PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
maj
in DOM
08
K U LT U R A
urnega lt u k ih v o d le s Po eguncev b ih k s n e v lo s rjanja Filmska ustvarjalka Andrina Mračnikarustva
Pogovor na straneh 6, 7
gotthardt
uvodnik
osebno Majda Starman*
Naši slovenski begunci Pri temi »Slovenski begunci« mi je šlo tako, kot gre najbrž vsakemu otroku, ki se razvija v slikanju. Čim starejši postaja, tem bolj izgublja otroško likovno sproščenost. Čim bolj naravi in predmetu podobno bo kaj odslikal, tem več pohvale bo dobil – in izvirnega slikanja, ki ga veliki umetniki potem skušajo celo življenje usvojiti na novo, je konec. 7Vincenc Gotthardt Ko sem hodil na Slovensko gimnazijo v Celovec in začel spoznavati vedno več Slovencev na Koroškem, sem se počutil vedno bolj srečnega, kajti ugotovil sem, da jih je kar nekaj. Ko sem potem kot Ziljan zase odkril tudi slovenski živelj v Rožu in Podjuni, sem začel zaznavati nove odtenke. Ti Slovenci so levi, oni so desni. Tega od doma nisem poznal. Tam smo bili vsi ali Slovenci ali pa taki, ki to niso hoteli. Pa sem se že v svojih gimnazijskih letih in pozneje tudi kot urednik srečeval in se še srečujem z vidnimi osebnostmi kulturnega ustvarjanja na Koroškem. No, ko sem za silo znal razlikovati med levimi in desnimi Slovenci, sem moral spoznati, da je med Slovenci še ena razlika. Najbolj vidna imena koroškega slovenskega kulturnega ustvarjanja po letu 1945 so bila imena, ki spadajo pod rubriko »Slovenski begunci«. A mi je bilo to razlikovanje sprva težko sprejeti. Janez Polanc, Vinko Zaletel, Ivan Matko, France Vrbinc, Nevenka Sommeregger, Marija Inzko, Lado Hajnžič, Vrečarjevi, France Gorše in drugi – vsa ta imena so bila zame tako domača, da sem jih imel samoumevno za koroške Slovence. Zase sem sklenil, da teh velikih kulturnikov, ki so se znali tako vživeti v slovensko narodno skupnost in se mi nikdar niso zdeli kot tujek, ne bom dajal pod rubriko »Slovenski begunci«. Toda, da se vidi, kako dragocen in enkraten je njihov prispevek k slovenski kulturi na Koroškem, naj mi ne zamerijo, da so se tokrat izjemoma znašli v rubriki »Slovenski begunci«. V tej kulturni prilogi Nedelje sem se s sourednico Jernejo Jezernik podal po sledeh kulturnega ustvarjanja slovenskih beguncev na Koroškem in po svetu. P. s.: Marija Gruškovnjak je v arhivu Krščanske kulturne zveze našla knjižico z risbami, v kateri je neznan slikar narisal nekatere postaje slovenskih beguncev na Koroškem. Objavljamo jih na naslednjih straneh. Knjižica je bila natisnjena v begunskem taborišču v Špitalu ob Dravi junija 1946. Ali morda kdo pozna ime tega slikarja?
XIV
ŠTIRINAJST DNI
o nekaterih slovenskih beguncih z blestečimi imeni
Bili so v Vetrinju, potem pa po avstrijskih taboriščih. Že takrat ali pozneje so delali na kulturnem področju ter ponesli v svet ime Slovenije in slovenstvo.
K n a s l ov n i c i
Slovenska begunca Nevenka Sommeregger s Kamna in France Vrbinc iz Škocjana pred vod njakom na dvorišču vetrinjskega samostana, kjer je prvič nastopil begunski zbor.
Marko Bajuk, ravnatelj begunske gimnazije in pevovodja. Njegov sin Božidar, gimnazijski profesor za latinščino in grščino, je bil pevovodja v Mendozi. Imel je štiri sinove. Eden od njih, Andrej Bajuk, je v Sloveniji minister za finance. Sestra Gonzaga. Jerica Kobentar, je v taborišču vodila otroški vrtec in bila učiteljica v gospodinjski šoli pri šolskih sestrah. Dr. France Cigan je vodil v Špitalu prvi zbor. Ivan Matko je bil v taborišču za mladino in dramaturg. Ustanovil je obrtno šolo. Župnik in kulturni delavec v Selah. Vinko Zaletel, dolgoletni župnik v Vogrčah, je bil dramaturg, svetovni popotnik in fotograf. Dr. France Vrbinc, urednik slovenskih sporedov ORF, »jezikovni papež« med Slovenci na Koroškem. Friderik Jerina je v taborišču na gimnaziji poučeval risanje. Naslikal je oltarne podobe ter poslikal nešteto kapelic in znamenj po Koroški. Izdelal je tudi prve modele za celovški Minimudus. Jože Bavdaž je bil inženir, ki je sodeloval pri gradnji umetnega mesta Brasilia. Njegov sin Marcos Bavdaž dela pri Evropski vesoljski agenciji (ESA) pri projektih za rakete. Dr. Janez Janež, zdravnik v taboriščih, je 43 let v deloval v misijonih na Kitajskem in na Tajvanu. Silvo Mihelič je bil duhovnik in pevovodja. Blaž Potočnik je bil v Kanadi odgovoren za slovensko šolo, petje in igre. Je tudi Tischlerjev nagrajenec. Herman Zupan, v taborišču je bil knjigovez. V Argentini pa je imel tovarno za tetrapak. Tone Oblak v Buenos Airesu režira igre in zanje izdeluje scenografijo. Ivan Hauptman je v Clevelandu delaven na vseh področjih. Rudi Knez je v taborišču vodil fantovsko mladino in učil petje. V Clevelandu je poleg petja učil tudi harmoniko in je delaven v slovenski šoli. Naša največja pa sta kardinala dr. Alojzij Ambrožič in dr. Franc Rode. V Argentini imamo še škofa Andreja Stanovnika, kapucina, rojenega leta 1949 v Buenos Airersu. Njegova starša sta se poročila v Špitalu. Alojz Ilc je imel leta 1947 v Špitalu novo mašo. Najprej je pet let živel v okolici Salzburga, potem pa 50 let v Braziliji. Sedaj živi v Stični. Ani Rode, pevka v Buenos Airesu, njena starša sta se poročila v Špitalu. Oče je kardinalov bratranec. * Majda Starman je bila slovenska begunka. Je kulturna delavka. Živi v Špitalu ob Dravi.
kratki
val Jože Valeško
V senci Gospe Svete Ž
O režiserju Martinu Kušeju
e nekaj časa je od tega, odkar sem srečal Martina Kušeja v Celovcu in mu rekel, da bi se rad pogovoril z njim. Odgovoril mi je: »Veš kaj, več o meni boš izvedel, če si boš kakšno stvar pogledal.« In zgodilo se je, da sem že naslednji večer sedel v dunajskem Burgtheatru in gledal njegov »Peklenski strah« (»Höllenangst« po Nestroyu). Po tem me je še bolj mikalo, da bi mi Martin Kušej kaj povedal o svojem pogledu na svet, o veri in delu na odru. Obiskal sem ga v njegovi hiši v Gospi Sveti. In začel mi je pripovedovati, kako je prišel do te hiše. Sprva je premišljeval, da bi si poiskal svoj kotiček za bivanje nekje v Furlaniji. Kar hitro pa je to zamisel zavrgel: »Čemu naj bi bival v Italiji, saj to ni moja dežela!“ In zgodilo se je, da je nekega dne odkril to hišo v neposredni bližini gosposvetske stolnice. Bila je precej zaraščena, že nekaj let je čakala, da bi ji kdo vdahnil novo življenje. Spomnil se je, da ima v Cerkvi nekaj prijateljev. In tako mu je cerkvena oblast dala to hišo v najem. Popravlja pa jo na lastne stroške. Sicer so stari zidovi požrli že precej denarja, toda med njimi najde notranjo umiritev in si pridobi novih moči, kadar se za nekaj dni poda v to osebno oazo. Ko mi je tako pripovedoval, sem otožno mislil na drugo hišo, ki jo poznam le s starih fotografij. To je bila stara mežnarija na Lisni gori. V njej se je rodila stara mati Martina Kušeja. Žal je ta hiša propadala tako dolgo, dokler je pred kakimi tridesetimi leti niso podrli. Lisnarji so skrbeli za Marijino svetišče na Lisni ter gostili romarje in duhovnike. In četudi je pred leti v Schillerjevi drami »Kabale und Liebe« razbijal Marijine mavčne podobe, ostaja neka čudežna vez med krajem bivanja njegovih prednikov na Lisni in njegovo hišo v Gospe Sveti. Prepričan je, da ta hiša ni slaba naložba. Sicer uporablja to hišo le kakšen mesec dni v letu, a v tistih dneh si pridobi uravnovešenost in notranji mir. Tu je njegov duhovni prostor, kjer se sprosti na dobrih tleh. »Ne bojim se, da bi kdaj padel v kakšno globoko krize identitete, kajti tukaj se dopolnjuje življenjsko hrepenenje. Našel sem genialni prostor, v njem pa vedno znova samega sebe.« Dobro je oddahniti se v senci Gospe Svete. Skupnost Cerkve ga je v osebnem osvobajanju kljub temu vedno utesnjevala, preozko se mu zdi tudi mišljenje Cerkve o Bogu. In nekako je vedno čutil, da ne sodi zraven.
Zaveda pa se, da sta si Cerkev in gledališče zelo blizu. V večjih mestih so ljudje gradili gledališča blizu cerkve, oboje pa so postavili v središče. Obe ustanovi sta izraz duhovnega in nematerialnega sveta ter nujno potrebni za zdrav človekov razvoj. Če bi odpravili le eno institucijo, bi nastal grozen vakuum. Zmanjkalo bi nam zdrave sape in ljudje bi postali bolni. Delo v teatru je za Martina Kušeja živ proces, ki se razvija. Pri in po branju se prepusti ustvarjalni fantaziji ter čaka, da v prostem kombiniranju misli in predstav nariše in napiše neko zgodbo, ki ustreza temu, kar je bral, in globljemu dojemanju družbenega dogajanja v našem času. Včasih potrebuje potrpljenje – kakor lovec, ki čaka na srnjaka. Zamisel, ki jo sprejme, razvija naprej v pogovoru z igralci in drugimi sodelavci na odru. Martin Kušej mnogokrat kaže človeka, ki gazi v blatu. Miselnost »domače zemlje in grude« ni samo fenomen nacionalno mislečih Koroščev, lahko je znamenje za globoko rusko provinco. Ko sva govorila o simboliki blata, mi je rekel, da naj napišem, da je blato tudi tisto, kar človek izloča skozi črevo na stranišču. Rjava barva in vsa kruto smrdeča simbolika ....
A
človek potrebuje to, kar ga duhovno dviga iz blata. Potrebuje kulturo, tudi zgodbe iz Svetega pisma in vso duhovno dediščino človeštva. In trenutke, ki osrečujejo. In potem mi je pripovedoval o najbolj srečnem dnevu zadnjih let. Tega je doživel, ko se je možila njegova sestra Barbara. Po poroki na Lisni je bila ojset (svatba) v Šmihelu. Ves večer in vso noč je užival v sproščenosti, pogovorih s starimi znanci, smehu, petju, plesanju in skupnosti ob kozarcih. Še posebej se je veselil tega, da je doživel, kako je cela vas sprejela novoporočeni par v svojo sredo, tako da sta novoporočenca čutila: Vidva se lahko zaneseta na nas, mi vaju ne bi pustili na cedilu, če bi hiša pogorela, in pomagamo, če kdo umre. Cena za to srečo skupnosti pa je, da se moraš vključiti in delati. Kdor tega ne stori, ga izobčijo. To je vas, to je provinca. Posreduje osrečujočo varnost, hkrati pa človeka tudi utesnjuje. Njemu osebno je svoboda bolj dragocena. Zaveda pa se: »Kdor si izbere svobodo, bo nekako ostal sam.«
ŠTIRINAJST DNI
XIV
osredki
P ripravil Vincenc G otthardt
Nevenka Sommeregger in France Vrbinc - na samostanskem dvorišču
»Ja, kaj so imeli koroški Slove Slovenski begunci poznajo dve podobi Vetrinja. Ena se jim je neizbrisno vklesala v spomin v času, ko so kot begunci leta 1945 našli v Vetrinju svojo začasno domovino. Drugo podobo kaže Vetrinj danes. Za mnoge je skoraj neprepoznaven. Kjer je bilo nekoč taborišče, je danes vse zazidano. Kar je ostalo, je vetrinjska cerkev z mogočnim samostanom, nešteto spominov in bogat prispevek slovenskih beguncev v slovensko kulturno zakladnico na Koroškem. Sončen dopoldan je. Vmes nekaj oblakov zakrije sonce. Nekajkrat tudi malo rosi. Pred vetrinjsko samostansko cerkvijo dva nekdanja slovenska begunca. Dr. France Vrbinc, nekdanji urednik slovenskega sporeda ORF, in Nevenka Sommeregger, kulturna in socialna delavka. Obema je skupno to, da sta znana v slovenski narodni skupnosti in priznana za svoje delo, ki že več desetletij bogati kulturo koroških Slovencev. Sonce znova posije na pročelje cerkve. Prvo vprašanje. Gospod France Vrbinc, na kaj mislite, ko stojite pred vetrinjsko cerkvijo na samostanskem dvorišču? France Vrbinc nekaj trenutkov molči, nato pa strne svoje misli takole: »Dogodki, ki so se odvijali tu pred mnogimi leti, so se lepo odmaknili, tako da se že skoraj s prisilo spominjam tistih časov in vsega dogajanja pred toliko leti. Vsa okolica se je tako spremenila, da stvari, ki so se dogajale, za obiskovalce pravzaprav ne pomenijo veliko, ker si jih sploh ne morejo
XIV
ŠTIRINAJST DNI
predstavljati. Ampak če vidim vodnjak na prostoru pred vetrinjsko cerkvijo, kako je bil prizorišče velikega pevskega nastopa begunskih pevcev, imam že posebne občutke, zlasti še, ko se danes v prostorih za tem vodnjakom dogajajo pomembni koncerti, kamor kot begunci nismo imeli nobenega dostopa.« Če slišim besedo Vetrinj Vodnjak pred samostanom je tudi za Nevenko Sommeregger spomin na enkratni kulturni dogodek, prvi pevski nastop beguncev. Takole pravi, medtem ko v ozadju kratko zazvoni s stolpa cerkve: »Če samo slišim besedo Vetrinj, sem takoj prestavljena v leto 1945. Pred očmi imam naš krasni nastop s 150-timi mladimi pevci. Po tem nastopu je marsikateri domačin v Vetrinju spremenil svoje mnenje o ljudeh, ki so se znašli v Vetrinju. Mnenje so spremenili tudi Angleži. Od takrat naprej so veljali slovenski begunci za izobražen in inteligenten narod. Tako mi je pozneje pripovedoval neki domačin. Po drugi strani pa
Dobesedno
France Vrbinc o manjvrednostnem jezikovnem kompleksu koroških Slovencev: Koroški Slovenci imajo manjvrednostni jezikovni kompleks. Vedno mislijo, da slovenskega jezika ne obvladajo, in nimajo občutka, da je jezik živa tvorba, ki je v vsakdanji rabi razdeljena na narečja, ta pa povezuje knjižni jezik. Glede narečja imajo občutek, da je preveč oddaljeno od knjižnega jezika. Zaradi tega trpijo in iz tega nastaja občutek, da ti, ki prihajajo iz Slovenije, bolje obvladajo slovenščino. Če kdo lahko pove naslednje, potem lahko to povem jaz: Slovenci v Sloveniji delajo napake, ker mislijo, da obvladajo slovenščino, koroški Slovenci pa zato, ker se trudijo.
v Vetrinju o upanju, molitvi in pesmi v težkih dneh begunstva
enci od slovenskih beguncev?«
vidim ljudi, ki so hodili z objokanimi obrazi noč in dan v to cerkev in molili. Gospod Luskar mi je pravil, da mu je dr. Bajuk, ki je stanoval na hodniku v župnišču, povedal, da je takratni župnik beguncem rekel, da naj zadnji oddda ključ za cerkev Bajukovim. In veste, kdaj je bil ključ oddan? Ne tisti dan, ko ga je oddal, temveč tedaj, ko je iz Vetrinja odšel zadnji begunec. Cerkev je bila dan in noč polna molitve. In naj spet ponovim: Največji moralni čudež Slovencev v Vetrinju je bil, da nihče izmed 8000 beguncev ni naredil samomora.«
Predstavili smo se s pesmijo V samostanski cerkvi je na slovenske begunce dolga leta spominjala le majhna, v latinščini napisana tablica. Zato sta France Vrbinc in Nevenka Sommer egger toliko bolj srečna, da je bila na vidnem mestu v cerkvi postavljena dvojezična – slovenska in nemška – plošča v spomin na zdravnika dr. Valentina Meršola, ki je »v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske oblasti izročile okrog 6000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem, in jih tako obvaroval gotove smrti«. V Vetrinju se je
spomin na begunsko tragedijo začel z majhno ploščo. Tej se je pridružila velika na vidnem mestu. Prav tako se je dolga leta le malo vedelo o tem, kaj so slovenski begunci prinesli v kulturno zakladnico koroških Slovencev. V zadnjih letih postaja ta prispevek, ki je veličasten, vedno bolj viden. »Pesem je bila zelo pomembna vizitka pri stikih z domačini, tujci in koroškimi Slovenci,« pravi Vrbinc. Pesem je bila tista, ki je koroško javnost seznanjala s slovenskimi begunci, ki so bili potem razdeljeni na razna taborišča po Koroškem. Prvo slovensko pesem v slovenskem radijskem sporedu so zapeli prav begunci iz Špitala. V Celovec, v radijski studio pod Križno goro, so prišli na povabilo vodstva radia. V Celovec pa je pevce pripeljal angleški tovornjak. Zbor je v živo nastopil pod vodstvom Franceta Cigana. Nevenka Sommeregger je na vprašanje, kakšen je prispevek slovenskih beguncev na glasbenem področju, z besedami zelo skopa: »Če govorimo o glasbi, je treba omeniti samo dve imeni: France Cigan in Silvo Mihelič. Kaj vse sta tadva naredila, o tem lahko pišemo knjige.« Smo že gotovi, kar zadeva glasbo? Ne. Dr. Vrbinc se spominja pesmarice slovenskih narodnih pesmi, ki so jo izdali begunci v taborišču. In potem pride, kar mora priti – Nevenka Sommeregger je zbirala material. Projekt je zasnoval Alojz Luskar, ob Nevenki Sommeregger sta garala še Silvo Mihelič in France Cigan. Sodelovali pa so vsi pevci. V kakšnih težavah je potem nastala pesmarica nekomu, ki je ročno risal note na matrice, ni treba razlagati. Lahko res ni bilo.
8 8
ŠTIRINAJST DNI
XIV
osredki
Spomin V Vetrinju se je spomin na begunsko tragedijo začel z majhno ploščo. Tej se je pridružila velika na vidnem mestu.
8
Orglarska šola na Kamnu Vrbinc nadaljuje: »Ko so salezijanci dobili v duhovno oskrbo faro Kamen, so tam ustanovili orglarsko šolo in tako napravili nekaj, kar je bilo za takratni čas zelo, zelo pomembno. To pa je bilo storjeno v dogovoru s prelatom Blümlom. Takrat so salezijanci organizirali tudi tako imenovane svete misijone po koroških župnijah. Misijone je vodil France Cigan – tako je spoznal tudi ljudi, h katerim je potem hodil v Rož, Podjuno in na Ziljo snemat slovenske narodne pesmi.« Nevenka Sommeregger je nekoliko nemirna in ne more skrivati, da ve še nekaj, česar France Vrbinc v zvezi s Ciganovim duhovniškim in glasbenim poslanstvom ni povedal. Iz ust ji zdrkne: »France Vrbinc je bil v župnišču na Kamnu nekaj časa desna roka. Kadar je imel Cigan misijone po drugih farah, pa mu ni bilo treba kuhati.« Vrbinc se samo nasmehne in opozori na znamenito opereto „Mikavž prihaja“, ki je povezovala vse slovenske begunce in je prišla tudi med koroške Slovence. Za to je bil odgovoren Rudi Knez, ki je imel izreden dar za delo z mladino in posebno glasbeno žilico. Na Koroškem jih ni ostalo veliko Nevenka Sommeregger ugotavlja, da na Koroškem ni ostalo mnogo beguncev. To pa tudi zato tega, ker so imeli Korošci in koroški Slovenci napačne predstave ali sploh nobenih predstav, kaj se je dogajalo v Sloveniji. »Ker pošta ni delovala, radia pa ni bilo, so komunisti to virtuozno izrabili in napravili med koroškimi Slovenci veliko zme-
XIV
ŠTIRINAJST DNI
šnjavo. Dolgo je trajalo, da so bile stvari postavljene tako, kot so. Velika izjema je bil dr. Joško Tischler, ki je iskal stike s slovenskimi begunci. Za Koroško je škoda, da je večina duhovnikov odšla čez veliko lužo. Na Koroškem so se šele nekoliko pozneje naselili salezijanci, in kar so ti storili dobrega, o tem ni več nobenega dvoma.« Mohorjeva in radio Kar Nevenko So mmeregger še spominja na Vetrinj, je tudi vzgojno delo. »Učiteljice so začele z vrtcem pod drevesi. Še danes jih vidim, kako z otroki pod njimi pojejo, vidim pa tudi, kako se je začel pouk v ljudski šoli, prav tako pod drevesi, in kako pouk v gimnaziji.« Potem si kar sama zastavi vprašanje in nanj tudi odgovori: »Ja, kaj so imeli koroški Slovenci od slovenskih beguncev? Veliko, zelo veliko. Angleži so začeli drugače gledati na Koroško in na koroške Slovence. Videli so, da je to isti jezik, in tako so vsaj neposredno dovolili, da je začela delovati Mohorjeva in da smo začeli s slovenskimi oddajami.« Tu pa Nevenko Sommeregger prekine France Vrbinc, nekdanji urednik slovenskih sporedov. »Pomemben dejavnik je bil tedaj tudi radio, časopisi niso bili tako razširjeni, kot so danes. Dostop do radia je bil tedaj seveda otežkočen, ljudje preprosto niso imeli radijskih aparatov. Med vojsko so jim bili ali odvzeti ali pa so bili zaprti za določene sprejeme. Ko so januarja 1946 stekle slovenske oddaje, so Angleži iz svojih vojaških skladišč organizirali radijske aparate in jih potem dali nekaterim slovenskim družinam.
Gospod Hartman mi je pravil, da je na primer Smrtnikova družina, iz katere je bil znani sekstet Smrtnikovih sester, ki je nastopal tudi po radiu, dobila takšen angleški aparat. Na ta način so Angleži podprli poslušanje slovenskih oddaj. Da pa so pri Koroški kroniki imeli pomembno vlogo tudi begunci, to je tako ali tako znano.« Nevenka Sommeregger se še enkrat povrne k Mohorjevi. »Povojni začetek Mohorjeve so omogočili begunci. Dali so veliko denarja, da je znova zaživela. Pa ne le denar. Prvi povojni avtor je bil begunec pisatelj Mauser. Ta je potem Koroško zapustil, ker so ga odklanjali.« Kaj pa likovna umetnost? Na prispevek beguncev v likovni umetnosti opozori z anekdoto France Vrbinc. Bilo je v taborišču v Peggetzu pri Lienzu. Med temi, ki so šli v zadnji vrsti za podobo Brezjanske Marije, je bil tudi slikar Friderik Jerina, ki je jecljal. Ko ga je nekdo vprašal, kdo je naslikal to Marijo, je Jerina rekel: »Ppppenzl!« In prav ta Jerina je poslikal in obnovil nad sto kapelic in križev, naslikal marsikatero sliko v koroških cerkvah in bil podbudnik za nastanek Minimundusa. Dela mu je posredoval Vinko Zaletel, prav tako znamenita osebnost, duhovnik, režiser, pisec potopisov in fotograf. Naštevanje vseh kulturnih ustvarjalcev iz vrst slovenskih beguncev lahko samo spodleti. Zelo veliko jih je. Pri mnogih pa bi bilo začudenje veliko. »Kaj, ta da je bil begunec/begunka? – Ta je vendar naš/naša!«
na svetlo dano
Jože
korošec
pripoved
Zapisala jo je Marija Gruškovnjak.
Jože Koroše c
Kam? J
az sem fantom še razdelil, kar smo imeli konzerv in trde hrane, in ob enajstih, se mi zdi, nekaj takega, so nas naložili na kamione. Šli naj bi v Italijo. No, tista govorica se je pa vztrajno širila, da nas vozijo nazaj, da nas bodo vrnili. Večina od nas temu ni verjela; nemogoče, da bi nam Angleži, taki džentelmeni, naredili kaj takega. Neverjetno! Oni so vztrajno zanikali, da ne, da je to laž, čeprav so bili dogovorjeni. No, potem se odpeljemo iz Vetrinja, prvi sum se nas je polotil, češ če bi šli v Italijo, bi morali zaviti na levo ob Vrbskem jezeru in proti Beljaku, a smo zavili na desno. Kadar kdo noče verjeti kake stvari, zmeraj najde izgovor, pa so dejali, češ da je tam most podrt, da gremo po drugi strani. Mi pa smo se kar vozili naprej in se čudili, saj toliko mostov spet ni podrtih, da ne moremo nikjer čez. Pridemo do Velikovca in zavijemo na desno čez most. Tam smo bili takoj bolj korajžni, saj gremo prav, se bomo pa po drugi strani peljali proti Italiji. Pridemo do križišča v Velikovcu, tam se ena cesta odcepi za Pliberk, in zavijemo spet na levo, to se pravi proti Štajerski. Tam nas je začelo malo stiskati, ampak še nismo verjeli. Peljemo se še slabe četrt ure, kamioni se ustavijo. Vsi dol! Nismo vedeli, kje smo. Tam je bilo polje, a se ni videlo ne Pliberka ne železniške postaje. Bil je en potok in en hrib. Pognali so nas s kamionov in nas postavili v vrste. V prvo vrsto so se postavili Angleži, mi pa za njimi. Vsaka vrsta je morala iti mimo angleškega vojaka. Vsakemu so pogledali v nahrbtnik, pregledali so, če bi imel kdo orožje. Potem so nas postavili v vrste, sto po sto in štirje Angleži. Naprej po cesti in za ovinkom je bila postaja. Mi smo bili med zadnjimi. Zadržali smo se, da so že skoraj vsi odšli. Bili smo zadnja skupina, zadnja vrsta. V bližini je sta-
Pripoved Jožeta Korošca
Nekaj podatkov iz njegovega življenja Jožeta Korošca: Rodil se je 30. 7. 1919 na Bočkovem na Blokah Jožetu in Jožefi Korošec. Imel je brata – dvojčka Franceta – in mlajšega brata Lojzeta, ki sta bila vrnjena z istim transportom kot on, a se jima ni posrečilo pobegniti in sta bila verjetno umorjena na Teharjah ali v okolici. Ko je pri Pliberku ušel, se je vrnil v Vetrinj, šel od tam v Italijo, bil v taboriščih Senigallia in Servigliano. Pozneje se je izselil v Argentino, kjer se je leta 1949 poročil s Faniko Blažič. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Leta 1955 so se družini pridružili še Jožetovi starši.
la gruča ljudi, med njimi Vuk Rupnik z ženo, kurat Mauc, Janez Zdešar. Ko smo bili še vsi skupaj, je kurat Mauc rekel: Pokleknite, vam bom dal vesoljno odvezo. Ja, tisto nas je tudi malo potrlo; ko se je obred končal, so šle skupine naprej, saj ni bilo daleč. Ko smo prišli do postaje, ni bilo več prostora, ustavili so nas na cesti pred postajo. Ob cesti je bila velika njiva rži. Tam so stali Rupnik z ženo in poveljnik transporta, Anglež. Rupnikova žena je poklicala enega od domobranskih oficirjev, ki je znal angleško, in je protestirala pri poveljniku, zakaj nas vračajo nazaj, da ji je njen oče, ki je bil takrat v Millstattu, pisal, da mu je angleški komandant zagotovil, da v Jugoslavijo ne bodo vrnili nobenega Slovenca. Poveljnik se je najprej čutil malo užaljenega in je hotel videti pismo. Rekla mu je, da je pismo na kamionu vrgla stran, in so šli pregledat kamion. Pismo so našli in ga prebrali s tolmačevo pomočjo. Med-
tem so nas že odpeljali in smo čakali pred postajo. Rupnika in ženo so naložili na džip in ju odpeljali v taborišče blizu Pliberka, tam so bili Hrvatje, tam so ju pustili. Oba sta potem živela v Buenos Airesu in tam umrla. No, mi pa smo čakali. Jaz sem bil spredaj. Bila sta dva Angleža z mitraljezi, mi smo stali ob njivi. Naenkrat se jaz ozrem proti postaji in vidim dva partizana. Ustavita se pri Angležih. Pogovarjajo se, spet ena kupčija. Potem prideta do prvih, bil je nadporočnik Mušič, ki je bil Rupnikov pomočnik, potem je bil Stanko iz Grahovega, Kranjc Jože – poročnik naše čete, Anžkov Tone, občinski tajnik iz Bregenj, in vaš oče je bil tukaj pa Kugelnikov Polde z Rožančnga, potem sta bila tam tudi moja brata in še drugi, ki jih nisem poznal, ker smo bili takrat že vsi premešani. Prišla sta partizana, eden od njiju pravi: Imaš sat? Daj ovamo! In je vzel uro in drugo in tretjo, kar lepo po
ŠTIRINAJST DNI
XIV
na svetlo dano
vrsti. Jaz sem imel zlato uro, a sem jo skril. Bratu Francetu rečem: Bosta videla, jaz bom poskušal uiti. Tisti moment, ko sem videl partizane, me je obšla misel, da moram uiti. Stvar je jasna, vemo, kaj nas čaka, to se pravi, kar bo, pa bo, jaz bom ušel. Nihče ni nič rekel. To je bil tak šok, tak udarec. Ko smo videli partizane, nam ni bila nobena reč več skrivnost, vsi smo vedeli, koliko je ura. Vse tisto, o čemer se je šušljalo, je bilo kot na dlani. Jaz sem še rekel Lojzetu: Vesta kaj, jaz bom zdaj ušel in vaju bom počakal. Malo sem pogledal gor na hrib, tam je bila jasa pa dve drevesi in ena kapelica, bilo je precej daleč, ampak se je lepo razločilo. Rekel sem: Tam pri kapelici vaju bom čakal do jutri zjutraj ob šestih, če se vama posreči priti tja prej, pa vidva do te ure počakajta name, da se dobimo skupaj. To je bilo zadnje, kar sem jima povedal. Potem sem gledal, kako bi tisto naredil, da bi ušel. Reči je lahko, narediti pa teže! Prva misel je bila, da iz tega obroča ne smem iti. Se pravi, takoj sem računal s tem, da je vse zastraženo. Ampak kaj narediti? Edina stvar, ki je bila tisti trenutek mogoča, je bila tista njiva rži. Če bi se res poskusil skriti v rž? In kakor sem tuhtal, sem vedel, da dolgo ne smem odlašati; čakal sem, da nas ne bi prej odpeljali na postajo. Zdaj moram izrabiti to priložnost! No, ko sta prišla partizana nazaj, sta se ustavila pri Angležih. Imela sta polno naročje naropanih ur in sta začela za tiste ure mešetariti z Angleži. Pa naj še kdo
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Jože Korošec reče, da Angleži niso nič kradli! No, tisti trenutek sem pomislil, zdaj moram izkoristiti priliko, saj je bilo malo zmešnjave, nihče ni pazil. Še prej sem vzel iz nahrbtnika vetrovko in kapo s šiltom, slekel sem domobransko srajco, oblekel jakno, hlače pa sem imel normalne, ne vojaške, in škornje, tako da sem bil v civilu, samo kapo sem še vrgel stran. Nahrbtnik sem spet zavezal, dal v žep škatlo cigaret in nekaj slik iz albuma, vse drugo sem pustil v nahrbtniku. Tisti čas, ko so bili Angleži zaposleni, sem jaz poskušal, rekel sem si, zdaj me nihče ne gleda, gre, brž v rž, kot da grem na stran, na potrebo. Šel sem že kakih pet metrov, tedaj pa nekdo zakriči: Davaj, diži se! Sedeli so na nahrbtnikih, potem pa hitro vstali. Takrat je nastala majhna zmešnjava, nihče ni pazil in gledal. Jaz sem to zmešnjavo izkoristil in hitro stekel naprej v smeri proti hribu. Oni so šli naprej proti postaji, jaz sem prišel približno do pol njive, in ko sem pogledal nazaj, je bila tam sled. Videli bodo moj nahrbtnik pa sled v rži, hitro bomo skupaj. Tuhtam, kako bi se dalo sled zakriti, gledam po tleh, če se stopinje kaj poznajo. A vidim, da je rž sejana v vrste s strojem. No, ko sem to opazil, sem skušal hoditi z vsako nogo v eni vrsti, da nisem nič poteptal, videl sem, da se res ni nič poznalo. Potem sem pregazil rž v različne smeri, tja, kamor sem šel, pa nič. Tako sem lepo hodil med dvema vrstama, prepričan, da z rži ne smem, sicer me bodo dobili. Hodil sem v smeri rži in gledal za seboj, nič se ni poznalo, se pravi, da sem dobro naredil. Potem se uležem na tla, popravim rž naokrog, da je lepo stala in sem bil kar najbolj zakrit. Rekel sem si, kar bo, pa bo, če bo le Bog še malo držal roko zraven. Tako nekaj časa ležim, na postaji je bilo zelo glasno. Po-
tem zaslišim neko šumenje, kot da nekdo hodi po žitu. Zdelo se mi je, da hodi stran od mene. Eden pravi: Ovdje je prošel! A sta se zmotila, in mene je obšla dobra volja. Stopila sta na cesto in odšla nazaj. Hvala Bogu, zaenkrat sem jo odnesel. Ko sta odšla, sem še nekaj časa ležal, ne vem, koliko časa. Na postaji je že vse utihnilo in moral sem videti, kje sem. Zato sem vstal, pogledal in videl, da je samo še kakih pet metrov do konca njive. Videla se je neka steza in po tej stezi sta hodila dva partizana. Na srečo sta gledala drugam, tako da me nista videla. Jaz sem padel nazaj, se ulegel in vedel, da ne smem ven prej, dokler ne bo trda tema. Počakal sem, da se je naredila tema, začelo se je oblačiti, malo se je bliskalo. Vstal sem, šel čez cesto tja, kjer so nas prej registrirali. Prej, ko smo bili še tukaj, sem videl, kako so trije pobegnili, zadaj, kjer je bila neka seč in majhna rodica – to so bili Kranjc Janez iz Dobca, poročnik Pezderc iz Notranjih Goric in še eden. Pa so jih potem prignali nazaj na postajo, ker so jih ujeli. Imel sem čisto prav, da je bilo okrog nas vse zastraženo. Potem sem šel nazaj v gozd in iskal toliko časa, da sem našel kapelico. Pri tej kapelici sem ostal čez noč. Zjutraj sem malo pogledal naokrog, če bi slučajno naletel na še kakšnega, a ni bilo nikogar. Šel sem na vrh hriba in se razgledal. Videl sem vse do Velikovca in cesto, potem pa šel naravnost čez gmajno. Pod mano je bila dolina in videl sem na cesto, po kateri je potekal zadnji transport. Tisti so že vedeli, kam gredo. Zato, ker je tisti dan, ko so nas vračali, iz Kranja ušel sin predsednika srbske ferderacije. Bil je med prvimi, ki so jih vrnili. Njega so poznali, sprejel ga je general Krener in vsem razložil, kako je. Takrat je general sklical vse poveljnike, kar jih je še bilo tam, in jih odvezal vseh obveznosti, vsak naj bi si skušal pomagati na svojo roko. »Pomešajte se med civile, če imate civilno obleko, če ne, pa skušajte oditi iz taborišča in se pri kmetih skrivajte toliko časa, dokler se vsa stvar ne razjasni.« Toda več kot polovica jih je rekla: »Kamor so šli drugi, gremo še mi.« Mogoče jih je ostalo kakih 600, drugi pa so šli nazaj. Potem sem se vrnil v Vetrinj, nazaj sem prišel še isti dan. Tam je bilo že vpitje, panika. Praktično sem bil že civil in sem vedel, da me Angleži ne bodo prijeli. Ko sem se vračal, sem bil v glavnem na le-
France Gorše vem bregu Drave, kjer ni bilo nevarnosti glede partizanov. Pri nekaj hišah sem šel prosit za jesti, povsod sem se delal za interniranca. Rekel sem, da se vračam iz jetništva, in so mi povsod dali jesti. V Vetrinju je bil pa tak jok! Jasno, saj so bili starši, ki so jim odpeljali sinove, bila so dekleta, ki so jim vzeli fante. To je bilo grozno. Takoj ko so izvedeli, da jih vračajo, so poslali telegram Kreku v Rim. Krek je šel takoj po prejemu telegrama k maršalu Aleksandru, ta je bil v začetku celo užaljen, češ da ne verjamejo Angležem. Krek pa mu je pokazal telegram in maršal je utihnil. S prvim letalom je priletel v Celovec in prišel v taborišče. Primarij Meršol, ki je znal dobro angleško, je bil naš zastopnik in je tolmačil, ko je prišel v taborišče maršal Aleksander. Vse so nas zbrali skupaj. Tam je vpričo vseh nas povedal, da ne bodo prisilno vrnili nobenega Slovenca, nobenega Jugoslovana več, če sam ne bo hotel prostovoljno iti v Jugoslavijo. No, potem se je vse malo pomirilo, približno čez tri tedne so nas razdelili na tri konce. Eni so šli v Lienz, med njimi tudi jaz, drugi so šli v Špital ob Dravi, tretji pa v Št. Vid ob Glini. Ko so nas v Celovcu naložili na vlak in so hoteli zapreti vrata, nismo dovolili zapreti nobenih vrat. V vsakem vagonu smo za vsak primer imeli dve sekiri: če bi bilo kaj sumljivega, bi razbili vagone. Šele ko smo zavili po dravski dolini gor, smo si oddahnili. Ko pa smo prišli v Lienz, smo prišli tja, kjer so pred tedni v Rusijo izročali Kozake. Tu je bila pa taka zmešnjava! Vse polno je bilo še Kozakov, ki so se skrivali po gorah in so šli potem v druga taborišča. Angleži niso vodili nobene kontrole in niso delali problemov.
Kipar France Gorše je našel dom v Svečah Marija Inzko, slovenska begunka, sedaj doma v Svečah, rada brska po spominih, prek pisem pa vzdržuje stike z mnogimi begunci, ki so svojo novo domovino našli po vsem svetu. Ko tako kramlja in brska po starih slikah, se spominja svojega učiteljevanja v taborišču. Utrne se ji vprašanje, ali si je sploh mogoče predstavljati slovenski kulturni utrip na Koroškem brez salezijancev in brez vseh beguncev, ki so po vojni pomagali pri kulturnem delu. Nekaj teh tudi našteje. Rajko Ložar, umetnostni zgodovinar in etnolog, je veliko pisal za Koroško kroniko, prav tako Tone Lipovšek in Boris Lumbar. Nekateri begunci niso šli v taborišče, ampak so začeli delati v svoji priučeni obrti. Eden takih je znani mizar na Žihpoljah Peter Hribernik, gospod Hajnžič je postal organist na Rebrci, na Hodišah pa Janez Sajovič, iz Italije je prišel dr. Vošnjak, ki je bil nekaj časa urednik Nedelje in župnik v Št. Janžu v Rožu. Prav on je vzpostavil vezi z Goriško in Tržaško. Inzkova omenja tudi duhovnika Janeza Polanca in Slavka Hroneka, oba profesorja na Slovenski gimnaziji.
Marija Inzko je kiparja Franceta Goršeta znala navdušiti za Sveče.
Ker pa stanuje v Svečah in je Goršetova galerija samo čez cesto, hrani zanjo tudi ključ. Da je France Gorše po dolgotrajnem begunstvu po vsem svetu našel svoj novi dom v Svečah, to je zasluga Marije Inzko. France Gorše je bil med prvimi begunci, ki so še smeli nadaljevati pot v Italijo. Tako se je »večni popotnik« Gorše najprej za nekaj časa ustavil v Trstu, nato ga je pot vodila v Združene države Amerike, zatem je šel v Cleveland in Toronto, od tam se je pomikal proti New Yorku, iz New Yorka pa je odšel v Evropo. Prva postaja je bil Rim, nato pa že Koroška. Tu je bil pri šolskih sestrah v Št. Petru in v Domu v Tinjah, povsod je ustvaril križeve pote. Vmes je bil kratko v Kortah. Največ časa na enem kraju pa je ustvarjal v Svečah. Marija Inzko: »Več kot sedem let ni zdržal nikjer. In ko je odšel, ni vzel s seboj ničesar. Vedno je moral začeti znova.« Njegova dela so na ogled v Goršetovi galeriji.
France Gorše
Kip. 1985. Na ogled v Galeriji Gorše v Svečah. ŠTIRINAJST DNI
XIV
poglejmo čez plot
Stran s prahom pozabe Od kod pobuda in zamisel, da ste se pri svojem strokovnem delu posvetili prav tematiki slovenskih beguncev v Avstriji med letoma 1945–1950? Koliko truda in koliko let dela ste vložili v to svojo zadnjo knjigo? Dr. Rozina Švent: Ko sem davnega leta 1982 nastopila službo v NUK, sem praktično naletela na povsem neraziskano zgodovinsko področje, ki me je takoj »potegnilo v svoje vode«. Ne nazadnje sem pred drugimi raziskovalci imela tudi to prednost, da mi je bilo na voljo vse gradivo, ki ga je v povojnih letih izdala slovenska politična emigracija (SPE). In če sem hotela svetovati drugim uporabnikom, sem morala to zbirko zelo dobro poznati – zato sem veliko večino knjig preprosto prebrala. Tako se je kar samoumevno zastavil mejnik mojega raziskovanja – maj 1945, ko se je okrog 20.000 naših ljudi (civilisti in vojaki) odločilo za začasen umik v Avstrijo. Še dodatno pa so mi to temo »razsvetlili« številni pogovori z ljudmi, ki so imeli za seboj to »begunsko izkušnjo« … Torej je v to »končno knjigo« vloženih skoraj 25 let dela. Ste gradivo za knjigo zbirali le po arhivih ali pa ste se odpravili tudi na teren in prisluhnili še živečim pričam tedanjih tragičnih dogodkov, ki so se vpisali v manj svetlo obdobje slovenske zgodovine? Dr. Šventova: Knjiga je rezultat različnih metod raziskovanja. Zgodovinarji praviloma najbolj zaupamo arhivskemu gradivu. Če pa tovrstnega gradiva nimamo, smo prisiljeni, da posežemo tudi po spominskih zapisih in pričevanjih. Največja »nevarnost« tega gradiva je nezanesljivost spomina, zlasti po daljši časovni odmaknjenosti. Zato sem sestavila tudi posebno anketo s 30-imi vprašanji, ki sem jo razposlala na 40 različnih naslovov – vrnilo se jih je 18. Zelo dobrodošli so osebni dnev-
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Pripravila
Jerneja Jezernik
niki, ki v mnogih primerih, zaradi sočasnosti nastajanja, celo dobijo značaj primarnega vira. Nepozabni pa so osebni pogovori z nekdanjimi begunci, in z mnogimi me danes povezuje pravo prijateljstvo – žal se te vrste vse bolj redčijo. Ste imeli pri svojem raziskovalnem delu kaj težav? So vam bili dostopni vsi arhivi, ki ste jih želeli pregledati? Dr. Šventova: Na začetku je bilo težav kar precej, saj sem raziskovala področje, ki je pri mnogih ljudeh zarezalo globoke rane (vrnjeni in pobiti svojci, izguba domovine). Na eni strani lahko govorimo o nezaupanju do raziskovalcev, ki prihajamo iz Slovenije, na drugi pa o nekakšni »spominski blokadi«, da se mnogi niso želeli znova »vračati« v tiste čase. Zelo razočarana sem bila, ko sem naletela na pomemben arhiv dr. Jagodiča v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, ki je pod klavzuro do leta 2045! Skoraj 90 odstotkov beguncev je po težkih preizkušnjah v begunskih taboriščih v Vetrinju, Peggetzu pri Lienzu, Špitalu ob Dravi, Št. Vidu ob Glini, Kellerbergu in Liechtensteinu pri Judenburgu moralo zapustiti Avstrijo. Le peščica jih je smela v ZDA in Kanado, največ pa jih je sprejela Argentina. Ti ljudje so morali v tuji deželi vse začeti znova. Vas je usoda kakšnega od teh izseljencev še posebej močno nagovorila? Dr. Šventova: Res sem slišala zelo veliko »življenjskih zgodb«, ki so si v marsičem podobne, veliko pa je bilo tudi povsem različnih zaznav. Morda bi posebej izpostavila dr. Tineta Debeljaka – z njegovim življenjem in delom sem se bolj poglobljeno ukvarjala leta 2003, ob 100-letnici njegovega rojstva. Ta človek je praktično izgubil prav vse – sprva celo družino, ki se mu je pri-
družila šele sredi 50-ih let. Zato nas ne preseneča njegov psevdonim iz tistega časa – »Jeremija Kalin«. Nekdanji ugledni slavist, literat, urednik itn. je moral v Argentini začeti na samem dnu socialne lestvice – pomival je steklenice v neki farmacevtski tovarni. Imate zdaj, po obilici opravljenega raziskovalnega dela, kakšen poseben pogled na vlogo begunk, žensk, Slovenk v tej begunski tragediji? Dr. Šventova: Vloga žensk v taboriščih je žal ostala premalo raziskana in poudarjena! Vzrok je predvsem v tem, da ženske same niso želele govoriti o teh temah oz. jih poudarjati. Nekako se jim je zdelo samoumevno, da so morale skrbeti za družino in ob tem pomagati tudi v skupnosti. Zlasti je bila pomembna njihova vloga v vzgojno-izobraževalnem procesu in na področju kulturnega delovanja. Tudi v tisku je tovrstnih spominskih zapisov zelo malo. Čeprav sem jih sama vzpodbujala, naj zapišejo svoje življenjske zgodbe, so se le redke odločile za to pisanje. Morda je sedaj res zadnji čas, da se nekdo loti zapisovanja oz. snemanja teh zgodb in jih objavi v knjižni obliki. Brez njihovega požrtvovalnega dela te begunske
Rozina Švent
ljubljana, slovenija
Kdo je dr. Rozina Švent? Leta 1951 rojena Ptujčanka je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala študij zgodovine in sociologije. Po študiju je nekaj let poučevala zgodovino na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani, od leta 1982 pa je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer kot bibliotekarka specialistka skrbi za zbiranje in obdelavo izseljenskega in zamejskega slovenskega tiska. Prav tako skrbno pa se posveča tudi raziskovanju slovenskih izseljenskih skupnosti po svetu, njena bibliografija obsega več kot sto znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter katalogov razstav s tega področja. Leta 1992 je Rozina Švent uspešno zagovarjala magistrsko nalogo »Publicistična dejavnost slovenske emigracije po drugi svetovni vojni« in leta 2006 doktorsko disertacijo z naslovom »Življenje Slovencev v begunskih taboriščih na Avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni: 1945–1950.« V zbirki Migracije, ki jo pripravlja Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije in znanosti in umetnosti, pa je pred nedavnim (2007) izšla njena knjiga »Slovenski begunci v Avstriji: 1945–1950«, doslej edino znanstveno delo, ki celostno prikazuje življenje in delovanje tistih slovenskih povojnih beguncev pred komunizmom, ki jih Britanci leta 1945 niso vrnili v Jugoslavijo.
skupnosti nikoli ne bi doživele takšnega razcveta – čeprav so si večino pomembnih zaslug nekako prilastili moški! Mnogi duhovniki in druga inteligenca, ki so po begunski tragediji smeli ostali v Avstriji, so na Koroškem povzročili pravo renesanso na verskem, kulturnem, vzgojno-izobraževalnem, glasbenem, gledališkem, literarnem in medijskem področju. Si drznete izluščiti nekaj tistih izstopajočih kvalitet, iz katerih lahko Koroška še danes črpa tudi za svoj – slovenski jutri? Dr. Šventova: Ko govorimo o beguncih, ne smemo prezreti pomembnega dejstva, da je bila med njimi praktično skoraj vsa katoliška inteligenca, ki je imela številne izkušnje na različnih področjih delovanja – samo duhovnikov je bilo 132, in temu moramo prišteti še 34 redovnikov (največ, kar 14,
je bilo salezijancev, ki so imeli bogate izkušanje s področja organiziranja šolstva in kulturnega delovanja). Med svojim terenskim delom na Koroškem sem srečala številne slovenske duhovnike – najbolj mi je prirasel k srcu Alojzij Luskar s Kamna. Preprost, ljudski duhovnik, ki je znal s svojo milino in življenjsko modrostjo razrešiti prenekateri problem tudi že v begunskih časih. Mnogi izmed njih so se Korošcem zapisali v srca s svojim delom – npr. dr. France Cigan, svetovni popotnik Vinko Zaletel itn. Zagotovo so prav vsi nekdanji begunci in begunke, ki so ostali na Koroškem, veliko prispevali k ohranjanju slovenskega jezika, kulture in veroizpovedi – malo tudi iz trme, da dokažejo nam Slovencem, ki živimo na drugi strani meje, svojo nezlomljivost. Ste iz številnih pogovorov z nekdanjimi begunci, ki so ostali na Koroškem, morda dobili občutek, da se ti po toliko desetletjih še vedno počutijo nesprejete? Da se imajo še danes bolj za tujek kot za del slovenske narodne skupnosti na Koroškem? Dr. Šventova: Številni begunci so mi zaupali, da so bili zelo razočarani na samem začetku svoje begunske poti – računali so, da bodo prišli med svoje ljudi, a so jih mnogi sprejeli z zmerjanjem, opazkami in nenaklonjenostjo. Nekaj upravičene krivde res nosijo tudi begunci (npr. kraje pridelkov, kar pa je bila predvsem posledica lakote in skromnih razmer, v katerih so živeli po taboriščih). Prihod beguncev je bistveno poslabšal tudi položaj avstrijskega prebivalstva, ki ga je prav tako zelo prizadela vojna – praktično je takrat stradala vsa Evropa. Postopoma so se ti nesporazumi zgladili, pravo olajšanje pa je nastopilo v petdesetih letih, ko se je velika večina beguncev izselila v čezmorske države. So pa ti, ki so ostali na Koroškem, s svojim prizadevnim in požrtvovalnim delom dokazali, da so dobri in zavedni Slovenci. In prav to nekaterim tudi ni bilo po volji. Zagotovo tudi v tem primeru drži: »Domovina je ena sama« – in ta je vedno bila in bo – Slovenija. Nekaj grenkega priokusa »tujstva« pa vsak begunec nosi v sebi vse življenje. Z novo politično ureditvijo Evrope je padla tudi meja, ki nas je delila – upam, da bomo sčasoma odpravili tudi »mejo v naših glavah«.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
feinigovi A ndrej Feinig
moli & duri
šele bo
Duhovnik in pesnik Anton Kuchling Domnikov Tonej (1903–1988), rojen na Dobravi pri Dobrli vasi, je večino svojega duhovniškega življenja preživel na Bistrici na Zilji in v sosednih farah. Kot je komunistična oziroma socialistična stranka poznala delitev na bolj nacionalno usmerjene osebnosti in na tiste bolj globalne, tako je obe struji poznala tudi katoliška Cerkev. Na Koroškem je to morda najbolj izražal škof dr. Köstner, ki je – vsaj tako pravijo – nekoč od svojih slovenskih duhovnikov želel, da bi opustili borbo za slovenščino na južnem Koroškem. Edina težava je, da g. dr. Köstner prav gotovo ni bil tista širokosrčna osebnost, ki bi stala nad vsemi nižinami ozkih nacionalnih interesov. Čisto drugače Anton Kuchling. Velike oblasti ni imel, trpel je in se veselil s svojim od mnogih odpisanim slovenskim življem na Koroškem. Visokega položaja kot slovenski nacionalist tako ali tako ne bi bil mogel doseči. Pisal je iskreno, brez dlake na jeziku, brez frazarjenja. Lepo je, da je mnogim ustvarjalcem postal navdih – vzeli so njegove pesnitve in jih spremenili v zborovske stvaritve: Radovan Gobec pesem Vigred, Ubald Vrabec pesmi Rdeč zaton in Sonce skrilo je obraz. Vse to zdaj najdemo na zgoščenkah Slovenska zborovska glasba št. 39 in 43. Anton Nagele pa je kot samospev uglasbil Kuchlingovo Pustite mi to trpljenje.
Iz spominske kronike: Aleš Zechner, Anton Kuchling in Dušan Česen
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Fotografije: arhiv
avdiovizualna predstavitev ob 60-letnici začetka pr
Ko se je začel »argentin Ko so se pripadniki povojne emigracije v Argentini lani spominjali 60-letnice prvega, še maloštevilnega vala izseljevanja iz begunskih taborišč po Italiji in Avstriji v omenjeno južnoameriško deželo, so sprožili akcijo zbiranja starih fotografij in dokumentov iz dobe, ki se vse bolj oddaljuje. Arhitekt Jure Vombergar je uredil izbor 140 fotografij za dokumentarno projekcijo. Na posnetkih se vidijo posamezniki in družine, ki po dveh in več letih negotovega bivanja v barakah po taboriščih stopajo na tovornjake in vlake, se vkrcavajo na parnike, plujejo proti južni polobli in se začasno nastanjajo v begunskem hotelu v pristanišču v Buenos Airesu. Videospored prikazuje začetke skupnosti, ki je zaradi narodne in verske zavesti, izobraževalnih in kulturnih naporov ustvarila tako imenovani »argentinski čudež«. Letos mineva šestdeset let, odkar so leta 1947 prišli v Argentino prvi slovenski begunci pred komunizmom. Tisti, ki so prišli prvi, so bili najbolj izpostavljeni nevarnosti, da jih zavezniki ali oblasti dežel, kjer so živeli,
izroče v roke jugoslovanskih komunistov. To so bili t. i. »ta sivi«. To leto je prišlo tudi devet duhovnikov, že januarja sta prišla prva dva, Jože Košiček in Anton Grčman. Večina beguncev je prispela v naslednjih dveh letih, potem ko so tri ali štiri leta živeli v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji. V Argentino je prišlo okoli 1200 družin (vsaj eden od staršev in vsaj en otrok) in okrog 3000 samskih, kar predstavlja okoli 7000 Slovencev. Med te štejem tudi okoli 260 oseb, ki so prišle nekaj let za tem, med letoma 1953–1962, da se združijo s svojimi sorodniki, predvsem z možmi in očeti, ki so se leta 1945 umaknili v Avstrijo »za 14 dni, največ en mesec«, da se potem vrnejo skupaj z angleško vojsko, ki »vendar ne bo pustila, da bi Slovenijo zasedli boljševiki«. Potekel je mesec in Angleži so prepustili Slovenijo boljševikom z vsem, kar je to pomenilo. Nato je preteklo še leto in dve. Begunci so spoznali, da v doglednem času zanje ne bo vrnitve. Poleg tega so se v Italiji pripravljali na volitve, na katerih bi po vsej logiki morala zmagati KPI, s tem pa se je pojavila nevarnost, da vse begun-
„
gregejevi
citati G re g e j K r i š t o f
Ko je hudič zamenjal stanovanje Rafaelove družbe
rihajanja slovenskih beguncev v Argentino
nski čudež« ce vrnejo v „Titovino,“ v gotovo smrt. Edina alternativa je bila oditi na drug kontinent. Tisti, ki so imeli kakega sorodnika v ZDA, so si pripravljali pot tja, vendar je bila Amerika zelo izbirčna pri sprejemanju priseljencev, saj je načeloma sprejemala samo mlade, zdrave, lepo raščene in samske. Duhovni in posvetni voditelji slovenskih beguncev so začeli mrzlično iskati kako možnost preselitve. Dve deželi sta bili tedaj aktualni kot cilj vselitve: Ekvador in Argentina. S prvo državo ni bilo končno nič, pač pa je izseljenski duhovnik Janez Hladnik pri takratnem argentinskem predsedniku Peronu dosegel dovoljenje za preselitev vseh slovenskih beguncev, brez omejitve v številu in praktično brez posebnih pogojev.
AVDIOVIZUALNA PREDSTAVITEV
Arh. Jure Vombergar je med vodilnimi slovenskimi javnimi in kulturnimi delavci v Argentini. Sam je prispel iz Slovenije v Buenos Aires, kjer je že živel njegov oče, dramatik Joža Vombergar, leta 1954, ko je bil star 14 let in so oblasti dovolile združevanje prisilno ločenih družin.
Spominska sv. maša za slovenske begunce bo
4. maja 2008 ob 10.00 v Špitalu ob Dravi (v Marijini kapeli na Beljaški cesti). 7. maja 2008 ob 11.00 v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani (Celovška 23). 9. maja 2008 ob 19.30 v Društvu izobražencev Viktorina Ptujskega na Ptuju (Minoritski trg 1). 14. maja 2008 ob 19.00 v Slovanski knjižnici v Ljubljani (Einspielerjeva 1).
v sob., 10. maja, ob 11. uri v samostanski cerkvi v Vetrinju.
Harry Mulisch v romanu »Die Entdeckung des Himm els/ Odkritje neba« pravi: »Čas nacizma bo človeštvo zaposloval še 50.000 let. Samo pomislite na cesarja Nera. O njegovih zločinih govorimo še danes, pa so bile to le malenkosti v primerjavi z Auschwitzem.« Tudi portugalski pisatelj António Lobo Antunes pravi, da »nacistična preteklost ne bo nikoli minila« in da »igra tudi danes veliko vlogo«. Kako se poglabljati, kako govoriti o tem strašnem, grozot polnem, „enkratnem“ času? Kako ravnati s pomotami, ki jim človek še posebej v mladosti zlahka nasede? Pomote so imele strašne posledice: na milijone človeških žrtev, neskončno trpljenje in trpinčenje. Filozof Günther Anders pravi, da je v tem času »hudič zamenjal stanovanje«. Filozof André Glucksmann v svoji knjigi »Am Ende des Tunnels« primerja dve osebnosti, ki sta preživeli ta čas. Skupno jima je, da sta se obe zmotili in da sta obe imeli v drugi polovici 20. stoletja velik vpliv na razpravo o tisti dobi: na eni strani nemški filozof Martin Heidegger in na drugi strani ruski pisatelj Aleksandr Solženicyn. Heidegger je postal nacist že leta 1934. Na vprašanje, kako je mogel postati in biti nacist, je odgovoril: »Bil sem nacist, toda ne edini. Drugi so bili stalinisti.« Aleksandr Solženicyn je priznal, da je bil v mladih letih stalinist. Pomoto je pozneje obžaloval in se spraševal, kako je sploh mogoče, da nekdo postane stalinist. Preverjal in preiskoval je samega sebe, šel je vase in tam našel »globine in prepade«. Tako je razumel, kako nastane gulag, in napisal znano knjigo »Arhipelag Gulag«. »Obupan sem nad tem, kar je povzročil stalinizem, kako se lahko človek ideološko inficira. Posebno je zapeljiv bacil tihega upanja, da si na pravi strani, da imaš občutek nadmoči nad borno resničnostjo.« Glucksmann med drugim piše: »Heidegger vseh teh muk ni vzel nase.« Še posmehoval se je Solženicynu: »To, kar je Solženicyn storil sam s seboj, NI NUJNOST.« Heidegger po letu 1945 ni skušal dognati in spoznati, kako kdo postane nacist, kako pride do vojne, kako postanejo mogoča uničevalna koncentracijska taborišča. Izgovarjal se je na tehniko, ki naj bi bila močnejša od človeka. Zapisal je, da nismo MI odgovorni za zgodovino, da je bil usoden tisti čas, in ta je bil ogrodje za nehumanost. Odločitev, kdo bo ostal in kdo ima prav, dragi bralec in draga bralka, pa izberi kar Ti.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
Urednica: G abi Frank
namesto pisma iz založbe
Poslanica ob dnevu knjige
PREDSTAVLJAMO: Mohorjeva knjigar na v Celovcu
Knjigarna za vsak
Knjigam je vseeno, kdo jih bere. Zanje so vsi bralci enakovredni: tisti, ki berejo in nič ne vidijo, tisti, ki od njih kaj odnesejo, tisti, ki so jih o prebranem polna usta in tisti, ki o vsem molčijo. Knjige so domovanje intimne dvojine: najprej pisatelja in rokopisa in na koncu knjige in bralca. Slovenščina je zato srečen jezik, saj je dvojina v njej doma. Ni čudno, da v petsto letih od rojstva našega jezika prah časa ni mogel prekriti ne misli ne čustev, ne strahu ne poguma, ne strasti in ne dvomov, ki ga sestavljajo. Slovenci sodimo med dobre bralce. Radi vstopamo v zapisana življenja drugih, ker s tem bogatimo svoja. Všeč so nam svetovi, sestavljeni iz petindvajsetih črk. Moč teh posebnih znakov je neizmerna; v njih so shranjene preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva. Zato imajo besede veliko vrednost. Škoda je, kadar se zgodi, da natisnjene za avtorje nimajo razumne cene. Zdi se, da pri nas diši po tem. Zgodovina majhnih narodov včasih ne jemlje resno, še posebej, kadar se sami čutijo pohlevno majhni. Mi smo usodo nekajkrat samozavestno vzeli v svoje roke, tudi te dni na čelu Evrope. Naša kultura, naš jezik, naše knjige so sestavni del tega ponosa. Milijoni prebranih knjig, še posebej tistih, namenjenih mladim, nas opredeljujejo kot pomemben sestavni del svetovnega bralstva, tisoči napisanih knjig nas uvrščajo v pisani mozaik svetovne literature. Zavedajmo se tega! Pred našimi pohlepnimi očmi naj ne bo varna nobena dobra knjiga. Dnevi, ko nas bodo knjige še posebej spremljale na vsakem koraku, naj bodo dnevi našega vzajemnega prijateljstva. Bralci, spoštujmo ustvarjalce, avtorji, spoštujmo bralce, ker oboji ljubimo knjige. Skupaj bomo tako lahko storili in zagotovili vse, da bodo knjige še naprej ostale, se razvijale in cvetele kot domovanja intimne dvojine, kamor se bomo vsi nenehno in pogosto želeli vračati.
Slavko Pregl
Predsednik Društva slovenskih pisateljev 14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Bogato založena knjigarna Na svetovni dan knjige so podarili svojim zvestim strankam knjigo tudi v Mohorjevi knjigarni. Ustanovljena je bila v času obnove po drugi svetovni vojni. Pred nekaj leti so jo obnovili, tako da ima danes vabljiv videz s polnimi policami knjig, ki nudijo boljši pregled nad obsežno ponudbo. Bralci se lahko pozanimajo o otroških, mladinskih, verskih, zgodovinskih, političnih in potopisnih knjigah. Slikovne monografije, razni priročniki o zdravju, vzgoji ali psiholoških temah zaokrožajo ponudbo knjig, seveda v obeh jezikih, saj je knjigarna dvojezična. Na zalogi imajo knjige ali zgoščenke v slovenskem jeziku, tudi otroci lahko izbirajo med pravljicami, igrami in risankami. Pa tudi učbenikom posvečajo veliko časa. Branja avtorjev V Mohorjevi knjigarni pripravljajo branja – mdr. so brali že Desa Muck, Žarko Petan, Kajetan Kovič,
Tone Pavček, Josef Haslinger, Egyd Gstettner, Martin Pollack – in razstave znanih in manj znanih umetnikov, v preteklosti jih je bilo več. Pa tudi knjižne police pripravljajo za razne prireditve ali po šolah ob dnevih staršev. Vse za šolo Mohorjeva knjigarna je tudi partner podjetja Skribo, zato lahko najdete vse šolske in pisarniške potrebščine po ugodni ceni. Ponudba je velika, od blokov, raznih map, zvezkov, pisal, pa do obrazcev, blagajniške knjige ali zvezka za vpisovanje kilometrine, vse najdete v knjigarni. Nadaljnja ponudba so nabožni predmeti, npr. križe, rožne vence, razne kipe in ob božičnem času jaslice. Velik je tudi izbor sveč, kupite lahko krstne sveče, sveče za poroko in pogreb ali nagrobne sveče. V knjigarni so zaposleni trije sodelavci. Vodja Mohorjeve knjigarne je že 26. leto Miha Kreutz, ki vseskozi spremlja razvoj na knjižnem trgu. V zadnjih le-
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
kogar
n o v i c a
23. april – svetovni dan knjige Leta 1995 je Unesco 23. april razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Datum je za svetovno literaturo simboličen, saj je ta dan znan po smrti treh velikih pisateljev: Williama Shakespeara, Miguela Cervantesa in Inca Garcilasa de la Vege. Zamisel o praznovanju knjižnega praznika izvira iz Katalonije, kjer so si prebivalci na dan sv. Jurija podarjali knjigo in cvet. Po vsem svetu se ob dnevu knjige vrstijo različne prireditve. Namen teh prireditev je spodbujanje branja, še zlasti pri mladih, da odkrijejo užitek ob branju in začutijo spoštovanje do vseh, ki so prispevali k socialnemu in kulturnemu napredku človeštva. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki je praznik knjige praznovala teden, v okviru katerega so potekali številni knjižni sejmi, kulturne prireditve, koncerti in predstavitve. Letošnje geslo je bilo Jezik je svet.
tih opaža, da beremo Slovenci vse manj. Sodelavka Kristina Kakl požira knjižne novosti in zato lahko pomaga pri marsikaterem nasvetu, Adrijan Mandl pa dela kot zastopnik. INFO: O Mohorjevi knjigarni se lahko informirate tudi na spletu: www. mohorjeva.at/knjigarna, tel.: 0463/5651546. Odpiralni čas je od ponedeljka do petka od 9. do 18. ure.
k ibic
ZBADLJIVI
Mohorjeva založba je v Ljubljani sodelovala v okviru Tedna slovenske knjige s prodajno stojnico, prodajo knjig na vlakih in branjem na vlaku s slovenskim igralcem Pavletom Ravnohribom. Knjigarna ob dnevu knjige Tudi v Mohorjevi knjigarni so ob dnevih knjige pripravili razstavo z deli ilustratorke Mojce Cerjak. Ilustrirala je nad 70 samostojnih šolskih in otroških knjig, pri Mohorjevi založbi v Celovcu so izšle naslednje knjige: Koroške pravljice (2000), Na krilih domišljije (2001), Po pravljičnih poteh (2002): avtor vseh je Niko Kupper; in Zlata hišica (2003): Janez Bitenc. Pretekli teden je ob odprtju razstave za otroke bral Niko Kupper.
PRIGRIZKI
Naša ljuba slovenščina si utira pot tudi v evropsko gospodarstvo! Najdalje,
na prvo mesto (!), je prispela na področju čevljarstva! Kar dokazuje tukaj objavljena fotografija pokrovčka škatle za otroške čevlje ... Velika odgovornost tudi za Evropo!
Službeno na sejem otroške knjige v Bologno
31. marca 2008 je Gospodarska zbornica Slovenije organizirala službeni izlet na sejem otroške knjige v Bologno. Z avtobusom je odpotovalo 68 članov. Iz celovške Mohorjeve založbe so bili navzoči Franz Kelih, Roman Till in Martin Lisec (d.o.o.). Sejem je bil priložnost za razne stike in iskanje novih projektov. Zvečer sta Gospodarska zbornica Slovenije in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije povabila na sprejem k stojnici C43 v hali 29. Tam so predstavili tudi knjigi Kremplin in Pod milim nebom naše avtorice Dese Muck. Na stojnicah so razstavljali založniki vsega sveta, na primer iz Avstralije, ZDA, Nove Zelandije, Argentine, Kanade, Japonske, Malezije, Koreje, Južnoafriške republike, Kitajske. Tudi Avstrija je imela svojo stojnico, s katero so delali reklamo za gospodarstvo v Avstriji.
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
pokaži
jez ik
P ripravila J erneja J ezernik
Grofica knjig Na dan, ko sva se srečali v Slovenski študijski knjižnici, je dopolnila natanko štirinajst let in pol. Če v matematično formulo vstavimo podatek, da je svojo prvo knjigo samostojno prebrala pri šestih letih, pri osmih kot za šalo pogoltnila natanko 178 knjig, v vsakem letu, ki je sledilo, pa v povprečju še nadaljnjih 50, potem lahko mimogrede izračunamo, da končni rezultat do letošnjega svetovnega dneva knjig, 23. aprila 2008, znaša tam okrog 500 prebranih bukvic. Ja, pa naj kdo reče, da tale naša Livija Marko-Wieser ni prava grofica knjig!
Livija Marko-Wieser »Knjige so svet, ki te popolnoma prevzame. Pozabiš na svet okoli sebe in preprosto uživaš v branju dobrih zgodb,« mi začne navdušeno pripovedovati, medtem ko na mizo v bralnem kotičku kupčka predme izbor svojih najljubših knjig. Čisto na vrhu častitljivo leži »Zgodovinarka« Elisabeth Kostove. Glavna junakinja je mlado dekle, ki nekega večera med brskanjem po očetovi knjižnici odkrije zelo staro knjigo, s katero se odpravi v preteklost raziskovat skrivnostne dogodke. Kakšna pa je Livijina skrivnost? Najprej so ji knjige brali starši ali vzgojiteljice. V varstvu ABCČ je veliko brala z mentorico Evo Schellander, ki je spremljala njene prve korake pri Bralni znački, pri kateri sodeluje že od 2. razreda. »Na začetku mi je šlo bolj za količino prebranih knjig in za ilustra-
cije. Že pri osmih letih pa sem opustila slikanice in začela brati knjige brez slik, daljše od sto strani. Danes imam najraje zgodovinske romane, včasih tudi ljubezenske, in znanstveno fantastiko. Sicer pa, če je knjiga dobra, uživam prav v vseh zvrsteh,« zatrjuje mlada celovška knjigoljubka. Iz knjig se lahko človek tudi marsičesa nauči. Livija na primer bere tudi v nemščini in angleščini, a najraje v slovenščini. Nemščine je dovolj v okolju, z branjem v slovenščini pa si širi besedni zaklad, ki ga potrebuje za pisanje spisov. A znanje seveda ni vse: »Če primerjam branje z internetom ali s televizijo, ugotavljam, da so edino knjige tisto, česar se nikoli ne naveličam. Pri drugih medijih mi hitro postane dolgčas, saj je vse narejeno po isti shemi. Tvoja domišljija spi, pri branju pa se ti
bujno razcveti. Tako včasih zgodbe iz knjig razpletam čisto po svoje.« Toda tudi pri knjigah je včasih česa čez mero. Rowlingova s svojim Harryjem Potterjem je lahko Livijino zagretost držala na vajetih le v prvih petih delih, potem pa je dekle raje vzelo v roke dela ameriške pisateljice Stephenie Meyer z naslovom Twilight/Somrak: »Svoje prijateljice spodbujam, naj berejo te knjige, saj lahko le tisti, ki poznajo Somrak, razumejo mojo navdušenost, o kateri lahko razpravljam tudi na slovenskem spletnem forumu Twilight Slovenija.« A očitno Amerika vendar ni vse: »Mislim, da bi morala mladina poznati tudi koroško slovensko leposlovje. Jaz tej smernici že sledim, zdaj berem Graparje Antona Haderlapa in Male ljudi na veliki poti Lipeja Kolenika.«
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja
Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec
16
XIV
ŠTIRINAJST DNI