Birma - druzinska priloga Nedelje

april

08

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Bodi moja priča kna

predstavljamo

Micka Opetnik

Jesus Christ Superstar

opetnik@nedelja.at

urednica

Navdušeni

V

sak od nas potrebuje v življenju trenutke in obdobja, ko je navdušen. To deluje kot motor. Kar naenkrat nam več uspe. Odkrijemo nove možnosti, vidimo svet z drugačnimi očmi. Mnoge stvari zmorejo človeka navdušiti: veselje pri športu, ljubezen do glasbe, lastno kreativno ustvarjanje, dobri sosedski odnosi, čas za sočloveka, poglobitev v literaturo ali umetnost. Mnogi pa so navdušeni nad človekom, njegovim načinom življenja in njegovim odnosom do stvarstva. Tak človek lahko postane zgled za osebno življenje.

Tako navdušenost sem doživela v zadnjih tednih, ko sem obiskala birmance in njihove spremljevalce. Oči mladih so žarele, ko so poslušali navdušujoče besede odraslih spremljevalcev. Osebno pričevanje, odkrita govorica, predvsem pa sprejemanje mladih in brezpogojno spremstvo naredijo spremljevalce birmanskih skupin za zagovornike mladih. Veselje do življenja, iskren odnos do sočloveka, ljubeča odgovornost za stvarstvo in globoka osebna vera naredijo te spremljevalce za prepričljive pričevalce vere in življenja. Ob takih spremljevalcih se mladi radi zbirajo, širijo obzorje, pilijo svojo osebnost, odkrivajo verske resnice in jih vključujejo v vsakdanje življenje.

S podobno navdušenostjo je govoril in deloval tudi Jezus.

Možje in žene so mu sledili, ga poslušali. Posredoval jim je smisel življenja in jih učil gledati svet in ljudi z drugačnimi očmi – z očmi ljubezni. Vse je sprejemal z isto ljubeznijo, govoril z vsemi brez pridržkov in se postavil na stran zatiranih in ponižanih. Njegov zgled, njegovo ravnanje je bilo navdušujoče za množice.

Pri teh srečanjih z birmanci sem znova odkrila, kako pomembno je za mladega človeka, da je v družbi ljudi, ob katerih se lahko navduši in ki odkrijejo mlademu človeku veselo Jezusovo sporočilo – vsakega imam rad.

Pričujoča številka družinske priloge hoče navdušiti mlade, njihove birmanske spremljevalce, botre pa tudi žene in družine, da odkrijejo stvari in področja, ki jih lahko navdušijo.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

K naslovnici: Pri birmi v Krki. Foto: Opetnik

Rock muzikal zna­ nega skladatelja A. L. Webbra je bil premierno uprizorjen 7. februarja 2008 v celovškem Mestnem gleda­ lišču. Muzikal opeva zgodbo Jezu­ sovega življenja – v glavnem nje­ govih zadnjih sedem dni. Jezusov vhod v Jeruzalem, izgon prodajal­ cev iz templja, zadnja večerja, Je­ zusov obup na vrtu Getsemani – so močno izpovedne scenske posta­ je muzikala. Intendant celovškega gledališča Josef E. Köpplinger je v svoji režiji poudaril dve vlogi – Je­ zusa in Juda Iškarjota. Prijateljski odnos med njima se zruši, ko Juda z nerazumevanjem spremlja navdu­ šenost množic nad Jezusom.

Moderna glasba skladatelja Web­ bra je mnogim izmed nas znana in nam zveni v ušesih kot prava uspe­ šnica. Glasbeniki in velika skupina plesalcev so pričarali na oder vese­ lje in dinamiko, da je celo gledal­ cem zastal dih. Preprosta, a na več načinov uporabljiva scena je podpi­ rala igralce v njihovi dinamični igri.

Odlični pevci in dinamični plesalci so pritegnili številne mlade obisko­ valce, ki so nemškemu besedilu mu­ zikala lahko sledili na traku. Rokov­ ska obdelava Jezusovega pasijona je od leta 1970, ko jo je napisal We­ bber, do danes navdušila množice obiskovalcev. Tako je tudi celovška predstava v vigrednem času razpro­ dana. Za vse, ki bi grandiozno pred­ stavo radi videli, pa se ponuja še možnost. Muzikal bo na sporedu v poletnih mesecih julija in avgusta.

Informacije na www.stadttheater-klagenfurt.at

Pismo birmancu

pismo

K

Dragi Luka!

o sem pred tednom dni pre­ jel klic, da napišem osebno pismo mo­ jemu birmancu, sem v letu tvoje bir­ me z veseljem sprejel prijetno nalogo.

V Kortah in na Obirskem je navada, da si birmanec že nekaj let pred bir­ mo izbere svojega botra. Kot veš, sem odraščal na Obirskem v veliki družini, kamor so botri zahajali z velikim pono­ som in veseljem. Prav nekaj podobnega sem občutil ob tvoji odločitvi, da bi te pospremil k sveti birmi.

Ko si me pred kakimi sedmimi leti vprašal, če bi postal tvoj birmans­ ki boter, sem se zelo razveselil tvoje odločitve. Vsekakor so me obhajali tudi pomisleki, kajti botrstvo ni le omeje­ no na enkratno srečanje v letu za ve­ liko noč, temveč je povezano z neko medčloveško odgovornostjo ter odgov­ ornostjo do zakramenta svete birme, ki je del naše vere. Čeprav bo po mojem mnenju Cerkev morala spremeniti precej nerazumljivih stvari, lahko rečem, da je birma poleg krsta in poroke eden najlepših cerkvenih obredov, ki te vedno znova opozarjajo na vse­ stransko lepoto in ljubezen naše vere v Boga.

Osebno se še dobro spominjam birmanskega nauka leta 1987, ki je potekal po zelo strogih načelih takratnega župnika Tomaža Holmarja na Obirskem. Ob sobotah, ko sem prihajal iz Mladinskega doma domov, sva s stricem ne le s spoštovanjem, ampak tudi z majhnim strahom sto­ pala čez prag farovža na Obirskem. Precejšnji del molit­ venika si moral znati na pamet. To za naju s stricem ni bila večja ovira, kajti odraščala sva z rednimi družinskimi molitvami ter z rednim obiskom nedeljske maše (če nisem bil ravno na kakem tekmovanju).

V župnišču je vladala popolna tišina učencev in učenk, obdana z mogočnimi, opozarjajočimi in glasnimi na­ govori gospoda Holmarja. Izžareval je prepričljivost, poštenost in spoštovanje, kar naj bi bilo prav gotovo neko načelo tudi za današnje medčloveške odnose. Zame je bil to zelo razburljiv in zelo zanimiv birmanski nauk. Dan birme, ki ga je poleg takratnega škofa Kapellarija ob­ likoval moj birmanski boter, je bil nepozaben. Imam zelo

lepe spomine ne le na ta dan, temveč prav tako na vsa nadaljnja srečanja z botrom, še posebej za veliko noč.

Dočakal sem trenutek, ko imam nalo­ go, da tebe – dragi Luka – pospremim kot birmanski boter na tvoji poti odraščanja. Odraščaš v Kortah v zelo verni družini, ministriraš v obirski fari in okolica je predana katoliški veri. Birma zame pomeni poleg ver­ skega izpopolnjevanja še posebej človeški razvoj. Želim ti, da boš našel pravo pot. Svetovno znani avtor Pau­ lo Coelho pravi v svoji knjigi Alki­ mist: “Živi svojo legendo – to je zla­ to življenja.” K temu bi osebno dodal: Živi svojo legendo s spoštovanjem, toleranco, poštenostjo in veseljem!

Da dosežeš vse to, kar si želiš, z zadoščenjem in zadovoljstvom, je prav gotovo potrebna tudi vera, ki nam je opora tudi ob slabih trenut­ kih življenja. Sedaj, ko ti to pišem, se zopet spominjam svojega otroštva, ko mi je iskrena vera v Boga neštetokrat pomagala pri mojih življenjskih odločitvah in izpitih. Kot birmanski boter ti stojim ob strani, toda le kot opora, kot neka iskrica luči, ki ti je lahko v pomoč – odločitve boš vendarle moral storiti sam.

Birma je življenjski obred na pragu tvojega odraščanja v spremstvu botra, ki ti bo vedno stal ob strani. Lahko mu zaupaš! S tem hočem izreči svojo zvestobo, poštenost in spoštovanje do tebe.

Zelo se že veselim tvojega birmanskega dne, ki bo 5. juli­ ja v Železni Kapli – bo nepozaben in ostal bo za vedno v tvojem spominu!

Dragi Luka, spremljam te kot boter, trener in bratran­ ec že nekaj let in upam, da bova še naprej uživala v tako iskrenem odnosu. Ob koncu ti hočem kot boter dati na pot neki življenjski moto, ki je tebi dobro znan in ki sem ga prav tako neštetokrat slišal od svojega nepozabnega rajnega botra: “Fejst bod, šajserjev je dost.”

Tvoj birmanski boter Stefan ŠTIRINAJST DNI

XIV

V ŽARIŠČU

Prejmi moč za pokonč Začetku

življenja ob rojstvu ustreza kot začetek krščanske­ ga ž iv l j e n j a p o n ov­ no rojstvo iz vode in Svetega Duha, krst.

Za okrepitev tega začetka se podeljuje s v. b i r m a .

Praviloma se to dogaja v življenj­ skem obdobju, ki je zaznamovano z naraščanjem zavesti in odgovor­ nosti. Za obhajanje krščanskega življenja kot skupnosti vere je po­ stavljena evharistija, ki jo imenu­ jemo tudi sv. maša ali oltarni za­ krament. Že od nekdaj ima Cerkev krst, evharistijo in pokoro za glav­ ne zakramente. Birma je okrepitev krsta. Je zakrament polnosti Sve­ tega Duha. Cerkev uči, da ta za­ krament tako kakor krst in ma­ šniško posvečenje prejemniku globoko in neizbrisno vtisne Kri­ stusovo podobo.

Birmovalec Apostolska dela Nove zaveze poroča­ jo (Apd 8, 14-17), da so v Jeruzalemu zbrani apostoli dva iz svoje srede, na­ mreč Petra in Janeza, poslali na sever dežele v Samarijo, katere prebivalci so bili sprejeli Božjo besedo. Apostola »sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na no­ benega izmed njih, bili so samo kršče­ ni v imenu Gospoda Jezusa«. Aposto­ la sta »nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha«.

Kar so v začetku Cerkve storili apo­ stoli, so pozneje delali škofje in dela­ jo tudi danes pri birmi. Pozneje je bilo dovoljenje za delitev birme dano tudi nekaterim duhovnikom, in tako je tudi danes.

Kdo je lahko birman?

Vzeto iz: Egon Kapellari Zu Pfingsten in Jeruzalem Ein Bischof schreibt zur Firmung

Darovi Svetega Duha

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Birman je lahko samo, kdor je že krščen. Krst odpira vrata k vsem dru­ gim zakramentom. Katoliška Cer­ kev zahteva, da birmanci razumejo najvažnejše o bistvu in posledicah bir­ me. Zato velja kot pravi čas za prejem

Dar svéta

Kdor je brez svéta, ne pozna poti. Svetovalci so kažipoti.

Takšni svetovalci morejo biti ljudje, ki še živijo in so nam fizično blizu. Svetovalci pa nam morejo biti tudi pokojni; do njihove modrosti imamo dostop preko knjig, ki so jih napisali.

Poleg tega pa nam je na voljo še božji svetovalec, a njegovi nasveti prihajajo bolj od zno

zakramenta birme starost najmanj se­ dem let. Škofovske konference pa lah­ ko za svojo deželo določijo višjo sta­ rost, če je zaradi tega mogoče upati, da bodo birmanci bistvo zakramenta bolje dojeli. Zakrament birme, ki vtisne neiz­ brisno znamenje, obdaruje krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, z darom Svetega Duha in jih popolne­ je poveže s Cerkvijo, jih okrepi in jih še bolj obveže k temu, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter da širijo in branijo vero.

Boter/botra Pri podelitvi birme položi boter svo­ jo desno roko na ramo birmanca. To je znamenje njegove pripravljeno­ sti, da spemlja birmanega na njegovi življenjski poti, ki naj bi bila tudi pot vere. Boter je torej več kot zgolj priča.

Boter naj bi bil pomoč v polnem po­ menu besede in sopotnik krščenega in birmanega. Kdor je komu opora ali pomočnik, mu je pripravljen pomaga­ ti tudi takrat, ko je težko. Na prave­ ga pomočnika se človek lahko zanese.

traj kakor od zunaj. To je Sveti Duh. Imenujemo ga tudi notranji učitelj, dušni gost, pomočnik in tolažnik. Sredi vsakdanjega hrupa je njegov glas tih, zato ga je moč zlahka preslišati. Kristjan se mora navaditi, da se iz tega nenehnega hrupa redno umakne v tihoto ter tam zazna, kaj mu Sveti Duh govori iz globine njegove duše.

Dar moči

Beseda »birma« prihaja iz latinščine, kjer pomeni »krepitev«, »moč«. Moč, za katero gre pri birmi, ni moč atleta, ni moč mišic, ampak moč srca.

Srce tukaj ni mišljeno kot telesni organ, ampak kot središče in najgloblje jedro človeške osebe.

čno hojo Tak pomočnik mu ne stoji ob strani le nekaj časa, ampak ga zmeraj sprem­ lja na njegovi poti. Četudi telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po pošti, po telefonu.

Pravi boter je predvsem opora v veri, pomočnik v krizah vere. To pa po­ meni, da mora boter sam biti verujoč človek, četudi njegova vera ni vedno prepričljiva. Boter se mora v Cerkvi počutiti domačega. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejeti­ mi zakramenti. Zaradi te zahteve po­ gosto kdo naleti na bolečo mejo: npr. ločeni in ponovno poročeni kristjani, ki jim služba botra ni odprta.

Podelitev birme – besede in znamenja

Obred sv. birme in pogoji za podeli­ tev tega zakramenta so se v stoletjih spreminjali. Jedro obreda birmovanja pa sta bila in sta polaganje rok in ma­ ziljenje.

Ime »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha,« reče škof pri dejanski pode­

Dar modrosti

Modrost, dar Svetega Duha, v kristjanu pogosto dozori šele v popoldnevu ali na večer njegovega življenja. Modrost je drža, ki je zmeraj odprta za še večje, za še obsežnejše. Modrost je drža romarja, ki je na poti k večnemu cilju. Moder človek izžareva mir in mir ustvarja tudi okrog sebe.

litvi sv. birme, in pred tem kandidata za birmo nagovori z njegovim krstnim imenom. Človek je nezamenljiva oseba prav zaradi tega, ker ga Bog pozna in ga kliče po imenu. Človek ni številka v kartoteki, ni šablona. Človek, ki je pri krstu in birmi poklican s svojim ime­ nom, zaradi tega zlasti v Cerkvi ne sme biti gola številka v kartoteki. Bog ga pozna, Bog ga hoče.

Polaganje rok Škofova roka na birmančevi glavi po­ meni, da Bog sam polaga svojo roko na tega človeka. Bog je duh, zato nima rok. Vendar pa Sveto pismo v sliko­ viti govorici velikokrat omenja Božjo roko, ki se razprostira nad človekom ali leži na njem v blagoslov, pa tudi kot preizkušnja ali za kazen. Roka je v teh primerih simbol, znamenje moči, Božje moči. Škofova roka pri birmi spominja predvsem na Kristusove roke, ki jih nadomešča. Škofova roka naj bi naz­ nanjala, da se tega človeka dotika Bog, Kristus; da se Božja moč, Sveti Duh, hoče preliti v birmančevo srce, razum

Dar umnosti

Pri daru umnosti ni mišljen razum kot tak, ampak bolj razumevanje, umevanje, umnost. Človek tukaj drugega ne vprašuje o stvareh: »Ti razumeš to, ono?«, ampak človek sprašuje sočloveka o sebi: »Me razumeš?« To razumevanje pa predpostavlja, da drugemu dopuščam njegovo mnenje in sem mu naklonjen.

Dar vednosti

in roke; in izlila se bo, če prejemnik birmanskega zakramenta zaradi lene ravnodušnosti tega ne bo preprečil.

Maziljenje s krizmo Preden škof kandidatu za birmo položi roko na glavo, na teme, pomoči konec desnega palca v krizmo. Zatem med polaganjem rok birmanca na čelu s krizmo mazili v znamenju križa. Bir­ mani kristjan, ki je bil na čelu mazil­ jen s krizmo, sprejme nekaj kraljev­ skega, duhovniškega in preroškega dostojanstva. Prejme moč za pokončno hojo, za civilni pogum sredi družbe, ki trpi zaradi raznovrstne brezdušnosti.

Kdor to Kristusovo znamenje zavest­ no sprejme, s tem izpriča, da hoče pri­ padati Kristusu. Za birmanega kristja­ na naj bi veljal pozitiven izraz: da ima »vedro čelo« – ko namreč pričuje za svojo vero. Birmani naj se ne bi sramo­ val z oljem napisanega križa, ki se kra­ tek čas blešči na njegovem čelu. Pri­ pravljen naj bi bil plačati ceno, ki se bo od njega zahtevala danes ali jutri, ko v javnosti prizna: Kristjan sem.

Pri »znanju«, vednosti, ki jo birmancu želi podariti Sveti Duh, gre predvsem za vednost o dobrem in zlu ter za jasen pogled, ki je sposoben razlikovati med obema.

Dar pobožnosti

Biti pobožen pomeni živeti v Božji pričujočnosti. Biti pobožen pomeni kljub marsikateremu življenjskemu bremenu videti, da je življenje Božji dar. Iz tega razpoloženja rasteta veselje in hvaležnost, ki vedno znova prekipita v praznovanje evharistije, kar pomeni zahvale.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

Kaj hoče Bog od mene?

Z a č e n j a se čas b i r m ova nj. N a stotine mladih bo v prihodnjih mesecih

prejelo zakrament, ki jih bo potrdil v veri.

Ve č

mesecev

so se mladi pripra­ vljali na ta dogo­

dek, ki je odločilen za življenje mlade­ ga č l ove k a .

O

pri­

pravah, iskanju

osebne vere in po­

menu birme so spre­ g ovo r i l i b i r m a n c i v

Globasnici

Pe č n i c i

in na

t e r n j i h ov i

spremljevalci.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Birmanci • Globasnica Zvezki, Sveto pismo, sveča in koščki gline z izreki so ležali na veliki mizi pečniškega župnišča. Okrog mize pa so bili zbrani mladinci, ki se pripravljajo na prejem zakramenta potrditve v veri, svete birme. Sredi med njimi spremljevalki Krista Kircher in Lotte Döltelmayer. Vesela, radoživa in odkritosrčna skupina mladih v starosti 14 let mi je sproščeno pripovedovala o srečanjih v birmanski skupini.

Vsak teden so se v zadnjih petih me­ secih srečali, skupaj molili, prebirali Sveto pismo in razmišljali o temi: „Kaj

peter

Sticker •

mi hoče povedati Jezus za moje življe­ nje?“ Za voditeljici Kristo in Lotte je bilo pri teh srečanjih najpomembnej­ še, da povežeta mlade v skupnost, da začutijo, kako lepa in osrečujoča so srečanja v skupnosti enako starih, v kateri se pogovarjajo o Bogu, svojem življenju in družbi, v kateri živijo.

Nasmejano dekle pripoveduje, kako so prebirali svetopisemske zbodbe in skušali to sporočilo razumeti kot na­ ročilo zanje. Poleg branja Svetega pi­ sma so se mladi naučili tudi vse glavne molitve. Ob številnih akcijah pa odkri­ vali povezavo med vero in življenjem.

Spremljevalki Kirsta in Lotte sta vse­

župnik

Z 12 leti se mladi pripravljajo na prejem zakramenta sv. birme. So sredi pubertete, iščejo svoj jaz, svoje mesto. Ne bi bila višja starost bolj primerna za pripravo na birmo?

Dekan Peter Sticker: Priprava na birmo z 12 leti ima nekatere prednosti. Izkušnje kažejo, da uspeh birmanskega nauka ni nič večji, če so kandidati starejši. Če mladinca z 12 leti prepričaš o pomenu verovanja, bo s 14 leti še tudi prepričan. Škoda je le, da v škofiji ni enotnosti, in tako po nekaterih farah sprejemajo k birmanskemu pouku 12-letne, drugod pa 14-letne. Je pa to naloga škofije, da to poenoti in tako odstrani vzrok za nesoglasja. Danes se veliko govori o zrelosti mladih. Sprašujem se, ali so mladi s 14 leti bolj zreli kakor z 12 leti. Dogmatično pravilen pa bi bil prejem zakramenta sv. birme ob prejemu prvega svetega obhajila, kakor je to ponekod še v navadi. Pri nas pa na žalost opažamo, da se po prejemu prvega sv. obhajila otroci odtujijo od Cerkve. Pa tudi poizkus pripraviti starejše mladince na birmo in jih nato

popeljati iz birmanske v mladinsko skupino ni uspel. Sem pa zagovornik dveletne priprave na prejem zakramenta sv. birme, kot to prakticirajo ponekod v Sloveniji. Kajti pri naši kratki pripravi – imeli smo 13 srečanj – ne moreš veliko narediti.

Tedne ste se srečevali z birmanci. Kaj je glavni namen priprave na sv. birmo?

Dekan Peter Sticker: Glavno je posredovanje vere. Ker je vera nekaj svetega, mladincem tega ne moreš vsiliti. Mlade so pri pripravah najbolj pritegnile življenjske zgodbe velikih ljudi. Zgled matere Terezije ali Martina Luthra Kinga jih je navdušil. Občudovali so življenje teh dveh oseb, njuno vero in molitev, iz katere sta črpala moč in energijo.

Pri pripravah na prejem zakramenta sv. birme bi morali k sodelovanju pritegniti tudi starše. S primernimi podlagami bi morali pri procesu zorenja mladih sodelovati tudi starši. Le v tej obširnosti in raznolikosti bo možno čim bolje posredovati mladim verske vrednote.

mira

,,

Birmanci • Pečnica bino birmanskih ur prilagodili cerkve­ nemu letu in mladim predstavili lepo­ to praznovanja posameznih praznikov cerkvenega leta. Versko poglabljanje mladih pa vedno dopolnili z akcijami in kreativnim delom. Priprava bazar­ ja, obisk v domu za prizadete, kraše­ nje sveč za svečnico in priprava po­ stnega kruha so mlade povezali in jim dali doživeti veselje in hvaležnost so­ ljudi. „Za besedna bogoslužja, sv. maše in križeve pote smo sami pisali besedi­ la, molitve in prošnje,“ je ponosno pri­ povedoval fant in bil zadovoljen, da mu je uspelo napisati vsebinsko dobra be­ sedila.

gregorič

•

Mira Gregorič Birmansko pripravo smo v Globasnici imeli od oktobra 2007 naprej. Srečali smo se vsak drugi teden, brali Sveto pismo, prepevali in si ogledali film o sv.

Elizabeti. Za Elizabetino nedeljo smo birmanci po dva in dva zbirali denar po hišah. To je bilo zanimivo. Za sklep birmanskega nauka smo imeli izpit, za katerega smo se pridno učili. Večina birmancev nas bo šla k birmi v domačem kraju v Globasnici, in to 6. aprila.

birmanka

Ko vprašam mlade, kaj pričakujejo od svojega botra, pa so kar drug čez dru­ gega razlagali: da me bo spremljal sko­ zi življenje, z njim se lahko pogovar­ jam o vseh stvareh, da mi bo svetoval in pomagal na moji poti, da me vza­ me resno. Obšla me je misel – mladi so polni energije, navdušenja in veliko pričakujejo od svojih botrov. Njihovo pričakovanje pa gotovo izvira iz čudo­ vite izkušnje, ki so jo dobili v sproščeni in veseli, pa vendarle zelo poglobljeni skupnosti, ki sta jo znali ustvariti spre­ mljevalki Krista in Lotte.

Mladi mi pripovedujejo o pomenu birme. „Povabljeni smo, da sodeluje­

krista kircher

20 let že spremljate birmance v pripravi na birmo. Kakšne misli vas navdajajo ob pogledu na mlade?

Krista Kircher: Sama sem doraščala v globoko verni družini.

Vsakdanja molitev in obisk nedeljske maše sta bila del našega življenja. Vero so nam posredovali starši in to vero smo v družini živeli. V moji družini je tudi danes vera globoko zasidrana. Ne morem si prestavljati, da bi šla spat brez molitve.

V teku let se je v družinah mnogo spremenilo. Redko so posejane družine, kjer je vera sestavni del življenja in kjer starši posredujejo otrokom osebno vero. To čutim, doživljam in opažam pri pripravah na birmo. Ker v večini družin vere ne posredujejo otrokom, je to težko nadomestiti v nekaj birmanskih urah. Ker mladi nimajo verske podlage, je posredovanje verskih vsebin zelo oteženo. Pa še tiste

•

mo v Cerkvi, v birmanski skupini pa sem utrdila svojo vero,“ pravi dekle za mizo. Vsi skupaj pa so veseli, da so po­ stali skupnost, v kateri se radi sreču­ jejo, se smejijo, se odkrito pogovarjajo – tudi o stvareh, o katerih se doma ne morejo pogovoriti, in poglabljajo svo­ jo vero.

Kar žal jim je, da bo z birmo končana ta spodbujajoča skupnost. Sklepna maša v pečniški cerkvi jih bo še mo­čneje združila, preden se bodo razšli – a ve­ dno spet z veseljem srečali sobirman­ ce ter voditeljici, ki sta jih spremljali košček njihove poti.

spremljevalka

vsebine, katere jim skušam približati, jim le malenkostno ostanejo.

Kaj bi radi v prvi vrsti posredovali mladim?

Krista Kircher: Vsa leta sem zelo rada spremljala mlade pri pripravah na birmo, tudi takrat, kadar so se pojavile težave. Zavedam se, da sem le njihova spremljevalka – ne morem jim ničesar vsiliti.

V skupnih urah jih skušam navdušiti za pot, po kateri je hodil Jezus. Ljubil je sočloveka in nikogar ni odklanjal. S pomočjo svetopisemskih zgodb jim hočem osvetliti to Jezusovo pot, katero je hodil za nas. Pri vseh naših srečanjih mi je pomembna skupnost, da mladi začutijo, kaj pomeni živeti v veseli, srečni in zadovoljni skupnosti. V teku časa se je ta birmanska skupina razvila v osrečujočo skupnost, v kateri se vsi počutijo dobro in se radi pogovarjajo. V taki

skupnosti doživijo mladi, koliko veselja naredijo starim in bolnim, če jih obiščejo. Rada bi jim posredovala občutek, ki je odločilen za srečno življenje, in da je naša osebna vera več kot le obisk nedeljske maše.

So mladostniki dovolj poučeni, so dobili zadostno podlago za svoje življenje v Cerkvi in v družbi?

Krista Kircher: Kot njihova spremljevalka upam, da jim lahko posredujem verske resnice in moje versko navdušenje. Priprava pa ni odvisna samo od mojega dela, temveč je močno odvisna od odnosa družine do Cerkve in vere.

Z mladostniki, ki so doma prejeli dobro versko podlago, je veliko lažje delati. Opažam pa, da vsi mladi iščejo svojo pot verovanja.

Prav zato se mi zdi pomembno, da imajo ob sebi ljudi, ki jih spremljajo, jih vzamejo resno.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

žene special

Pripravii M i c k a O p e t n i k ( p o g o v o r ) Mojca Petovar (poročilo)

Vrniti svetu podobo človečn V Rimu

ob obletnici apostolskega pisma o dostojanstvu žene

Več kot 260 žensk iz 49 držav s p et i h ce l i n s e j e n a p ova ­ b i l o Pa p e š k e g a s ve t a z a l a i ­ k e m e d 7. i n 9. f e b r u a r j e m 2008 zbralo v Rimu, da bi z a z n a m ova l e d va j s et o o b l e ­ tnico apostolskega pisma O dostojanstvu žene. Osre­ dnji temi kongresa z naslo­ vom » Ženska in moški – hu­ manum v celoti« sta bili s o d e l ova n j e že n s k v p o s l a n ­ stvu Cerkve in družbi ter odnos med moškim in žensko.

Organizatorka kongresa, Rocío Figue­ roa Alvaro, je povedala, da je bil prvi povod za organizacijo kongresa dvaj­ seta obletnica dokumenta Janeza Pa­ vla II. O dostojanstvu žene (Mulieris dignitatem). Španski kardinal Antonio Cañizares je v svojem nagovoru izrazil zaskrbljenost zaradi sodobnih ideolo­ gij spola, ker »želijo izbrisati samo ide­ jo o raznolikosti med spoloma«.

Udeleženke, pa tudi govornice na kon­ gresu so bile večinoma laikinje: poroče­ ne, samske in tiste, ki so svoje življenje

XIV

ŠTIRINAJST DNI

posvetile prizadevanju za božje kralje­ stvo. Precej je bilo tudi redovnic v naj­ različnejših redovnih oblekah. Pred­ stavljale so 40 škofovskih konferenc, 28 laiških gibanj in novih skupnosti, 16 katoliških ženskih združenj, devet ženskih verskih inštitutov ter druga področja, kjer so dejavne kot vodite­ ljice. Ta raznolikost, ki je bila očitna že na prvi pogled, dobro odseva raznoli­ kost žensk v katoliški Cerkvi. Ženske in moški se dopolnjujemo Dopolnjevanje med žensko in moškim je ponazorila profesorica teologije na Inštitutu Janez Pavel II. v Madridu, Blanca Castilla de Cortazár, s prime­ rom spočetja. »Ko se mož daruje, gre iz samega sebe v ženo, njegov dar pa ostane v njej. Žena pa se daruje, ne da bi izšla iz same sebe, temveč tako, da dar moža sprejme vase.« To sta raz­ lična načina darovanja, ki se med se­ boj dopolnjujeta: drug brez drugega se ne bi imela komu darovati, različnost med njima pa jima omogoča, da posta­ neta eno.

Hanna Barbara Gerl-Falkovitz z dresdenske univerze je poudarila, da je krščanstvo položaj žensk izboljšalo, saj je poudarilo, da sta oba spola podo­ ba Boga, poleg vsega pa je materinstvo v krščanstvu postalo duhovna naloga,

ne le nekaj biološkega.

Vloga ženske v svetu Na kongresu so ženske z različnih ce­ lin pripovedovale o položaju žensk pri njih. Pritrdile so Malezijki Jacinti, ki je rekla, da je čudovito biti ženska, ker lahko tako igraš toliko vlog: lahko si sestra, žena in mati, ali pa tudi mene­ džerka, uslužbenka … Afričanke so po­ udarile pomembno vlogo, ki jo ženske tam igrajo v razširjeni družini, tiste iz Latinske Amerike pa so povedale, da se pri njih ženske prebujajo. »Moški so prej odločali o nas, nas pošiljali, ka­ mor so hoteli. Ampak zdaj se tudi oni strinjajo, da je čas, da nam dajo pri­ ložnost. Ta sprememba se vidi tudi v praktičnem življenju: vedno več žensk je dejavnih v političnem življenju, tudi katoličanke. Tudi v izobraževanju pre­ vzemajo vodilne vloge, so na primer ravnateljice. V družinah pa se to kaže tako, da lahko zdaj ženska hodi v služ­ bo, saj nam zdaj moški pomagajo pri domačih opravilih in nas tako podpi­ rajo.« Vsa pričevanja je ob koncu pod­ prl tudi papež Benedikt XVI., ki se je zavzel, naj ženske dejavno sodeluje­ jo pri izgradnji družbe in Cerkve pov­ sod po svetu.

Mojca Petovar

,,

pogovor Urška Willewaldt, profesorica angleščine in slovenščine, lektorica in prevajalka, poročena z možem Sandijem, hčerki Kristina in Lara ter sin Timotej, živi na Jesenicah, glavna urednica revije Družina in življenje.

nosti je tvoja vera!

Na simpoziju “Ženska in moški v polnosti”, ki je potekal meseca februarja v Rimu, si zastopala slovensko Cerkev.

Kako si doživljala srečanje?

Urška Willewaldt: Najprej me je prese­ netilo, ker smo se v večini zbrale žen­ ske, čeprav je tema govorila o moškem in ženski. Prisluhnili smo bolj ali manj teološko naravnanim razpravam o po­ sameznih segmentih apostolskega pi­ sma O dostojansvu žene, zlasti tistih, ki se dotikajo vloge žensk v sodobni družbi.

Kako more ženska živeti svoj dar različnosti v današnji družbi, ki bi tako rada izničila razlike med žensko in moškim?

Urška Willewaldt: Ženska se mora v prvi vrsti zavedati svoje ženskosti. To ne pomeni, da je vredna manj od mo­ škega; pomeni le, da je drugačna od njega in da le skupaj z moškim lahko tvori celoto. Odraščala sem v družini štirih deklet, zato se mi je zdelo po­ polnoma normalno, da sem se lotevala tudi stvari, ki bolj pritičejo moškim. Ko sem se poročila, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, kako mo­ ram nekatera opravila, ki sem jih pov­ sem rutinsko opravljala sama, “prepu­ stiti” svojemu možu. Pa ne zato, ker jih sama ne bi zmogla, temveč zato, da sem mu pokazala, da so področja, kjer

potrebujem in hočem, da pokaže svo­ jo moško moč. Ženska bi svojo drugačnost morala ce­ niti, ne pa iz nje delati tržno znamko in svoje telo prodajati za ceno uspe­ ha. Današnji svet je zelo moško narav­ nan.

Kakšna je vloga ženske v sodobni družbi?

Urška Willewaldt: Včasih človek dobi občutek, da ženske same silijo iz svo­ jih okvirov, ker mislijo, da morajo z moškimi tekmovati in jim biti ena­ kopravne. V resnici “enakopravnosti med spoloma” v takšnem okviru, ka­ kor nam ga skuša predstaviti družba, sploh ni. Bog je že pri stvarjenju člo­ veka naredil moškega in žensko. Vsa­ kemu od njiju je dal nekatere lastno­ sti, ki ju med seboj razlikujejo, in tako “poskrbel”, da le združena skupaj de­ lujeta kot eno – ne torej enakopravno, temveč kot eno.

V sodobni družbi je ženska prevečkrat zapostavljena. Svet nas prepričuje, da bomo uspele le, če bomo večno mlade, večno lepe, v vsakem trenutku popol­ no urejene, visoko izobražene in ambi­ ciozne, uspešne na svojem poklicnem področju, odlične gospodinje, zveste in poslušne žene ter dobre mame. Vse to je seveda utvara sodobnega sveta, ki je prepričan, da lahko preživi le z iluzija­

mi, ker se ne upa soočiti z realnostjo. Ženska tako beži v neki virtualni svet, v katerem se kaj kmalu lahko izgubi in pozabi na svoj jaz in svojo pravo na­ ravo. Njeno telo postane objekt, njena intelekt in materinstvo postaneta le še sredstvo dokazovanja ženskosti, ki se nikoli ne more razviti v pravi obliki, saj ženska pravzaprav ne sme biti ženska.

Vrtimo se v začaranem krogu.

Predavatelji na simpoziju so potrdili, da so bile vedno žene prve posredovalke vere. Kakšna je vloga ženske danes pri posredovanju vere?

Urška Willewaldt: Ženska je zaradi svoje materinske in nežne narave, ki je vedno pripravljena na darovanje in odpiranje za druge, tudi danes tista, ki najde pot do številnih src in jim tako posreduje veselo oznanilo evangelija.

Zlasti v evropski družbi je ženska še ve­ dno prva, ki otroku spregovori o Bogu.

Verjetno zato, ker njena vera ni odvi­ sna od razumevanja, temveč od spre­ jemanja. Ženska preprosto verjame, medtem ko moški najprej išče razum­ ske razloge za verovanje. Za širjenje evangelija niso pomembni izo­brazba in visoke besede, pomembno je srce, ki brezpogojno verjame in veruje.

88 ŠTIRINAJST DNI

XIV

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

88

Graditeljica božjega stvarstva

Daje Cerkev ženskam potrebni prostor, da lahko postanejo sograditeljice božjega kraljestva?

Urška Willewaldt: Ko smo o tem govorili na simpoziju, je starejši Korejec dejal, da Cerkev žensk še vedno ni povabila iz kuhinje v dnevno sobo. Mislim, da je pri­ spodoba zelo nazorna. Cerkev se vse premalo zaveda, kakšno vre­ dnost ženske nosijo v sebi. Zla­ sti zato, ker je bistvo delovanja Cerkve širjenje evangelija. Žen­ ske tisto, kar govorijo, tudi zares živijo in se ne skrivajo za neki­ mi lepimi in učenimi besedami.

Zato mislim, da bi Cerkev mo­ rala sprejeti enotne dogovore o vlogi ženske v Cerkvi. Nekate­ ri duhovniki, ki se zavedajo vre­ dnosti ženske, jih sprejemajo in dopustijo, da postanejo njiho­ ve dejavne pomočnice. Vse pre­ več pa je takih duhovnikov, ki se žensk preprosto bojijo. Od kod izvira ta njihov strah, bi težko rekla, verjetno pa je temu kriva tudi vzgoja v družini.

Svoje poslanstvo v Cerkvi danes vidim precej drugače kot v mla­ dosti. Takrat sem bila v župniji zelo dejavna in nikoli mi ni bilo odveč preživeti še nekaj minut v cerkvi. Po poroki, zlasti pa po rojstvu otrok, pa sem spoznala, da me Bog kliče drugam. Sprva sem se temu upirala, zato sem bila zbegana, sama s seboj – in tudi z možem – sem včasih “bíla hude boje”. Potem pa sem spo­ znala, da moram najprej zgraditi varno in toplo družinsko okolje, v katerem bo Bog na prvem me­ stu, šele potem se bom lahko od­ prla ven in delovala tudi zunaj, v župnijskem občestvu.

Kako lahko ženske, po zgledu cerkvenih učiteljic, kakor sta Katarina Sienska ali Edith Stein, odkrivajo danes svoje poslanstvo in ga živijo?

Urška Willewaldt: Jezus je žen­ ske, ki so se zbirale okoli nje­ ga in ga poslušale, sprejemal ne glede na narodno in versko pri­ padnost, ne glede na njihovo čistost in stan. Zanj je bilo po­

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

membno le eno: ženske so ga po­ slušale in slišale, mu verjele, za­ upale so njegovim besedam in dejanjem.

Podobno je bilo tudi s prvimi cerkvenimi učiteljicami. Če­ prav neuke, so bile izbrane, da Bog preko njih spregovori lju­ dem, tudi moškim. Kako težko je bilo to v tistih časih – pa ven­ dar tudi danes ni nič bolje. Žen­ ski glas se le redko sliši, kadar se govori o Svetem pismu; razlaga teh skrivnosti je še vedno v do­ meni moških.

Pomembno je, da ženska odgo­ vori na svojo poklicanost, ki ji je dana ob rojstvu, in se ji pre­ da. Zlasti mladim ljudem je tež­ ko govoriti o predanosti, vztraj­ nosti, potrpežljivosti, zaupanju, vrednotah, saj so vsi ti pojmi zlo­ rabljeni in izpraznjeni prvotne­ ga pomena. Če danes rečemo, da se mora ženska zavedati svojih korenin, svojega poslanstva, po­ tem nas označijo za konzerva­ tivce. Vse preveč tudi govorimo o trpljenju žensk in o tem, česa jim ni uspelo doseči, premalo pa o tem, kaj so ženske s svojim na­ činom življenja prispevale k ra­ zvoju družbe.

V okviru simpozija so bile razne delavnice, v katerih ste se temeljiteje ukvarjali z vprašanji kakor npr. dostojanstvo žensk.

Kako ženske v današnji družbi lahko ohranijo svoje dostojanstvo in ga živijo?

Urška Willewaldt: Ljudje smo danes velikokrat le še vnuki Boga. Odmikamo se od zapove­ di, ki nam jih je dal; vrednote si krojimo po lastnem okusu. V tem razčlovečenem svetu ima žen­ ska bistveno poslanstvo – svetu vrniti podobo človečnosti. Zače­ ti je treba doma in se nato obr­ niti v svet. Če ne bomo zapada­ le v omame porabniškega sveta, ki nam sporoča, kaj vse moramo imeti, bomo našle dovolj časa za to, da bomo živele tisto, kar nam je bilo dano ob spočetju.

Družinske počitnice Pojdimo v Kančevce Slovenska mednarodna tedna v Kančevcih od 27. julija do 2. avgusta in od 3. do 9. avgusta tudi letos vabita na prijetno skupno bivanje družin iz Avstrije, Italije, Slovenije, Madžarske in iz slovenskega izseljenstva.

Pod geslom “Rad/a te imam” bodo skupaj z otroki in starši odkrivali po­ men vrednot znameniti ustvarjalci kakor Adi Smolar, Gregor Čušin in Sten Vilar. Iz­ koristite izredno ugodno ponudbo za vso družino. Pogovor, igra, pesem in molitev v slovenščini so predvsem za naše koroške družine še posebnega pomena, saj se do­ živetja iz pisanega skupnega tedna v Kan­ čevcih globoko zarišejo v srca najmlajših, mladih in starejših udeleženk in udeležen­ cev.

Otroci potrebujejo osebo, ki jih ljubi zara­ di njih samih. Otroci potrebujejo ob sebi druge otroke. Otroci potrebujejo zaneslji­ ve vezi in vrednote. To so temelji, na kate­ rih sloni srečna prihodnost doraščajočega človeka. Danes v naši družbi vrednote, tra­ dicije, socialne in verske vezi niso več tako samoumevne, kakor so bile v preteklosti.

Predvsem zunanji okviri so se spremenili: vse bolj se odpiramo svetu, smo del med­ narodnega prepletanja in se soočamo s po­ plavo informacij – vse to nas lahko spravi iz ravnotežja. Zato je dobro, da ponovno odkrijemo vrednote, ki naj bi nam poma­ gale, da se bomo v modernem svetu laže znašli.

Počitnice na morju S pogledom na družino sta po­ sebno oče in mati izzvana, da skupaj z otroki premišlju­ jeta in jim razlaga­ ta pomen vrednot, da bi postale neke vrste notranji kompas na poti skozi življenje. Čut za pravičnost, zane­ sljivost, strpnost in obzirnost do drugih so vrednote, ki si jih v današnjem modernem svetu močno že­ limo. Dobra vzgoja, ki ceni izoblikovano osebno stališče in zahteva zgledno ravna­ nje staršev, nam pomaga pri spremljanju otroka v samostojno življenje.

Slovenski mednarodni počitniški teden je namenjen družinam in vsem, ki iščejo sproščeno počitniško družbo ob duhov­ ni poglobitvi. Program vsebuje varstvo in spored za otroke, mladino, odrasle, star­ še in za vso družino. Čudovita narava, du­ hovnost kraja, pogovori, igre, pesmi, sonce, zdravilna voda in še kakšno presenečenje se priležejo duši in telesu.

Ugodna cena za bivanje s polnim penzio­ nom in za spored: otroci do 6. leta: brezplačno; otroci od 6.–14. leta: bivanje € 80,00 & spored € 40,00; odrasli: bivanje € 120,00 & spored € 40,00.

Prosimo za prijavo do petka, 27. junija 2008; tel.: +43(0)676 8772 3400

Pred 800 leti je začel delo­ vati Frančiškov red. Skozi stoletja je množica redov­ nikov po stopinjah sv.

Frančiška Asiškega raz­ vijala in poglabljala duhov­ no življenje v luči vstalega Kristusa.

Do današnjega dne spremljajo člove­ ka na življenjski poti v trenutkih rado­ sti in upanja, še posebej pa v težkih tre­ nutkih žalosti in bojazni. Frančiškov duh ponižnosti in tesne povezanosti s čudovito naravo se kaže tudi v števil­ nih samostanih na Dalmatinski obali ob Jadranskem morju. V poletnih te­ dnih se bodo tudi letos odprla vrata v eno od častitljivih poslopij za Referat za družino pri Katoliški akciji. Na oto­ ku Pašman v severni Dalmaciji, v na­ selju Kraj tik ob čistem sinjemodrem morju, je bil v 15. stoletju zgrajen fran­ čiškanski samostan Sv. Duj, biser pre­ proste samostanske arhitekture.

Referat za družino pri Katoliški akciji prisrčno vabi med 14. julijem in 8. av­ gustom na oddih za teden dni oz. po že­ lji tudi za dalj časa, še posebej družine s posebnimi potrebam, pod geslom „Sku­ paj rastemo in delimo veselje“. Poleg zabave in sprostitve v zdravilni morski vodi vabimo otroke in starše na dnevno uro kreativnosti in petja. Stoletja stari zidovi in z loki okrašeni križni hodnik pa nas bodo spodbudili k umiritvi ob meditaciji in molitvi.

Takoj za sa­ mostanskim obzidjem, ki varuje pro­ storen vrt, posajen z ro­ dovitnimi olj­ kami in sladki­ mi smokvami, se že odpira Ja­ dransko morje in vabi na kopanje in počitek v svežini milega otoškega podnebja. Rodovi­ tna zemlja zelenega otoka je pravi raj za pridelovanje zelenjave in sadja ter za gojenje številnih zdravilnih rastlin. Pri­ jetne vonjave in bujno cvetenje pope­ ljejo človeka v bogato božjo lekarno.

Od ponedeljka, 11., do petka, 22. av­ gusta, prisrčno vabimo pod vodstvom Klausa Einspielerja na skupno prosto­ voljno potovanje po sledeh apostola Pa­ vla – oznanjevalca Kristusa. Lepa prilo­ žnost, da se v Pavlovem letu na poletnih počitnicah naužijemo dobre duhovne hrane.

Bivanje v preprostih in lepo urejenih sobah je zelo ugodno. Triposteljna soba s tušem in straniščem stane le 40,00 €, dvoposteljna soba s skupnimi sanitarijami pa 25,00 € na dan. Dodati je treba še turistično takso, ki znaša dnevno 1,00 € za odraslo osebo. Bivanje v samostanu ponujamo na osnovi samooskrbe. Na voljo je prostorna kuhinja s hladilniki.

Rezervacije sprejema Referat za družino, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, tel. 0676 8772 3400.

Pavel Zablatnik Referat za družino pri Katoliški akciji

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

Figova marmelada Potrebujemo: 1 kg svežih smokev 2 debeli jabolki sok dveh neškropljenih limon sladkor po okusu ščep mletih nageljnovih žbic Oprane smokve in olupljeni, na rezine razrezani jabolki kuhamo 5 minut in neprestano mešamo. Nato vse zdrobimo v mešalcu, do­ damo limonin sok, sladkor in nageljnove žbice in kuhamo še četrt ure. Še vročo marmelado damo v kozarce in jih neprodušno zapremo.

Enako napravimo tudi žele, le da pri drugem kuhanju, ki naj traja pol ure, dodamo še pektin (raje kakor želatino. Pektin je rastlinski proizvod in sestava ter okus želeja sta zato naravnejša, bolj harmonična, kot če dodamo želatino, ki je živalskega izvora).

živimo z rastlinami

Mandljevec

,

Prunus dulcis Mill. (Amgdalus communis L.), Mandelbaum

Mandljevec

je bli­

žnji sorodnik bre­ skve.

Uspeva

v šte­

vilnih zvrsteh od

E g i p t a d o Pa m i r ­ j a , i n v Pe r z i j i , S i ­ r i j i i n Pa l e s t i ­ ni so ga kultivirali

pred nekaj tisočle­ tji zaradi semena, ki vsebujejo veli­

ko hranljivih sno­

v i , v i t a m i n ov i n m i ­ n e r a l ov .

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

V Evropo so ga prinesli Grki že v šestem ali petem stoletju pred Kr. Pomembno vlogo ima mandljevec (hebr. Shaqued = budilec – verjetno, ker spomladi prvi zacveti) tudi v Svetem pismu; mandljeva palica, ki je čez noč ozelenela, zacvete­ la in rodila plodove, je potrdila Aronovo oblast. Mandljevec je bil vzorec, po ka­ terem so oblikovali veliki zlati svečnik, mandlji pa so v Bibliji omenjeni tudi kot živilo: skupaj z drugimi darili so jih Jo­ žefovi bratje nesli v Egipt, ko so šli v ob­ dobju lakote tja kupovat žito.

Mandljevec izredno dobro uspeva v Sre­ dozemlju. Cvete zgodaj spomladi. Nje­ govi beli, včasih rožnato navdahnjeni cvetovi so v sredozemskih deželah prvi znanilci pomladi.

Obstajata dve zvrsti, sladka in grenka.

Gojijo predvsem sladko zvrst zaradi ko­ ščičastega plodu oz. semena, ki je užitno.

Sladke mandlje uporabljajo predvsem v slaščičarstvu za izdelavo najrazličnejše­ ga peciva, pa tudi pri proizvodnji bon­ bonov, čokolade in marcipana. Grenki

Tatjana Angerer* * B i o l o g i n j a i n p i s a te l j i c a , k i ž i v i v Ko tm a r i va s i . N a p i s a l a j e š tev i l n e p o l j u d n oz n a n s t ve n e k n j i g e i n t a ke z a o t ro ke. mandlji vsebujejo glikozid amygdalin, ki je nevaren, ker pri njegovem razkro­ ju nastane zelo strupena cianvodikova kislina.

Iz mandljev pridobivajo mandljevo olje, ki je pomembno v kozmetični industriji in pri proizvodnji specialnih mil.

Hladno iztisnjeno mandljevo olje so vča­ sih uporabljali proti krčem in kot pomir­ jevalo, še danes pa priporočajo zoper zgago, če jo povzroča prevelika količi­ na želodčne kisline, 3-5 neolupljenih mandljev, dobro prežvečene, ki jih po­ jemo ob napadu.

Nekaj mandljev na dan (5-10) priporo­ čajo tudi slabokrvnim in rekonvalescen­ tom.

Mandljevo mleko je bilo včasih najbolj cenjeno kozmetično sredstvo za nego kože. Tudi danes si ga lahko pripravi­ mo sami. Olupljene mandlje dobro zdro­ bimo v terilnici (= možnarju) ali v me­ šalcu, primešamo prav malo sladkorja in tako nastalo zmes primerno razred­ čimo z vodo.

Skutni namaz z mandeljni Potrebujemo: 100 g mandljev, 250 g sveže skute, čajno žličko surovega masla, 2 žlici kisle smetane, sol (in poper) po okusu. Mandlje poparimo, olupimo, malo prepražimo na maslu, ohladimo in zdrobimo v mešalcu. Vmešamo jih v skuto, dodamo smetano, sol (in poper) in po možnosti namažemo na dober domač kruh.

davčni kotiček

Marian Wakounig* * D o m a i z M l i n č , že v r s to l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . Po l e g s vo j e s l u ž b e ko t p o k ra j i n s k i vo d j a p r i m i n i s t r s t v u z a f in a n ce j e l e k to r d u n a j s ke u n i ve r ze, p re d ava te l j n a u n i ve r z i v Kre m s u i n p i s e c š tev i l n i h s t ro kov n i h p u b l i ka c i j .

Možnosti pritožb zoper odločbo finančnega urada Avstrijska finančna uprava izda letno več kot 6 milijonov davčnih odločb (3,5 milijona odpade samo na davčne odločbe delojemalcev, preostali delež pripada podjetnikom). Seveda je v tej večmilijonski masi davčnih odločb kup takih, ki ne ustrezajo predstavam davkoplačevalcev.

Pritožba Kaj lahko kot davkoplačevalci po pravni poti (velja tako za delojemalce kot tudi podjetnike) ukrenete, če z davčno odločbo finančnega urada niste zadovoljni?

Zoper odločbo lahko v enem mesecu od vročitve vlo­ žite pritožbo. Svojo pritožbo vložite pisno pri finančnem uradu, ki je to odločbo izdal. Pritožba je prosta vsakih pri­ stojbin. Pazite na to, da pritožba ne razveljavlja predpisa­ ne terjatve finančnega urada. Če zaenkrat nočete plačati zneska terjatve finančnega urada v predpisanem obsegu, morate vložiti zahtevek za mirovanje plačila (Aussetzungsantrag). Finančni urad

bo k temu zahtevku izdal odločbo. Prosimo, upoštevajte, da morate v primeru zavrnitve pritožbe plačati terja­ tev davčnega urada ter dodatno še obresti za čas mirova­ nja. Obrestna mera znaša ta čas nekaj nad 5%.

Ponavadi finančni urad sam izda predhodno odločbo o pritožbi (Berufungsvorentscheidung). Če se s to odloč­ bo ne strinjate, lahko zopet v enem mesecu od vročitve predhodne odločbe o pritožbi zahtevate predložitev pri­ tožbe neodvisnemu finančnemu senatu (Vorlageantrag).

Na Koroškem je neodvisni finančni senat (Unabhängi­ ger Finanzsenat) v Celovcu. Z odločitvijo neodvisnega fi­ nančnega senata pa je izčrpana redna inštancna pot.

Imate pa možnost, da se zoper odločbo neodvisnega fi­ načnega senata v teku 6 tednov pritožite na vrhovno upravno sodišče (Verwaltungsgerichtshof) ali pa ustavno sodišče (Verfassungsgerichtshof), ki sta na Dunaju.

Ti sodišči ter neodvisni finančni senat bi lahko sprožili postopek še pred evropskim sodiščem v Luksemburgu.

za otroke

Igre na travniku Z baloni Potrebujete naj­ manj štiri igralce in dva napihnjena ba­ lona. Po dva igral­ ca se postavita hr­ bet ob hrbet, vmes pa si zatakneta balon. In tek­ ma se lahko začne. Na znak tečejo vsi pari 50 m daleč in spet nazaj. Par, ki je najhi­ trejši, zmaga. Pri tem morajo paziti, da jim balon ne pade na tla ali da se ne razpoči. Če se to zgodi, izpadeta igralca iz igre.

S knjigo Pri tej tekmi lahko sodeluje ve­ liko otrok. Na štartni liniji si po­ loži vsak otrok na glavo knjigo.

Na znak pohitijo otroci 3 minute daleč. Toda pozor. Komur pade knjiga z glave, obstane na mestu, kjer mu je padla knjiga na tla.

Vodja tekme po treh minutah da znak za konec igre, npr. z žviž­ gom. Zmaga tisti, ki je s knjigo na glavi prehodil najdaljšo pot.

Po rokah Otroci se razdelijo v skupine po tri. Dva otroka sta konja, eden je jezdec. Jezdec dobi v roke metlo, na katero položita otroka konja svoje noge in se z ro­ kami upreta na tla. Na znak se začne tekma.

Noge otrok konjev se ves čas tekme ne sme­ jo dotakniti tal. Skupi­ na, ki prva doseže cilj, zmaga.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a l o ž b e

Z

Zgodovinske knjige

godovina je zagoto­ vo področje, ki pri­ tegne skorajda vsa­ kogar. Komaj se kdo prične spraševati: »Kaj se je zgodilo?«, že se – hočeš no­ češ – ukvarja z zgodovino, če­ prav sicer zelo poenostavljeno.

Ob vsaki obletnici, bodisi oseb­ ni ali pa obletnici kake drža­ ve, dežele, posebnega dogod­ ka, ustanove ipd., se srečamo z zgodovino. Da zgodovin­ ski dogodki utegnejo pritegni­ ti človeka s silno močjo, lah­ ko dokažemo z dejstvom, da so zgodovinski romani in pove­ sti med najbolj priljubljenimi in branimi literarnimi zvrstmi – in v sodobnem času so prav filmi z zgodovinskim ozadjem izvrstna snov za monumental­ ne filme.

Sicer pa je zgodovinopisje, če se z njim resno ukvarjamo, kar trdo delo, večkrat »obira­ nje kosti«, je znanost, ki ter­ ja veliko časa in znanja. O tem bi lahko napolnil knjige reci­ mo pater Bertrand Kotnik, hiš­ ni avtor Mohorjeve založbe, ki veliko svojega časa posveča raziskovanju zgodovine hišnih imen na južnem Koroškem.

Koliko časa je preživel v arhi­ vih in presedel ob starih roko­ pisih, ki jih je moral z muko razvozlati! Nihče drug tega ne bi storil, tako smo že večkrat sodili o tem delu. Njegovo delo je neprecenljive vrednosti.

A podobno lahko trdimo tudi o drugih avtorjih, ki svoje živ­ ljenjsko delo zaupajo naši za­ ložbi v objavo. Tak avtor je

Vasja Klavora, ki je napisal šti­ ri knjige o soški fronti in s tem spet obudil spomin na hudo in strašno obdobje naših praba­ bic in pradedov, na obdobje, ki nas je v marsičem zaznamo­ valo. Podobno velja za zgodo­ vinske knjige, ki obravnavajo polpreteklo zgodovino, pred­ vsem zgodovino totalitarnih sistemov v našem alpsko-ja­ dranskem prostoru – knjige o zgodovini nacionalsocialistič­ ne strahovlade, o komunistič­ no-boljševistični revoluciji v slovenskem prostoru in o po­ sledicah teh režimov. Prav pri­ hodnji mesec bo v Mohorje­ vi založbi izšla knjiga o Titu in njegovih skrivnostnih letih v Moskvi (1935–1940), ki prika­ zuje, da se je Tito izoblikoval v potencialnega totalitarnega oblastnika že pred drugo sve­ tovno vojno in da je uresniče­ val po letu 1940 v »kasnejšem jugoslovanskem prostoru« to, česar se je bil poprej »naučil« v stalinistični Moskvi.

Knjige z zgodovinsko temati­ ko bralci slej ko prej zelo radi sprejemajo in prebirajo. Mi­ slim, da sta za to dva razloga: prvič je to, kar je napisalo živ­ ljenje, vedno zanimivo in pri­ vlačno, drugič pa ljudje čutijo, da se iz zgodovine lahko veli­ ko naučijo. Pa ne zato, ker bi bila »zgodovina učiteljica na­ rodov«, temveč ker se želi­ mo učiti iz napak, ki so jih de­ lali naši predniki – če že nič drugega, vsaj to, da jih ne po­ navljamo. Hkrati pa lahko ohranimo to, kar so predniki storili dobrega.

Hanzi Filipič,

je urednik Mohorjeve založbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vsestranski preučevalec Reinhold Gaspar

Mohorjeva založba je pred kratkim izdala dru­ gi del zgodovinske knjige o Celovcu, ki ga je napi­ sal Reinhold Gaspar. Ce­ lovčanom je znan kot ne­ umorni politik zelenih, ki se že od leta 1985 naprej bori za okoljevarstvene teme. Skoraj vsak dan ga

vprašalnik

ZBADLJIVI

pa lahko srečamo na ce­ lovških cestah na kolesu.

Kot ljubiteljski zgodovi­ nar je zapisal svoja od­ kritja v prvem delu knji­ ge o celovški zgodovini z naslovom: Klagenfurter Geschichte und Geschi­ chten, ki je žal že razpro­ dan. V njem je opisal zgo­

Kaj je za vas največja nesreča?

Kje bi radi živeli?

Kaj je za vas popolna sreča na svetu?

Katere napake najprej odpustite?

Vaše najljubše zgodovinske osebnosti?

Vaši najljubši slikarji?

Vaši najljubši skladatelji?

Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski?

Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem?

Vaša najljubša zaposlitev?

Vaša najznačilnejša lastnost?

Kdo ali kaj bi radi bili?

Kaj najbolj cenite pri prijateljih?

Vaša največja napaka?

Vaše sanje o sreči?

Vaši junaki v resničnosti?

Kaj najbolj obsojate?

Vaša najljubša jed?

Kako preživljate prosti čas?

Vaš najljubši kotiček?

Kaj najbolj cenite v domovini?

Vaša najljubša barva?

Katero reformo najbolj občudujete?

Kateri naravni dar bi radi imeli?

Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok?

Vaše trenutno duševno stanje?

Vaše geslo?

k ibic

ZBADLJIVI

celovške zgodovine Reinhold Gaspar: Klagenfurter Geschichte und Geschichten, drugi del - ISBN: 978-37086-0276-9 Cena: 26,60

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

d r u g i h

z a l o ž b

Neža Maurer – Živa beseda Zgoščenka: Izbor poezije (41 pesmi) Mladinska knjiga

Pesnica, pisateljica in prevajal­ ka Neža Maurer se je rodila 22.

12. 1930 v vasi Podvin, v občini Polzela. Diplomirala je leta 1960 na Filozofski fakulteti iz slavis­ tike. Po diplomi je delovala kot novinarka in tehnična urednica.

Po moževi smrti je sprejela delo glavne urednice in direktorice lista Prosvetni delavec. Do upokojitve je delala kot sa­ mostojna svetovalka za kulturo pri takratnem Komite­ ju za informiranja SR Slovenije.

Poezijo berejo: Nataša Barbara Gračner, Polona Juh, Eva Maurer-Škofič, Neža Maurer dovinska poslopja, se posvetil reki Gli­ ni, vojvodskemu prestolu in knežje­ mu kamnu. Drugi del nadaljuje opi­ se raznih znanih zgradb in spome­ nikov, Gaspar pa se

je posvetil tudi voj­ nemu obdobju in bombardiranju na Celovec. Zanimiva sta tudi dela o me­ stni občini Št. Ru­ pert in o Trnji vasi.

Pred kratkim je

praznoval okrog­ li življenjski jubi­ lej – 70. rojstni dan –, za kar mu česti­ tamo in želimo še obilo ustvarjalnosti pri odkrivanju ce­ lovških in koroških znamenitosti.

Svetovno uničevanje okolja.

Kot doslej – v Celovcu in na Koroškem.

Zdravje in duhovna svežina.

Lastne in nepremišljene.

Janez Vajkard Valvasor.

Nimam najljubših, sem odprt za vse.

Nimam favorita, všeč so mi vse kompozicije, ki gredo v uho.

Prijaznost, čistost, ljubezen do otrok.

Premočrtnost.

Iskanje mestne, deželne in naravne zgodovine.

Vztrajnost.

Predsednik svetovnega tribunala proti onasnežavalcem okolja.

Podpirajo me kljub mojemu namazanemu jeziku.

Da nikoli nisem opravil izpita za ključavničarskega mojstra.

Doslej sem imel veliko sreče, tako naj bi bilo tudi naprej.

Al Gore. Če kdo izkorišča dobrosrčnost.

Sirovi krapi, kakor jih je delala mama, prav tako svinjska pečenka samo s krompirjem in kruh.

Gorski vodič (ÖAV) o kulturi in naravi …

Odkrivanje in raziskovanje mestne in deželne zgodovine.

Deželo in ljudi, različna narečja ter glasbo.

Lipovo zelena.

Cesarja Jožefa II. Rad bi bil smučarski skakalec.

Mojo ženo, vendar 15 let mlajšo, in Carinthio.

Deloma zelo dobro.

Ne pusti se vznemirjati.

Sedem blagrov Blagor gluhim, ki ne slišijo zavijanja avtomobilov, avionov in siren.

Blagor slepim, ki ne vidijo brezupa v očeh soljudi.

Blagor nasilnim, ki po svoji volji krojijo življenje.

Blagor prevzetnim, ker mislijo, da je jutri odvisen od njih,.

Blagor neumnim, ki ne slutijo eksplozij v puščavah in oceanih.

Blagor pijanim, ki verjamejo, da svet pleše v njihovo veselje.

Blagor mrtvim, ki jim nobena moč ne mine brez spanja.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

Glavni greh?

V Katekizmu sem poiskal pre­ glednico glavnih, poglavitnih grehov, ki so: napuh, lakom­n­ ost, nevoščljivost, jeza, neči­ stost, požrešnost in lenoba.

Nezaupanje, kritična drža ali neposlušnost t.i. »konsenzu« ni med njimi. Hvala Bogu!

di

D R U Zˇ I N A ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Marjetice poleg regrata Marjetice poleg regrata.

Cvetovi, vonjave, čebele.

Ptice pojejo svoje oznanilo, ki ga ni moč prevesti v govorico ljudi.

Sijaj, žarenje, življenje, obilje na mnogih ravneh biti.

Ustaviti se in strmeti in se zamisliti v besede Geneze: „Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.“ (Gen 1, 31a) Nepreslišno v globini naše duše vprašuje Bog: „Človek, kako ravnaš z mojim stvarstvom?“