDNO IZ KATALOGA TA SPOMENIK IN TA KNJIGA naj bosta namenjeni vsemu našemu trpečemu narodu ter našim že pokojnim, ki so zastrašeni od »SS« korakali mimo tega kraja – koraki, ki so bili hoja v pekel. Omanov spomenik naj bi spominjal na dejstvo, da smo bili sužnji, opravljali najnižja suženjska dela. Omanov spomenik ima obliko kalvarije. Kalvarije, ki je v drugem pomenu tudi simbol življenja. Želim si, da bi bil žrelski spomenik, kot celovški »Kamniti ribič«, simbol naše navzočnosti v mestu Celovec, kakor tudi v deželi Koroški.

Jože Partl TAKRAT, V TISTEM OBDOBJU SEM BILA MAJHEN OTROK – v nacističnem taborišču! Otrok koroške dežele z edino napako, da so bili moji starši Slovenci. Kaj več bi lahko otrok zakrivil s svojimi takrat šestimi leti? Pa vendar je ta otrok verjel v prihodnost, na osvoboditev, da nas bodo zavezniki osvobodili, še več, da nas bodo osvobodili partizani, saj so bili oni naši, odšli so v gozdove, da bi nas – tudi mene – rešili.

Katja Sturm-Schnabl VSA TEŽA SPOMINOV NA GROZOTE PREGNANSTVA TER ŽRTVE, ki so zahtevale zasledovanje in odpor, je bila le še na bremenih slovenske narodne skupnosti. Šele v 90-ih letih so pričele s svojim delovanjem priče iniciativ civilne družbe (Erinnern/Spominjati), ki so se zavzemale za žrtve nacionalsocializma in s tem tudi za zasledovane koroške Slovence in Slovenke, zagotovili so jim dostojanstven spomin, jih rešili pred pozabo. Vendar iskrice, ki so prižgale te iniciative, niso mogle zanetiti velikega ognjemeta spominjanja. Tako tudi ne preseneča, da je bila koroška javnost pri svečanosti 15. aprila 2012 navzoča le v majhnem številu. Vendar se je ob tej spominski maši zgodil pomemben preobrat: v svoji prisrčni pridigi je škof Alois Schwarz prosil koroške Slovence in Slovenke odpuščanja!

3-7086-0532-6, 26 292 STRANI, TRDA VEZA

sto pisne korespond v romanu pa življenju. Avtor je zb nejša tema povzpel na najvišji p pomembpu Brozu ravno to p roškem. NajTitovih partijskih sop bojev na Kocije niso obvarovale partizanskih talno osebo. Medtem mlju pomen tudi Tito oslepel ter kom na Kogoslaviji. V s spomenijo je omenim le polit niso tema; nov krat skoraj cij in ni napisi tonoje ni krajevje v te Dvojezičstni d tualne teme? ga je u vinske ali akje v So vpletli zgodosuje gr urednik go Moh nalko zopet sve Ste v krimiTitove emigracije v M Silvin Eiletz v svoji d vini. danji domomunisti v Moskvi po svoji nekStalin, Tito in jug rijo potuje Pred sodbo z jo prijateljico Mana Koroško. Tam paSilvin s svo- Eiletz: špektorja Meissnerja poklicali na pomoč tako sem koncipiral dogajanje tako, da s sem svojo lepo domovino, Podjuno, opis že se je rodila ideja za novo kriminalko.

Dunaj, so ob avtocesti A2 ležali črni žak stavitve moje prve kriminalke iz Celovca Ko sva se z ženo pretekli marec peljala s odvija na Koroškem. Kako to?

Vaš novi primer z inšpektorjem Meissnerje

Hanzi

svoje nove uspešnice v Mohorjevi knj na kratko pogovorili z avtorjem, ki bo O novi kriminalki Ferdinanda Skuka sm

Die Kopfjäger Ferdinand Skuk:

Valentin Oman/Karl Vouk DENK MAL : DEPORTATION Valentin Oman: Spomeniki, Ecce homo 2005 – 2012 Spomenik ob železniški postaji Celovec – Žrelec: jekleni odlitek, centralna plošča 335 x 50 x 10 cm, stranski plošči 2 x 298 x 45 x 2 cm Slike: mešana tehnika na platnu, format ca. 200 x 40/50 cm Karl Vouk: Nachbilder – Paslike 2008 – 2012 Jajčna tempera na platnu Paslike 1 – 16: slike modre serije paslike 17 – 32: slike rdeče serije iz pisem koroških Slovencev in Slovenk v času izseljenstva.

120 strani, trda vezava, format 24,5 x 30,5 cm, ISBN: 978-3-7086-0716-0, 15 evrov

P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Fabjan Hafner: Prazni peroni Zapustiti domovino, pustiti domovino, pustiti dom.

Umreti za domovino?

Na bojišču, v taborišču, v odporu.

Vrniti se v domovino!

V prvotno, v pradomovino, okrnjeno, oskrunjeno.

Vrnili so se na domačijo.

Svobodna domačija opeva lepoto svoje domovinice.

Domovina ga kliče, ko se kopa v krvi.

Domovina potrebuje junake, ne milih jer.

Domovina je nosila jarem. Domovina je obvladala vse: misli, čustva, čute, slutnje.

Po vojni vstaja domovina le počasi.

Očetnjava, širša in ožja domovina.

Naša mila mati domovina, vrnil se bom v tvoje naročje!

Tako bomo napravili in domovina bo rešena.

EPORTATION

6 EVROV AVA, ISBN: 978-

dence. bral in vključil vrpoložaj v svojem pomagalo, da se je opotnikov, je Josie pred likvidacijo m ko denuncijase prelevil v bruV stalinizmu je e nato vtisnil Jutično podobo, ki izoblikoval svojo n političnih zločizaradi denuncijaem ozračju paradespot Stalin. Tito ustvarjal brezveovjetski zvezi, ki rozovito ozračhorjeve založbe etovno vojno opiMoskvi pred drudrugi knjigi o letih

i Filipič,

i goslovanski ko-

zgodovine

oč so inisati in Želel klji. In a na s pred-

em se

jigarni. o bral iz smo se

SODELOVANJE SLIKARJEV VALENTINA OMANA IN KARLA VOUKA pri projektu postavitve spominskega obeležja izgonu Slovencev je politično dejanje, ki se zaveda odgovornosti umetniške kreacije, da z občutljivim dojemanjem in razgaljenjem ničevosti človeške nečimrnosti pomaga najti novo subjektivno paradigmo.

Njun avtorski prispevek pri ureditvi memorialnega območja s spomenikom pri železniški postaji Celovec – Žrelec, v bližini zbirnega taborišča za pregnance, in spremljajoča razstava v celovškem Rudarskem muzeju pa nista zavezana le zgodovinskemu dejstvu, temveč izpovedovanju resnice. … Fragmentarni princip, s katerim Oman in Vouk pomembni temi iz nedavne preteklosti odvzemata nabuhlo spomeniško retoriko, postavi v ospredje »lateralni« pogled, ki je neke vrste premestitev s pridihom brezčasnosti. Tako postane vidno tisto, kar je običajno na obrobju. Osebne zgodbe in intimna pričevanja posameznika, družine, skupnosti se odtiskujejo na panoramo današnjega zgodovinskega vedenja.

Marko Košan

Knjižni sejmi

Frankfurtski knjižni sejem je potekal od 10. do 14. oktobra, največji knjižni sejem na svetu je nudil 7.000 mednarodnim razstavljalcem s 3.200 prireditvami možnost, da so predstavili svoje knjižne novosti. Tudi Mohorjeva založba je sodelovala, in sicer na skupni stojnici avstrijskega združenja založnikov. Mohorjeva je predstavila slovenske in nemške knjižne novosti.

28. Ljubljanski knjižni sejem bo od 21. do 25. novembra v preddverjih in dvoranah Cankarjevega razprostrl novosti in uspešnice domačega ter tujega in prevedenega knjižnega snovanja. Tudi Mohorjeva bo imela svojo stojnico in predstavila vse knjižne novosti. Poleg tega bomo sodelovali s tremi prireditvami: 21. novembra bo v Forumu za obiskovalce Mohorjeva predstavila uspešnico o pivu: Pivo včeraj – danes – jutri, 22. novembra bo prav tako v Forumu za obiskovalce Rosvita Pesek predstavila svojo knjižno uspešnico Osamosvojitvena vlada. Kako so gradili državo, obe predstavitvi bosta ob 17. uri. V Debatni kavarni pa bodo Jože Dežman, Igor Omerza in Hanzi Filipič razpravljali z Alenom Salihovičem o projektu Vroče sledi hladne vojne, 23. novembra ob 11. uri.

Knjižni sejem na Dunaju se bo odvijal od 22. do 25. novembra, bralni praznik pa bo od 19. do 25. novembra v dunajski mestni dvorani D. Mohorjeva se bo dunajski publiki predstavila na svoji stojnici, posebej pa bo s prireditvijo zainteresiranim bralcem približala knjigo Erharda Buseka z naslovom AEIOU Europa.

s knjižne police

Anita Hudl

Leta 1994 je pri Mohorjevi založbi izšla zbirka zgodb in pesmi Anite Hudl: Navadne zgodbe z ilustracijami Tomaža Hudla. Predstavljamo dve pesmi.

Domov bi šel

ga ob potok dal, se še vrti.

Mati, domov bi šel ... rad videl bi, če roža, ki sem lani jo posadil, že cveti.

Mati, domov bi šel ... ne veš, kako duši me vonj vseh tujih teh bregov.

Kako želim si praga domače hiše in preperelih nje tramov.

Mati, domov bi šel ... rad videl bi, če mlinček, ki sem lani

Mati, domov bi šel ...

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

na svetlo dano

TIHOMIR PINTER

REZKA KANZIAN

starodavne sanje kaj je tod hodilo da je rosa vsa steptana pa nobene stopinje ni? tam nekje v daljavi ... perun bije gospod gromovnik šteje čas nebesne strele sekire in puščice taranbalta, taranbalta glava pade iz oblakov in čof, čof se zarije globoko v zemljo gledam temo glava postane hrast trden hrast sem jaz hrast? dve strašni vejnati streli sta moji dve roki

M I L I H R O B AT H ena je ognjena druga pa vodena prva vžge druga pa vse razsaja in podre moja sapa težko diha v temi škripa vonj vonj opustošene rose in steptanega grozdja močno vdihavam polno žlico mrtvo živega lepa vida smrtnica trdoglav krutoglav in potoglav prosite za nas zame in že spet breztelesno drvim, letim kot blisk po meni neznani deželi starodavnih sanj

Tišina V mojem času živi minevanje.

Porodi se tišina, kot v trenutkih, ko ura nepričakovano obstoji.

Moje misli so privite ob drog jutra, ki se upira porodu.

Odpravim se na začrtano pot.

Na križišču srečam v zavestni zaznavi tvojo besedo.

Udomačila jo bom in z njo nadaljevala pot.

Vse odvečne misli bom še danes povezala v snop.

Položila ga bom na ozaro dneva in odšla v nasprotno smer.

Predem misli kot pajek svojo nit.

V gotovi mreži ne najdem plena.

Razočarana opustim svoje početje in si privoščim kozarec vina.

Tvegam možnost razočaranja.

Vsak poskus nosi mrtvino v sebi.

Vedno znova se skušam pritihotapiti skozi sence na sončno stran dneva.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt.

Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, frank@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec 16

XIV

ŠTIRINAJST DNI