Božična priloga Nedelje 2019

december

2019

PRILOGA BOŽIČ

BOŽIČ PRI NAS DOMA reichmann

P ortret

Dvojčka Gregor Reichmann in s. Kornelija Reichmann

Brat in sestra, Gregor in s. Kornelija Reichmann, ob 70-letnici življenja

foto: stefan reichmann

Sneg in mraz, da je škripalo, ko so šli k polnočnici MATEJA RIHTER

V

V samostanu šolskih sester sv.

Frančiška Kristusa Kralja v Št. Pet­ ru pri Št. Jakobu živi s. Kornelija Reichmann. Gostoljubno, kot šolske sestre znajo, nas sprejme na pogovor.

Razveseli se svojega brata Gregorja, ki jo nagovori z njenim rojstnim ime­ nom Lizi. Njena zavetnica je sv. Eliza­ beta, ki je imela velik čut za sočlove­ ka. Takšnega ima tudi s. Kornelija – to ime si je izbrala ob vstopu v samostan.

Gregor Reichmann je znan kot mizar­ ski mojster. Pomaga, kjer le more. Zelo rad sodeluje tudi s podjetjem, kjer je bil zaposlen – Gasser v Bilčovsu. V nji­ hovem muzeju na prostem so velike umetnine. Letos sta s. Kornelija in Gre­ gor Reichmannn praznovala 70 let. Ob tem jubileju smo se pogovarjali z njima o povezavi, ki jo imata, o božiču ter o lepih in težkih dogodkih, ki so zazna­ movali njuno življenje. »Rodila sva se ob pol treh popoldne, 12. 11. 1949, sestra je bila četrt ure za menoj. Tedaj sploh niso vedeli, da bo­ sta dva dojenčka. Na svet sva prišla konec osmega meseca, tako da star­ ši niso bili pripravljeni, niso še imeli plenic za naju. Strgali so rjuho, da so naju lahko povili,« pripoveduje Gregor Reichmann. S. Kornelija doda, da so imeli samo eno zibelko. Tako je oče iz lesa naredil zaboj. Dali so ga čisto zra­ ven peči v kuhinji, da so ju greli, na eni strani je bil čisto osmojen. Tehtala sta le malo več kot dva kilograma, s. Kor­ nelija je merila v višino 40 cm, Gregor

2

BOŽIČNA PRILOGA

Reichmann pa je bil že takrat nekoli­ ko večji, in sicer 45 cm. »Ker sedaj sta­ nujem v hiši, kjer je nazadnje stanova­ la babica, ki nama je pomagala na svet, imam njeno knjigo, zato poznam tako točne podatke,« pravi Gregor Reich­ mann. Rojena sta bila v Želučah, kot prva otroka, štiri leta za njima se je rodil brat Hanzi, čez 14 let pa še brat Toni. Tedaj v Želučah še ni bilo elek­ trike, imeli so svetilko na petrolej. Ker sta imela drobne roke, sta čistila cilin­ der za luč. Tega se še zelo dobro spo­ minjata. Dobro se spominjata tudi poti v šolo, eno uro so hodili peš v Bil­čovs.

Tudi pozimi, čeprav je bilo veliko sne­ ga. Včasih je šel kakšen sosed pred njimi s konjem, da jim je naredil pot.

Lažje je bilo, ker jih je bilo več iz vasi skupaj. Nasmejeta se, da so iz šole po­ trebovali enkrat več časa za pot domov, saj so se vmes še igrali. Doma ju je ča­ kala malica, ob njej pa listek, naj hitro pojesta in potem prideta pomagat na polje ali na travnik.

Gregor Reichmann ima dober spomin za datume. »11. 11. 1963 sem se šel učit za mizarja v Borovlje, do 10. 11. 1966.

Takrat ni bilo enostavno priti v Borov­ lje. Mostu še ni bilo, moral si s čolnom čez Dravo, potem peš v Podgorje do železnice in naprej z vlakom do Sve­ tne vasi, od tam z avtobusom v Boro­ vlje. Leta 1971 sem naredil izpit za mi­ zarskega mojstra. Po 15-ih letih sem našel novo službo v Št. Jakobu. Nato sem prišel v Bilčovs k domačemu pod­ jetju Gasser, tam sem bil 28 let, do svo­ je upokojitve. Pri Gasserju sem veli­

ko delal in še delam z umetniki. S tem sem zmeraj imel veliko veselje. Vsak je imel svoje ideje in svoje predstave, to je bilo zame nekaj posebnega,« se veseli Gregor Reichmann, ki si je v Bilčovsu ustvaril družino z ženo Ireno. Imata tri otroke, dva fanta in eno dekle, dvakrat pa je tudi že dedek. Milan in Valentin mu zelo polepšata dneve.

S. Kornelija je bila poklicana na dru­ gačno življenjsko pot. »Doma smo se veliko ukvarjali z ročnimi deli, zato sem šla po ljudski šoli v Št. Peter na ši­ vanje. Z 21-imi leti sem se odločila za vstop v samostan. Tukaj sem se nav­ dušila za redovni poklic. Sestre so bile tako dobre, da so mi bile zgled. Delo z mladino je bilo zame prijetno. Žele­ la sem si, da bi bila pri otrocih, potem pa je tako naneslo, da me je provinci­ alka po noviciatu vprašala, če sem pri­ pravljena prevzeti kuhinjo. Rekla sem: Z Božjo pomočjo. Tam sem imela dob­ ro s. Bernardko, ki mi je zelo stala ob strani in mi pomagala.« Kar 17 let je bila glavna kuharica v kuhinji Mohor­ jeve v Celovcu. Rada se spominja mla­ dine in s. Lamberte. Potem so se ses­ tre preselile v Št. Peter, kjer so skoraj že 30 let. Tudi tukaj skrbi za kuhinjo.

S. Kornelija poudarja, da je delo zmog­ la »z Božjo pomočjo in z dobro voljo, pa mladino imam rada.« Rada se obra­ ča na Marijo z molitvijo. Razmišlja, da ji je morda redovniški poklic izprosi­ la stara teta, ki je živela pri njih, bila je hroma in je veliko molila. Bili so izse­ ljeni, ko se je teta vrnila domov, je ime­ la takšne bolečine v sklepih, da je samo

ležala. Dvajset let je bila hroma na po­ stelji in mama jo je negovala. S. Korne­ lija je pri sedmih letih zbolela za led­ vično boleznijo, tako je tudi ona ležala.

Skupaj s teto sta molili.

Kot dvojčka sta še posebej povezana, pa tudi sorodstvo drži skupaj. »Veli­ ko smo se srečevali pri Ani in Hanziju.

Zelo ju pogrešamo,« pravi s. Korneli­ ja, brat pa doda, da veliko mislijo na­ nju. Redna družinska srečanja so za vse dragocenost. »Mnogokrat v življenju smo doživeli Božjo previdnost. Ko je bil Hanzi star osem mesecev, je mama dala pri peči plenice okoli posteljice, in to je začelo tleti. Midva sva se zbu­ dila in sva prišla v kuhinjo, vse je bilo temno. Ko je prišla mama, je bilo pol­ no dima. Posteljica je bila čisto osmoje­ na. Dolgo smo to gledali in hvalili Boga.

Takšnih Božjih varstev je bilo veliko v našem življenju,« pripoveduje s. Kor­

nelija. Tudi veliko težkega je bilo v živ­ ljenju. Tolažbo so našli pri Bogu.

V družini so obhajali vse praznike. Že vsaka nedelja je bila zanje sveti dan. Od začetka so še peš hodili k sv. maši. Če je zapadlo zelo veliko snega, so doma tis­ti čas, ko je bila sv. maša, molili rožni venec. S. Kornelija se spominja, da je v otroštvu nekoč zaspala na polnočnico, pa je niso zbudili. Bilo ji je zelo hudo.

Ko so hodili k polnočnici, sta bila sneg in mraz takšna, da je škripalo. Pred bo­ žičem je bil post. Mamo je zelo skrbe­ lo, da bi tudi revež na vasi imel kaj jesti.

Rekla je: »Ne smemo sesti za mizo, do­ kler ne damo hrane revežu.« Tudi ka­ jenje ob svetih večerih je lep običaj. Še danes gredo in pokadijo po vseh sobah, na božič, na silvestrovo, dan pred sve­ timi tremi kralji. Veliko so tudi prepe­ vali, saj je mama imela zelo dober glas. Če so prišle tete in strici, so zmeraj peli, vsi so bili nadarjeni. Za njuno letošnjo

praznovanje 70-letnice so bili navzoči še dve teti in en stric. Njuna mama je doživela lepo starost, v 92. letu se je po­ slovila. Oče se je poslovil zelo zgodaj, z 62-imi leti ga je na prvem dopustu za­ dela srčna kap. Zelo sta hvaležna svo­ jim staršem, da so otrokom posredova­ li vero in ljubezen do slovenske besede ter jih naučili delati.

Gregor Reichmann uživa v svo­ jem hobiju – ribarjenju. Velikokrat je ob reki Soči, tam lovi ribe, žena Ire­ na, priljubljena knjižničarka, pa bere.

Rad hodi tudi v gozd. Veseli se že poto­ vanja na Finsko, ki ga je dobil za rojs­t­ ni dan. S. Kornelija ob delu in molitvi hvaležno živi redovno življenje skupaj s sestrami. Življenjska radost, zaupanje v Božjo voljo, povezanost družine in pomoč vsem, ki ju potrebujejo, ju ohranjajo mlada.

BOŽIČNA PRILOGA

XIV

3

V

žarišču 550 let cerkve v Velinji vasi

Središče vaške skupnosti 550 let, več kot pol tisočletja, stoji poznogotska stavba na griču nad vasjo in je obdana s pokopališkim obzidjem. Podružna cerkev v Velinji vasi je posvečena sv. Petru in Pavlu in letos so verniki obhajali 550. obletnico cerkve.

ALEXANDRA PRASTER V Velinji vasi živi približno 140 prebivalcev in mnogi se srečavajo vsak četrtek ob 18.30 in ob zaključku velikih praznikov (26. 12.) v cerkvi in obhajajo sveto mašo. Le­ tos so praznovali poseben jubilej – 550. obletnico prve pisne omembe cerkve, katere gradnjo so spodbudili ple­ miči, ki so okolico upravljali s Humberka in iz Vetrinja.

Imeli so povezave, denar in sredstva, bili so povezani z umetniki in zidarji in tudi ljudstvo iz okolice je pomaga­ lo pri zidavi cerkve, to in še več so izvedeli obiskovalci predavanja Hanzija Filipiča. Tri dni so se Velinjčani ukvarjali z zanimivo zgodovino cerkve in pra­ znovali z vaško skupnostjo.

praster

XIV

Cerkev sv. Petra in Pavla je bila 14. avgusta 1469 prvič omenjena v listini, s katero je škof Michael Pedenski podelil obiskovalcem in podpornikom cerkve odpustke, ker so takrat po vsej verjetnosti prezidavali velinjsko cerkev. Leta 1660 je cerkev imela že dva oltarja, krstni kamen in pokopališče in je bila cerkev z močnim oz. dokaj samostojnim cerkvenim občestvom.

Do leta 1784, ko je postal Bilčovs župnija, je velinjska cerkev (kakor tudi vse cerkve v bilčovški fari) podružnica kotmirške župnije. Viri poročajo, da so bili Velinjčani in prebivalci tistih krajev, ki so spadali pod velinjski zvon, vedno zelo povezani s svojo cerkvijo in ponosni nanjo. Če je bilo potrebno, so se celo uprli bilčovškemu župniku.

reichmann, arhiv nedelje

Ani Boštjančič: »Želim si, da bi ta tim naprej izžareval veselje do dela v cerkvi in da bi to poslanstvo in ljubezen do božjega dali naprej! Lepo je biti kristjan in z Božjo pomočjo ob sebi je vse veliko lažje.«

Janko Krištof: »Želim si, da bi ljudje krepili vero v velinjski cerkvi. Da bi iskali orientacijo za svoje življenje in tudi našli, in da bi mladi rod sprejel vero! In da bi vsi delali z veseljem naprej!«

Krista Krušic: »Želim si, da bi še naprej tako ubrano peli, da vsak pomaga peti, da ohranimo slovenske pesmi in dvojezično bogoslužje, da cerkev ne bi izgubila žara.«

Franz Kruschitz: »Želim si, da bo cerkev v Velinji vasi ostala center za našo skupnost. Želim si tudi, da so mladi povezani s cerkvijo in da se zavedajo, da so naše korenine v Velinji vasi.«

»Moje korenine so tudi v cerkvi v Velinji vasi« Janko Kriškof, župnik

»S posebno sliko smo zaključili obha­ janje 550. obletnice prve omembe ve­ linjske podružne cerkve. Slovesnost samo smo si zamislili kot tridnevni­ co. Z nami sta praznovala prelat Ma­ tija Hribernik in zgodovinar, domačin Hanzi Filipič. V petek nam je v gostilni Knaberl s pomočjo slik prikazal, kaj je zanimivega našel in tudi kakšno je to raziskovalno delo. Po četrtkovi maši smo bili povabljeni na agapo v gasil­ ski dom, po petkovem predavanju pa nas je s kruhki pogostila Knaberlova hiša. V nedeljo smo obhajali slovesno bogoslužje, ki so ga pevsko oblikova­ li cerkveni zbor in Christian Filipič s svojo hčerko. Zame kot župnik je bilo pomembno, na ta dan poudariti svo­ je veselje nad življenjem, ki ga v ve­ linjski podružnici doživljam in moč­ no istovetenje okoliškega prebivalstva s svojo cerkvijo. Lepo je doživeti, kako so pri slovesnih svetih mašah navzo­ či tudi mladina in številni otroci. Le z zavestnim vključevanjem mlajšega roda, bo to, kar živi v Velinji vasi, imelo prihodnost. Poudaril sem tudi pomen podružnice za celotno farno občestvo.

Zahvaljujem se vsem, ki so prevzeli od­ govornosti in jih vzorno izpolnjujejo.

Hvala za čistočo okoli cerkve in v njej, za izredno lep in okusen okras s cvet­ licami, hvala tudi vsem, ki ste pose­ kali južni hrib pod cerkvijo. Hva­ la vsem, ki prihajate v cerkev in vsem, ki zanjo darujete.«

Franz Kruschitz, mežnar

»Jubilejno leto in predvsem tridnevno praznovanje je bilo izredno lepo. Ker smo si v timu razdelili naloge, je bilo sodelovanje zelo sproščeno in dob­ ro. Tudi besede prelata Hribernika so mi šle globoko k srcu in se vedno zno­ va spominjam njegovih besed. To tudi opazujem pri sorodnikih in znancih.

Zelo se sedaj zanimajo za družinsko in tudi za farno in vaško zgodovino. Po predavanju Hanzija Filipiča je tudi pri meni raslo zanimanje za zgodovino. In vreme je bilo vse tri dni čudovito. Po mojem je sv. Peter iz Velinje vasi. Meni osebno je največja posebnost velinj­ ske cerkve pokopališče. Odkar so umr­ li starši, sem večkrat prišel na pokopa­ lišče. Začel sem pomagati čistiti okrog cerkve in sem rad prevzel službo me­ žnarja. Sodelovanje z gasilci, sorodni­ ki, sosedi, z župnikom in farnim sve­ tom je zelo pomembno in hvala Bogu dobro deluje. Vsi radi delamo za našo cerkev.«

Krista Krušic,

vodi ljudsko petje dve leti

»V službi Boga se počutim zelo dobro, ker sem od malih nog hodila v velinj­ sko cerkev in sem že začela peti. Že kot otrok sem se učila peti različne cerkvene pesmi, sedaj pa se kot vod­ ja ljudskega petja zelo veselim, ker skoraj vsako pesem znam, ki je zapi­ sana v Gloriji. Imam različne spomi­ ne na našo cerkev, tudi luštne. Doma smo govorili v narečju in vedno, ko sem kot mlada deklica molila »Jag­ nje božje, podari nam mir«, sem se

spraševala, zakaj naj se pa mir (zid) po­ dare«. To je bila vedno moja asocia­ cija. Zelo uživam pri sveti maši in ve­ dno rada pregledam vse podrobnosti v cerk­vi. Cerkev je umetnostno-zgodo­ vinsko tudi zelo pomembna. Najljub­ ši kraj v velinjski cerkvi je zame na koru, če lahko pojem ob orgelski glas­ bi. Službo ljudskega petja sem prevzela zelo rada, to je moja strast in prioriteta.

Zanimiv je tudi pogled v našo zgodovi­ no. To me je zelo ganilo. Mene zanima, kako so živeli naši predniki, kako tež­ ko življenje so morali imeti. Zelo sem se zamislila v to življenje, kako je mo­ ralo biti težko, predvsem za ženske v tistih časih. Res se sprašujem, kako je bilo mogoče postaviti tako cerkev, ki je bila edina zidana stavba v kraju.«

Ani Boštjančič, predsednica Katoliške akcije

»Moje korenine so v Velinji vasi, tu sem se rodila, tu sem doma, tu sem od­ raščala in s tem imam posebno poveza­ vo z velinjsko cerkvijo. Naša družina je bila vedno verna družina in smo to tudi živeli. Kot otrok sem vsak dan hodila k šmarnicam. Stara mama je bila tista, ki je to zelo podpirala in vedno molila ro­ žni venec. Velinjska cerkev je tudi moj dom. Kot predsednica Katoliške akci­ je vidim cerkveno delo iz drugega zor­ nega kota. Doživela sem, kako je stara mežnarica delala in kako so se farani zahvalili njej in teti, ki je dolga leta vo­ dila ljudsko petje. Za stare je bilo delo za cerkev in v cerkvi srčna zadeva, to so tudi izžarevali. Vedno znova smo se vprašali, kdo se bo našel v Velinji vasi, da bo nadaljeval to delo. Če zaupaš v Božjo moč, potem to pride samoumev­ no. To je res v sedanjem timu poseb­ nost, da so se vsi tako našli. Veseli me, ko vidim, koliko veselja ima­ ta mežnar in tim in koliko energi­ je in ljubezni vložijo tudi v okras cerkve. Naša cerkev je dom, kjer gleda vsak na drugega in se zahva­ ljujemo Bogu. « BOŽIČNA PRILOGA

XIV

5

P

o svetu

gotthardt, rihter, arhiv nedelje

Božič

Kaj imajo skupnega Mira Blažej, Herbert Seher, Rozi Wernig, Folti Waldhauser, Tone Kuntner in Franc Kattnig? – Vse je Krščanska kulturna zveza odlikovala z Janežičevim priznanjem za njihovo nesebično delo na kulturnem področju. Skupno jim je tudi, da se spominjajo, kako se doživljali božič kot otrok in to primerjajo z današnjim časom.

nekdaj in danes

Živo drevesce raste v skromnem kotičku zemlje

Družina smo Družina smo: druži nas ista kri, družijo iste skrivnostne vezi, ki jih nihče ne more izničiti, ne pretrgati, ne zatajiti.

Družina – iz iste hiše doma, družina, ko sedamo k skupni mizi, ko ždimo vsak v svojem hišnem kotu, ko smo na poti po širnih cestah, ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo drug drugemu luč.

In če le ena od njih ugasne, ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

6

BOŽIČNA PRILOGA

B

ožič je bil v mojih otroških mo. Živo drevesce raste v skromnem letih globoko doživet dru­ kotičku zemlje, kjer vse leto čaka na žinski praznik. Z molitvijo in novo sveto noč, na okrasitev in na pesmijo Sveta noč. Pogosto tudi z prave snežinke z neba ... mističnim pohodom lučk k polnoč­ Opustitev vsakoletnega sekanja nici v farno cerkev Marije Snežne novega božičnega drevesa sva si z – iz temnih okoliških ženo omislila že pred grab. V okrašenem deset­letjem in to ne le domu smo se veseli­ zaradi okoljevarstve­ li skromnih daril oko­ nih razlogov, ampak li božičnega drevesca tudi iz lagodnosti, in uživali za praznič­ da je obema po kon­ no obloženo družin­ cu praznikov priza­ sko mizo. neseno pospravlja­ Podobno je bilo tudi nje odpadlih iglic, ki v poznejših letih, ko se zalezejo v vse ko­ sem si ustvaril svojo hiše.

Tone Kuntner je slo­ tičke družino in svoj dom Praznična svetloba venski pesnik in gledališki igralec. S v oddaljenem mestu.

Koroško in koroškimi Slovenci ga po­ ne razsvetljuje le vse Družinsko praznova­ zunanjosti in notra­ vezuje »iskrena ljubezen, ki jo gojim nje z otrokoma je bilo njosti doma, ampak do vas,« kot je sam zapisal. Kot gle­ skrivnostno in ra­do­tudi duše vseh, ki se v dališki igralec je na pobudo KKZ ve­ liko sodeloval z društvi na Koroškem. njem srečujemo. In to s­t­­­no v nestrpnem pri­ Pri njih in zanje je imel literarne veče­ je osrečujoče in odre­ čakovanju daril in ob re, pripravljal z njimi recitale in vodil poslušanju božičnih šujoče. govorniška šolanja. S koroškimi roja­ pesmi, tudi do polnoči.

Ob družinskem bo­ ki je veliko sodeloval in jim poma­ Ta otroka sta zdaj žiču me misel zmeraj gal s svojim strokovnim znanjem, bil moža s svojima druži­ popelje tudi v dru­ je prijatelj in strokovni mentor žup­ nama. ­ ge domove svojih ro­ nika in režiserja Petra Stickra. Leta 2004 je izpod njegovega peresa na­ Vnuki danes pravi­ jakov v zamejstvu, stalo besedilo O tebi pojem, pomlad, zdomstvu in izseljen­ loma praznujejo s star­ ki ga je uglasbil dirigent in skladatelj ši v svojih prijaznih stvu, zato naj zaklju­ Jože Ropitz. Krstna izvedba kantate novih domovih. čim ta kratek spomin­ za zbor, soliste in orkester je bila na Pri babi Sonji in de­ ski zapis s pesmijo, koncertu Koroška poje 2004. diju Tonetu pa so te ki govori o družini male dušice zmeraj nasploh in o mojem srčno dobrodošle. »enkrat blagoslovlje­ Na sveti večer sva z ženo – sicer nem in devetkrat obsojenem« naro­ zadovoljna, da so mladi skupaj –, po­ du, ki mu želim blagoslova in moči, gosto sama. In sama pobožno opazu­ da bi »stal in obstal«, kakor bi rekel jeva razsvetljeno božično drevesce, Trubar, uspešno kljubujoč vsem uni­ ki stoji zunaj v atriju in ga navadno čujočim viharjem časa. že veliko prej z vnuki pisano olučka­ Tone Kuntner

Mira Blažej,

Franc Kattnig, rojen 1945,

»Rajske strune zadonite …«

P

je bil med prvimi maturanti novo usta­ novljene Slovenske gimnazije v Celov­ cu. Po maturi se je izobraževal na Dunaju. Že v dijaških letih v Celovcu je bil aktiven v domu Heimlinger kot igralec, sodeloval je tudi v Koroški dijaški zvezi. Med študi­ jem na dunajski tehnični univerzi se je an­ gažiral tudi v Klubu slovenskih študen­ tov na Dunaju. Po zaključenem študiju je bil nekaj časa zaposlen na Tehnični univer­ zi na Dunaju kot asistent, dokler se ni vr­ nil na Koroško in tu po kratkem službova­ nju pri Slovenskem informacijskem centru (SIC) v okviru Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1981 prevzel vodstvo Mo­ horjeve založbe v Celovcu, ki jo je uspeš­ no vodil do svoje upokojitve leta 2006.

Franc Kattnig je bil nad 30 let član odbo­ ra Krščanske kulturne zveze. Bil pa je tudi med pobudniki in ustanovitelji etnološke­ ga oddelka pri Krščanski kulturni zvezi leta 1983, iz katerega je leta 1992 izšel Sloven­ ski narodopisni inštitut Urban Jarnik. V do­ mačem kraju v Rožeku je leta 1979 ustano­ vil oz. obnovil Slovensko kulturno društvo Peter Markovič. Posebej mu je pri srcu slo­ venska literatura, zato ob kulturnih praz­ nikih vabi v Rožek uveljavljene literate in mlade literarne ustvarjalce.

ri nas v Fari (tako doma­ čini imenujemo Rožek) je bila in je deloma ta pe­ sem, ki jo je čudovito zapela pri obrednih nepozabna »Kosna Julka« (Julija Zeichen je bila doma pri Kosi na Ravnah) pravi simbol na vinahtno polnočnico in včasih tudi pri ostalih obre­ dih oziroma mašah. Več je bilo tudi obiskovalcev maše prav za­ radi te pesmi, ki jo danes zmore tako srčno lepo zapeti najbrž le Bernarda Fink.

Otroci smo že nekaj dni pred vinahtmi prosili dedeje ali ateje, da bi šli čim prej iskat smrekico za božično drevesce. Z mojim de­ dejem sva poiskala najbolj »revno« smrekico, ki jim je dedej tam, kjer ji je manjkala vejica, zataknil v zvrtano luknjo vejico z drugega drevesca. Na to spretnost smo bili vsi ponosni.

Doma so izbo zakurili kakor sicer nikoli, drevesce pa postavili na veliko mizo pred Bogkovim kotičkom. Okinčanje drevesca je bila prava ceremonija, čeprav smo nanj obesili nekaj keksov in slad­ korčkov ter priščipnili le nekaj svečk, pod njega pa položili jaslice iz papirja in darila.

Sledil je blagoslov hleva in hiše s kadilom in žegnano vodo.

Po delu v hlevu smo se usedli okoli drevesca in požebrali in za­ peli domače pesmi ter navdušeno odprli zaboje z darili, ročno ple­ tene nogavice, rokavice ali kapo ... Sledila je jedača: domača kuha­ na klobasa in kuhano zelje ... Nato pa obisk polnočnice, kamor smo šli tri kilometre, seveda peš, po »srinju«, zmrznjenem snegu, ki je pod nogami tako lepo škripal. Ob praznični polnočnici s kadilom in očarljivo olepšanim oltarjem z mnogimi drevesi, polnimi lepih sveč, smo težko čakali Kosno Julko in njeno težko pričakovano pe­ sem »Rajske strune zadonite, od nebes odmevajte ...«, ki je brez dvo­ ma osrečila vse navzoče.

Dedej, ki so zaradi vojne poškodbe noge ostali doma, so nam pre­ mraženim potožili, da v hlevu tudi letos niso slišali polnočnega po­ govora med kravami in konji, o katerega možnosti so jim pravili že njegov dedej ...

Na štefanovo smo po maši vzeli s seboj steklenico žegnane vode, na »šapelco« pa je prišlo mnogo otrok iz okolice šapat z željo »Šip­ šap, šip-šap, da bi zdravi veseli dovho živeli, pa amrt v nebese pršl«.

Obdarovani so bili s keksi, jabolki in tu pa tam s kakim kovancem.

Tri kralje so peli odrasli možakarji, s stricem Hrobatom iz Srej na čelu. In danes? Danes narekujejo vse šege in navade skupine vele­ trgovin, ki že oktobra odprejo prodajo božičnih »predmetov«.

Na mesto pridnega Miklavža, ki zdaj stoji ob strani, je stopil straš­ni parkelj, žalik žene pa imajo svoje nastope v adventnem času s park­ lji vred in ne več v januarju ... f r a n c k a tt n i g

Božično darilo je bila velika miza

S

rojena Urank v Galiciji v zna­ ni Kavhovi družini, ki je bila med drugo svetovno vojno iz­ seljena, je odraščala po nače­ lih krščanstva in slovenstva.

Njen oče je bil zaupnik Naro­ dnega sveta koroških Sloven­ cev, dejaven pri Zvezi sloven­ skih izseljencev in občinski odbornik v Galiciji. Petje in glasba Miro Blažej spremljata od rane mladosti. Že v mladih letih je skupaj z drugimi de­ kleti ustanovila pevsko sku­ pino Talita. Petje je gojila po­ zneje tudi v svoji družini. Po poroki in preselitvi z druži­ no nazaj v Galicijo je kar kma­ lu zbrala otroke iz domače občine in iz okolice v skupini Amabilis. Ta zborček ni postal samo sinonim za kvalitetno petje, ampak tudi za druže­ nje mladih in gojenje prijatelj­ stva, za utrjevanje narodne za­vesti ter pospeševanje do­ brega sožitja med obema na­ rodoma v občini. Mira Blažej je zbor vodila nad 25 let. Ker je kot mnogi drugi vodje otro­ ških in mladinskih zborov za­ čutila pomanjkanje primerne literature za razne priložnosti, je sama začela pisati bese­ dila in zlagati pesmi za zbor.

Teh se je nabralo lepo število in leta 2015 je Amabilis v so­ delovanju s KKZ izdal 34 pe­ smi v prikupni zbirki Mira Bla­ žej, Pesmi/Lieder. Pes­marico je Mira tudi ilustrirala s svoji­ mi akrilnimi slikami.

pominjam se, ko sem bila še zelo majhna, da smo najprej žegna­ li hišo in hlev. Nato smo molili rožni ve­ nec, ki je bil za nas otroke neznansko dolg. Nato smo šli v majhno sobico in tam z mamo peli »Sveta noč«. V tem času je bil atej kristkind­lej in je zaklical čez nekaj časa »Kristkindlej je že bil!« Ko sem bila že »ma­ lo« starejša, sva s ses­ tro Kati kuhali hre­ novke. Te so bile vedno spokane. Naj­ lepšo je dobil naš atej.

Potem smo šli peš k polnočnici v Galici­ jo ali v Klanče. Sneg je škripal pod našimi nogami.

Nekega božiča smo sklenili, da nihče ne bo dobil darila. Namesto tega smo si kupili veli­ ko mizo in klop za novo hišo. Tega posebne­ ga darila smo se skupaj veselil, ko smo sedeli okrog nove mize.

Pozneje sva bili s sestro Kati kristkindlej. Vsi so bili v hlevu in ko so prišli spet v hišo, so bili pakeljčki pod božičnim drevesom. Pa da ne po­ zabim … Vedno sem se jezila, ker ati iz gozda ni prinesel lepega drevesa. Želela sem si vedno posebno, izredno, najlepše drevesce.

Pri svojih deklicah me je najbolj fasciniralo, kako zelo so se veselile božiča. Žareče oči, ra­ dovednost, čakanje …

Praznovanje božiča je vedno novo doživetje in je povezano tudi s spremembami. Do lani smo vsi skupaj praznovali božič pri nas doma.

Posebnost je bilo praznovanje z vnuki. In tudi letos bo praznovanje božiča drugačno. Tako je naneslo, da grem na okrevanje. Bo pa tudi lepo, ker bo božič ponovno čisto drugačen. mira blažej Nadaljevanje na straneh 8 in 9 BOŽIČNA PRILOGA

7

P

ogovor

Pripravil Rafael Mistelbauer

Toplina in domačnost

Sneg do strehe hiše

ozi Wernig prinese drva in zaku­ ri. V stari, zelo lepo urejeni kmeč­ ki hiši postane prijetno toplo. Do­ mačnost se čuti ne samo v prostoru, ampak tudi iz njenega pripovedovanja.

Kočuha je postala dom Rozi Wernig, ki je bila rojena v Drabunažah v občini Galicija.

Rozi Ni še bila stara šest let, ko je bila skupaj z Wernig, roje­ vso družino pregnana. Niti vola, s katerim na Ogris v Drabunažah, so bili na polju, niso smeli spremljati do je z družino doživela pre­ hleva, niti kruha, ki je že dobival zlato gon svoje družine. Po po­ roki s Francem Wernigom skorjo, niso smeli vzeti iz krušne peči. se je preselila na Kočuho Tri leta in pol so bili v pregnanstvu. Rozi in postala ponosna mati Wernig se ne spomni prav nobenega štirih hčera. Vključila se je božiča iz tistega časa, spomni pa se še ved­ v cerk­veni zbor, kjer pre­ no bolečine ob tem. peva že nad 45 let. Ker je Iz domače kmetije se je poročila na bila takrat Kočuha turistič­ kmetijo Franca Werniga na Kočuhi. Dela no mrtvilo, je imela po­ budo za turistično podje­ je bilo veliko, pa tudi veselja ob štirih tje, ki bi v ta kraj privabilo hčerkah. Mož je imel inovativno idejo, turiste. Tako je z možem da bi naredili turistično podjetje. Rozi ustanovila družinsko pod­ Wernig priznava, da je bila tudi sama na jetje Camping Rož, ki se začetku zelo presenečena, potem pa se je razvilo v priljubljen cilj je vključila z vsem srcem. Camping sta mnogih turistov od bli­ poimenovala Rož, kar je bilo takrat pred zu in daleč. Podjetje ima od vsega začetka uradno 45-imi leti zelo pogumno dejanje. »Dajte slovensko ime s šumni­ tist‘ Rož beg, pa bomo mi tud‘ prišli h vam,« kom, kar je bila za tisti čas ji je v slovenskem narečju dejal nekdo od redkost. domačinov. A takšna polena pod noge so Vedno je zagovarjala sa­ jima dajala le še več volje, predvsem pa mostojno politično giba­ sta se veselila številnih turistov. V mnogih nje in na občinski ravni to prireditvah, ki sta jih pripravila, sta vedno tudi podprla s svojo kan­ didaturo. Ko so v Šmarje­ našli mesto slovenska pesem in slovenska ti, na pobudo župnika Jan­ beseda. ka Krištofa, začeli zbirati Ko je takratni župnik Janko Krištof v in zapisovati hišna in le­ Šmarjeti leta 1999 ustanovil kulturno dinska imena, se je ona društvo, je Rozi Wernig postala prva vključila in bila skupno z predsed­n ica Kulturnega društva inštitutom Urban Jarnik in Šmarjeta-Apače. Čeprav je imela veliko Milko Olip nosilka tega ve­ dela v podjetju, se ji je zdelo kulturno likega projekta v Šmarjeti. udejstvovanje zelo pomembno. »Davno prej bi že morali ustanoviti kulturno društvo, da bi zajeli še več ljudi,« razmišlja. Da bi le ohranili še kaj slovenščine, se je aktivno vključila v zbiranje in zapisovanje hišnih in ledinskih imen, med prvimi so izdali dva zemljevida.

Božič ji veliko pomeni, ker se vsi zberejo doma v hiši. »Gremo k polnočnici. Dogovorili smo se, da pri nas skoraj ni več daril, že par let ne.« Nič ni pomembnejše kot čas, ki ga preživijo skupaj. V mla­ dosti je bilo vse še bolj skromno, a veselili so se že tega, da so spet prišli domov. »Obiskala sta nas pa Miklavž in pehtra.« Rada prepe­ va božične pesmi, »toliko je lepih, da ne bi mogla izbrati, katera je najlepša.« Že dolga desetletja prepeva na koru, s 15-imi leti je za­ čela peti pri cerkvenem zboru, ker je bil njen oče pevovodja. Bila je vključena tudi v občinsko politiko. Slovenščina ji je bila vedno srč­ na zadeva. Z ljubeznijo jo je predala naprej svojim štirim hčerkam, ki so ob sedmih vnukih in treh pravnukih njeno največje bogastvo.

iša pri Podnarju je stara 400 let. »Naš prednik, ki je tu začel, je takrat zasadil tudi lipo,« pravi Folti Waldhauser, ko skozi vhodna vrata pokaže na 400 let staro lipo.

V hiši se je na sveti večer zbiralo nešteto gene­ racij za skupno mizo. To vsakoletno zbiranje za mizo in praznovanje božičnega večera se ni veli­ ko spremenilo, pravi Folti Waldhauser. »Obdrža­ li smo isti ritem, kot sta nas naučila mama in oče.

To so spet prevzeli otroci od nas in praznuje­ jo sveti večer tudi tako, kot smo vedno. Sin, ki je doma prevzel, praznuje s svojo družino z menoj in mojo ženo ter bratom za isto mizo v isti kuhi­ nji.« Kar se je v zadnjih letih spremenilo, je, ko­ liko snega zapade. Prej ga je bilo mnogo več. Vsi otroci so bili zunaj v snegu, se sankali ali smuča­ li. »Spominjam se, da je zapadlo snega do stre­ he hiše in smo morali pozimi dvakrat kidati sneg s strehe. To se sedaj zgodi morda v desetih le­ tih enkrat. V zadnjem času s snegom zelo slabo kaže. Samo upam, da ga bo letos padlo spet nekaj več. Ko smo hodili peš k polnočnici, je bilo vedno mnogo snega. Včasih je bilo toliko snega, da tri dni skoraj nismo prišli od hiše. Oče je s konjem in plugom delal pot, dva kilometra daleč.« Ker je pri Podnarju v stari hiši gostilna, je tudi na sveti večer delo. Čez dan prihaja precej ljudi: »Mnogi od teh so otroci s svojimi očeti, ker mame doma krasijo božično drevo,« pravi Folti Waldhau­ ser. Proti večeru pa se zaprejo vrata gostilne. To je čas za Podnarjevo družino, da se pripravi na sve­ ti večer. In takole se spominja Folti Waldhauser: »Majhne jaslice smo imeli. Mama jih je vsako leto prinesla s podstrešja. Takrat je bilo za božič čisto mirno. Štiri kilometre daleč je bilo treba k svitnam.

Največkrat so šli oče, mama in babica. Veliko smo hodili v tem času v cerkev, največkrat smo gazili v snegu. Na sveti večer smo škropili v hiši, v hle­ vu, skednju in okrog hiše. Nato smo prižgali red­ ke sveče na božičnem drevesu in se veselili majh­ nih daril kakor čokolade, kakega puloverja, včasih tudi kakšnih smuči. Še prej pa je babica začela mo­ liti rožni venec. Ko je babica umrla leta 1977, sem to prevzel jaz in delam do danes.« Spominja se tudi polnočnice z nepozabnimi božičnimi pesmimi. V preteklih letih vodi moški cerk­veni zbor, ki poje pri polnočnicah. V zadnjih treh letih je polnočnica popoldne: »Ker ima naš duhovnik štiri fare in tako ne more biti polnočni­ ca v vsaki fari. Našo polnočnico začenjamo s pe­ smijo Poglejte čudo se godi … Zapojemo tudi Zvez­ dice božje …« In česa si želi Folti Waldhauser v prihod­nje? »Nič drugega, kot da bi še dolgo ostal zdrav in bi mogel pomagati doma, pa da bi lahko še kaj prepeval.«

R

mateja rihter

8

BOŽIČNA PRILOGA

H

v i n c e n c g o tt h a r d t

Božič na vasi in v velemestu svetilko. Po opravljeni maši smo nadaljevali Pri Knaberlnu, v moji rojstni hiši, se je božič­ pot k domačiji starih staršev v Podgrad, kjer ni čas odvijal verjetno tako kot pri vseh druži­ smo prespali v hladni sobi s pogretimi kamni nah ob Dravi in Gurah, čeprav z majhno izje­ v postelji in se na sveti dan zjutraj po obisku mo: starodavna vaška gostilna, ki je v določeni maše vrnili po uro dolgi hoji spet na svoj dom. meri vplivala na vsakdanjost v veliki družini – že takrat v sestavi, ki jo danes imenujemo Božič, sveti večer, Dunaj, Währing »pečvork«. Dobro se spominjam – »varica« (slovanskega svetih večerov, ki so bili po ma­ izvora) minem mnenju res »sveti« in bi Božič in adventni čas sre­ di velemestnega hrupa. Sta­ gostilna morala biti zaprta, ven­ novanje malo odmaknjeno dar nekateri domačini »štamgo­ v predmestni okolici, tri­ stje« tega niso upoštevali. Tako družinska hiša z vrtom. Z se je vznemirjenost stopnjevala, ženo tečejo priprave kot čim bolj so se približale večerne povsod, v osrčju je tradi­ ure. Mlajši brat, sestra in jaz – cionalno božično drevo, ki takrat že odrasli bratje in sestra sega do stropa in je razkoš­ so bili zaposleni v Švici in na Ti­ no obloženo. Proti večeru rolskem – smo ta dan ali poma­ pride sin s snaho in otroko­ gali staršem pri pospravljanju v Herbert Seher je od­ ma (2 in 5 let); v kuhinji je hiši ali bili na klancu blizu hiše raščal pri Knaberlu v Velinji vasi, se­ pripravljena posebna juha, pri »drkanju«, sankanju, z navo­ daj živi na Dunaju. V mladih letih se tam pričakujemo božič. dilom, da ne motimo pripravlja­ je vključil v Katoliško mladino in far­ Sam sem uvedel kajenje, nja božičnega drevesa in darilc. no mladino v Bilčovsu. Leta 1980 je ki ga na Dunaju ne pozna­ Seveda smo vsi že pričakovali bil izvoljen v odbor KKZ in tam pre­ jo. Potem napeto pričako­ prihod »kristkindla« in živahno, vzel skrb za izobraževanje odraslih. vanje in končno se zbere­ a skrivno ugibali o božičnih da­ Bil je med pobudniki za ustanovi­ tev Glasbene šole in bistveno soobli­ mo ob drevescu v dnevni rilih. Komaj se je spravil zadnji koval njen razvoj. Od vsega začetka sobi. Prva obdaritev s pet­ gost, sva se z očetom podala na je bil njen odbornik, izmenično tudi jem božičnih pesmi in re­ sprehod po hiši, hlevih, skednju predsednik oz. podpredsednik. Jasno citacije besedila, ki opisu­ in dvorišču, da bi »kadila« s ka­ je zastopal svoje mnenje in zahteval, je potovanje svete družine dilom in »žegnano« vodo. Še prej da mora ta šola biti skupna, kar se je v nekem dunajskem pred­ nam je mama dala na pot krat­ tudi uresničilo. mestju. Po kratkem oddihu ko molitev. Ko je bilo v hiši vse Kot odbornik KKZ je navezal stike z Arge Region Kultur, s Hansom Hai­ prihaja še 93-letni stari oče pospravljeno – in mi praznično dom, ker je bil mnenja, da moramo ter svakinja z možem. Dru­ oblečeni –, je pozvonilo, znak, da sodelovati z nemškimi kulturnimi iz­ go kolo obdaritve in voščil, se zberemo ob mizi blizu kruš­ obraževalnimi ustanovami. Bil je po­ in priprava slavnostne ve­ ne peči in božičnem drevescu. budnik Rožanskega izobraževalnega čerje z ribami. Vmes živ­­žav,­ Potem ko smo opravili krajšo tedna, ki se je pozneje preimenoval v presenečenja in praz­nična molitev, smo bili otroci obdar­ Rožansko kulturno vigred. voščila. Telefonski klici, jeni, bolj skromno, majhne da­ Ko se je preselil na Dunaj, je bil tam posrednik za KKZ pri raznih dunaj­ whatsApp in sms z otroki, rilce pa smo zbrkljali v glavnem skih ustanovah in uradih, tako da je vnuki in sorodniki na Ko­ za mamo. Sam pa se živo spo­ bila KKZ deležna tudi finančnih pod­ roškem in na Dunaju. Če minjam daril, barvastih lesenih por s strani BKA in ministrstva za iz­ gre, obisk slovenske pol­ kock in mehanične igrače iz plo­ obraževanje. Ustanovil je in z velikim nočnice. Obdaritev, tretja: čevine. Po večerji smo se podali elanom vodi Slovenski inštitut na Du­ Na Dunaju živeča družina peš proti farni cerkvi v Bilčov­su naju, kjer s svojimi sodelavci priprav­ drugega sina obhaja božič po deloma nespluženi poti prek lja program za slovensko in nemško na svoji domačiji v Št. Ilju; Spodnje vesce in Moščenice – govorečo publiko v avstrijski pre­ stolnici. Inštitut na svojih prireditvah po obisku ženine družine v vsem, s katerimi smo se odpra­ predstavlja tudi Koroško in koroške Nemčiji pridejo vsi k nam z vili na pot oz. jih dohiteli in sre­ Slovence, njihove umetnike, glasbe­ obdaritvijo šele po novem čali pri »metni« polnočnici, smo nike, ustvarjalce in znanstvenike. letu. Pehtre sicer na Duna­ zaželeli »v’sele praznike«. Bilo ju ne poznamo, a trije kra­ je mrzlo, a kljub temu smo uži­ lji se ustavijo tudi pri nas. vali čar posebne noči, nekateri herbert seher so prišli z avtom, mnogi pa peš s

Božič, sveti večer, Velinja vas

Folti Waldhauser,

doma v Podnu, je po poklicu kmet in gostilničar ter gospo­ dar znane gostilne pri Podnar­ ju. V zavedni Podnarjevi dru­ žini je vsrkaval narodnostne in verske vrednote. Oče je bil mdr. občinski odbornik v bivši ob­ čini Slovenji Plajberk in zaup­ nik Narodnega sveta koroških Slovencev. Petje je bilo v dru­ žini posebna vrednota, saj so bili vsi člani kulturno angaži­ rani in vključeni v pevske zbo­ re in skupine, tako na posvetni kot na cerkveni ravni. Doma­ ča slovenska pesem je bila v družini vedno prisotna. V gos­ toljubni gostilni so se srečava­ li naši rojaki, politiki, kulturni­ ki, člani športnega kluba SAK, pri katerem je kratko igral tudi Folti Waldhauser. Kot 15-let­ ni fant se je priključil cerkvene­ mu zboru v Slovenjem Plajber­ ku, kjer zdaj torej prepeva že nad pol stoletja in ga zadnjih 12 let tudi vodi. Skupno z bra­ tom Petrom in s sestro Eriko ter Mirkom Lausseggerjem so peli v Plajberškem kvartetu, ki ga je na začetku tudi vodil – njihove pesmi sta posnela tudi ORF in RTV Slovenija. S trikraljevskim petjem je skupaj s sovrstni­ ki ohranjal domače koledniške pesmi. Nekaj let je pel tudi v moškem zboru v Borovljah.

BOŽIČNA PRILOGA

9

Š In spet diši po božiču ege in navade

Adventni čas – čas veselja, upanja in čas priprav. Ne glede na to, ali pomislimo na vonj pomaranč, kadila, ko kadimo prostore, ali na prijetne dišave v božični kuhinji – dišave igrajo veliko vlogo v predbožičnem času. Z obilico pozitivnih učinkov nas vodijo skozi božični čas. Pogovarjali smo se z Danico Tschertou iz Kotmare vasi, ki se že od nekdaj ukvarja z učinki različnih dišav in olj.

ELENA MARKO Eterična olja Fizioterapevtka uporablja eterična olja v svoji ordinaciji za odiša­ vljenje prostorov, saj imajo večkrat po­ zitiven vpliv na telo, duha in dušo paci­ entk in pacientov. Med drugim eterična olja pomagajo pri sproščanju in izrav­ navi. Predvsem pacienti in pacientke, ki trpijo zaradi izgorelosti ali bolečin, profitirajo, saj olja tudi osvežujejo in motivirajo. Poleg tega ustvarjajo tudi dobro atmosfero za zdravljenje. Danica Tschertou pri tem rada uporablja svoje najljubše dišave: sivko, pomarančo in sandalovino – v času prehladov in gri­ pe tudi mirto in limonska trava.

Zgodovina zelišč, začimb in eterič­ nih olj sega daleč v preteklost. Že pred 4000 leti so ljudje ustno ali pisno po­ sredovali vedenje o začimbah, zeliščih in eteričnih oljih. V starem Egiptu so na primer Egipčani že poznali učinke po­ sebnih rastlin in olj. Takrat je te drago­ cene rastline lahko uporabljal seveda le višji sloj – to se pravi duhovniki in kra­ lji. Uporabljali so jih pri zdravilnih ce­ remonijah, rojstvih in različnih sloves­ nostih, ampak tudi ob smrti v okviru mumificiranja.

Danica Tschertou je svojo strast za dišave odkrila že kot otrok. Odrašča­

10

BOŽIČNA PRILOGA

la je na gorski kmetiji, kjer je bila ob­ dana z različnimi naravnimi dišavami. »Že takrat so me dnevno spremljali slez, timijan, rožmarin, meta in lipovi cvetovi.« Skupaj s svojimi sorojenci je na kmetiji rada pomagala. Nabirali so jagode, lipove cvetove, zelišča: »Imeli smo veliko časa in smo bili vedno ne­ kje na travniku ali v gozdu«.

S spremembo letnih in tudi cerkve­ nih časov so se v njenem otroštvu spre­ menile tudi dišave: oster vonj hrena za veliko noč, narcise v Marijinem mesecu in potonike za binkošti. Precej rada se Danica Tschertou spominja zimskega časa, ki se je začel s sušenjem orehov in hrušk, medtem ko so v peči pekli kruh. Čas okoli sv. Miklavža pa so zaznamo­ vale dišave pomaranč in arašidov.

Nadaljnji način, ko smo obdani z di­ šavami, so kadila za čiščenje prostorov v nočeh okoli božiča. Posebnost kaje­ nja je ta, da se ob njem spremeni ma­ terija. Nastane nova kemična snov. Za človeka pomeni to simbolično poveza­ nost z nevidnim svetom. Kajenje je že stara tradicija človeštva. Že od nekdaj so ljudje v naših krajih prav ob božič­ nem času – sveti večer, novo leto in na svete tri kralje – ob zbrani molitvi ka­ dili z domačim kadilom po vseh pro­ storih hiše, v hlevu in delavnicah. Ob

tem so se ljudje zahvaljevali Bogu za dobro leto in hkrati zaprosili za zdra­ vo, srečno in uspešno novo leto. S tem načinom zahvaljevanja se tudi zaklju­ či staro v dobrem, istočasno pa se tudi začne v dobrem. To je globok verski do­ godek, ki mu človek zaupa. »Kadimo pa lahko z domačimi rastlinami, s skorjo, korenino in smolo. V mešanici naj bodo zmeraj prisotni smola, korenina, skorja ali les, listi, cvetovi in semena.« Danica Tschertou pravi, da so naj­ bolj priljubljene dišave okoli božičnega časa tiste dišave, ki dajejo svežilen, raz­ vedrilen in stimulativen učinek na člo­ veka. »Še posebej blagodejno in zdra­ vilno učinkujejo začimbe in eterična olja v času dolgih zimskih noči«. Am­ pak tudi že v sami kuhinji se pojavlja obilica prijetnih, prav božičnih dišav: klinčki, cimet, pomarančne lupine, ja­ než in druge nasušene rastline – cvet­je, tudi semena, lupine, listi in korenine.

Dišave in začimbe Njihov učinek je predvsem spodbujevalen, ker delu­ je na krvni obtok in pomirjevalno na živčni sistem. Poleg tega uravnava pre­ bavo in izločanje ter vsesplošno deluje blagodejno na človekovo duševno raz­ položenje. »Prav dišave in začimbe lahko pri­

božična voščila

naših podpornikov

jetno vplivajo na človekovo duševno stanje. Človek se razvedri, umiri ter osveži, brez stranskih učinkov. Bistve­ no pa je, tako Danica Tschertou, da je za uporabo treba dobro vedeti za ko­ ličino in mešanico ter način uporabe. »Začimbe in dišave je treba znati skrb­ no dozirati, ker z njimi lahko doseže­ mo tudi neprijetne učinke.« Pri otro­ cih, nosečnicah in pri starejših ljudeh je treba še bolj skrbno izbirati začim­ be in olja.

Pred zimo Ob prehodu jesenskega časa v zimo pa so najbolj potrebna antivi­ ralna in antibakterijska olja. »To so ka­ jeput, timijan, rožmarin, evkaliptus, ravensara in še drugi, ki otežijo raz­ voj in razmnoževanje virusov in bak­ terij. To je že kar dobra zaščita, kadar smo med prehlajenimi ljudmi. Za nego kože in dobro počutje pa je olje vrtni­ ce, bergamot in sivke že pravi užitek.

Za spomin pa seveda rožmarin.« Dišave lahko torej na več načinov vplivajo na dobro počutje človeka. Na žalost tega sredi prebožične mrzlice velikokrat sploh ne opazimo. Mogoče pa bomo lahko letos, ko bomo zdaj v božičnem času spet obdani s prijetni­ mi dišavami, cenili, kako dobro vpliva­ jo na naše telo in našo dušo. plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

11

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

p r i p r av i l a

G a bi FRANK

pismo

predsednika Mohorjeve družbe

Drage mohorjanke, dragi mohorjani!

P

o izvolitvi za predsednika sem se z negotovostjo lotil odgovorne naloge, zavedajoč se, da je le težko hodi­ ti po stopinjah velikih predhodnikov. Toda s podpo­ ro dobrih direktorjev dr. Karla Hrena in Francija Keliha, vnetih sodelavcev, zanesljivih odbornikov upravnega in nadzornega odbora in ob dobrih nasvetih dolgoletnih mo­ horjanov to častno nalogo opravljam z veseljem in odgo­ vornostjo ter jo pojmujem kot delo za narodov blagor. Ve­ seli me, da direktorja dobro kljubujeta izzivom časa in kompetentno vodita Mohorjevo družbo. Mohorjeva druž­ ba je, kljub naglo se spreminjajočim časom in vedno no­ vim izzivom, v mirnih vodah, kar pa ne pomeni, da se lah­ ko usedemo v naslanjač brezbrižnosti.

Zadnja leta je bil poseben izziv delovanje tiskarne, saj je panoga pod velikim pritiskom in je šlo v stečaj že mno­ go tiskarn. Naša tiskarna deluje pozitivno, kar je predvsem zasluga »duše tiskarne« Milana Blažeja, ki jo je desetlet­ ja vodil z veliko vnemo in prizadevnostjo ter bo ob koncu leta 2019 šel v zasluženi pokoj. Tudi knjigarna se po pre­ ureditvi prostorov in zaradi knjižnega in kulturnega cen­ tra dobro razvija.

Najpomembnejši dogodek leta 2019 je bil prav gotovo nakup dodatnega poslopja na lokaciji Ainethgasse 10 v Ce­ lovcu, v mestnem predelu Št. Rupert, ki se bo imenova­ lo Slomškova hiša. Doslej so to hišo vodile in oskrbovale don Boskove sestre, Hčere Marije Pomočnice, ki se bodo zaradi pomanjkanja poklicev leta 2020 odselile iz Celov­ ca. Z nakupom nepremičnine ter z načrtovano ureditvi­ jo prostorov bomo na začetku šolskega leta 2020/21 uredi­ li dodatno dvojezično skupino v otroškem vrtcu, ustanovili prve dvojezične jasli v Celovcu ter uredili nove prostore za Slomškov dijaški dom. Ker gre za oskrbo mladih, je ta in­ vesticija v Celovcu zelo pomembna za prihodnji razvoj na­ rodne skupnosti v Celovcu. Ravno ob stoti obletnici plebis­ cita je to spodbuden signal za prihodnost. Moja posebna zahvala ob načrtovanju in izvedbi kupne pogodbe velja ravnatelju dr. Karlu Hrenu, ki je zadnje mesece v ta pro­ jekt vložil veliko moči in truda.

Oba direktorja načelno skrbita za preglednost poslov ter odbornike informirata o konkretnih problemih in izzivih, ki jih potem poskušamo skupno reševati. Tudi poslovni re­ zultati za leto 2019 so razveseljivi.

Posebej obeležena je bila stota obletnica nasilne preselit­ ve Mohorjeve iz Celovca na Prevalje. Tega dogodka smo se spomnili s slovesno sv. mašo in akademijo 7. julija na Pre­ valjah ter tudi z izletom poverjenikov prav tako na Pre­ valje, kjer smo bili po zaslugi Jožka Kerta, duše društva »Mohorjan«, deležni izredne gostoljubnosti.

V Gorici smo imeli srečanje predstavnikov vseh treh Mohorjevih družb iz Gorice, Celja in Celovca. Na njem smo govorili o težavah in izzivih posameznih vej iste Slomškove Mohorjeve kakor tudi o mogočem in nujnem 12

BOŽIČNA PRILOGA

gotthardt

sodelovanju na raznih področjih.

Vezi med direktorjema, člani upravnega in nadzornega odbora ter sodelavci so se krepile na pohodu z Rebrce do Hriba sv. Roka, s pogovori na raznih srečanjih in rednih sestankih, s pogovori z vodji posameznih oddelkov kakor tudi s posveti na sejah odborov. Tudi vsakoletno adven­ tno srečanje in predbožično omizje prispevata svoj delež k dob­remu ozračju in konstruktivnemu sodelovanju vseh v dobro Mohorjeve družbe.

Adventni in božični čas sta za nas zelo dobrodošla prilož­nost, da znova strnemo mrežo hvaležne povezano­ sti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Številni se med letom posvečamo svojemu poklicnemu, kulturnemu in verskemu delu, ko ohranjamo narodno bit po Slomškovem ges­lu »Sveta vera vam bodi luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike«.

O

b pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh uspehih in dosežkih zahvaljujem direktorjema dr. Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, vsem članom upravne­ ga in nadzornega odbora ter vodjem posameznih oddel­ kov. Zahvala velja sodelavkam in sodelavcem, učiteljicam in učiteljem, poverjenikom po vsem Koroškem, v zamej­ stvu in zdomstvu, članom in vsem prijateljem Mohorje­ ve družbe.

Mohorjeva družba vse od svojega nastanka nesebič­ no živi in deluje za slovenski narod in njegovo rast. Tudi v najtežjih časih, ko so jo sovražne sile hotele uničiti, je ostala pokončna in zvesta svojemu poslanstvu. Prav zato ima mnogo prijateljev v Celovcu samem, na Koroškem, v Avstriji, v Sloveniji, prek vseh meja, po vsem svetu, kjer­ koli živijo Slovenci. Naj še naprej živi in se razvija ter daje prave odgovore na izzive današnjega časa. Kljubuje naj vsem nasprotnim vetrovom in problemom, ki se nam po­ stavljajo na pot. Ob prestopu v novo leto 2020, ki je obe­ leženo s stoto obletnico plebiscita, se še bolj zavedamo, kako pomembno je za narodno skupnost poslanstvo Mo­ horjeve družbe. Toda brez sreče in Božjega blagoslova ne zmoremo vsega, še najmanj pa služiti narodu tako, kakor je potrebno. Naj Bog povezuje vse rojake v eno družino, v kateri naj ne bi vladali ljubosumnost in zavist zaradi uspe­ hov bližnjega in ne tekmovanje za politični drobiž, temveč sloga, poštenost in dobrohotno medsebojno razumevanje.

V imenu upravnega in nadzornega odbora želim vsem miren in doživet advent ter blagoslovljene božične praznike v zavesti, da je BOG VEDNO Z NAMI. Priprošnja bl. Antona Martina Slomška pa naj nas vedno spremlja in podpira.

Dekan Ivan Olip, predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Mohorjeva

ljudska šola

Posredovanje jezikov in vrednot v središču mesta Mohorjeva LJUDSKA ŠOLA

frank

V Mohorjevi hiši je ob do­pol­dnevih veselo, saj je v drugem nadstropju ljudska šola, ki z utečenim programom in dnevno menjavo jezikov izobražuje šolsko mladino.

Pred božičem je Mohorjeva ljudska šola va­ bila na dan odprtih vrat, ki je sicer za vsa­ ko šolo poseben dan, toda v Mohorjevi hiši poteka ta dan povsem normalno. Prizadev­ ni učiteljski tim z ravnateljico Tatjano Tol­ maier mladim obiskovalcem pokaže šolski vsakdan in pouk, kakršen poteka vsak dan.

Vsak razred vabi, da bodoči učenci in učen­ ke prestopijo šolski prag in se potopijo v raz­ lične predmete. Učiteljice mlade obiskovalce seveda tudi vključujejo v pouk. In tudi star­ ši se lahko prepričajo o kakovosti pouka. V sproščenem ozračju se lahko nato pomenijo z učitelji, se informirajo o vseh ponudbah, ki jih nudi šola. Nadaljnja posebnost je tudi, da se na ta dan predstavi tudi varstvo Mohorje­ ve, ki tesno sodeluje z ljudsko šolo.

Mohorjeva ljudska šola je na koncu pretek­ lega šolskega leta začela praznovati 30-letni­ co obstoja. S pestrim programom so učen­

ci in učenke predstavili svojo šolo, za katero je na prvem mestu učenje jezikov. Z dnevno menjavo jezikov se mladi dobro naučijo slo­ venščine, tako da se po četrti šolski stop­nji skoraj vsi učenci prijavijo v Slovensko gim­ nazijo. Slovenska beseda pa vse mlade v Mo­ horjevi hiši spremlja na vsakem koraku. Od vrtca, do šole, varstva, hodnikih do jedilnice so obdani z živo slovensko govorico. Mohor­ jeva ljudska šola jezikovno znanje pospešu­ je s šolskimi partnerstvi – predvsem je tre­ ba tu omeniti dolgoletno partnerstvo s šolo v Rušah – in številnimi različnimi projekti. Šolski zbor nastopa na različnih prireditvah, različne druge obšolske dejavnosti popestri­ jo šolski vsakdan. Šola tudi tesno sodeluje s Slovenskim kulturnim društvom v Celov­ cu, tako da si učenci in učenke lahko vsako leto ogledajo različne lutkovne in gledališke predstave, s katerimi prav tako bogatijo svo­ je jezikovno znanje. Mohorjeva ljudska šola je tudi tesno povezana s Slovenskim pasto­ ralnim centrom in patrom Jožetom Andol­ škom. Zgledno je tudi sodelovanje s starši, ki pri pripravah na cerkvene praznike ali na druge šolske praznike in prireditve prevza­ mejo veliko obveznosti in zrastejo v pravo skupnost z učiteljskim timom.

Mohorjeva ljudska šola vabi na naslednji

dan odprtih vrat, ki bo v petek, 31. januarja, od 8. do 10. ure.

Eden izmed glavnih temeljev delovanja Mohorjeve družbe je delo z mladino. Mohorjeva ljudska šola je zasebna katoliška šola, ki lahko nudi otroku dobro dvojezično izobrazbo.

Pouk je izmenično en dan v slovenskem in naslednji dan v nemškem jeziku.

Skupaj z Mohorjevo ljudsko šolo deluje tudi varstvo, kjer se lahko otroci igrajo in učijo drug od drugega ne le z vrstniki, ampak tudi skupaj z otroki iz drugih starostnih skupin. Mohorjeva ljudska šola je zasebna ljudska šola s pravico javnosti. Šolnina: 110 evrov (10krat na leto) Prispevek za varstvo: 190 evrov (10-krat na leto), do 15. ure 155 evrov Ravnateljstvo: Tatjana Tolmaier Učiteljski tim: Lidija Boschitz, Vida Daniel, Markus Kordesch, Milka Kušej, Monika Olip, Sonja Olip, Michaela Traunik, Eva Ogris in Chiara Audino Naslov: 10. Oktoberstr.

25/2. nadstropje, 9020 Klagenfurt/Celovec Telefon in faks: 046356860 Mobilni telefon: 06648409715 E-pošta: sola@mohorjeva. at, varstvo@mohorjeva.at Več informacij o šoli najdete na spletni strani: www.sola.mohorjeva.at

BOŽIČNA PRILOGA

13

božična voščila

14

BOŽIČNA PRILOGA

naših podpornikov

SODALITAS Katoliški dom prosvete v Tinjah Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at www.sodalitas.at

Bog je postal človek, da bi ga sprejeli v sočloveku!

Vsem tečajnikom, dobrotnicam in dobrot­nikom ter prijateljem Doma v Tinjah želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto K ato l i š k i d o m p r o s v e t e s s o d e l av k a m i i n s o d e l avc i

plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

15

Božična nagradna križanka K

o boste križanko rešili, najdete na rume­ nih poljih naše geslo. Rešitev križanke poš­ljite najkasneje do ponedeljka, 13. janu­ arja 2020, na uredništvo Nedelje (»Nagrad­ na križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec.

E-mail: redakcija@nedelja.at

1. Bon v vrednosti 100 evrov za prireditev ali potovanje Doma v Tinjah. Poklonil Dom v Tinjah.

2. Pet zgoščenk pravljic v koroških narečjih. Poklonila jih je Krščanska kulturna zveza 3. Koledar – načrtovalec časa. Poklonila ga je Mohorjeva knjigarna v Celovcu 4. Knjiga o Jošku Tischlerju Zbornik predavanj na simpoziju 5. Vinko Poljanec: Literarno-publicistični zbornik 6. Mira Blažej: Pesmi | Lieder 7. Pokrajina pesmi. Zgoščenka Bernarde Fink in Janeza Gregoriča. 8.-10. Zvezdni utrinki. Zgoščenka pesmi in melodij Lenčke Kupper. Nagrade od 4-10 je poklonila Krščanska kulturna zveza 11. Loška cerkvena pesmarica. Izdala sta jo Simon Trießnig in Peter Svetina. 12. Šmarjeta. Zemljevid s slovenskimi in nemškimi imeni.13. Bekštanj ob Baškem jezeru. Zemljevid s slovenskimi in nemškimi imeni. 14. Življenjski prostor Sele. Zemljevid s slovenskimi in nemškimi imeni. Nagrade od 11-14 je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. 15.-19. Zbirka pesmi Roža, Podjune in Zilje »Naša pesem« in zgoščenka muzikala »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«. Nagrade od 15-19 sta poklonili Katoliška mladina in Katoliška otroška mladina.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

geslo

Zvedav človek

Celina z Genetsko največ identičen prebivalci osebek

Francoski Olga filmski Gracelj komik (Jacques)

Hitro si sledeči streli

Desni Gl. mesto S Nizozemski pritok Rena pomorščak pod Feld(Abel) kirchom

Voznik traktorja Pojasnjevalka

Pri Podnarju Detajl iz ene njegovih slik sestavil:

SIMON BIZJAK

Kdor optira

Drobna gospodarska dejavnost Preparat, prigotovek Več mrež, mreže Frnikola (star.)

Ameriški igralec Hunter Konec molitve

Balkansko kolo Lahek les južnoameriškega drevesa Politično zatočišče Morje med Korejo in Kitajsko Italijanski izdelovalec violin

Večja vok.-inst. skladba Ratio

Plenitev divjadi Rokovska pevka

Izraelski prerok Sužnja v haremu

Rafko Irgolič

Baza, temelj Rudolf Maister

Iznajdba Okrašeni vložek v lesu

Trata Germ. bog plodnosti, Wan

Emma Thompson

Krožec Reka v sv.

Sibiriji

Edinorojenka Sl. pevec Pestner

Odisejev otok

Del flore Aparat za odkrivanje česa

Benjamin Raich

Odprtina na obrazu

Gr. otok zahodno od Samosa ?, ?, I, E, A

Katran, gudron Vojašnica (starinsko)

Površina, območje

Gorska cvetlica, planika

Ubitje prašiča Zvezda v orionu

Otirača Reka, ki teče skozi Bern

Rus. pisec (Vsevolod) Jakob Aljaž

Nikelj

Italijansko Koroški ime mesta narodni Vidma buditelj (Matija)

Ivo Jan

Noetova barka

Pohorsko smučišče Vzlet, polet

Paul McCartney Španski otok

Ameriški igralec Affleck Tekmec

Glavno mesto Španije

Zamorka

Majhen nož, nožek

Juhi podobna jed

Litina; litje

Telur

Škodljiva Priprava Tone podzemna za ribanje Pavček žuželka

Tanja Ribič

Splav Del vodovodne napeljave

Neumnež; Roman Dostojev­ skega Kožna žleza, ki izloča loj Biblijska prva žena

Noni Žunec Loček (narečno)

Nacist

Orientalsko riževo ganje

I M P R E S U M : BOŽIČNA PRILOG A cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat krške škofije. Slovenski

dušnopastirski urad. Uredništvo Nedel je: Mateja Rihter (glavna urednica), Gabi Frank, Alexandra Praster in Vincenc Gotthardt.

Tel. (0463) 54 5 87 3510, e-mail:redakcija@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec. Kraj izhajanja: Celovec 2

Lažnivec (starinsko)