Kulturna priloga

marec

2019

K U LT U R A PRILOGA

Kako nastaja

literatura Avtorice_avtorji, urednice_uredniki, zaloĹžnice_zaloĹžniki verena gotthardt

n i t i d o v e z a n i h b e s e d 2019

uvodnik Vincenc GOTTHARDT

Pogled med vrstice

L

iteratura je mnogo več kot le knjiga. Obstaja, preden izide v knjigi, in začne svoje posebno nepreračunljivo življenje, ko izide v knjigi. V tej prilogi z naslovom »Kako nastaja literatura« je pogled osredotočen predvsem na čas, preden kako literarno delo izide v knjigi. In kdo bi o preživljanju tega časa, ko literarno besedilo nastaja in dozoreva v avtorici ali avtorju, dokler ga ne ponudi založbi, lahko bolj prepričljivo zapisal kot avtorice in avtorji sami.

Nekaj tega je zbranega na naslednjih straneh.

Včasih zadostuje napis na zidu, ki je povod za začetek nastajanja literarnega besedila.

V literarni sceni je znan naslednji rek: »Ko knjiga izide, se delo šele začne.« Tudi o tem je govor v prilogi. Nova knjiga na knjižni polici kake knjigarne sama ne bo našla poti do bralk in bralcev.

Potrebno je delo v ozadju. To so tisti odločilni trenutki, ki jih založba ter avtor ali avtorica ne smeta pozabiti. Zdaj je odločilno, da se knjiga ne potopi v morju vsak dan na novo izdanih knjig.

izbrano

Rastje 2018 dobesedno Zakaj ne bi kdaj pogledali v Rastje. V njem boste seznanjeni z aktualnim literarnim ustvarjanjem na Koroškem. Pripravili smo vam izbor iz Rastja 2018.

So dnevi,

Sreča

ko se misel zgosti, da postane resnica.

Sreča od ljudi je dana rano znana v družini vklesana v kamniti fundament čaka da je kdo se loti jo nabere in jo sproti razdeli med ljudmi ki potem radostno kljub bojazni vidijo majhen drobček upanja v megleni senci ki nenadno sveti se in prav hladno jih pozdravi in povabi v palačo polno prave kave, rjave, čiste iz narave jim ponudi čokolade in za zraven vprašanje koliko smo zmožni dati ne da bi pričakovanje naše zahtevalo nekaj v zameno in zase.

Uresniči se z neznano močjo – kot navaden čudež.

In dan zaustavi čas.

Mili Hrobath

V

časih vztrajno pisanje preprosto učinkuje in javnost usmerja na dragoceno literarno kakovost. Izjemen primer za to je Flor­ jan Lipuš. Njegova slovenska literatura je pri­ stala prav tako v Parizu (za uspeh v svetu) kot v Ljubljani (opazen je bil tudi v Sloveniji) in na Dunaju (priznanje za slovensko pišočega avtorja v Avstriji). In ne šele s Prešernovo nagrado, ne z avstrijsko državno nagrado za literaturo in ne z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, je postal poosebljena vest, kar zadeva spoštovanje in skrb slovenskega jezika doma na Koroškem in po vsem svetu. Že dolgo mu ni več treba pisati romanov v slovenskem jeziku, njemu zadostuje en sam stavek, ki je najpomembnejša metafora za ohranjevanje tega, kar zagotavlja slovenskemu narodu življenjsko kakovost: »Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo.« Kako je svoje desetletja dolgo pisanje v slovenskem jeziku strnil v govor – tudi to lahko preberete v tej prilogi. Da, ta govor je poseben dokument. Če bi bilo kdaj objavljenih sto najboljših slovenskih govorov ali razmišljanj, ta govor bi moral biti med prvimi.

Literatura ni le knjiga. Zanimiva je zgodba okrog nastajanja knjige. Včasih je dobro slišati kako besedo avtorice ali avtorja, ki ob predstavitvi knjige kaj pove tudi iz zakulisja. Nekaj tega zakulisja najdete tudi v tej prilogi.

2

KULTURNA PRILOGA

Nina Zdouc

Veliki zvonček Njegovo oko použije rumeno barvo velikega zvončka in ne more odstraniti steklenih vrat. Stebla hočejo polagoma rasti skozi dno vaze, da bi spet našle korenine rojstva. Čaše prisluškujejo kakor vesoljske antene in beležijo njegove besede.

Zvok premika zgolj vodo v vazi in se razbije ob robu mize.

Rumena barva velikega zvončka.

Zelena barva listja velikega zvončka.

Tresenje roke, ki takoj preneha in se zopet pojavlja.

Jutro se razlije nad vazo in velikim zvončkom, zapušča sledove.

Jutro teče večeru naproti in mu pripoveduje o tem. Mehurčki v vodi so kakor kolonije v morju vaze.

Kljuka se sama drži vodoravno. Koliko moči mora za to porabiti!

Sedi na stolu, na katerem je sedela sestra mamine žene in se počuti starega v obrisih starke. Besede, njene besede, ki so stare že kak teden in so že izzvenele, strmoglavijo z mize in se nabirajo na tleh poleg sobne rože. Postale so nekoristne in mrzle. Skoraj neopazni gibi ženine glave motijo mir njegove glave. Njegove misli uhajajo, nekje so morale nati vrzel. Praznina. (odlomek) Jakob Wüster

Mili Hrobath

Nina Zdouc

Jakob Wüster

gotthardt

Slovenska koroška literarna revija RASTJE

N

Arhiv nastajanja literature

a začetku je včasih samo objavljena pesem. Marsikateri pomembnejši literarni projekt se je začel z objavo pesmi ali krajšega besedila v literarni reviji.

Slovenska koroška literarna revija Rastje, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji je en takšen začetek za literarne ustvarjalke in ustvarjalce na Koroškem. Pred njim je bilo mladje, ki se je razvilo iz slovenskega dijaškega lista Kres na Plešivcu. Ko je mladje prenehalo izhajati, je mladim besednim ustvarjalkam in ustvarjalcem za objavo neobjavljenih del ponudila prostor tudi Nedelja v kulturnih prilogah pod rubriko »Na svetlo dano«. Ta rub­rika obstaja sedaj že skoraj trideset let. Toda vrnimo se k literarni reviji Rastje.

Rastje je več ko le literarna revija. Revija je tudi spomin na neumorno predsednico Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Anito Hudl, ki je vse prerano umrla tako rekoč sredi literarnega ustvarjanja in dela za literaturo. Vpregla se je pred voz, ki ga je začel vleči Jozej Strutz z naslovom Ras­ tje. In ko je letos izšla 12. številka Rastja, je zelo jasno naslednje: Ta revija je pomembna za ustvarjanje slovenske literature na Koroškem. Uredniki in urednice založb radi listajo po tej reviji, saj se v njej pojavljajo vedno nova imena slovenskega literarnega ustvarjanja na Koroškem. Zelo dobro se zavedajo, da je bila pred knjigo, ki je izšla v njihovi založbi, največkrat objavljena pesem ali črtica v »Ras­ tju«. Prav tako pa je »Rastje« lep leksikon vseh imen, ki so se v pretek­lih dvanajstih letih pojavila v tem »stadionu« li-

terarnega ustvarjanja. Pri nekaterih je ostalo pri objavljeni pesmi in je bil začetek tudi hkrati konec, drugi so se premikali vedno bolj v središče literarne pozornosti.

Zapisana beseda postaja literatura tudi zaradi literarne revije Rastja. Za to skrbijo uredniki in urednice, ki jim odvzame najbolj časovno zamudno delo glavni urednik. Tomaž Ogris je to bil nekaj časa po Aniti Hudl, sedaj revijo že nekaj leta z vso natančnostjo ureja Miha Vrbinc. V uvodniku k 12. številki Rastja je napisal kot naslov: »Slovenska beseda išče … in najde …«. Da, mnogo avtoric in avtorjev je našlo založbe in njihove knjige javnost. Največkrat je že bilo tako, da je njihova beseda najprej poiskala Rastje in šele potem založbo.

L

iterarna revija Rastje vsebuje po eni strani vrsto besedil uveljavljenih in priznanih piscev; v njej naj se preizkušajo in stopajo v javnost tudi mladi ustvarjalci in ustvarjalke ter taki, ki že dlje časa pišejo, a so do sedaj shranjevali svoje stvaritve v skrivnih predalih. – Tako je zapisal glavni urednik Miha Vrbinc v uvodniku. Vedno ima v Rastju svoje mesto tudi likovna umetnost. Tokrat je revijo ilustriral Karl Vouk. Kdor želi o njem izvedeti več, lahko prebere pogovor z njim. Kdor želi spoznati sedanji literarni utrip na Koroškem, naj bere Rastje 12 (prikupno ga je oblikovala Ana Destovnik), kdor pa piše, naj napisano pošlje prvemu naslovu za slovensko literaturo na Koroškem – literarni reviji Rastje. Naslov: rastje@dspavstrija.at. vg

KULTURNA PRILOGA

3

ozadje

B

Adrian Kert je urednik Mohorjeve založbe v Celovcu. gotthardt

4

KULTURNA PRILOGA

ranje razširja obzorje.

Otroci z branjem oblikujejo fantazijo in kreativnosti, se grejo pustolovščine v glavi, odrasli pa nabiramo informacije, ali v obliki podatkov ali v obliki izkušenj in spoznanj. Lahko gre tudi za navdih. Vsakega bralca pa nedvomno žene radovednost – izvedeti in spoznati kaj novega – širiti obzorje.

Ameriški pisatelj Ken Kesey, znan po uspešnici Let nad kukavičjim gnezdom, ki je kasneje zablestela tudi v kinotekah, je poudarjal: »K vragu z dejstvi, potrebujemo zgodbe!« Strinjam se, knjižno ustvarjanje naj pripoveduje zgodbe in tudi podatke si zapomnimo najbolje, če so oviti v »zgodbo«. Navsezadnje celot­ na človeška zgodovina temelji na pripovedovanju, na ustnem izročilu, ki je tisočletja potekalo v obliki zgodb, čeprav ne vedno čisto res­ ničnih. Tako tudi ne čudi, da nosi krono knjiž(ev)nega ustvarjanja prej ko slej roman, ki pač pripoveduje zgodbe.

Knjižno založništvo v današnji razširjeni obliki je v primerjavi še mlad pojav. Tudi knjiga kot množični izdelek, ki ga danes opazimo v vsaki trgovini. Včasih je bila pot v založbo za avtorja bistveno težavnejša, kakor je danes. Kakovost je igrala večjo vlogo in založbe so bile bolj izbirčne. To velja še posebej za leposlovje. Danes so možnosti za avtorje boljše, saj se založbe trudijo tudi za knjižne projekte, ki so vsebinsko v modi in tržno zanimivi. Za to pa potrebujejo avtorje, pri katerih niso več izbirčne. V preteklih letih smo močno opazili naval kuharskih knjig ali življenjskih pomočnikov, v leposlovju je tačas vseprisotna kriminalka. Modne trende predvsem lahko izkoriščajo velike založbe, ki so jih s pomočjo medijev tudi zmožne ustvarjati. Torej grejo mediji in založbe z roko v roki.

Danes je svet založb pisan kot barve v kalejdoskopu. Kdor pozna Frank­ furtski knjižni sejem, največjega svoje

a

a

i

Adrian Kert

Zgodba se bo nadaljevala vrste, ve, da obstaja tisoč in ena različna založba, vsaka s svojim profilom, s svojim specifičnim knjižnim programom, in knjižna bera je vsebinsko pestra, kot je pestro življenje v vseh družbah sveta.

Prav tako pisan je razpon knjig po zvrsteh. Slikanice, leposlovje, stvarne in umetniške knjige, stripi, učbeniki in vse njihove podzvrsti – vsaka zvrst ima sebi primerne vsebine in izrazne načine.

A

vsaka založba izbira svoje vsebine tudi ustrezno lastnemu profilu. Sicer pa je založništvo lahko tudi poštena loterija, saj ni jamstva, da bo knjižni projekt uspešen in izkupiček višji od vložka. To je zlasti izziv za manjše založbe.

Mohorjeva založba Celovec je tradicionalno v domačo regijo umeščena založba in predestinirana za lokalne in regionalne knjižne vsebine, čeprav kot izvirno slovenska založba danes deluje v dveh državah in s tem v dveh različnih državnih sistemih in dveh kulturnih krogih, ki imata svoje skupne točke, a tudi svoje razlike. Ta posebnost založbe je hkrati tudi njena zahtevnost. Prežihovemu Vorancu prištevajo izrek, da je Mohorjeva Slovence učila brati. V koroški slovenski skupnosti, odcepljeni od osrednjega kulturnega prostora, Mohorjeva tudi danes šteje k osrednjim ponudnikom slovenskih knjig in čtiva – v jezikovno težavnejših okoliščinah ostaja naprej tudi neke vrste učiteljica branja in to z deloma edinstveno ponudbo, saj z različnimi knjižnimi izdajami iz življenja in zgodovine ter o pripadnikih narodne skup­nosti skrbi za njen vsestranski popis ter kot platforma in možnost za pripadnike, da lahko izživljajo svojo avtorsko kreativnost in nadarjenost. To je postalo njeno poslanstvo, a ne edina smer knjižnega ustvarjanja.

Nasploh poteka izbor knjižnega programa tako, da uredniki preverjajo obstoječa dela in jih ocenjujejo na osnovi upoštevanja internih kriterijev založbe. Na končni sprejem nekega dela v program založbe vpliva mdr., ali je vsebina zadosti kakovostno podana, ali

»Zgodb in tem za knjige pa nikdar ne bo zmanjkalo, ker v knjigah človek sproti izpričuje zgodbo človeštva.«

ustreza profilu založbe ter ekonomski vidik. Nadalje še, ali knjiga ustreza tradiciji in poslanstvu založbe, ali je avtor že uveljavljen ali novinec, ali je mogoče pridobiti subvencije za tržno neizgledne, a sicer splošno zanimive knjige idr. Za številne založbe je javna podpora izjemno pomembna, zlasti če delujejo v okolju, ki zaradi majhnosti trga ne zagotavlja ekonomske uspešnosti, a je njihov kulturni prispevek pomemben. Tudi celotni slovenski knjižni trg deluje v veliki meri v razmerah, kjer brez javnih podpor ni mogoče ustvarjati in razvijati nacionalne knjiž(ev)ne kulture. Knjige, vsaj večinoma, menda le predstavljajo bistvo vsakega naroda, njegovo celostno kulturo, skozi nje spoznamo utrip in značaj naroda.

Do besedil prihajajo založbe na različne načine, npr. ali avtorji stopijo do založbe z delom, ali založba stopi do izbranega avtorja, da ga nagovori za posebni knjižni projekt, ali pa gre za prevod. Avtorji najdejo pot do založbe različno, za manjše založbe je odlika, če se avtorji pojavijo po dobri oceni tretjih. Če je avtor s svojim delom sprejet v program, se začne skupna pot ured­nika in avtorja, na kateri naj bi vladalo vzajemno spoštovanje, saj je dostikrat treba najti kompromise, predvsem če se uredniku zdijo potrebni posegi v besedilo. To je seveda kočljiva zadeva in zahteva od urednika objektivnost in tankočutnost, ne nazadnje je treba upoštevati tudi značaj avtorja, da ne pride do nesoglasij. Ker knjižni projekti trajajo po več mesecev, včasih tudi let, nastane neogibno tesnejša vez med obema. Zlasti z avtorji, ki so z založbo povezani z več deli. Včasih nastane iz sodelovanja celo prijateljstvo.

Iz športa poznamo misel, da ne obstajajo dobri ali slabi trenerji, ampak samo uspešni ali neuspešni. Glede na današnjo poplavo bi to lahko prenesli tudi na avtorje in knjige. A trditev tu in

tam ne vzdrži. Razlike v kakovosti obstajajo. Množičnost avtorjev je navsezadnje le tudi dokaz, da je svet vse bolje pismen in da sta knjižno ustvarjanje in branje človeški potrebi in način komunikacije. Sicer pa malo zahtevnejši in izkušeni bralci hitro opazijo, ali je čtivo kakovostno ali ne. Dobre avtorje leposlovja npr. spoznamo na njihovi virtuozni rabi jezika. Na drugi strani so mojstri besede tudi avtorji stvarnih knjig, če znajo kompleksne teme opisati na razumljiv način. Kakovost avtorja je hitro opazna tudi pri otroških knjigah, namreč če nagovorijo tudi starejšega bralca. Žal pa je, da za medije in javnost pogosto velja: če si objavljen od velike založniške hiše, si vreden branja. To je škoda za vrsto avtorjev, ki bi si zaslužili, da so znani in brani, a so njihova dela izšla v manjši založbi.

Avtorje radi sprašujejo, ali pričakujejo družbeni učinek na posredovano vsebino. Genialni avtor in mislec George­ Orwell na to ne da kaj. Čeprav temu ugovarja njegova trditev, da so avtorji tudi samovšečni. Vendar opazimo navadno šele po letih ali deset­letjih, ali se je avtor s svojim delom izkazal kot avantgarda prihodnjih družbenih sprememb in kot nekdo, ki je vplival na to. Na misel mi pride avtorica Berta von Suttner, ki je s knjigo »Dol z orožjem« sprožila spremembe v miselnosti o vojnah, vsaj v zahodnem svetu. A prvi objavi knjige so sledile še vojne katastrofe. Družbeni učinek knjig je razviden tudi na primerih cenzure, seznamov prepovedanih knjig in sežiganj.

V

sekakor so avtorji seizmografi človeške duše, in dobri so tisti, ki se izkažejo z originalnimi deli in trajnim učinkom. Morda je trajni učinek tudi odločilen, da knjige v tiskani obliki ne bodo izginile, saj tako ostanejo fizično ohranjene tudi pomembne vsebine, ki v digitalni obliki lahko hitreje izginejo. Zgodb in tem za knjige pa nikdar ne bo zmanjkalo, ker v knjigah človek sproti izpričuje zgodbo človeštva. Zato avtorjem in knjigam kakor tudi založbam ni videti konca.

KULTURNA PRILOGA

5

p

esej Ivana Kampuš je pri založbi Drava izdala knjigo POLET V MOJ SVET. gotthardt

Ivana Kampuš

Iskanje paradiža O

b predstavitvi moje knjige »Polet v moj svet« je eden od moderatorjev dejal, da ga veseli, ker se v meni še vedno izraža otrok. Začela sem razmišljati, zakaj pravzaprav pišem. Kaj je skupna izjava mojih zgodb?

Kako to, da sem izdala knjigo, v kateri ostajam otrok? V kateri razmišljam naiv­no, z rožnatimi očali. Kdor ne postane kakor eden izmed najmanjših …

Gledati in opazovati kakor otrok ... Pisati kakor otrok ... Zakaj to? Otrok je še popolnoma nedolžen, nima predsodkov, zaupa v neizmerno ljubezen staršev, se lahkotno spusti v njihovo naroč­ je. Ali ne živijo otroci še v raju, dokler jih svet odraslih ne oblikuje po svoje?

Jim postavlja meje, jim odškrne krila, jim onemogoči sanjarjenje? Jih loči od pristne narave, v njih samih in zunaj njih?

Moje sanje pa so ostale, moj svet je še vedno pravljičen. V mojem svetu še najdeš mizico, ki se ti pogrne po želji. Pojavi se mi Džov, ki mi pomaga pri kuhanju, kadar sama nimam idej. Pojavi se Rajčica, ki očara svet okoli mene, ga obarva z magijo. Rajčica, vila, ki čuva moj paradiž na Tešinji. Ne vem, kakšna je in katere barve izžareva. Vem pa, da je prijetno živeti v njenem okrilju.

Ali je življenje res rožnato? Današnji svet je izgubil ravnotežje. Človek mis­ li, da bo srečen, če ima poln želodec in polne žepe denarja. Seveda ne moreš biti srečen, če si lačen. Najprej moraš utešiti svoje eksistenčne želje. In imeti v denarnici dovolj potenciala. Toda kaj je z medčloveškimi in duhovnimi dobrinami, ki ti omogočajo prijetno živ­ ljenje? Kje najdeš tisti biser, zaradi katerega je vredno postaviti vse ostalo na drugo mesto? Gotovo nam nudi narava nešteto čudes, majhnih, večjih, velikih.

Vključevanje vseh teh naravnih dobrin v vsakdanje dojemanje? Da vidiš ptičko, ki čaka na drevesu, da boš končno napolnil hišico s sončničnim zrnjem?

Celo zapela ti bo, če ustaviš čas za be-

6

KULTURNA PRILOGA

žen trenutek. Jo opazuješ, kako se trudi, da bo do kraja izvlekla tvoj dolgi sivi las iz predpražnika, saj ga potrebuje za svoje gnezdo! ,Človek naj bo dober in plemenit, rad naj pomaga' … Ta lepa misel ni moja, najdemo jo v Goethejevi pesmi »Das Göttliche – Božansko«. Morda je v njej ključni smisel našega življenja, življenja v paradižu? Ko pišem o knjigah, biserih življenja, ne morem mimo takih misli, dvigajočih, tolažečih. Več smo kakor samo ta ovoj, v katerem se trenutno nahajamo.

N

ekoč sem sanjala, kako mi je stal nasproti lev in me ogrožal.

Nisem imela časa, da bi se pošteno bala. Premislila sem, kaj je najboljša strategija za preživetje. Korajžno sem se mu zoperstavila in lev se je počasi spremenil v mucka. Te sanje sem seveda vključila v eno svojih zgodb. V njih se zrcali moje prepričanje, da smo lahko vsaki situaciji kos, če le verjamemo vase in v pomoč od zgoraj. Ali ni to naivno? Otročje? Pa je vendar nekaj res­nice za tem, poskusimo! Tvegajmo zaupanje, bodimo kakor otroci, ki jim je življenje naklonjeno. Morda se pa zgodi čudež, kjer ga nismo prav nič pričakovali. Življenje je polno čudežev, treba nam je le odpreti oči. Naj bo to rdeč balonček, ki se sprehaja v zeleni travi ob ribniku. Pozneje postane jasno, da je to le belouška z uplenjeno zlato ribico v gobčku. In čudeži se dogajajo v paradižu. Prepričana sem, da se lahko sami odločamo v vsakem trenutku, kako ga sprejmemo. Vsak trenutek je nekaj posebnega. Vsak človek, ki ga srečam, je obogatitev. Vsaka malenkost v življenju je vredna, da jo sprejmem z dobro voljo in s humorjem. In jo zapišem v knjigo, o kateri upam, da dosega vas, ki jo kdaj vzamete v roke!

č

»Gledati in opazovati kakor otrok ...

Pisati kakor otrok ...

Zakaj to?«

p

Amalija Jelen Mikša

Kakor da mi je usoda to namenila

m

Z

ačetek literarnega prvenca, kratkega romana Vražji grižljaj, seže v čas 1987–1991, ko smo po sedmih letih mojega novinarskega dela v uredništvu notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj TV Slovenija z možem diplomatom in s hčerko Stašo štiri leta živeli v Celovcu. Kot soprogo konzula na Generalnem konzulatu SFR Jugoslavije so me kmalu presenetile časovne praznine, ki jih kot mama in zaposlena ženska v Ljubljani nisem poznala. Ker sem imela več časa zase, sem se vrnila k fotografiranju in k branju, svoji ljubezni iz mladosti. Brala sem tudi svetovne uspešnice avtoric, ki so vrtinčile svoje pisanje med lepimi, bogatimi, revnimi, med ljubeznijo in sovraštvom. »Podobno pisanje bi bila dobra vaja, da preizkusim svoje pero«, sem razmišljala.

Pred tridesetimi leti sem pisanje skice z delovnim naslovom Daša gre v klošter poimenovala učna ura dramaturgije. Določila sem imena junakov v ljubezenski zgodbi o ženski, njeni izgubi in o iskanju nove bližine. Določila sem vsebinske preobrate in okvirni konec zgodbe. Ob pisanju sem uživala, v zgodbo sem vpletla ljubezen, srečo, žalost ... Po vrnitvi k svojemu delu na TVS v Ljubljani vrs­ to let za pisanje ni bilo časa, toda številne krajše in daljše televizijske in filmske zgodbe so dobro ostrile moje pero in občutek za dramaturgijo in režijo.

Jeseni leta 1998 me je United Nations Womens Guild v Ženevi izbralo za svojo uradno fotografinjo, akademska slikarka J. Torche in ljubiteljska slikarka P. Halmone pa sta me zapletli v mreže likovnega ustvarjanja. Ob družini in obveznostih, povezanih z moževim diplomatskim delom, ni ostalo veliko časa za branje, za pisanje pa sploh ne.

Tudi na Irskem (2005–2009) nisem pisala, zanimanje za film me je pripeljalo na Irsko filmsko akademijo. Ko me je presenetilo posebno vabilo za študij na New York Film Academy, sem ostala v Dublinu. Slovenija je namreč v prvi polovici leta 2008 začela svoje prvo predsedovanje Evropski uniji.

Da bi prijateljici Ani v Ljubljani pomagala iz začaranega kroga paničnih napadov, depresije, stisk in nakopičenih kilogramov, sem jo spodbudila k dopisovanju. Nekaj mesečnega e-dopisovanja in iskrenih zapisov takrat nisva želeli objaviti v knjigi.

D Amalija Jelen Mikša je pri založbi Obzorja izdala roman VRAŽJI GRIŽLJAJ. RTV_SLO

an po uspešnem sprejemu ob državnem prazniku junija 2016 v Bernu sem vedela, da moram najti čas zase; morda tudi za pisanje. Najprej sem z močno porumenelih listov prepisala zgodbo Daša gre v klošter. Odločila sem se, da napišem roman o treh ženskah, prijateljicah. In v Vražji grižljaj sta se začeli vrivati obe literarni miniaturi; tako Daša kot e-dopisovanje med Dublinom in Ljubljano. Kakor da mi je usoda že davno tega namenila, da nekoč literarne drobce nanizam v ogrlico, v svoj prvi roman.

Ko je pesnica in pisateljica Blanka Erhartič pred koncem leta 2017 Vražji grižljaj ocenila kot lirsko obarvano prozo, za zgodbo v zgodbi o prijateljstvu, o ženskah, njihovi notranji borbi s samimi sabo, za odličen priročnik o hujšanju in zdravi prehrani, je knjiga našla pot do Založbe Obzorja Maribor. Odločitev, da roman natisnejo, je s sabo prinesla tudi vznemirjenje in novo izpostavljenost – čeprav roman ni moja osebna zgodba – na katero se moram navaditi.

Zorenje romana slikovito opredeli ena izmed ocen: Najprej sem mislila, da gre za poetične novele, impresije, potem pa se je spletla zgodba, ki se dogaja prav blizu nekje, človek bi junake kar tikal, povabil na čaj …

KULTURNA PRILOGA

7

na svetlo dano

a

Idilični kraj.

Trava je tam zelena.

Nekje voda moči po zidu. Zrak diši po dežju.

Fotografija pokrajine usmerja pogled na zid.

To bi bil lahko poseben kraj za pis anje, vendar ta kraj odvrača vs akega od vsega.

VERENA GOTTHARDT La luna nel pozzo_Sonce samo še zahaja.

Inštalacija v nekdanji cisterni z mizo, stolom, zvezki in fotografijo v Materi (Italija) 2018.

Mesto Matera je 2019 skupaj z bolgarskim Plovdivom evropska prestolnica kulture.

8

KULTURNA PRILOGA

govor

s

Pisatelj Florjan Lipuš Govor na podelitvi zlatega reda za zasluge Republike Slovenije

Svetilko jezik postaviti izpod mize na mizo

b

N i

isem zelo prepričan o tem, da se vsi zavedamo resnosti kulture in predvsem pomembnosti jezika. Spregledujemo in pozab­ ljamo, da je jezik začetek in konec vsega narodnega, vsake narodnosti, začetek in konec tega, kar nas dela posebne in enkratne. Jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih, ni samo vsakdanje sredstvo sporazumevanja, na jeziku je zgrajena naša samozavest, naša bitnost, naš obstanek.

Dejstvo, da so se možje in žene od Trubarjevih časov dalje do današ­ njih dni posluževali slovenskega jezika, je pripeljalo do tega, da imamo danes svojo državo. To dejstvo obvezuje državo, da ohrani in zagotovi in poplemeniti ta jezik, mu vrne dostojanstvo, ki je bilo gonilna sila za neštete može in žene, da so skozi stoletja, tudi v hudih in najhujših časih, vztrajali v tem jeziku. Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo.

Imeti svojo državo pomeni, imeti tudi oblast nad svojim jezikom. Država ga lahko zanemarja, ga lahko opušča, lahko ga odpravi, lahko pa se tudi dejavno, opazno, tvorno zaveda svojega bistva in jezik in kulturo dvigne na dostojno raven.

D

ržava edina more poskrbeti za to, da je jezik deležen če ne več­ je, pa vsaj enakovredne obravnave in pozornosti, kakršne so deležna vsa druga področja, ki poleg jezika še tvorijo državnost. Samo država, in to smo menda vsi, celo narodne manjšine se ji na svoj način priključujejo, kdo drug če ne samo država more odpraviti kulturno životarjenje in mačehovstvo, more zajamčiti jeziku enakovredno živost in prihodnost. Današnje odlikovanje je izraz povezovanja vsega slovenskega v enovito celoto. Sicer pa se zavedajmo tveganja, da je boljše časti zaslužiti, pa jih ne dobiti, – kakor jih dobiti, pa jih ne zaslužiti. In ne sprenevedajmo se: ta slovesna gesta ne pomeni veliko, če te prej omenjene zahteve ne postanejo vsakdanje načelo in vzgib vsakdanjega ravnanja. Današnje odlikovanje je doletelo človeka z narodnega obrobja, kjer narodno utripanje peša iz leta v leto in od koder se oziramo v matično domovino v pričakovanju, da svetilko jezik izpod mize postavi na mizo. Zahvaliti se Vam hočem tako, da ponovim življenjsko geslo z nekdanje Prešernove proslave: Z jezikom smo ali nismo. Z jezikom bomo ali ne bomo.

KULTURNA PRILOGA

9

ozadje Lojze Wieser

b

Z besedo med Lipnico in Parizom S

edim pred pisalnim strojem. Ravnokar sem zaključil priprave na sejem v Lipnici/Leipzig in priprave na pogovore v Parizu, kjer bo sredi marca »Salon du Livre de Paris«, ki bo med 15. in 18. marcem. Pred sedemintridesetimi leti sem bil zadnjič tam, na sejmu. Obiskal sem najznamenitejšo francosko založbo Gallimard, srečal sem znamenitega programskega šefa Ervala, ki je leta 1956 pribežal iz Madžarske v Pariz, prepričeval sem ga, da bi bilo, po prevodu Lipuševega Tjaža v francoščino, ki so ga preved­ li iz nemščine, potrebno nadaljevati s prevodi slovenske literature, tokrat direkt­no, iz slovenščine, brez ovinkov.

Erval mi govori, da nima koga, ki bi bil dosti podkovan, da bi iz slovenščine prevajal in da bom moral imeti dolgo sapo, »vsaj 25 do trideset let mi naj je ne zmanjka,« pravi. Taka je njegova izkušnja, »če hočeš uveljaviti eno samo kulturo v širšem svetu,« in »zavedajte se,« mi pravi, »pot bo trnjeva – če vzdržite«.

Tako podkovan z dobrimi nasveti sem se razmišljajoč in zaskrbljen vračal domov, saj tudi mi nismo imeli pri prevajalcih izbire. Klaus Detlef Olof je ravnokar zašel, z vso vnemo, na svojo prevajalsko pot.

V preteklih štirih desetletjih se pa je le marsikaj spremenilo. Iz nepoznane literature se je slovenska literatura dvignila v visoke sfere, v sam Olimp svetovne literature. Nekoč niti ene same knjige ni bilo mogoče kupiti v nemškem prevodu, danes jih je na voljo nešteto. Avtorje slavijo, dvigujejo, odlikujejo. Tematika manjšine je pod širšim ogledom, se opisuje, njej se približuje, ugotavlja se, da se nič manj ne razlikuje od drugih travm, iz katerih raste literatura sama; zdrahe v domačem okolju proporcionalno rastejo, očitki, v katerem jeziku se sme pisati o sebi in svoji travmi, ravno tako in s tem za nas lahko sklenemo: dospeli smo v svet normalnosti.

Tedaj smo v knjigarni »Naša knjiga« prodali od Tjaža v slovenščini nad 600 in v nemščini ravno tako več sto izvodov. Doživeli smo, bi lahko rekel, evforični podvig, ki je svarilne besede gos­

10

KULTURNA PRILOGA

poda Ervala potisnil malce ob stran.

Pljunili smo v roke in z vnemo zakorakali naprej. Prva kriza Drave v sredini osemdesetih let, ustanovitev lastne založbe, razširitev programa na celot­ ni jugovzhodni del Evrope. Vrata so se odprla na stežaj. Presenetila nas je vojna, presenetil nas je razpad Jugoslavije. Temu smo z vsemi silami nasprotovali, se skupaj ,djali', rekli smo: Nas nacionalizem ne bo, kvečjemu mi njega! Složno smo še nekaj let z avtorji iz domačih krajev in iz sosednjih dežel nekdanje Jugoslavije nastopali, se zoperstavljali, razlagali, česar niti politiki, niti žurnalisti niso več znali raztolmačiti svetu in javnosti. Dohiteli so nas pisemske bombe, ovadbe, očitki. Istočasno so naraščali ozkoglednost, šovinizem znotraj manjšine in v novorojeni državi Sloveniji. Leta 2007 smo v Lipnici/Leipzigu poslušali uradne zastopnike novorojene države, ki so svetu in nam skušali dopovedati, da so »manjšinske založbe tampon pri prodiranju slovenske literature v svet«. To so ponavljali zavestno še do pred nekaj leti, čeprav so za dejstva dobro vedeli in se jih zavedali, saj je bilo vidno, da brez nas slovenskih prevodov v nemško govorečem svetu ne bi bilo.

P

ogled nazaj nam kaže, da smo sicer možnost prihodnjega raz­ voja videli, a da smo bili preslabi, da bi ponujeno šanso trajno prenesli v družbo in da svoje izkušnje skupnega kulturnega prostora uveljavimo tudi širše. Naš biotop je sicer iz analize svoje pretekle zgodovine razvil pogled, kjer smo strnili doživete izkuš­ nje. Rek­li smo, da samo spoštovanje slehernega jezika, ne glede na številčnost, kaže v pravo smer medsebojnega spoštovanja in nosi v sebi moč, da preseže zaničevanje.

Istočasno pa lahko, če pogledamo trezno, vidimo tudi zamude. Navrgel bom samo nekaj takih: Zakaj nimamo na televiziji pri koroških poročilih slovenskih in pri slovenskih oddajah nemških podnapisov? Zakaj časopisi ne povzamejo vsaj najpomembnejših člankov v slovenščini in v jezikih prišlekov in s tem dajo ljudem čast

in obraz? Zakaj še zmeraj nimamo pamet­nih jezikovnih šol v podjetjih, kjer delajo prišleki, in v občinah, kjer poslujejo v domačem slovenskem jeziku? Zakaj govorimo še zmeraj o tem, kdo je »naš« in kdo ni?

Č

e sem v osemdesetih letih zapisal, da smo postali enaki med enakimi, sem bil imel v očeh celotni slovensko govoreči prostor, ker se literatura ni več delila v manjšinsko in centralno slovensko. Po desetlet­jih viškov, padcev, napadov, veselja in ometavanja, diskreditacij in ponovnih uspehov, bi danes izkušnje, pod katerimi pogoji se piše, zalaga, bere in širi danes literatura, strnil tako: Znanje slovenske besede upada na Koroškem. S tem tudi prodaja slovenskih knjig. Če smo pred še tremi desetletji na Koroškem od slovenskih knjig prodali povprečno do 300 knjig, je današnja prodaja upadla na 50 do 100 knjig. Trg v Sloveniji je bolj ali manj za nas zaprt oz. deluje pod pogoji, ki onemogočajo vsakršno ekonomsko rentabilnost.

Ne samo slovenska knjiga, vsaka literarna knjiga, ali na Koroškem, ali v Sloveniji, potrebuje subvencijo, trg je ne refinancira. Podpore pa so minimalne, tako od dežele, iz Slovenije kot iz Avstrije. Založbe iz manjšinskih zveznih virov nimajo pravice do podpor.

Medsebojna koordinacija javnih nastopov med ustanovami, kot so to SPZ, KKZ, knjigarni Haček in Mohorjeva, Musilova hiša itd., ni na takem nivoju, da bi si bile v podporo in s tem izgubljamo dodatne sinergetične možnosti. Prevelika sta konkurenčnost oz. ljubosumnost. S tem si vsi skupaj močno škodujemo.

Avtorice in avtorji pričakujejo servis s strani založb, da smo jim na voljo za vse javne nastope, želijo medijsko zastopstvo za svoja dela in si želijo močne prezentnosti v javnem prostoru, kar je povsem razumljivo. Moram reči, da tak servis založbe danes komajda lahko nudijo, saj personalno in finančno tako dejavnost iz

1.

2.

3.

4.

Lojze Wieser je vodja založb Drava in Wieser.

mi, osebno, in ne samo (na kolektivnih stojnicah) kot knjižna polica. Frank­ furt, Leipzig, Dunaj, Ljubljana ...

Delo založb za slovensko tiskano besedo bo samo mogoče nadaljevati, če se bodo organizacije držale danih obljub in nas manjšinske strukture ne bodo puščale pri reševanju potrebnih finančnih osnov same.

Z našim delom je vsaka slovenska knjiga, ki jo izdamo, po vsem svetu v mreži bibliotek. Vsi slovenski zdomci, slavisti in ljubitelji slovenske besede tako vzpostavijo vez med domačnostjo in intimnostjo, tudi v tujini.

S prevodi je literatura pripomogla k boljšemu medsebojnemu razumevanju na Koroškem.

Prepričan sem, da je s svojo kvaliteto odigrala vlogo reke podtalnice. Slovenščino, regijo in kulturo vidimo nadpovprečno velikokrat tudi v filmih »Okusiti Evropo/Der Geschmack Europas« po vsej Evropi. Do danes je filme videlo dva ducata milijonov ljudi. S prevodi slovenske literature je v širšem svetu tudi prvič v zgodovini postajalo vidno in jasno, da je slovenski jezik enak med enakimi. Če pred 38-imi leti niti ene slovenske knjige nismo mogli najti v knjigarnah, jih imamo danes nad 350, in večino teh prevodov smo naredili pri založbah Drava, Wieser in Mohorjeva. S tem smo razveseljivo in ogrom­ no delo opravili mi sami: od financiranja do prezentacije. Sam od sebe nam ta uspeh ni kapnil na glavo.

9.

10.

11. last­ne osnove ne zmorejo refinancirati. Taka dejavnost bi se morala financirati iz osnovnih manjšinskih sredstev, ki so na voljo kulturnim in političnim organizacijam, saj so strukturnega pomena in kažejo na elementarna današ­ nja vprašanja – kako bo preživel jezik.

To centralno vprašanje zvaliti na pleča založb, pomeni politično kapitulacijo organizacij, saj je predpostavka, da vidijo vrednoto takega servisa.

Upoštevajoč današnje možnosti založbe lahko nudijo zalaganje dogovorjenih knjig, prezenco v katalogih, razpošiljanje le-teh. Na primer: Drava in Wieser tiskata dvakrat letno svoje kataloge v skupni nakladi 55.000 izvodov in jih širita – vigredi in jeseni – v krogu medijev: 1.600 žurnalistom, 1.400 knjigarnam in 4.500 abonentom.

Dvakrat na leto.

Socialni mediji so pomemben del javne vidnosti, tudi slovenskega jezika, literature in kulture, avtoric in avtorjev, prevajalcev in prevajalk. Drava in Wieser, od vseh avstrijskih založb, še najbolj skrbita za to. Vse nad tem presega naše možnosti, zahteva pa, ker ni zadovoljivo, resen premislek: kako organizirati bralne turneje, posamezne nastope, recenzije, nagrade itd. Vsekakor tudi pri tem vprašanju ne

5.

6.

a

gre, da se vse to delo prevali na založbe. Do omenjene situacije nas je v preteklosti privedla tudi nedoslednost pri razdelitvi subvencij iz Slovenije, za katere, kot vemo, so organizacije po navadi same predlagale Sloveniji ključ, kdo naj kaj koliko dobi ...

Drava in Wieser sta, poleg Mohorjeve, danes edini založbi, ki sistematično in profesionalno zalagata slovensko literaturo na Koroškem, in edini, ki sistematično prevajata slovensko besedo in jo prenašata v domače okolje in v celotni nemško govoreči prostor. Drava in Wieser nudita visoko, kvalitetno literaturo, ki zaobjema celotni kulturni prostor. Založba Drava je ponovno obrodila sistematično sodelovanje med obema manjšinskima založbama v Trstu in Celovcu. Za to delo ne dobivata nikakršnih posebnih podpor, ne s strani dežele, ne s strani republike. Podpora s strani Slovenije pa žal še zmeraj razlikuje med delom Mohorjeve in delom naših založb.

Treba je, pravici na voljo, tudi povedati, da je bila založba Wieser – vse do leta 2012 – izključena iz podpor s strani Slovenije.

Za založbi Drava in Wieser lahko rečem, da smo letno na vseh pomembnih sejmih, z vsemi noviteta-

7.

8.

Torej, kaj sledi iz rečenega? Delo se znova začne, pogoji so spremenjeni in temu se morajo prilagoditi tudi cilji in sredstva! A ga slišite, Prešernov šepet? »Kar je, beži« nam šepeta. In mi vemo: »Kar je, kar bilo je in kar bó.« Jezik.

Jezik je hrbtenica človeka. Danes po vseh izkušnjah tega plamtečega stolet­ ja vemo, da jezik za svoje preživetje ne potrebuje nobenega teritorija, jezik potrebuje zavest, ponos, odprtost, enakovrednost v širni demokratičnosti, institucije in posameznika. Tako bo jezik človekova pravica in vsak od nas odgovoren za oboje.

KULTURNA PRILOGA

11

e

n

esej

o Stefan Feinig je pri Mohorjevi založbi izdal knjigo R o b k r o ž n i k a i n o b z o r j e / H o r i z o n t u n d T e ll e r r a n d .

12

KULTURNA PRILOGA

d

Stefan Feinig

Zakulisje norosti ali nastajanje literature Vprašanje: Kako nastaja literatura?

Prvi instinkt mi pravi, da se nastajanje literature lahko primerja s človeško prebavo. Človeško telo (v literarnem konteks­ tu bi to bila bolj »zaznava«; toda v kontekstu Mauricea Merleauja-Pontyja, filozofa in fenomenologa, bi to bilo spet »človeško telo« – crazy shit!) nekaj sprejme, sprejeto stvar v notranjosti nekako predela in na koncu procesa spet eksternalizira v določeni obliki, ki bi bila precej konkreten »šit«.

[Pripomba: knjiga, ki eksistira kot tis­kan objekt iz mrtvega lesa, je tudi precej konkretna stvar. {Pripomba: Prosim, da pazite na jezikovno nasprotnost med »eksistirati« in » mrtvega lesa«}] Toda mislim korak naprej (»beyond tega šita«) in zdi se mi, da stvar ni tako enostavna. shit!

Mojo prvo zbirko kratkih zgodb (»Banalitäten des Wahnsinns«) sem pisal iz psevdo-metafizičnega impulza, mislim. Nisem bil zadovoljen s knjigo »Die Banalität des Bösen«, ki jo je napisala Hannah Arendt; nekako mi ni bilo takoj mogoče dojeti »banalnosti« tega »zla«. [Pripomba: iskreno rečeno, mi še danes ni] In »zlo«? Kaj je to? Beseda mi je bila presubjektivna, prespolzka; nekako mi je beseda zdrsnila iz mentalnih rok. Toda priznam, da moja alternativna beseda »Wahnsinn« – »norost« tudi ni bolj konkretna. shit! Toda nekako sem si mislil, da je bolj svobod­ na. Moja teza je pač bila, da je v cent­ ru vsake norosti banalna točka, ki se razvije naprej in naprej in na koncu …

Ali pa, da se nahaja banalnost na koncu nekega norega procesa … Ali pa … Ideja je bila ta, da ima vsaka norost banalen aspekt, ki si ga lahko predstavimo kot njegovo esenco.

To se pravi, da sem se projektu norosti približal na zelo duhoven, akademski, filozofski način. Literatura je bila v tem primeru »le« metoda, kako se lahko prikazuje in opisuje teorija humanistične vede. Lotil sem se knjige bolj z glavo oz. z notranjostjo glave. Me-

nil bi, da je bila stvar (literatura) v tem primeru bolj intelektualna, ne telesna.

Mojo drugo knjigo, anti-kriminalko (»Das wilde Schaf«) sem napisal kot protest, duhovni protest. Mislim, da imam zelo umetniški dostop do svojega dela. Kaj to pomeni? Zame je pomembno ustvariti kaj novega, nekaj, kar je sposobno transcendirati status quo, sodobne strukture, konstrukte, mišljenje itn. Zame je pomembno, da si ljudje lahko kaj mislijo pri tem, če berejo moje stvari. [Pripomba: Priznam, da je to želja, ki se mi zdi zaenkrat še dokaj neizpolnjena.] Čeprav je ta anti-kriminalka, z mojega vidika, eno najboljših del na svetu (ker je pač ena teh redkih knjig, ki zares »pre....« znane in dobro poznane strukture kriminalnih zgodb), sem bil kljub temu precej razočaran nad rezultatom, ki ga je sproducirala moja zadnja založba kot konkreten šit. Založnik je pač šparal na vsakem vogalu in temu primeren je na žalost tudi rezultat, čeprav menim, da je spirit te zgodbe tako kot prej neukrotljiv in silovit. [Pripomba: ravno predelujem »Das wilde Schaf«, ker verjamem, da si ta spirit zasluži nov začetek, drugo šanso.]

However, motivacija za pisanje druge knjige je bila, kot pri prvi, zelo intelektualna, akademska.

Toda kje je zdaj moja poanta, ko tako ekscesivno blebetam o starih stvareh?

Stvar je ta, da sem za svojo najnovejšo knjigo »rob krožnika in obzorje/Horizont und Tellerrand« zares šel čisto drugo pot literarnega ustvarjanja (rekel bi celo: drugo človeško pot). Ko sem doslej pisal »le« zgodbe, ki sem si jih izmislil, sem v tem projektu zares doživel vsako besedo. Rob krožnika ... ni fiktivna zgodba. Rob krožnika ... je life, 100 %. Vsako vejico [Pripomba: sicer pa v tem besedilu ni vejic, ker sem uporabljal čisto nov sistem interpunkcije. Mislim »vejice« v metaforičnem smis­lu] sem izkrvavel, izjokal, izbruhnil. Uspelo mi je zase transcendirati svojo literarno prakso in jo povzdigniti na višjo raven. Ne samo intelektualno, temveč tudi telesno mi je uspelo trans-

formirati se v absurdno literarno krea­ turo. Vsaka beseda je ena živa celica.

To je seveda praksa, ki se je ne vidi, ko se bere knjigo (čeprav bi bilo kul, če bi se to lahko dojelo). Zame je bila to pač elementarna razlika do tega, kako sem do tedaj delal. Rob krožnika ... je nastala iz notranje potrebnosti in nujnosti; energija, o kateri mislim, da manjka v današnjem literarnem svetu. Rekel bi, da je v tem dostopu nekaj zelo čistega, zame.

Kar se tiče vprašanj, na katere bi moral odgovoriti: na mojo prvo knjigo sem zares napeto čakal, toda se ne spom­ nim, kakšen je bil občutek, ko sem jo imel v rokah. Nekako se je zares počutilo tako, kot da se je neko intenzivno delo, ki sem ga imel vse te dni, tedne in mesece (in ki je bilo bolj metafizično), naenkrat postalo fizično. »šit!« [Pripomba: Spet mislim na človeško prebavo in na umetnika Floriana Rottensteinerja, ki meni, da je vse umetnost, tudi defekacija.]

Spet vprašanje: Kako živiš s tem, da so se sedaj besedila osamosvojila in živijo svoje življenje.

V zadnjem času sem vedno bolj mnenja, da komunikacija med ljudmi ni mogoča, dokler ljudi ne povezuje skupni common sense, feeling, obzorje. Tako da pričakujem, da je ljudem, s katerimi ne delim skupnega common sensa, le težko ujeti, dojeti esenco občutkov, ki jih hočem posredovati s »svojimi« besedami.

Vprašanje: Kakšno je tvoje živ­ ljenje, ki ga vedno znova preki­ ne literarno ustvarjanje?

Na koncu bom pa serviral še en afektiran statement: Vprašanje ni dobro zastavljeno, ker bi rekel, da stvari bolj ali manj prekinjajo mojo literaturo.

Vem, da je neka norost v tem, in banalnosti dejstva, da živim le za pisanje, mi še ni bilo mogoče dojeti. Realistično je, da z mano nekaj ni v redu. Toda trudim se, da ostanem bitje, ki mu je mogoče čutiti, občutiti svet in ljudi, ker vem, da besede niso vse ...

KUTURNA PRILOGA

13

s

ogrizki

feinigovi moli & duri piše

ANDREJ FEINIG

Prva omemba

slovenskega petja na Koroškem

Z

aložba Koroškega deželnega arhiva je že leta 2003 izdala zajetno slavnostno knjigo ob 175-letnici društva »Musikverein Kärnten«. Glavna avtorja sta Wilhelm Wadl in Alfred Ogris, seveda ob sodelovanju cele vrste nemških koroških znanstvenikov. Ker je koroški Musikverein konec decembra 2018 spet praznoval slavnostni koncert, sem si to knjigo natančneje ogledal, da bi našel kakšne slovenske prispevke.

Statut tega združenja je bil določen leta 1828, v predmarčnem času. Škoda je, da v knjigi nikjer nisem našel omembe samospeva »Sternenwelten« Franza Schuberta, ki je »samo« nemški prevod izvirne pesmi »Zvezdišča« Urbana Jarnika.

Dobro je, da omenja Alfred Ogris bolj ali manj mimogrede, da so pri ustoličevanju prepevali slovensko: »iren windischen laissen«. Torej: prva omemba glasbenega življenja na Koroškem podčrtava slovensko petje, točneje slovensko cerkveno petje. Da bi to morali pri vseh koroških glasbenih dogodkih ali omeniti ali zapisati, bi bilo spodobno.

K

dor ima čas, naj si prebere panoje na potniškem nadhodu celovške želez­ niške postaje. Tam so podatki iz živ­ ljenja Viktorja Ullmana, t. i. avstrijskega skladatelja in jih zapisali na velike, čitljive panoje. Kako se je moral že njegov oče krstiti, ker drugače v monarhiji ni bilo napredovanja pri vojaščini. V prvi svetovni vojni je bil sin – znani skladatelj judovskega rodu – nekaj časa stacioniran na soški fronti, v slovenskih krajih. Zelo zanimivi so prav zadnji panoji: tam se razkriva ozadje nastanka festivala »Carinthischer Sommer«: in sicer je slavni pianist in aktivist Friedrich Gulda v letih 1968, 1969 in 1971 v Osojah organiziral festival novega tipa (tako imenovano odprto, povezovalno muziciranje različnih glasbenih stilov) ter v Osoje povabil tudi dve skupini, ki sta bili prej nastopali pri slavnem koncertu v Woodstocku. Reakcija je prišla hitro (»imperij vrača udarec«): sestavili so odbor in določili znanega nekdanjega nacista Helmuta Wobischa, pomembnega trobentača dunajskih filharmonikov, da bodo otvorili drug, prav dostojen klasičen festival, seveda tudi v Osojah in Friedrichu Guldi vzeli zagon.

14

KULTURNA PRILOGA

piše

HORST OGRIS

Klobase, špeh in kavi 12. februarja 1989 –

pred tridesetimi leti torej – je umrl avstrijski pisatelj Thomas Bernhard. Pisatelj, ki je s svojimi romani in dramskim opusom skrajno razburjal dele avstrijske javnosti, ker je brez vsakega usmiljenja bičal hinavščino družbe, njeno zlaganost in še posebej njeno potuhnjenost glede svetovnih nazorov, ki so v prvi polovici 20. stoletja vodili v nacizem, ki se je v avstrijski miselnosti krčevito kot ponikva držal še v drugi polovici pretek­ lega stoletja. 30 let po njegovi smrti je pisatelj vsesplošna ikona, njegov opus kot izkaznica za vsakogar, ki bi si rad potrkal na prsa in poudaril, kako je miselnost napredovala na poti do pravega človečanstva.

Ob 30-letnici smrti, ki je bila medijsko tako razglašena, da je človeku prišel na misel rek, ki pravi, da je človek, še posebej umetnik, šele dober umetnik, če je že dlje časa pokojni.

Tudi iz predalov sekundarne literature se je vsul cel plaz novih knjig, med katerimi se mi zdi posebej zanimiva knjiga fotografa Seppa Dreissingerja, ki je v založbi Album pripravil knjigo šestindvajsetih pričanj o prvem romanu Thomasa Bernharda »Frost« iz leta 1963 (z naslovom »Mraz« je leta 2016 izšel v odličnem prevodu Štefana Vevarja pri založbi Beletrina), v katero je vključil odlomek iz pogovora z umetnikom iz leta 1981, v katerem Bernhard govori o svoji prvi knjigi. Takole pravi avtor: »In sem napisal Frost (Mraz), in tako je. In konec.

Ne da bi veliko razmišljal. Ko sem besedilo zaključil, sem pa le imel občutek, da je to le nekaj, in da česa takega nihče pred

menoj ni naredil, in da česa takega za menoj nihče ne bo počel. Čisto namenoma sem to napisal na tak način, da se bo to bralo tudi še čez 100 let, ker je jezik takšen, da ne more zastareti. Snovi se starajo, to vemo, enkrat so v ospredju, potem pa v ozadju ... To poznamo tudi iz osebnih izkušenj. Ko si zaželimo kaviarja in se ga po treh ted­ nih naveličamo. In spet leta in leta jemo špeh in klobase. Ampak kaviar se vedno znova pojavi, če tudi samo za kratek čas.« Kot bi bil prerok, a ne? Saj smo po skoraj 50-ih letih od objave izvirnika dobili slovenski prevod. Živi naj kaviar!

In prebirajmo spet Bernharda, ki so mu svoj-

čas radi očitavali, da je človek »slabega značaja«. S homerskim posmehom se je avtor odzval na take očitke z naslednjim bonmojem: Če želimo preživeti in ne mentalno zbledeti, nas

gregejevi piše

iar tudi

morajo spremljati ljudi »slabega značaja«, ljudje ki so »dobrega značaja«, so navadno tisti, ki nas zdolgočasijo do smrti.

Nikoli pa ne dolgočasi lepa beseda, bodisi poučna, igriva, bodisi izzivalna, ki nam jo ponujajo dobri pisatelji, ki so si prisvojili – naj so katoliki, socialisti, neverneži ali karkoli – knjigo knjig, saj se hote ali nehote držijo pravila iz začetka evangelija po Janezu, kjer je zapisano: V začetku je bila Beseda ...

Vse, kar je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.

In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Bog mi odpusti, da sem ga po treh pikah zamolčal in nas obvaruj teme!

GREGEJ KRIŠTOF

LITERATURA –

boljše in bogato življenje za vse

I

Thomas Bernhard čaka n a k n j i ž n i h p o l i c a h gotthardt

citati

talijanska pisateljica Francesca Melandri, rojena 1964, pravi, da piše, ker jo zanimajo zgodovinske teme, ki so politično občutljive. Beletristika daje pisateljici možnost in prostost, da raziskuje stvari v vsej svoji vsestrans­ kosti. Nejasnosti in vsa človeška protislovna čustva spodbujajo njeno domišljijo. V knjigi »Alle, außer mir« opisuje zločine fašistične Italije pod Mussolinijem v Abesiniji, danes Etiopija v Afriki.

Rada piše o prostosti, opisuje družbene sloje in kako funkcio­ nirajo duše, ki se za vsako ceno skušajo prebiti v najvplivnejši sloj družbe. Opisuje, toda ne ocenjuje.

Pisatelji in pisateljice imajo seveda cilje. Kako omogočiti, da trpi sočlovek čim manj bolečin, kako se zdravo prehranjevati in kako izboljšati medčloveške odnose. Cilji so visoki. Matrajo se in prizadevajo si, da bi jih dosegli.

O pisatelju, prozaistu, dramatiku in esejistu Dragu Jančarju so zapisali na Radio 1: »Pomembno se zdi, da je Jančar, zahvaljujoč romanu »In ljubezen tudi«, junija 2018 v vlogi kresnikovega nagrajenca prižgal kres na ljubljanskem Rožniku.

Pa spet ne gre za nagrado sámo ali za to, da doslej še noben drug pisatelj tega prestižnega priznanja ni prejel štirikrat. Kar tu zares šteje, je občutek, da so Jančarjeve prepoznavne teme, ki jih zdaj na nov, svež način preigrava v »In ljubezen tudi«.

V tem smislu velja izpostaviti vsaj brezbrižno muhavost usode, brutalno silo slepe zgodovine, neskončno krhkost ljubezni, široko polje moralne sivine, s čimer se mora moderni človek soočati, ter občutek, da ženske nemara vidijo dlje in življenje navsezadnje razu-

mejo globlje od moških«.

D

rago Jančar je o pisateljskih postopkih in strategijah pisanja v pogovoru na radiu povedal naslednje: »Da roman ni samo neka papirnata konstrukcija (zgradba), je pri vsaki literaturi osnovno. Potrebno je ved­no precej študija, ki pa na koncu ni odločilen za pisanje. V romanu »In ljubezen tudi« sem pa na določen način z opisanimi stvarmi živel. To je neko zgodovinsko-embrionalno stanje našega ali mojega sveta.

Od otroštva naprej sem poslušal te zgodbe iz kuhinje, kjer je oče ob litru ali več litrih vina, s svojimi tovariši iz Zveze borcev obujal razne spomine na taborišče in dogodke med vojno v Mariboru. Poleg tega je bil ves šolski sistem pripovedovalni. K nam so hodili partizani in pripovedovali svoje zgodbe, včasih zelo krute. Pozneje sem se celo družil z nekaterimi partizani, ki so tam živeli. Skratka, veliko teh stvari sem poznal. Na določen način me je ta roman čakal. Treba ga je bilo napisati.

Potrebno pa je bilo še nekaj študijev. Kako je delovala okupatorska uprava, v kakšnem razmerju je bil ss do gestapa, kaj je bila policija, kaj je bil vermaht, katere čine (stopnja na hierarhični lestvici v vojski) so nosili. Ti študiji so mi zelo koristili. Upam, da sem napisal roman, da so stvari postale realne«.

Na koncu pa lepa ponazoritev pisateljice Virginie Woolf o nebesih: »Včasih si domišljam, izgub­ ljati se pri branju v knjigi, so NEBESA.« In prosim, ostanite radovedni!

KULTURNA PRILOGA

15

Literarni natečaj Nedelje za izvirno črtico Besedilo na prosto temo mora biti še neobjavljeno in napisano v slovenskem jeziku. Besedilo naj obsega 10.000 znakov s presledki. Avtor oz. avtorica od 16. leta naprej lahko sodeluje samo z enim prispevkom.

Nagrade: 1. nagrada 350 evrov 2. nagrada 200 evrov 3. nagrada 150 evrov

Besedilo mora biti v posebni kuverti opremljeno s šifro, ki jo lahko določi vsak avtor oz. vsaka avtorica. Podatki o avtorju oz. avtorici, na­ slov, telefonska številka ali e-naslov naj bodo v zaprti kuverti, na kateri je napisana ista šifra.

Rok za oddajo: 6. maj 2019. Besedilo­mora do tega datuma prispeti na uredništvo Nedelje! Upoštevajte, da dostava pošte lahko traja dlje.

Avtor oz. avtorica s sodelovanjem dovoljuje objavo besedila v Nedelji. Nekaj izbranih črtic bomo objavili kot poletno branje.

Naslov: Uprava Nedelje »Literarni natečaj« Viktringer Ring 26 9020 Klagenfurt/Celovec

Vsa besedila bo ocenjevala strokovna žirija.

facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 42 evrov za študente21 evrov

Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

gotthardt

šest mesecev brezplačno na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

N A R O Č I L N I C A

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka Pošta E-mail

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Podpis

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredil: Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec