Apostolski pogum in usmiljenje

CERKVENI LIST KRŠKE ŠKOFIJE | USTANOVLJEN 1926 24. marca 2013 | Tel. 0463/54 5 87 - 35 10 | Letnik 83 | € 0, 80

ŠTEV. 12 www.nedelja.at

Apostolski pogum in usmiljenje Kam bo šla pot Cerkve s papežem Frančiškom?

12

STRANI PAPEŽ FRANČIŠEK

analize, mnenja, ozadja

2

24. MARCA 2013

pa p e ž

frančišek

Papež Frančišek je z umestitveno mašo uradno začel svoj pontifikat

Bog gradi hišo iz živih kamn Na Trgu svetega Petra v Vatikanu je na god svetega­ Jožefa v torek, 19. marca, potekala sveta maša ob začetku službe papeža Frančiška. Na slovesnosti ob

uradnem začetku svojega pontifikata pred 150.000 verniki z vsega sveta je papež Frančišek prejel zunanja­znamenja papeške službe: palij in ribičev

»...da bi varovali druge in stvarstvo«

Ob Petrovem grobu

Tudi celotna slovesnost je bila zaznamovana z njegovo skromnostjo. Po sliki sodeč lahko predvidevamo, da je ohranil mitro še iz časa, ko je bil škof.

Pa tudi prstan, ki ga je prejel, ni zlat, ampak samo pozlačen. Ko so ga na začetku maše pozdravljali kardinali, jim nikakor ni pustil, da bi pred njim pokleknili, ampak je vsakega bratsko objel.

Maša ob umestitvi papeža Frančiška se je začela z obredi v baziliki sv. Petra. Papež se je najprej spustil do Petrovega groba in se tam zaustavil v molitvi. Spremljalo ga je deset patriarhov in višjih nadškofov vzhodnih katoliških Cerkva. Ob Petrovem grobu se je nahajala skrinjica s pastirskim palijem in ribičevim prstanom, ki so jo diakoni nato skupaj z evangeliarijem nesli v procesiji po sredini bazilike proti glavnim vratom in vstopili v oltarni prostor pred baziliko. Med procesijo so peli litanije v čast Kristusa Kralja, med katerimi so bili tudi vzkliki k papežem svetnikom.

Slovesnosti se je udeležil pravoslavni ekumenski patriarh Bartolomej I., kar mnogi že označujejo za zgodovinski trenutek. Da je na umestitev papeža prišel carigrajski patriarh, se je namreč zgodilo prvič po približno tisoč letih.

To skrb za drug drugega pa je izrazil tudi v nagovoru po evangeliju. Za vzor nam je dal sv. Jožefa, ki je nevsiljivo, ponižno, v tihoti, vendar pa z nenehno navzočnostjo in zvestobo, tudi takrat, ko ni razumel varoval Jezusa in Marijo, kot tudi danes varuje svojo Cerkev. To svojo poklicanost je po papeževih besedah živel tako, da je bil odprt za Božja znamenja, da je bil na vo-

ljo za Njegov načrt in ne toliko za svojega. »Bog ne želi hiše, ki bi jo zgradil človek, ampak zvestobo svojemu načrtu. On gradi hišo iz živih kamnov, zaznamovanih s svojim Duhom«, je dejal.

Sv. Jožef nas uči, kako pripravljeno odgovoriti na Božji načrt. Hkrati pa nam kaže, da je središče Cerkve Kristus. »Ohranjajmo Kristusa v našem življenju, da bi varovali druge in stvarstvo!« Pri sveti maši ob uradnem začetku pontifikata 266. Petrovega naslednika se je zbralo več kot 130 delegacij iz vsega sveta. Udeležbo je potrdilo 31 predsednikov držav, šest vladarjev, trije princi in 11 predsednikov vlad. Prišlo je tudi 33 delegacij ostalih krščanskih cerkva ter predstavniki judovske, muslimanske in budistične skupnosti.

Papežu Frančišku se je ob oltarni mizi pridružilo 180 kardinalov.

Že pred začetkom maše, nekaj minut pred deveto uro, se je sveti oče Frančišek v avtomobilu zapeljal na trg pred Petrovo baziliko ter

pozdravljal vernike, ki so ga sprejeli z velikim navdušenjem. Zbralo se jih je med 150 in 200 tisoč. Papež se je nekajkrat tudi zausta-

24. MARCA 2013

pa p e ž

3

frančišek ALOIS SCHWARZ

krški škOf

nov prstan. Papež je v nagovoru dejal, da samo tisti, ki služi z ljubeznijo, zna varovati.

Viden bo nov začetek Prvi vtis? Škof Schwarz: Moj prvi vtis je, da bo v Cerkvi viden nov začetek. Z velikim navdušenjem in odprtostjo celotnega sveta, za to, kar želi papež povedati Cerkvi in kako se bo oblikovalo sožitje papeža z Božjim ljudstvom.

Palij in prstan Sledila je izročitev palija in prstana novemu Petrovemu nasledniku. Palij, stkan iz bele ovčje volne, je simbol škofa kot dobrega pastirja in simbol Jagnjeta, ki je bilo križano za zveličanje človeštva. Papežu Frančišku je palij na ramena položil kardinal protodiakon Jean-Louis Tauran. Gre za isti palij, ki ga je nosil tudi Benedikt XVI. Ribičev prstan je papežu izročil kardinal dekan Angelo Sodano. Na njem je podoba sv.

Petra, ki v roki drži ključe; simbolizira nalogo, ki jo je Jezus zaupal Petru, da naj brate potrjuje v veri. Papežev prstan je narejen iz srebra in je pozlačen. Sledil je t.i. obred pokorščine: šest kardinalov, po dva iz vsakega reda, je v imenu vsega kardinalskega zbora papežu Frančišku izrazilo pokorščino.

Nujna naloga? Škof Schwarz: Takoj ob začetku je izrazil svojo željo: ljudje, Božje ljudstvo, naj molijo zanj in prosijo blagoslova zanj. To je znamenje. Božje ljudstvo je tudi v svoji spiritualni moči zanj pomembno.

To je visoka zahteva za nas, da ustrežemo tej papeževi prošnji v vsakdanu. Kajti ta prošnja velja ne samo za prvi papežev nastop.

Mislim, da je to prošnja, ki jo je izrazil v prvem trenutku, ki pa je večna: moliti zanj, nositi z njim njegove prošnje, hoditi z njim.

Kardinalom je povedal tri bistvene stvari: prva je bila hoditi, naše življenje razumeti kot pot; druga graditi, graditi Cerkev namreč; in tretja stvar je bila opredeliti se, opredeliti se za Jezusa Kristusa. Hoditi, graditi, opredeliti se so bile tri njegove prošnje za kardinale. To smo slišali tudi mi in tako so tudi prošnje za nas. Zanj je pomembno, da je Cerkev na poti, da jo gradimo in postane Jezus Kristus znan.

Nadaljnja prihodnost? Škof Schwarz: Rad bi, da mu damo priložnost sprva povedati to, kar je zanj pomembno. Morda njegove besede spremenijo naša vprašanja. vil, se približal množici, poljubil invalida in otroke.

VSE SLIKE: KNA

4

24. MARCA 2013

pa p e ž

frančišek

Apostolski pogum in usmiljenje Kam bo šla pot Cerkve s papežem Frančiškom?

PIŠE HANZI TOMAŽIČ

JOŽE MARKETZ,

š kO f OV S k i V i k a r i n r a V na T e L J DU š n O pa S T i r S k e Ga

Ne doktrinalni, temveč pastoralni pristop

K

akor se je papež Benedikt XVI. poslovil od svojega pontifikata, je papež Frančišek prijel za krmilo katoliške Cerkve: Odstopajoči papež se je poslovil zelo človeško, priznal je, da mu pojemajo moči za mnoge izzive, s katerimi se sooča cerkvena skupnost, in prepustil vodstvo mlajšemu. Novi papež ni dosti mlajši, vendar je nadaljeval z zelo človeškim pristopom pri vodenju katoliške Cerkve. Z nekaj znaki si je hitro pridobil simpatije ljudi po vsem svetu, predvsem ker se mu je poznalo, da razume svojo vlogo v služenju božjemu ljudstvu in ne v vladanju.

S tem pristopom se je brez velikih besed popolnoma podredil podobi Cerkve, kakor jo je določil 2. vatikanski zbor. Luč narodov, piše v konstituciji o Cerkvi, je Kristus, v njem je skrivnost cerkvene skupnosti, njega iskati, odkrivati in posredovati svetu je najžlahtnejša naloga vse-

ga božjega ljudstva. Cerkvena hierarhija s papežem na čelu, s škofi, duhovniki in diakoni pa je postavljena v službo te naloge. V svetu, kjer mnogi, ki so na vodilnih položajih v politiki, gospodarstvu in žal tudi v Cerkvi, svoj položaj domišljavo izkoriščajo v lastni prid, je hrepenenje po voditelju, ki ravna odgovorno in se vede ponižno ter se verodostojno postavi v službo tistim, ki so mu zaupani, zelo močno.

Dejstvo, da papež prihaja iz Južne Amerike, še ne zagotavlja take drže. Sam sem živel leto dni na celini z zdavnaj največjim številom kristjanov na svetu in tam spoznaval škofe, ki so se odločili za preprosto življenje na strani revnih, spoznaval sem pa tudi druge, ki so svojo službo vršili na zelo absolutistični način. V zadnjih letih so se ti še pomnožili, slišimo iz Južne Amerike. Zato ni pomanjkljivost, da papež pripada generaciji, ki se je osvobodi-

la tesne povezanosti s posvetnimi vladarji in se odločila za mesto na strani ubogih.

Skozi ta proces je šel tudi sedanji papež kot mlad jezuitski provincial. Da je taka pot težavna in povezana tudi z marsikatero napačno odločitvijo, ki mu jo zdaj očitavajo, se mi zdi povsem normalno.

V podobnem položaju je danes tudi svetovna Cerkev. Vsepovsod se vršijo močne spremembe, bodisi da pogledamo na družinsko, gospodarsko, versko, bodisi na splošno družbeno področje, povsod si katoličani želijo, da bi jih Cerkev razumela, se postavila na njihovo stran in jih spremljala. Od cerkvenega vodstva si želijo, da ne bi le oznanjalo krščanski nauk, temveč imelo posluh za skrbi in težave preprostega ljudstva. Mislim, da papež Frančišek pozna življenje ljudi, patchwork družine, mlade brez dela, revščino, izkoriščanje in korupcijo, pa tudi ogromne župnije brez duhovnika in vsepovsod potrebo po du-

24. MARCA 2013

pa p e ž

5

frančišek

G

lejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite?« V majhni cerkvi sv. Ane na območju Vatikana berejo tako kot povsod drugod po svetu besedilo 5. postne nedelje. Govori prerok Izaija, bil bi pa lahko tudi aktualni komentar na vse to, kar se je v Rimu dogodilo od trenutka, ko je v sredo, 13. 3. 2013 (!), okrog 20. ure protodiakon Jean-Louis Tauran iz lože vatikanske bazilike zaklical: Annuntio vobis gaudium magnum – habemus papam, cardinale Bergoglio. Papež Frančišek! Seveda smo opazili! Vse te majhne in večje simbole in geste papeža Frančiška, ki se tu v tej majhni cerkvi v senci mogočne Petrove bazilike, strnejo ob koncu maše v naslednjem simbolnem dejanju. Papež hiti do cerkvenih vrat, da bi se kot doma v Buenos Airesu poslovil od vernikov. Tu se za hip zdi kot navaden podeželski župnik, je pa od srede naprej papež Frančišek, ki spravlja v zadrego in obup vso mašinerijo do zadnjega izpiljenega vatikanskega protokola. Prisrčno se objema in poljublja z ljudmi, boža pse in v presenetljivo kratke pridige v prosti govorici vpleta lepe zgodbe. Vprašanje je, ali se za temi simboli in gestami, ali se za izbiro imena že kažejo prvi obrisi, kam gre pot Cerkve v naslednjih letih?

»Veselite se s hčerjo jeruzalemsko, radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje, vsi, ki žalujete nad njo, da se nasesate in nasitite iz prsi njenih tolažb, da se nasrkate in okrepite iz naročja njene slave.« SVeTOpiSeMSki VSTOpni VerZ 4. pOSTne neDeLJe, priM. IZ 66, 10-11

UraDa

GUDRUN SAILER,

U r e D n i Ca r a D i a Va T i k a n

Ima revščino v žilah hovnem spremstvu.

Zelo si želim, da se bo uresničilo, kar sem bral na spletu v argentinskih časopisih, da njegov pristop do sveta ne bo le doktrinalni, da torej ne bo le iskal resnice o Bogu in človeku in jo oznanjal, temveč da bo pastoralni, da nas bo vodil kot dušni pastir, ki upošteva celega človeka z duhovnimi in telesnimi potrebami, da bo globoko spoštoval ne le revnega, temveč tudi grešnega človeka in mu »z usmiljenjem in izvolitvijo« (škofovo geslo papeža Frančiška) kazal pot v izpolnjeno življenje.

Za tak pristop pa bo nujno potrebna tudi marsikatera sprememba znotraj katoliške Cerkve, njene ureditve in njenih pastoralnih pristopov. Namigov v to smer doslej pri novem papežu še nisem zaznal, upam pa, da bo z duhovno močjo, ki jo izraža, ter s pomočjo svetovalcev z vsega sveta zmogel sprožiti v naši katoliški Cerkvi novo veselje nad evangelijem ter vneto pripravljenost, da ga udejanjimo v življenju.

V

si trdijo, da so si Italijani želeli italijanskega papeža. Sama tega nikoli nisem verjela. A da ima papež Frančišek italijanske korenine, o tem so vseeno na veliko pisali v vseh italijanskih časopisih. Njegovi starši in stari starši so se leta 1929 izselili v Argentino, in Jorge Mario Bergoglio se je rodil sedem let kasneje v Buenos Airesu. V svojih žilah ima praktično usodo migracije revščine. Pri revnih je bilo vedno tudi njegovo srce kot duhovnik in škof.

Meniški, nekako skop tip, tak nam je v prvih dneh svojega pontifikata stopil naproti, kot da bi hotel, če je že papež, podariti razkošen del svojega vatikanskega imetja, tako kakor je to nekdaj naredil njegov zgled Frančišek Asiški.

Rimljani so se že navadili rdeče, s hermelinom podložene mocete, ogrinjala čez ramena, masivne palice s križem in finega teološkega peresa nemškega pa-

peža, zdaj se bodo navadili nekoga, ki brez ovinkarjenja poimenuje satana in svojega jeklenega prsnega križa ni želel zamenjati z zlatim.

Oblike so sinonim za vsebine, vendar če se papež poslovi od oblik, pa to še ne pomeni, da obenem opušča tudi vsebine. Nasprotno, tega ne pričakujemo od njega, kar pa so praktično še v trenutku »Habemus papam« kritizirali v številnih, tudi italijanskih medijih. »Bodi usmiljen«, je novi papež zabičal ljudem pri svoji prvi angelovi molitvi na Petrovem trgu. S tem gotovo ni mislil usmiljenja zase, toda tudi to bo potreboval. Najkasneje potem, ko bo močno posegal in bo postal nepriljubljen v kuriji ali drugod. Ampak tudi zato je bil izvoljen Frančišek. Papež, ki svojega križa ne nosi, je sicer papež, a ni Jezusov učenec, je opomnil Frančišek v svoji prvi pridigi.

6

24. MARCA 2013

pa p e ž

Apostolski pogum in

usmiljenje Kam bo šla pot Cerkve s papežem Frančiškom?

Buona sera Veliko bo odvisno od papeževe osebne drže in odločnosti. Že prvi trenutki njegovega pontifikata kažejo, da Jorgeu Bergogliu ne manjka samozavesti. V »sobi solz« mu je ceremoniar Guido Marini pripravil rdečo žametno moceto z belim robom iz hermelina, na novega papeža čakajo rdeči čevlji in zlat papežev križ, kot velevajo stoletja stare tradicije. Papež Frančišek pa odločno odkloni in stopi pred množico na Trgu svetega Petra v preprostem belem ornatu s srebrnim križem, ki ga je nosil že kot nadškof v Buenos Airesu. »Bratje in sestre, buona sera, dober večer. Veste, da je naloga konklava dati Rimu škofa. Zdi se, da so ga šli moji kolegi kardinali poiskat skoraj na konec sveta. In zdaj smo tukaj!« Revno Cerkev za revne Še večja samozavest in odločnost pa se kažeta v izbiri imena. Papež je pri avdienci za novinarje sam razložil, kako je prišel do te izbire. V njemu značilnem anekdotskem stilu je razgrnil nekaj dogajanja v konklavu: Ob izvolitvi sem imel ob sebi kardinala Hummesa, ki je moj veliki prija-

TONČ ROSENZOPF-JANK

frančišek

telj. Ko je postajalo malo nevarno, me je tolažil. In ko so bili glasovi na dveh tretjinah ter je sledilo ploskanje, ker je bil izbran papež, me je on objel in rekel: ‘Ne pozabi revnih’. In ta beseda se mi je zasidrala v srce: Revni, revni.

Takoj sem v povezavi s tem pomislil na Frančiška Asiškega. Potem sem pomislil na vojne, skrutinij pa se je medtem nadaljeval.

Frančišek je človek miru. In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški; človek uboštva, miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. S stvarstvom trenutno nimamo najboljšega odnosa. On je človek, ki nam daje dih miru, človek uboštva ... Oh, kako bi želel ubogo, revno Cerkev in Cerkev za revne!

Frančišek Asiški torej Prvič po 1000 letih si je papež izbral čisto novo ime in to ne od kateregakoli svetnika, temveč od katoliškega svetnika številka ena.

Lahko rečemo, najbolj priljubljenega svetnika, toda hkrati tudi najbolj zahtevnega, če ga vzamemo resno. »Ah, come vorrei una Chiesa povera e per i poveri,« revno Cerkev za revne! Kdo bi to bolje vedel kot sin revnega italijanskega emigran-

V središču je Kristus Proti vatikanskemu pompu in za revne torej, pa zavzemanje za mir in za stvarstvo. Pa imamo papeža po meri mainstreama. Da se ta formula ne izide, je papež pri srečanju z novinarji nagovoril kar naravnost: »V središču ni Petrov naslednik, ampak Kristus.

Brez njega Cerkev in Peter ne bi obstajala. Brez njega ne bi imela smisla. Cerkev je sveto Božje ljudstvo, ki je na poti do srečanja z Jezusom. Le s tega vidika lahko razumemo, kaj dela Cerkev.« Zvestoba pomeni sprememba Skromnost in ponižnost pri nastopanju sta le ena stran papeža Frančiška, združujeta se s strastno usmerjenostjo h Kristusu, povezano z – skoraj bi lahko rekli – dialoškim načinom

ANDREJ FINK

raVnaTeLJ SLOV. DU š n Opa S T i r S k e Ga U r a Da

ODVeTnik in UniV. prOfeSOr

Skupno na poti

Papež z juga?

S

N

vet je v minulih desetletjih ob procesih globalizacije postal manjši. Istočasno pa je neenakost med celinami in posameznimi državami postala večja. Papež nas že s svojim imenom in svojim dosedanjim zgledom opozarja, da je oznanjevanje evangelija povezano z zavzemanjem za revne in trpeče.

Nas katoliške vernike naj bi spodbujal, da bi se trudili za pravičnost in mir po vsem svetu. Pri tem pa naj bi bil papež graditelj mostu tudi do drugih krščanskih Cerkva, do drugih verskih skupnostih in do vseh ljudi dobre volje.

Razvoj katoliške Cerkve je na vseh delih sveta različen. Upoštevati posebne potrebe in izzive Cerkve na posameznih celinah in zagotoviti, da smo ena Cerkev, eno svetovno občestvo, ki jih združuje vera v Jezusa Kristusa – to nalogo naj bi izpolnil papež.

Te službe danes sam ne more izpolnjevati.

Zato si želim, da bi krepil kolegialno vodstvo v Cerkvi in skupno iskal poti, kako danes v različnih okoliščinah živeti vero.

ta, ki je tudi pozneje kot nadškof sedel zraven njih v avtobusu, ki je redno hodil v kraj, ki mu pravijo »villa miseria«, predmestja Buenos Airesa poln socialnih problemov in revščine, on, ki je šel umivat noge odvisnikom prav v te četrti. Revno Cerkev za revne! Bo odklenkalo še čemu drugemu kot pa rdečim čevljem?

e, papež Frančišek ne prihaja z juga, temveč iz samega osredja.

Središče ni nujno geometrični ali geopolitični pojem. Tudi ravnotežje ni v zunanji simetriji. Relevantno je razmerje med težnostnimi točkami in iz tega razmerja nastane središče.

Vajeni smo bili, da je bil središče severozahod gornje poloble. Od tam je res prišlo mnogo pomembnega za svet. V zadnjih časih pa doživljamo spremembe. Politično težišče se prenaša na Kitajsko, surovine in toliko hrane za razviti svet prihaja iz nerazvite periferije, lačno obrobje buta iz Afrike na staro celino iščoč minimalnih pogojev za obstoj, tudi mnoge kulturne stvaritve prihajajo od drugod. Sedaj pa še papež z do neke mere pozabljenega in nepomembnega juga? Celo sam se je pošalil, da so ga šli iskat na »konec sveta«.

Ponavljam: Ta papež ne prihaja z juga, temveč prihaja iz najbolj Ignacijevega

in Frančiškovega osredja. Spomnimo se klasičnega reka: Sentire cum ecclesiaČutiti s Cerkvijo. S tem čutenjem papež Frančišek prihaja iz samega srca Cerkve. V njem se stekajo najpristnejše prvine univerzalnega krščanstva.

Prihaja res z južne celine, a je italijanskih vernih staršev. Je prvi papež jezuit, ki si je pa nadel Frančiškovo ime (zanimiv znak enotnosti v Cerkvi). Ima visoko in klasično jezuitsko teološko izobrazbo, a je v vsakodnevnem stiku z najbolj preprostimi. Visok cerkveni dostojanstvenik je, a je (bil) vsak teden po več ur v spovednici in na obiskih bolnikov.

Spremljajmo ga vsak dan ob utripanju tega srca. Da ne bi navdušenje prvih dni popustilo in bi ga ob teži križa, ki si ga je naložil, pustili samega. Usoda Cerkve je zadeva nas vseh.

24. MARCA 2013

pa p e ž

7

frančišek

molitve. K temu pride še jezuitska odločnost za reforme. Pred leti je to v pogovoru z nekim italijanskim časopisom formuliral takole: »Apostolski pogum zame pomeni setev. Mi sejemo besedo. Možem in ženam približujemo lepoto evangelija, spodbujamo jih k temu, da doživljajo čudež srečanja z Jezusom. Potem pa moramo dopustiti, da Sveti Duh opravi vse ostalo. Vztrajanje v veri vedno pomeni odpraviti se na pot.

Zvestoba vedno tudi pomeni spremembo, rast, začetek. Gospod je tisti, ki povzroča spremembo, prav zaradi tega ker smo mu zvesti. Ne ostanemo verni, če se kot tradicionalisti ali fundamentalisti oklepamo črk.

Naše sigurnosti lahko postanejo zidovi, ječa, v kateri je ujet Sveti Duh. Kdor torej svojo vest oddaljuje od poti Božjega ljudstva, ne pozna veselja Svetega Duha, ki ohranja upanje. To je nevarnost osamljene vesti.

Nevarnost teh, ki se v svojem zaprtem svetu pritožujejo nad vsem ali se pa v strahu za eksistenco podajajo v razne boje, toda naposled se ukvarjajo samo s samim seboj in so osredotočeni sami nase.« To pa pomeni, da ne bo ostalo le pri »smehljajočem se in ponižnem« papežu, temveč bo pot zaznamova-

P. FRANČEK KRAMBERGER

SJ žUpnik V šMiHeLU naD pLiBerkOM

ALEŠ MAVER

prOfeSOr anTične ZGODOVine in LaTinščine V MariBOrU

Razločevanje duhov

Od daleč, vendar blizu

K

Č

o sem gledal prvi nastop novo izvoljenega papeža Frančiška, sem takoj opazil skromnost v nastopu in v oblačilih. Pozdravil je množico s preprostim »Dober večer«, kar razodeva toplino in bližino. Jasno je poudaril vlogo »božjega ljudstva«, ga celo prosil, naj moli nad njim in ga blagoslovi; da skupaj z njim začenja pot Cerkve – in ga prosil pri tem za pomoč. Ohranil je karizmo jezuitskega reda tudi kot škof in kardinal. Solidariziral se je z revnimi – tudi s skromnim načinom življenja – in je odločno obsojal socialne krivice. Pri svojem oznanjevanju evangelija je jasno pokazal, da vera nujno vključuje delo za pravičnost in spoštovanje človekovega dostojanstva, kar je ena izmed prioritet jezuitskega poslanstva. Upam, da bo v tem duhu nadaljeval svoje poslanstvo pastirja in naj mu pri reformi Cerkve pomaga Ignacijev način razločevanja duhov, da bo prepoznaval v tem času delovanje Božjega duha in mu zvesto sledil.

eprav je novi papež Bergoglio ob nadgradnji legendarnih besed svojega predhodnika Janeza Pavla II. povedal, da so ga kardinali poiskali tako rekoč na koncu sveta, se mora zdeti Slovenkam in Slovencem precej blizu.

Resda drugače blizu kot Janez Pavel II., ki je bil Slovan, ali Benedikt XVI., ki je izhajal iz istega srednjeevropskega kulturnega bazena, kar je bilo v njegovem delovanju vseskozi vidno.

Toda Argentina 77-letnega papeža Frančiška je ravno tista Argentina, ki je na široko odprla svoja vrata Slovenkam in Slovencem v somraku zgodovine, posebej mračnem za tukajšnjo katoliško skupnost. Zato je vez med njo in novim Petrovim naslednikom, sodobnikom »slovenskega čudeža« v Argentini, že po naravi izjemno močna.

Kot naročena za to, da prežene meglice, ki so se v zadnjih letih nabrale na

nebu odnosov med apostolskim sedežem in slovensko krajevno Cerkvijo.

Sploh v letu 2012 je na »Rim« marsikdo v njej gledal kot na neusmiljenega valpta in, kot se je v zgodovini rado zgodilo, je veliko slovenskih katoličanov zelo nervozno in neracionalno reagiralo na po njihovem mnenju nedopustne in nepotrebne posege »tujcev« v naše domače razmere. Pri tem je malokdo upošteval, da mora sliko, ki je o naših razmerah na voljo v apostolski palači, skoraj vedno izostriti nekdo iz domačih logov.

A kakorkoli že, papež Frančišek nam bo s svojo bližino »Rim« spet naredil bolj domač. Vprašanje je samo, ali je dobro, da bo za izostritev njegove slike o Sloveniji – kot kaže – najbolj zadolžen mož, čigar bilanco na domačih tleh je potrebno danes, po nekaj letih, ocenjevati s precej mešanimi občutki.

8

24. MARCA 2013

pa p e ž

Apostolski pogum in

usmiljenje Kam bo šla pot Cerkve s papežem Frančiškom?

na tudi z jasno, včasih ne ravno rado slišano papeževo besedo.

Pri prvi maši papeža Frančiška v Sikstinski kapeli je bilo papeževo opozorilo zbranim kardinalom prav tako brez dlake na jeziku: »Če stopamo in gradimo brez križa, smo sicer škofje, duhovniki, kardinali ali papeži, nismo pa Jezusovi učenci: Križ mora stati v središču krščanskega življenja, saj smo v nasprotnem primeru povsem posvetni. Brez oznanjevanja Kristusa bi se tudi Cerkev spremenila zgolj v nekakšno pobožno nevladno organizacijo, nič več pa ne bi bila Kristusova nevesta.« Tukaj pa ni milimeter razlike med papežem Frančiškom in njegovim predhodnikom papežem Benediktom XVI., pa čeprav sta po nastopanju in ravnanju očitno dokaj različna. Le da je eden to povedal v obliki predavanja, drugi pa v obliki preproste zgodbe.

šanje, kako ve, da Bog vse grehe odpusti, odgovorila: če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet več ne bi obstajal. In tako smo ob koncu tega prvega tedna papeževanja dodali še en mozaični kamen bodoče poti, ki jo bomo šli skupaj z novim papežem Frančiškom: usmiljenje, usmiljenje in še enkrat usmiljenje. »Prosimo za milost, da se ne bomo utrudili prositi za odpuščanje, saj se On nikoli ne utrudi odpuščati!« To je papež Frančišek povedal »svojim faranom« v majhni cerkvi svete Ane prav tako kot množici izpred okna svojega novega stanovanja v Apostolski palači.

In ko je ob koncu po blagoslovu prelomil še eno nezapisano pravilo, češ, da se papež od vernikov poslovi v več jezikih, to skoraj nihče ni več opazil, saj bi ta papež lahko govoril v kitajščini in bi ga vsi razumeli.

Usmiljenje in še enkrat usmiljenje Tako tudi v nedeljo, ko je 150.000 romarjev dočakalo papeža Frančiška na trgu svetega Petra k prvi angelovi molitvi. Papež Frančišek je povedal zgodbo o argentinski noni, torej babici, ki se je prišla spovedovat in ki je na Bergoglijevo retorično vpra-

P. MARKO RUPNIK U M e T n i k , Va T i k a n

frančišek

K slikam: Prvi blagoslov papeža Frančiška Po izvolitvi z avtobusom v družbi kardinalov Prva angelova molitev

JURIJ BUCH

VIKTOR OMELKO

Dekan

raVnaTeLJ kOrOške CariTaS

Preprostost

Ozračje

Živahnost

N

O

P

ovi papež Frančišek je izreden človek.

V njem je ena odrešena človeškost. On je zares svoboden. Ni v skrbeh zase. Mislim, da bosta prišli na dan njegova globoka vera in njegova izredno zdrava ekleziologija, kar pomeni, da se podoba Cerkve zna spremeniti v kaki stvari pod njegovim delovanjem.

V njem je taka radikalna ljubezen do preprostosti, do tega, kar je bistvenega in je trdo prepričan, da je v trpečih in ubogih Kristus, ki kliče. Že samo s svojimi prvimi javnimi nastopi je pokazal, da je drugačen.

Je mistik. Pri njem sociala ni ločena od globoke vere in teologije. Kjer se je treba zaustaviti za ubogega, je premočrten.

S papežem Frančiškom sem se nekajkrat srečal in je naredil name vtis skrajno doslednega in izredno skromnega, skoraj malo umaknjenega človeka, ki se ne postavlja na prvo mesto.

d novega papeža bi si lahko želel veliko, toda sem toliko realist in vem, papež ne more na področju socialnih razlik in revščine neposredno dosti kaj storiti. Kar pa lahko stori, je, da ustvarja ozračje, v katerem je lažje delati za ljudi na robu, da se o tej tematiki diskutira ter da opozarja na to, da je razlika med revnimi in bogatimi prevelika. Cerkev tudi pod njegovim vodstvom ne bo mogla drugače živeti kot po evangeliju. Želim si, da bi ljudje vero bolj postavljali v središče svojega življenja in o tej veri tudi govorili. To pa je potrebno, ali je papež nov ali star.

rvi vtis je dober, saj se papež nima za tako zelo pomembnega in odklanja vse razkošje. Počuti se kot služabnik vere in Cerkve, ki ji služi. Če bi odpravil še »svetega Očeta« , bi bil srečen. Ob novem papežu Frančišku se mi stavlja vprašanja ali ne bi bilo treba razmisliti o našem načinu življenja in biti bolj solidarni z ljudmi na jugu. Cerkev igra v Južni Ameriki drugo vlogo, je vesela in živahna, pri nas pa je postala zelo statična. Zato si želim, da bi bil v Cerkvi spet bil prostor za dialog in odkrito razpravljanje o vseh temah, da bi bila spet mogoča razprava v teologiji in da bi se Cerkev odprla in bila v njej doma živahnost. Cerkev naj bi v središče postavila človeka in vse oblike njegovega življenja.

24. MARCA 2013

pa p e ž

9

frančišek

Papež z drugega konca sveta Leta 1969 je bil Bergoglio posvečen v duhovnika, za škofa pa je bil imenovan leta 1992.

Jorge Mario Bergoglio, član Druž-

be Jezusove, se je rodil 17. decembra 1936 v Argentini. Leta 1998 je postal nadškof v glavnem mestu Buenos Aires, kardinal pa leta 2001. 13. marca 2013 je bil izvoljen za 266. papeža katoliške Cerkve. Petrov sedež je tako zasedel prvi jezuit in Neevropejec, ki si je izbral ime Frančišek.

Rodil se je v Buenos Airesu staršem italijanskega rodu. Študij kemije je končal z diplomo. V Villi Devoto je vstopil v bogoslovje, 11. marca 1958 pa je stopil v noviciat v Družbi Jezusovi. Humanistične študi-

je je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je na Colegiu Máximo San José v škofiji San Miguel študiral filozofijo.

V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969. 31. julija 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in je to službo opravljal do leta 1979. Leta 1980 je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča. Obenem je bil župnik v kraju San José v škofiji San Miguel. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po

vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

20. maja 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu, posvečenje v tamkajšnji stolnici pa je prejel 27. junija 1992. Za nadškofa pomočnika iste nadškofije je bil imenovan 3. junija 1997. Ob smrti kardinala Quarracina je 28. februarja 1998 postal krajevni nadškof.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) ga je 21. februarja 2001 imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

VLADIMIR KOS

ANI BOŠTJANČIČ

preDSeDniCa kaTOLiške akCiJe

Navdušiti mladino P

ri Katoliški akciji, ki je laiška organizacija, se veselimo tega svežega in toplega vetra, ki smo ga začutili z izvolitvijo tako karizmatičnega in duhovno usmerjenega papeža. To evforično ozračje je za vsakega laika blagodejno in upam, da bomo znali iz tega vrelca zajemati in delovati tako, da bomo prepoznavni v Cerkvi. Želim si, da bo uspelo novemu papežu pripeljati na pot vere tudi skeptike in tiste, ki dvomijo in vidijo Cerkev samo v negativni luči. Zato pomeni tudi za nas laike papežev prisrčni in preprosti pristop do človeka nov zagon, novo motivacijo in moč, s katero bomo lahko delovali in ustvarjali v skupnosti in tako širili Jezusovo sporočilo. Želim si, da bi v Cerkvi prišlo do pozitivnega preobrata in da bi papežu uspe-

lo zgraditi mostove do vseh kristjanov po svetu in da bi znal prižgati božji ogenj tudi pri tistih ljudeh, ki še niso spoznali Jezusove dobrote.

Vsekakor pa si želim, da bi bila Cerkev bolj skromna, manj hierarhična in bolj odprta za pereča vprašanja današnjega časa.

Ker imam tri skoraj odrasle otroke, v srcu nosim upanje, da bo znal papež navdušiti tudi mladino in osvojiti njihova srca v tem razburkanem času. Že poleti bo imel priložnost srečati mladino na svetovnem srečanju v Braziliji. Moja največja želja pa je, da bo novi papež vodil Cerkev po zgledu Jezusove ljubezni in milosti, v kateri bo vsak v svoji raznolikosti dobrodošel in kot pomemben člen na svojem mestu sooblikoval to ustanovo.

MiSiJOnar TOkiO

Odlična poteza Svetega Duha K

ot misijonar upam, da bo novi papež res spremenil nekaj, kar bi bilo treba v Cerkvi spremeniti že dolgo časa. Na tem področju moramo zaupati v božjo previdnost. Mi smo molili za izvolitev dobrega novega papeža, zdaj pa moramo njegovo delovanje prepustiti božji volji. Tu na Japonskem nismo nič nervozni, da ne bi šlo vse po pravi poti. Ker je postal papež nekdo iz Južne Amerike, upamo, da Cerkev ne bo več tako osredotočena na Evropo in bo postala še bolj svetovna Cerkev. Izvolitev Argentinca za novega papeža je bila odlična poteza Svetega Duha.

Zadovoljni, veseli, in hvaležni smo, da imamo novega papeža. Ostalo prepuščamo in molimo, da bi bilo dobro za Cerkev po vsem svetu.

10

24. MARCA 2013

pa p e ž

frančišek

MARKO VOMBERGAR

BUenOS aireS

Ta bo nekoč papež!

Danes sem dobil najlepše darilo za rojstni dan, izvolitev novega papeža, ki je zelo skromen in dober človek. Moram opisati dogodek, ki smo ga doživeli pred nekaj leti ...

Bili smo z družino pred nekaj leti na velikonočnih obredih v buenosaireški katedrali. Ko je bilo obreda konec, smo stali z otroki pred cerkvijo in ko je prišel takrat kardinal Bergoglio ven, sem rekel fantoma: »Dobro poglejta tega gospoda, ki bo še nekoč papež,« to sem rekel po špansko, da je tudi on slišal.

Postal je pozoren in me nagovoril in vprašal, ali je to prerokba ali kaj ... Odgovoril sem mu, da ne, da nisem prerok, da pa je to moja želja ...

Slovensko-argentinsko navdušenje na Trgu svetega Petra: s. Gregoria Sušnik iz Lanusa

Tega dogodka se fanta dobro spominjata.

MIRJAM OBLAK

BUenOS aireS

V Argentini smo bili priče njegove ponižnosti »Mogoče je, da je vse novo in drugačno, kajti Bog je še vedno vir usmiljenja in dobrote ter nas spodbuja, da začenjamo vedno znova.« Papež Frančišek

I

zvolitev papeža Frančiška doživljam z veseljem, ponosom in velikim upanjem. Čudovita novica o novo izvoljenem papežu me je veselo presenetila sredi delovnega dne in nadvse razveselila.

Prepričana sem, da izbira Petrovega naslednika ni samo človeško delo, veliko smo molili za dobro izvolitev.

S posebnim veseljem in ponosom sem sprejela odločitev konklava, saj sv. Oče vesoljne cerkve izhaja iz naše drage Ar-

gentine. Ni slučaj to, da so ga kardinali šli iskat na konec sveta, kot se je tudi sam pošalil ob prvem pozdravu, saj prihaja iz Latinske Amerike, kjer živi največ katoličanov na svetu in iz Argentine, kjer je katoliška Cerkev živo občestvo. Zato menim, da je tudi to velikega pomena zlasti, ker je prav na tem koncu sveta mnogo socialnih problemov.

ce, sirotišnice, šole, zapore in se zavzemal za revne. Odločno se je zavzel za duhovno oskrbo najrevnejših in zapostavljenih v buenosaireških naseljih »villas miseria« in podpiral pri tem delu številne duhovnike, ki se posvečajo tem revežem. Poleg osebne skromnosti in socialne zavzetosti je tudi znan po zvestobi tradiciji in družbeni pravičnosti.

V Argentini smo bili priče njegove ponižnosti in korajže, kar odseva v imenu, ki si ga je izbral: »Frančišek«. S tem je nakazal smisel in smer svojega papeževanja.

V zvesti hoji za Kristusom po stopinjah sv. Frančiška Asiškega. Kot dober jezuit se je z veliko skromnostjo in ponižnostjo zavzemal za apostolsko in misijonsko delo ter je bil še posebej pokoren papežu (posebna obljuba jezuitov). Rad je bil med ljudmi, obiskoval župnije, bolnišni-

Kot argentinski metropolit in buenosaireški nadškof se je boril proti korupciji in za pravično družbo, vedno v duhu sprave, a istočasno z odločnostjo in jasnostjo. Vneto je zagovarjal svetost življenja in ostro obsojal vse poskuse rušenja družine. Znana je njegova podpora ustanovam, ki delujejo proti izrabljanju in prostituiranju žensk in otrok. V vsem svojem življenju in delovanju je vedno pričeval z zgledom skromnosti in ponižnosti.

24. MARCA 2013

pa p e ž

11

frančišek

VINKO BOKALIČ

pOMOžni škOf V BUenOS aireSU

»Moli zame po slovensko«

»

Tri leta zdaj v Buenos Airesu delujem kot pomožni škof. Naš nadškof nas je zelo spodbujal, da bi bili apostolski in misijonski. Biti moramo odprta in pričujoča Cerkev, kolikokrat nam je to povedal. Sam je zelo preprost in ponižen človek. On je imel zmeraj besedo za uboge in reveže.«

Kardinal Franc Rode, ki je na konklavu volil novega papeža, je v izjavi za medije zapisal, da novi papež dobro pozna Slovence in Slovenijo. »Med našimi rojaki v Argentini so bili njegovi najožji sodelavci nekateri znameniti slovenski duhovniki, ki jih izredno ceni. Eden njegovih pomožnih škofov v Buenos Airesu je msgr. Vinko Bokalič, ki je slovenskega rodu. Bergoglio je med svojim potovanjem po Evropi leta 1970 obiskal tudi Slovenijo in bil teden dni gost pri lazaristih na Maistrovi ulici v Ljubljani.

Zgodovinska slika fotografa Marka Vombergarja: nadškof Bergoglio skupaj s kardinalom Alojzom Ambrožičem pri obisku Slomškovega doma v Buenos Airesu

Preden se je v četrtek zjutraj odpeljal proti baziliki Marije Velike, da se priporoči varstvu Božje Matere, mi je ob kratkem srečanju v Domu sv. Marte v Vatikanu dejal: »Rece por mi en esloveno. (Moli zame po slovensko.)«

ALBINCA IN MARJAN LOBODA

BUenOS aireS

Veseli in ponosni »Nihče ni prerok v svoji deželi«. To je veljalo tudi za nadškofa Bergoglija. Zapostavljen je bil od strani naših oblastnikov in mnogokrat preziran ali krivično obtožen. Vseskozi je imel velik čut in odprtost za medreligiozni dialog »od srca do srca«, kot je izjavil rabin Abraham Skorka iz Argentine.

Novi papež ni bil povezan s slovenskoargentinsko skupnostjo kot tako, bil pa je s svojimi najožjimi sodelavci: tremi slovenskimi škofi in našimi dušnimi pastirji ter z nekaterimi posamezniki.

Izvolitev papeža Frančiška doživljam tudi z velikim upanjem. Prepričana sem, da bo papež Frančišek obnovil in spodbudil Cerkev k večjemu sodelovanju in kompromisu za gradnjo bolj pravične družbe. Naj bi v teh zahtevnih časih, v katerih vladajo velika zmeda,

brezbožnost in relativizem, s svojimi darovi ter predvsem z Božjo pomočjo pogumno vodil katoliško Cerkev.

Bog nas stalno preseneča in tudi s tem papežem nas je že in nas bo verjetno tudi v prihodnje. Prepričana sem, da Bog pošlje vsakega papeža primernega za vsak čas. On ničesar ne prepušča slučaju ali usodi, njegov načrt je jasen: zveličanje vseh ljudi.

Svetega očeta Frančiška bomo iz Argentine spremljali z gorečo molitvijo. Naj ga Sveti Duh razsvetli pri vsem apostolskem delu, lujanska Marija pa naj ga spremlja in varuje na tej odgovorni, a čudoviti poti.

R

es smo veseli in ponosni, da je bil izvoljen buenosaireški nadškof in kardinal msgr. Bergoglio. Spominjam se, da mi je februarja 1998, ko je bil Bergoglio imenovan za buenosaireškega nadškofa, naš pokojni filozof dr. Milan Komar, ki je bil dekan filozofske fakultete Argentinske katoliške univerze in je msgr. Bergoglia dobro poznal, rekel, da boljšega nadškofa Buenos Aires ni mogel dobiti, kot je on. Kot pomožni škof je osebno poznal vse župnike v nadškofiji Buenos Aires, vse je obiskal in poznal njihovo delo, bil je odličen škof.

Prepričani smo, da bo vse te svoje sposobnosti in izkušnje uporabil tudi na mestu papeža vesoljne Cerkve. Ves katoliški svet in še posebej Argentina veliko pričakujeta od njega. Ne bo imel lahkega dela in potreboval bo naših molitev, kot je tudi sam povedal v nastopnem nagovoru.

Apostolski pogum zame pomeni setev. Mi sejemo

besedo. Možem in ženam približujemo lepoto evangelija, spodbujamo jih k temu, da doživljajo čudež srečanja z Jezusom.

Potem pa moramo dopustiti, da Sveti Duh opravi vse ostalo.

Vztrajanje v veri vedno pomeni odpraviti se na

pot. Zvestoba vedno tudi pomeni spremembo, rast, začetek.

Gospod je tisti, ki povzroča spremembo, prav zaradi tega ker smo mu zvesti.

Kardinal Mario Jorge Bergoglio leta 2007 v pogovoru za italijanski časopis 30Giorni