IN MEMORIAM

DEC 11

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

IN MEMORIAM

PAVČEK MESSNER OSWALD KOCBEK GORŠE RAPOTEC

FOTO: KlEMEN BaN

uvodnik O izrednih in dragocenih križih Vincenc Gotthardt7 Na vsakem pokopališču je nekaj križev in spomenikov, ki izstopajo. Tako tudi na poko­ pališču v Melvičah. Vse te križe, preproste ali razkošne, so naredili potomci rajnih sami ali pa so jih po svoji zamisli dali narediti. Eden posebej izstopa. To je križ, ki ga je dal po svo­ jih načrtih narediti arhitekt, slikar in profesor Janez Oswald, ki je naredil tudi načrt mrt­ vašnice. Pred nekaj dnevi je Janez Oswald, ki je umrl v 90. letu starosti in je vse svoje živ­ ljenje deloval v Celovcu, na tem pokopališču našel tudi svoj zadnji zemeljski počitek.

Tokratna kulturna priloga je posvečena ta­ kim posebnim križem v prenesenem pomenu.

Spomnili smo se nekaterih kulturnih delav­ cev, ki so bili, tako kot ti križi na pokopališču, posebni. S svojim delom, s svojim mišljenjem in svojim življenjem. Nekaj takih osebnosti, ki jih ni več med nami, se spominjamo v tej prilogi.

Pred kratkim sta umrli dve osebnosti, ki sta se zapisali besedi. Pesnik Tone Pavček je s svojimi pesmimi osvojil in duhovno oboga­ til Slovence, kjerkoli živijo. Njegova prepro­ sta in razumljiva beseda je močno odjekni­ la tudi med slovensko narodno skupnostjo na Koroškem. V tej prilogi lahko preberete ne­ kaj njegovih do sedaj še neobjavljenih pesmi.

Najbolj oguljen in z lastnimi pripombami do­ polnjen Slovenski pravopis na Koroškem pa je odložil tudi politik in upornik med koroš­ kimi pisatelji Janko Messner.

V rubriki Poglejmo čez plot pa s prispev­ kom o Edvardu Kocbeku že gledamo na letoš­ nje novoletno srečanje v Tinjah. Tam bo v središču Knjižnih presoj.

Osebnosti, ki se jih v prilogi spominjamo tokrat, so bile vse svoje življenje dostikrat v središču javne pozornosti. Spodbujajo naj nas k iskanju tistih tihih osebnosti, ki nikdar niso stale pod žarometi, a so za vsakega izmed nas izjemnega pomena. Poglejmo, kje stojijo tihi in skriti križi na pokopališčih, ki so za nas še posebej dragoceni.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

obletnici Ob 25-letnici Franceta Goršeta Letos so se v Svečah spomnili 25-letnice smrti kiparja Franceta Goršeta. Sam je o svojem novem domu v Svečah dejal: »Tu pod zvonom sv. Lamberta, kjer živim zadnje poglavje svojega kiparskega iskanja, je moje delo pognalo globoke korenine.« Prihod kiparja Goršeta na Koroško je bil bogato darilo. Alenka Weber, ki je organizirala simpozij ob 25-letnici smrti, ugotavlja, da je Goršetovo likovno, predvsem pa kiparsko ustvarjanje brez primerjave, prav tako tudi Gorše kot poseben človeški lik močnega, neuklonljivega značaja in bistrega duha.

Alenka Weber: »Usodo tega slovenskega umetnika je določila usoda emigranta, njegovo neutrudno romanje po svetu ter poseben pečat vernega človeka in človeka krščanskega duha, ki ga je kljub režimskim spotikam in polenom neuklonljivo živel. Ta močna vrlina nam je lahko vsem za zgled.« Alenka Weber tudi ugotavlja, da se je na obiskih na vrtu Goršetove domačije porodila marsikatera iskriva politična zamisel in se je – vsaj v prividih – potešilo hrepenenje po pravičnosti. Od Goršetove navzočnosti se je oplajalo tudi Slovensko prosvetno društvo Kočna, kateremu je umetnik po smrti zapustil domačijo z galerijo. Društvo je v preteklih dveh letih galerijo in domačijo obnovilo. Toda, tako Weber, »vse to se ne bi uresničevalo in nadaljevalo, če nas ne bi nosil močan ustvarjalni duh skromnega, a tako plemenitega umetnika, kot je to bil profesor France Gorše. Če se zavedamo, da ta duhovna dediščina tudi petindvajset let po njegovi smrti še vedno tako močno živi, jo je treba gojiti in jo prenesti na nove rodove.«

France Gorše

Stanko Rapotec

Stanislav Rapotec bi bil letos star 100 let

Slovenski umetnik Stanislav Rapotec (1911–1997) je po svoji drugi domovini v Avstraliji našel svojo tretjo na Koroškem. Lepe domove so našle tudi njegove velike slike, naslikane s širokimi čopiči in pastoznimi akrilnimi barvami.

V Domu v Tinjah so največje, ena zelo velika je v cerkvi v Svečah, manjše pa so v mnogih zasebnih domovih po vsem Koroškem. Stanko Rapotec, ki je v Tinjah vodil tudi slikarske tečaje, bi letos praznoval svojo 100-letnico.

kratki

val Jože Valeško

Svečeniki življenja Koroški večer na Dunaju

T

ežko mi je priznati, da prihajam iz Koro­ ške,« tako že dolgo vzdihujejo mnogi, ki ži­ vijo izven koroških meja. Najraje bi svoje poreklo zatajili. Sramujejo se ga. Pa saj smo Ko­ rošci tega itak navajeni, Slovenci še posebej. Do­ movina nikoli ni bila in nikdar ne bo vsakemu mili kraj. Ne tistim, ki so jo zapustili, in tudi ne tistim, ki so ostali. Naša preteklost je dostikrat zgodovi­ na zatajevanja prednikov, jezika in vere. A »angel pozabe« nas včasih le vodi v odrešujoči spomin.

Kako preživeti? Ali morda bolje: kje preživeti?

Med ljudmi, ki žalijo, zatirajo, ponižujejo, ranijo in celo ubijajo z besedami ali z dejanjem. Da, Koroška je žalostna in utesnjena dežela. V pozni jeseni to še bolj čutimo, ko dolge tedne živimo v nekem zamegljenem kotlu. Kje najde človek tisto uteho, ki je kažipot v notranjo svobodo in zadovoljstvo?

Morda izhaja iz Koroške prav zaradi tega toliko umetnikov, ki v svoji upornosti kljubujejo toku časa. Imamo pesnike, pisatelje, igralce, režiserje, slikarje, grafike, kiparje, glasbenike, pevce in pevovodje. In vedno znova uspejo nekateri tako, da se uveljavijo v avstrijski, slovenski ali celo mednarodni javnosti. Tako se je zgodilo, da se je letos sredi novembra na Dunaju dogajal »Koroški večer« posebne vrste. Podeljevali so vrhunska avstrijska gledališka odlikovanja Nestroy. In kar trije Korošci so bili prejemniki nagrade: dva Grebinjčana, Peter Handke in Bernd Liepold­ Mosser, ter Peter Turrini iz Gospe Svete. Handke je prejel Nestroya za knjigo »Immer noch Sturm« kot najboljši scenarij, Liepold­Mosser za najboljšo režijo deželnih oziroma mestnih gledališč, Turrini pa za življenjsko delo kot avtor mnogih iger.

Bernd Liepold­Mosser se je v svojih produk­ cijah že mnogokrat bavil s koroškim problemom sožitja. V minuli sezoni je v celovškem mestnem gledališču uprizoril »Ameriko« Franca Kafke.

Neizkušen mladenič pride v Ameriko, da bi mu

šlo boljše. Tam pa mu »prijazni« ljudje, ki so zahrbtni in neznansko grozni, otežkočaju in poslabšujejo življenje. Uprizoritev je prepričala žirijo, ker izredno pretresljivo pokaže besno bolečino in upravičeno ogorčenje nad krivico.

Obenem je bila ta uprizoritev za gledalce velika in strašno lepa čarovnija.

P

eter Turrini je eden najvažnejših avstrijskih dramatikov. Od vsega začetka piše tako, da se ljudje razburjajo. Kar razjezi njega sa­ mega, naj ogorči tudi druge. Odkar je začel pisa­ ti, je postavil v središče ponižanega in razvredno­ tenega človeka. Kot otrok nekoroškega očeta, ki je bil inozemec, je to sam občutil na lastni koži.

Rad bi bil spadal zraven, pa ni bil sprejet. Tako je postal pisatelj. Turrini »mora« pisati, brez pisa­ nja bi mu zmanjkalo sape in ne bi preživel. Napi­ še vse to, česar ne razume in ne zdrži. Četudi je v Cerkvi opazil marsikaj pomanjkljivega, nikdar ni zatajil svojih katoliških korenin. Še pred krat­ kim je v radijskem pogovoru dejal: »Kako naj bi izstopil? Težko bi zapustil svojo lastno kulturo.« Kot bivši ministrant je v notranjosti ohranil po­ men spremenjenja pri sveti maši: vse kar piše, naj privede človeka tako daleč, da začenja spreminja­ ti svoje misli, besede in morda tudi dejanja. To ga povezuje tudi s Petrom Handkejem.

P

rej so bile v naših farah vsepovsod farne dvorane, ki so deloma propadle. Kot mlad duhovnik sem opazoval delo Vinka Zalete­ la, Ivana Matka, Petra Stickra in Poldeja Zundra.

Nekaj časa sem si mislil, da naj duhovniki ostane­ mo zgolj pri oznanjevanju božje besede. Pozne­ je pa sem odkrival, kako važno je to odrsko udej­ stvovanje v igralskih skupinah. V službi besede si moramo prizadevati, da (p)ostane naša »bese­ da polna in zvočna in celovita« (Tone Pavček). In ko se beseda – soočena z likom, ki ga človek pred­ stavlja – zlije v eno, postane svečenik življenja du­ hovnik ali igralec ali pisatelj. Vsak umetnik sme biti svečenik življenja.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki

Pesem je kot »ptic piše:

JOŽE ZADRAVEC

K

olikokrat je mlade in odras­ le, otroke, žene in matere, može in očete, babice in ded­ ke s svojo blagoglasno besedo osre­ čil ta »kapitan dolge plovbe« – pesni­ ške in pisateljske – Tone Pavček, po izobrazbi pravnik, a je ubral pot poe­ zije ter se s srcem in dušo zapisal slo­ venstvu, njegovi besedi in kulturi, na­ šemu človeku in vsemu, kar na svetu rado biva. S svojo poezijo in esejistič­ nimi zapisi, z radoživimi nastopi – v šolah, na literarnih večerih, raznih slavjih, na malih in velikih zaslonih, na odrih pod reflektorji ali v zasebnih druščinah – je postal ljubljenec vseh, ki v srcu dobro mislijo in se veselijo življenja.

Tudi drobna iskrica iz njegove dru­ žinske zgodbe osvetljuje polet nje­ gove prešerne duše. »Toni, prinesi mi vina!« mu je po težki operaciji rekla mati. »Prešinilo me je blago in svetlo: živeti hoče, če si je zaželela vina. Toli­ kokrat sem ji pobič nosil polič z vinom v vinograd, kjer je kopala, vezala ali žela.« Obredni, zmagoslavni trenut­ ki, priklanjanje življenju. »Bil je za­ dnji požirek vina v njenem življenju. Še danes mi lepo zveni misel, da mati

bezen do zemlje, življenja, prepros­ tih ljudi. Kot dragocena vezenina spomina nanjo je drobec iz memo­ arskega zapisa o kruhu: »Spominjam se, kako nam je mama pogosto govori­ la: ›Kruhek spi,‹ in smo vsi takoj razu­ meli, da spi, ker ga ni pri hiši. Spomin­ jam se, kako ga je, večji ali manjši kos hlebca, prinašala na večer domov s ce­ lodnevne dnine. Spominjam se, kako je krstna botra jemala z loparjem iz peči najlepši in najmanjši hlebček, ki je bil zgneten in spečen samo zame, za mojo večno lakoto; pomnim, kako je dišal po sitosti, po ugodju in po dobroti. Ta vonj se ni razdišal do danes, nasprot­ no, zdi se, kakor da se je tisti hlebček postoteril in se še večkrat po sveto­ pisemsko pomnožil, da ne bom nikoli več lačen do konca svojih dni. V kruhu je bila rodovna, zemeljska in človeška posvečenost z dobroto, ki sveti skoz te­ mote dni in v globeli naših romanj po zemlji. Od takega kruha živiš, še pose­ bej, če ga skušaš deliti z drugimi. Po­ tem, ko si doživel svoj vek lakote, je tvoj vsakdanji kruh posvečen in s po­ nižno pobožnostjo izgovarjaš v snu in buden besedo, ki je več kot beseda – kruh« (Čas duše, čas telesa, I. del).

Pesnik akademik Tone Pavček (1928–2011), oče dveh otrok (Saša, Marko),

TONE PAVČEK

nagrajevan, odlikovan (zlati red za zasluge RS, častni meščan Ljubljane, Novega mesta, Mirne Peči), prevajalec (Ahmatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski, Pasternak), urednik, a predvsem izjemen človek, vselej srčen in prijazen, iskriv in duhovit, legendaren Slovenec (na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral pomembno Majniško deklaracijo), Unicefov ambasador (1996), vinski vitez (gojil je

vinograd trte refošk).

ni prehodila zadnjega konca svojih dni žejna in da ni s suhim grlom prišla k zadnji Resnici.« Kruhek spi – pesem živi. Cikel pesmi Špančkovi Ani, pesnikovi materi, v njih je razkril njeno in svoje srce, nje­ no in svojo dušo, njeno in svojo lju­

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Vsa njegova poezija je ubrana v ritem in blagoglasje: za hvalospeve živ­ljenju in ljubezni, vsem dobrim, preprostim, plemenitim in nesebič­ nim ljudem. Pesmi za odrasle (16 zbirk) in otroke (17 zbirk) so hva­ lospev življen­ju kot »neskončnemu daru«, tudi ko se mu življenjski lok že

ca, ki leti soncu v objem« upočasnjuje (Upočasnitve), čuti utrip življenja. »Ko večerno sonce sije name – in mi je osvetljen obraz, in samo lah­ ko rečem, kakšna tišina, kakšen mir, kako se lepo vse umirja, in kako lepo je, da lahko rečem: hvala naravi, stvar­ stvu in ljudem, da sem z njimi in med njimi živel in so bili oni moji sopotni­ ki.« Blagruje življenje – »ta največji dar, ki nam je bil dan in ki se neneh­ no deli iz nekih neskončno bogatih rok med nas, reveže in romarje, radosti te resnice potrebne.« V človeku osta­ ja neka nepostarana otroškost, zato »radi živimo«.

Pesem je kot »ptica, ki leti soncu v objem«, je kot »drobec raja, praznik stvari in neodraslih otrok«, njegova pesem je hvalnica domači pokrajini, a vselej refleksija o zadnjih rečeh člo­ veškega življenja. Preprosto in s sr­ cem – kot prerok in duhovnik nago­ varja »ljube Slovenke in Slovence« in vabi svoje rojake, naj v splošni evrop­ ski globalizaciji varujejo žlahtno be­ sedo svojih prednikov. Več kot pol stoletja jih je s svojo poezijo kot toplo materino dlanjo osrečeval, žlahtno in preprosto kot je kruh, kot je ljube­ zen, kot je jutranja zarja, kot je son­ ce opoldan, kot je večer, napovedujoč

večeri in jutra, obala in kras, ptičja gnezda in hrepeneča ravnina. »Ka­ kšno razkošje živeti, kakšen mogo­ čen čar. Biti … ›Kakšno razkošje hoditi / po zemlji v jutrišnji dan / med hu­ dim in čudovitim / in se zapletati v tr­ nje sanj.‹« Ko se je pesnikov življenjski lok že močno upočasnjeval, je napisal »fula­ ste pesmi« »Majnice« v žargonu šol­ skih najstnikov, njihovega iskanja drobnih ljubezni, osemdesetleten pa je med svoje bralce poslal ljubezen­ ske sonete »Same pesmi o ljubezni«.

Ljubezen je prasila, od nekdaj se o njej pišejo pesmi v vseh jezikih sve­ ta. Pavček hodi za njimi, radoživo se vživ­lja v psiho aprilskih deklic, pole­ tnih deklet, žene v vseh letnih časih, prijateljev, »dolenjske in istrske ze­ mlje, do božjega in do besede«.

Ujeti vse resnice Pavčkove poezije ni mogoče, kot ni mogoče reke ujeti v klobuk. V vsem opusu (34 pesniških zbirk, 4 eseji »Čas duše, čas telesa«, 7 slikanic za otroke) je eno gotovo in pregledno: krik k veselju ter ljubezni do življenja, pesnik romar k dobrim ljudem in božjim stvarem, neštetim čarom vsega bivajočega, iskalec res­

»Še zdaj se zalotim, kako na cestah gledam ne le prešernov­ ski cvet deklet, a kako iščem med ženskami nosečnice. In ko katero oko opazi, ne more stran od trebuha, ki ga prihodnji vsesilni vesoljec napenja, in kakor v skrivnostni molitvi ali v kakšni izštevanki ponavljam, kot so me učili pozdravlja­ nja v mladosti: ›Bog daj sreče!‹ Naj pride zmagovat in ljubit na ta svet, naj ga pošljejo med nas, da bo spet eno sonce na zemlji več. Da bo ne le eden svetlejši od te svetlobe, da bodo ne le eni srečni od te prihajajoče sreče! Tedaj, v takih tre­ nutkih sem od prihodnje sreče srečen še sam« (Čas duše, čas telesa) tisoč sanj. Blagroval je dekleta, žene, matere, otroke, ko jih je srečeval na pločnikih mestnih ulic. Širok je razpon motivov: ljubezen, otrok, mati, oče, vinograd, čipkasto polje, žito, vino in kruh, deklica, ro­ mar in kapelica, vera in upanje, maj, ajda, jesen, pomlad, zima in poletje,

duše« in »Je čas duše, je čas telesa, / je pekel in so nebesa / in je življenja mo­ gočna reka, / ki teče iz večnosti / in se v večnost izteka«. Zadnji verzi Večer­ ne glasbe se mu izlijejo v srčno moli­ tev: » … Molitev prihaja kakor zahvala sama od sebe … Stojim v tem bleste­ čem navalu svetlobe / kot deček v žitu – v zlati katedrali / in jecljam proti nebu potihoma. Hvala.« Ko je bila vera še neomadeževana Ko me ob nekem iskanju po Rakovniku ni mogel najti, je napisal pismo, v ka­ terem med drugim pravi: »V moj ve­ čer se je nocoj vseeno toliko lepega, prijaznega in govorljivega nateklo, da ne bom lačen še nekaj časa. Vseeno mi je žal, da te nisem videl tako v resni­ ci, iz oči v oči, da ni šla beseda iz ust k ušesu. Šla je iz srca k srcu in ostala kot blagoslov v njem. Ko sem se peš vračal doli z gradu in mimo cerkve, se mi je v spominu odvrtel kolut spominov, kako smo dečki iz Marijanišča hodili na Ra­ kovnik … med vojno sem hodil tja gor in se učil latinske glagole. Lepše je iz­ rinilo slabše, mali deček je dobil pred­ nost pred mulcem gimnazijcem. Mor­ da pa se v zgodnjo mladost vračam, ker je bila tedaj v meni vera še neoma­ deževana.«

»Ta čudež rojstva me je zmeraj napolnjeval z neko mili­ no in nekim strašnim zanosom; to je tisto, kar človeka žene, zato ne smeš nobenemu reči, da je odpisan, da je na napačni poti, kajti slednjemu se lahko porodi imenitna ideja, misel, pa je naenkrat stavba duha, mogočna in trdna, pa z enim samim sporočilom: ›V meni je življenje!‹«

nice, trpin na kalvarijski poti križan­ ja, potnik, ki s svojo vero in življenj­ sko vedrino premaguje vse trnje s svojo neomajno voljo do življenja, v katerem čuti božji in človeški dar.

Podaril mi je včasih topel izvod ka­ tere svojih knjig – s posvetilom, de­ nimo: »Je beseda rešitev / in čas pre­ izkušenj / in je vsebeseda – molitev za

na strani 6 objavljamo 4 še neobjavljene Pavčkove pesmi

Zadnja pesem Ko je že slutil nepre­ klicni odhod, je napisal zadnjo pesem »Angel za srce«, v njem med drugim: »To srce in v njem tisoče zgodb / in ti­ soč prigod, to srce tisočkrat / prebode­ no s strelico božjo, / a božje je obstalo in spet nadaljevalo svoj križev pot.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

na svetlo dano

Tone Pavček - Stefan Reichmann (pesmi)

(fotografija)

Romarska 1

Prošnja ribičev

S svojimi križi za božjim križem romarji istrski gremo v Strunjan.

Tamkaj je svet nebesom najbližje, kakor postavljen na božjo dlan.

Varuj, Marija, nas – morske mejaše,

varuj naše barkače in čolne in kakor tebe duše so naše, naj bodo mreže nam polne!

Za nami so Kubed, Kopár in Podgorje, za nami Buzet, Koštabona, Grožnjan, za nami Rižana, Dragonja in morje, pred nami Marija in sveti njen hram.

Psalme tam pojejo trte in oljke, letajo angeli, človek je mil, cerkev na griču je biser iz školjke, tam je po romanju dolgem naš cilj.

Romarska pesem 4 Kot se jeseni poslavljajo ptice od gnezd svojega domovanja, tako odhajamo romarji od Device Marije od Prikazánja.

Z nami gre vera mile resnice, da se nas Mati božja usmili in se bomo tako kakor ptice semkaj kmalu vrnili.

Je večnost morja in neba, je moč in svétost verovanja in je na griču cerkvica Marijina od Prikazánja.

Je cerkvica, je božja pot in vere neugasli plamen, ki gre iz roda v rod na vekov veke. Amen.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Ljubezen To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.

Marko Pavček

Meni je lep ta svet med morjem in goro!

Ta prst, ki je je komaj za pest, z majhnim upom in veliko moro.

Meni je drag ta prag pred nebivanja vrati.

Sem nas, kot boštva in beden prah, je položila usoda mati za vztrajanje in za rast, za bel dan in črno bilje, za muko in slast, za strast in nerazumno samonasilje.

Meni je ljub ta svet,

tako krut in ravnodušen!

Nanj sem pripet in razpet kot na križ preizkušenj za pot kdovekam, navzdol v brezno ali v brezmejno pesem, na to čudno slovensko bol, na eno samo ljubezen.

Prvič smo vrgli mreže malo pred polnočjo, pa smo ujeli skoz reže sámo prazno vodó.

Kleli smo slab ulov, jezni odšli domov.

Drugič smo vrgli mreže

malo po polnoči, pa nam na mreže leže riba, ta, ki je ni.

Vrgli smo jo na krov, žalostni šli domov.

Tretjič vržemo mreže, ko se zasvita dan in bogato postreže z ribami nam Jadrán.

Ti, Marija, si za ulov dala svoj blagoslov!

Varuj, Marija, nas – morske mejaše, varuj naše barkače in čolne in kakor tebe duše so naše, naj bodo mreže nam polne.

Tone Pavček, iz cikla Romanje v Strunjan

osredki

Simpatični arhitektonski posegi v koroško pokrajino Janez Oswald 1921–2011 Hiša arhitekture v Celovcu, samo nekaj dni pred njegovo smrtjo. Ve­ likoformatne slike so naslikana ar­ hitektura. V slikah je Janez Oswald, ki je umrl 17. 11. 2011, v 90. letu sta­ rosti, lahko zidal brez kompromi­ sov. Ni se bilo treba ozirati na lego, ne na finančne zmožnosti naročni­ ka, za katerega je kot arhitekt izde­ lal načrte. Tu je bilo vse mogoče. Na teh slikah mu tudi nihče ni mogel očitati, da to »ne paše« v okolje. Ja­ nez Oswald je na Koroškem s svo­ jo arhitekturo začel novo obdobje: njegove stavbe so postale in ostale prepoznavne.

Profesor

Janez Oswald je bil profesor na Slo­ venski gimnaziji. Poučeval je likov­ no vzgojo. Ko se je Slovenska gi­ mnazija preselila v novo poslopje, se je Janez Oswald preselil v po­ slopje, ki ga je sam načrtoval. Slo­ venska gim­nazija je njegovo delo.

Načrtoval je tudi nekaj sakralnih stavb. Nova cerkev v Selah je njego­ vo delo. Po njegovem načrtu je bila zgrajena tudi manj znana mrtvašni­ ca v Melvičah, kjer je Janez Oswald našel zadnji počitek. Prav na tem pokopališču je že pred desetletji dal po svojem načrtu izdelati umetni­ ško oblikovan križ iz železa.

Janez Oswald pa ni zapustil sle­ dov le v svoji arhitekturi in v svo­

jih slikah; mnogo sledov je zapus­ til svojim dijakom z odpiranjem oči za nove poti v likovnem ustvarja­ nju. Nekateri njegovi učenci so se podali na to pot, si ustvarili ime kot umetniki in, tako kot on na začet­ ku svoje poti, niso vedno naleteli na odobravanje.

Ko je Slovenska gimnazija obhajala 50-letni jubilej, ji je čestital tudi Ja­ nez Oswald. Ne z besedami, ampak s sliko. Ravnatelju Mihi Vrbincu je predal oljno sliko, ki še ni bila suha.

Prav ta sveža slika je lepa prispodo­ ba za Oswaldovo življenjsko nače­ lo, ki je bilo do zadnjega v iskanju novih razsežnosti tako v arhitektu­ ri kot tudi v slikarstvu. Iskal je nove poti in jih je tudi vedno znova na­ šel. Njegove stavbe so na Koroškem postale simpatična slika pokrajine, njegove slike pa nikdar dokončane impresije.

Slikar

Že v zgodnji mladosti je bila pri Os­ waldu, ki je bil rojen v Gozdinji vasi na Zilji, zaznavna želja po slikar­ skem izražanju: ker bratranec, ki je živel v ZDA, ni več znal rodnega je­ zika in nemščine, mu je stara mati naročila, naj zanj nekaj nariše.

Pozneje se je s slikanjem ukvarjal kot profesor za likovno vzgojo na Slovenski gimnaziji v Celovcu. In­ tenzivno se je slikarstvu posvetil šele po upokojitvi, leta 1985. Njegov slikarski opus delimo na tri osred­ nje sklope: impresije s potovanj, sli­ ke s tematiko vode ter kompozicije z arhitekturnimi motivi.

Že med njegovim študijem v Ljub­ ljani (1946–1952) je bila risba do­ ločujoči element v procesu načrto­ vanja. Janez Oswald se je v zadnjih letih slikarstva čedalje bolj spopri­ jemal s slikano arhitekturo in v nje­ govem delu so se vedno močneje pojavljali prostorski in konstrukcij­ ski elementi.

Arhitekt

Janez Oswald je leta 1951 diplo­ miral na Visoki tehniški šoli v Ljubljani, smer arhitek­ tura, pri prof. Edu Mi­ hevcu in je v Celovcu odprl lasten atelje. Med Oswaldova dela sodi­ jo med drugim turistič­ ni objekti ob Vrbskem in Klopinjskem jezeru, Zvez­na gimnazija za Slo­ vence v Celovcu, dijaška in študentska domova Korotan na Dunaju in Mladinski dom v Celov­ cu, otroški vrtci širom po Koroški ... Pomembno mesto je v njegovem arhitektonskem delu zavzela gra­ dnja cerkve v Selah. Graditi cerkev v kontekstu časa in opredeljene­ ga prostora, ko vojna še ni bila po­ zabljena, v izrazito tradicionalnem, sicer pa skupnostno usmerjenem okolju, ni bila preprosta naloga. Na to zahtevno nalogo je Oswald od­ govoril z za te kraje povsem novim konceptom. In je pod sakralni pro­ stor dodal še kulutrno dvorano.

JANEZ OSWALD

Vincenc Gotthardt

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

osredki JOZEJ STRUTZ

Knjigo je rahlo potipal in pobožal …

Janka Messnerja neizčrpna skrb in ljubezen do muze slovenske

Zima je hudičeva rima!

Vendar brez Zime ni nikakršne rime J. M., 27. 10. 1996 90. rojstnega dne na žalost ni mogel dočakati, a poslovil se je s tega sveta z občutkom ganjenosti in zadovoljstva nad tem, kaj mu je uspelo napisati in uveljavljati. Nekaj dni pred njegovo smrtjo, 26. oktobra, sem mu v celovško bol­ nišnico prinesel izvod Gorših storij, ki mi ga je poklonil leta 1991. Knjigo je s smehljajem vzel v roke, jo veselo gle­ dal, rahlo potipal in pobožal, češ na tako delo sem lahko ponosen.

Messnerjeva pisateljska pot se je začela leta 1946. V Vipot­ nikovem Knjižnem zavodu v Ljubljani je izšla njegova do­ kumentacija »Morišče Dravograd«. Z vso skrbnostjo in jezikovno zvestobo je mladi avtor zapisoval pričevanja mu­ čenih Slovencev, žensk in moških vseh starosti iz Dravo­ grada in njegove okolice, ki so preživeli gestapovski zapor »KZ-Aussenstelle Unterdrauburg«, še posebej »celico 5«, kjer so gestapovci svoje žrtve mučili na posebej krut način.

Ko sem knjigo leta 1997 prevajal, me je obšla groza in še da­ nes me spreleti do kosti, ko sežem po knjigi. Ali ni bil v ti­ stem trpljenju vzrok za toliko sovraštva do okupatorjev?

Celico 5 je gestapo zgradil v marcu 1944. Prvotne štiri ce­ lice za njegove namene niso zadostovale. Človek je v njih stal ravno še pokonci. Zato so si v svojih podivjanih glavah izmislili poseben bunker, ki naj bi jim olajšal rabeljsko delo in žrtvam podvojil muke in trpljenja. Tako so gradili peto celico, imenovano celico smrti. Bila je nekaj nad štiri metre dolga, dva metra široka in meter in pol visoka. Okna ni bilo nobenega, ker je bila celica globoko pod zemljo. Železna vrata so bila obita spodaj z gumijastimi trakovi, da ne bi od­ tekla voda, ki je kapljala s sten. Vode je bilo vedno za čevelj

8

XIV

visoko. Za opravljanje potrebe niso dali jetnikom nobene posode, tako da je bil v celici strahovit smrad.

Skurne storije

Dokumentacijski usmeritvi je Messner ostal zvest v vseh publikacijah. Knjižica Ansichts­ karten aus Kärnten (Koroške razglednice) je pri Obzor­ jih izšla leta 1970 – ob 50. obletnici koroškega plebiscita, ki so ga histerično praznovali po Koroškem. Janko Messner pa je nemškim bralcem pokazal, kaj res pomeni biti koroš­ ki Slovenec. Tiste tri črtice so bile zanj tudi nekakšna od­ skočna deska. Za filmski scenarij Vrnitve (dramatizacijo druge črtice) je prejel prestižno nagrado »Zlata Praha«, a vzljubila ga je tudi matična Slovenija. Leta 1971 je bila zbir­ ka Skurnih storij zavoljo avtorjevega nenavadno sočnega in živega pripovedovanja izbrana za »knjigo leta«.

Tista leta so bila njegovo najplodnejše obdobje. Poleg po­ lemičnih esejev Zasramovanci … združite se! in Iz dnevni­ ka Pokržnikovega Lukana so v Trstu izšle nemške zgodbe pod naslovom Kärntner Heimatbuch, bliskovice o čud­nem življenju koroškega Slovenca, ki mu družba kratkomalo hoče odrezati jezik, kar pa ji ne uspe. Tudi po zaslugi Jan­ ka Messnerja, ki je kot avtor in zastopnik DSPA s koroš­ kim vprašanjem močno prodiral v javnost in se uveljavljal tudi na mednarodnem prizorišču (Nikaragva moja ljublje­ na, 1988).

Nad »zmajskim gnezdom« V devet­ desetih letih se je preselil z radiške planote na Sojnico, v

novozgrajeno leseno hišo sredi polj in hribov, visoko nad zmajskim gnezdom, kot je pravil Celovcu. Tedaj se je raz­ širilo najino sodelovanje. Izdala sva na ducate knjig, mdr.

Gedichte/pesmi/canti, Schwarzweiße Geschichten, Zbor­ nik/Almanach, prevod Lukana, in sodelovala na mnogih branjih in potovanjih, bodisi v Ljubljani, Mariboru, na Rav­ nah, v Sežani ali v Frankfurtu. Literarno sodelovanje je preraslo v prijateljevanje – z vsemi primesmi človeških po­

JANKO MESSNER

sebnosti. Čudno rad mi je ob ajdovih žgancih pripovedo­ val o Vidmarju, Kosmaču, Prežihu, izdajala sva reviji Ra­ pial in Novine, v katerih je izhajalo kar nekaj lepih tekstov.

Kot mnogim drugim je tudi meni vselej pomagal, če je šlo za ‚pisateljevanje‘, mi prebral in popravil moje prve pesmi in prvo prozo v slovenščini, dokler nisva prišla navzkriž o tem, kaj naj piše pisatelj, kaj naj bo njegova naloga. Zasto­ pal je brezkompromisno linijo socialnega in političnega an­ gažmaja. V tistih časih mi je na belo kuverto A5 napisal na­ slednji nasvet, ki mi je danes nekakšna literarna oporoka:

Nasvet Jozeju S.: Kadar ti pisanje ne gre od rok, se spomni kakšnega dogodka, ki te je UŽALIL, in zgod­ ba ti bo stekla! Išči moči v svojih slabostih! Odloči se za sa­ moironični stil, nič poveličevanja, patosa, romantiziranja!

Zmeraj z ironijo žgance zabeliti! (18. 1. 2000)

Literarni diamanti

Najino sodelovanje je bilo plodno, veselo, blago-ironično, a včasih tudi boleče, če je šlo za stvari, pri katerih sva stala na različnih bregovih.

Meni je zameril pisanje kriminalk, jaz sem mu včasih ho­ tel svetovati pri pesmih in prozi, naj upošteva tudi sodobne struje, kakega Šalamuna in Handkeja. Ko smo si v Šentjan­ žu ogledali Handkejev »Podzemni blues«, se je obregnil, češ to ni umetnost, zgodba ni v redu itd., jaz pa sem hvalil jezik, vsebino, igro s pojmi in podobami. A prijateljstvo je vendar prestalo vse tegobe.

Iz svojih papirjev mi je prepuščal marsikatere zapiske in pisma, tudi osnutek pesmi Pigmalionovo prebujenje, ki se dokaj razlikuje od natisnjene, saj je avtor vedno znova is­ kal boljšega izraza. A vselej sta mu bila socialna odgovor­ nost in miroljubje najvišja naloga, kot kaže tudi konec pes­ mi. Poslušajmo še enkrat Pigmaliona, užaljenega pesnika, ki si ustvarja svojo slonokoščeno boginjo, a vendar ostaja pri­ pravljen odpreti ji pot do sreče.

Pigmalionovi diamanti moje srce ima svoj posebni spomin na žar tvojih nekdanjih oči na veselo začudenost v njih na ganjenost od stihov ki so te slačili umiváli splakováli otirali česáli oblačili dišavili in kronali krona ti je bila pretežka zdrsnila ti je z glave diamanti so se razsuli se zakotalíli v prah se porazgubili moje srce se čuti opeharjeno za nje še morda pa ti je korak zdaj lažji na tvoji poti

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

poglejmo čez plot Pripravila

PriPravila

Egyd G

JErNEJa JEZErNiK

eDvarD kocBek

POET, POLITIK ALI FILOZOF?

Pogovor z Michaelom Glavanom

»Edvard Kocbek – Mesec s kolobarjem« (Mladinska knjiga, 2011) je letošnja novost v seriji Album, ki sta jo ob tridesetletnici pesnikove smrti (3. novembra 1981) pripravila Boris Paternu in Mihael Glavan.

Knjigo je uredila Nela Malečkar, privlačno grafično podobo ji je dal Klemen Kunaver, izdala in založila pa jo je Mladinska knjiga.

Kocbekova partizanska poezija je po svoji vsebini in svojem pesniškem jezi­ ku izjemen in velik pojav, ki pa je za­ radi pesnikove politične usode, ko so ga leta 1944 razglasili za »grobarja slovenskega naroda«, še dolga leta po koncu druge svetovne vojne ostal odri­ njen in tako rekoč neznan. Je zdaj čas vendarle postal toliko zrel, da ste lah­ ko skupaj z Borisom Paternujem v jav­ nosti spregovorili o tem obdobju pesni­ kovega ustvarjanja?

Mihael Glavan: Čeprav se je aktualna 30. obletnica Kocbekove smrti ponu­ jala kot neposredni zunanji vzgib za nov priklic njegove poezije in življenj­ ske usode, so naju pri pripravi knjige vodili tudi globlji premisleki. S tem mislim predvsem na prehudo odsot­ nost Kocbekove umetniške in esejis­ tične besede v današnji slovenski in evropski kulturni javnosti. Kar precej nas je, ki mislimo, da je Edvard Kocbek eden najboljših pesnikov 20. stoletja, ki bi bil vreden tudi Nobelove nagrade, morda pa je še več tistih, ki menijo, da smo Slovenci narod pesnikov, a prema­ lo storijo, da bi bile njegove pesniške in druge knjige stalno prisotne. Bolj kot izvirna poezija in misel so prisotna

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

krotovičenja in zlorabe Kocbekovega pisanja in delovanja v ideološke, poli­ tične in celo strankarske namene. Koc­ bekovih pesmi, ki so zastrte v Zbranem delu in podobnih akademskih izdajah, so dosegljive, a ne morejo krožiti med ljudmi. Zaljubljenci, sorodniki in pri­ jatelji potrebujejo izdaje, ki si jih lah­ ko podarjajo ob praznikih in jubilejih, kot so to pogosto počeli, in nekateri še zmeraj, s Prešernovimi, Gregorčičevi­ mi, Menartovimi, Pavčkovimi in še ka­ terimi zbirkami in izbori.

Osebno menim, da je za (po)doživljan­ je njegove poezije in misli današnji tre­ nutek posebej primeren, tako zara­ di splošno globalnega in seveda tudi slovenskega etičnega prevrednotenja družbenih in medčloveških odnosov, čeprav verjamem, da je njegova ustvar­ jalnost toliko celovita, vsestranska in trajno žareča, da je aktualna vselej (in povsod). Kocbeka je premalo tudi na vseh stopnjah izobraževanja, zlasti srednjega in univerzitetnega.

Kakšne so bistvene značilnosti Kocbe­ kovega pesništva iz obdobja partizan­ stva? O čem vse razmišlja, kadar piše o svoji »tovarišiji« in o sebi znotraj nje?

In kako vse to pesniško izrazi?

Mihael Glavan: O Kocbekovi partizan­ ski liriki natančneje razmišlja akade­ mik Boris Paternu v svoji spremni štu­ diji, seveda pa sem se vanjo po svojih močeh poglabljal tudi sam, ko sem želel verodostojno predstaviti njeno človeško izkušenjsko zaledje. Moje osnovno spoznanje o tej partizanski poeziji je, da pravzaprav ni partizan­ ska. Je zgolj visoka umetniška lirika, ki

je bila zasnovana ali pa, v večini prime­ rov, tudi pretežno dokončno formu­ lirana v času Kocbekovega partizan­ skega bojevanja, trpljenja in zorenja v roških in drugih slovenskih partizan­ skih »katedralah«. Tudi ko jo je po voj­ ni več let brusil in izčiščeval v mislih in na papirju (o čemer pričujejo njegovi dnevniški zapisi), vanjo bistveno spo­ ročilno ni posegal.

Motivno gre za temeljne človeške ek­ sistencialne izpovedi, ki seveda zme­ raj koreninijo v »sedanjem« času, ki je za vsakega ustvarjalca edini možni čas, ki ga lahko živi, merijo pa v vse čase, predvsem prihodnjega. Kocbekov živ­ ljenjski, umetniški in politični projekt je bil izrazito usmerjen v prihodnost.

Z gorečnostjo verskega reformatorja je iskal možnosti za čim manj ogrože­ no človekovo bivanje in pri tem zaha­ jal tudi v spopade z Bogom in zgodovi­ no. Zmeraj bolj sem tudi prepričan, da svoje medvojne lirike ni želel objavlja­ ti. Ne zato, ker je ne bi smel, čeprav bi ob resničnih poskusih gotovo naletel na ovire ali še kaj hujšega, kakor se je pokazalo takoj po vojni, ampak pred­ vsem zato, ker je iskreno pričakoval čase, ko bodo »značajsko prerojeni« Slovenci zreli in željni take lirike.

Z literarnovednega gledišča je seveda velika škoda, da je ta poezija posta­ la znana in vplivna šele v drugi polo­ vici 60­ih let, ker je pomenila izreden prestop v pesniški modernizem, ki se je potem z zamudo zgodil šele s pes­ niškim rodom, ki je bil dobri dve de­ setletji mlajši od Kocbeka.

Kaj vse nam je o Edvardu Kocbeku v

Gstättner pisatelj

koroška • celovec

Fotografija obeh avtorjev knjige Edvard Kocbek - Mesec s kolobarjem Boris Paternu in Mihael Glavan v Kocbekovi družbi Foto: Klemen Kunauer leta 2011

partizanih med drugo svetovno vojno in tudi po njej zgodovinsko dogajanje zastrlo? Edvarda Kocbeka so z zani­ manjem brali tako levi kot desni, tako tisti »na liniji« kot tudi zunaj nje, pa vendar javno ni smel obstajati, kaj šele objavljati.

Mihael Glavan: Ta del nam je še naj­ bolj znan in je seveda najbolj spolitizi­ ran, zato se ob njem ne bom podrobne­ je ustavljal. Obstajata, in najbrž bosta še dolgo, dve debeli črti, rdeča in črna, ki kot tračnici, ki se nikoli ne more­ ta srečati, »vozita naš vlak v daljave«, kot pravi ena prvih naših popevk. Prva prečka Kocbeka zato, ker je videl dlje in več, ker je imel v mislih tudi druga­ čen družbeni projekt od komunistič­ nega, in ga je bilo zato treba povoziti, druga pa zato, ker je svoje dejavno kr­ ščanstvo vsaj začasno preveč oddal­ jil od absolutne Božje volje in še bolj od klerikalnega razumevanja države in družbe ter ga zožil na osebno etiko, ki mu je v vojnem času narekovala so­ delovanje in podrejanje komunistom in revolucijski praksi. Kljub temu ali prav zato je ostal iskren kristjan, glo­ boko etičen človek in ni nikoli zabre­ del v duhovni nihilizem. S takimi »vid­ ci« pa je vselej težko, še posebej, če so tudi veliki umetniki.

Kako sta s profesorjem Paternujem sploh prišla do bogatega gradiva, ki sta ga uporabila za album »Edvard Kocbek – Mesec s kolobarjem: parti­ zanska lirika«? Do česa je bilo najte­ že priti? Do dokumentov ali do ljudi, ki so bili o tem Kocbekovem obdobju pri­ pravljeni še kaj razkriti?

Mihael Glavan: Tudi moj nekdanji lju­ bi in spoštovani profesor Paternu je dokumentarni del povsem prepustil meni, tako da sem ga lahko samostoj­ no, v dobrem in slabem, snoval sam. Pri tem sem seveda izhajal iz Kocbekove poezije in iz profesorjeve spremne štu­ dije. Pisanje sem utemeljil na Kocbe­ kovi besedi, da bi pesnik kolikor mogo­ če avtentično in neposredno govoril o svojem medvojnem ustvarjanju. Pre­ verjal in izbiral sem zapiske iz njego­ vih dnevnikov, tudi povojnih, kadar se je vračal k tej poeziji. Da bi knjiga ime­ la celovito podobo, sem skušal orisati, predvsem s fotografskim in dokumen­ tarnim gradivom, Kocbekovo bivanje tik pred vojno in skozi vsa vojna leta ter nekoliko poseči še dlje, do objav te poezije. Poudariti sem hotel predvsem vseizkušenjsko zaledje, v katerem so nastajale pesmi, pa tudi povezati po­ membne niti, ki so Kocbeka vezale na njegovo partizansko tovarišijo, pa tudi tisto, naklonjeno in sovražno, ki je ob­ stajala izven partizanskega kroga. Iz­ kazalo se je, da bi bilo precej laže raz­ plesti »dokumentarno zgodbo«, kot pa najti, premišljeno razvrstiti in s točni­ mi podatki opremiti dokumente iz šte­ vilnih državnih in zasebnih zbirk. Dru­ gi bodo ugotavljali, koliko sem bil pri tem dovolj izčrpen in (ne)pristranski, sam pa sem imel tudi nekaj veselja ob drobnih novih najdbah, npr. o zdrav­ niku Gregorčiču, fotografijah Vlada in Dane Kozak ipd. Pri tem so mi poma­ gali številni posamezniki, ki jih ome­ njam v knjigi.

Kaj pravzaprav je bil Edvard Kocbek:

pesnik, filozof, politik ali kar vse tro­ je hkrati? Kaj je bila tragika njegovega življenja? Kaj je to tragiko preživelo?

Mihael Glavan: Kocbek je bil gotovo vse to, kar omenjate, še najmanj filozof, čeprav se je s filozofsko mislijo zelo ve­ liko ukvarjal. Bil je predvsem umetnik in natančen pričevalec svojega časa, svoje osebe in družbenega okolja. Res je močno osredotočen nase, a bolj zato, ker hoče vse odgovore najti pri sebi, ne pa toliko zato, da bi uveljavljal svo­ je socialne, politične ali oblastne aspi­ racije na račun drugih. Ne doživljam ga kot tragične osebe, temveč kot člo­ veka z veliko duhovno marljivostjo in delovno disciplino, kot iskalca in vid­ ca prihodnjih in večnih stvari.

Na letošnjih Knjižnih presojah v Sve­ čah ste namignili, da je materiala o Kocbeku zgolj v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani še najmanj za 20 samostoj­ nih del. Kaj bi bilo še nujno izvedeti o Edvardu Kocbeku?

Mihael Glavan: Nekaj se mi je prikrad­ lo že v prejšnjih odstavkih. Potrebno in pravično bi bilo ponatisniti vse njego­ ve pesniške zbirke, vsako posebej in v eni knjigi premišljen izbor najboljše in najbolj zanimive poezije. Njegovih še ne objavljenih dnevnikov je res še za lepo število knjig. Kmalu bo izšel nje­ gov (prvi) Dnevnik 1932 v okviru Zbra­ nega dela, za njim pa, upajmo, še osta­ li. Kocbek je tudi pesnik, »ki se zelo dobro prevaja«. Njegova poezija, ki je vezana na izvirno moderno imaginaci­ jo, je sporočilna tudi v drugih jezikih.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi Andrej Feinig

moli & duri

Ob 100-letnici rojstva skladatelja Antona Nageleta

ogrizki

Z včerajšnjimi v kakšno p

Ni bil talentiran za prerivanje

dvojezični napisi del politike, temveč del dediščine niso

Po pripovedovanjih mojega očeta, ki je bil dogoleten zvest prijatelj letošnjega slavljenca, in po lastnih stikih s Ton­ čem vem, da je bil on kot glasbenik in skladatelj redek tip akademika med koroškimi Slovenci v medvojnem času.

Politično je bil po pripovedovanju nekaj takega kot levo usmerjen kato­ ličan, ki pa mu je narodnost ogromno pomenila. Iz pripovedovanj sklepam, da je bilo v medvojnem času kar pre­ cej takih katoličanov. Po mojem je bila cela vrsta koroških slovenskih duhov­ nikov, ki so, tako kot Tonč, čutili po­ sebno ljubezen do naroda.

In prepričan sem, da Tonč Nage­ le v povojni Koroški z močno delitvi­ jo na levo in desno ni bil zadovoljen ter da njegova mehka umetniška narava ni ljubila strastnega dokazovanja pravo­ vernosti. Tudi zato je bil nekakšen sa­ motar. Biti Slovencev mu je pomeni­ lo vse, zato je lahko napisal dve tehtni »partizanski« zborovski ob enako teht­ nih cerkvenih skladbah.

Anton Nagele se mi je vedno zdel kot nekakšen »nobel« preostanek medvoj­ nega časa. Glasbeno­rokodelsko je bil brezhibno izučen, ni pa bil talentiran za prerivanje. Zaupal je v moč kvalite­ te svojih skladb. Ni ljubil tipično po­ vojnega gledanja, ki je imelo nagnjenje do omalovaževanja narodne zavedno­ sti. Kot da je narodna zavednost ne­ kaj tipično zaostalega, nekaj za fosile in relikte.

No, mogoče bo Nageletov čas šele prišel, čas, ki bo cenil njegove subjek­ tivne, občuteno napisane skladbe. Še vedno se le­te samo sila redko pojavijo na zgoščenkah, so še premalo privlač­ ne. Očitno te skladbe še niso dosegle src zborovodij in tudi ne glasbenih lju­ biteljev. Čas je.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

te tako lepe dežele

Skoraj vsakdo mi govori o tem, da se je ozračje v deželi izboljšalo.

Pesnik, katerega stric je pred sko­ raj štiridesetimi leti izgubil svoja očala, ravno ko so postavljali prve dvojezične table, in je bil vesel, da jih je spet našel, da bi končno lah­ ko videl dvojezične krajevne napi­ se, katerih se, kot vsi dobro vemo, ni dolgo veselil, saj so jih izruva­ li in zmetali na smetišče, mi nav­ dušeno pripoveduje, kako lepo je končno videti dvojezični napis St. Jakob im Rosental / Št. Jakob v Rožu.

Da se napisi, ki so jih po malo­ dušnem ključu kot kompromis se­ daj postavili, nikomur niso zdeli sporni, je gotovo napredek pri iz­ boljšanju ozračja. Ni kaj reči. Po­ tem pa to: pa ti grejo in ustano­ vijo posebno delovno skupino, ki naj bi na deželni ravni skrbela za še boljše ozračje med narodoma, v katero sta se skozi zadnja vrata po zaslugi dveh strank pritihota­ pita zastopnika Heimatdiensta in Abwehrkämpferbunda, dveh or­ ganizaciji, ki sta v zgodovini do­

stikrat dokazali, da jima je sožitje in enakopravnost slovenske naro­ dne skupnosti deveta briga. Toliko krede sploh ni možno požreti, da bi zastopnike teh dveh organizacij človek lahko jemal resno.

Koroška politika, ki očitno potre­ buje te tako imenovane domovini zveste zastopnike v gremiju, ki naj bi razvijal zaupanje in sožitje, je očitno še vedno v neki zamegljeni zgodovini in se še vedno boji sile teh skupin, ki pa imajo – to tudi dokazujejo njihova srečanja – ve­ dno manj strumnih pristašev. Oči­ tno se koroška politika – vsaj dveh strank – še vedno boji pogledati v prihodnost, v katero s takimi člani delovne skupine gotovo ne bo mo­ žno narediti niti koraka.

Politika, ki se še vedno krčevi­ to drži procentov, je zame politi­ ka, ki še vedno ni »pogruntala«, da dvojezični napisi niso del politi­ ke, temveč del kulturne dediščine te tako lepe dežele. Šele ko bodo to imeli za kulturno vrednoto, na katero smo lahko vsi ponosni in jo je treba ohraniti, šele potem bom tudi jaz verjel, da se je ozračje res izboljšalo.

Izboljšale bi ga pa lahko tudi pod­ rejene strukture. Slišal sem, da

piše Horst Ogris

prihodnost?

“

gregejevi

citati G re g e j K r i š t o f

Bog zgodovine ne more spremeniti, zgodovinar lahko

P

red nekaj leti so našli na Olševi, ki leži na sončni strani Pece, v jami »Potočka zijalka« 30.000 let staro koščeno piščal. S kolesom sem bil že tam in lahko rečem: raj je. Na tem kra­ ju se je dalo in se da živeti. Sončno je, svetlo, mnogo dobre vode in divjadi – beljakovin, važnih za preživetje – v izobilju. No vidiš, sem si rekel: Vseskozi smo že živeli tukaj. Naši predniki so na preprosti piščali piskali slovenske melodije, govorili in peli so slovensko. Naj kdo dokaže, da ni bilo tako.

lahko župani in občinski sveti v svo­ jem območju samostojno določijo, kje bi lahko še postavili ta ali oni dvojezični napis. Bojim se, da bom na take pogumne občinske može čakal še dolgo, dolgo. Če samo pomislim, kakšen hrup so zagnali v Borovljah, ko se je župan opogumil in dal napisati zraven Volksschule tudi Ljudska šola, potem ne morem biti optimist. In kdo je pognal vik in krik – točno – prav tisti zastopniki, ki so v svojem mišljenju blizu tistih dveh zgoraj omenjenih organizacij, ki sta se pritepli v delovno skupino za izboljšanje sožitja v deželi.

Pri takih izgledih mi pride na misel, da bi bilo morda najbolje stopiti v le­ talo in odleteti, Bog ve kam. A iz Ce­ lovca to skoraj ni možno. Zadnjo le­ talsko zvezo v Nemčijo bodo ukinili.

Ob taki perspektivi bi človek mislil, da bo odgovorne končno srečala pa­ met, da bi se končno lotili pogovorov in pogajanj z ljubljanskim letališčem, od koder človek vsak dan z redni­ mi poleti pride v celo vrsto evropskih prestolnic.

V to smer razmišljati pa očitno Bog obvaruj!

Pri tem se rade volje sklicujem na zgodovinarja Petra Štiha, ki je ob izidu knjige »Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od pra­ zgodovinskih kultur do konca 18. stoletja« smehljaje trdil o vpli­ vu zgodovinarjev, da »Bog zgodovine ne more spremeniti, zgodo­ vinar lahko«.

Peter Štih in Vasko Simoniti – oba znanstvenika – ustvarjata nape­ tost, ki ne poneha. Geografsko­strateški položaj naših krajev je po­ memben, ker povezuje lombardijski, pozneje italjanski del nekdan­ jega cesarstva med Jadranom in nemškimi Alpami. Prehodi preko Alp so bili težavni in po volji vladarjev tudi občasno zaprti. »V prometnogeografskem oziru ima slovensko ozemlje izrazit zna­ čaj evropskega prometnega vozlišča. Je najkrajša in najlažja pre­ hodna pot na vsej črti od južne Francije pa tja do Carigrada. Naj­ višji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom ne sežejo nad 600 metrov nadmorske višine. Slovensko ozemlje pa ni samo stičišče različnih geografskih kompleksov, temveč tudi presečišče vplivov različnih kultur,« pišeta zgodovinarja. Tu so se srečevala ljudstva z vzhoda in severa, srečevali sta se nenavadna gibkost in domača vztrajnost.

Od Ogleja do Čedada prek Solkana pri Gorici, od Škofje loke do Krke, od Brež na Koroškem prek Slovenj Gradca proti Celju in Ro­ gatcu tja do Laškega se je razprostiral vpliv bogatih rodbin. Knjiga ponuja bralcu pregled celotne slovenske zgodovine malo drugače, kot smo navajeni. Današnji narodi niso od vekomaj. So šele proiz­ vod časa razsvetljenstva in romantike. Knjiga je dokaz, da so že nekdaj obstajale različne predstave in miselne kategorije.

Sicer poudarjam, da pred recimo tisoč leti še ni bilo govora o na­ črtni nemškonacionalni politiki ali o nameri nekega Slovanom ne­ naklonjenega zapisovalca, toda ko je zapisal namesto »slavus« »sclavus«, mu je spodletelo. Črka »c« je zdrsnila med »s« in »l«.

Zato sem v poglavjih »Karantanija« in »Zaton Karolinškega obdo­ bja« povsod, kjer je zapisano »gens Sclavorum« (slovansko ljud­ stvo) ali »villa Sclavorum« (vas Slovanov) označil knjigo z lepim znakom »deleatur«, kar pomeni ODSTRANITI, ČRTATI, in si tako olajšal svojo dušo. Naša domovina je »patria SLAVORUM«.

Knjigo lahko kupite v obeh naših knjigarnah v Celovcu.

Božič je pred slovenskimi vrati.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Knjižni dar 2012

Ob 160-letnici s koroškim Mohorjeva se je letos odločila za izviren knjiž­ ni dar. Že leta 1886 je Andrej Einspieler v opisu zgodovine Mohorjeve poudaril, da mora program založbe obsegati dve večernici, Koledar in razne druge bukve (od­ visno od financ). Temu vodilu sledimo od začetkov, tako smo letos izbrali tudi doplačilno večernico poleg običajnega Koledarja, Pratike, splošne in otroške knjige.

Koledar za leto 2012 je v znamenju

160-letnice, predstavlja se tudi s prenov­ ljeno podobo. Besedilni del je pester, po­ leg tradicionalnega koledarskega sklopa ponuja prispevke z različnih področij, ki jih uvaja razprava pravnika Rudija Vou­ ka Zakon o narodnih skupnostih. Koroške teme segajo od zgodovine, zdravja, dru­ žinskega jezika do vzgoje otrok in vsebuje tudi dva spominska zapisa.

ISBN 978-3-7086-0642-2, 12 evrov, 184 strani.

Pratika – najbolj prodana žepna knjiži­

ca in ena izmed najstarejših in najbolj pri­ ljubljenih publikacij založbe poleg hu­ domušno prikazanih nevsakdanjih plati življenja ponuja veliko nasvetov za posa­ meznikovo telesno in duševno zdravje.

ISBN 978-3-7086-0634-7, 6 evrov, 160 strani.

Otroška knjiga Filo in Zofija je delo mla­ de avtorice Sabine Buchwald, ki se je po­ svetila temi filozofija, ki pomeni ljubezen

do iskanja modrosti. Tako išče odgovo­ re na zastavljena vprašanja, vse zavi­ to v zgodbo o mačku Filu in muci Zofiji, ki cele dneve preživljata pred računalni­ kom, saj si še celo hrano naročata kar po spletu. Slikanico z zabavnimi in poučni­ mi dogodivščinami je ilustrirala Mari­ ja Prelog.

ISBN 978-3-7086-0600-2, 20 evrov, 48 strani.

Večernica Ovadba opolnoči Janeza Kaj­ zerja je roman po resnični zgodbi in pri­ poveduje o znanem šentviškem zdravni­ ku, ki so ga onemogočili »osvoboditelji«.

ISBN 978-3-7086-0641- 5, 15 evrov, 152 strani.

Zobozdravnik Mihael Weber je priročnik Zobna profilaksa v tretjem tisočle­ tju, s podnaslovom Smernice za zobno zdravje, napisal iz potrebe, ker obstaja ve­ liko nejasnosti glede na čiščenje zob. Na­ pisal ga je na razumljiv način in naj bi bil smernica npr. za starše, ki naj kontrolira­

NAGRADE - NAGR Schwentnerjeva nagrada

Knjižni sejem v Ljubljani

Mohorjeva na knjižnem sejmu 2011: Finžgar in Mohorjeva, 24. 11. 2011, Debatna kavarna: Mohorjeva založba – 160 let tradicije, kulture in ustvarjalnosti. O vlogi Mohorjeve založbe, ki letos praz­nuje 160-letnico ustanovitve, so o delovanju, posebej o izdajanju knjig, o nastanku, pomembnih urednikih (Fran Saleški Finžgar) in načrtih pogovar­ jali Jože Faganel, direktor Celjske Mohorjeve družbe, Hanzi Filipič, urednik, Marko Tavčar, urednik, Stane Granda, zgodovinar, Janez Bogataj, etnolog, in Iztok Ilich, avtor knjige Mohor in Korotan.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Marij Maver je na odprtju Knjižnega sejma prejel Schwentnerjevo nagra­ do. Odlikovanec je zgleden lik sloven­ skega kulturnika v zamejstvu in igra vidno vlogo v manjšinskem javnem življenju, vseskozi je prisoten na raz­ ličnih področjih delovanja, obenem pa nikoli ne sili v ospredje. Od leta 1967 naprej je odgovorni urednik tr­žaške Mladike, ki letos slavi 50. obletnico, in od leta 1969 predsednik Slovenske prosvete. S Koroško ga predvsem ve­ žejo s Krščansko kulturno zvezo in Primorskimi oz. Koroškimi kulturni­ mi dnevi. Največje zasluge si je brez dvoma pridobil z delom na prosvet­ nem in založniškem področju.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

mi avtorji jo, kako otroci čistijo zobe. Efektivno čišče­ nje zob ni preprosto, zato številne slike po­ nazarjajo pravilno tehniko. Preberite, kako nastaja zobni kamen, kdaj je pravilen čas za čiščenje, o anatomiji zob in nastanku njiho­ vih bolezni, posebno poglavje je posvečeno zobnim pastam.

ISBN 978-3-7086-0624-8, 19 evrov, 112 strani.

Sabina Buchwald, Jerneja Jezernik, Marija Prelog in Hanzi Filipič

Doplačilna večernica pa je detektivski ro­

man Kamuflaža na bazenu s podnaslovom Inšpektor Mangart in njegov drugi primer Jozeja Strutza. Zgodba o čudaškem inšpek­ torju Mangartu in novinarju Francu Petku se nadaljuje in tokrat se znajdeta v termah Radenci. Na tem območju naj bi se zgodil politični zločin, tragična usoda zdravnika iz okolice Ljubljane. Detektiva morata ra­ ziskovati v višjih, s korupcijo okuženih po­ litičnih krogih.

ISBN 978-3-7086-0602-6, 15 evrov, 143 strani.

Skupna cena knjižnega daru je 44 evrov (brez Pratike).

Dedektivski roman izpod peresa Jozeja Strutza

Zobozdravnik Mihael Weber je napisal priročnik o zobni profilaksi

RADE - NAGRADE Krilati lev za monografijo Julijske Alpe Mohorjeva Celovec in Gorenjski tisk sta prejela prestižno nagrado za tisk.

Fotografska monografija Julijske Alpe avtorja Hel­ muta Teissla je prejela prestižno nagrado za tisk (Mohorjeva Celovec skupaj z Gorenjskim tiskom), odlikovanje smo prejeli v okviru knjižnega sejma v Ljubljani iz rok Združenje založnikov in knjigo­ tržcev pri Gospodarski zbornici Slovenija. Komisi­ ja je svojo odločitev obrazložila takole: »Komisija po­deljuje priznanje Krilati lev knjigi Julijske Alpe.

Reprodukcija in tisk slik sta izvrstna. Slike odlikuje ostrina, enakomernost, mirni prehodi tonskih vred­ nosti in popolna čistost. Knjigoveško je knjiga izde­ lana pravilno. S stališča tiska je knjiga natisnjena v izjemnem barvnem skladju in barvnem ravnovesju.

Odlikuje jo tudi velik kontrastni in barvni obseg, ter neverjeten tiskovni sijaj.«

Podelitev Zoisovih na- Zlata hruška za Mohorjevo grad in priznanj. V četrtek, knjigo Otroška knjiga izpod pere­ 24. novembra, sta prejela Zoiso­ vo nagrado Vladimir in Matjaž Klemenčič, ki sta posebej pove­ zana s Koroško in in Mohorje­ vo. Podelitev je bila v Unionski dvorani v Ljubljani. S tem priz­ nanjem se Slovenija vsako leto pokloni največjim dosežkom znanstvenikov, raziskovalcev in inovatorjev v Sloveniji. Posebno priznanje in naziv ambasador znanosti pa je tokrat dobil Slo­ venec, ki se je že doslej izjemno izkazal pri mednarodnem so­ delovanju na področju znanosti rojak Jože Straus.

sa Petra Svetine Kako je Jaromir is­ kal srečo je prejela nagrado Zlata hruška. Potem ko je ljubljansko gle­ dališče GLEJ postavilo na oder lut­ kovno igro na osnovi Svetinove sli­ kanice Kako je Jaromir iskal srečo (režiserka Ajda Roos) in so jo tudi odlikovali v Združenju knjižnih za­ ložnikov Slovenije kot »izvirno sli­ kanico 2011« je sledilo medtem še nadaljnje odlikovanje: slikani­ ca Pet­ra Svetine (avtor besedila) in Damijana Stepančiča (ilustracije) je prejela nagrado z znakom kako­ vosti »zlate hruške«, ki jo podeljuje Mestna knjižnica Ljubljana.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

pokaži

jez ik

P ripravil V incenc G otthardt

»Na poti, ne pa na cilju« Stefan Reichmann Podpisal je že marsikaj, enega podpisa pa ne bi dal nikdar: »To, da mi je kaka fotografija perfektno uspela, tega nikdar ne bi podpisal. Vedno se najdejo kake napake, to pa je tisto, kar me žene pri iskanju perfektne fotografije.« Fotograf Štefan Reichmann, letnik 1983, doma v Želučah pri Bilčovsu, je napravil vmesno postajo pri svo­ jem iskanju perfektne fotografije. Ne­ kaj fotografij z majhnimi napakami (»Majhne napake v fotografiji dela­ jo fotografijo avtentično, fotografa pa bolj človeškega.«) razstavlja v Centru k&k v Št. Janžu. Svoji prvi razstavi na Koroškem je dal naslov »Good night stories«, fotografije pa kažejo celov­ ško predmestje ponoči. Samo osvet­ ljena okna opozarjajo na življenje za njimi. Posebna luč, arhitektura in nočna atmosfera skušajo spodbuditi gledalčevo fantazijo, da si k fotogra­ fijam sam ustvari zgodbo. Nekaj foto­ grafij kaže portrete osamljenih žensk v soju cestnih luči.

Stefan Reichmann je zaključil študij multimedijskih umetnosti v Solno­ gradu. Točneje: ukvarjal se je z vide­ om, grafičnim dizajnom, 3D animaci­

jami in fotografijo. V teku študija se je specializiral za video, grafični di­ zajn in fotografijo. Prejel je tudi nekaj odlikovanj. V spominu mu je najbolj ostalo odlikovanje za film »Lepa igri­ ca«, ki ga je dobil na natečju ORF-a »Shorts on screen«. S študenti iz svo­ jega letnika je z znanim grafičnim di­ zajnerjem Stefanom Sagmeisterjem iz New Yorka pripravil večjo razsta­ vo v hangarju Red Bulla.

O svoji prvi razstavi Zame je važno, da fotografije najde­ jo pot v javnost. Zdaj, ko visijo na ste­ nah, sem seveda zelo srečen, čeprav se kot fotograf vedno sprašujem: je to sedaj tako v redu? Ta občutek je po­ treben, ker s tem veš: si na poti, ne pa na cilju. Upam, da nikoli ne bom na cilju, čeprav si tja želim priti.

O tem, kaj mora odlikovati dobro fotografijo Pravzaprav so vse dobre fotografije že narejene in to seveda velja tudi za vse druge umetniške smeri. Pri foto­ grafiranju gre za to, kako zelo se kdo poglobi v tematiko in kako mu uspe gledalcu odpreti nov pogled na že znane stvari. Dobro fotografijo odli­

kuje to, da ni zaključen stavek, na koncu katerega je pika, ampak pušča prostor za dodajanje nove vsebine.

O nadaljnji poti Poleg umetniške fotografije se ukvar­ jam tudi z modno fotografijo. To je zame lep delovni kontrast in ga želim obdržati tudi v prihodnosti.

O fotografiji v digitalni dobi Z digitalno fotografijo in Photosho­ pom danes lahko popravimo in spre­ menimo vse. Fotograf je postal že skoraj plastični kirurg. Lahko od­ pravi vse gube in vse je brez made­ ža. Brez gub pa obraz ne more pripo­ vedovati zgodbe. Moje načelo je: vse pustiti kot je, le tako je mogoče v fo­ tografijo ujeti odtenek resničnosti.

O tem, kaj mu je pri delu najpomembnejše Da ostanem avtentičen. Po tehnič­ ni plati sem se odločil, da fotografi­ ram s srednjeformatno kamero, tudi analog­no. Fotografiranje s filmom je nekaj zelo prijetnega. Vsebinsko pa upam, da moje fotografije pomagajo pri odkrivanju novih zornih kotov.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Klemen Ban in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektoriral Klemen Ban. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, ban@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI