Božična priloga Nedelje 2020

december

2020 PRILOGA BOŽIČ

Moj mali

čudež

breitegger

2

BOŽIČNA PRILOGA

P ortret

Levi (8 tednov) in mama Mirjam foto: benjamin breitegger

Č

»Od trenutka, ko sem postala mama,« pravi Mirjam Prochazka, »ni samo način življenja popolnoma drugačen, temveč sem se tudi jaz sama spremenila. «

Moj mali čudež ...

Če bi leto 2020 morali povzeti z nekaj besedami, bi mnogo ljudi verjet­no reklo, da je bilo leto kaotično, polno skrbi, bolečin in žalosti. Zame pa je bilo kljub vsemu eno izmed najlepših let, ki sem jih doživela doslej.

14. februar 2020 je bil dan, ki naj bi za moža in zame dobil za vedno poseben pomen. Valentinovo letos namreč nisva kot ved­ no preživela v dvoje, temveč čis­ to presenetljivo v troje – kajti na ta dan sem izvedela, da pričakujem otroka.

V hipu se je spremenilo celotno življenje. Začel se je turbulentni čustveni tobogan, ki se je menjaval med stalnim občutkom popolne sreče in neverjetnega strahu.

Od danes na jutri sem bila odgovorna za dodatno živo bitje, ki ga sicer nisem čutila, ki pa je kljub majhni velikosti nekaj milimetrov imelo že lastni srčni utrip. Že nekaj časa pozneje sem opazila prve telesne spremembe. Od enega trenutka na drugega me je napadla neizrečena utrujenost, ponoči pa sem iz ure v uro ležala budna v postelji. Vsak dan sem se opazovala v zrcalu in mojemu možu ponosno kazala trebušček, ki sem ga dolgo videla samo jaz, ki sem ga pa od vsega začetka redno odmerjala z merilnim trakom. Ko mi hlače in obleke končno niso več pristajale, sem z veseljem nakupila obleke za nosečnice in jih

nosila s ponosom – saj naj bi vsak takoj spoznal, kakšen zaklad se je zakrival pod njimi.

Misli so ves dan krožile okrog otroka, vseeno, ali sem bila v pisarni, se srečala in pogovarjala s prijatelji ali gledala televizijo.

Celo pogled na vsakdanja dela, ki sem jih opravljala dan za dnem, se je naenkrat spremenil. Če sem potovala z avtom, sem vozila bolj previdno in pri prečkanju ceste sem se prepričala raje dva- ali trikrat, da je pot zares varna. Če me je pa le kaj prestrašilo, sem intuitivno in zaščitno položila dlan na trebuh in tako tolažila sinčka.

Najlepši trenutek v vsem času nosečnosti pa je bil, ko sem prvič začutila gibe svojega sina.

Vsak gib in vsaka brca sta pričarala nasmeh na moja usta. Počutila sem se, kot da bi v sebi imela skrivnosten zaklad, za katerega sem vedela samo jaz. Tako se je posebna povezava, ki sva jo delila, še bolj utrdila. Le včasih, če je než­no pozdravil tudi očeta, babico ali dedka, ko so roko položili na trebuh, sva tudi njih seznanila s svojim majhnim skrivnostnim svetom.

Toda z vsakim gibom, ki sem ga čutila, z vsako obleko za dojenčke, ki sem jo kupila in z vsako pripravo na porod sva z možem postala bolj in bolj nepotrpežljiva.

Komaj sva dočakala dan, da bi sinčka osebno spoznala. 17. oktob­ ra se pa je Levi odločil, da naju bi le rad pozdravil. Končno sem ga

po dolgih devetih mesecih držala v naročju in prvikrat vdihnila njegov enkraten vonj. Nikoli ne bom pozabila čudovito lepega občutka, ko sem zaslišala rahel glas, mu prvič pogledala v oči in ko so se neverjetno majhne rokice že kratko po porodu zaščitno oprijemale mojega prsta. Začel se je končno čas spoznavanja in skupne poti.

Od tega dne je minilo že več ko osem tednov, ki so bili polni neprespanih noči, številnih nasmehov, neštetih solz – ki sva jih prelila tudi skupaj – in včasih tudi nekaj trenutkov obupa. Kljub temu pa sta bila najlepša in najbolj razgibana meseca mojega živ­ ljenja. Ni primerljivega občutka popolne sreče in ponosa, kot pa ta, ki ga začutim, če se Levi zjutraj zbudi in me pozdravi z velikimi okroglimi očmi in s presunljivim nasmehom. V hipu mu uspe, da pozabim vse naporne trenutke in izčrpanost, ki jo včasih občutim.

Od trenutka, ko sem postala mama, ni samo način življenja popolnoma drugačen, temveč sem se tudi jaz sama spremenila. Postala sem bolj potrpežljiva, mirna in srečna, istočasno pa tudi bolj skrbna in negotova, saj vsak dan Levi kakor tudi jaz doživiva toliko novih, neznanih in napetih stvari.

Najlepše pa je, da sem spoznala čudovit način ljubezni za človeka, za katerega se bom vsak dan borila in rada žrtvovala, ki ga bom vse življenje varovala. To je moj oseben mali čudež.

BOŽIČNA PRILOGA

XIV

3

V

žarišču S. Regina Tolmaier,

hišna predstojnica in vodja doma za ostarele v Pliberku, pravi: »Kdaj in kako bomo mogle biti pozorne do bolnikov, je odvisno od zdravstvenega stanja nas vseh skupaj. Z Božjo pomočjo bomo prebredli to stisko.«

Vse je drugače ... Že kar nekaj tednov se borimo s koronavirusom, tako ne sprejemamo obis­kov na oddelke, da so vsi bolniki, kolikor je pač mogoče, vse oseb­je – z velikim spoštovanjem do vseh v hiši – posebej zaščiteni. Pa vendar se pred koronavirusom ni mogoče popolnoma »skriti«. Bolniki in bolnice se bolj zadržujejo – kolikor se pač morejo podrediti navodilom – v sobah, mirni, sami ... telefonske zveze pretrgajo samoto, kolikor je to mogoče. Vse je bolj tiho, v glavnem niti ne tožijo in obujajo spomine ...

4

XIV

BOŽIČNA PRILOGA

Če gledamo na okolje, nas belina v naravi že spominja – advent je; adventni venci po hiši tudi dajejo upanja: zelenje, ki zdrži čez zimo, četudi se posuši; sveče nas spominjajo na LUČ, ki se nam vedno znova bliža – ne glede na zunanje okoliščine. »Vso zemljo tema krije, in spijo rožice, a Cerkev v čast Marije obhaja zornice« ... Da, so zornice, brez zvonjenja, pa vendar v srcu zveni ob molitvi, ki jo drugače opravljamo skupaj, zdaj vsaka sama, pa vendar povezane v vesoljni Cerkvi, z vsemi krščenimi in nekrščenimi, torej ne same, molitev je močna vez, ki nas povezuje tudi v karanteni. Kako hvaležna sem, molit­ venik, rožni venec prodira skozi stene in močneje začutim, kako velika družina smo – vesoljna Cerkev.

In koronavirus? Nas vse preseneča, pojavlja se pri vsaki osebi malo po svoje. Živiš z njim, nič ne veš, kako bo potekalo, kaj bo prinesel nasled­ nji dan – le eno vemo, Bog je z nami, ON ve, zakaj ta preizkušnja, kako se bo končala – pa vendar nas ne bo pokončala. »Saj gremo vsi SONCU VEČNEMU NAPROTI«. Smemo pa upati, da je življenje močnejše.

Da, koronavirus nam jemlje marsikatero zunanje praznovanje, sre-

čanje s svojimi, skupno praznovanje v cerk­vi, srečanja pri skupni mizi.

Morda je to dobro, da na novo odkrijemo lepoto medsebojnih srečanj, da bolj zahrepenimo po družbi okoli nas, da je lepo, da si med seboj pomagamo, da smo drug od drugega odvisni ... da marsikdo izpostavi svoje zdravje, da pomaga drugim, da jim stoji ob strani – spoštujem jih, molim zanje. Hvala, Bog lonaj vsem!

Pa je morda postalo marsikaj že kar navada? Iti v cerkev, biti pri maši, ... V teh trenutkih samote, tišine, nas lahko spremljajo mediji s svojimi tudi verskimi ponudbami – pride zelo prav. Zdi se mi, da pa je tudi prilika, da se ustavim ob svojih medsebojnih odnosih, predvsem pa tudi ob svoji osebni veri, ki daje smisel mojemu življenju – tu na svetu, a tudi prek groba. Hvaležna sem tudi za to priliko – četudi ni prijetna.

No, zelo sem hvaležna za vsa pretekla praznovanja – spomini hitijo v otroška leta, ko smo bili zbrani ob jas­licah in božičnem drevesu doma ob krušni peči, ki nas je grela in nam je bilo toplo pri srcu; nato pešpot po hribu v cerkev, ki je bila vsa razsvet­ ljena s svečami, ko smo peli: »... an-

Fotografija iz spominskega albuma. Taka srečanja trenutno v domu ostarelih v Pliberku niso mogoča.

Fotografija je bila narejena ob praznovanju jubilejev šolskih sester leta 2018.

Skupaj s prebivalkami in prebivalci doma so obhajali sveto mašo in se nato srečali ob skupni mizi. rihter

gelčki stopajo ...« ter nesli Jezuščka v pripravljene jasli ob stranskem oltarju. Po vojni smo nesli v cerkev paketiče, jih položili pred jaslice za otroke, ki morda niso imeli toplega doma – vsi srečni, da lahko delimo.

Leta so minevala, otroški spomini ostajajo. Ob tem so se starši, ki v tis­ tih časih niso imeli veliko možnosti za obdarovanje, a začutili smo, da je bila ljubezen med nami; oni so se že poslovili, saj je oče ob tem, ko je vedel, da zaključuje zemsko življenje – slep, a prepričan, da obstaja še LUČ, ki ne ugasne nikoli – predvsem pa, da ostane LJUBEZEN, ki ne umrje. Da, ta ljubezen nas spremlja vse življenje in tudi prek groba. In materino slovo – rahel nasmeh, zadovoljstvo na obrazu, hvaležnost za vse ... hvala Bogu za naše starše!

Pri vseh praznovanjih božiča prihajajo še lepi spomini na otroška leta, pa tudi spomini na vsa praznovanja v teku življenja – letos bo pač drugače. Topla peč spominov, vere v veliko, skrivnostno Božjo skrivnost, ki se nam dan za dnem približuje, bo ostala tudi v tem drugačnem praznovanju: v molitveni povezanosti z vsemi, ki jih srečujemo in smo jih v življenju

srečavali – v hvaležnosti bodo prisot­ ni, ne bomo sami ...

Sestre smo zelo hvaležne, da smo do 8. decembra še imele vsak dan sv. mašo – samo za sestrinsko skup­ nost. Z okužbami med sestrami se je to tudi prenehalo – žal, ne more biti drugače. Precej bolnic zelo pogreša kapelo, skupno molitev rožnega venca.

Adventni venci na oddelkih, okrasi na stropu malo dvigajo ozračje; tudi televizija zamoti ljudi. Veliko je odvis­ no od osebja – sicer zabubani kot kakš­ni »astronavti« po sili razmer – pa vendar prinašajo sonce in dobro voljo s seboj. Zelo smo jim hvaležne – rade jih vključujemo v molitev, saj so vsak dan izpostavljeni.

Za sv. Miklavža je nočna služba razdelila paketiče, ki smo jih sestre pripravile za vse – sladke pozornosti –, zelo so se jih razveselili s pripombo: Miklavž pa ni pozabil na nas. Pa še nadaljnje pozornosti smo bile deležne: sin ene od mater v domu je pripravil kekse za vse bolnice – naj mu Bog poplača tako velikodušnost.

Morda pa nam še kdo velikoduš­ no more za vse oddelke »špendirati« kakš­no božično glasbo in pesmi

– slovenske in nemške, da bo več izbire. Upamo, da bo za sv. večer že mogoče, da bomo razrešene karantene in bomo mogle med bolnike in biti z njimi. Hvaležne smo in vemo, da je vedno – v sončnih in senčnih dneh – Bog z nami vsemi. On ve, zakaj dopušča to stisko, ki je človeku »zdrsnila iz rok«.

Kaj in kako bomo mogle biti pozorne do bolnikov, je odvisno od zdrav­ stvenega stanja nas vseh skupaj. S skupnimi močmi, z Božjo pomočjo zaupamo, da bomo prebredli to stis­ ko in izšli iz nje malo bolj hvaležni, da nas pri vsem tem Bog spremlja in daje moč. Vedno znova pa doživljamo tudi človeško pomoč, ki nas opogumlja – zelo smo hvaležne, da nas ob vsem tem spremljajo duhovniki celotne dekanije pod vodstvom dekana Ivana Olipa. Bog lonaj za vse!

Tudi vsem bralcem in bralkam Nedelje želimo sicer drugače doživete božične praznike – združeni s sveto Družino v Betlehemu, ki je v globoki veri, da Bog vodi skrivnostna človeška pota – sprejemala danosti in bila pripravljena hoditi z Novorojenim tis­to pot, ki Mu je bila začrtana vse tja do gore Kalvarije. Blagoslovljeno novo leto!

BOŽIČNA PRILOGA

XIV

5

P

razniki doma

Čakanje na polnočnico Katja Osterc

S

Ko zablestijo božični obredi

misel božiča je zakrit razumu. V srcih čutimo smejoč nemir, hvaležnost in ljubezen. Vedno znova se razveselimo znanih božičnih popevk in napevov (čeprav tega seveda javno ne priznamo). Dolgi večeri nas nehote popeljejo v meditacijo, vero in hrepenenja.

Vsi nehote potrebujemo preproste pomirjujoče rituale božičnih opravil. Nezavedno vedno znova iz domače kuhinje zadišijo enaka drobna peciva, božični kruh, ki je najbolj aromatičen, orehovi rogljički, ki se ne lomijo, in tisti dišeči medenjaki, ki jih je pekla že stara teta. Mizo pogrnemo z babičinim, že malce obledelim prtom, ki nas edini spomni na vse tiste božiče, ki smo jih preživljali kot otroci ali kasneje v krogu svoje širše družine, se smejali in obujali spomine.

Kako lepo nam je bilo.

Smisel je v tem, da vsi potrebujemo pomirjevalna in zdravilna sporočila, ki jih prinašajo obredi, ki so nam pri srcu. »Eden izmed najpomembnejših pogledov na družinske običaje – obrede, ki jih družine oprav­ljajo leto za letom, je ta, da imajo običaji simbole in družine potrebujejo simbole,« pojasnjuje Steven J. Wolin, klinični profesor psihiatrije. »Pripravimo okraske, pojemo stare pesmi, molimo isto molitev, oblečemo se v nam ljuba oblačila, mizo pogrnemo na določen način.«

S tem nehote tudi svoje družinske člane in prijatelje seznanjamo s tradicijo.

Predvsem je za nas pomembno, da v običaje vedno znova vpletamo svoje otroke, kot tudi oni nas – starše, ko nogavice vztrajno puščajo na tleh, namesto v košari za perilo in skrivoma preložijo gobice s pice na rob krožnika, čeprav jim dnevno dobronamerno pridigamo o lakoti, ki pesti otroke tretjega sveta. Gotovo tudi vi lahko naštejete podobne rituale, boljše ali slabše, ki pestijo vaša življenja.

Pa vendar ... rituali in obredi in tudi običaji z bogato tradicijo nas učijo in nam kažejo, da naše življenje ima, je imelo in bo imelo smisel.

V zadnjem času se vsi učimo novih običajev. Vsak dan z ljubeznijo skuhamo kosilo, beremo tisto dobro, že pozabljeno in zaprašeno knjigo, igramo prelepo božično glorijo, v toplem objemu domačih gledamo romantično komedijo ter skrivoma ves čas pogledujemo čaroben sij sveče na doma izdelanem advent­ nem venčku, ki še vedno diši po svežih iglavcih, ker dolge večere končno preživljamo – doma.

Ti – novi časi – nas učijo zavedanja, da je ohranjanje starih, kot tudi odkrivanje novih običajev še kako pomembno. Prenašamo jih namreč v nove generacije, ki le brez našega zgleda ljubezni, upanja in vere ne bodo izgubljene.

Zato naj božični obredi v tem decembru preprosto – zablestijo.

Lucia Hafner-Kušej

Ž

Šele ko stvari ni, veš, kaj si imel

ivim v Celovcu s svojo družino. Delam kot delovna terapevtka, ergoterapevtka, v timu AGRM za bolnišnico elizabetink v Celovcu.

To pomeni, da sem mobilna terapevtka, ki se vozi k ljudem na njihove domove. Po več tednov približno trikrat na teden dobivajo rehabilitacijsko terapijo.

Vse to plača zavarovalnica.

V službi vsak dan pridem v stik s starejšimi ljudmi na njihovih domovih in opažam, da so nam zelo hvaležni, da prihajamo, predvsem v tem posebnem letu.

6

BOŽIČNA PRILOGA

Seveda zaradi mask ni prijetno, posebej za osebe z dihalnimi težavami in za tiste, ki slabo slišijo. Po navadi lahko preberejo izrečene besede prek ust. To v tem primeru odpade. To je za te osebe zelo moteče.

Kaj mi pomeni advent? Še vedno imam rada Miklavža in ta njegov čar tudi skušam posredovati otrokoma. Tudi letos nas je počastil s svojim obiskom. Pač pod posebnimi pogoji.

S tem da delam, je naš ritem med tednom isti kot vedno. Kar se je pri nas spremenilo, je to, da smo bili zadnje tedne vsaj enkrat na gori in to zelo uživamo. Zadnja leta sem popoldan pred božičnim večerom z otroki obiskala otroško mašo. To je bila lepa navada in to bomo letos tudi pogrešali. Šele ko teh stvari ni, se šele zavedaš, da jih potrebuješ.

Pesnica Mili Hrobath je brskala po svojih zapiskih in pesniških zbirkah in našla besede, ki zmorejo za hip ustaviti čas.

»In moj angel je ves dan ob meni …« Letošnji božič je poseben. Prinesel nam je cel kup omejitev, nanje pa lahko gledamo tudi takole – ostaja nam več časa! Čas za mirnejši potek dneva, za nam drage ljudi, za razmišljanja, za nas same. Mis­ li prihajajo in odhajajo, prinašajo in odnašajo vse lepo, trdo in bogato. V zavesti nam zaživijo vsakdanje dragocenosti: družina, zdravje, humor, jaz, božja bližina, moč besede, spomini, ...

Oblečem vsakdanjost, odslovim tugobnost in počakam na sonce.

Primem se za roko in se potegnem čez prag tarnanja. Živim od vsakdanjih čudežev. Skrivnostno pridrsijo s časom v vsak nov dan – majhni, skriti, tihi. Moj angel jih spremlja.

Tvoj WhatsApp je žarek v temini brez veselja in pesmi, je žarek, ki mi vrne voljo po nasmešku.

Napijem se tvojih besed, da ozdravim.

Odpre se okno v brezčasje in rodi se hvaležen dan.

Moja bodočnost postaja vedno krajša.

Z osamljeno mislijo postopam v krogu. Neprozoren čas ločuje najine poti. Vse je prav. Ni prav. Je prav … Usoda vse uredi po svoje. Že dneve hlepim po lepi besedi. Zrahljala bi praznino in zakrknjenost.

Slišiš, kako čas mineva?

Trenutki, dnevi, leta …

Stopi bliže, da ne motiva minevanja.

Angel smrti – neznanec, silovita izkušnja – Ne boj se, je rekel – in verjela sem mu.

Sredi dneva me zajame zavest ugodja.

Zaustavim čas, da posvojim ta občutek.

Včasih slišim glas svoje duše – mehek, tih, skrivnosten.

In moj angel je cel dan ob meni.

reichmann

Danilo Katz

Poseben občutek topline izžareva samo božični čas

B

ožič ima nedvomno poseben čar. Ko opazujem svojo najmlajšo hčerko Kajo, kako z vedno večjim pričakovanjem in včasih tudi malo nestrpno odšteva dneve do božiča, se pojavi poseben občutek topline, ki jo zame v tej obliki izžareva samo božični čas. Najbolj dragoceni so mi v tem času skupni trenutki z družino. Vsako leto se po prihodu Božička vsi skupaj zberemo okoli božičnega drevesa ter jaslic in prepevamo božične pesmi. Takrat tudi ne sme manjkati božična izdaja Nedelje, iz katere starejši hčerki prebereta božični evangelij. Dnevi po svetem večeru pa so namenjeni predvsem praznovanju v krogu širše družine in tudi ta srečavanja so vedno v znamenju skupnega prepevanja in so zelo praznična.

Pogrešal bom ...

Predvsem praznovanja v širšem krogu bom letos prav gotovo pogrešal. Moram pa priznati, da imam letos zaradi epidemije veliko manj terminov kot v preteklih letih in je zato adventni čas precej bolj umirjen kot sicer in bo isto veljalo tudi za božič. Vseeno si želim in upam, da bo božič prihod­ nje leto lahko spet takšen, kot je bil v preteklosti.

Na naši šoli ...

Na naši šoli je adventni čas običajno zelo poseben. Vsako jutro se vsi skupaj zberemo v avli in prepevamo adventne in božične pesmi. Vmes veroučiteljica prižiga svečke na adventnem vencu in prebere to ali ono božično zgodbo. Otroci, ki obiskujejo glasbeno šolo, pa nam na svoje inštrumente zaigrajo znane božične melodije. Letos vsega tega ni in kljub okraskom v šoli vsi čutimo, da nekaj bistvenega manjka. Ko naše učenke in učence spremljam na klavirju in sto otrok istočasno, v več jezikih in z velikim navdušenjem ter iz vsega srca prepeva, pogosto dobim kurjo polt. Isto velja za otroško božično mašo, ki jo skupno z našimi šolarkami in šolarji, šolskim bendom, učiteljicami in našim župnikom vsako leto praznujemo v šmihelski farni cerkvi. Takrat je cerkev nam­ reč nabito polna in ljudje vidno uživajo ob lepem petju in igranju otrok. Da letos otroške božične maše ne bo, je zelo žalostno. Kajti za mojo družino in mnogo drugih družin, še posebej pa gotovo za tiste soljudi, ki so za božič osamljeni, je to najlepši uvod v sveti večer.

Sploh sta umetnost in kultura izredno pomembna stebra našega bivanja na tem svetu. Zavedam se, da gospodarstvo zelo trpi zaradi posledic, ki jih prinaša epidemija. Z vidika pedagoga in glasbenika sem prepričan, da bi morali najmanj toliko pozornosti namenjati posledicam na medčloveškem, kulturnem in umetniškem področju.

Vsem bralkam in bralcem Nedelje želim, da bodo kljub neugodnim okoliščinam tudi letos doživeli čim lepši božični čas v krogu svojih najdražjih!

jozi hrobath: angel, železo, les

BOŽIČNA PRILOGA

7

S

pomini

Alois Hofer z Marije na Zilji je z roko zapisal svoje življenje na sto straneh v enem samem dolgem stavku.

»Kakor bi bil z neba padel …« Ta življenjska zgodba ne sme biti pozabljena, si je rekel leta 1972 Alois Hofer. Takrat mu je umrla žena in odločitev je bila zelo jasna – to življenje je treba zapisati. V naslednjih dveh letih – 1973 in 1974 – ga je še enkrat podoživel.

Začel je s stavkom »Poročam vam, kako težko je bilo moje življenje, ko sem bil okoli šest let star.« Takrat je živel v kajži pod Triglavom s svojo mamo in bratom pri starem očetu v Trenti.

Spomine pa je pisal desetletja pozneje v svoji hiši na Mariji na Zilji. Napisal jih je v slovenskem jeziku, v enem samem dolgem stavku na sto straneh formata A 4. Vmes pa se odvija pripoved razgibanega življenja delavca, ki je zapustil domovino pod Triglavom v Sloveniji in si ustvaril nov dom v sosednji državi Avstriji. Alois Hofer je bil rojen leta 1905 v Trenti v Sloveniji, umrl pa je leta 1978 v Prosovičah na Mariji na Zilji. Revščina je zaznamovala mladost Aloisa Hoferja. Ker doma ni bilo dela, ga je iskanje po zaslužku napotilo v svet. Objavljamo nekaj odlomkov iz življenjskega pričevanja. »Delal sem v gozdovih v Italiji okrog Trbiža. Prišlo je zame zadnje leto v gozdu. Ker nisem bil italijanski držav­ ljan, nisem imel več veselja tam, in sem pisal v Celovec na konzulat, da so mi poslali potni list. 18. novembra 1926 sem se podal na pot na Nizozemsko.

Tri dni sem se vozil z železnico in sem prišel tam k nekemu znanemu iz Trente, imenoval se je Andrej Kravanja. Pri njem sem ostal in moral sem čakati ves mesec, da sem dobil delo. Pomagal mi je, mi dal hrano, tudi denar posodil, mi obleko kupil in kar mi je bilo potrebno

8

BOŽIČNA PRILOGA

Alois Hofer ni poznal meja. Rojen je bil leta 1905 v Trenti, umrl pa je leta 1978 v Prosovičah na Mariji na Zilji.

– tako sem imel pri njem dolg. Ker nisem znal govoriti tujega jezika, sem bil kot otrok, ki se danes rodi. Ko sem prišel v rudnik premoga, mi je neki Slovenec pokazal pot noter. In sva se peljala in je rekel, da gre okoli osemsto metrov dol, midva pa bova izstopila pri štiristo metrih. Tedaj sem se resno bal, mislil sem, da imam polne hlače, tako je šlo dol, kakor da bi bil z neba padal. Tam so me drugi delavci prevzeli in smo se peljali z železnico v rov dvanajst minut. Tam smo šli naprej in so mi pokazali, kako delajo, jaz jih nisem razumel, pa sem gledal, kako gre delo. /…/ Zdaj je prišel tudi moj brat Anton k meni, in tudi on je dobil delo. Bila sva zadovoljna, da sva bila skupaj in da dob­ro zasluživa. Naši mami in staremu očetu sva vsake tri mesece pošiljala nekaj denarja. /…/ Po dveh letih in osmih mesecih se je

brat s svojo ženo napravil, da bo šel v Avstrijo. Proti Celovcu sta se peljala in vpraševala, če dobita kako polje za kupiti. Tako sta hodila od ene vasi do druge, bila sta pri Sv. Jakobu in v Rožeku in tudi na Ziljo sta prišla. Pri nekem kmetu sta spala in jima je rekel: »Jaz vem za eno polje, pa nisem gotov, ali je še na prodaj, ali je že prodano. Morata na občini vprašati.« Brat je rekel: »Prosim, kje je občina?« »Tam v Droboljah, pri Baškem jezeru!« Drugi dan sta šla in vprašala in so jima povedali, da je res velika kmetija na prodaj. Da je bil slab gospodar, saj so dostikrat karte igrali, pil je in naredil dolg. Njegovi sinovi so kupili avto in se je ponesrečil, da so prišle druge osebe do smrti. Tisti kmet je moral vse plačati. Občina je prevzela vse in prodala polje, pet kmetov na Zilji je kupilo polja in tudi moj brat je vzel polja za eno kravo.

Pisal mi je, da ima samo še malo denarja in je kupil nekaj desk, da sta napravila malo barako in sta bila v njej.

V Beljaku je poiskal delo pri zidarjih in tudi na svojem je delal. Začel je počasi zidati hišo in tudi jaz sem mu kaj malega poslal. /…/ Nekega dne mi moja draga reče: »V nekaterih mesecih bo pa več družbe v hiši, če bo po sreči, porodim.« In res je bilo vse po sreči in sva dobila fanta.

To je bilo na začetku osemintridesetega leta. Tako sva imela malo več veselja doma in ljubezen do njega. Sporočila sva to bratu in njegovi ženi v Avstriji, doma na Mariji na Zilji. Hitro sta odgovorila in sta bila vesela najinega otroka.

Vprašata me, kaj delam in kako nama gre. Pišem nazaj, da nimam dela, sedaj, ko je še sneg povsod in za naprej, pa tudi nisem imel njemu kaj pisati in sem tako končal pismo.

Konec februarja dobim zopet pismo od brata. Ta me prosi, ali imam čas, da naj pridem njemu pomagat, ko dela hišo.

Ima dosti dela in tudi polje, on sam gre vsak dan delat v neko podjetje, kjer se

o knjigi

Alois Hofer: Rojen pod Triglavom Ko je Mirko Hofer pregledoval po smrti svojega očeta Aloisa njegovo zapuščino, je v njej našel tudi sto strani obsegajoč rokopis. V tem v slovenskem jeziku napisanem rokopisu brez vsake interpunkcije, tako rekoč v enem samem stavku, je Alois Hofer zapisal svoje pestro življenje, ki ga je živel kot delavec in prekoračevalec meja. Najprej doma v dolini Soče pod Triglavom, potem pa na Mariji na Zilji. Lok Hoferjeve pripovedi se pne od časa monarhije pa do sedemdesetih let dvajsetega stoletja.

Lojz, kakor so ga v mladih letih klicali doma v Sloveniji, je šel delat kot gozdar v Italijo, potem za deset let v rudnik na Nizozemsko, nato pa si je ustvaril dom v Prosovičah.

uči za zidarja. Ko sva z mojo prečitala pismo in jo vprašam, kaj narediva, mi reče: »Pojdi, saj imaš čas, bova pa sama s sinkom, da naju ne bo strah!« In res sem se napravil in šel v Avstrijo k bratu in mu pomagal pri zidanju. /…/ Moj brat mi je pokazal, kje mi da malo zemlje, če hočem, in se mi je dopadlo.

Bil je prek gozd, pa lesa ni bilo več, so vse posekali, še prej ko je brat kupil, in so bili samo še štori v zemlji. Z bratom sva se dogovorila in mu rečem: »Zdaj ne morem kupiti, nimam denarja.« On pa pravi: »Saj imaš čas, deset let lahko odplačuješ, kakor ti pač gre.« In ga vprašam, koliko metrov da smem kupiti. »Kolikor počistiš, boš imel,« pravi brat. /…/ Z mojo ženo sva tako imela dosti dela in potem sem začel za hišo kopati zemljo.

Nato smo betonirali hram, in ves beton sem le na roke mešal. Ko smo dokončali hram, sva začela zidati z bratom s tis­ timi kvadri. Delo nam je šlo hitro naprej in smo le polovico hiše naredili za enkrat, samo kuhinjo in eno sobo. To je bilo neverjetno, kako smo imeli hitro narejeno vse, da so minili šele trije meseci, odkar smo prišli iz Italije, in smo toliko naredili. Z bratom sva napravila streho, kar za prvo silo, da je bilo pokrito. Z ženo sva počistila tisto drevje in kamenje in da sva imela končno dva tisoč metrov zemlje. Zdaj sva z bratom naredila na sodniji pogodbo in sem njemu počasi plačeval, da bo postalo moje.

To je bilo devetintridesetega leta.

V tem času pa so Nemci prišli v Avs­ trijo, kakor divjaki in nas zasedli. To je bilo osemintridesetega leta, v marcu.

Potem je bilo dosti dela, pa smo morali biti tihi pod njimi. Tako je šlo vsak dan le slabše, da so mlade moške vzeli k vojakom in jih učili. Zmeraj le več letnikov so vzeli in se je začela počasi vojska. Tako je leto devetintrideset minilo, in jaz ravno delam v Bleibergu v kamnolomu, kjer sem tudi streljal kam­ ne za cesto. Dobim pošto, da moram na pregled v Beljak zaradi vojaščine. In so me preiskali in vprašali, kakšna dela sem se učil, ali znam več jezikov govoriti. Odgovoril sem, da znam slovensko in tudi nekaj italijansko in nizozemsko in malo nemško. Štirinajst dni nato mi prinesejo pošto, da moram biti ob dvanajsti uri v Beljaku na železnici in se odpeljati, kakor hitro mi je mogoče. /…/ Dali so nam črne kave piti in kar hit­ ro nato nam povedo, da gremo v Rusijo. Prišli smo na železnico in se peljali skozi Nemčijo in Poljsko do ruske meje in tam nismo mogli naprej, ker je bilo vse razbito. Tako smo se peljali z avtom naprej do ofenzive. Nismo bili eno minuto varni pred smrtjo in smo v zemljo kopali jame, da te ni katera krogla zadela, tako je šlo po zraku in po zemlji.

Dostikrat še hrane nismo imeli po dva dni, toda šli smo zmeraj naprej proti mestu Smolensk in naprej proti Brajansku. Naših vojakov je dosti padlo in tudi Rusov, da je bilo grozno videti razklana trupla po cesti in povsod. Prišli smo blizu Moskve, samo še enajst kilomet­ rov nam je manjkalo. Pa nismo mogli naprej, ker je bilo polno min nastavljenih na poti in povsod. /…/ Sedem mesecev sem bil ujet. In to je bila še sreča moja, da so Avstrijce ta

Za urednika Mirka Hoferja je ta rokopis izredna dragocenost, »tako je nekaj ohranjenega, kar bi drugače gotovo šlo v pozabo, kajti moj oče je bil človek molka«.

V knjigi, ki je skoz in skoz napisana v nemškem in slovenskem jeziku, je objavljenih tudi mnogo fotografij, ki kot dokumenti podkrepijo pripovedovanje Aloisa Hoferja. Pri slovenskem besedilu je avtorju Mirku Hoferju pomagal Janko Merkač.

Biografijo Alois Hofer: »Rojen pod Triglavom/Unterm Triglav geboren«, uredil Mirko Hofer, 2. naklado je mogoče naročiti za 20 evrov pri uredniku Mirku Hoferju. Tel.: 0676 / 799 26 10, e-mail: mirko.hofer@aon.at

prve pustili proste. Tako so nas Francozi spravili do Salzburga in tam so nas dali Angležem in prišli smo do Beljaka. Tam smo bili prosti in smo šli domov. Od železniške postaje v Beljaku do Marije na Zilji so štirje kilometri.

Tako slab sem bil, da sem se enajstkrat počil na tistih kamnih, ki so pri cesti za obvaro. /…/ Tudi je hiša vsak dan bila večja, začela sva jo delati z mojo drago ženo devetintridesetega leta in končala sva jo šestinštiridesetega leta. Nisva imela tudi pet grošev dolga, vse sva počasi delala in pošteno.

Jaz sem se malo spoznal z našim duhovnikom na Zilji, pisal se je Matevž Nagele. Počasi sva postala dobra prijatelja. Bila je ziljska cerkev tako zanemarjena, da sva z gospodom zmeraj nekaj naredila in smo tudi streho novo napravili. /…/ Tako sva z duhovnikom delala, tudi pri njem v stanovanju. On se je oblekel kot delavec. In sva se dogovorila, da bova dvorano naredila, da bomo imeli prostor za igre in sva odločila, kje bova to naredila. Zdaj sva vse pripravila in kopala zemljo za fundament in je nama prišlo pomagat nekaj starih moških. Tako je šlo nam tudi dob­ro naprej in smo dokončali dvorano. Bila je tako velika, da je imelo okoli sto ljudi kraja za sedeti. Dostikrat so bile tam igre in jaz sem pa pri njih denar pobiral, in so bili ljudje zadovoljni, da smo to naredili. /…/ Moje življenje je šlo naprej in moja družina je medtem rasla. Dobila sva še enega sinka, zdaj sva imela dva, in je bilo veselje z njima.«

BOŽIČNA PRILOGA

9

P

ričevanje Katja in Klemen Ban

pričujeta o pogumu za življenje

Velik dogodek je, ko se Katarina nasmeje MATEJA RIHTER

Klemen Ban (35) je bil ured­ nik in lektor Nedelje. Tokrat predstavljamo njegovo družino, ki si jo je ustvaril z ženo Katjo (32). Otroci Zala (10), Matic (8), Nejc (6), Rok (4) in Katarina (1) jima prinašajo veselje v življenje, a tudi preizkušenj ne manjka. Najmlajša, Katarina, ima trisomijo 18.

Klemen Ban pripoveduje: »S Katjo sva se spoznala na novoletnem taizejskem romanju v Milanu. Čez čas sva se zbližala in po skupnem spoznavanju sva se odločila, da se poročiva.

Relativno hitro in relativno mlada.« Za otroke sta se odločala sproti, poslušala sta, kaj jima govori srce, »ali

10

DRUŽINSKA PRILOGA

naju Bog kliče, da odpreva najin prostor še za kakšno življenje.« Kljub temu nista pričakovala, da bo Kat­ ja petič tako hitro zanosila. »Kakšen mesec sem se spraševala, ali bom zmogla, počasi sem morala sprejemati dejstvo, da bova imela pet otrok,« o svoji negotovosti iskreno pripoveduje Katja Ban. Prišel je 12. teden nosečnosti, ko je šla na redni ginekološki pregled. »Na tem pregledu je ginekologinja opazila zelo veliko nuhalno svetlino. Rekla je samo: 'Katja, nekaj ne izgleda v redu.'

Nisem mogla dojeti, kaj sem slišala.

Zdelo se mi je, kot da mi je nekdo povedal, da bo konec sveta. Ker dejansko zame je bil takrat konec sveta.« Ginekologinja jo je takoj poslala na pregled k specialistu. »Poklicala sem Klemna. Nisem mu mogla veliko povedati, ker sem vedela, da če bom začela jokati, se ne bom mogla ustaviti. V sebi sem kričala od strahu. Bila sem izmučena, kot da bi pretekla maraton.« Na pregledu so ji povedali, da ima otrok najbrž trisomijo 18 in da ne

morejo ničesar zagotovo napovedati: lahko preživi do poroda, lahko se rodi, lahko živi eno leto, a to se zgodi zelo redko. Katjo je bilo strah čis­ to vsega, vse se ji je zdelo pretežko.

Takrat je pomislila, da je ena od mož­ nosti tudi splav. Zdravnica specialistka je rekla, da kakorkoli se bo odločila, bo prav. »Ko sem pomislila, da s splavom ubijem otroka, tega nisem mogla, ker vem, da je to narobe.« Ko je prišla s pregleda domov, sta s Klemnom novico povedala otrokom. »Pomirilo me je, ker je bil Klemen miren in racionalen. Čutil je, da sem jaz razsuta in opravil je svojo vlogo, da je v tistem trenutku nosil naju oba. Nisva si domišljala, da to zmoreva sama in zato sva takoj poklicala duhovnika, da mi je podelil bolniško maziljenje. Za molitev sem prosila tudi skupine mamic. To ni bila samo miselna tolažba, jaz verjamem, da nas je molitev nosila čez vse to.« Zaupali so, če je po Božji volji, bo Bog otroka ozdravil, če ne, bodo to sprejeli. »Mamice iz skupine so organizirale mašo, ki jo je daroval nadškof Alojz Uran.«

Vedno v varnem objemu: Katarina po rojstvu, doma z nadškofom Alojzom Uranom in na izletu v naravi ban

primerno oskrbo svoje hčere.« Zato je bil toliko bolj prijetno presenečen, ko se je za Katarino zbrala ekipa strokovnjakov za paliativno oskrbo. Spoznala sta mnogo zdravnikov, ki so ZA življenje, »ujeli smo se v vrednotah.

Lepo je videti, da je takšen otrok vreden življenja in oskrbe,« je povedal Klemen.

Pri porodu je bil čisto drugačen občutek kot običajno, vsi so bili zelo vznemirjeni. »Katarina, o kateri smo toliko razmišljali in toliko molili zanjo, je bila zdaj na mojih prsih,« se spominja Katja. Ko se je Katarina nehala premikati in je pomodrela, je tudi babica zajokala z njima in jima izrazila sožalje.

Klemen je Katarino takoj krstil, na to je bil pripravljen, a je mislil, da bodo imeli pred tem vsaj nekaj skupnih minut. Potem je spet zadihala, toda bila je še vedno zelo slabotna. Prišla je zdravnica in je rekla: »Živa je.« Težko je opisati vse občutke, ki so takrat prevevali mlade starše. Pripravljena sta bila na to, da umre. Katarina pa je imela pogum za življenje. Tudi prvo operacijo je komaj nekajdnevna dob­ ro prestala.

Malo pred začetkom lanskega adventa, 13 dni po rojstvu, sta Katja in Katarina prišli domov iz bolnišnice.

Morali so se naučiti skrbeti zanjo in živeti z mislijo, »da vsako jutro, ko se zbudiva, ne veva, ali bo še živa.«

Ker je bila njena teža nižja od porod­ ne, sta se zelo trudila pri hranjenju.

Utrujenost je bila neznosna. Kako so vse to doživljali otroci? Klemen odgovarja: »Zanje je bilo pomembno, da so dobili sestrico. Drugače je bilo edino to, da ni takoj prišla domov. In da je bila na cevkah in so morali paziti.« Vsi so zelo veseli, da je živa. »Želijo jo pestovati, vsak večer jo želijo imeti pri sebi. Otroci so brez strahov in predstav, ki jih imamo odrasli, kako bi moralo biti in kaj nas še vse čaka. Zelo so veseli, da jo imajo v naročju, ker vedo, da je lahko nikoli ne bi spoznali, da je nikoli ne bi videli žive,« ganljivo pripoveduje Katja.

Velik dogodek je zanje, če se Katarina kdaj nasmeje, takrat jo vsi pridejo pogledat.

Klemen se je po prvem izvidu lotil raziskovanja, kaj je trisomija 18. »Našel sem kar nekaj virov na internetu, prebral sem tudi knjigo o Belli Santorum, osmem otroku Ricka Santoruma, ki je nekaj časa nazaj kandidiral za predsednika ZDA. On in njegova žena sta se morala zelo boriti za

Katja je v teku svoje nosečnosti na določen način doživljala božič, ko se je spominjala, da je tudi Marija rek­ la svoj da. »Velikokrat sem na poti v službo, ko sem se vozila s kolesom, molila rožni venec. Čutila sem, da delam vse, kar je v moji moči in da sem to nalogo opravila, kot je Marija opravila svojo. Tudi Marija je vedela, da bo Jezus trpel. Čutim se povezana z Marijo, ker sem tudi sama ved­no na meji, da mi moj otrok umre.

Močno doživljam, da mi je bila Katarina dana, da jo darujem. Na tem svetu smo vsi samo začasno, Katarina pa sploh. Ta čas po porodu sem zmog­ la samo tako, da sem živela vsak dan posebej: danes je živa in danes bomo zmogli.« Pred nedavnim so imeli pregled in tudi kardiolog je pričakoval, da se bo Katarinino srce že zdavnaj poslabšalo, a se ni. Dejal je, da je lahko tako tudi še eno leto. Katja je takrat prvič začutila, da je ni strah prihodnosti. Lahko je sprejela, da je to njeno poslanstvo. »Lepo mi je ob Katarini in hvaležna sem zanjo. Pred enim letom si ne bi nikoli mislila, da bom kdaj to rekla,« zelo odkrito pripoveduje. »Bala sem se, da če jo bom imela bolj rada, me bo bolj bolelo, ko bo umrla. Prej sem bila bolj zadržana, sedaj sem se čisto prepustila temu odnosu, tej ljubezni. Naučila sem se, imeti jo rada z vsem srcem, hvaležna sem, da jo imamo in da je med nami in da nam je prinesla toliko lepega.

Veliko hvaležnosti čutim ob tem, kar ne pomeni, da mi ni težko.« Na primer takrat, ko iščejo načine, da Katarina ne bi toliko jokala. O pripravi na božič Klemen pove: »Ne pripravljamo se zelo intenzivno na božič, ker se nam vsak dan toliko dogaja. Živimo življenje.« In Katja dodaja, da je njihova priprava na božič prav to, da čim več delajo iz ljubezni.

DRUŽINSKA PRILOGA

11

P

ravljica

Božična pravljica

božična voščila naših podpornikov

risba hans m. tuschar

Vrabec in Jezušček

Ž

HANS M. TUSCHAR

e zdavnaj so se napotili pastirji s svojimi čredami, da poiščejo v hribih nočno prebivališče, ki jih ščiti pred ledenim vetrom.

Tudi angelski zbori so se s slavospevom »Gloria in excelsis deo« na ustnicah vrnili v siju kometa v toplo domače nebo.

V ubogem hlevu sta Jožef in Marija po napetih urah izčrpana zapadla v zaslužen spanec. Tudi vol in osel, ovca in dromedar, gos in mačka ter ponoči budne miške so v ozkem objemu ležali v skromni jami. Očitno je vladal globok mir.

Le Jezušček na slami v jaslicah ni mogel zaspati in se je nemiren valjal sem ter tja. Včasih sta se izvila iz malih prs tožen izdih in trpeče jecljanje prav tako, kakor bi otročiček že vedel, kaj vse bo moral v življenju prestati, da nas ljudi odreši naših grehov. V pleničkah, v katere ga je Jožef ljubko zavil, je tičala zbadljiva slamica, ki je dečka pikala pri najmanjšem gibu, tako da ni mogel zaspati.

Jok otroka je tudi vrabcu, ki je sedel visoko na ­les­t­­­vici in skrival svoj kljunček globoko pod krilo, jemal spanje. Ker otožen jok malega Odrešenika ni hotel ponehati, je skočil vrabec na mah dol k jaslicam in smuk­nil pod plenice, da bi razkril vzrok te muke.

Hitro je našel krivca v obliki slamice. Z vso močjo, ki jo je imel, je cukal in vlekel za slamo, tako dolgo, dokler končno ni odstranil zbadljivega krivca iz plenic.

Začuden in poln občudovanja se je Jezušček vzravnal, opazoval majhnega ptička, globoko vzdihnil in odkril, da je pojemala ostra bolečina. Prav rahlo je fantiček s svojo roko božal perje pogumnega ptička, ki je sedel čisto miren brez vsakega strahu, in imel občutek, da se iz roke naliva nanj blagodejna toplota.

Tedaj je rekel Jezušček: »Hvala tebi, mali vrabec.

Vem, da od mraza ne moreš spati, saj piha skozi vse špranje in ven pri odprtih vratih. A vendar te hočem nagraditi za tvoje dobro dejanje. Poglej tam zadaj v kotu hleva, kar pod streho, je prazno gnezdo lastovk.

Spomladi so lastovke to gnezdo trdo zazidale in top­ lo oblekle z ovčjo volno. Zdaj so poletele na jug in se bodo vrnile šele naslednjo pomlad. Dovolim ti, da odslej bivaš v tem gnezdu,« je rekel Jezušček.

Vrabec si tega ni pustil povedati dvakrat. Zletel je naravnost h gnezdu lastovk in smuknil skozi luknjo v notranjost. Potem je vtaknil svojo glavico po navadi vrabca pod levo krilce in zaspal. Jezušček mu je zaželel še lepe sanje, preden je tudi sam milo zaspal. In vrabec je sanjal o cvetočih drevesih s češnjami in jabolki, o okusnih hroščih in sočnih črvih, o ljubeznivi majhni sopotnici, o luži s toplo vodo za kopanje, o sončnih žarkih in milem zraku. prevedel

12

peter waldhauser

BOŽIČNA PRILOGA

*

*

Vesel božič!

Frohe Weihnachten!

Telefon: +43 463 512365 www.poso.at

* Podrobne informacije za brezplačni račun najdete na naši spletni strani www.poso.at Details zum Gratiskonto finden Sie auf unserer Website www.poso.at

Pischeldorfer Straße 107, 9020 Klagenfurt | Celovec T: +43 (0)463 | 56 196, E: office@picej.com

Vesele božične praznike in uspešno novo leto 2021!

Grafika freepik.com

kakšno leto was für ein jahr Vesele božične praznike in uspešno novo leto! what a year

Spengergasse 8 | A-9020 Klagenfurt/Celovec

www.davcnisvetovalec.com

Blagoslovljen, miren in zdrav Božič!

Srečno

tel.: +43 (0)463 508 802 | e-pošta: office@sgz.at

Dobrodošlo

1

0

benediktinski trg 5 5 www.ilab.at

www.facebook.com|agentur.ilab

Vesele božične praznike in srečno novo leto!

Rechtsanwaltskanzlei/Advokat/Law office

Dr. Franz Serajnik

Pernhartgasse 8/3 • 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0043 (0)463-516330 • Faks: -30 E-Mail: office@dr-serajnik.at

www.serajnik.com plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

13

K

njige Tatjana Božič Leto v pesmicah zajeto Rimane pesmice z ilustracijami

Mohorjeva založba, Celovec 2020, 30 strani, trda vezava, 21,90 evra

Ljudskošolska učiteljica Tatjana Božič je imela dolga leta poklicno opravka z otroki in tudi njihovim jezikovnim vežbanjem v slovenščini. V teku let je spoznala, kako otrokom najlažje približa jezik z usvajanjem novih besed iz vsakdana, namreč z rimanimi pesmicami. Motivično je vzela za osnovo letne čase in zložila pester niz pesmi k posameznim letnim časom. Kot nadarjena slikarka je pesmi sama opremila s prikupnimi ilustracijami, ki upodabljajo zelo priljubljene otroške motive.

D O B E SI Z EB ODR NA DOR I A IN ZK E RNT A J N O V E J Š I H K N J I

T

oda kmalu se je pokazalo, da je razmerje moči znotraj plebiscitne komisije Jugoslovanom bolj nenaklonjeno, kot so kazala prva poročila v Ljubljano in v Beograd. Borghese je pričakovano odkrito zastopal avstrijska stališča, pri čemer se je vmešaval v upravne posle in celo v sodstvo.

Po Reichmannovem pričevanju se je nekoč oglasil pri njem na boroveljskem sodišču in posredoval za nekega zapornika. Reichmann je poslal po obsojenca, ki pa je pred italijanskim predstavnikom izjavil, »da je bil totalno pijan in ne ve, kaj je delal«. Borghese je nato osramočen odšel. Toda tudi druga dva člana komisije nista bila po jugoslovanskem okusu, vsaj takšen je bil Reichmannov vtis: »Francoz je hotel biti objektiven, a se za stvar ni preveč zanimal in se nikjer ni izpostavljal, Anglež pa je bil bolj ali manj indiferenten in na tihem menda bolj za Avstrijo kakor Jugoslavijo, ker ni želel, da bi bila samostojna Avstrija preveč okrnjena.« Podobno je menil Trunk: »Delo je bilo zelo težavno. Lah in Anglež sta bila vedno skupaj, proti nam. Z nami je bil le Francoz, kolikor je bil. Obravnave so bile večinoma v angleškem jeziku, ki ga niti dr. Cvijić niti Jovanović nista dobro obvladala. Zato so bila nesporazumljenja na dnevnem redu. Anglež je bil nekak advokat. Čas je bil za tako delo prekratek, treba bi bilo skoraj nekaj let.« Eden od članov britanske sekcije pa je po Mačkovškovem pričevanju Avstrijcem zagotavljal, da bo tudi v primeru jugoslovanske zmage na plebiscitu prišlo do revizije v njihovo korist. Menda je razlagal, »da se Avs­ trija podvrže Angliji in postane njena kolonija.« Na že omenjenem predavanju za Kraljevo geografsko družbo po plebiscitu je Bryce sicer priznal, da je

14

BOŽIČNA PRILOGA

Andrej Rahten Po razpadu skupne države Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita Mohorjeva založba, Celovec 2020, 496 strani, trda vezava, 35 evrov

bil Celovški bazen »relativno majhen in nepomemben«. Ne Slovenci ne Avstrijci se s tem ne bi strinjali, a tak­šen je bil pač pogled predstavnikov britanskega imperija, ki je imel takrat posesti na vseh kontinentih. Ehrlich je iz Pariza svetoval Brejcu, da je potrebno pokazati članom komisije »nekoliko jugoslovanske bourgeoizijske držav-

ne kulture«. To si je predstavljal tako, da bi v vile ob Vrbskem jezeru poslali na počitnice slovenske, hrvaške in srbske profesorje ali druge zastopnike meščanskih krogov z znanjem jezikov.

Naselili naj bi jih ne samo ob Vrbskem jezeru, ampak po celem Rožu, tudi ob Klopinjskem jezeru in Baškem jezeru.

Ehrlich je Brejcu predlagal, naj se v ta namen ustanovi celo poseben odbor.

Poleg tega bi bilo treba tujim predstavnikom pokazati »nekaj pristnega slovenskega ali jugoslovanskega folklora« in »narodnih noš«, zato naj bi Rožani sestavili svoj sloviti pevski zbor, lahko pa bi prišlo tudi kakšno pevsko društvo iz Ljubljane. Po letoviščih bi bilo treba angažirati tudi kakšno godbo. Iz ohranjene korespondence ni razvid­ no, kako je seriozni Brejc reagiral na omenjene zabavnjaške predloge. Precej bolj pa je bil zaskrbljen verjetno zaradi Ehrlichovih informacij, da je nemška vlada v Berlinu namenila veliko vsoto v propagandne namene za koroški plebiscit in da je italijanski premier Francesco Saverio Nitti zagotovil podporo Rennerju. Gotovo pa se je zamislil ob Ehrlichovi napovedi, da bo prišlo do odprtja demarkacijske črte med conama, kar naj bi Avstrijci izkoristili za »nemire v velikem slogu«. V tem primeru naj bi Borghese predlagal prihod zavezniških čet, ki bi bile nato »slučajno in popolnoma naravno« italijanske. Ehrlich pa je Brejcu predlagal tudi, da propagandno bojišče že sedaj odpre tudi v coni B, s čimer bi onemogočil Avstrijcem, da se v celoti posvetijo coni A. Na osnovi informacij, ki jih je Ehrlich glede referendumskih izkušenj slišal od Poljakov, Čehov in Dancev, je ugotovil, »da je plebiscit boj na žive in mrtve, ki ga je treba organizirati v velikem slogu«.

Manca Rebula Jakob najde pesem/findet ein Lied Otroška slikanica Mohorjeva založba, Celovec 2020, 40 strani, trda vezava, 22 evrov

Jakob je od otroške vzgojiteljice izvedel, da glasba lahko osrečuje. Nekega mrkega deževnega dne, ko mu je vse spodletelo, Jakob slabe volje zaspi. V sanjah pa sreča gozdne živali, ki niso ubogale staršev in so se zaradi tega izgubile. S skupno pesmijo uspe Jakobu in živalim, da prikličejo starše. Zopet so vsi srečni.

Glasba navdušuje vsakega otroka, iz napak se vsak otrok uči za življenje, dvojezična izdaja pa dopušča otrokom, da se na sproščen način soočajo s slovenskim in nemškim jezikom. S posebno digitalno povezavo lahko prisluhnejo posneti pesmi v slovenski in nemški verziji ali pa s karaoke verzijo sami zapojejo v knjigi objavljeno pesem.

G MOHORJEVE ZALOŽBE V CELOVCU

N

enadoma je vse drugače. Jesen je in Helena se še vedno muči z diplomsko nalogo. Že dolgo tiči v težavah pri raziskovanju mnogoštevilnih vzrokov, ki so povzročili, da je prišlo do sarajevskega atentata.

Nekako ne pride naprej. Manjkajo ji nekateri podatki in novi viri, ki bi poglobili in podkrepili njene dosedanje ugotovitve. Pri tem ne more izključiti presenečenj. Pravzaprav bi bilo treba napisati novo zgodovino habsburške monarhije. Toda to je zanjo prevelika naloga. Vendar čuti, da se je kljub prepotrebni kritiki tedanjega političnega in družbenega stanja, na katero ne smemo nikoli pozabiti, v tedanji veliki državi dogajalo zelo veliko novega in celo svetovno pomembnega.

Stara mnogonarodna cesarska Avstrija je v zadnjih desetletjih pred razpadom celotni evropski prostor obogatila zlasti na duhovnem področju. Njeni znanstveniki, umetniki in iznajditelji so sloveli po vsem svetu. Toda kako zdaj naprej?

Dejstvo je, da je revolver znamke Browning, ki so ga sarajevskemu atentatorju zaplenili po umoru na Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Zofijo, spremenil Evropo v grozljiv ognjeni pekel. Nič niso zalegle besede Nobelove nagrajenke za mir Berthe von Sutt­ner, ki je že leta 1895 celotni svet posvarila z besedami: »Naslednja vojna bo tako strašna, kot ni bila prej še nobena njena predhodnica!« /.../ Študentka ve, da se s sarajevskimi dogodki leta 1914 začenja strašno stoletje nečlovečnosti in množične smrti.

Stoletje uničevanja človeških življenj, stoletje zatiranja številnih narodov in ljudstev, stoletje preganjanja drugače mislečih, stoletje posameznikov in narodov na begu pred nasiljem, stoletje

Lev Detela Posekani svet Roman o prvi svetovni vojni 206 strani, mehka vezava, 21 evrov

izgnancev in pregnancev, stoletje vis­ lic, mučenja in smrtnih obsodb, stolet­ je pobijanja nedolžnih posameznikov.

Ponoči jo vedno znova mučijo neprijetne sanje. Velikokrat se ji prikaže bleda glava Gavrila Principa. Glava se spremeni v človeško lobanjo in poskakuje nad njeno posteljo. Nenadoma poči strel iz revolverja, ki ga je že pričakovala. Grozljiv neznanec z brado starega cesarja mrmra nerazum­ ljive besede. Iz rjave vreče pred sabo grabi bankovce in jih meče v razgreto množico, ki se zaganja za denarjem, rezgeta od razburjenja in ploska v divji razdraženosti. Ljudje navdušeno dvigajo roke in obsedeno kričijo: »Vojna!

Hura! Hura!«

Vojaki pogumno korakajo v množično smrt. Mraz, vlaga, uši in bolhe, raztrgani telesni udi, tifus, kolera in druge črne in kosmate pošasti kažejo svoje ogabno dolge jezike in vznemirjajo celotni svet.

Suhe iztirjene nočne prikazni se plazijo čez Helenine prsi, slina se jim cedi iz razdraženih gobcev, posmehljivo se poganjajo čez njeno trepetajoče telo, s hitrimi poskoki skačejo na stene v študentkini spalnici in se s hripavimi vriski ponovno zaganjajo na posteljo z željo, da si jo čim prej popolnoma prilastijo.

Gavrilo Princip, ki brez jasnih obrisov že ves čas lebdi v zraku, kriči in se norčuje iz vsega sveta. V roki drži orjaški revolver. Strelja na bližnji cerkveni zvonik, ki se v trenutku zruši. /.../ Po zraku frčijo v plamenih groze goreči maršali in generali. Enonogi pohab­ljenci brez rok, z leseno nadomestno nogo za telesni ud, izgubljen v bitki ob Soči, in z orjaškimi ročno izdelanimi steklenimi očesnimi zrkli za avstro-ogrske cesarsko-kraljeve vojne invalide se vlačijo po bližnji okolici. Gasilska godba igra cesarsko himno. »Krasno! Krasno! Vojska je slavna učiteljica ljudstva!« kriči ubiti prestolonaslednik z vzvišenim glasom. »Zelo pridni! Le tako naprej!« Še celo kot posmrtni ostanek goji Franc Ferdinand tehniko orjaškega lova z množičnim ubijanjem vseh vrst živali in pripravlja uničujoč udarec proti vsem sovražnikom. »Jaz sem cesar!« kriči neka divje naježena brada.

Slaba noč. Helena se nemirno premika v spanju. V sanjah zasliši ostre prestolonaslednikove vojaške korake, ki bodo končno in dokončno v državi poskrbeli za red in mir.

BOŽIČNA PRILOGA

15

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

p i s m o predsednika Mohorjeve

družbe Ivana Olipa

Drage mohorjanke, dragi mohorjani!

P

riznati moram, da si pred letom dni nisem mogel predstavljati, kaj vse nam bo prineslo leto 2020. Pandemija covid-19 je postala v preteklem letu največji izziv in preizkusni kamen za ves svet. Ob popolnem zaprtju spomladi se je pokazala velika negotovost, poprej nepredstavljiva kriza na zdravstvenem področju, v gospodarstvu, turizmu, podjetjih, kulturi in ne nazadnje tudi v Cerkvi. V velikem tednu in ob veliki noči, pa tudi jeseni, ob drugem lockdownu, občutimo, kako je letos vse drugače. Na vseh področjih je kriza prinesla velike spremembe. Po sili razmer smo morali vpeljati skrajšan delovni čas, delo od doma, šolanje na daljavo, videokonference itd. Primorani smo bili, da odkrivamo druge možnosti, kako ostati povezan vsaj po telefonu, elektronski pošti in po vseh možnostih, ki nam jih nudi internet.

Od vseh teh problemov izrednega leta 2020 je bila prizadeta tudi Mohorjeva.

Zato sem izredno hvaležen direktorjema dr. Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, da sta v teh zahtevnih časih vedno ubrala pravo pot, se sproti pravilno odločala in tako dobro krmarila Mohorjevo skozi letošnje nadvse zahtevno leto.

Po ponovni izvolitvi za predsednika Mohorjeve družbe na občnem zboru 5. novembra letos, ki smo ga mogli izvesti ravno še pred zaostritvijo predpisov in ponovnim zaprtjem, se zavedam odgovornosti, ko še za naslednjih šest let prevzemam to službo na čelu naše Slomškove ustanove. Toda s podporo dobrih direktorjev dr. Karla Hrena in Francija Keliha, vnetih sodelavcev, zanesljivih odbornikov upravnega in nadzornega odbora in ob dobrih nasvetih dolgoletnih mohorjanov, to čast­no nalogo vršim z odgovornostjo in jo pojmujem kot delo za narodov blagor. Mohorjeva družba se nahaja, kljub nag­lo se spreminjajočim časom in vedno novim izzivom, v mirnih vodah, kar pa ne pomeni, da se lahko usedemo v naslonjač brezbrižnosti. Naša tiskarna deluje pozitivno. Knjigarna se po preuredi16

BOŽIČNA PRILOGA

tvi prostorov, knjižnega in kulturnega centra pozitivno razvija. Najpomembnejši dogodek leta 2020 je bil prav gotovo nakup dodatnega poslopja na lokaciji Ainethgasse/Ainethova ulica 10 v mestnem predelu Št. Rupert, ki se imenuje Slomškova hiša. Z nakupom nepremičnine je bila potrebna preureditev prostorov in pred začetkom šolskega leta 2020/21 velika selitev doma in vrtca na novo lokacijo, ureditev dodatnih skupin v otroškem vrtcu z ustanovitvijo prvih dvojezičnih jasli v Celovcu ter ureditev novih prostorov za Slomškov dom. Gre za oskrbo mladih, zaradi katerih je ta investicija zelo pomembna za prihodnji razvoj narodne skupnosti v Celovcu. Ravno ob stoti obletnici plebiscita je to zelo pomemben dogodek. V veliko čast si štejemo, da sta ob slovesnostih v Celovcu Slomškovo hišo počastila s svojim obiskom predsednik Republike Avstrije Alexander Van der Bellen in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Moja posebna zahvala ob izvedbi tega projekta velja direktorju dr. Karlu Hrenu, ki je zadnje mesece vložil veliko energije in truda, da je tudi ob vseh izzivih in težavah zaradi koronaepidemije vse poteklo tako gladko. Zahvala velja tudi hišnemu upravitelju, vzgojiteljem in vsem, ki so vložili veliko napora v času selitve. Oba direktorja načelno skrbita za preglednost poslov in odbornike informirata o konkretnih problemih in izzivih, ki jih skušamo skupno reševati. Na žalost smo morali zaradi posebnih razmer letos odpovedati že tradicionalni izlet poverjenikov, družabno srečanje odbornikov in sodelavcev, pri katerem smo načrtovali pešpot od Mohorjeve do Slomškove hiše in tudi adventno srečanje. V Celju smo imeli 30. septembra, ko je bilo srečanje zaradi strogih ukrepov še mogoče, srečanje predstavnikov vseh treh Mohorjevih družb iz Gorice, Celja in Celovca.

Na srečanju smo govorili o težavah in izzivih posameznih vej iste Slomškove Mohorjeve, kakor tudi o mogočem

in nujnem sodelovanju na raznih pod­ ročjih. Vse tri sestre pa se letos soočajo s problematiko koronavirusa, saj ta nalezljiva bolezen ne pozna meja in je zajela ves svet.

Vezi med direktorjema, med člani upravnega in nadzornega odbora ter sodelavci in sodelavkami so se krepile pri pogovorih ob raznih srečanjih, red­ nih sestankih in pogovorih z vodji posameznih oddelkov, pogovorih ravnateljev s predsednikom, kakor tudi pri posvetih na sejah odborov. Vsakoletna adventna srečanja z mašo in prijetnim omizjem prispevata svoj delež k dobremu ozračju in konstruktivnemu sodelovanju vseh v dobro Mohorjeve družbe. Letos tega srečanja zaradi strogih predpisov in nevarnosti okužbe ne moremo izvesti.

Adventni in božični čas sta nam zelo dobrodošla priložnost, da znova strnemo mrežo hvaležne povezanosti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Številni se med letom posvečamo svojemu poklicnemu, kulturnemu in verskemu delu, ko ohranjamo narodno bit pod Slomškovim geslom »Sveta vera vam bodi luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike«. Mnogi pa so se v tem letu od nas poslovili in prestopili prag večnosti, med njimi tudi zvesti mohorjani in poverjeniki/ce. Naj jim bo dobri Bog bogat plačnik. Naj počivajo v miru.

Ob pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh uspehih in dosežkih zahvaljujem direktorjema dr. Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, vsem članom upravnega in nadzornega odbora ter vodjem posameznih oddelkov. Veseli me, da smo za nov odbor mogli pridobiti nadebudnega duhovnika in profesorja verouka na Slovenski gimnaziji Hanzija Rosenzopfa, ki je postal član nadzornega odbora. Zahvala velja tudi sodelavkam in sodelavcem, učiteljicam in učiteljem, poverjenikom po vsem Koroškem, v zamejstvu in zdomstvu,

p r i p r av i l a

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

G ab i F RANK

vrtec, šola in dom

v času p an d em ije

Skrb za normalno življenje kljub izzivom za otroke in mlade udom in vsem prijateljem Mohorjeve družbe.

Mohorjeva družba je od svojega nastanka živela in delovala nesebično za slovenski narod in njegovo rast. Tudi v najtežjih časih, ko so jo sovražne sile hotele uničiti, je ostala pokončna in zvesta svojemu poslanstvu. Prav zato ima mnogo prijateljev v Celovcu samem, na Koroškem, v Avstriji, v Sloveniji, prek vseh meja, po vsem svetu, kjerkoli živijo Slovenci. Naj še naprej živi in se razvija ter daje prave odgovore na izzive današnjega časa. Kljubuje naj vsem nasprotnim vetrovom in izzivom, ki se nam postavljajo na pot in s tem otežijo njeno delovanje. Ob prestopu v novo leto 2021, ki je obeleženo s 170. obletnico ustanovitve Mohorjeve družbe, se še bolj zavedamo, kako pomembno je za narodno skupnost poslanstvo Mohorjeve družbe in da brez sreče in božjega blagoslova ne zmoremo vsega, še najmanj pa služiti narodu tako, kakor je potrebno. Naj Bog povezuje vse rojake v eno družino, kjer ne vladata ljubosumnost in zavist nad uspehom enega in ne tekmovanje za politični drobiž, temveč sloga, poštenost in dobrohotno medsebojno razumevanje. Kdor deluje v tem smislu, najbolj koristi narodu.

V imenu upravnega in nadzornega odbora želim vsem miren in doživet advent, blagoslovljene božične praz­ nike in srečno in zdravo novo leto v zavesti, da je BOG VEDNO Z NAMI, nam stoji ob strani in nas spremlja na naši poti, nas tolaži, zdravi in blagoslavlja. On nas bo vodil tudi iz te doline teme in senc, ki jih ravno v teh mesecih tako močno doživljamo, v novo luč in svetlo prihodnost. Kot kristjani smo lahko prepričani, da je ON z nami še posebej v času stiske, ko mu kličemo: »Poln zaupanja hodim po poti s Teboj, moj Bog«. dekan Ivan Olip, predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu

V Slomškovi hiši v Št. Rupertu so od jeseni naprej našli nov dom najmlajši in dijaška mladina. V Mohorjevi ljudski šoli so učiteljice za nekaj tednov pripravile gradivo za pouk doma.

Nošenje zaščitnih mask in razdalja spremljajo mlade v vsakdanu.

V vrtcu imajo tri skupine, skupaj imajo trenutno 71 otrok. Od tega je medvedkova skupina dvojezična.

Tudi jasli so dvojezične, v skupini je 15 otrok. Ker je veliko zanimanja, bodo verjetno ponudili drugo skupino. V adventnem času so otroci peli, se učili pesmice, brk­ ljali voščilnice, božična drevesca in zvezdice na razne načine. Vsak dan odprejo okence v adventnem koledarju, ki je poleg adventnega venca in jaslic. Redno obiskujejo tudi hišno kapelo.

V Mohorjevi ljudski šoli in v varst­ vu je čas pred božičem razburljiv in napet. Od pletenja adventnih vencev, obiska sv. Miklavža do dobrodelnih prireditev in božičnice – letos je vse odpadlo. Otroci so morali nekaj tednov ostati doma in se učiti sami s pomočjo staršev.

Za ta čas so jim učiteljice pripravile gradivo. Otroci so najbolj pogrešali prijatelje in prijateljice. Učiteljice in vzgojiteljice v varstvu pa so kljub vse ukrepom otrokom omogočile malo božičnega razpoloženja z adventnim koledarjem ali brk­ljanjem božičnih okraskov.

hrano v domu, skupne dejavnosti, druženje ali večerno pripravljanje šolske torbe. Tako v domu kakor tudi v šoli morajo nositi maske in si pogosto razkuževati roke. In velikokrat jih morajo učitelji opozarjati na razdaljo med sošolci. Vsi pa soglasno želijo, da bi koronavirus kmalu izginil in bi se lahko družili s prijatelji in prijateljicami brez razdalje. Njihova največja želja pa je, da bi lahko preživeli praznike s svojo širšo družino.

V vrtcu so se kljub ukrepom pripavljali na božič..

V Slomškovem domu pred adventnim vencem.

Mohorjeva ljudska šola pošilja božični pozdrav v obliki slike.

V Slomškovem domu je bil začetek šolskega leta povezan z veliko spremembo – selitvijo iz centra mesta južno od železniške postaje v mirnejši mestni predel. Že po nekaj tednih pa so domovci spet ostali za nekaj tednov doma, višješolci kar do božiča. Tako je bilo v adventnem času v domu le osem mladih, ki so po eni strani uživali mir, a po drugem pa so pogrešali vrstnike in prijatelje. Kakor so povedali, so v tem času pogrešali BOŽIČNA PRILOGA

17

božična voščila

naših podpornikov

VRTEC IN JASLI I ŠOLA I VARSTVO I DIJAŠKI DOM I MENZA I ZALOŽBA I KNJIGARNA I TISKARNA I UPRAVA

www.mohorjeva.at

Mohorjeva družba v Celovcu želi blagoslovljen božič ter srečno in zdravo novo leto!

Knjižni dar Mohorjeve Celovec za 2021

prejmete v Mohorjevi knjigarni ali pri poverjenikih v domači župniji.

KAPELA NA SEDLCAH V SELAH„

Foto: Helmut Teissl

Wir wünschen erholsame Weihnachten und ein gesundes Jahr 2021 Želimo prijetne božične praznike ter zdravo in srečno novo leto

Ludmannsdorf

Bilœovs

QUALITÄT VERPFLICHTET. SEIT 1953.

18

BOŽIČNA PRILOGA

VSTOPNICA ZA TVOJO BODOČNOST! Prisrčno Vas vabimo na ogled pedagoške ponudbe ZG/ZRG za Slovence po digitalni poti.

Listajte v informacijski brošuri, oglejte si kratke filmske pri­ spevke o posameznih težišč in podajte se na virtualen spre­ hod po naši spletni strani!

Radi smo Vam na voljo (po dogovoru) za poglobljene pogovore osebno ali po telefonu: 0043 (0)463 33353 ali bg­klu­slow@bildung­ktn.gv.at

SEL BOŽIČ ŽELIMO VAM VE LETO 2021!

IN SREČNO NOVO

V S T O P N I CA Z A T VO J O B D E I N T I C O D O Č N O K E T I N D S T !

I E Z U K U N O B O D O FČTN! O S T !

V S T O P N I CA Z A T VO J Z U K U N F T !

D E I N T I C K E T I N D I E

Inside SLOG Inside SLOG > spoznaj razno liko ponudbo Slo venske gimnazije > lerne das vie lfältige Angebo t des BG/BRG für Slowenen ke ske gimnazije nnen Sloven bo > spoznaj raznoliko ponud für Slowenen kennen G BG/BR des > lerne das vielfältige Angebot

JJU

ULL KUGIIUUSS Y

Z DA J / / / J E T Z T/ / /O N L I N E / / / > > > > > > > > > > . AT E / / / > > > > > > > > > > S SL LOOGG. A T N I L N O / / / T Z T E J / / / J Z DA

> > > S L O G. AT

Blagoslovljene božične praznike in vse najboljše v letu 2021 vam želi

Želimo vesel Božič ter srečno in zdravo novo leto.

DRUŽINA SIENČNIK & TEAM

EBERNDORF | DOBRLA VAS

BOŽIČ JE IN BO OSTAL PRAZNIK LJUBEZNI. Zahvaljujemo se vam za prijetno sodelovanje v tem zares nenavadnem letu. Za božič vam želimo miru, upanja, ljubezni, zdravja in veselja ter da vas vse to spremlja tudi v letu 2021.

CHRISTMAS TREE PANTONE 340 C R 0 G 150 B 94 HEX/HTML 00965E CMYK 100 0 81 0 plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

19

Božična nagradna križanka K

o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke poš­ljite najkasneje do ponedeljka, 25. januarja 2021, na naslov: Nedelja (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec.

E-mail: redakcija@nedelja.at Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

sestavil:

VALENTIN OMAN:

SIMON BIZJAK

Kabine za tolmačenje na univerzi v Celovcu

Slavnostna prireditev

1. Valentin Oman: Trijezična monografija njegovih najpomembnejših del v javnem prostoru s podpisom umetnika. Poklonila Mohorjeva založba.

2. Franco Kappl: Grafika »Morgenrotmaschine« 3. Wolfgang Walkensteiner: Iz serije živali »Žirafa« 4. Dragocen stenski križ iz skriljevca Poklonila Mohorjeva knjigarna 5. Gregor Čušin: Pomisleki 6. Mihec in Maja Film (DVD), glasba (zgoščenka) in knjiga 7. Anton Nagele: Biografija 8. Pavle Kernjak: Biografija 9. Otroška pesmarica: Sijaj, sijaj, sončece 10. Breda Varl: Igrajmo se z lutkami 11. Lenčka Kupper: Vetrnica 12. Jože Ropitz: Pojmo novo pesem 13. Silvester Mihelič: Nebo, oko in jezero 14. Lovro Kaselj: Sadovi večerne zarje 15. Koledovanje na Koroškem: Eno pesem hočmo peti 16. Milka Hartman: Koroški zbori pojejo njene pesmi 17. France Cigan: Meni pa si dal srce 18. Lenčka Kupper: Pojmo s ptički Nagrada 6-18 je poklonila Krščanska kulturna zveza 19. Pesmi na žegnanju v Ukvah 20. Breda Vilhar in Milan Piko: Cerkvena likovna dediščina v dekaniji Pliberk. 21-22. Paket dvojezičnih zemljevidov (Sele, Bekštanj ob Baškem jezeru, Šmarjeta v Rožu 23-24. Štorije pod Peco Nagrade 19-24 je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik.

Posvečen Avtor prostor, besedila tempelj, za opero hram

Slovenski Skopljen pesnik samec Župančič goveda

Del Slavko kolesarske Avsenik dirke

Ameriški Izraelska glodavec, pevka bobrovka Haza

Nekd. nem. Karambol, smučarka trčenje (Katja)

Slovenski režiser (film Lajf) Afriška hemoragična mrzlica Imata ga kaktus in vrtnica

Detajl iz ene njegovih slik

g e s l o

Zvon, ki naznanja smrt

Stroj za pretvorbo el. energ. v mehansko

Pripomo- Atlantik ček za ali priganjanje Pacifik živine

Efekt Angloam. dolžinska mera

Zajtrk kosilo, ?

Kan. rocker (Bryan) Gr. bog ljubezni

Čapek Karel Metan, ?, propan Grški otok

Izcedek iglavcev Izraelsko mesto (iz črk: DOL) Zaznava s prsti Ženska na kotalkah Najvišji vrh Turčije

Red (v biologiji) Ptica kljunač

Tolažba, uteha Doris Lessing

Nasprotje zmage Ang. violončelistka

Samoglasnika v besedi prišlek Ostanek podrtega debla ž,z,v,?,?

Sl. prevajalec in publicist Zlobec

?v čudežni deželi

Prakrtski jezik Am. igralec (Ryan)

Tipkovnica Največji odmik pri nihanju

Ajas (v gr. mit.)

Splet las (manjš.)

Beseda kot nosilec pomena Spisek

Sl. smuč. skakalka Rogelj Kača udav

Ovira, prepreka Ribiška vrvica

Žunec Noni Roger Federer

Moški suknjič s škrici

Poltrda snov Ravna streha

Prebivalci antike Plod bukve

Grški bog vojne

Ranocelnik

Egipčanski stvarnik sveta Pevka Špik

Edgar Degas Los Angeles

Ladja argonavtov Tekmec (v športu)

Majhna kavarna

Perujski indijanec

Sumnja

Liturgično oblačilo Ivan Štuhec Dokaz za trditev

Indij Tropska oljnata rastlina

Niz. pomorščak Peneče vino Dvojica

Zvijača, finta Književnik Hansson

Vilice za ribolov Položaj pri šahu

Miran Rudan Čopasta kokoš

Nož za obrezo­ vanje trt Ajda Kalan

Gora, pod katero spi kralj Matjaž Orientalsko riževo žganje

I M P R E S U M : BOŽIČNA PRILOG A cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat krške škofije. Slovenski

dušnopastirski urad. Uredništvo Nedel je: Mateja Rihter (glavna urednica), Gabi Frank, Alexandra Praster in Vincenc Gotthardt.

Tel. (0463) 54 5 87 3510, e-mail:redakcija@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec. Kraj izhajanja: Celovec 2

Anton Sovre Gnetilec telesa

Azijska država (Bagdad)