april
2019
PRILOGA VELIKA NOČ
PO VSTAJENJU SAM DOMA? Pogovor z župnikom Stankom Trapom, nekaj dni pred 80-letnico
P ogovor
Župnik Stanko Trap,
ki bo v kratkem praznoval 80-letnico, skrbi v Ziljski dolini za štiri dvojezične fare: Melviče, Brdo, Gorje in Bistrico na Zilji. Pri pogovoru smo mu postavili tudi naslednje vprašanje: Kako gre duhovniku za božič na sveti večer ali pa za veliko noč po vstajenjski aleluji, ko prestopi prag župnišča. O čem razmišlja?
Sam v župnišču in čakanje na prave besede VINCENC GOTTHARDT Osemdesetletnica trka na vrata. Kako gledate na prehojeno življenje? Kdaj je bila ta pot izredno težavna in kdaj je bilo preveč ovinkov naenkrat? Stanko Trap: Na Ziljo sem prišel kot popotnik s Kostanj. Hitro sem se vži vel v to Ziljsko dolino in si ne mo rem več predstavljati, da bi me poslali kam drugam. Ljudje s svojimi navada mi, svojim jezikom in tradicijo so mi postali domači. Žegen, to je tudi čas, ko se ljudem lahko zelo približaš in ti dajo pogledati v svojo notranjost, in tudi sam kot duhovnik za oltarjem po stanem del te starodavne šege. Da, na začetku moje poti tukaj na Zilji, ko je šlo za to, ali me sprejmejo ali ne, so bili tudi ostri ovinki. Na začetku te poti so bili tudi kamni, ko so potova le na škofijo pritožbe. Ker sem to pri čakoval, nisem bil presenečen. Jasno, včasih izgubiš malo poguma, a prav to pomaga, da dobiš jasnejši pogled za bistvene stvari življenja. Za vero, za šibkega in za slovensko besedo mo raš biti pripravljen tudi kaj žrtvovati. Hvala Bogu, da mi skrb za šibke v fa rah daje moč. Poglejva v zakulisje življenja duhovnika. Kako gre duhovniku na sveti večer, ko se vrne v farovž? Kako na veliko noč po vstajenju? Kako vam gre v teh dnevih? O čem razmišljate v teh večerih? Trap: Na eni strani sta božič in velika noč največja praznika. Velika noč še posebej. Na drugi strani si pa tako iz mučen, da včasih po treh ali celo šti rih polnočnicah lesk praznovanja
2
XIV
VELIKONOČNA PRILOGA
zbledi. Počutiš se utrujenega. Muči jo te misli, a vse mine in dan navrh je spet vse nekako v redu, moč se vra ča. Prazniki so prav tako naporni, ka kor so tudi lepi in treba je najti čas za počitek. Prav to pa je čas, ko začne jo svojo pot misli. In med nje priha ja vedno tudi vprašanje o uspehu svo jega dela, ki ga tukaj opravljam že desetletja. Sem kaj premaknil? Koli ko smisla je imelo? In kolikokrat bom moral vedno znova in vedno zno va razlagati stvari, o katerih sem mi slil, da so jih ljudje razumeli. A ni kdaj konca? In je za veliko noč vedno zno va pomembno samo obrobno in ne to, kar se dogaja pred oltarjem? Ali naj se spet nasmejim, ko sem šolar jem v ljudski šoli razložil, kaj je bi stvo praznovanja velike noči in mi ti, preden odidem, postavljajo zanje naj pomembnejše vprašanje glede pra znovanja: Gospod, na velikonočni ponedeljek pridemo vsi z jajci, imej te pripravljenega dovolj denarja. Kaj sem sploh dosegel? Pridigam, razla gam, imam nešteto krstnih pogovorov, se srečujem z ljudmi, govorim z njimi in nazadnje tako zelo malo ostane od tiste svete iskre in spoštovanja do so seda. To me že zelo moti. In žegen je za nekatere samo čisava župa, pa rej pod lipo pa vse okrog žegna in na kon cu skoraj nihče ne govori o tem, da je to praznik cerkve in fare, da se mora mo Bogu zahvaliti in da moramo naj ti globlje veselje. O vsem tem razmi šljam in imam pred očmi lepo fresko v farni cerkvi na Bistrici na Zilji. Na eni
strani so pametne device, na drugi ne spametne. Pametne device držijo po sodo kvišku, nespametne pa pustijo, da iz posod steče dragoceno olje. To je lepa slika tudi za to, kako nekate ri skrbijo, da ohranjajo olje vere in lju bezni in veselje nad domačo sloven sko besedo, drugi pa tudi našo vero, naš jezik, našo srčno kulturo zliva jo stran, potem pa hodijo kot prazne posode po svetu brez vsakega smisla in pravega veselja. Da, velika škoda si mislim. Ampak na koncu je zame po membno samo to: koliko upanja sem lahko posredoval ljudem in kako do bro jih znam poslušati, da slišim, doži vim in spoznam, kako duhovno in te lesno trpijo. Opažam veliko duhovno stisko in slišim njihove besede, ki so brez vsake iskre kakega duha. Duha jim manjka in tega iščejo. Kadar sem sam, razmišljam o vsem tem in moram samega sebe tolažiti in tudi ugotovi ti, ne delam vsega sam, verjamem v to, da je Bog z menoj. Ste že kdaj mislili vse pustiti in oditi? Če ne, zakaj niste odšli? Trap: Pravzaprav ne. Na eni strani se včasih jezim na to pa drugo, na drugi strani pa sem zaljubljen v svoj poklic in v ljudi tukaj na Zilji. Spominjam se gospoda Antona Kuchlinga, moje ga predhodnika. Ko sem ga obiskoval pri sestrah v Št. Rupertu, kjer je pre življal zadnja leta, mi je vedno rekel: Vsak večer grem v mislih od hiše do hiše. Znal pa je tudi tožiti nad njimi, a bil je zaljubljen vanje in jih ni mogel
»
dobesedno
Časi, ko so ljudje prihajali k duhovniku, so mimo. Duhovnik mora k ljudem. Vprašati jih moramo, kako jim gre. In v fari se je treba vprašati, ali je samo organiziranje tega ali onega res najpomembnejše, ali je včasih storjenega več, če poslušamo in sprašujemo ljudi in spoštujemo to, kar jim je sveto, in da storijo vse, da se počutijo doma v cerkvi, ker skrbimo, da v tem svetem prostoru preživi tudi njihova domača beseda. Na to sploh ne upam misliti, v kakšnem stanju bi se znašla Cerkev brez laikov, teh neštetih sodelavcev, ki za to svoje delo prejmejo vse premalo priznanja. Glede tega bi se lahko v Rimu kaj več premaknilo.
Župnik Stanko Trap upravlja v Ziljski dolini štiri fare in včasih še v kakšni pomaga.
pozabiti. Tako se dogaja tudi meni. Zato mi nič ni bilo prav, ko so na vi zitaciji spraševali, kdaj bom šel v po koj in kaj bom delal. Sploh ne mislim na to. Želim biti dušni pastir in že lim si, da bom to mogel še nekaj časa. Moja skrb je, da ostanejo štiri dvoje zične fare v Ziljski dolini dvojezične. To mi je zelo pri srcu. Pa tudi iz dru gih far, ki niso dvojezične, v zadnjem času vedno večkrat slišim: »Gospod, če bom jaz umrl, boste dro prišli na pogreb in zmolili slovenski očenaš.« Kako gluh mora biti duhovnik in česa ne sme preslišati? Trap: Na eni strani moraš biti zelo po zoren, da zaznaš vso bedo, skrb, bo lezni in žalost v ljudeh. To je naša na loga, vse to slišati in slišati tudi vse vmesne tone. Slišati moramo tudi to, česa kdo ne reče. Na drugi strani pa je treba marsikaj preslišati in biti tiho. Slišano je treba preudarno premisliti in iskati odgovor. Hitrih odgovorov v stiskah ljudi ni. Včasih je že v samem poslušanju pogovor in se težave in sti ske razpletejo. Včasih moraš biti tako rekoč dolgo gluh, da si zmožen prave odrešilne besede. Je biti duhovnik odgovornost, ki bremeni? Je to poseben življenjski stil? Trap: Nekdanja slika o življenjskem stilu duhovnika se je spremenila. Spremenil se je tudi stil verovanja lju di. Tistega nekdanjega cerkvenega življenja ni več. Vera se je prekucnila iz središča. Izgubilo se je versko živ
gotthardt
ljenje na vasi in v fari v nevidnost. Ljudje me sprašujejo, ali mi ni dolg čas v farovžu. Čas, kadar sem doma, ni prav nič dolgočasen. Kot duhov nik potrebujem tišino, da lahko stva ri premišljujem, ki se nagrmadijo čez dan ali ob gotovih prilikah. Tišino po trebujem tudi za molitev, da vse po ložim pred Boga in o vsem premis lim. Zelo pomembno je, da duhovnik moli, veliko moli. Tako najdem rav notežje in se mnogo stvari spet izrav na. Tako lažje najdem prave besede za pravi čas. V farovžu na Bistrici na Zilji ste v eni od sob pod ometom odkrili freske. Kaj ste odkrili med verniki svojih župnij? Trap: Pravzaprav sem odkril, da se je pri nekaterih veliko spremenilo. Če sar nikdar nisem pričakoval, je to, da so mi nekateri ljudje po letih rek li: Gospod, z menoj lahko sloven sko govorite. Zakaj pa nemško govo rite? Drugi spet so rekli: Pravzaprav vas občudujem, da vse to prenašate, ko ljudje godrnjajo zaradi tako malo besed v drugem deželnem jeziku. Pri nekaterih se je le odprlo. Postajajo bolj odprti, ne le za slovensko bese do, ki je je iz dneva v dan manj, am pak tudi za domačo kulturo in vedno bolj odkrivajo nekaj teh ozadij, ki so globoko zakoreninjene v globini nji hove zavesti. Tam odkrivajo vedno bolj tudi vero in lepoto kulture v sre čanju z drugimi. Odpira se jim pogled in počasi raste v njih dobrodejno in so pripravljeni pogledati malo čez lasten
Ni vse v rokah nas duhovnikov. Ni od mene odvisno. Odvisno je od Boga, če naše prizadevanje nekaj spremeni za milimeter ali celo za centimeter na bolje.
krožnik v spoznanju, da živimo v glo baliziranem svetu. Če bi šli za nekaj dni na samoten kraj, kaj bi vzeli s seboj in kam bi šli? Trap: Seveda v južne kraje ob morju. V Piran, Portorož ali na Hrvaško. Ve liko knjig bi vzel s seboj in bil vesel, če me nihče ne moti. Vesel sem, da s sobratom že 30 let hodiva skupaj na dopust. Tudi on si želi miru na dopu stu. Pravi mi: Ne nagovarjaj me. Moj glas se mora odpočiti. Potem vsak v svojem kotu sediva ali leživa na plaži, bereva ali se kopava. To je čudovito. Predstavljam si pa tudi, da bi bil ne kaj dni preživel sam v kaki planinski koči, ali fači, kakor temu pravijo do mačini. Ko sem bil operiran, sem šel sam en teden v Portorož. Tu se je spo čilo moje srce, si je nabral um novih moči in si je duša oddahnila. Kaj vam je sveto? Trap: To, da je v središču mojega živ ljenja Bog, o tem ni treba govoriti. Kar zadeva versko življenje, je zame pomembno spoštovanje do zakra mentov, do prostora, v katerem se podeljujejo. To manjka. Meni je sve to spoštovanje pred najsvetejšim v cerkvi. To pomeni, da se ne govo ri. Najpomembnejše pa mi je, videti v vsakem človeku, tudi najbolj nesim patičnem, nekaj svetega. In seveda je sveta tudi vsaka beseda, ki prihaja od Boga, in je svet tudi jezik, v katerem ljudje o tej besedi govorijo in jo po slušajo.
VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
3
V
žarišču
Lepena – ena od kapelških grap. Na njeni sončni strani se razprostira Bajdlnova kmetija. Pod domačo streho živijo trije rodovi družine Ošina. Strmi travniki in gozdovi so njihova ljubezen in veselje. Dva huda viharja sta v zadnjih letih opustošila velike površine Bajdlnovega gozda. Kljub ogromni škodi ostaja kmet Andi Ošina optimističen. Na Bajdlnovi kmetiji živi mlada družinica sina Damijana, in življenje na kmetiji teče naprej.
Vihar
in življenje gre naprej MICKA OPETNIK Po medijih smo veliko slišali o hudih viharjih, ki so divjali leta 2017 in leta 2018 v velikovškem okraju in najhuje prizadeli Železno Kaplo. Koliko de janske škode je napravil vihar, sem zagledala šele tisti dan, ko sem se od peljala na Bajdlonovo kmetijo. Kme tija leži na tisoč metrih nadmorske višine. Strma asfaltirana cesta me je vodila iz Železne Kaple vedno više. In kar naenkrat sem zagledala praz na hribovita pobočja in grebene. Do zadnjega drevesa je vihar podrl vse. Nekateri gozdovi so že nekaj časa po spravljeni, v drugih beli štori doka zujejo, da je divjal zadnji vihar in so kmetje pred kratkim pospravili podr tijo. Na Bajdlnovi kmetiji pa z obču dovanjem zagledam vso razsežnost narave. Greben za kmetijo je pra zen, nobeno drevo ni moglo kljubova ti vetru, ob kmetiji pa cvetoči travnik poln rumenih narcis. Za veliko kmečko mizo sem se srečala in pogovarjala z Andijem Ošinom. In pripovedoval mi je o domačiji, kmeti ji, svoji družini in o viharju, ki je mar sikateremu kmetu v kapelških grapah odvzel eksistenco. Andi Ošina je odraščal skupaj z
4
XIV
VELIKONOČNA PRILOGA
dvanajstimi brati in sestrami. Na ve liki kmetiji so nekdaj poleg družin ži veli tudi hlapci. Za vse je bilo dovolj dela, saj so strma pobočja zahtevala veliko ročnega dela, velika hiša pa je nudila varno zavetišče. Po delu so se pri Bajdlnovih vedno znali tudi pove seliti. Po naporni košnji je v izbi ved no zazvenela pesem in so se oglasi li inštrumenti. Bajdlnovi so bili vedno muzikanti in še danes radi sežejo po inštrumentih in zaigrajo ob prazni kih. Po smrtni nesreči najstarejšega brata je Andi kot najmlajši leta 1980 prevzel kmetijo. Skupaj z ženo Pep co sta kmetovala in rodilo se jima je pet otrok. »Takrat smo na njivah se jali še rž, ječmen in ajdo. Žita so dob ro uspevala. Rž pa je dajala moko za domači kruh, ki smo ga pekli v krušni peči,« pripoveduje Andi Ošina. Na gorski kmetiji so nekdaj kupili samo sladkor in sol, vse ostalo za preživet je je nudila domača kmetija. Danes se okrog kmetije pase deset krav do jilj s teleti, po strminah pa se pasejo ovce. Strmin je na Bajdlnovi kmetiji veliko. Danes tudi na strmih travni kih kosijo in pospravljajo seno s stro ji. »Samo štiri hektarje veliki, najbolj strmi travnik smo še do pred dvema letoma pokosili ročno. Petnajst mo ških je bilo potrebnih, da smo ga po
kosili. Bilo je težavno delo, po košnji pa smo se zabavali.« Večino Bajdlnovega posestva sestavlja gozd. Andi Ošina je z ženo Pepco skrbel, da je bil vedno dober in lep prirastek. »V naših gozdovih bi lahko vsako leto posekali 200 do 250 kubičnih metrov. Pepci se je zde lo vsakega drevesa škoda. Da bi lesa ne zmanjkalo, smo varčevali. Zdaj pa ga je veter naenkrat ogromno podrl. Iz gozda smo odpeljali že 5000 ku bičnih metrov in koliko ga še leži po strminah. Če bi to prej vedel, bi ga prej posekal,« razmišlja Andi Ošina in se spomni tiste hude noči, ko je vi har prvič divjal po lepenski grapi. S strehe domače hiše je odneslo opeko. Dež je pritekel v izbo in oče Andi in sin Damijan sta še ponoči za silo po pravila streho. Ko se je zdanilo, sta z grozo v očeh in srcu spoznala škodo, ki jo je napravil vihar. In to še ni bilo zadosti. Leto kasneje je vihar spet divjal po grapah. Danes so grebeni okrog domačije prazni. Prvi vihar je zadel sončno stran, drugi pa senčno. »Še mlado kulturo, ki sem jo posadil pred 40-imi leti, je neslo.« Prvi čas po naravni katastrofi je bil za Bajdlnove hud. Danes Andija Oši na navdaja spet optimizem. »Pri nas
opetnik
je še ostalo nekaj gozda. Tako da bo šlo naprej. So pa sosedje, ki jim je ve ter vzel eksistenco in ne vedo, kako naprej. Oditi v službo ali prodati. Če pa posadiš vse gozdove, moraš čaka ti najmanj 40 let, da lahko posekaš les in imaš dohodek.« Dela je v gozdu ved no dovolj. Treba je požeti praprot in robido med mladimi sadikami, vršičke premazati ali obviti z ovčjo volno. Podrti les je na Bajdlnovi kmetiji povečini pospravilo podjetje. Veliko je podrtih posameznih dreves v naj hujših strminah. Vsa ta podrta dre vesa pospravljata oče Andi in sin Da mijan sama. Vse gozdno posestvo sta prehodila in že pospravila veliko po drtega lesa. In še vedno ju čaka veli ko dela. Čeprav vajen strmin in goz darskega dela, se Andi Ošina še vedno previdno loteva sekanja in spravljanja dreves. V letošnji zimi, ko tudi v Le peni ni zapadlo veliko snega, je Andi Ošina s sinom veliko časa preživel v gozdu. »Gozdarjenje je nevarno delo. Vsa drevesa ležijo navzkriž. Deset krat moraš premisliti, kako boš odre zal podrto drevo, da te ne udari.« Čeprav je delo v gozdu težavno, mu je skrb za posestvo v veliko veselje in zadovoljstvo. Ob hudi škodi v gozdu je Andi Ošina vesel, da imajo dobro speljane ceste, po katerih so kmetje
lahko odvažali podrti les. Hitro odva žanje lesa je bilo potrebno, da se ne bi širil lubadar, ki napada najraje smre ke, ki jih je največ v Bajdlnovih goz dovih. Veter je spremenil pokrajino v Lepe ni in tako ima Andi Ošina danes lep razgled k sosedom in v dolino, ki je prej zaradi poraslosti ni videl. Nava jen življenja na gorski kmetiji si Andi Ošina ne more predstavljati, da bi ži vel v dolini. Povezava v dolino, do sosedov, društev in fare pa je kljub vožnji v dolino gojil vedno s srčno vnemo. V skrbi za skupno je bil dolga leta odbornik kapelške Zadruge. Kot predsednik zasebne ceste po Lepeni pa še danes skrbi, da se cesta obnavlja in imajo sosedje varno pot do svojih kmetij. Petje in glasba mu polepšata marsikatero težko uro in že dolga leta prepeva pri cerkvenem in lovskem zboru v Železni Kapli. Dvakrat na te den se Andi Ošina odpelje v dolino na pevsko vajo. Kadar je treba kaj nare diti za faro, pa še večkrat. Dolgo je že v župnijskem svetu, »ki ga zelo dobro vodi župnik Polde Zunder, tako da vsi radi delamo.« Kot velik ljubitelj narave je Andi Ošina leta 1991 napravil tudi lovski izpit. Zgodnja jutranja ura je za lov
ca najlepši čas, ko uživa v tišini goz da, opazuje divjad in obenem za znava spremembe in potrebe gozda. Streljanje divjadi pa ni njegova stvar. Raje jih opazuje s preže in krmi. V lepenških grapah je veliko muflo nov in tako dve trofeji krasita doma čo izbo na Bajdlnovi kmetiji. Enkrat pa je Andi Ošina celo zaprosil za od strel. Jelen je v njegovih in sosedovih gozdovih napravil ogromno škode na mladih smrekah in takrat je odstrel odločila kmetova skrb za gozdove do mačega posestva. Dolga leta je posestvo skrbno vo dil, obdeloval in čuval skupaj z ženo Pepco. Po ženini smrti pa je pose stvo predal v roke sinu Damijanu. Se daj skupaj skrbita za domačijo. Andi Ošina je najbolj vesel, da v domači hiši živi mladi rod. Vnukinja Sofija se rada stisne k nasmejanemu dedeju. Dedej Andi Ošina je srečen, da ima že sedem vnukov, in če je treba, jih tudi rad pazi in uživa, kako so fletni in ra dovedni. Otroci pa s svojimi družina mi radi prihajajo domov. Tudi ob ve liki noči bo velika miza, v katero je vdelana letnica 1950, kraj srečanja cele Bajdlnove družine. Sredi otrok in vnukov bo najbolj nasmejan in sre čen Andi Ošina in gotovo bo zazvene la tudi pesem.
VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
5
P
o svetu Le še nekaj tednov je do volitev v Evropski parlament. Avstrijci bomo izvolili svoje zastopnike za Evropski parlament 26. maja 2019. Medtem ko se sestava v Evropskem parlamentu z vsakimi volitvami spreminja, ostajajo zavetnice in zavetniki Evropeisti. Predstavljamo jih.
Zavetniki in zavetnice Jože Till
BENEDIKT IZ NURSIJE in svobodna orientacija v življenju
Svetniki so vedno pro vokacija, ker spodbujajo in razburjajo, izzivajo, ni kogar ne pus tijo pri miru in animira jo druge, da tvegajo. Po men svetni kov in svet nic dobro opiše Franc Saleški, ko pravi: »Le en gram dobrih zgledov po meni več kot en stot dob rih besed.« Naslednji opisi želijo pokazati bi stvo, delova nje in svetost osebnosti, ki so posta li zavetniki in zavetnice Evrope in pri katerih lah ko najdemo spodbude za sedanjost v zasebnem in javnem pro storu.
6
XIV
Benedikt iz Nursije (480– 560), ki je dobil naziv »oče Evrope«, je z ustanovitvijo be nediktinskega reda postal se stavni del evropske druž be, saj je s svojim vplivom usmerjal in zaznamoval du hovno, intelektualno, litur gično, umetniško in gospo darsko področje. Benedikt, iz premožne družine, je bil ro jen leta 480 v Nursiji, v se danji Norci pri Spoletu. Svo bodomiselni in nezadovoljni študent je iskal v Rimu smisel življenja, po treh letih iskanja se je priključil skupini, ki je živela asketsko v votlini v bli žini Subiaca, in tam za nekaj časa postal njen predstojnik. Benediktova stroga drža pa je bila povod za njegovo odstra nitev in za njegov odhod. Na Monte Casinu je našel novo nalogo, tam je izumil nov kon cept ob ustanovitvi samosta na leta 529, ko je na ruševinah starega svetišča sezidal cer kev sv. Martina in napisal zna no pravilo (540), v katerem so najpomembnejša ljube zen do Boga in Jezusa Kristu sa, medsebojno razumevanje in duhovno zorenje ob delu, molitvi in branju. V Benedik tovem času je svobodni mož smatral telesno delo kot nekaj manjvrednega. Benedikt tega ni odobraval in ga je ovredno til prav tako kot duhovno in spiritualno delo. Njegova nor ma je bilo pravilo, v katerem so zapisane tri prvine: moli, delaj in beri (ora et labora et lege). Te prvine so vplivale
VELIKONOČNA PRILOGA
na življenje v samostanu, čas je bil odmerjen za molitev, za delo na polju, branje oz. znan stveno delo. Že med vladavino Karla Velikega in po veliki dr žavni sinodi v Aachenu (817) je začela veljati benediktinska regula za vse samostane; vse bovala je osnovne lastnosti kot poslušanje in poslušnost, lju bezen in pokorščino, molk in ponižnost. Pri samostanskih posvetovanjih je moral opat najprej ponuditi najmlajšemu besedo za to, ker Bog razode va tudi mladim, kaj je za me niško skupino najbolje. Novo življenjsko vodilo je bilo pre žeto od ideje po pravilnem merilu. Benedikt je s svojim pravi lom v dobi družbenega pre obrata in krize dal ljudem ori entacijo in smisel, postalo je prava pomoč in smernica za življenje. Brezciljna sedanjost, nesmiselnost, kaos in tok časa potrebujejo kot stalnice red, mir, pravičnost, orientaci jo, stabilnost in varnost. Slu žiti Bogu pomeni služiti člo veku in obratno, zato naj vsak posameznik najde smisel pri delu, pri meditaciji in izobra ževanju. V prostovoljni odvisnosti v samostanu najde menih svo bodo v zasebnem in skupnem življenju. Benedikt je umrl 21. marca 547 na Monte Casinu, ki je postal matični samostan benediktincev. Oktobra leta 1964 je papež Pavel VI. sv. Be nedikta imenoval za zavetni ka Evrope.
CIRIL IN METOD oz. pisava kot znak istovetnosti in enakovrednosti Konstantin (826/27–869), z me niškim imenom Ciril, in Metod (815–885) sodita med pomembne misijonarje, saj sta brata poživila misijonsko dejavnost bizantinske Cerkve in sta bila učitelja Slo vanov. Njuno misijonsko delo je bilo tesno povezano s političnim in kulturnim preporodom, ki je sledil ikonoklazmu v letu 843 in je zajel tudi slovanski svet. Leta 851 se je Ciril mudil na dvoru arabskega kalifa kot član bizan tinskega odposlanstva, med leto ma 860 in 861 pa je vodil verske in diplomatske pogovore s Ha zari, ki so živeli med Dnjeprom in Volgo ter na severnem Kav kazu ob Kaspijskem jezeru. V 7. stoletju so na severnem Kavka zu ob Kaspijskem jezeru ustano vili neodvisen kaganat. Prvotno so bili Hazari šamani, kasneje pa so mnogi prestopili v krščanstvo, judovstvo in postali celo musli mani. V 9. stoletju so Hazari pre vzeli judovstvo. V naslednjem stoletju je njihovo samostojnost zlomil knez Svjatoslav I. Kijevski in Hazari so postali podložni ki Kijevske Rusije, postopoma so potem izginili iz zgodovine. Moravski knez Rastislav (ok. 846–870) je leta 862 v Konstan tinopel (prej Bizanc) poslal od poslanstvo. Po njem je cesar ju Mihaelu, Cirilovemu sošolcu, ponudil zavezništvo in ga pro sil za krščanskega misijonarja, ki bi obvladal slovanski jezik. Ciril je še pred odhodom iz Konstan tinopla na osnovi makedonske
Benedikt
Ciril in Metod Bronasti relief je delo umetnika Franceta Goršeta.
Evrope ga narečja sestavil slovansko pisavo (glagolico), ki je njegova izvirna stva ritev. Brata Ciril in Metod sta pri tej pisavi prilagodila velike grške črke slovanskemu jeziku. S pomočjo nove abecede je bil v slovanski jezik preve den izbor evangeljskih besedil, nje gov začetek je bil začetek Janezovega evangelija »Na začetku je bila Beseda […]«.To so bili prvi začetki starocerk vene slovanščine, novega knjižnega jezika. V srednjem veku je bil staro cerkvenoslovanski jezik tretji med narodni jezik Evrope. Ciril in Metod ter njuni učenci so prišli na Morav sko leta 863. S podporo Rastislava in slovansko govorečih duhovnikov iz Konstantinopla se je Ciril lotil misi jonskega dela, a tokrat v slovanskem jeziku. Sveto pismo so brali v slovan skem jeziku, ki je postal tudi liturgič ni jezik. Ciril je prevedel bizantinski liturgični oficij (brevir, tudi molit veno bogoslužje), liturgijo sv. Jane za Krizostoma, obrazec na osnovi latinske maše; najbrž je šlo za Petro vo liturgijo, ki je bila grška različi ca rimske maše z nekaterimi dodat ki iz bizantinske maše. Na Vzhodu je bilo prevajanje bogoslužnih bese dil v ljudski, ljudem razumljiv jezik bolj ali manj običajno, medtem ko je ostala latinščina na Zahodu edini do voljeni liturgični jezik. Frankovski škofje so na Cirilove in Metodove za četke v slovanskem bogoslužju gleda li zavistno in nejevoljno. Misijonar jenje med slovanskimi ljudstvi je bilo oteženo zaradi boja za oblast med Ri mom in Konstantinoplom. Tri leta in pol po prihodu na Moravsko sta se Ciril in Metod odpravila v Rim. Na tej poti sta si zagotovila podporo slo vanskega kneza Koclja (833−876), ki je v Panoniji vladal pod frankovsko oblastjo. Zaupal je bratoma petdeset podložnikov, ki so postali njuni učen ci. Ko sta se ustavila v Benetkah, je Ciril pred latinsko duhovščino bra
nil in zagovarjal uporabo slovanske ga jezika. V letih 867 in 868 sta bivala v Rimu. Tam so imeli z njima težave, ker so vedeli, da je Ciril učenec pa triarha Fotija, s katerim je bil Rim v sporu. Ta je hotel Moravsko in Pano nijo podrediti neposredno apostol skemu sedežu in ju izločiti iz juris dikcije frankovskih škofov. Zato se je papež Hadrijan II. (867–872) odlo čil, da bo podprl Cirila in Metoda, ter dovolil, da so v štirih rimskih cerk vah lahko maševali v slovanskem je ziku. Ciril je v Rimu težko zbolel in tam leta 869 umrl. Pokopan je v bazi liki sv. Klementa. Papež Hadrijan II. je po Cirilovi smrti na Kocljevo proš njo poslal Metoda v Panonijo. V pis mu Koclju, Rastislavu in njegovemu nečaku Svetopolku je papež dovo lil slovansko bogoslužje. Vzhodno frankovska duhovščina ni priznava la jurisdikcije, ki jo je imel Metod, in je tako dolgo rovarila proti njemu, da so ga zaprli. Po dve leti in pol trajajo či zaporni kazni je papež Janez VIII. (872–882) s pritiskom na kralja in re gensburškega škofa dosegel, da so iz pustili Metoda. Isti papež pa je pre povedal rabo slovanskega jezika, s čimer je bilo ukinjeno slovansko bo goslužje v Spodnji Panoniji, ki ga je leta 874 prevzela salzburška nadško fija. Na Moravskem je Metod deloval še naprej in kljub papeževi prepovedi dalje uporabljal slovanski jezik. Pre vedel je še druge dele Svetega pisma, bogoslužne oficije, bizantinski učbe nik cerkvenega prava in nekaj patris tičnih del. O njegovem načinu ozna
njevanja so ponovno poročali pristojnim cerkvenim oblastem v Rim in ga med drugim zatožili, da izpušča be sedo »filioque«. Tedaj je med Rimom in Bi zancem vladalo obdob je shizme, v kateri sta igrala odločilni vlogi patriarh Fotij in papež Nikolaj. Leta 880 je Metod v Rimu spet branil svojo pravovernost in ponovno dobil dovoljenje za upo rabo slovanskega jezika pri bogosluž ju. Dve leti pozneje sta ga prisrčno sprejela cesar Bazilij I. (ok. 812−886) in patriarh Fotij v Bizancu. Po vrnitvi na Moravsko je Metod naprej preva jal Sv. pismo. Rim Metoda zadnja tri leta njegovega življenja ni več ščitil, sosednjim škofom pa je uspelo, da je prišlo do obsodbe slovanskega bogo služja. Bizantinske oblasti so potem umaknile slovansko govoreče duhov nike. Metod je 6. aprila 885 umrl na Velehradu (na današnjem Češkem), njegove učence so izgnali. Ciril in Metod sta vedno priznavala prvenstvo škofa v Rimu in imata zato izjemne zasluge za razvoj srednjeve ške krščanske kulture, za prevod Sv. pisma in za starocerkvenoslovansko bogoslužje. Na univerzalni pomen li turgije v jeziku ljudstva sta opozar jala že stoletja prej, preden je katoli ška Cerkev na 2. vatikanskem koncilu (1962–1965) uradno priznala upora bo domačega jezika. Papež Janez Pa vel II. (1978–2005) ju je decembra 1980 razglasil za sozavetnika Evrope. Anton Martin Slomšek (1800–1862) je leta 1851 ustanovil v Mariboru eku mensko-panslavistično društvo. Bra ta veljata za narodna veljaka Bolga rov, Čehov, Makedoncev, Slovakov in Slovencev. Ciril in Metod sta simbola za enakovrednost različnih obstajajo čih jezikov na svetu; sta pa tudi pred stavnika krščanskega univerzalizma. Nadaljevanje na strani 8 VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
7
P
o svetu
Zavetniki in zavetnice Evrope Jože Till Nadaljevanje s strani 7
KATARINA SIENSKA ali ženska proti toku časa
BRIGITA ŠVEDSKA in zavzemanje za mir Brigita Birgersdotter (1302/3–1373) je bila soproga, mati osmih otrok, vdova in redovnica. Povezovala je politiko z re ligijo. Po moževi smrti leta 1344 je Bri gita živela asketično. Delala je poko ro, razdelila premoženje med otroki in prerokovala. Te prerokbe so preved li v latinščino, saj so imele vizionarske poteze. Brigita se je razumela kot Kri stusova nevesta in kot orodje njegove ga razodetja. Zavzemala se je za mir, njeni poskusi posredovati mir, so spod leteli tako v času stoletne vojne med Anglijo in Francijo kakor v »križarski vojni« Švedov proti Novgorodu. V soci alno, gospodarsko in moralno razvrva nem Rimu je dobila nova sporočila, ki so zahtevala papeževo vrnitev iz Avig nona v Rim. Brigitina politična besedi la, imenovana »Revelationes«, spadajo zaradi verske vsebine in nazornega je zika k izredno pomembnim literarnim spomenikom poznega srednjega veka v Skandinaviji. V njenih meditacijah o Jezusovem trpljenju stopa v ospred je ideja o materinstvu v ospredje, po sebej se to pokaže v viziji o Jezusovem rojstvu. Samozavestna Brigita je ena od pomembnih mistikov srednjega veka, bila je med prvimi ženskami, ki so zave stno šle v javnost. Na grobu sv. Brigite molijo danes katoličani in evangeličani za edinost vseh krščanskih religij. Tako je Brigita zgled za ekumeno, za mo ške in ženske. 1. oktobra 1999 jo je pa pež Janez Pavel II. imenoval za zavet nico Evrope. 8
XIV
VELIKONOČNA PRILOGA
Življenje Katarine Sienske (1347– 1380) se je začelo v Sieni, ko je divjala huda razprtija med mešča ni in plemiči, tik pred izbruhom kuge. S sedmimi leti je imela sredi ulice videnje, v katerem je začuti la Božji klic. Po letih premišljeva nja, molitve, meditacije in iskanja je našla smisel življenja. Spoznala je, da samotno življenje nima po sebne vrednosti za sočloveka in da ločevanje vere od javnega živ ljenja nima nobenega pomena. Obiskovala je bolnike v bolnišni cah, skrbela za osamljene, sirote, prostitutke in kužne bolnike. Njeno videnje se je poglobilo v spoznanje, da Bog ljubi človeka in da je Bog sam vir ljubezni. V njeni knjigi »Dialog« lahko beremo na slednje vrstice: »Vaša snov je lju bezen, ker sem vas ustvaril iz lju bezni, in zaradi tega ne morete živeti brez ljubezni.« Katarina je bila ženska in kot taka ni bila ena kopravna moškim. Tega se je za vedala in tega se je tudi bala. V vi ziji je Jezus sporočil: »Mar nisem jaz ustvaril vseh ljudi, moža in ženo? Zame ni ne sužnja ne svo bodnjaka, ni ne moškega ne žen ske, vsi so zame enaki, kajti vse je v moji oblasti.« Na pragu politike se je posebej zavzemala za mir, pravico, pra vičnost in blagor človeka. V Sieni, kjer je prevladovalo sovraštvo do plemiških družin, je Katarina go vorila o miru tako prepričljivo, da so se spravile nekatere družine, ki so že dolgo živele v medsebojnem sovraštvu. »Samo z mirom lahko premagamo vojno,« je bilo Katari nino geslo. Njeno drugo življenj sko vodilo se je glasilo: »Najhuj ša nečlovečnost je v tem, da se
Objavljene ikone zavetnic in zavetnikov Evrope visijo v kapeli romarske hiše v Dolini
kristjani ne razumejo, se med se boj bojujejo ter vojskujejo.« Reli gija ljubezni, usmiljenosti, miro ljubnosti in človečnosti izgublja zaradi takega obnašanja verodo stojnost, čast in ugled. Katarina je spoznala, da orožje ne povzroča sovražnosti do drugih; vzrok so vražnega čustva je človek, ki upo rablja orožje in ga proizvaja. Katarina je cerkveno ustano vo videla kot bolehno in slabot no. Zapisala je: »Kristusova ne vesta je bleda in brezbarvna, ker so ji izsesali kri.« Katarina je bila prestrašena, ko je opazovala zla ganost v Cerkvi. Duhovniki, škof je in papež so takrat dajali slab zgled in postajali kamen spoti ke. Duhovnikom je v pismu očita la, da »ne stremijo po nič drugem kot po jedi, lepih palačah in veli kih konjih.« Katarina se je z ostri mi besedami obrnila na papeža. In njena neprizanesljiva kritika se je stopnjevala, ko je pisala pa pežu Gregorju XI., da mora v vrtu Cerkve odstraniti in iztrebiti smr deče rože, to so slabi pastirji, ki okužujejo ta vrt. Povod za papeževo vrnitev iz avignonske sužnosti je bilo vide nje, s katerim je prepričala papeža Gregorja XI., da se je vrnil v Rim. Čeprav je Katarina ostro kritizi rala duhovnike in škofe, jo je pa pež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico in papež Ja nez Pavel II. za zavetnico Evrope. Katarina je prispodoba za trplje nje in bol, konstruktivno kritiko, pogum in požrtvovalnost, za em patijo in zvestobo do Cerkve. S svojim življenjem je dokazala, da je mogoče povezovati politiko z mistiko.
EDITH STEIN ali zavzemanje za ženske pravice in dialog med Judi in kristjani Edith Stein (1891–1942) oz. sr. Terezija Benedikta od Križa je bila rojena v tedanjem Bres lauu, današnjem Wroclawu. Kljub dobri judovski vzgoji je postala do judovskega verske ga življenja vedno bolj kri tična; imela se je za ateistko. Edith Stein, ki sodi med naj pomembnejše učenjakinje 20. stoletja, se je že tedaj zavze mala za pravice žensk: za žen sko volilno pravico in pravico do samoodločbe. Ženskam je svetovala, naj delajo vse to, kar delajo moški, tako v rokodel stvu kot v znanosti. Opozorila je na zgodnjo dobo krščanstva, v kateri so ženske imele kar nekaj pravic in omenila žen ske, ki so živele v diakonatu. Edith Stein omenja tudi du hovništvo žensk in v svoji knji gi »Ženska« meni, da ni no benih dogmatičnih ovir, ki bi ovirale Cerkev, da ne bi uvedla kaj novega. Le cerkvena tradi cija od pračasov do današnje ga dne nasprotuje duhovniške mu posvečenju žensk, je dejala Edith Stein. Zelo je trpela, ker je bilo na področju znanosti ženskam onemogočeno delo, saj niso veljale za enakovredne in enakopravne. To je Edith Stein občutila na lastni koži, ker je bila ženska, ni mogla na praviti habilitacije na univerzi. Ko se je mudila pri prijate ljih v Bergzabernu in je bila sama, je vzela s knjižne poli ce knjigo, ki jo je tako očara la, da jo je brala celo noč. Bil je življenjepis sv. Terezije Avil ske in za Edith Stein usoden. Po branju je vedela, kaj je res nica, ki jo je tako dolgo iskala. To branje je bilo vzrok spre obrnjenja; leta 1922 je prejela zakrament sv. krsta. Poglablja la se je v filozofske vede, ki jih je oplajala s krščansko filozo fijo. Predavala je po evropskih metropolah. Leta 1932 je za čela predavati na pedagoškem inštitutu v Münstru. Svojega dela ni mogla dolgo izvrševa ti, ker je Adolf Hitler konec ja nuarja 1933 prevzel oblast. Za
radi judovskega pokolenja je morala oddati pozicijo pre davateljice. Tedaj se je Edith Steinodločila, da vstopi v kar mel v Kölnu. Njena mati, ki je bila že zaradi hčerine konver zije in krsta zelo potrta in pri zadeta, se ni mogla sprijazniti z Edithino odločitvijo za sa mostan. V samostanu je dobila novo ime in identiteto: Terezi ja Benedikta od Križa. Zaradi grozeče nevarnosti nacistov jo je karmeličanski red z rodno sestro Rozo Stein (1883–1942) premestil v nizo zemski Echt. Nizozemski škof je so leta 1942 javno obsodili preganjanje Judov, kar je ime lo strašne posledice za tam kajšnje Jude. Vsi Judje, ki so konvertirali v katoliško vero, so prišli v taborišče, med nji mi tudi Edith in Roza. »Pri di, greva za naše ljudstvo,« so bile zadnje besede Edith Stein oz. sestre Terezije Benedikte. V taborišču Auschwitz-Birke nau so jo kmalu po prihodu 9. avgusta 1942 umorili s plinom in sežgali truplo. Edith Stein so nacisti dobro poznali, saj je že na začetkih tega gibanja protestirala proti ljudomrzni ideologiji nacistov s kultom krvi in zemlje ter zoper podo bo žensk,ki so jo imeli nacisti. Edith Stein je že tedaj sluti la, da bo imelo preganjanje Ju dov tudi posledice za katoliško Cerkev. Tako papež Pij XI. kot njegov državni sekretar Euge nio Pacelli (poznejši papež Pij XII.) je nista hotela poslušati. Pod pontifikatom papeža Ja neza Pavla II. so leta 1987 ses tro Terezijo razglasili v Kölnu za blaženo in 11. oktobra 1998 za svetnico v Rimu. Vera in življenje sta bila zanjo enota. Katoliška Cerkev jo časti kot mučenko nacionalsocializma in svetnico. Judinja Edith Ste in oz. sr. Terezija Benedikta od Križa je graditeljica mostu med Judi in kristjani. 1. okto bra 1999 je skupaj s sv. Brigito Švedsko in sv. Katarino Sien sko postala zavetnica Evrope. VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
9
D
6 A razred SLOG Velika noč je zame čas za družino in čas miru. Veselim se velike sobote, ko lahko spet jemo meso. Anja Šumnik Zame je velika noč čas za družino in za sprostitev, ker jeza ne prinese ničesar. Zame je velika noč veselje, druženje in pozornost do besed, ki jih rečemo drugim. Irene Pizzolini Velika noč je zame: prosti čas, družinski čas, pomladanski čas in spomin na Jezusovo smrt. Luka Olip
Velika noč je zame dobra hrana, čas za družino, počitnice in pomlad. Vreme je vedno tako lepo in začne se pomlad. Vse je pisano in veselo. Annika Puaschunder Velika noč je zame čas za družino. Z družino grem tudi v cerkev in se spomnimo Jezusovega vstajenja. Velika noč me spominja na Jezusovo trpljenje in na to, da smo lahko veseli, kjer živimo. Johanna Fugger
1 A razred TAK Velika noč je zame čas za družino in najbližje. Veselim se, ko gremo vsi k maši in ko se potem srečamo, jemo, smejimo in skupaj praz nujemo. Najlepše je, ko nesemo košare v cerkev, kjer jih župnik blagoslovi. Potem gremo na družinski grob in se tam spet po dolgem vsi vidimo. Veseli smo, da se imamo, in mislim, da je velika noč tudi glavni praznik za našo družino, ker se tudi spomnimo naše rajne babice. Helena Lobnig Veliko noč občutim kot poseben in tudi čaroben čas. Ker je moja družina zelo verna, se priprave začnejo že s postom. Odpovemo se raznim stvarem in živimo bolj mirno in enostavno. V velikem tednu doživljamo dneve pobožno in hodimo v cerkev. Ta čas mi veliko pomeni, saj sem tudi jaz malo bolj zadržana. Posebej lepa je seveda velika noč, saj se zbere vsa družina, da praznujemo Jezusovo vstajenje. Olga Krušic Velika noč mi veliko pomeni. Najlepše je, ko nesemo košaro s hrano k blagoslovu in ko pridejo z blagoslovljeno gobico v hišo. Takrat imam občutek, da nam dim očisti hišo. Jerneja Zakeršnik Mi ne praznujemo velike noči. Tom Oberhauser
10
XIV
VELIKONOČNA PRILOGA
Dijakinje in dijaki Slovenske gimnazije (SLOG) in Dvojezične trgovske akademije (TAK) so razmišljali o tem, kaj jim pomeni velika noč.
Velika noč je lep in dober čas. Veselim se družabnih iger. Najlepše ob veliki noči je velikonočni ogenj. Ob njem se druži več družin in uživajo. Alen Velika noč je zame posebna, saj se zbere cela družina. Hišo okrasimo z velikonočnimi okraski. Posebej všeč mi je, da si vzamemo čas samo za nas in družino. Maj Brun Velika noč je zame čas, ko se zbere cela družina in skupaj praznujemo vstajenje Kristusa. Lepa je tradicija, pri kateri se blagoslovi hrana in nato zaužije. Hrana ima skriti pomen: npr. hren so žeblji, velikonočna jajca pa Jezusova kri. Janez Dušak Velika noč je zame posebna, saj se zbere cela družina. Všeč mi je, ko velikonočna jajca razbijemo in tekmujemo, kdo ima močnejšega, in jih nato pojemo skupaj s kruhom, hrenom in šunko. Najbolj okusni so čokoladni zajčki, ki jih prinese babi. Marko Martic Ob veliki noči mi je všeč, ko se peljemo z očetom zjutraj po velikonočni ogenj. Višek pa je v nedeljo, ko iščemo darila, ki jih je skril zajec. Simeon Mikl
3 D razred SLOG
obesedno
»Velika noč je zame ...«
Velika noč mi je všeč, ker se veselim barvanja pirhov. Poseben običaj zame je velikonočni ogenj. Lucija Dobernig O veliki noči je najlepše, ko grem skupaj s prijateljico na vrt iskat jajca. Vedno narediva kako traparijo. Victoria Pucher Velika noč mi je všeč, ker gremo z družino na Štajersko. Najlepše je, ko skupaj z mamo barvam velikonočna jajca in preživim čas z družino. Annika Friedl Velika noč mi je všeč, ker preživim čas z mojo družino. Poseben običaj je zame »jajce rolkat«. Komaj čakam pogačo, ki jo narediva moj oče in jaz. Ela Ajda Grilc
Lepo je praznovati veliko noč z družino. Komaj čakam sorodnike iz Italije. Najlepše je, ko iščemo čokoladna jajca. Veselim se pomladi. Miriam Sienčnik Velika noč mi je všeč, ker se druži cela družina, barvamo jajca, zabavamo se in veselimo. Na velikonočno nedeljo s sestrično in bratrancem iščemo darila in igramo igrice. V naši družini so tradicija pobarvana jajca, močka, šunka, bel kruh in sladka pogača. Lana Logar Velika noč mi je všeč, ker pride celo sorodstvo k babici. Komaj čakam velikonočni ogenj, ki ga prižgemo vsi skupaj. Lucia Kresitschnig
1 C razred SLOG Velika noč mi je všeč, ker kotalimo pirhe. David Nachbar Skupaj sem s celo družino. Uživam iskanje daril in pirhov. Lea Novak Velika noč mi je všeč, ker jem pogačo in pirhe. Samuel Scherer Velika noč mi je všeč in uživam jajca, šunko in hren. Lepo je, da se peljemo k babici na goro. Lena Sabotnik Za veliko noč imam najraje velikonočni zajtrk, delamo pirhe in gremo k maši. Ajda Geržina
Velika noč mi je všeč, ker je veliko praznikov in gremo velikokrat v cerkev. Katharina Olip Vsako leto se veselim, da si podarimo pirhe. Najraje imam darila. Uživam, ker grem ministrirat. Magdalena Mödritscher
Vsako leto se veselim pogače in pirhov. Najlepše je, ko se igram z novimi igračami. Tobias Pernat Velika noč mi je všeč, ker je cela družina zbrana. Anja Cerar
Vsako leto se veselim, da nesemo prajtelj. Všeč mi je, da lahko vsak dan grem v cerkev. Uživam, da smem pobarvati pirhe. Ana Valentina Kežar
Velika noč mi je všeč, ker cvetijo rože. Uživam pri maši. Najlepše je, če pri babici jemo pirhe. Veselim se strica in njegove družine, ki pride k nam na obisk. Sara Hren
Ob veliki noči je najlepše, ko se z družino zabavamo. Uživam v lepem praznovanju. Tara Bučič
Za veliko noč dobim taško in se je vedno veselim in ker se sreča cela družina. Maya Bar-Meir
Velika noč mi je všeč, ker imamo počitnice in pride botra in mi prinese darila. Iva Zambata
Vsako leto se veselim velike noči, ker je družina skupaj in jemo dobro šunko. Velika noč mi je všeč, ker je Jezus
Velika noč mi je všeč, ker nimamo šole. Lara Czechner
vstal od mrtvih. Nico Stuck Velika noč mi je všeč, ker gremo vsi v cerkev in ker pride teta z Dunaja. Sara Sienčnik Velika noč mi je všeč, da podarimo pirhe. Vsako leto se veselim skupne jedi. Milena Lesjak Všeč mi je, ker je cela družina skupaj in gremo skupaj v cerkev. Ampak darila so tudi fajn. Anna Lena Kordesch
VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
11
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
pismo
Uredn ik: Karl Hren
predsednika
Mohorjeve
družbe
Drage mohorjanke, dragi mohorjani! Tvojo smrt oznanjamo Gospod in Tvoje vstajenje slavimo ... Pri vsaki sveti maši verno občestvo po povzdigova nju izgovarja besede naslova in z njimi izpričuje, iz česa živi in kaj je bistvo naše vere. In to kljub vsem težavam, napakam, krizam in grešnosti. Povsod, kjer se ljudje, posebej kristjani, mladi in stari, nav dušujejo za Božje kraljestvo, za pravičnost, ljube zen in mir, to delajo v moči vstajenjske vere. Kjer se ljudje zavzemajo za bolj človeški svet, kjer začutijo odgovornost za brate in sestre blizu in daleč, kjer ljudje znajo odpuščati drug drugemu in graditi mostove do sočloveka, tam se širi Božje kraljestvo. Kjer pa so na delu ljudje, zasledimo tudi greh, krivdo in zlo. Kjer ljudje prenašajo osebne skrbi, trpljenje in bolezen v potrpežljivem upanju in jih premostijo v pogledu na Kristusa, se v njihovih srcih že skriva velikonočno upanje. Kjer ljudje v veri premagajo največje težave in njihovo upanje presega čas in sega tako rekoč v večnost, je Vstali Gospod navzoč s svojo milostjo. »Kristus je vstal. Zares je vstal,« se pozdravljajo pravoslavni Rusi na velikonočno jutro. Kristuso vo vstajenje se v življenju Cerkve in prav posebej v njeni slabosti, omejenosti in človečnosti uresniču je vedno znova. To naj nam pomaga premostiti kri zo krajevne Cerkve v naši škofiji, ki jo boleče obču timo po odhodu bivšega škofa, ko so prišle na dan stvari, ki so verodostojnosti Cerkve zelo škodova le. Z močjo vstalega Gospoda, ki je glava Cerkve, hočemo zvesto hoditi po poti evangelija. V Kristu sovem vstajenju je tudi obljuba večne prihodnosti za Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premaga la. Postanimo in bodimo verujoči, ki zaupamo v ne skončno Božjo moč, ki vse prenavlja in molimo za dobrega novega nadpastirja naše škofije. Zato z velikonočnim veseljem zavestno izpri čujmo: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in Tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. V tem smislu vam vsem iz srca želim v veri doživete veli konočne praznike.
Ivan Olip
12
XIV
VELIKONOČNA PRILOGA
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Novice
iz
Mohorjeve:
kuhinja, ljudska šola, slomškov dom, založba
Postni čas v Mohorjevi Postni čas se zrcali tudi v raznolikih dejavnostih Mohorjeve družbe. To seveda še posebej velja za izobraževalne ustanove Mohorjeve, kjer je spremljanje krščanskega koledarskega leta prisotno v številnih aktivnostih. Ob rednem pouku je najbrž poleg adventa in božiča prav postni čas tisti čas, ki še posebej zaznamuje leto v naših izobraževalnih ustanovah. V današ njem času materialnega izobilja je treba še posebej mladini posredovati smisel in občutek za skrom nost oziroma hvaležnost za vse tisto, kar imamo. Poleg izobraževalnih struktur je bila v postnem času zelo dejavna tudi Mohor jeva založba, kjer sta izšli med drugim dve knjigi, ki sta še posebej primerni za postni čas. Seveda se pozna postni čas tudi v Mohorjevi kuhinji … Kuhinja Postni čas je sooblikovala tudi kuhinja Mohorjeve, saj so ponujali vsak ponede ljek in vsako sredo posebno postno jed. Odlično postno juho je kuhinjska ekipa pripravljala tudi ostale dni. Slomškov dom in kuhinja Križev pot, Bistrica v Rožu V postnem času se dijaki Slomškovega doma vsako leto odpravijo na križev pot v dvojezične kraje Koroške. Tokrat so šli na Bistrico v Rožu, kjer je gospod Kelich za uvod pripovedoval o nastanku in po menu križevega pota. Nato pa so dijaki ob postajah prebrali svoje misli. Kaj pomeni obsodba danes? Kdo vse nosi križ? Kako vstajamo po padcih v življenj skih usodah. Kdo nam pomaga nositi naš križ? Zaključek postne akcije Ob začetku postnega časa so dijaki dobi li listke, na katere so napisali svoje misli ob postu. V zadnjih tednih so se skušali držati svojih namenov in tako zavestneje doživljati postni čas. Kot zaključek post ne akcije smo se z diakonom Herman
Okusno juho sta servirali Silvija Jenschatz
Tanja Grgić ravnatelju Slomškovega doma Christianu Korenu in ravnatelju Mohorjeve Karlu Hrenu.
nom Kelichom zbrali na vrtu, prižgali ogenj in ob meditaciji zažgali naše liste, v upanju, da se naše misli dvignejo v nebo. Vonj kadila, glasba in besedila so še pose bej očarali. Mohorjeva ljudska šola Postna meditacija – 1. in 2. razred Postni čas je zelo zanimiv, ker je poln različnih šeg in navad. Posebej veliki te den zanima otroke. Pri meditaciji so se otroci vživeli v Jezusovo trpljenje in vse bino velikega tedna. Ob petju postnih pesmi so se pripravljali na veliko noč. Postna meditacija – 3. in 4. razred V sredo, 3. 4. 2019, so začeli šolski dan učenci in učenke 3. in 4. razreda v hi šni kapeli Mohorjeve z jutranjo duhov no mislijo in premišljevanjem ob po stajah križevega pota. Z veroučiteljem Nantijem Olipom, ki je z otroki 4. razre da pripravil besedila k posameznim po stajam križevega pota, in učiteljico Li dijo Boschitz, ki je sooblikovala jutranje premišljevanja s pesmimi, smo se usta vili v postnem času ob poslušanju mi sli, ki prenesejo dogodek križevega pota v vsakdanje življenje. Jezusovo trplje nje nas spodbuja k premišljevanju, kako sami doživljamo razne usode vsakdanje ga življenja, ko smo soočeni s trpljenjem, boleznijo, samoto, krivico, pa tudi s soču stvovanjem in izraženo podporo in soli darnostjo. Barvitost križev, ki so jih obli kovali otroci sami, nam daje slutiti, kako skrivnostno in obdano z veseljem in glo boko vero je doživetje Jezusovega vstaje nja. Karl Hren
Gabriele RusswurmBiró, Peter Allmaier (izd.) Dialog im Dom Od leta 2011 prireja stolna župnija v Celovcu pod vodstvom župnika Petra Allmaierja skupaj s koroškimi pisateljicami in pisatelji v postnem času literarne dialoške pridige. Zamisel za to je dal avtor Gabriel Obernosterer kot podpredsednik Koroške zveze pisateljev. V antologiji je zbranih 24 razmišljanj o svetopisemskih mestih, ki so bila v središču postnih nedelj med leti 2011 in 2017. »Avtorji omogočajo besedam Sv. pisma, da nihajo kakor v resonančnem prostoru, in soočajo Besedo s svojim odgovorom,« pravi soizdajatelj Allmaier v spremni besedi. Misli so prispevali Fabjan Hafner, Engelbert Obernosterer, Johanna König, Harald Schwinger, Ursula Wiegele, Alois Brandstetter, Alfred Goubran, Gerhard Benigni, Claudia RosenwirthFendre, Sieglind Demus, Betty Quast in drugi. 112 strani, mehka vezava z zavihki, 19 evrov, v nemškem jeziku Jaka Košir Oaza duše Pesniška zbirka Jaka Košir občuti svoje pisanje kot nekakšen ritual in življenjsko potrebo. In obenem kot neskončno glasbeno variacijo »večne istosti«. Literarni ocenjevalec Iztok Ilich označuje pesnika kot »v nebo zazrtega prisluškovalca naravi«. Pesmi v tej knjigi so nastajale od leta 2003 do leta 2006. In vendar je razlika v samem dojemanju življenja. Če je v prvi pesmi prve knjige verz »Kot da ni že vse zgubljeno«, zdaj beremo: »Ničesar ni, kar bi bilo zgubljeno.« 112 strani, mehka vezava, 19 evrov
VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
13
velikonoÄ?na voĹĄÄ?ila naĹĄih podpornikov
Blagoslovljeno veliko noÄ?! Frohe Ostern!
www.poso.at
Häuser aus Holz in Niedrigenergie- oder Passivhausbauweise - Kunstund Designobjekte - Wirtschaftsbauwerke - Zimmerei - Tischlerei
Kristus je vstal!
Blagoslovljene velikonoÄ?ne praznike Vam Ĺželijo sodelavke in sodelavci DuĹĄnopastir skega urada, KatoliĹĄke akcije in Nedelje
14
XIV
VELIKONOÄŒNA PRILOGA
Ludmannsdorf
Bilœovs
www.holzbau-gasser.at
plaÄ?ani oglasi
Mohorjeva Celovec
Tomanov križ v Svinči vasi, iz knjige: Bojan-Ilija Schnabl: Poljanski camino -12 razodetij s Celovškega polja
www.mohorjeva.at
Z A LO Ž B A I K N J I G A R N A I T I S K A R N A ŠOLA I DIJAŠKI DOM I VARSTVO I MENZA
Mohorjeva družba v Celovcu želi
blagoslovljeno in veselo veliko noč!
SODALITAS Katoliški dom prosvete v Tinjah Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at
www.sodalitas.at
Vsem tečajnikom, dobrotnicam in dobrotnikom ter prijateljem Doma v Tinjah želijo radostne praznike Gospodovega vstajenja K ato l i š k i
d o m p r o s v e t e S o d a l i ta s s s o d e l av k a m i i n s o d e l avc i
FROHE OSTERN! HAPPY EASTER! SRETAN USKRS! SREĆAN VASKRS! VESELÉ VELIKONOCE! KELLEMES HÚSVÉTOT! BUONA PASQUA!
VELIKONOČNA PRILOGA
XIV
15
Velikonočna nagradna križanka K
o boste križanko rešili, najdete na rumenih poljih naše geslo. Rešitev križanke pošljite najkasneje do pone deljka, 13. maja 2019, na uredništvo Ne delje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at.
1. Dragocena šolska torba v vrednosti 150 evrov. Poklonila jo je Mohorjeva knjigarna. 2. Knjiga fotografij »Uman See« fotografa Stefana Reichmanna. 3. Stefan Feinig: »Rob krožnika in obzorje/Horizont und Telerrand« 4. Verena Gotthardt: »Herausgehen« 5. Bojan-Ilija Schnabl: »Poljanski camino« Knjige 3, 4, in 5 je poklonila Mohorjeva založba 6. Mira Blažej: »Persmi/Lieder«7. Življenjepis »Pavle Kernjak« 8. Literarno-publicistični zbornik Vinko Poljanec Knjige 6, 7, in 8 je poklonila Krščanska kulturna zveza 9 in 10. Vstopnica za koncert ženskega pevskega zbora Carmen manet Poklonilo KPD Šmihel 11 in 12. Zgoščenka »Eno drevce« Poje zbor sv. Nikolaja Litija 13. Karel Gržan: »Začinjeno za življenje« (Recepti) 14. V. Vukašinovič, D. Srečkovič: »Post – poti v življenje« Knjigi 13 in 14 je poklonil Dušnopastirski urad.
Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:
sestavil:
SIMON BIZJAK
Naraščanje morske gladine
Zemljepisni Operni začetek Gorski masiv na tečaj spev gesla Koroškem (Ojstrc)
(Moralna) uničenost
Glavno mesto Senegala
Lili Novy
Dvojni deli semen pšenice
Črtica Ivana Cankarja
Tilen Artač
Delavka v laboratoriju
Črna žival (iz črk: RUM) Anton Janša Delavec v plinarni
Detajl iz ene njegovih slik Umetno usnje
Noetova barka
Mehka kovina (Na)
Doris Lessing
Poletno obuvalo z jermeni (ednina)
Pripravek
Drevesni štor Imitiranje
Rdeč sadež Ogenj, zubelj
NaCl Igralec Radko Polič
Velikan, pogan
Edino jordansko pristanišče
Roy Orbison Obiskovalec
Pisec idil
Blago (pogovorno)
? kola lomi Slikarska delavnica
Kravica (narečno)
Ovoj Gorske reševalne sani
Ivo Ban Šp. nogom. vratar Casillas
Krtačka
konec gesla Umetn. upodobitev golega telesa Vodni vrtinec
Grška boginja usode Luka Dončič Nekdanji Citroenov avto
Društvo narodov Huda jeza, bes Enoletni poganjek lesnate rastline
Sl. - hrv. polotok Doza zdravila
Sodobni sl. pisec Odisejev otok
Pripadnik amišev Himalajska koza
Emil Nolde
Perzijke
Nekd. am. tenisač Agassi Ploskev vsakega od listov v knjigi
Prvi dan v mesecu pri Rimljanih Ciril Štokelj Konjski tek
Kos sukanca v šivanki Slovenski Vrsta skladatelj dleta Premrl (Zdravljica) Aspirant
Vzdržen človek Grški bog vetrov
Odlikova nje za čez prsi Naglas
Otrok
Slovenski nogometni trener (Matjaž) Izraelska luka, Akko
Majhen kanal Preb. Ma dagaskarja
Rimska številka 6 Poltema
Poljedelec Glavnik za grivo
Pristojbina Pavza med (npr. šolskima turistična?) urama Nekdanji sprinter Boldon
Brodnik Doktor
It. mesto v Piemontu (iz črk: RAB)
Banja je kopalna ? Koroška dolina
Ocet Evropski veletok, Rhein
Šp. avtomobilski dirkač (Fernando) Človek, ki se rad tožari (star.)
I M P R E S U M : VELIKONOČNA PRILOG A cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredništvo Nedel je: Mateja Rihter (glavna urednica), Gabi Frank, Micka Opetnik in Vincenc Gotthardt. Tel. (0463) 54 5 87 3510, e-mail:redakija@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec. Kraj izhajanja: Celovec 2
Kilometer Niels Bohr