100 let - Republika Avstrija by redakcija Nedelja

12/18

K U LT U R A PRILOGA

REPUBLIKA 100 let AVSTRIJA

Izbrani govori ob obletnici

Intervju

uvodnik Vincenc GOTTHARDT

Izredna trenutka za Republiko Avstrijo

b praznovanju 100-letnice Republike Avstrije v preteklih me secih in zadnjih dneh je bilo mnogo povedano. Časi niso bili vedno samo prijetni. Nacisti so morili, deportirali, uničevali. Mnoge njihove žrtve so šele po nekaj desetletjih dobivale tudi imena in obraze. Vse to je pri praznovanjih poskrbelo tudi za krepke vmesne opazke, ki svarijo pred otopelostjo za spoznavanje človeške stiske v državi. Ta praznovanja sta spremljala tudi dva izredna trenutka. Izrazila sta vedno bolj samoumevno spoštovanje narodnih skupnosti v državi. Na državnem aktu ob 100-letnici Repubike Avstrije je bila slavnostna govornica pisateljica Maja Haderlap. Njene besede jasne in izpiljene. Ob podelitvi avstrijske državne nagrade je spregovoril nagrajenec Florjan Lipuš. Tudi njegove besede izklesane in nikakor samo za enkratno poslušanje.

ar več govorov se je zvrstilo ob 100-letnici Republike Avstrije ob najrazličnejših priložnostih. Nekaj teh govorov smo izbrali in jih objavljamo v kulturni prilogi. Nekateri jih bodo po poslušanju sedaj lahko brali, drugi se bodo z njimi srečali prvič. Izbrani govori v tej prilogi nazorno prikazujejo, koliko dobrih misli je bilo izrečenih ob raznih priložnostih, ki so vredne, da najdejo pot v javnost tudi po tej poti. Ne nekaj bi le še rad opozoril. Republika Avstrija je ob svoji 100-letnici izdala kovanec v vrednosti dveh evrov. Lepo. Nočem biti nezadovoljen, ampak, kaj ko bi se temu kovancu ob tej obletnici kdaj pridružil kovanec, na katerem so na nekak način omenjene tudi avtohtone slovenske narodne skupnosti v Republiki Avstriji. Pa še dolgo nisem na koncu s predlogi. Morda omenim samo še tega: Kaj ko bi izdali tudi kakšno znamko, v središču katere so narodne skupnosti?

reberite govore in preberite, kaj pravi predsednik Van der Bellen o avstrijskih narodnih skupnostih.

KULTURNA PRILOGA

Zvezni predsednik Alexander Van der Bellen v pogovoru z Nedeljo o tem, kakšne obveznosti ima Republika Avstrija do avtohtonih narodnih skupnosti in kaj želi povedati koroškim Slovencem

»Slovenska

narodna skupnost

naj bi bila še naprej živ in bogateč del naše najjužnejše zvezne dežele«

Sožitje naj bi bilo v sproščenem in v z vzajemnim spoštovanjem zaznamovanem ozračju.

V okviru svojih kompetenc si bom prizadeval za izboljšanje podpore narodnim skupnostim.

Zvezni predsednik Alexander Van der Bellen

Kako so narodne skupnosti pomembne za Republiko Avstrijo? Alexander Van der Bellen: Razno likost je nekaj lepega. Raznolikost je bistvena značilnost demokracije. Avtohtone narodne skupnosti so sa moumevni del Avstrije. To je tudi za konsko zajamčeno. Po 8. členu 2. odst. Zvezne ustave se republika (zve za, dežele in občine) opredeljujejo za svojo naravno jezikovno in kultur no raznolikost, ki se izraža v avtohto nih narodnih skupnostih. Potrebno je spoštovati, zagotavljati in pospeševa ti jezik in kulturo, obstoj in ohranje vanje teh narodnih skupnosti. Skupna ideja, ki je v teh varnostnih določi lih, je v enakosti večinskega prebival stva in pripadnikov narodne skupno sti. Splošno veljavno načelo enakosti ima tukaj specifično obliko. Katere obveznosti in odgovornosti ima Republika Avstrija do narodnih skup nosti? Alexander Van der Bellen: To izhaja iz državne pogodbe iz Saint Germaina, državne pogodbe iz leta 1955, iz Zako na o narodnih skupnostih in iz neka terih drugih posebnih predpisov ter v celoti iz sodstva ustavnega sodišča.

HBF/Peter Lechner

To je v osnovni sodbi v sistematskem pregledu ustavnopravnih manjšin skih zaščitnih določil videlo »odloči tev o vrednotah ustavnega zakonoda jalca v prid manjšinski zaščiti«. Točna analiza sodstva jasno kaže, kako zelo si je ustavno sodišče prizadevalo, kljub močni in deloma nestvarni kriti ki ohraniti pravice narodne skupnosti. In to je dobro tako. Katero dodano vrednost imajo narodne skupnosti za Avstrijo? Alexander Van der Bellen: Mirno so žitje ljudi z različnim jezikom in kul turo je bistvena značilnost skupne Evrope in odgovor na agresivni nacio nalizem preteklega stoletja. Narod ne skupnosti so v nasprotju z vsakim pretiranim nacionalno-državnim miš ljenjem. Pluralizem, raznolikost idej in kultur je osnovni pogoj demokraci je, kakor jo razumemo mi. Kako pomembno je za narodno skup nost posredovanje materinščine in kul ture? Kaj lahko k temu prispeva država? Alexander Van der Bellen: Lastni je zik in lastna kultura tvorita bistvo na rodnih skupnosti, za katere sta značil na nenemška materinščina in lastna

narodnost. In večjezičnost je zelo po membna. Seveda so pri tem potrebna tudi finančna sredstva, kot jih predvi deva posebej 3. del Zakona o narodnih skupnostih. V okviru svojih kompe tenc si bom prizadeval za izboljšanje. Kaj avstrijski predsednik v okviru ju bileja 100 let Republike Avstrije lahko pove svojim narodnim skupnostim? Kaj posebej slovenski narodni skupnosti? Kaj si želi od nje? Alexander Van der Bellen: Vemo, da je bila Koroška v obeh svetovnih voj nah in kasneje bojišče, ne brez uniču jočih vplivov nacionalno-državnih in tudi ideoloških prizadevanj. Na juž nem Koroškem skoraj ni bilo družine, ki je ne bi bila prizadela takšna grozo ta. Za Koroško si želim ozračja miru v smislu Evropske unije. Sožitje naj bi bilo v sproščenem in v z vzajem nim spoštovanjem zaznamovanem ozračju. Slovenska narodna skupnost naj bi bila še naprej živ in bogateč del naše najjužnejše zvezne dežele. Po krajinsko čudovit in skozi stoletja kul tiviran prostor Koroško pa naj bi vsi deželani doživljali kot skupno domo vino. Vincenc Gotthardt

KULTURNA PRILOGA

»Kršenje ustave očitno

Felix Kucher Govor na spominski svečanosti za avstrijski državni praznik,

ahvaljujem se za priložnost in možnost, da lahko spregovo rim na današnji spominski sve čanosti. Bil sem dokaj presenečen, ko sem dobil vabilo. Verjetno je povod za to moja zadnja knjiga z naslovom »Kamnik«, v kateri sem se poglobil v zgodovino svoje družine, dveh biogra fij, ki sta mi bili do pred desetimi leti nepoznani. Ena nit v tej zgodovini opisuje živ ljenje Jožefa Petka, strica mojega oče ta. Umrl je leta 1939 v koncentracij skem taborišču Mauthausen. Bil je koroški Slovenec, doma je prevzel kmetijo in poleg tega trgoval s kmetij skimi stroji. Vzrok za jetništvo Jože fa Petka v Mauthausnu je bilo »prisil no delo« – zgražal se je nad Hitlerjem, opraviti bi moral obvezno delovno službo, pa je to odklonil. Uvrščen je bil v jetniško kategorijo »asocialnih«. Danes se spominjamo ljudi, ki so se uprli nacionalnemu socializmu.

Sp o m e n i k i m e n n a p o ko p a l i š č u v Tr n j i va s i v Ce l ovc u

KULTURNA PRILOGA

Spominjamo se žrtev te nečloveške ideologije. Na spominskih proslavah so vedno znova imenovane različ ne skupine žrtev: Judje, Romi in Sin ti, politično zasledovani (predvsem socialisti in komunisti) in žrtve evta nazije. Redkeje omenjajo homoseksu alce, nadalje ljudi, ki so se uprli na cizmu zaradi verskega prepričanja in končno tako imenovane »asocialne«. Jetniki v koncentracijskih tabori ščih so bili razporejeni v šest kate gorij: v politične, poklicne zločince, emigrante, Jehovove priče, homosek sualce in asocialne. Slednja kategorija je nedvomno najmanj poznana. Danes je bolj ali manj potonilo v poza bo, da prvo koncentracijsko taborišče Dachau leta 1933 ni bilo ustanovljeno le za sprejem političnih nasprotnikov nacionalnega socializma, ampak da je bilo kot prevzgojno taborišče name njeno prav »asocialnim eksistencam«, ki so bile do leta 1939 tudi najštevilnej ša jetniška skupina v koncentracijskih taboriščih.

nikogar ne moti«

26. oktobra 2018, na pokopališču v Trnji vasi

Kdo so bili ti ljudje, ki so jih difamirali kot »asocialne«? V nacistični literaturi so opisani kot »ljudje, ki niso zmožni ali pa se no čejo vključiti v skupnost«, govor je o »manjvrednih ljudeh iz nižjih družbe nih slojev«, o »balastnih eksistencah« ali o »ljudeh, ki imajo deficite pri delu in prilagajanju«. Čestokrat naletimo na pojme kot »škodljivci«, »paraziti« ali »nekoristni jedci«, za katere mora skr beti ljudska skupnost, ki drugače kot prej omenjeni velja za pridno in voljno. To bi bila terminologija nacionalnega socializma. Kdo so bili ti ljudje? Bili so ljudje s spodnjega roba družbe. Brezdomci, potujoči delavci (pomočniki pri žetvi), berači, potepuhi, družine z več otroki, družine z mestnega obrobja (barake), dolgoročno nezaposleni, prostitutke, alkoholiki. Danes je dan spomina in spominja nja na žrtve preteklosti. Pa vendar mis lim, da se moramo zamisliti prav zara di ravnanja nacističnega režima s temi ljudmi. Eksemplarično si oglejmo štiri vidi ke nacionalsocialistične definicije poj ma »asocialni«:

»Ljudje, ki so nezmožni ali se noče jo vključiti v skupnost.« »Skupnost« po tedanjem pojmovanju pomeni arijski »nemški narod«. Po temtakem je to čisto narodno telo, ki ga onečaščajo tuji elementi. A danes? Tudi danes se pojavljajo konstruk cije »naroda« ali »kulture«, ki v zgo dovini nikoli niso bile tako homogene, hipotetično čiste kulture, ki se jim mo rajo drugi podrediti ali pa jih sprejeti. Multikulturnost je prav danes mno gim desnopopulističnim silam trn v peti. Prav tako danes ljudem, ki se teže in tegrirajo, prenaglo očitamo, da se no čejo integrirati. To je tem huje, ker čr tajo ponudbe za kvalificiranje teh ljudi.

Ti ukrepi so na dober odmev naleteli prav pri tistih osebah, ki so pomanjklji vo kvalificirane ali pa jih je strah izgu be družbenega statusa.

»Ljudje iz nižjih družbenih slojev, ki veljajo za manjvredne.« Morda boste rekli: Saj danes nihče ne diskriminira nižjih slojev. Nasprotno: Brigajo se zanje. Prav desnopopulistič ne stranke lovijo glasove med dolgo ročno nezaposlenimi in zgubaši mo dernizacije. Politični razvoj zadnjih mesecev v Avstriji pa kaže, da je program desnih populistov drugačen: Črtanje podpore pomoči potreb nim, omejitev zajamčenega osnovne ga dohodka, krčenje pokojnin in pod por ženskim organizacijam, pa še bilo lahko naštevali. Vsak naj po svoje presodi, kako de jansko ravnajo z revnejšimi sloji.

Pojem »Balastna eksistenca«: V nacističnem žargonu jim pravijo tudi »škodljivci, paraziti«, »nekoristni jedci«. Ljudje, ki narodu kradejo kruh z mize. Predvsem uboge družine z več otroki so v nacizmu veljale za »škodlji ve narodu, narodne škodljivce«. Vse te besede danes najdemo v internet nih forumih, pri desnoekstremnih de monstracijah po vsej Evropi. Siromaš ne družine z več otroki Avstrija danes finančno kaznuje: Čim več otrok ima upravičenec do zajamčenega osnov nega dohodka, tem občutnejše je kr čenje podpore. To je tako, kot bi država upravičen cu rekla: Čim več lačnih ust moraš na sititi, tem manj državne podpore boš deležen.

Berači danes ne veljajo več za ljudi, potrebni podpore, ampak za optič no onesnaženje mestne podobe in sli ke. V mestih kot Salzburg in Gradec so v minulih letih prepovedali beračenje, kar je ustavno sodišče razveljavilo kot protiustavno.

Felix Kucher

Kljub temu skušajo v teh in drugih mestih politiki na vse načine obiti raz veljavitev prepovedi in jo tako ali dru gače uveljaviti. Seveda obstajajo turizem beračenja in berači, ki to niso. A v našem primeru gre za ignoriranje razsodb ustavne ga sodišča in zavestno kršenje ustave za to, da bi bilo mesto čisto. Kršenje ustave očitno nikogar ne moti.

»Prav tako danes ljudem, ki se teže integrirajo, prenaglo oči tamo, da se nočejo integrira ti. To je tem huje, ker črtajo ponudbe za kvalificiranje teh ljudi.« Naj se povrnem k povodu današnje proslave in na začetek svoje zgodbe: Jožef Petek, stric mojega očeta, je umrl leta 1939 v koncentracijskem taborišču Mauthausen, ker se je uprl, da bi garal za »firerja«. Vzrok jetništva: »prisilno delo«. Kot mnogi danes pozabljeni jet niki je sodil v kategorijo »asocialnih«. Danes se ne spominjamo le žrtev, po trebno je tudi, da smo budni in pazi mo na danes dejavne politične sile, ki izmejujejo obrobne družbene skupine in udrihajo po slabotnih. Po mojem naj bi v enaki meri, kot se krepijo te skupine, rasel odpor proti njim. Meni se zdi, da se to dogaja zelo počasi in neodločno. Naj zaključim z apelom, pozivom, ki ni oblikovan kot želja, ampak kot ugo tovitev. V španski državljanski vojni, ko so fašistične čete stale pred vrati Madrida, je radijska napovedovalka Dolores Ibárurri, imenovana La Pasio nária, vedno znova ponavljala geslo: No pasáran! Ne bodo uspeli, ne bodo prodrli! Ne dopustimo, da bi ta gibanja žela uspeh! V tem duhu: No pasáran!

KULTURNA PRILOGA

»Zelo kratko je bilo tako zelo mlada

Peter Gstettner Govor na državni praznik ob predaji slike Terezije Mičej

a robu uradnega deželnega zgodovinopisja so mladi zgo dovinarji in zgodovinarke in spominske iniciative poskrbeli za to, da so bili sprejeti v častni seznam »Žr tev za svobodno Avstrijo« ne le zgo dovina odpora, temveč tudi imena pogumnih žena in mož, ki so sodelo vali pri osvoboditvi svoje dežele od nacifašizma. Tako se je zgodilo na po kopališču v Trnji vasi, kjer iniciativa Memorial Kärnten/Koroška vsakič 26. oktobra pozove k spominu na žr tve nacionalsocializma. Tam je na veli kih ploščah zapisanih nad 3.000 imen koroških žrtev nacizma, imen koro škoslovenskih partizanov/partizank, Jehovovih prič, dezerterjev, vojnih ujetnikov, žrtev evtanazije in drugih preganjanih in izobčencev, ki so se uje li v mrežo nacističnih biričev. Izdaja in denunciacija sta pri tem lovu na ljudi povečali uspešnost. Na eni izmed teh plošč je tudi ime »Terezija Mičej« kar dvakrat: enkrat ime matere Terezije Mičej, rojene 2. septembra 1884, in ime njene hčerke Terezije Mičej, rojene 25. septembra 1922; nazadnje imenovana je Terezija, ki jo je narisal Manfred Bockelmann – po fotografiji, ki je bila posneta v času, ko je Terezija še srečna in vesela živ ljenja pričakovala prihodnost, ki je ni smela več doživeti. – Terezija bi bila danes stara 96 let, priletna babica, ob dana s trumo otrok, vnukov in pravnu kov. Žal nimamo fotografije o tem, ker je bila Terezija v starosti 22 let umor jena. Povezava številnih žrtev nacizma z deželnim glavnim mestom Celovec je vzpostavljena tudi s stelo pred Dežel nim sodiščem, ker je tukaj, torej v po slopju današnjega Deželnega sodišča, v času med leti 1941 in 1945 vrhovni nacistični sodnik Roland Freisler ob sodil na smrt dvainštirideset Koro šic in Korošcev. Z datumom 12. janu ar 1945 sta na steli tudi imeni Terezija Mičej mati in Terezija Mičej hčerka. Že v gestapovskem zaporu v Celovcu sta bili ločeno zaprti, zasliševani, mu

KULTURNA PRILOGA

čeni in trpinčeni. Tudi v samici, sta ostali stanovitni in nista nikogar izda li. Ženi sta bili 12. 1. 1945 v Gradcu ob glavljeni, najprej hčerka, nato mati. Pri vsaki smrtni obsodbi je bil sklepni sta vek, da so obsojeni »za vedno brez ča sti«. Zato so trupla usmrčenih zagre bli na skrivnem kraju. Kmalu po koncu vojne so trupla umorjenih izkopali in jih 27. maja 1945 slovesno pokopali v množični grob na graškem osrednjem pokopališču. Ta kratni (prvi) deželni glavar Štajerske, Reinhard Machold, je dejal v svojem žalnem govoru: »Tukaj ob odprtem grobu umorjenih se slovesno zaobljub ljamo: Težko krivdo, ki jo je avstrij sko ljudstvo zaradi svojega dopušča nja nacističnega jarma in zaradi svoje udeležbe v vojni naprtilo nase, hoče mo poravnati, hočemo storiti vse, da izbrišemo sramoto, ki nas bremeni.« – In potem je rekel nekaj, kar je da nes, 73 let po tem priznanju krivde, še vedno aktualno, namreč, da iz tega iz vira »sveta dolžnost, da bodo pri nas iztrebljene tudi zadnje sledi te naci stične blaznosti in da bodo krivci do

S l i ka Te rez i j e M i če j – n a s l i k a l j o j e u m e t n i k M a n f r e d B o c k e l m a n n – b o v i s e l a na zunanjosti Koroškega deželnega arhiva v Celovcu

bili svojo pravično kazen«. Preskočim skoraj sedem desetletij. 18. novembra 2012, ko je bila na poko pališkem zidu pri cerkvi Št. Vid v Pod juni odkrita spominska plošča za Te rezijo Mičej mater in Terezijo Mičej hčerko, je bil to uspeh lokalne inicia tive, pri kateri je imela bistven delež zgodovinarka Adele Polluk. 18. 11. 2012 je iniciativa uresničila, kar zahtevajo vsa spominska združe nja: Tudi mrtvi, ki niso zapisani na »spomenikih junakom«, imajo pravi co do spomina in do imenovanja njiho vih imen. In imajo pravico do tega, da niso pomešani z bojevniki, padlimi za Hitlerjeve vojne cilje, in njihova čast na imena in posebne okoliščine njiho ve smrti niso vrženi v isti koš s tistimi, ki so korakali v vrstah nemške armade in so kar vse prepogosto sodelovali pri

moje življenje, moram že oditi« v Koroškem Deželnem arhivu v Celovcu

tudi poznejše generacije še imele za vest o tem, komu se imamo zahvali ti za našo svobodo, potem je odgovor neprimerno težji. Ali so še druge poti spominskokulturne prakse poleg pisa nja knjig in obešanja tabel?

vojnih zločinih svojih enot. Danes torej častimo na poseben na čin Terezijo Mičej, v imenu vseh tistih ljudi, ki so odrekli poslušnost klicu »fi rerja«, ki so hoteli ostati neodvisni in svobodni, ki so se borili za svojo avto nomijo in svoje ideale, ki so se upira li in ki so tudi v gestapovskem zaporu in pod mučenjem ostali stanovitni in niso nikogar izdali. Zaradi slike umet nika Manfreda Bockelmanna zdaj ime Terezija Mičej prejema obraz. Prosim vas, da ne motrite samo te slike, temveč se za nekaj časa pomu dite tudi pri zgodovini, ki je nenapisa na za tem čudovitim portretom Tere zije Mičej. V zadnjem času je izšlo več knjig, v katerih so opisani življenjepisi žrtev koroških Slovenk in Slovencev, a tudi kraji njihovega odporniškega gibanja. Takšne spominske knjige so, tako ka kor spominske plošče, možnost, da za nekaj časa ohranimo spomin na žrtve. Če pa gre za vprašanja, kako se lah ko zavzamemo za javni ugled njiho vega boja proti barbarstvu tedanjega časa, kako lahko dosežemo, da bodo

ajprej naj bi se zavedali tega, da mi pozneje rojeni nima mo pravice, da danes z veliki mi spravnimi gestami končamo vojno, pri kateri sploh nismo bili udeleženi. Nimamo pravice, da si nad grobovi na ših prednikov – karkoli so že storili – podamo roke in obhajamo véliko skle nitev miru. Za to nimamo pooblastila, tudi ne od tistih, ki so v smrtni celi ci pričakovali svojo usmrtitev. Zadnja pisma obsojencev niso vsebovala kli cev po maščevanju in povračilu, a tudi ne poziva k »spravi«. O čem so pisali obsojenci neposred no pred svojo usmrtitvijo? O svojem prepričanju, da so prav ravnali, in o ljubečem slovesu od doma. Tako, ali podobno, so zvenela pisma mladih čla nic odporniškega gibanja: Dragi starši, prosim, ne bodite hudi name, da moram umreti v ječi. Odpus tite mi, če zaradi smrtne obsodbe nad vas spravljam sramoto. Nikoli nisem storila kaj slabega. Storila sem samo to, v kar ste me vzgojili. Vedno sem sle dila klicu svoje vesti in svoje vere. Ne bodite žalostni; vidimo se spet v ne besih. (…) Terezija Mičej je pisala svojemu očetu deset dni pred svojo usmrtitvijo:

Dragi oče, prosim, odpusti mi, če sem ti v svojem življenju delala skrbi in si moral trpeti. Zelo kratko je bilo moje živ ljenje, tako zelo mlada moram že oditi. Ampak, prosim, ljubi oče, ne obupaj, bodi močan in veliko moli zame in za mojo mamo! /…/ Prav lepo te po zdravljam in poljubljam. Ne pozabi me, tvoja hčerka Terezija!

Peter Gstettner

če, Andrej Mičej, na katere ga je naslovljeno Terezijino pismo, je bil od svojega otro štva slep. Sicer bi ga bili nacistični bi riči tudi kar vzeli s seboj in »zaprli«, vedo povedati sosedje. »Če Mičej ne bi bil slep, bi ga že davno ne bilo več,« je rekla priča časa Adeli Polluk. Zato je bil oče »samo« pregnan od svoje hiše – in sprejet v neko nemškokoroško dru žino. Mu je torej njegova slepota reši la življenje? Menim, da je enostavno ustrezalo ošabnosti večvrednih ljudi, da reče jo: »Pustimo te na svobodi, Andrej, saj nisi ničesar razumel. Saj si slep, uboga reva.« Potem mu je torej rešil življenje občutek superiornosti nacistov? Lahko izhajamo iz tega, da je oče An drej Mičej, slepi organist in zborovod ja iz Št. Vida v Podjuni, tudi brez vida z vsemi svojimi čuti zaznal bližanje tem ne grožnje. Govorijo, da je ljudi, ki so prišli k njemu, spoznal po njihovih ko rakih, preden so rekli eno samo bese do. Hoja ljudi je morala biti zanj nekaj takega kakor razpoznavna melodija, njihovi koraki note in njihovi glasovi pesem. Smemo domnevati, da je ve del in čutil, na kateri strani sta njego va žena in njegova hčerka. In da se je s tem strinjal in verjetno bil ponosen na svoji ženi.

otovo je poznal tudi vse par tizanke in partizane, ki so pri njem doma hodili ven in noter. Videl jih je pred seboj, kakor je »videl« tudi svojo ženo in svojo hčerko Terezi jo. Ni bil slep. Slepa je bila večina lju di v njegovi okolici. Zaprli so oči pred trpljenjem drugih ali so gledali eno stavno proč. Andrej Mičej je umrl zelo star leta 1989, brez najmanjšega sovraštva, poln naklonjenosti do svojih soljudi, ki jih je razveseljeval s svojim orglanjem.

KULTURNA PRILOGA

Florjan Lipuš ob prejemu

avstrijske državne nagrade za literaturo 2018

»Avstriji prisojamo slovenski jezik«

loveku prisojamo resnico. Iz aktualnega razloga želim ta sta vek Ingeborg Bachmann pojas niti: Človeku prisojamo materinščino. Jezik je več kot le orodje, več kot le spremljevalni pojav vsakdanjika. Je zik ni le znamenje razlikovanja, jezik je edini duhovni temelj, na katerem je mogoče zgraditi identiteto. Če velja to spoznanje za večinski narod, kako zelo mora šele veljati za manjšino. Narodna skupnost more utemeljiti svoj nadaljnji obstoj samo na kulturi in jeziku. Ko roškim Slovencem se lahko zgodi, da izgubijo oboje. V času okrog koroške ga plebiscita po prvi svetovni vojni je tretjina prebivalcev Koroške govorila slovensko, danes je jezik v nekdaj slo venskih vaseh mogoče slišati samo še tu in tam. To pa ni edini vzrok, zakaj nekdo na Koroškem piše v svoji slovenski mate rinščini. Gre tudi in gre predvsem za njegovo osebno počutje, za notranjo potrebo, za uresničevanje edinstve nega, svojega in osebnega. Današnjo počastitev občutim tudi kot poravna vo krivice, ki je bila storjena koroškim Slovencem. V nacionalsocialističnem

KULTURNA PRILOGA

Florjan Lipuš

času je bilo nad 200 slovenskih družin deportiranih v uničevalna taborišča ali so bili izgnani. In danes, so znamenja časa danes drugačna? – Moja družina živi od vekomaj na Koroškem in sko raj 40 let v občini Žitara vas. Tej ob čini do danes ni uspelo mojo domačo vas poimenovati tudi v slovenskem je ziku. Občina tega ni zmogla ne iz lastne moči, kar bi jo lahko visoko dvignilo, in tudi ji ni uspelo na javno zahtevo. Preteklo ni niti mrtvo in vse kaže, da ni niti preteklo in je sredi med nami. Moj jezik naj ostane po možnosti ne viden, kajti tudi krajevni napisi so je zik. Pri tem bi pa šlo samo za štiri črke, vendar za slovensko govoreče občane za štiri bistvene črke. Sele.

oliko malo je bila občina voljna moj bivalni in življenjski kraj narediti vidnega tudi v mojem jeziku, toliko neprimerljivo več je sto ril Avstrijski umetniški senat in v na daljevanju avstrijska vlada, namreč za vidljivost jezika kot celote. Slovenščini je izkazala spoštovanje in simbolično

ni naredila vidnega le majhnega zasel ka s štirimi črkami, temveč je naredila viden cel narod v svojem jeziku. Kdor v svoji materinščini sanja, misli in piše, se lahko počuti tudi v prihodnje kot uporaben Avstrijec.

vstrijski umetniški senat je za najvišje odlikovanje predlagal avstrijskega državljana, ki ne piše v nemškem jeziku. Avstrijski ume tniški senat je sledil preudarnemu na čelu nemškega zveznega predsednika Weizsäckerja: »Lastnim interesom se najbolje pomaga, če pridejo tudi dru gi do svojih pravic.« Tudi moja matič na država Slovenija izraža spoštovanje do tega priznanja. Nagrade lahko kre pijo razumevanje med narodi. Prizna nje je lepo znamenje v današnji Evro pi in je lepa odlika v letu, v katerem ji predseduje Avstrija. Obstaja tudi dru ga Avstrija, evropska, zbujena, svetov ljanska. Niste le legitimirali slovenske ga jezika, mu dvignili ugleda, vi ste ga tudi poplemenitili. Avstriji prisojamo slovenski jezik. Tega se veselim, tega se veselijo mnogi, za to se zahvaljujem, tudi v imenu mnogih.

Štefan Kramer – nekaj besed

iz govorov na prireditvi »Dober večer, sosed!«

Besede o življenju sosedov nedvomno mejnik na poti do mirnega sožitja na Koroškem. Sporazum pogo vorov naj nas spodbuja, da bomo nada ljevali pot kljub vzponom in padcem. To pot lahko gremo samo skupaj.

Štef a n K ra m e r j e v Do b rl i v asi 25 le t n a p r i re d i tvi o b avstri j s kem d r ž a v n e m p raz ni k u » Do ber ve č e r, s o s e d ! « , na katero je vab i l o S l ove n sko p ro sve t no d r u štvo S rce , p ozd rav l j al z bra n e go ste . Iz b ral i smo ne ka j m i s l i i z vs a ko le tni h govo rov in ta ko d o k u menti ral i , kako s e je s koz i č a s ra zv i j al o i n k re pilo so ž i tj e m e d n aro d ni ma s kup n o st i m a v o b č i ni .

2012 Današnji čas je v znamenju

preobratov. Vsi smo priče političnim spremembam tako na deželni kot tudi na evropski ravni. Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti, vendar sem prepri čan, da bo kaj dobrega. Kdo bi si pred leti mislil, da se bo predvsem v koroški politiki toliko spremenilo?

2013 O sosedu in neživetem sosed

1998

Smisel te prireditve je, da se ob pesmi srečata slovensko in nemško govoreči Korošec in Korošica. Biti so sed ne pomeni, živeti le sam pod svojo streho, marveč vanj povabiti tudi sose da, se z njim srečati in pogovoriti. So sedstvo za nas pomeni, da si odkrito pogledamo v oči.

2000

Štefan Kramer je prepustil govorniški pult Nataši Sienčnik, ki je prebrala iz prispevka »Iskanje sledi«, s katerim je zmagala pri natečaju de žele Koroške na temo o 10. oktobru. »Bolje je prižgati majhno luč, kakor to žiti nad temo. Začnimo s tem prižiga njem in ne pojdimo mimo soseda. Vse eno ali ga pozdravimo z »Dober dan« ali »Guten Tag«. Potem lahko spozna mo tuje kot nekaj, kar je zelo blizu … «

2001 Praznovanje tega praznika je

mogoče, če je dana obojestranska pri pravljenost. Prepričan sem, da le ta pot vodi k boljšemu sožitju na Koroškem in da je to pot v skupno Evropo.

2002 Nobena pot ne vodi mimo od

kritega dialoga, če zares želimo krepiti sožitje na Koroškem. Odkrit dialog pa pomeni, da se odpravimo na pot od krivanja lastne zgodovine in zgodovi ne soseda. Če namreč ne sprejmemo svoje lastne zgodovine, ni mogoče priti do lastne identitete in potem tudi dia log ni mogoč.

2003 Dostikrat je potrebnih veliko majhnih korakov, da najdemo pot do soseda in mnogo volje, da sosedstvo gojimo in vzdržimo.

Štefan Kramer

2004

Vendar edinole pot odkrite ga srečanja tudi vodi do prave sreče.

2005 Čeprav živimo v prostorsko

gledano majhni deželi imamo v evrop ski skupnosti svoj prostor, v katerem sooblikujemo in soodločamo o razvo ju naše domovine. Naša domovina ima svoj prostor v našem srcu.

2006 Govorimo dva jezika – imamo

skupno domovino in zgodovino. Trdno sem prepričan v svoje spoznanje, da tisti, ki ne pozna svoje zgodovine, osta ne brez korenin, kulture, jezika, pono sa in identitete. Če imamo svojo identi teto, lahko srečamo »soseda«.

2008 Dialog ni enosmernica, tem

več je srečanje različnih idej, mnenj in mišljenj. Tako postanemo bolj odprti za drugega, naš pogled na svet se širi.

stvu: Med potjo hitro izrečen pozdrav, preden hitimo k pomembnim oprav kom. Včasih minuta časa za kratek kle pet, za kavo, za pecivo ali pogovor, ki izostri pogled na razmejitev, za ome jitev, samoto ali se izogniti pogovoru, biti drugačen, živeti s spori ali si odpu stiti, iskati skupnost, segati v roke in na novo, drugače, bolje zaživeti.

2014

Ljudje, ki živijo skupaj na enem kraju, so sosedje in sosedstvo nas izziva. Čim bolj raznoliko je sosedstvo, tem večja sta izziv ter obogatitev sožit ja. Soseščino je treba gojiti. V zadnjih treh desetletjih se je na Koroškem ve liko dogajalo. Spor o krajevnih napi sih ni več v ospredju in čutimo, da se je spremenil odnos med sosedi.

2015 Opazujemo, kako dan za dnem

tisoči begunci iščejo novo, varno do movino. Varnost, ki jo doživljamo v svoji državi, ni nobena samoumev nost. Čeprav danes živimo na varnem, poznamo tudi čase bojazni. Poznamo neznano, tuje. S tujim neznanim se ne moremo srečati le s političnimi ukre pi in pogodbami – potrebno je odpre ti srce, da lahko spoznamo kaj novega.

2010 V zadnjih letih, mesecih in 2017 Kljub pozitivnemu razvoju v tednih smo vsi skupaj naredili mnogo majhnih korakov, iz katerih je razvid no, da se stvari spreminjajo in kaže jo, da je mirno sožitje mogoče. Mnogo majhnih korakov spreminja svet.

2011 Po mnogih letih pogajanja gle

de dvojezičnih napisov, se je končno našel kompromis. Ta kompromis je

zadnjih letih iz izkušenj vemo, da sta izmenjava in dialog med narodnima skupnostima pomemben dejavnik so žitja na Koroškem. Potrebno je, da se soočamo in ukvarjamo z zgodovino in posebej z dogodki v letu 1942. Potreb ni sta refleksija zgodovine južne Ko roške in priložnost za srečanja brez predsodkov.

KULTURNA PRILOGA

ogrizki

feinigovi moli & duri piše

ANDREJ FEINIG

piše

V novi luči

orda se je tudi vam že zgodil podoben primer: Misliš, da koga poznaš kar dobro, pa ga vendarle kdaj doživiš v čisto novi luči. Meni se je to zgodilo pri češkem skladatelju Peter Ebnu, ki je umrl pred dobrimi desetimi leti. Eben je bil izvrsten improviza tor na orglah in na klavirju. Organisti ga poznamo po njego vih pogosto hrapavih, ritmičnih or gelskih skladbah, kjer se ne izogiba tudi večjim neharmoničnim zvoč nim gmotam. Potem pa zaigraš Eb novo uspavanko za klavir z njegove ga albuma za mladino, in glej ga, ena sama milina in mehkoba. Isti Eben, ki je npr. skrajno boleče znal zvoč no odslikavati bolečino vojskovodja Jefta, ko mu kot prva polna veselja priteče nasproti lastna hčerka. Eben se ni izogibal bolečini v glasbi. Po znal jo je, saj so ga skupaj z bratom deportirali nacisti. Prišla sta v su mljivo sobo s prhami in glej, prhe so res dale vodo od sebe. Oddahnila sta si. Preživela sta lahko vojno. Ko se notranje vračamo v otro štvo, nas spet lahko premagajo dol go potlačeni občutki. Vsak človek ima tudi srce, neprijaznost in po dobno je lahko tudi samo maska.

animivo je, da sem šele v knjigi »Misel za lepši dan« z izreki, ki jih je zbral Silvester Čuk leta 2001, našel zapis slavne ga skladatelja Josepha Haydna: »Ko hodim gor in dol po svojem stanova nju in pri tem molim rožni venec, se mi porodijo najlepše melodije.« In to je izrekel nekdo, ki je bil znan po svoji vedrosti in sprošče nem značaju. Napisal je sicer kar nekaj orkestrskih maš, vendar je večji del njegovih skladb na prvi po gled posveten. Haydn je torej upo rabljal molitev rožnega venca za navdih, ki mu ga daje in to pri vsej glasbi, ki jo je napisal. Glasbeni lek sikoni o tem bolj malo zapisujejo.

KULTURNA PRILOGA

HORST OGRIS

Bo 2. stoletje Republike Avstrije

stoletje slovenskih

dkrito vas vprašam: Ste tudi vi malo zmartrani zaradi številnih ploh, ki so se usu le na nas ob množičnem spominu na 100-letnico avstrijske republi ke? Zato na tem mestu samo še ci tat kolumnista Günterja Traxlerja iz dnevnika DER STANDARD, 16. novembra, kjer pod naslovom »Die Republik abgefeiert« (Republiko do skrajnega praznovali) uvodoma ugotavlja, da je uradna Avstrija od govornost za dostojno praznovanje rojstnega dne republike prevalila na pesnico-pisateljico in dunajske filharmonike. Svojo repliko na dogodek v du najski operi pa Traxler sklene ta kole: »Jedro demokracije je posa meznik, ki ravna etično, je Maja Haderlap svoji publiki zabičala. Kjer pa se podžiga sovraštvo zo per ljudi, ki iščejo azil, in tiste, ki imajo migracijsko ozadje in postane temelj za volilne zmage in služi kot lepilo za koalicije, ne moremo spre gledati, da manjka posameznikov, ki ravnajo etično. Z vsemi posledica mi za republiko.« 100 let torej Republike Avstri je – 100 let tudi volilne pravice za moške in ženske. Kako pa z ena kopravnostjo v realnem življenju? Če se pridružimo sodbi gledališča »Wolkenflug«, ki se na sočen način spoprime s tem vprašanjem na res posebni gledališki lokaciji, v sejni dvorani Koroškega deželnega zbora (dve predstavi sta še 30. 11. in 1. 12.), ne moremo drugače, kot ugotovi ti: klavrno! Vsekakor bi bilo negalantno, na vsak način pa pretirano, če bi zapi sal, da je feministični kvartet – Ute Liepold (režija) in igralke Sophie Aujesky, Tamara Stern in Mag da Kropiunig – za revijo »Damen wahl« izbral geslovnik zamud, ki ne bi odgovarjal stvarnim dejstvom, da

o enakopravnosti žena v naši druž bi ni ne duha ne sluha. Radoživi šarm, ki ga velikodušno trosijo v srca in možgane gledalcev in gledalk, je tako privlačen kot po bijajoče poučen, da se mu človek ne more izmakniti. Posebna učna ura v sejni dvorani koroškega deželnega zbora, ki zagotovo več pove kot ka terakoli od maratonskih debat de želnih poslancev. Po moje: obvezen termin za vsakogar, ki bi rad raz širil svoje znanje o pravični demo kraciji tudi za ženski spol. Vse tri igralke so strokovno pod kovane in privlačne, pri čemer je treba še dodati, da je Magda Kro piunig, ki smo jo občudovali pred nedavnim tudi v produkciji »5&20 udarcev« Alenke Hain posebej ble steč biser večera. Pred davnimi leti je slovenski poet zapisal stih » … in ves svet son cu se smeje, ki sije in greje brez ka tegorij« – za sonce bo to veljalo, za razmerje med moškim in ženskim spolom v 100 let stari avstrijski de mokratični republiki pa je očitno še premalo sonca. Dolgo je tudi že od tega, ko je citirani poet ob rojstnem dnevu nasmejan in dobre volje raz glasil: Čez 40 let bom star 100 let. Da ura le ne teče tako hitro, kot se nam zdi, mi je prišlo na misel, ko sem izračunal, da bo prihodnje leto praznoval šele 80. rojstni dan, ki se ga že sedaj veselim. Ko smo že pri stoletnicah in ra čunicah, bi po pesnikovem kopi tu samo še dodal, da imam do sto letnice samo še malo več kot 28 let. Bomo videli – Bog daj! 100 let avstrijske demokracije to rej! Bo morda drugo stoletje naše države slovensko stoletje? Morda celo stoletje slovenskih umetnikov? Če bi se niz preteklih nekaj tednov, ko so bili v vsej avstrijski pozornos

gregejevi piše

umetnikov?

ti ne pretrgal – kdo ve? Da samo našte jem: 1. oktobra je ob prejemu avstrijske dr žavne nagrade Florjan Lipuš občinstvu v dvorani Urada zveznega kanclerja na Dunaju dal napotnico, da slovenščino Avstriji prisojamo. 12. novembra je bila Maja Haderlap v dunajski operi govornica ob svečanosti stoletnice republike. 17. novembra je slovenska režiser ka Mateja Koležnik prejela nagrado Ne stroy za najboljšo predstavo na ravni zveznih dežel za realizacijo Čehove dra me »Ivanov« v celovškem mestnem gle dališču – isti dan so kritiki nadvse hvalili njeno režijo drame »Samotna pot« Ar thurja Schnitzlerja v dunajskem teatru Josefstadt (premiera 15. 11.). Za življenjsko delo pa je nagrado Ne stroy prejel Peter Handke – to je tisti, ki je leta 1981 skupno s Helgo Mračni kar prevedel Lipuševega »Tjaža« v nem ščino (Der Zögling Tjaž / založba Resi denz). Če to niso dobri obeti za 2. stoletje re publike? Pustimo take sanje, raje se veselimo Miklavža in božiča!

citati

GREGEJ KRIŠTOF

Kako prav soditi? O

b 100-letnici Republike Avstrije v časopisih ni sem zasledil člankov o sodstvu in o avstrijskem javnem tožilstvu. Zelo mi manjkajo, kaj ti iskanje pravice zahteva priza devanje in mujo. Zadnjih 25 let avstrijsko pravosodje ocenju je, obravnava, preverja in sodi objektivno. Sodi pravično. Tako kot še nikoli v svoji zgodovini. Znano je, da je dobro sodstvo, ki dolgo presoja in vrednoti, po membno. Odločilno je za sodob no in pravično družbo. V tem sklopu je treba nujno omeniti Hansa Kelsna, rojene ga leta 1881 v Pragi. Najpomemb nejši pravni znanstvenik zadnjih 100 let je in velja za arhitekta av strijske zvezne ustave, ki še ved no dobro funkcionira. V prvi republiki so napačne sodbe poklicnih sodnikov in po rotnikov privedle do stavk in de monstracij, leta 1927 pa celo do požara sodne palače na Dunaju. V letu 1938 je v Ostmark za se dem let veljalo procesno pravo tretjega rajha. S tem se je pravo sodje dodatno poslabšalo. Odlo čitve in sodbe so bile samovolj ne. Imeti oblast do samovoljnega odločanja, omogoča odločanje in sojenje, nekritično in zmeraj v škodo obtožencu, ki tako zgubi vse pravice. Zato Vinko Poljanec in selske žrtve niso imele nobene možnosti ostati pri življenju.

Št. Jakobu v Rožu je še do 10. decembra 2018 na ogled razstava »Meritev/ Vermessung«. Nacisti so preme rili tamkajšnje prebivalstvo od otrok do starčkov poleti leta 1938 po tako imenovanih rasnih me rilih. Razstava nazorno prikazu je preziranje človekovega dosto janstva. Nekaj let po merjenju so

nacisti deportirali slovenske dru žine iz Roža, Podjune in Zilje v taborišča v Nemčijo. Po letu 1945 je velik del sodni kov in javnih tožilcev, ki so bili tedaj izključno moški, ostal v po ložaju, ki so ga imeli poprej. Zato je bilo zelo težko priti do pravi ce. Kako se je v Avstriji sodilo še v 60-ih letih preteklega stoletja, nazorno pokaže dokumentarno umetniški film »Franz Murer«. Kljub dokazom, da je v letih od 1941 do 1943 Murer na vzhod ni fronti moril v mestu Vilnius, je bil oproščen. Film si še vedno lahko ogledate v naših kinih. K sreči primerljivi postopki v Avs triji v zadnjih tridesetih letih za radi novih sodnic in sodnikov niso več mogoči.

azcvet druge republike in njenega pravosodstva je trajal desetletja. Ugotav ljanje dejstev in natančno preso janje pa zahteva čas. Danes po litikom, ki so postali zločinci in bežijo pred pravico, ne sodi jo »po vtisu, ali na oko«. In želji ljudstva, češ da naj zločinca obe sijo višje, naj mu odrežejo ušesa, prste ali pa sploh celo glavo, sod stvo ne ugodi. Torej: sodstvo deluje dobro kot še nikoli, le včasih se procesi vle čejo leta, kar zapusti gotovo traj ne sledove v zavesti naših ljudi. Avstrija je zgrajena na delitvi treh oblasti, zato so legislativa, eksekutiva in judikatura ločeni. Morda pa dodamo k tem oblas tem še »komunikativnost« kot četrto. Komunikativnost omo goča premikanje stališč in izme njavo. Tako se lažje razume sle hernik. In prosim, ostanite radovedni!

KULTURNA PRILOGA

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredil KARL HREN

ANDREJ RAHTEN

»Škandal prve vrste« diplomatska izkušnja Po razpadu habsburške monarhije in ustanovitvi novih držav na njenih ruševinah se je slovenska politika znašla pred težko preizkušnjo. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila sicer 1. decembra 1918 ustanovljena, vendar zlasti zaradi nasprotovanja Italije ob začetku zasedanja pariške mirovne konference januarja 1919 še ni bila mednarodnopravno priznana. To je seveda otežilo diplomatski boj za določitev meja nove države, kar so izkusili tudi slovenski predstavniki v jugoslovanski delegaciji. Slednjo je vodil legendarni srbski državnik Nikola Pašić, drugi po rangu pa je bil Ante Trumbić, med vojno sicer predsednik emigrantskega Jugoslovanskega odbora. Ožji, politični del jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci je sestavljalo sedem članov. Poleg treh Srbov in dveh Hrvatov sta bila uradna delegata tudi dva Slovenca: nekdanji avstrijski minister Ivan Žolger in nekdanji tržaški državnozborski poslanec Otokar Rybář. Slovenske interese pa so zastopali tudi številni eksperti, med njimi štirje duhovniki: Lambert Ehrlich, Franc Kovačič, Jurij Matej Trunk in Matija Slavič. V tem prispevku bo orisana njihova dejavnost v francoski prestolnici v času konference.

KULTURNA PRILOGA

Slovenci so uživali znotraj jugoslo vanske delegacije svojevrstno av tonomijo. Njihov šef Žolger je bil splošno priznan strokovnjak za ustavno in dvorno pravo ter sploh edini Slovenec, ki je v habsburški monarhiji zasedal mesto ministra. Ta nekdanja funkcija pa mu v Pari zu ni ravno koristila, saj so bili neka teri člani drugih delegacij do njega kot ministra poražene države zadr žani. Slovenska delegata in izveden ci so se v Parizu z veliko vnemo vrg li na delo ter neumorno sestavljali razne spomenice in risali zemljevi de severnih in zahodnih meja nove države. Delovno atmosfero v slo venskem delu jugoslovanske dele gacije, ki je imela svoj sedež v Ho tel Beau Site na Rue de Presbourg, je najbolj slikovito opisal dalmatin ski kolega Josip Smodlaka. S spo štovanjem je ugotavljal, da so Slo venci imeli svojega zgodovinarja, geografa, kartografa, statistika, ri sarja, pisarniške uradnike in tipkari ce, iz Ljubljane pa so pripeljali celo pisarniškega slugo: »V pisarnah, ki so bile vzor reda in snage, se je de lalo po ves dan, dostikrat v pozne nočne ure. Nihče ni stal križem rok. Tipkanje strojev ni prenehalo od ju tra do mraka. Na čelu tega popolne ga aparata je stal pooblaščeni dele gat dr. Žolger, bivši minister cesarja Karla, prvi in zadnji južni Slovan, ki je v Avstriji postal minister. Ob dej stvu, da je bil vrsto let šef oddel ka na Dunaju, si je uredil pisarno po dunajskem vzoru, tako da je zares izgledala kot oddelek avstrijskega ministrstva. /…/ Dejansko so zadeve znotraj delegacije delovale tako, kot da je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije.« Četverica slovenskih duhovnikov ni sodelovala v diplomatskih pogaja njih, na izvedenski ravni pa se je ve činoma ukvarjala z razmejitvijo na severu in severovzhodu države. Ko

rošca Ehrlich in Trunk sta se posve čala zlasti Koroški, Štajerca Kovačič in Slavič pa Štajerski in Prekmur ju. Formalni status Trunka sicer ni bil čisto jasen, v Pariz je bil pokli can maja, vendar ga je junija že tudi zapustil. Vsi duhovniki so se trudili po najboljših močeh, saj so imeli do ber zgled v delegatih. To sledi tudi iz pisma, ki ga je konec maja 1919 iz Pariza poslal Slavič: »O dunajskem kongresu se je pisalo, da 'ne gre' (na prej), ampak 'pleše'. O pariškem se ne more reči, da bi plesal, dela se namreč veliko in tudi naši politični delegati imajo dela čez glavo. Ven dar delo zelo počasi napreduje, ker se tiče skoraj vsega sveta in so prob lemi tako različni in težavni.« Zdi se, da je imel med izvedenci iz duhovniških vrst največji vpliv Ehr lich. Znano je, da je do odhoda v Pa riz Ehrlich deloval na Koroškem, bil je tudi profesor v celovškem bogo slovju. Mladi katoliški izobraženec Ruda Jurčec je v spominih zapisal, da Ehrlich po prihodu v Ljubljano »slovenščine ni gladko govoril«, češ da se mu je poznalo, »da je bil dol go v inozemstvu«. Jurčec je slišal Ehrlicha tudi pripovedovati, kako je slednji pomagal reševati osebno sti sko glavnega slovenskega pogajalca. Da bi namreč nekako kompenziral ponižanja, ki jih je moral doživlja ti zaradi nekdanjega ministrskega statusa v vladi poražene Avstrije, je Žolger prihajal v pisarno že navse zgodaj in delal tam tudi po šestnajst ur na dan. Ehrlich je pri njem poleg delovne vneme opazil tudi »popol no apatijo do vere«. Žolger sicer ni bil ateist, a je bil do vere brezbrižen. Ehrlich ga je poskušal na številnih sprehodih pregovoriti, da spreme ni svoje mišljenje. A pri tem dolgo ni bil uspešen. Zaupanje si je postop no pridobil šele, ko je tudi sam za čel ostajati v pisarni tako dolgo kot Žolger in pogosto še dlje. Nekega

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

slovenskih duhovnikov na pariški mirovni konferenci dne pa mu je Žolger med nedeljskim sprehodom dejal: »Vidim, kaj vam daje moči /…/ Vaša žilavost in požrt vovalnost me je prepričala in moj odpor zlomila /…/ Ali hočete biti po slej moj duhovni vodnik?«

Diplomat in avtor: Andrej Rahten

Kot je v svoji standardni študi ji o Slovencih na mirovni konferen ci ugotovil Fran Erjavec, ni bil na njej morda »položaj nobenega naro da tako obupen« kot slovenski: »Bolj ali manj sporno se je pojavljalo nam reč skoro vse slovensko ozemlje, iz vzemši ljubljanskega okoliša z Do lenjsko in Štajersko južno od Celja.« Toda večina slovenskih članov jugo slovanske delegacije se tega očitno sploh ni zavedala, saj so v Pariz prišli z velikimi ambicijami. Tako je tudi Ehrlich glede Koroške zagovarjal stališče, da naj bi spadala »v gospo darski okvir slovenskega ozemlja« tako Celovec kot Beljak. Čeprav je imel Celovec nemško večino, Beljak pa je bil sploh nemško mesto, je Ehr lich menil, da ju je potrebno priklju čiti jugoslovanski državi, ker naj bi tako narekovali ekonomski razlo gi. Poudarjal je, da se Celovec »go spodarsko iz slov[enskega] ozemlja sploh ne da izločiti, ne da bi ostalo mesto Celovec gospodarski torso«. Tovrstne zahteve slovenskih kolegov so zmotile celo nekatere člane lastne delegacije, med njimi tudi Smodlako: »Slovenci, ki so se po čudnem obra tu dogodkov znašli na strani zma govalcev, so v svoji nacionalni opi tosti mislili, da lahko dobijo vse, kar si zaželijo. V tem zanosu so obliko vali program revindikacij, ki ni zaje mal samo vseh Slovencev, tam, kjer so večina in kjer so manjšina, ampak tudi kraje, ki že zdavnaj niso več slo venski. Tako so na primer zahteva li, da se anektira Gosposvetsko polje, kjer so v zgodnjem srednjem veku ustoličevali slovenske kneze Koro ške, danes pa tam orjejo samo nem ški kmeti. Ta romantika jim je po

vsem zakrila realnost.« Ehrlich je užival močno podporo Janka Brejca, predvojnega politič nega voditelja koroških Slovencev, ki se je po prevratu zavihtel v sam vrh ljubljanske vlade. Njuno sodelo vanje je bilo zato dobro, ni pa uspel najti Ehrlich skupnega jezika z izve denskim kolegom Ivanom Šveglom (Schweglom), nekdanjim konzulom v ZDA in Kanadi. Najprej je prišlo do napetosti pri določanju slovenske ga predstavnika v ameriški Milesovi misiji, ki je samovoljno izvajala po izvedbe o narodni pripadnosti na ob mejnem območju. Ameriške izkušnje so sicer govorile v prid izbiri Švegla, a Brejc, »ki ni trpel nobenega vme šavanja v svoje koroške posle«, se je odločil, da bo imenoval Ehrlicha. Si cer se je Švegel odpravil na Koroško, a ga je takoj po prihodu v zasneže ni Dravograd Ehrlich vpričo Mile sa odslovil, češ da nima tam kaj is kati. V ameriškem poročilu najdemo trditev, da naj bi Ehrlichu ravno nje gova duhovniška obleka omogočala »zelo ugoden položaj, da izve za Ju goslavijo naklonjena mišljenja med slovenskim prebivalstvom«. A na koncu se zdi, da držijo tudi pričeva nja, kako naj bi bil Miles bolj kot nad Ehrlichovimi suhoparnimi predava nji o koroških razmerah navdušen nad tem, da so mu »v Celovcu laskale avstrijske aristokratinje«.

Besedilo je Andrej Rahten napisal za Mohorjev koledar 2019. Objavljen je del besedila.

KULTURNA PRILOGA

Vse, kar je treba vedeti! facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 42 evrov za študente 21 evrov

Za Nedeljo se vam nikjer na svetu ni treba postavljati v vrsto. Če jo naročite, pride vsak teden domov. Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

N A R O Č I L N I C A

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka Pošta E-mail

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Podpis

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila: Micka Opetnik in Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec