feb
11
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
žene
•
in DOM
otroci
DRUŽINE
Bolni in stari
doma
uvodnik
Micka Opetnik urednica
p r e d s ta v l j a m o
opetnik@nedelja.at
Hospic – je ime gibanja, ki ponuja pomoč in spremstvo za hudo bolne in umirajoče ljudi vseh starosti ter za njihove svojce v času slovesa. Koroška Caritas ponuja vsako leto tečaj, v katerem se prostovoljni sodelavci izobražujejo za odgovor no delo spremljevalca/spremljevalke bolnih in umirajočih (Hospizbegleit erIn). K vsebini tečaja, ki poteka v več eno tah in traja leto dni, spada soočanje z lastnimi občutki in doživetji smrti in umiranja ter nabiranje praktičnih izkušenj ob delu z bolnimi in njihovi mi svojci. Vsi, ki se odločijo za prostovoljno službo spremljanja hudo bolnih in umirajočih, prejmejo pri koroški Car itas strokovno izobrazbo, sodeluje jo v skupinah in so deležni spremst va. Tako izšolani pomagajo na domu, v bolnišnicah in v domovih za os tarele. Vzamejo si čas za pogovor, poslušajo, opogumljajo in podpirajo bolne, stare in njihove svojce.
Zahvala in vrtnica
C
opati. Tisti na naslovnici. Ko sem jih te dni zagledala v pisarni koroške Caritas, sem se spomnila naše babice. Ravno take je imela – le barva je bila siva. Spominjam se, da so mi ti co pati kot otroku dajali občutek starosti in bolez ni. Bili so veliki in topli. Babica z njimi ni mogla hoditi hitro, pa saj tudi ni več mogla, bila je bo lehna in stara. Copati pa so jo greli, ko je sede la na kuhinjskem divanu. Nikoli ni bila sama. Mi, njeni vnuki, smo se podili po kuhinji in ji v otroški razposajenosti nagajali. A ona je bila sredi med nami, nam ob nedeljah brala podlistek iz Nedelje in ob družinski mizi bila vpletena v pogovor. Tako kot je naša babica živela do svoje smrti na svojem domu, tako si želi velika večina sta rih in bolnih, tudi danes, umreti na tistem domu, kjer so se rodili. Številni so dejavniki, ki pomaga jo izpolniti bolnim in starim to željo. Statistike kažejo, da veliko večino nege in oskrbe starih in bolnih opravijo njihovi svojci v domači hiši. „Moj spoštljivi poklon velja tem ženam in možem, ki dan za dnem skrbijo za svojce,“ mi je v pogovoru dejala gospa Brigitte Messner, voditeljica Mo bilne socialne službe pri koroški Caritas. Pri svo jih obiskih po domovih doživlja njihovo, pogosto nadčloveško skrb za bolnega družinskega člana. Nega in oskrba zahtevata telesni in duševni napor, obenem pa se soočajo s postopnim pešanjem življenjskih moči. Telesni in duševni napor jim jemlje pogled na lastne potrebe in želje. V letu prostovoljnega dela smo vsi poklicani, da obrnemo pozornost na te ljudi. Vsak po svojih zmožnostih jih lahko razbremenimo, pri sicer na pornem, a kljub temu zelo lepem delu. Včasih zadostuje že beseda „hvala“ ali vrtnica.
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Tečaj za spremljevalce hudo bolnih in umirajočih
Take spremljevalke in spremljevalci niso zdravniki, niso terapevti, so čisto preprosto ljudje, ki sporočajo s svo jim obiskom:
Slika na naslovnici: Foto: Opetnik
Sem pri tebi tudi v tem težkem času tvojega življenja. Če želiš, hodim s teboj košček tvoje poti. Ostanem pri tebi tudi takrat, ko drugi ne ostanejo. Če želite več informacij o izobrazbi za spremljevalko/spremljevalca bolnih in umirajočih (HospizbegleiterIn), se obrnite na: Koroška Caritas, gospa Eva-Maria Wernig tel.: 0463-55560-35
portret
Elisabeth W ernig
„Ata, vzela te bom domov“
„C e l o ž i v l j e n j e j e t r d o d e Nj e g ov d a n j e b i l z a p o l n j e n z delom za družino. Nikoli ni spraševal, zakaj je kakšno delo t re b a o p r av i t i . Nj e g ovo ve s e -
lal.
l j e st a b i l a sa d ov n j a k i n d o m a č i
vrt. še
To j e b i l n a š a t a .“ Ta k o o p i E l i s a b e t h We r n i g , d o m a v K o n ove ca h , svo j e ga a t a .
Dobesedno sredi dela ga je zadela možganska kap in v trenutku so počivale njegove delavne roke in je bil odvisen od pomoči drugih. Sledili so težki meseci zdravljenja v bolnišnici. Ata Florian Kurej je bil hrom po desni strani, ni mogel govoriti in ležal je na intenzivnem oddelku. Ko ga je obiskala hčerka Elisabeth, ni vedela, ali jo pozna ali ne. Na očetovem obrazu je videla le bolečino. Možganska kap je bila tako huda, da se atu Florianu zdravje ni hotelo več vrniti. Z intenzivnega oddelka so ga premestili v posebni oddelek, dobival je hrano po sondi in bil privezan na posteljo. Hčerka Elisabeth je ob službi strežnice v domu šolskih sester v Pliberku vsak dan obiskala ata. Se z njim pogo-
varjala in mu obljubila, da ga bo vzela domov. Od trenutka očetove bolezni je bilo zanjo jasno, da ga vzame domov in mu streže. Kakor ata nikdar ni spraševal, zakaj je kakšno delo potrebno, tako sedaj Elisabeth ni spraševala. Odločitev je bila jasna. Toda sledili so težki časi, dokler ni pregovorila odgovornih v bolnišnici, da hoče vzeti ata Floriana domov. Čeprav izobražena strežnica, so ji vedno znova dopovedovali, da tega ne bo zmogla. Sama pa je verjela v svojo moč, in to tudi takrat, ko so ji v roke stisnili očetove čevlje in obleko z besedami: Tega ne bo potreboval več. Ko je bilo po treh mesecih dokončno odločeno in se je skupaj z očetom peljala v rešilnem avtu domov, jo je le stisnilo pri srcu – kako bo? Elisabeth Wernig je zaprosila za družinski karenčni dopust (Familienkarenz), ni več hodila v službo, temveč se popolnoma posvetila oskrbi očeta. Dan je bil napolnjen z nego in oskrbo. Potekal je tako, kakršno je bilo očetovo zdravstveno stanje. Ritem svojega življenja je 41-letna Elisabeth prilagodila bolnemu očetu. Spet doma v varnem in skrbnem okolju družine je ata Florian polagoma napredoval. Pomagal je pri oblače-
nju, se nasmehnil, ko je upravljal daljinca za svojo bolniško posteljo, in se razveselil vsakega obiska. Hčerka Elisabeth je ob pomoči mame vsak dan pripravljala svežo hrano, katero je sčasoma po žličkah pojedel. Vedno pa sta se pogovarjala: Elisabeth je govorila, ata pa je kimal in bil vesel, da je doma. Polagoma se mu je stanje toliko izboljšalo, da ga je posedla v voziček in zapeljala v njegov ljubljeni sadovnjak, in gledal je hruške in jabolka ter bil vesel domače narave. Rad je gledal oddajo „Dober dan Koroška“, poslušal slovenski radio, v mirnih urah pa sta z mamo molila. Leto dni je kljub težki bolezni užival nego domačih. S časom pa so ata Floriana obiskale še druge bolezni. Hčerki Elisabeth je bilo hudo ob pogledu na trpečega ata. Ob očetovem trpljenju jo je večkrat obšla misel - ko bi lahko umrl! A ko je prišel trenutek smrti in so se domači morali posloviti od ata, je bilo vsem nepopisno hudo. Šele sedaj, nekaj mesecev po smrti ljubljenega očeta, ko je odpadla teža skrbi in nege, občuti hčerka Elisabeth bolečino izgube in jo navdaja žalost. Nadvse pa je hvaležna, da je ata Floriana lahko oskrbovala do zadnjega vzdihljaja v domači hiši.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
V Ž ARI Š Č U
Pravica do slabotnosti Stari ljudje so kulturni
V današnji jezikovni rabi razlikujemo tri generaci je starih ljudi: »mladi star ci« od 60 naprej, »ostareli« od 70 naprej in »stari star ci« od 80 naprej. Naj bo v zasebni oskrbi, ki jo podpirajo mobilne služ be, ali v stacionarni negi – dimenzije življena se mora jo v celoti vključiti. Sicer je nega nazadnje protipraven odvzem prostosti, ker člo vek postane objekt storitve in ne stopa več v odnos kot subjekt z vso svojo biogra fijo in življenjsko izkušnjo. Stari ljudje so kulturni spo min naše družbe.
Fra n z K ü b e r l
Vzeto iz knjige: Franz Küberl: Mein armes Österreich – Und wie es reicher sein könnte. Knjiga je izšla v založbi Ueberreuter.
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Izzivi Na področju nege ostarelih je posebno važno, da oskrbe ne prenesemo izključno na profesionaliste, tako rekoč ločimo od družbe, temveč da vključimo prostovoljce in predvsem mlade ljudi. Pri Karitas doživljamo to neposredno: Starejši ljudje spadajo k velikodušnim in zvestim darovalcem in so tudi kot prostovoljci velike vrednosti. To, kar vnašajo mladi z inovacijo, domiselnostjo in zavzetostjo, prispevajo starejši z mirom, kontinuiteto in kompetenco iz svojih prejšnjih poklicev. In pogosto se učijo mladi v takšnih prostovoljnih situacijah od starejših, in starejši odkrijejo v svojem življenju nove in osmišljajoče naloge. Tu postaja bogastvo izmenjave zelo neposredno. Veliki družbenopolitični in tudi fiančni izzivi, ki jih bo oskrbovanje in stanovanje zelo starih ljudi pomenilo za družbo v prihodnosti, niti v nastavku niso rešeni, kaj šele, da bi javno o njih razpravljali. Da lahko ljudje privatno plačajo svoj dom za ostarele, je čedalje bolj redko. V večini primerov se oskrba in nega v starosti – bodisi doma, s pomočjo mobilnih služb ali stacionarno v domu za ostarele – financira s pomočjo državnega dodatka za pomoč in postrežbo in z deželnospecifičnimi podporami v okviru socialne podpore. Potrebnost nege, posebno če je potrebna preselitev v dom za ostarele, more ljudi hitro napraviti za prejemnike socialne podpore.
Konflikt med generacijami
»Naša mladina je propadla in razbrzdana. Mladi ljudje ne poslušajo več
svojih staršev. Konec sveta je blizu« lahko beremo na nekem egiptovskem napisu 2000 pred Kristusom. Tudi knjiga Eksodus 20,1 išče odgovore na konflikt med generacijami, ko uči: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo je dal Gospod, tvoj Bog.« Dva zgleda, ki kažeta, da je že vedno obstajal konflikt med generacijami, samo da je pojem doživel veliko spremembo pomena. Namesto kritike vedenja (ravnanja) mlajših opisuje danes boj med starimi in mladimi, a tudi med »mladimi starci«, »ostarelimi« in »starimi starci«, za nematerialne vrednote, predvsem pa za razdelitev kopnečih skupnih virov (resursov). Pri tem gre za vire državnih blagajn, naj bo izobraževanje, naj bo preventiva za tržišče delovne sile, naj bodo penzije, zdravstveno zavarovanje ali preventiva za nego, naj bodo dolgovi, ki jih je treba prevzeti in vežejo sredstva, ki bi jih nujno potebovali za inovacije. Današnji medgeneracijski konflikt je za veliko faset bogatejši, tudi če bi besede bogat v tej zvezi morda naj ne uporabljali. Opaziti je predvsem veliko napetost med finančno močnimi, aktivnimi in za potovanja navdušenimi seniorji kot ciljno skupino gospodarstva, »sivimi panterji«, kakor jih radi imenujejo, in pomoči in tudi nege potrebnimi starimi ljudmi kot sinonim za trpljenje, zapuščenost in strah. Celo te starejše ljudi ločujejo svetovi in tako se postavlja vprašanje medgeneracijskega konflikta tudi med 60-letnimi in na primer 80-letnimi. Da se ljudje postarajo, je v zgodovini
spomin naše družbe človeštva relativno mlad fenomen – sistem starostnih penzij prav tako. Ob zadnjem prelomu stoletja so bili 65-letni ljudje redkost. Do leta 2015 bo skoraj vsak peti toliko star. Delež ljudi pod 19 let se bo v tem času zmanjšal skoraj za polovico, od 39 na 19 odstotkov. Uvedba splošne starostne pokojnine je položila temeljni kamen za podružbljenje starostnega rizika in s tem tudi – teoretično – za razbremenitev mlajše generacije s pravičnejšo razdelitvijo starostnega zavarovanja. S tem ni bila več dana neposredna odvisnost od lastnih potomcev in večer življenja je bil zagotovljen. Starejši generaciji je prinesla več samostojnosti in več ekonomske mobilnosti.
Izmenjava med mladimi in starimi
Zato mora biti strategija razreševanja dvojna: družba, ki je naklonjena starejšim, in družba, ki je naklonjena otrokom in mladim – oboje je skupno potrebno. Potrebna sta zvijačnost in veselje, navsezadnje tudi, da smo kos konfliktom vsakdanjika. Osrednji pojem v tem sklopu, ki bo morda v ušesih mnogih zvenel staromodno in je v politiki prišel precej iz mode, je: solidarnost. Medgeneracijski konflikt je ena plat. Druga plat obstaja v tem, da se je na individualni ravni solidarnost med generacijami povečala. Obstaja živahna izmenjava od staršev in starih staršev k otrokom in vnukom. Rezerve in prihranki se investirajo v izobraževanje in izgradnjo eksistence otrok in vnukov. Neverjetno veliko se podarja in daje naprej, tudi ustvarjene infrastruk-
ture in ustvarjenih vrednot. Mladi pomagajo tudi svojim starim družinskim članom prav občutno. Dobrih 70 odstotkov negovalnih storitev se opravi znotraj družine.
Socialna pravičnost Na mikro ravni funkcionira solidarnost pogosto, razvite demokracije pa morajo paziti tudi na to, da je solidarnost zasidrana strukturalno v družbenem ustroju (sistemu). V družini doživeta in osebno živeta solidarnost je za to pomemben gradbeni kamen. Kajti kdor doživi v malem, da je pomoč nekaj samoumevnega, jo bo gotovo bolj samoumevno prenesel na »bližnjega«, vseeno ali je begunec ali človek v Afriki, ki ga pestita suša in huda stiska. Toda kako je s socialno pravičnostjo? Kako je z možnostmi občanov in občank, neodvisno od njihovega socialnega ozadja? Kako je izravnava med revnimi in premožnimi, bolnimi in zdravimi, ljudmi z otroki in ljudmi brez otrok in končno starimi in mladimi organizirana in financirana? V Avstriji je treba privijati vse tri naravnalne vijake solidarnosti, družinskega, medčloveškega in strukturalnega. Paziti je treba, da družba starih in bolnih ljudi, predvsem takšnih, ki se ne morejo več artikulirati, ne bo videla zgolj kot breme. Dejstvo, da kdo potrebuje nego, podporo, pomoč ali kratko malo tudi samo kontakt, da se ne bo zadušil od osamljenosti, ni nobeno breme, nobena obremenitev in nobena tragika. Je šansa, izziv in naročilo v najglobljem smislu krščanskega sporočila: Človeško dostojanstvo ni odvisno od tega, kaj kdo zmore. Človek je tudi tedaj dragocen, ko ni več mlad in pri-
vlačen, ko na prvi pogled družbi »ne prinaša več koristi«. Obstajati mora pravica do slabotnosti. Sposobnost ravnanja s trpljenjem je v naši današnji družbi zelo močno zapostavljena. Da trpljenje spada k življenju, noče nihče več priznati, niti v objektivno starajoči se družbi, v kateri se omejitve, bolezni in faze oslabelosti neizogibno množijo. Imeti moč, da zdržimo trpljenje, ne velja več ali ne še spet za vrednoto.
Pravica do življenja Prelat Leopold Ungar je nekoč skoval stavek: »Kot Caritas nam je posebno važno, da trpljenje, ki se da odpraviti, odpravimo, da pa trpljenje, ki se ne da odpraviti, na pravi in pravilen način pomagamo nositi.« Izjava, ki bi lahko bila vodilo za oskrbo starih in umirajočih ljudi. Reakcija družbe na trpljenje, ki se ne da odpraviti, ne more in ne sme nikoli biti aktivna direktna evtanazija (Sterbehilfe = povzročitev smrti iz usmiljenja). Iz tega razloga Karitas dosledno odklanja evtanazijo. Če bomo začeli, da bi hoteli trpljenje popolnoma izključiti iz življenja, da bomo ljudi vrednotili po njihovi koristnosti, in da bomo stroške, ki jih – baje bi se jim lahko izognili – povzročajo, postavljali v ospredje, potem bomo začeli z odstranjevanjem človekovih pravic in zlasti pravice do življenja. V prihodnjih desetletjih bodo siloviti medgeneracijski konflikti, toda ti se ne smejo nikoli končati v tej slepi ulici. Za ljudi v starosti mora vedno obstajati pot naprej.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
PO G OVOR Pripravila M i c k a O p e t n i k
Pomoč in spremstvo sta glavni nalogi sodelavk Mobilne socialne službe pri koroški Caritas. Voditeljica tega referata je diplomirana medicinska sestra Brigitte Messner.
Spoštljiv poklon vsem, ki strežejo svojcem
Vedno več starih in bolnih si želi preživeti čas bolezni in smrti v domačem okolju. Za izpolnitev te želje potrebujejo strokovno pomoč. Koroška Caritas ponuja za to pomoč mobilno socialno službo. Kje vse imajo ljudje možnost za to pomoč? Brigitte Messner: Od leta 2002 ponujamo to pomoč v štirih koroških okrajih. Celovec mesto, Celovec dežela, ter Beljak mesto in Beljak dežela. Iz teh okrajev smo v začetku delovanja prejeli največ povpraševanj. Na Koroškem pa je 11 ponudnikov, ki ponujajo to poPraželja vsakega člomoč po vsej deželi.
”
veka je živeti v svojem domu, oblikovati življenje po lastnih potrebah. Ob tej srčni želji je važno, da stari ali bolni človek spozna, kdaj nastopi trenutek, ko vse to ni več mogoče in je potreben pomoči.
”
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Koliko ljudi oskrbujete danes in koliko imate sodelavk? Brigitte Messner: V lanskem letu je 49 sodelavk oskrbovalo 288 bolnih in starih. Nekateri stari ljudje potrebujejo našo pomoč enkrat na teden, bolniki pa tudi po petkrat na dan. Iz leta v leto raste povpraševanje po taki pomoči. V lanskem letu se je povpraševanje povišalo za 14,2 %. Kaj so vzroki, da si želijo ljudje ostati v starosti in bolezni doma? Brigitte Messner: Praželja vsakega človeka je živeti v svojem domu, oblikovati življenje po lastnih potrebah, po svojih zmogljivostih, ki zagotavljajo živ ljenjsko kvaliteto in primerno življenje. Ob tej srčni želji je važno, da stari ali bolni človek spozna, kdaj nastopi trenutek, ko vse
to ni več mogoče in je potreben pomoči. Kajti slediti le srčni želji „hočem ostati doma“, ob tem pa ne živeti primerno, pripelje človeka v situacijo nezadovoljstva. Kakšne storitve ponuja koroška Caritas v okviru Mobilne socialne službe? Brigitte Messner: V odgovornosti vsakega posameznik je, katero in kako obsežno pomoč potrebuje. To je neodvisno od starosti. Sedaj oskrbujemo bolne in stare od otroka v starosti 2,5 leta do najstarejše žene, ki je stara 103 leta. Nekateri stari ljudje potrebujejo pomoč le enkrat v tednu: da gremo zanje po nakupih, jim pospravimo stanovanje, jim pomagamo pri osebni higieni. Ljudje postajajo starejši, stopnjujejo se multimorbidna obolenja. Vse to je velik izziv za ljudi, zato je važno, da se čimprej odločijo in prosijo za pomoč in si tako zagotovijo življenjsko kvaliteto na lastnem domu. Obenem pa pomeni naša pomoč tudi razbremenitev za sorodnike in družinske člane, ki oskrbujejo stare in bolne doma. Od leta 1989 delate v Mobilni socialni službi. Katere spremembe opažate pri tem delu? Brigitte Messner: Dejstvo je, da postajajo ljudje vedno starejši in obolijo za več boleznimi hkrati. Vedno več pa je tudi mladih ljudi, ki zbolijo za hudo boleznijo – rak, srčni infarkt ali pa nesreča. Za koroško Caritas je prav področje spremstva onkoloških bolnikov važna naloga, katero z dobro izobraženimi sodelavkami
opravljamo. Za čim boljšo oskrbo onkoloških bolnikov je potrebno dobro sodelovanje zdravnikov, paliativnih sester, naših sodelavk, domačih in bolnika ali starega človeka. Prav na tem področju se je veliko spremenilo na boljše. Ne nazadnje tudi finančna pomoč, katere so ljudje deležni v obliki socialnih podpor. Ob teh spremembah pa so postale zahteve in potrebe starih in bolnih večje. Povečal pa se je tudi telesni in duševni pritisk na domače, ki oskrbujejo bolne in stare doma, pa tudi na naše sodelavke. Veliko je število bolnih in starih, katere oskrbujejo njihovi domači. V pomoč si pokličejo vašo sodelavko. Kakšno je to sodelovanje? Brigitte Messner: Sodelovanje je zelo različno, tako kot so različne motivacije, zakaj se nekdo odloči, da bo oskrboval svojca doma. Motivacija je lahko dana obljuba ali hvaležnost za vso skrb, ki je je bil deležen v otroštvu, ali pa tudi dolžnost, ki narekuje hčerki ali sinu, ki je podedoval kmetijo, da oskrbuje starše doma. Naše sodelavke pa so prav ob starih ljudeh vedno soočene tudi z različnimi pogledi glede na potrebe oskrbe. Pogosto vidijo svojci potrebno pomoč drugače kakor stari ali bolni človek. Tu se naše sodelavke izkažejo kot posrednice, ki v številnih pogovorih poskušajo najti sporazumno rešitev. Tu je potrebna velika mera tolerance. Med svojci, ki oskrbujejo domače, so v veliki večini žene. To so v glavnem žene, ki
relega, pa tudi iz kroga družine in okolice.
so doživele težki vojni in povojni čas. Veliko so morale pretrpeti in navadile so se biti močne in vse postoriti. Te žene se morajo šele navaditi na misel – pois kala si bom pomoč, da bom laže oskrbovala mamo ali očeta. To je dolg proces. Kako vaše sodelavke lahko pomagajo in svetujejo ljudem, ki oskrbujejo svoje domače? Brigitte Messner: Ljudje, ki oskrbujejo svoje domače, so izpostavljeni mnogim pritiskom in izzivom. Njihovi svojci se ne le telesno – na zunaj vidno – spreminjajo, tudi njihovo duševno in umsko stanje postaja drugačno, se slabša. To je velika obremenitev za domače, ko iz dneva v dan doživljajo pojemanje moči svojca, ki ga oskrbujejo. Nadvse hvaležna sem, da ljudje v takih težavnih okoliščinah zaprosijo za pomoč. Naloga naših sodelavk ni le v delu in negi, ki jo opravijo za bolnega ali starega človeka, temveč tudi v spremstvu, podpori in svetovanju domačim. Razbremenijo jih pri oskrbi in negi, so jim pa tudi v veliko duševno pomoč,
da laže sprejmejo spreminjanje, ki ga povzroča bolezen, in se morejo soočiti tudi s smrtjo. Če pa domači, ki spremlja starega in bolnega, lahko reče: hvalabogu sem zmogel to odgovorno in naporno delo, je moje spoštovanje do tega človeka veliko. In kako sprejemajo ljudje, ki dan za dnem oskrbujejo svojce doma, vašo pomoč? Brigitte Messner: Strokovna pomoč in nasvet sta glavni nalogi naših sodelavk. Spremljajo domače, jih razbremenijo in so jim v podporo. Tega spremstva so še posebej potrebni tisti domači, ki so v trenutku soočeni z veliko bolečino ob nenadnem izbruhu bolezni ali ob kakšni nesreči in drugem dogodku, ki popolnoma spremeni življenje. Takrat je duševni pritisk domačih tako velik, da je strokovna pomoč in spremstvo važno, da ljudje zmorejo nego in oskrbo. Tu so naše sodelavke opora in pomoč in jim dajo občutek, da niso sami odgovorni za vso oskrbo. Druga dimenzija duševnega pritiska na domačih, ki oskrbujejo svojce, so številne žalitve, ki jih doživljajo ob oskrbi – tako s strani bolnega ali osta-
Velika tematika ob oskrbi bolnih in starih je spremljanje umirajočih? Brigitte Messner: Naše sodelavke so vsak dan soočene s spremljanjem umirajočih in smrtjo. Kako ravnati z občutki, ki te obdajajo v tem času, pa je zelo različno in je včasih bolj obremenjujoče, včasih tudi manj. Doživeti, kako se človek sooča s svojo mi nljivostjo, sprejema dejstvo, da je čas življenja To je velika obremeomejen, je včasih zelo nitev za domače, ko iz težko tudi za naše sodelavke. Svojci in umirajo- dneva v dan doživljajo či pa spet vsak na svoj pojemanje moči svojca, način sprejemajo to dokončnost. Velika razli- ki ga oskrbujejo. ka pa je, če umira mlad oče ali starka. Ob spremljanju umirajočih in njihovih svojcev je važen pogovor, a tudi majhni znaki spoštovanja in umirjenosti. Umirajoči in njihovi svojci potrebujejo veliko spremstva. Prav na tem področju se je veliko spremenilo na boljše. Paliativni oddelki v bolnišnicah, mobilne paliativne sestre, ki prihajajo na dom, pa tudi ponudba koroške Caritas, ki izobražuje prostovoljne sodelavce za mobilni hospic, so v pomoč težko bolnim in umirajočim ter njihovim domačim.
”
”
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
Ž ENE SPE C IAL Pripravila M i c k a O p e t n i k
Njena
Afriki. Enol e t n o d e l o i n š t u d i j v Ta n z a n i j i s t a v n j e j z b u d i l a č u t o d g ovo r n o st i z a ot ro ke , k i n e u ž iva j o ozračja miru, dostojanstva, strpnosti, svobode, enakosti in solidarnosti. V prepričanju, da lahk o p o s a m e z n i k m a r s i k a j s p r e m e n i , s e j e 22- l e t n a B i l č o v š č a n k a Anja Boštjančič o d p r a v i l a n a š t u d i j v B e r l i n . Po s ve t i l a s e j e o t r o k ov i m p r a v i cam. velika ljubezen so otroci v
Otrokove pravice – dolga pot do Bilčovs – Celovec – Tanzanija – Berlin. Zanimivi kraji so te spremljali na dosedanji življenjski poti. In kako so jo oblikovali? Anja Boštjančič: Po osmih letih Kugyjevega razreda na Slovenski gimnaziji v Celovcu sem se odločila za študij socialnega dela na strokovni šoli v Vetrinju. V okviru študija sem imela možnost, da odletim za leto dni v južno Afriko, v Tanzanijo. Tam sem študirala en semester na univerzi v Dar es Salaamu in tam začela prakso pri nevladni organizaciji WAMATA – „walio katika napambano na aids Tanzania“. Besede opisujejo boj proti aidsu. Ob delu z otroki sem začutila posebno ljubezen do Afrike in do mladih, ki se na cesti borijo za vsakdanje življenje. Po vrnitvi iz Afrike sem v Berlinu našla angleški masterprogram, ki se globalno posveča otroštvu in otrokovim pravicam, s poudarkom na drugih kulturah, predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Od oktobra 2010 sem torej na mednarodni akademiji v Berlinu in se ukvarjam z inovativno pedagogiko, psihologijo in ekonomijo v luči otrokovih pravic. Posebnost te študijske smeri je, da pripisuje veliko važnost mednarodnosti. Študenti in študentke prihajajo iz celega sveta in tako so možne zelo raznolike perspekti-
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
ve. Dve študentki sta iz Afrike. Poleg študija sodelujem pri organizaciji AfricAvenir, ki se kritično zavzema za zgodovinske, kulturne in politične teme Afrike in skuša v Berlinu z raznimi kulturnimi prireditvami senzibilizirati ljudi za probleme Afrike. V študiju si se posvetila otrokovim pravicam. Kaj so osnove otrokovih pravic in kje so zapisane? Anja Boštjančič: Osnova za mednarodnopravni dokument je Deklaracija o pravicah otroka (OZN, iz leta 1959) ter Konvencija o otrokovih pravicah (OZN, 20. novembra leta 1989). Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) zagotavlja varstvo otrok na osnovi državljanskih, političnih, ekonomskih, družbenih in kulturnih pravic. V okviru KOP sta bila sprejeta dva opcijska protokola o otrokovih pravicah: o vključevanju otrok v oborožene spopade (2000) in o prodaji otrok, otroški prostituciji in otroški pornografiji (2000). Imamo zakon o človekovih pravicah. Zakaj potrebujemo posebej zapisane otrokove pravice? Anja Boštjančič: Že desetletja, preden je prišlo do sklepa o Konvenciji leta 1989, so obstajale razne debate o otrokovih pravicah. Debate kažejo, da izhodišča za Konvencijo rezultira-
jo iz političnih dogodkov in preobratov. Tako lahko razumemo Konvencijo o otrokovih pravicah kot reakcijo na svetovne vojne in njihove posledice za številne otroke. Otrokove pravice niso le zakoni za zaščito otrok, temveč v veliki meri zagotavljajo nov pogled na otroke. 22 let so otrokove pravice že zapisane v Konvenciji. Kaj se je spremenilo v teh letih na boljše za otroke po svetu? Anja Boštjančič: Leto 2009 je bilo leto otrokovih pravic. UNICEF je v sklopu tega priredila razne informacijske akcije, vabila javnost in vlade, da povečajo svoje zavzemanje za otrokove pravice in jih tudi uzakonijo. Vse države članice Združenih narodov, razen Amerike in Somalije, so ratificirale Konvencijo. S tem je bila dana podlaga, na kateri imajo vsi otroci pravico do preživetja, razvoja, varstva in soodločanja. V mnogih revnih državah so organizacije, kot npr. UNICEF, na tej podlagi lahko izboljšale razmere in življenje na milijone otrok. V socialni znanosti pa se je začela paradigemska sprememba gledanja na otroke. Otrok ni le otrok, ki potrebuje zaščito, temveč ima pravico soodločanja. Tako se uveljavlja nujno potrebna dopolnitev k že obstoječim znanstvenim nastavkom.
njihove uresničitve In vendar na milijone otrok živi v lakoti in revščini. Kaj pomenijo za te otroke pravice? Anja Boštjančič: Poznavalci otrokovih pravic potrjujejo ta „statement“. Mi smo na začetku našega dela, saj dejansko živi na milijone otrok v lakoti in revščini. Kot kažejo razni poskusi razvojnega dela na jugu, nekaterih razmer ni mogoče spremeniti kar tako. Po eni strani si ustvarjamo napačne predstave o fenomenih in težavah, kot je npr. revščina. Kot odgovor na to iščemo rešitev v materialnih dobrinah, ki pa sploh niso rešitev z vidika tistih, ki živijo v takih razmerah. Eden izmed ključev za rešitev teh problemov je volja in motivacija držav in inštitucij, da pridejo do rešitev ali tudi ne. Nazadnje je odvisno od vseh akterjev, ali hočemo nekaj spremeniti ali bi raje ostali tam, kjer smo. Izkušnje kažejo, da človek v marsičem reagira šele tedaj, ko je že prepozno. V sklopu mojega dela v Tanzaniji sem spraševala otroke, kaj si želijo. Neki otrok mi je rekel: „Živ ljenje, kot ga imate vi v Evropi, samo tukaj v Afriki.“ Ko bi ta otrok vedel, da je v Evropi dosti otrok, ki živijo v revščini! Morda v drugačni revščini. Veliko je otrok, ki trpijo in postanejo žrtve neodgovornih odraslih, postanejo žrtve nasilja. Situacije so raznolike, vsi otroci pa naj bi imeli mo-
žnost, da odraščajo v razmerah, ki so enakopravne, varne in podpirajo njihov razvoj. V kolikšni meri skrbijo države in inštitucije za izpolnjevanje teh pravic? Kako se izpolnjujejo otrokove pravice v Avstriji? Anja Boštjančič: V glavnem je treba vedeti, da so otrokove pravice važen del človekovih pravic in da obstaja mednarodno zavezujoč dokument, ki priznava in spoštuje otroke kot osebe z lastnimi pravicami. Kot sem že omenila, ZDA niso ratificirale Konvencije, to je škandal. Ratifikacija tega dokumenta obvezuje države, da spoštujejo otrokove pravice. Države morajo zagotoviti in se truditi za izpolnjevanje otrokovih pravic. To pomeni, da imajo otroci pravico do te Konvencije, je pa tudi v odgovornosti držav, da informirajo otroke o njihovih pravicah in jim zagotovijo, da so deležni teh pravic. Odbor (Committee on the Rights of the Child) ima nalogo, da preverja stanje in izpolnjevanje teh pravic. 18 ljudi je v okviru Združenih narodov izvoljenih za štiri leta, da zastopajo ta odbor. Avstrija na primer ima dolžnost, da odboru pošlje poročilo, ki ga odbor potem kontrolira. Odbor je kontroliral Avstrijo leta 2005 glede na stanje in izpolnjevanje
otrokovih pravic (concluding observations). Priznal je, da se je ustanovila ADA (Austrian Development Agency) in da država namerava zvišati prispevek za razvojno delo od 0,22 % na 0,33 % BIP v letu 2006. Odbor pa obžaluje, da Avstrija ne prispeva 0,7 % BIP, kot je cilj Združenih narodov. Avstrija naj bi bolj podpirala projekte in programe s poudarkom na otrokovih pravicah. To pa ne pomeni le, da naj bi podpirala projekte v revnih državah, temveč tudi v sami Avstriji: razne projekte na šolah, v vrtcih in na kulturnem področju. Ne le otroci, tudi starši naj bi vedeli za pravice, ki jih imajo otroci. Odbor vabi tudi h krepitvi zveze zastopnikov mladine (Bundesjugendvertretung) in k so odločanju na šolah, kjer vidi veliko nepravilnosti. Torej so tudi učitelji in učiteljice poklicani, da se bolj ukvarjajo z otrokovimi pravicami. Odbor podpira aktivnosti društva „Rat auf Draht“, kjer otroci lahko kličejo in se informirajo o svojih pravicah. Na tem področju bo potrebnih še veliko izboljšav. Na spletu www. Kinderrechte.gv.at imate možnost, da se informirate o posameznih členih otrokovih pravic in spodbujate otroke, da se seznanijo s svojimi pravicami.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
vz ažvaersi tšč nu o živeti Pripravila Pripravil PMA iVc Ek La ZOAp Be Lt nA iTkN I K
Starost in bolezen sta vrednoti V
zgodnjih jutra-
vi
Krista Opetnik
njih urah se odpra-
Šmihela na svoje delo. Na območju s p o d n j e Po d j u n e iz
oskrbuje stare in
bolne ljudi na njih ov i h d o m ov i h .
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
K
o na poti proti Železni Kapli zažari vrh Obirja v jutranjem soncu, je to zanjo vrelec moči za naporno delo, ki pa prinaša tudi veliko veselih trenutkov. Kot strežnica bolnih in starih že sedem let oskrbuje in neguje ter je pogovorna partnerica ljudem, ki leta bolezni in starosti hočejo preživeti na svojem domu. Mobilne socialne službe, kot jo opravlja Krista Opetnik, omogočajo ljudem to možnost, ki pa je v polnosti uresničljiva le tedaj, če ljudje sodelujejo s strežnicami in so pripravljeni upoštevati navodila zdravnika. Pomoč in oskrba, ki jo potrebujejo ljudje, pa je zelo raznolika.
Ob nakupovanju, pomoči pri osebni higieni, oblačenju in bolniški negi je zanjo najvažnejši pogovor. Od prvega obiska se med strežnico in oskrbovancem/ oskrbovanko korak za korakom razvija odnos in raste zaupanje. Za Kristo Opet nik je največja vrednota, da sprejema vsakega oskrbovanca takega, kot je. Nekateri so si do visokih starih let ohranili nasmeh na obrazu, za druge pa je težki vojni čas še danes travma, iz katere se ne morejo rešiti. Krista Opetnik skuha čaj, sede k njim in jih posluša, tudi takrat, ko ji kak oskrbovanec vsak dan pripoveduje isto zgodbo in se njegove misli izgubljajo v otroških letih in doživetjih. Teh pogovorov so stari ljudje najbolj veseli. Vsako jutro se razveselijo Kriste Opetnik, ki stopi v njihovo hišo in jim prinese košček vigrednega vonja, se z njimi pošali, jim postori potrebna dela in jih motivira k raznim vajam. Urjenje spomina, gibalne vaje in spodbujanje h kreativnosti ohranjajo njene oskrbovance sveže in jim krajšajo čas. Za svoje delo prejema Krista Opetnik veliko hvaležnosti, največja pa je takrat, ko nagovori starega in bolnega človeka v njegovem maternem jeziku. „Če slovensko pozdravim, je takoj spoštljivo zaupanje,“ je ponosna Krista Opetnik, da lahko v domačih krajih oskrbuje ljudi in jim s slovensko besedo lajša vsakdanje težave. Pri svojem delu z bolnimi in starimi pa je Krista Opetnik tudi soočena s spremljanjem umirajočih. V tem času je njena prva naloga, da stori vse, da gre umirajočemu dobro. V teh trenutkih jo vodi tudi želja, da je ob umirajočem in mu s svojo navzočnostjo lajša prehod v drugo življenje, se pogovarja s sorodniki in jim je v oporo. Vsaka smrt oskrbovanke ali oskrbovanca je zanjo boleča in ji pomeni košček slovesa. Svoje delo s starimi in bolnimi vidi Krista Opetnik predvsem v tem, da posreduje tem ljudem občutek, da je njihovo življenje tudi v starosti in v bolezni vrednota. „Malo spoštovanja je čutiti, če bolnega človeka po dveh dneh v bolnišnici spet pošljejo domov,“ pravi Krista Opetnik, ki je prepričana, da mora postati govorica o starih in bolnih v naši družbi boljša in spoštljivejša, „potem bodo tudi naši otroci s svojim govorjenjem dali starim in bolnim občutek, da so vrednota za naše skupno življenje“.
Ob varni roki
V
naši družbi je čedalje več starih in bolnih, ki potrebujejo nego in pomoč. Čeprav betežni in bolni, pa si kljub temu želijo ostati na svojem domu. Tudi če jim pešajo moči, si želijo živeti v času bolezni in starosti v varnem zavetju družine, domačih prostorov in znanih predmetov. Izpolnitev te želje je za svojce pogosto velik izziv, posebej takrat, če jim ob delu ne preostane veliko časa za nego in oskrbo bližnjega sorodnika. Odgovorno in pogosto 24-urno oskrbo in nego večkrat prevzamejo žene iz Slovenije. Spoštljivo in z veliko mero hvaležnosti govorijo ljudje o teh dobrih strežnicah, ki prihajajo na Koroško in tu spremljajo stare, bolne in umirajoče na njihovi poti. V krogu znancev sem spoznala ženo iz Slovenije, ki prihaja že tretje leto na Koroško. Srečala sem jo ob jutranji kavi. Skupaj s svojo varovanko je sedela pri mizi in mi pripovedovala o svojem delu. Ko jo je doma doletela brezposelnost, se je v okviru zavoda za zaposlovanje izšolala za strežnico. Od ust do ust se širi novica o ženah iz Slovenije, in tako jo je pot zanesla na Koroško. V jesenskih mesecih lanskega leta jo je naprosila družina, da pride k njim in streže težko bolnemu očetu in mami. “Ata”, kot so ga klicali domači in tudi žena iz Slovenije, je po možganski kapi potreboval pomoč in
nego noč in dan. Pa tudi obnemogla mama je potrebovala spremstvo. In tako je prišla v družino žena iz Slovenije. Prve tedne po očetovi vrnitvi iz bolnišnice je več strežnic prihajalo na dan, da so oskrbovale težko bolnega očeta. S časom pa so se družinski člani skupaj z ženama iz Slovenije navadili na nego. Noč in dan je bila strežnica ob njem. Čeprav ata ni mogel govoriti, je vse razumel, bil vedno dobre volje in se z znaki odzival na pogovore. “Vse je obrnil v šalo. Takega človeka moraš imeti rad. Čeprav nič ni mogel, je videl smisel v svojem življenju,” pripoveduje žena iz Slovenije o svojem varovancu. Skrbela je zanj in ga spremljala. Tudi takrat, ko je prišel boleči čas slovesa. Po atovi smrti je žena iz Slovenije ostala pri mami. Skupaj zajtrkujeta, skuhata kosilo, gresta na sprehod, se veliko pogovarjata in bereta. „Moja naloga je sedaj kuhanje, pospravljanje in delati družbo mami, ki je ostala sama brez ata.“ Za ženo iz Slovenije, ki prihaja kot strežnica na Koroško, pomeni vsaka družina, v katero vstopi, nov začetek. Tri jih je v teh letih spremljala. „V začetku je verjetno za vse težko. Družina me ne pozna. Jaz pa ne poznam njihovih navad. Moram se prilagoditi njihovemu načinu življenja. Ne smem uveljavljati svojih stvari in uvajati neke spremembe ali spreminjati njihovega dnevnega rituala. Po
mesecu dni pa se že navadiš in postaneš član družine. Čeprav varovanca ali varovanke ne poznam, preden pridem v hišo, se polagoma navadim nanj, ga vzamem za svojega. Cel moj dan posvetim njemu in mu postorim vse, kar potrebuje. Ob negovanju ata mi je večkrat postalo težko, ko sem videla, kako trpi, kako se muči, in sem se spraševala, zakaj? Pa tudi smrt je povezana z mojo službo. Po vseh močeh spremljam bolnega na tej poti in tudi sama počasi sprejemam slovo, zadnjo pot in smrt kot nekaj, kar spada k našemu življenju.“
Ž
ena iz Slovenije opravlja svojo službo skupaj s še eno strežnico. V štiridnevnem ritmu se menjavata. Ob zamenjavi si izmenjata novosti in potrebe varovanke. Tako v miru in urejenosti poteka dan za mamo, ki že težko čaka, da pride pomlad. Popoldanski sprehod na soncu, ob varni roki žene iz Slovenije, ji pričara občutek toplote. Vsak dan ju pot vodi tudi na pokopališče, kjer obiščeta atov grob. „Na teh sprehodih vedno znova srečava ljudi, ki me sprejemajo z velikim spoštovanjem,“ pripoveduje žena iz Slovenije, njena varovanka pa doda: „Najbolj vesela pa sem, da se slovensko pogovarjava.“ V domačem jeziku se bosta pogovarjali tudi spomladi na vrtu. “Mama bo sedela na stolu, jaz bom pa sadila solato.”
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji
pravni kotiček
Pripravil Pavel Zablatnik
K O M E N TA R
Prisiljeni prositi za miloščino
K
atoliška akcija v novem letu 2011 pozorno spremlja skrb vzbujajočo politično razpravo na Koroškem o možnostih zakonske prepovedi beračenjah po koroških cestah in v javnih prostorih. Verjetno motijo lačni site in vznemirjajo revni bogate in bi bilo zato kar najbolje, da bi uveljavljeno zakonodajo kratko malo spremenili. To pa nujno vodi k vprašanju, kakšno vrednost priznavamo v našem neposrednem življenjskem okolju dostojanstvu tistih soljudi, ki so se znašli v eksistencialni stiski, ki so izrinjeni iz blaginje skupnosti in so prisiljeni prositi za miloščino. Krščansko izročilo, ki zaupa v živo Božjo besedo, v tem pogledu jasno svari vsakega, ki prezira revščino in šibkost, da s tem prezira tudi Božje otroštvo v stiski. Prošnja za miloščino je gesta ponižnosti, ki zasluži spoštovanje sočloveka, ker sodi med temeljne človekove pravice, ki ostajajo za vse čase nedeljive. Tudi ko bi dejansko uspelo razkrinkati ponekod domnevno organizirano beračenje, ob katerem naj bi posamezniki celo bogateli, ostaja bolj prepričljiva, ker verodostojna, ocena graškega duhovnika revnih p. Pucherja, ki v vroče diskutiranem beračenju po celovških ulicah vidi predvsem izraz »odvratne revščine«, ki jo je treba v naprednem in nadvse bogatem svetu kot tako spoznati ter iskati možnosti in poti za pošteno obravnavanje načelnega človeškega in družbenega vprašanja.
S
kupni politični interes mora veljati odločnemu zavzemanju za ustvarjanje pravičnih razmer v ožjem deželnem in državnem, kakor tudi v evropskem in svetovnem pogledu. Sleherni človek ima pravico do življenja v človeka vrednih okoliščinah. Zakonski okviri naj mu zato zagotavljajo osnove socialne pravičnosti, ki vključuje možnosti za zaposlitev, za izobraževanje, osnovno zdravstveno oskrbo ter svobodno kulturno in versko življenje. V tej smeri vselej ostaja dosti potrebe in priložnosti za smiselno politično oblikovanje, nikakor pa ne v nasprotni smeri, namreč na hrbtu najšibkejših in nemočnih, ki pa nas bogataše s svojo provokativno prošnjo za miloščino spravljajo v zadrego in hkrati še silijo k razmišljanju o možnostih in nastavkih za oblikovanje pravičnejšega sveta. Zakonska prepoved osnovne človekove pravice, ki človeku v stiski načelno zagotav lja svobodo, da po svoji presoji prosi sočloveka za pomoč, nikakor ne more biti rešitev. Nasprotno! Prepoved stisko le še povečuje. Človeku jemlje dostojanstvo, ko ga s pomočjo strukturalnega nasilja, kakršno bi pomenila zakonska prepoved, duhovno, duševno in telesno zavira, tudi kriminalizira in navsezadnje docela izključuje. Iskanje zakonske ureditve po načelu izključevanja je v tem primeru zgrešeno, ker nima za cilj rešitev problema, temveč kvečjemu odložitev oz. preložitev stiske v druge roke. Zaradi globalne povezanosti življenjskih okoliščin na zasebni in družbeni ravni tako ravnanje dolgoročno nujno povzroča množično stisko, ki se zlahka sprevrže v tragične nasilne spopade izobčenih in izključenih, s tem pa drug od drugega vse bolj odtujenih posameznikov in skupin soljudi.
Z
akonodaja, ki bo vredna predikata napredna, demokratična in človekoljubna, naj varuje in spodbuja načelo brezpogojne odprtosti do sočloveka, naj varuje in spodbuja posameznika, ki je po osebni presoji in zmogljivosti pripravljen v taki ali drugačni obliki pomagati in ki v zameno za vzpostavljeni človeški odnos prejme sporočilo, da je na poti v pravičnejšo prihodnost treba opraviti še vrsto nalog v neposredno korist danes nam, predvsem pa še prihodnjim Pavel Zablatnik rodovom.
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Finančne ka S 1.1. 2011 je v Avstriji stopila v veljavo obširna novela zakona, ki se ukvarja z finančnimi delikti. Tako bo Avstrija drastično povišala denarne kazne oz. kazni zapora, če bo država lahko dokazala, da je prišlo do strateške davčne/ carinske utaje, do utaje v obliki organiziranih band, tolp itd. Pristojnost za finančnokazenski postopek Pristojnost davčnega/carinskega urada Načeloma vodita postopek davčna oz. carinska uprava, in sicer kot finančno-kazenski organ 1. stopnje (namesto stopnja se v Avstriji uporablja izraz »instanca«). To sta v praksi stvarno in krajevno pristojni davčni oz. carinski urad. Pristojnost neodvisnega finančnega senata Kot finančnokazenski organ 2. stopnje odloča tako imenovani neodvisni finančni senat – ali kot »posamezni organ« ali pa kot »senat«. Finančnokazenski organ 2. stopnje je vsekakor pristojen, če presega vsota utajenega davka 22.000 evrov (pri tihotapstvu vsota utajene carine več kot 11.000 evrov). Prav tako davčni/carinski zavezanec lahko zahteva, da se finančnokazenski postopek vodi pred neodvisnim finačnim senatom. Člani senata so neodvisni, torej niso vezani na možna navodila ministrstva za finance. Postopek pred neodvisnim finančnim senatom je javen; javnost se lahko izključi, če to zahteva davčni/carinski zavezanec oz. če bi javnost postopka kršila davčno/carinsko tajnost. Isto načelo velja za postopek pred sodiščem. Pristojnost sodišča V Avstriji je sodišče pristojno šele takrat, če presega vsota naklepno utajenega davka vsaj 75.000 evrov (pri tihotapstvu vsota naklepno utajene carine več kot 37.500 evrov). Sicer pa so za kaznovanje finančnokazenskih prekrškov pristojni neodvisni finančni senati oz. davčni/carinski uradi kot finančnokazenski organi prve stopnje. Ob robu je treba omeniti, da je kaznovanje manjših prekrškov (kot npr. prepozno plačevanje ddv-ja, davka od plače) izključno pristojnost davčnih/carinskih uradov; to pomeni, da se s takimi zadevami sodišča ne ukvarjajo. Druga finančnokazenska načela: Zastopstvo v postopku: dokler postopek ni pred sodiščem,
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopi Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2
Marian Wakounig* Doma iz Mlinč, že vr sto le t živi in dela na Dun a j u . Re g i on a l n i m e n e d že r v z vez n e m m i n istr stvu za finance regija Nižja Av strija ter G ra d i š č a n s ka , l e k to r d u n a j s ke u n i ve r ze, i z re d n i profesor na maribor ski univerzi, podpredsedni k Zveze B a n k
azni za davčne in carinske utaje v Avstriji Uvodoma je treba omeniti, da pozna avstrijski pravni sistem (tako kot vsak druga država) splošni kazenski zakonik iz leta 1974 (nemško: Strafgesetzbuch), ki se uporablja za bolj ali manj vsa kazniva dejanja v Avstriji, ter specialni finančnokazenski zakonik iz leta 1958 (Finanzstrafgesetz), ki urejuje samo postopek ter kaznovanje za davčne ter carinske prekrške. V tem se davčni/carinski zavezanec brani lahko brez pomoči odvetnika (uporablja lahko pomoč davčnega svetovalca, če meni, da je to potrebno); pred sodiščem pa je pomoč odvetnika za davčnega/carinskega zavezanca obvezna Stroški postopka: stroške postopka mora povrniti davčni/carinski zavezanec (načelno 10 % utajenega davka/carine) Izvrednotenje dokazov: dokazila, ki jih je pridobila davčna/carinska uprava ob »kršitvi bančne tajnosti«, se ne smejo izvrednotiti v breme davčnemu/carinskemu zavezancu Izbris kazni: izrečene kazni veljajo po poteku roka za izbris kazni (rok za izbris kazni je 5 let) kot izbrisane Finančnokazenski register: finančnokazenski postopki se vodijo v posebni evidenci, zajeti podatki se po poteku 2 let (po poteku roka za izbris kazni ali po smrti davčnega/carinskega zavezanca) zopet izbrišejo Kazni: Kot omenjeno, so kazniva samo dejanja, ki so bila storjena v Avstriji. Kot »avstrijsko območje« v smislu finančnokazenskega zakonika se šteje tudi celotno carinsko območje EU. Izročitev storilca tuji državi se opravi samo takrat, če to predvideva bilateralni sporazum. Kazni so primarno premoženjske narave, torej - denarne kazni ter - kazen odvzema predmetov (v carinsko kazenskem postopku) Kazen zapora je možna in se izreče v izjemnih primerih, in to takrat, če je za postopek bilo pristojno sodišče. Kaznuje se, ker se je utajila »davščina« – ne glede na to, ali je ta davščina dohodnina, ddv, carina itd. Drugače povedano, materialni zakoni kot avstrijski ZDDV, avstrijska dohodnina, avstrijski zakon od dohodka pravnih oseb, avstrijski carinski kodeks ne predvidevajo kazni za možne utaje. Vsi ti prekrški in z njimi povezane kazni za vse možne davščine so urejeni v finančnokazenskem zakoniku.
prispevku bom predstavil pristojnosti, načela ter kazni za davčne ter carinske prekrške v Avstriji. Zakonik se ne uporablja samo za avstrijske davčne/carinske zavezance, temveč za vsakega tujega zavezanca, ki je storil prekršek na avstrijskem območju.
Višina kazni: Iz naslednje razpredelnice lahko razberete višino kazni
Prekršek
Utaja davka/ carine (v evrih)
Denarna kazen
Zapor
Malomarna davčna/ carinska utaja
Ne glede na višino utajene vsote
Do 100 % utajene vsote
Ni
Do 33.000
Do 200 % utajene vsote
Ni
Do 100.000
Do 200 % utajene vsote
Do 3 mesece
nad 100.000
Do 200 % utajene vsote
Do 2 leti
Do 33.000
Do 300 % utajene vsote
Ni
Do 100.000
Do 300 % utajene vsote
Do 3 mesece
Normalna naklepna davčna/carinska utaja Normalna naklepna davčna/carinska utaja
Strateška naklepna davčna/carinska utaja Strateška naklepna davčna/carinska uta
Do 500.000
Do 300 % utajene vsote
Do 3 let
Nad 500.000
Do 300 % utajene vsote
Do 5 let
Davčne/carinske utaje preko organiziranih tolp Davčna utaja
Nasilna carinska utaja
Do 33.000
Do 300 % utajene vsote
Ni
Do 100.000
Do 300 % utajene vsote
Do 3 mesece
Do 15.000
300 % utajene vsote
Ni
Do 50.000
300 % utajene vsote
Do 3 mesece
Nad 100.000 do 250.000
1,0 mio evrov možna denarna kazen
Do 3 let
Do 500.000
1,5 mio evrov možna denarna kazen
Do 5 let
Nad 500.000
2,5 mio evrov možna denarna kazen
Do 10 let
Nad 100.000
1,5 mio evrov možna denarna kazen
Do 5 let
Najhujši delikti Davčna prevara
Davčna utaja preko organizirane tolpe
isa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednica: G abi Frank
Vzgojni priročnik Pri Mohorjevi založbi je izšla knjiga Christe Meves: Pogum za vzgojo
Kako lahko poskrbimo za duševno Tokrat Vam predstavljamo vzgojni priročnik, ki sta ga za letošnji knjižni dar Ce lovške Mohorjeve prevedla iz nemščine Seta Oblak in Stanislav M. Maršič. Av torica knjige je znamenita nemška filozofinja, predvsem pa otroška in mladin ska psihoterapevtka Christa Meves. Avtorica je bila rojena sicer že leta 1925, toda njeno neverjetno aktualnost in sodobnost dokazuje dejstvo, da je knjiga izšla v nemščini doslej kar v 27-ih izdajah. Bralci pa so dobesedno razgrabili še nekaj njenih izmed skoraj 40-ih knjig; tako je »Zakonska abeceda« izšla v 38-ih izdajah, »Učenje vzgoje« v 24-ih, mladinska knjiga »Hočem živeti« v 25-ih, družbenokritično delo »Zmanipulirana nezmernost« pa celo v 42-ih. Po knjigi »Verführt, manipuliert, pervertiert (Zapeljani, zlorabljeni, iz igrani)« je knjiga Pogum za vzgojo druga knjiga Christe Meves, prevedena v slovenščino, in upajmo, da ji bodo sledile še druge. To knjigo je Meves napisala v duhu vprašanja, ki si ga je zastavljal že vestfalski socialni reformator, pastor Friedrich von Bodelschwingh (1831–1910): »Kako lahko ustvarimo kraje, s katerih bo blesk upanja padel v mrak zemlje?« V knjigi Christe Meves najdemo namreč oboje – mrak zemlje in blesk upanja. Kakor vse njene knjige je tudi ta knjiga močno družbenokritično obarvana. Meves je že desetletja zelo pozorna opazovalka družbenega življenja, zato je njena diagnoza skrajno natančna, njeno pisanje je argumentirano. Ni ji mar za politično korektnost, ampak za resnico; gre ji – kakor bi rekel Vaclav Havel – za »življenje iz resnice«. Ta resnica – gledana z vidika duševnega zdravja otrok, kar je težiščni pogled Christe Meves – je danes zelo boleča in kruta: Otroci in mladostniki so dobesedno pahnjeni v povodenj nekritičnega konsumiranja medijev, zlasti neselekcioniranih televizijskih oddaj in računalniških igric. Njihovi starši so pogosto na lovu za karierizmom, kar je usodno zlasti še tedaj, če otrok nima v svojem najzgodnejšem detinstvu trajno ob sebi ljubeče matere, ki lahko edina poteši njegove preživetvene potrebe. Usodnost materine (ne)navzočnosti Meves dokazuje tudi s primerjavo, ki jo ponuja raz iskava Konrada Lorenza o vedenju živali. Kakor rdeča nit se skozi ta njen vzgojni priročnik vije misel, da vsak otrok potrebuje av-
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
toritativno vzgojo, tj. vzgojo, na katero odločilno vpliva ljubeče izvajanje avtoritete očeta in matere. Brez avtoritete ni vzgoje, a pri tem se je treba varovati dveh skrajnosti – avtoritativnost se ne sme sprevreči v avtoritarnost, tj. v vzgojno nasilje, dresuro, v diktaturo, prav tako pa ne sme same sebe izničiti s tem, da se odpove sleherni avtoriteti in se s tem odreče skoraj slehernemu vzgojnemu vplivu. V sodobni družbi, do por prepojeni z liberalnim duhom, z duhom relativizma, je nevarna zlasti ta druga skrajnost. Posebno mesto posveča Christa Meves v tej svoji knjigi ženski in t.i. »vzgoji v žensko«, njenemu nezamenljivemu pomenu za družino in družbo. Precej prostora namenja pojavu jeze, besa, in se pri tem sprašuje: »Kako naj razlikujemo, kdaj je jeza smiselna in potrebna in kdaj postane nesmiselno uničujoča? Predvsem pa, kako se jo lahko naučimo obvladovati, podobno kakor se s pomočjo fizikalnih zakonov naučimo ukrotiti tok reke, da nam služi, namesto da bi nam s povodnjimi škodoval?« Sklicujoč se tudi na stoletno izkušnjo psihoanalitikov Meves trdi, da nagon agresivnosti »ni ne dober ne slab – vedeti moramo, čemu služi in pri čem sodeluje. Potem lahko upamo, da ga bomo obvladali ter ga vgradili v svoje življenje tako, da bo obrodil sad.« Pojav agresivnost torej obravnava poglobljeno in celostno. Avtorica svari pred tem, da bi človekovo agresivnost zatirali, a tudi pred tem, da bi dopustili, da se prosto, divje razraste – skratka, tudi agresivnost je treba oblikovati. Ob tem navede številne nazorne življenjske primere, ki bralca pretresejo. V svojem dolgem življenju je videla, kam pripeljejo napačni življenjski slogi, na podlagi svojih izkušenj pri delu v ordinaciji pa lahko v tem svojem vzgojnem priročniku kompetentno svetuje, kako pravilno vzgajati, ter nam s tem vliva pogum za vzgojo. Njeni cilji so postavljeni zelo visoko, zlasti za politike celo preveč visoko, a ti cilji so vendar »blesk upanja v mraku zemlje«.
Christa Meves, rojena
leta 1925, študij germanistike, geografije in filozofije na univerzah Wrocław in Kiel. V Hamburgu je dodatno študirala psihologijo. Izobrazba za psihoterapevtko, otroška in mladinska psihoterapevtka, 113 knjižnih izdaj, številne nagrade.
Christa Meves: Pogum za vzgojo. Mohojreva založba 2010. ISBN 978-3-7086-0541-8
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
zdravje naših otrok Christa Meves v pogovoru Kateri novodobni razvoji in tendence pri vzgoji v preteklih nekaj desetletjih imajo na zdravje naših otrok najslabši vpliv? Christa Meves: Naraščajo či egocentrični odnos sodobne družbe povzroča najbolj trdo vratne motnje pri otrocih. Mno go ljudi, še zlasti kadar so dose gli gotovo blaginjo in udobnost, misli, da tudi če so postali star ši, lahko nadaljujejo svoje ži vljenje s prioriteto po čim večji meri uživanja in uživaštva. Da je otrok tako velika naloga ka kor tudi dar, v tem primeru ni več v zavesti teh ljudi. Tak od nos ne ustreza potrebam otrok, ki se šele razvijajo in oblikujejo svojo osebnost. Predvsem v pr vih letih življenja so otroci kakor dragocene, občutljive rože, ki nujno potrebujejo ljubezen, po zornost, bližino ter nežnost, da se lahko razvijejo v stabilne in duševno zdrave osebnosti. Za radi nemirnega življenja v tem obdobju, oddajanja otrok v raz lične vzgojne ustanove, otro ške jaslice ter pogosto soočanje otrok z različnimi vzgojitelji pri manjkuje otrokom krvavo po trebna stalnost, toplina in na vezanost v stabilnih družinah. Najbolj se to pomanjkanje ob čuti, če je ta nemirnost domi nantna v prvih življenjskih letih otrok, kajti v tem času se naj bolj razvijajo možgani otrok. Katere študije dokazujejo, da je odnos matere do otroka v prvih mesecih življenja zelo pomemben za razvoj otroka? Christa Meves: Knjige s to te matiko zapolnjujejo celotno knjižnico. Na začetku so znan stveni rezultati iz raziskav kla sikov, kot sta to René Spitz in John Bowlby ter sodobni raz
iskovalci, kot so to Manfred Spitzer, Gerald Hüther in Lise Eliot, Louann Brizendine, Gor don Neufeld in nešteti drugi. Po membni so tudi raziskoval ni rezultati o negativnih učinkih manjkajočega odnosa mate re do otroka, kot so jih delali v komunističnih državah. Pose bej študije o romunskih sirotah pojasnjujejo te negativne učin ke. Takšni otroci imajo duševne deficite, ki jim zelo hudo oteži jo življenje še v odrasli starosti: številne osebe so čezmerno du ševno ranljive in niso obremen ljive, v svojih reakcijah z na pačnim vedenjem kažejo svojo nezavedno nezadovoljstvo. Ne kateri postanejo hitro agresivni, drugi pa so čezmerno pogoltni in se oklepajo ljudi in stvari. Ka žejo se tudi najrazličnejše obli ke duševnih motenj, posebej v otroških letih se kažejo prvi simptomi kot grizenje nohtov, puljenje las ali močenje v po steljo, v šolskih letih pa se mo tnje izražajo tako, da otroci niso vzdržljivi in se ne morejo kon centrirati ter so motorično hi peraktivni (ADHS). Zakaj po Vašem sodobna družba ignorira ta spoznanja? Christa Meves: Takšna spo znanja niso združljiva niti z zah tevami gospodarstva,niti s po trebami sodobne ženske po poklicnem delu. Temu razvoju so podvržene tudi oblasti, na mesto da bi pomagale mladim družinam finančno, če potre bujejo pomoč, npr. da bi upo števali otrokove potrebe in bi s subvencijami nastajala stabil na družba. Tudi mladi ljudje so množično izpostavljeni nevarnostim tako imenovanega novega načina ži
vljenja. Ogroženi so v družbi, zlomi jih lahko pritisk boja za uspehe na eni strani in na drugi strani pritisk potrošniške druž be. Kaj bi svetovali mladini, da ne bi zašli v past popolnega ne orientiranja? Najpomembneje je, da ima mladina zglede, ki jim posredu jejo vrednote in pravilno mero med delom in prostim časom. Pomembno je tudi, da mladino informiramo o posledicah spol nosti, zasvojenosti z mamili in alkoholom. Krščanske mladin ske skupine so zato v tem času zelo primerne za mladino, da jim posredujejo zdrave smeri. Kaj naj bi starši najbolj upoštevali pri vzgoji svojih otrok? Christa Meves: Pred vse mi drugimi vrednotami je po membna ljubeča, požrtvovalna drža staršev, ki jo lahko naj lažje uresničujejo na življenj ski osnovi krščanskega vredno stnega sistema. Da to lahko uresničujejo v vzgojnem vsak danjiku, so staršem potrebna predvsem novejša spoznanja o tem, kakšni so razvojni pogo ji za zdravo doraščanje otrok. Starši morajo priti do odločil nih informacij o tem, da so za zdravo doraščanje potrebni go tovi življenjski pogoji, ki omo gočajo zdrav razvoj otroka. Otrok potrebuje zaščito tople ga gnezda, prav tako družine kakor tudi izkušnjo, da je zara di stalne bližine matere nasi čeno z ljubeznijo. Na tej osnovi je potem mogoče doseči – raz ličnim razvojnim stopnjam pri merno – kultivacijo človeka, to pomeni predvsem, da je sposo ben ljubiti.
Sodeluj pri natečaju pisanja Na slovenski kulturni praznik so predstavili pobudo za pospeševanje slovenščine z natečajem pisanja. Na dan z besedILoM se imenuje natečaj pisanja, ki ga je predstavila Volbankova ustanova s kulturnima organizacijama KKZ in SPZ. S tem želi krepiti slovensko besedo na Koroškem. Natečaj pisanja so predstavili Franci Serajnik za Volbankovo ustanovo, strokovni nadzornik za slovenščino Teodor Domej, Martin Kuchling za KKZ in Janko Malle za SPZ, Miha Vrbinc kot vsebinski vodja projekta Pisana promlad in Marko Ressmann za Pedagoško visoko šolo. Mohorjeva založba je med partnerji, ki sodelujejo pri pobudi (pospeševanje, utrjevanje in širjenje znanja slovenskega jezika), ki želi nadgraditi ponudbe in podpreti otroke in mladino, ki govorijo in se učijo slovenščine. Strokovno žirijo sestavljajo pisatelji, učitelji in novinarji. Kdo lahko tekmuje in kako? med 8 in 11 leti: - opis osebe ali živali ali - jezikovna igra (3-5 pesmic, izštevank …) med 12 in 15 leti: - poročilo o izletu ali – (sodobna) pravljica med 16 in 20 leti: - ocena filma, gledališke igre, koncerta ali – kratka zgodba (do 800 besed) ali – poezija (3 – 5 pesmi) Pogoja za udeležbo pri natečaju so, da besedilo še ni bilo objavljeno, starši oz. zastopniki mladolet nih udeležencev morajo dati pisno soglasje za objavo besedil. Besedilu je treba pripisati ime in priimek, rojstne podatke, naslov, razred ali letnik in naziv ter sedež šole. Udeleženec/udeleženka odda besedilo učitelju/učiteljici, ali pošlje na naslov: Volbankova ustanova, Pisana promlad, Pernhartgassse 8/3, 9020 Celovec, ali po elektronski pošti: office@promlad.at. Rok oddaje je 5. maj 2011. Nagrade Nagrade za prva tri mesta v vsaki kategoriji: denarna nagrada, knjige, priznanje, enodnevna pisateljska delavnica v Ljubljani. Posebno nagrado bosta prejela razred in učitelj/učiteljica, ki bosta poslala največ prispevkov. Besedila pa bodo objavljena. Slavnostna predstavitev nagrajenih besedil in podelitev nagrad bo 15. junija 2011. Več informacij najdete na spletni strani www.promlad.at ali pa po telefonu 0650-2424328 (Ludmilla Koler).
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
Ni draga, je pa dragocena. Vsak teden nova Nedelja Vsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja
50x
NEDELJA in priloge
+
DARILO
Za študente in študentke
samo 17,50 EUR letno redna naročnina
samo 35,- EUR letno
za n ove ga n a ro č n i ka
Na izbiro so tale darila:
Dobrote iz Vernberka 2 Samostanski čaj, Hilde gardin eli ksir, arni ka, sirup iz smrekovih vršičkov ...
Dobrote iz Vernberka 1 Samostan ski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, re zanci ...
Torbica iz vrečk za kavo
NAROČILNICA Naročam Nedeljo za letno naročnino 35,- EUR
študentski abo za 17,50 EUR
Ime in priimek
Ulica/kraj
Hišna številka
Poštna štev.
Pošta
Telefon
Nedelja Datum rojstva Podpis
DARILO Vernberk 1
Vernberk 2
Torbica
Viktringer Ring 26 9020 Klagenfurt/Celovec