Kulturna priloga: kulinarika in literatura

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

februar

10

K U LT U R A

Zarečeni kruh

Kulinarika v literaturi in tradiciji

uvodnik

to tekne

Kuhanje brez meja 7Vincenc Gotthardt

Kaj pravijo raki?

1

Zdaj se je ta lesena hišica na vodi popolnoma pogreznila na dno izliva Preseškega jezera v Ziljski dolini. V izgubo je šlo nekaj, kar bi zanimalo etnologijo, saj je bila ta hišica najbrž edina taka lesena zgradba, ki je bila postavljena prav v ta namen, in sicer, da bi v posebni košari v vodi hranila sveže ribe. Če je kdo potreboval svežo ribo, je bilo tako mogoče hitro priti do nje in jo potem po vodni poti pripeljati do redkih gostišč, ki so jo naročila.

Da je moj praded, ki je živel od ribolova, veslal v čolnu, ki ga je izdelal sam in po svojih načrtih, naj bo omenjeno samo ob robu. Bolj zanimivo bo gotovo to, da je moj praded že pred desetletji v izlivu, ki teče v reko Ziljo, gojil potočne rake. Gojiti v takratnem času rake in jih z vlakom pošiljati na cesarsko-kraljevi dvor na Dunaj, to je bilo gotovo nekaj enkratnega za Ziljsko dolino, saj jedilniki domačinov skoraj niso poznali rib, kaj šele rakov. Tu je nekdo začel vnašati nove elemente v takratno jedilno kulturo.

2

Poseben trenutek je za otroke, ko babica potisne v krušno peč testo za kruh, nato pa po vsej hiši zadiši po svežem kruhu. Poseben trenutek je gotovo tudi, če lahko mladi v mlinu doživijo, kako se melje moka. Če se kje v kuhinji še vidi kaka stara lesena žlica in če je med raznimi kuharskimi knjigami shranjen tudi zvezek receptov iz davnih časov. To priča o spoštljivem odnosu do podedovanega izročila. Toda teh trenutkov je vedno manj. O njih pa priča vedno več etnoloških knjig, ki to ohranjajo poznejšim rodovom. Na knjižnih policah je vedno več literature, v središču katere je hrana. Založbe vedo, po Svetem pismu so kuharske knjige najbolj prodajane knjige.

3

V središču sobotnih trgov po mestih in večjih krajih je hrana. Ob kruhu, moki, zelenjavi, zeliščih in siru in marsičem drugem taki trgi na Koroškem ponujajo še eno blago: kažejo dvojezično podobo Koroške. Govoriti in kupovati v svoji materinščini, to je tudi hrana.

Kaj je skupnega vsem tem trem slikam? Gre za hrano, ki močno zaznamuje kulturo nekega naroda. V središču te kulturne priloge je hrana. Predvsem njen vpliv na dušo.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

www.radio-dva.at

Evrolončnica

»Pörkölt je ena najbolj znanih madžarskih jedi, pri nas ji pravimo golaž.« – »Cheddar je vrsta trdega sira, ki izvira iz jugovzhodne Anglije.« – »Paella je španska oblika rižote. Pojem „paella“ je v katalonščino prišel iz latinščine (patella), pomeni pa veliko ploščo ali ploščato posodo.« Simon Ošlak kot radijski kuhar vsak petek dopoldne poslušalce Radia Dva z natančnimi pojasnili uvaja v oddajo »Evrolončnica«. V priljubljeni oddaji predstavlja kulinarične posebnosti in kulturne značilnosti evropskih držav. Poslušalci ob zvokih nožev in kuhalnic izvedo zanimivosti o jedeh, njihovem izvoru in pomenu. Razkrije se jim, katero jed pozna vsak Makedonec ali kako se pripravi najbolj znana in priljubljena angleška jed. Vse to pripoveduje kuhar Simon ob pripravljanju in kuhanju jedi. Poslušalcem seveda izda tudi natančen recept, kot izkušen kuhar pa doda še praktične nasvete.

In kar je kuhar Simon ob petkih skuhal v radijski kuhinji, si poslušalci lahko preberejo ali še enkrat poslušajo na spletnih straneh www.radio-dva.at.

Oddajo »Evrolončnica« lahko poslušate vsak petek med 10. in 11. uro na Radiu Dva.

Čezmejno kuharsko tekmovanje

Zamejski Slovenci ne govorijo le različnih narečij, tudi njihove jedi imajo različne okuse. Enkrat na leto se že pet let srečujejo na Spodnjem Slemenu v Sloveniji. Tam pripravijo tekmovanje v kuhanju jedi, značilnih za posamezno pokrajino. Takole je zapisano v pravilniku: »Hrana se pripravlja v kotlih na odprtem ognju. Drva za kurjavo zagotovi organizator.« Uvod v to čezmejno slovensko kuharsko tekmovanje je kratek kulturni spored. Po njem pa se začne neizprosno kuharsko tekmova­ nje, ki skupini Krščanske kulturne zveze, ki jo vodi Janko Zerzer, še ni prinesla zaželenega prvega mesta. Da je sol tega srečanja poleg kramljanja tudi humor, o tem govori reakcija Janka Zerzerja, ko je lani zasedel odlično tretje mesto: »Na to tekmovanje bom hodil tako dolgo, do­kler s svojo ekipo ne bom zmagovalec!« Ker pa si organizatorji želijo, da bi ekipa Krščanske kulturne zveze sodelovala tudi v prihodnje, je že sedaj jasno: prvega mesta tudi letos jeseni ne bo.

ob

začetku Tatjana Angerer*

Najboljši kruh so mati pekli Nekaj besed o kruhu, receptih in jedilni kulturi

O kruhu Z besedo KRUH povezujem vse: od Biblije do vsakdanjika. Kruh je osnovno živilo in sinonim za hrano sploh. Kruh, to je očenaš in tisto jedilo, ki mi je najbližje. Sama pečem različne vrste kruha. Že vedno me je zanimalo, kako so ljudje sploh prišli do kruha. Kruh je pravzaprav tisto, kar vsaka gospodinja naredi prav po svoje. In zato ni čudno, da je v slovenskem narodu prišlo v pregovor: »Nazadnje bomo vendar rekli, najboljši kruh so mati pekli!« Po kruhu se razlikujejo dežele, se razlikujejo celo družine. Pa tudi zame velja: »Najboljši kruh so mati pekli!«

O receptih iz Roža, Podjune in z Zilje Ko sem zbirala recepte, sem bila na Koroškem še precej nova in me je najbolj fascinirala razlika med vsemi tremi dolinami. Različni so bili recepti in različna so bila narečja. Zdelo se mi je neverjetno, da na tako majhnem področju ljudje, ki pripadajo enemu narodu, govorijo tako različno. Druga stvar, ki me je zelo pritegnila, so bile prehranjevalne navade. To pa zaradi tega, ker so velikokrat bolj avtentične kakor v Sloveniji. Ugotovila sem, da v Rožu, Podjuni in na Zilji kuhajo podobne jedi, vendar po precej različnih receptih. Tako se celo v sosednjih vaseh na primer znamenita »čisava župa« razlikuje po sestavi. To je name naredilo močan vtis. Poleg tega mi je prišlo do zavesti spoznanje, da je splošna kultura izredno povezana tudi s kulturo prehranjevanja. Hrana nima samo te vloge, da prinaša energijo in da nasiti, temveč ima tudi psihološko vlogo in močno sociološko vlogo. Prehrana je pomemb-

na tudi v gospodarstvu, kjer ni skoraj nobenih pogodb ali nobenih dogovorov brez sočasnega kosila ali večerje.

Prav pri zbiranju receptov sem na poseben način doživela Koroško in slovensko narodno skupnost, za katero moram reči, da se kot skupina kar precej razlikujejo od Slovencev v slovenski državi. Najbolj me je prevzelo, kako trdno se držijo svojih navad, svojega jezika. Tega pravzaprav prej nisem nikjer doživela.

O spremembah v jedilni kulturi Včasih so se ljudje zbirali ob zajtrku, kosilu in večerji. Zbrala se je cela družina in se ob jedi dogovorila, kakšna bodo opravila, kaj se bo dogajalo, medtem ko se to danes žal precej izgublja. Ljudje so vsak po svoje močno zaposleni in tako je žal samo še ob koncih tedna možno posedeti pri jedi v malo večjem številu. Ljudje morajo vsepovsod hitro jesti in se žal ne morejo več tako zelo posvečati hrani. To je velika izguba in pogosto tudi vzrok vseh mogočih modernih bolezni. Hrana naj bi bila kolikor mogoče zdrava. Bila naj bi sveže pripravljena, ne iz konzerve ali shranjena kako drugače. Predvsem pa je pomembno, da bi bili pri jedi zbrani prav tako kot pri vsakem drugem opravilu ali zaposlitvi. Žal se v zvezi s hrano izgubljajo tudi stare navade. Kar pa je gotovo mogoče izvesti, če se usedemo za mizo, je, da je miza prijetno pripravljena, skratka, da ne jemo mimogrede. Veliko lahko storimo že samo s tem, da si odgovorimo na naslednji vprašanji: Kako jemo? Kakšen je naš odnos do hrane? Boste videli, ni treba spremeniti veliko, a sprememba je lahko velika. Vzemite si samo nekoliko več časa za jed. Boste okusili in videli.

*Tatjana Angerer je leta 1987 pri Mohorjevi založbi v Celovcu izdala knjigo »Čisava župa, pisana pogača in še kaj. Stare domače jedi iz južne Koroške«. Njen osnovni namen pri pisanju te kuharice je bil »iztrgati iz pozabe stare jedi in jih ohraniti v čim bolj izvirni obliki prihodnjim rodovom«. Knjiga je izšla tudi v nemščini.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki P ripravil V incenc G otthardt

Emil Krištof, sodelavec univerzitetnega kulturnega centra Unikum v Celovcu, ve, kako lahko 250 gramov juhe s slovenskimi črkami poteši ali vzbudi apetit.

Juha je zbudila k

P

ri iskanju korenin je treba imeti odprte oči in veliko fantazije. Toda kako opozoriti ljudi na južnem Koroškem na svoje korenine? Kakšen naj bo tisti znak, ki bo najprej sprožil lakoto po tem iskanju in jo nato še potešil? Univerzitetni kulturni center Unikum v Celovcu je našel recept: juha z dvojezičnimi črkami.

Buchštabenzupe.

Ta juha se je odpravila na potovanje po deželi in sprožala različne procese. Š, Č, Ž in druge črke abecede iz moke, jajc, soli in vode so na zelo preprost način opozorile na dva naroda na Koroškem. Nasitile in spodbudile so marsikatero razpravo.

Emil Krištof, sodelavec Unikuma, je juho s črkami Š, Č in Ž spremljal na njeni poti in ugotovil: »Tisti, ki uživa juho z dvojezičnimi črkami, zajema strpnost dobesedno z veliko žlico.« Poglejmo, s kakšnimi odgovori nam je postregel Emil Krištof.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Juho s črkami je mogoče kupiti in jesti že nešteto let. Kaj pa se je spremenilo na krožniku, ko se je na Koroškem pojavila juha tudi s črkami Š, Č in Ž, tako imenovana buchštabenzupe?

Emil Krištof: Zamisel je bila: hrana ni potrebna samo za preživetje, temveč je tudi duhovna hrana. Pred očmi smo imeli to, da vsak, ki to juho uživa, spremeni odnos do slovenščine in se morda celo lažje nauči slovensko. To je bil ironičen vidik tega projekta. Po približno treh tonah te juhe, kolikor je je šlo v paketih po 250 gramov med ljudi, se je marsikaj spremenilo tudi v zavesti. Pristop je bil igriv, ker se ljudje vsebin, ki obravnavajo slovenščino in dvojezičnost na Koroškem, le malo bojijo. Ob tej juhi so se tej tematiki lažje odprli in se z njo soočali. Mislim, da se je v zavesti Korošcev prav s to juho res nekaj malega spremenilo.

Okus juhe je bil enak vsem drugim juham iz črk. Kakšen priokus je imela ta juha?

Kako je vplivala na razmišljanje, kaj je sprožala v podzavesti?

Krištof: Proces, ki ga je sprožila ta juha, je bil za nas in za tiste, ki so sodelovali, nekaj novega in izredno pomembnega.

Zamisel je preprosta. Pri uresničitvi je bilo treba prepričati nekaj ljudi, ki so bili s to tematiko soočeni. Ne zadostuje, da imaš idejo o tej zamisli, ko vidiš tovarno rezancev v Bekštanju. Najprej smo mo-

rali pregovoriti tovarno v Bekštanju, staro podjetje italijanskega izvora v dvojezičnem kraju, da se je lotilo proizvodnje juhe iz abecede, ki ima tudi slovenske sičnike (š, č, ž). Njihov pristop k temu je bil profesionalen. Ne z navdušenjem, marveč z zanimanjem, kaj bo iz tega nastalo. Tehnično so morali omogočiti produkcijo slovenskih črk. Potrebovali so formo iz jekla in jo za ta namen tudi izdelali. To nastajanje črk, vse priprave in pogovori so bili zanimiv del tega projekta. Ko smo imeli produkt v rokah in je šlo za to, da ga promoviramo, smo dobili pozitivne odmeve. In to na Koroškem s to tematiko ni samoumevno. V tem smislu ima ta juha res neki drug okus, kot je okus normalnega jušnega.

Kako ste sploh prišli na to zamisel?

Krištof: Ta preblisk je imel Gerhard Pilgram, s katerim skupaj vodiva Unikum.

Pri pripravah na neki drug projekt je na poti proti Trbižu šel v Bekštanju mimo tovarne rezancev. Prav takrat smo pripravljali projekt, v katerem je šlo za presnovo, pa ne le za telesno, temveč tudi za duhovno. Ker gre v naših projektih vedno tudi za dvojezičnost, smo si že od nekdaj želeli izvesti projekt, ki bi združeval telesno hrano z duhovno ter na najbolj ustrezen način zadel tisti del možganov, v katerih se skrivajo koroške korenine. Tako je nastala buchštabenzupe.

osredki

koroško podzavest Emil Krištof ...

Enkratnost te juhe je v tem, da so je nekateri bili siti, še preden so jo pokusili, drugi pa je niso dobili dovolj. Si si kdaj mislil, da bi bilo mogoče z izdelkom iz moke, vode in jajc tako globoko poseči v zavest ljudi in opozoriti na jezikovno podobo Koroške?

Krištof: Pristopi k določeni tematiki so različni. V tem primeru so jajca, moka, sol in voda v pravi kombinaciji sprožili ta pozitiven odmev na dvojezičnost. Pri nas na Koroškem imamo težave v komunikaciji z neslovensko govorečimi. Tematika dvojezičnosti je nekaj tegobnega, nekaj težkega, nekaj hudega. Ta juha je bila ena od poti, kako se ob dvojezičnosti sprostiti in najti drugačen pristop, jo osvetliti z drugega zornega kota. To je tudi uspeh naših projektov.

Kakšna začimba je Unikum v koroški juhi?

Krištof: Koroška juha je zelo redka.

Zame ima slab okus in je skoraj neužitna. Z Unikumom, za katerim stoji celovška univerza, lahko solimo koroško kulturno juho. Ta sol pa je peščica kulturnih iniciativ sredi kulturne ignorance. Če se spomniš svojih otroških let, s kakšno hrano si odraščal? Kakšno hrano si jedel najraje in katera hrana je bila tista, ki si jo najmanj maral?

Krištof: Odraščal sem na podeželju v

Dvoru pri Šmihelu. Moji starši so imeli majhno kmetijo. V spominu so mi ostali zimski meseci januar, februar in december. Takrat smo klali. To so bili posebni dnevi. Govorili smo o klanju, razkosali prašiča, poimenovali dele mesa, delali klobase, salame, kuhali, prekajevali ...

Imel sem srečo, da sem odraščal v okolju, ko je še vse bilo biološke kvalitete, beseda „bio“ pa še ni obstajala. Dragocenosti teh produktov se otroci tedaj nismo zavedali. Mislili smo, da smo ubogi siromaki, ker si ne moremo privoščiti tistih „wurstsemmlnov“ in sladkarij. Danes sem hvaležen, da sem lahko doživel, kako hrana raste, kako se predela in kako pride na mizo.

Najraje sem seveda imel „repičev zos“, krompirjevo omako z neke vrste testeninami, in „zelhano«, prekajeno klobaso. To je tista tipična jed, ki jo imam še danes nadvse rad in je nikjer ne dobiš.

Zato sem se jo naučil skuhati.

„Repičev zos“ se skuha tako: olupiš krompir, ga zrežeš na manjše koščke in ga skuhaš. Čebulo, česen in moko opečeš v olju in dodaš v vodo s skuhanim krompirjem. Nato krompir in vse, kar si dodal, tako močno zmečkaš, da nastane gosta omaka. Dodam še kis, ponekod dodajo tudi hren. Rad pa nisem jedel čežane, seveda nisem maral tudi špinače. Danes jo jem.

... o tem, kaj ga žene, da dela to, kar dela: »Ljubezen do kulturnega ustvarjanja sem dobil položeno v zibelko. Ko sem v nastopal v farni mladinski skupini in igral, se je v meni razvila posebna žilica za kulturno ustvarjanje. Seme zastrupitve s kulturnim delom je bilo posejano doma, vzklilo in zraslo pa je ob spoznavanju novih pobud v Celovcu. Ne morem si predstavljati, da bi delal kaj drugega.

To, kar delam, je del moje identitete.« ... o tem, koliko na njegovo življenje vplivajo glasba in bobni »V svetu glasbe sem še zmeraj doma, toda spoznal sem različne načine kulturnega delovanja. Zelo rad sem tudi fotografiral. Že od nekdaj me je zanimalo družbeno in politično življenje in kako lahko v njega ustvarjalno posegam.

Sicer zelo rad muziciram, srce mi ob tem res kar prekipeva. Da bi pa vsak dan sedel za bobni, vadil in zvečer igral, to je zame premalo. Potrebujem širino kulturnega delovanja.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

obrobki

P ripravila J erneja J ezernik

Med zvezd(ic)e kar Že drži. Včasih me resno zaskrbi, ko se mi po glavi začnejo plesti nenavadne ideje: »Rada bi kuhala pod drugimi zvezdami. Najraje polento.

Začinjeno z zgodbami in s prijetno družbo.« Že drži. Včasih se nenavadne zamisli tudi uresničijo. Dovolj je le prijazen elektronski pozdrav, pa se ti mimogrede izpolni vse, kar si zaželiš. Lojze Wieser posebej zate skuha sanjsko daljno jed, jo zabeli s hrustljavimi založniškimi in literarnimi ocvirki, kramljajoč o zvezd(ic)ah, med katere se da, če le hočeš in znaš – tudi s polento ...

Polentarske generacije Lojze Wieser, založnik, pisatelj in kuharska avtoriteta, se, medtem ko s starimi vilicami iz črne kuhinje meša polento, ki jo na domačem štedilniku namesto v vodi kuha v tekoči sladki smetani, ob tem pa pripravlja še zelenjavno omako, z mešanimi občutki spominja svojih prvih kulinaričnih srečanj s polento. Na sredini mize kadeča se posoda. Polenta, ki jo je mama svežo skuhala na štedilniku.

Diši po kneippovi kavi, vročem mleku, tudi po grumpih, ocvirkih. »Polenta mora biti zabeljena!« je imel navado pridigati oče, ki je v mladosti živel v velikem pomanjkanju in je o zabeli lahko le pobožno sanjal. »Jaz pa sem takšno polento sovražil, saj je vsa plavala v masti.« Tudi z največjim naporom se mu ni nikoli posrečilo pojesti te krepke jutranje jedi, ki naj bi mu dala moči za ves dan.

Podobno kot oče je o polenti razmišljal tudi Lojzetov stric, po poklicu drvar. Ko je za cel teden odhajal na delo v gozd, je v svojem nahrbtniku poleg orodja nosil še hlebec kruha, slanino, trdi sir, skuto ter dva kilograma polente. Ob petih zjutraj je v kolibi zakuril v gašperčku, v kozici raztopil špeh, v njej popekel že doma skuhano polento in ji primešal še nastrgan sir, včasih tudi že smrdečo skuto. Frika, kot so imenovali to jed, je gozdarjem dajala toliko moči, da so ob težkem delu zdržali vse do večera.

A Lojze se za krepko polento niko-

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

li ni mogel kaj prida navdušiti. Še danes veliko raje pripravlja vročo polento s kneippom, mlekom, kapljo prave kave in veliko sladkorja. Zdi se mu čudovitega okusa. Nenazadnje tudi zato, ker je mogoče s sladko različico prepričati zlasti mlajšo generacijo. Njegova hči Clara to prav dobro ve, hopla, okusi, pa tudi sin Gregor že kar nekaj svojih najstniških dni ni več skregan z njo. »Preproste jedi je vedno najtežje pripraviti,« ugotavlja Wieser, pisec posebne kuharice o daljnih jedeh »Kuhanje pod drugimi zvezdicami«, ki je odslej na voljo tudi v slovenščini, saj je bila priložena knjižnemu daru SPZ za leto 2009. »To, kar počnem, ni nič drugega kot spoštljiv poklon našim babicam in materam, ki so desetletja morale in znale iz skoraj nič ali pa iz najbolj poceni sestavin pripraviti okusne jedi za svoje družine.« Polentarska knjižna polica Medtem ko se kuhana polenta hrustljavo peče na obeh straneh, jaz pa pri tem že prav pridno požiram sline, se v kulinariko pritihotapi – literatura. Na primer založniški podvig z naslovom »Polenta magenta«, ki je pri Wieserju izšla leta 2004. 35 novih receptov za pripravo polente, ki so si jih izmislili na Štajerskem in Koroškem, v Sloveniji, na Hrvaškem, Madžarskem in v Furlaniji, v krajih torej, kjer poteka t. i. polentarska pot.

Sigi Faschingbauer iz Gradca si je za

to izdajo izmislil čisto posebno krea­ cijo: uporabil je sok iz rdeče pese in nastala je polenta magenta.

Marsikaj zanimivega se porodi tudi na Wieserjevih kulinaričnih potepanjih. Tako je med pogovorom s šefico kuhinje Mirelo Peresin o briški različici polente, frtalji, nastala zamisel za knjigo o Goriških Brdih v ugledni zbirki Europa Erlesen, iz katere mi Lojze hudomušno zapoje svoj najljubši verz: »Joj, joj, joj, polenta in fižol, slane ribe in oblice, to je živež moj.« Wieserjeva polenta pa je prepričala tudi avtorico knjige o Koroški »Die Kellnerin, der Heilige und die Bienenkönigin – Kärntner Melancholien« (Picus Leserreisen, Dunaj, 2009). »Halo, halo, tukaj Marlene Faro,« se je nekega dne zaslišalo po telefonu. »Pišem knjigo o Koroški. Mi jo lahko pomagate spoznati?« Kmalu zatem je že sledilo prijazno povabilo v Celovec. Lojze je gospe postregel s polento, jo začinil z zgodbami, v katere je vpletel tako svojo rojstno vas Čahorče kot tudi svojo knjižno ponudbo na frankfurtskem knjižnem sejmu, posledica – zabavna in poučna – pa je

Lojze Wieser: Kuhanje pod drugimi zvezdicami. Zgodbe o daljnih jedeh.

Poslovenil Brane Čop. Založba Myra Locatelli, Ljubljana, 2009.

s polento Lojze Wieser »To, kar počnem, ni nič drugega kot spoštljiv poklon našim babicam in materam, ki so desetletja morale in znale iz skoraj nič ali pa iz najbolj poceni sestavin pripraviti okusne jedi za svoje družine.«

posebno poglavje o Lojzetu Wieserju in njegovi slastni friki – s slovenskim in hkrati mednarodnim okusom.

So res že vsi jedli Wieserjevo polento? Že skoraj pregovorno znano je, da od Wieserja nihče ne odide s praznim želodcem. Polento tako redno kuha prijateljicam žene Barbare pod geslom »Sedem žensk in en kuhar«, z njo rad postreže avstrijskim in slovenskim politikom, ministrom, veleposlanikom, cerkvenim dostojanstvenikom, prevajalcem, ki tako lažje prelivajo besede v drug jezik, v izobilju pa so je seveda deležni literati, kot sta npr. Peter Handke in Florjan Lipuš. »Mnogi od njih so odraščali v hudi revščini in polenta je bila del nje. Zato bi si upal pisatelje deliti na dve „frakciji“: eni jedo polento še naprej, drugi pa jo sovražijo, ker jih preveč spominja ne siromaštvo v mladostnih dneh,« ugotavlja Wieser.

Ob pogovoru med uživanjem še zadnjih njam, njam koščkov polente z zelenjavno omako pa nazadnje izvem celo za nekoga, ki je to Wieserjevo jed zavrnil v celoti. Lani poleti je Lojzeta obiskal knez Karl Schwarzenberg. In ni hotel polente! »Pa ne zato, ker je ne bi maral, le stroge shujševalne diete se je moral držati,« hudomušno doda založnik, mi v predpasniku pomaha v slovo in pomenljivo doda: »Da, da, polenta te vedno zapelje na najbolj nenavadna pota.«

nataša partl je zbrala recepte koroške pogače

Pogača je več kot recept

O

riginalnega recepta za to koroško dobroto ni, vsaka pogača zase je original. Recepti so se prenašali iz roda v rod.

Skoraj v vsakem gospodinjstvu na Koroškem pripravljajo pogačo na svoj način. Toda od lanskega leta je vse drugače. Nataša Partl, profesorica kuhanja na Višji šoli za gospodarske poklice, je zbrala recepte za pripravljanje koroške pogače. Knjiga je izšla pod naslovom »Koroška pohača«, podbudo za to knjigo pa je dal urednik Mohorjeve založbe Adrian Kert.

Nataša Partl je pri zbiranju receptov imela pred seboj izrek Gustava Mahlerja: »Tradicija je širjenje ognja, ne čaščenje pepela.« V tem smislu v knjigi predstavlja tudi različice koroške pogače, s katerimi se, kot sama pravi, nekateri gotovo ne bodo strinjali. »Toda kuha oz. peka zame pomeni tudi ustvarjalnost in veselje do eksperimentiranja. Včasih uspešno, včasih manj uspešno. Ohranjajte tradicijo, vendar bodite odprti za novosti!« Ob povabilu urednika Mohorjeve založbe v Celovcu Adriana Kerta, da naj zbere recepte v knjigi, je bila Nataša Partl najprej v dvomih:

kako naj iz kvašenega testa, nekaj sladkorja, orehov, rozin in cimeta nastane knjiga? »Toda ko sem začela brskati po starih knjigah in telefonirati znancem po Koroškem, sem ugotovila, da je pogača veliko več kot to. In da so si koroške pogače podobne le na videz.

V resnici so si zelo različne po sestavinah, načinu priprave in obliki modela za peko. Vendar imajo nekaj skupnega: recepti in priprava so izročilo starejše generacije mlajši. Babice učijo „svojih“ skrivnosti hčere in vnukinje, te pa jih prevzemajo in včasih spremenijo. In še v nečem se vsi strinjamo: boljše pogače od tiste, ki jo je spekla babica, ni nikjer na svetu!

V tem duhu sem prepričana, da je pogača več kot samo recept.« Nataša Partl: Koroška pohača.

S spremno besedo etnologinje Herte MaurerLausegger. Mohorjeva založba. Celovec, 2009.

96 strani, 21,5 x 21,5 cm, trda vezava. ISBN: 978-3-7086-0504-3.

23,- evrov.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

na svetlo dano

Recepti Krapči Lesena deža za shranjevanje zaseke in masti

Blejske kremne rezine ali kremšnite 2 kosa listnatega testa Nadev: 7 rumenjakov, 17 dag sladkorja, 1 vanilijev sladkor, 3 jedilne žlice ruma, malo mleka, ki ga vzamemo od 1,5 l mleka, sok 1 limone, 22 dag moke, 7 beljakov, 18 dag sladkorja, 0,5 l rastlinske smetane za stepanje, 0,5 l sladke smetane Rumenjak s sladkorjem zmešamo s stepalnikom v gladko maso, dodamo vaniljev sladkor in rum, malo mleka, sok ene limone ter postopoma dodajamo moko.

1,5 l mleka zavremo v večji posodi in vanj vliljemo maso. Ves čas stepamo z mešalnikom in kuhamo 13 minut. Pazimo, da se ne prismodi. Posebej naredimo sneg iz beljakov in 17 dag sladkorja.

Dodamo ga kuhani masi, dobro premešamo in zlijemo v pekač, obložen s pečenim listnatim testom. Ko se masa ohladi, jo premažemo s stepeno smetano, na vrh pa položimo plast pečenega listnatega testa in posujemo s sladkorjem v prahu.

Vzeto iz: Janez Bogataj, Lea Kužnik: Na Gorenjskem je fletno in okusno. Založba Kmečki glas,2005.

Sestavine: 1 kg ržene moke (lahko 1/4 kg ječmenove ali mehke bele koruzne moke), sol, kumina, 4 dag kvasa, potrebna količina vode

Lončeni vrč v katerem so shranjevali seme.

Zamesimo primerno trdo testo in oblikujemo hlebčke, velike kakor žemlje, ki naj vzhajajo približno eno uro do uro in pol. V vzhajane krapče zarežemo križ in jih v primerno ogreti pečici svetlo rjavo zapečemo.

Skutni krapi Sestavine Testo: 60 dag bele mehke moke, 2 jajci, 2-3 del vode, sol, skuta Nadev: 1/2 kg skute, 15 dag prosene kaše, ščep poprove mete, ščep krebuljice, 1 srednje debela čebula, por, sol, 1 žlica masti Napravimo nekoliko mehkejše testo kakor za rezance in ga pustimo pol ure počivati.

Medtem pripravimo nadev. Zmešamo ne premehko kuhano kašo, skuto, drobno narezano in na masti prepraženo čebulo, drobno narezan por, poprovo meto in krebuljico ter nadev primerno osolimo.

Testo razvaljamo v podolgovato obliko in obenem od krajših robov nanesemo nanj nadev v obliki tanke klobase. Nato nadev prekrijemo z robom testa, da se testo sprime in štrukelj odrežemo od testa. Podobno napravimo naslednje štruklje, dokler ne porabimo testa in nadeva.

Krape kuhamo v slanem kropu približno 20 minut. Ko so kuhani, jih vzamemo iz kropa, razrežemo v primerne kose in zabelimo s surovim maslom ali ocvirki.

Tatjana Angerer: Risbe, objavljene na tej strani, je narisala Tatjana Angerer. Prvič je objavljena barvna risba z naslovom »Kruh na domači mizi«. Tatjana Angerer je biologinja, pisateljica in ilustratorka. Napisala je okrog 25 knjig in nekatere deloma tudi sama ilustrirala. Živi v Kotmari vasi. Leta 1987 je pri Mohorjevi založbi objavila knjigo »Čisava župa, pisana pogača in še kaj.

Stare domače jedi iz južne Koroške«.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Herta Maurer-Lausegger

Drobtinice iz kulturne zgodovine kruha Pribor za kuhanje in peko v peči

Sirkova mešta (koruzni žganci)

Sestavine: Koruzno (= sirkovo) moko pražimo v posodi tako dolgo, da zadiši.

Nato počasi in previdno prilivamo osoljeno vrelo vodo in neprestano mešamo. Paziti moramo, da ne dodamo preveč vode, žganci ne smejo biti mokri. Ko jih dajemo v skledo, v kateri jih bomo ponudili, se morajo tresti.

Zabelimo jih z zaseko in zrahljamo z vilicami. K žgancem pijemo domačo belo kavo, poleti pa kislo mleko.

Vzeto iz: Tatjana Angerer: Čisava župa, pisana pogača in še kaj. Stare domače jedi iz južne Koroške. Mohorjeva založba., Celovec, 1987.

Značilni koroški model za peko pogače

Kultura kruha je pomembno kulturno izročilo s tisočletno tradicijo. Peka kruha v krušni peči je v Mali Aziji in Mezopotamiji izpričana že v času od leta 5800 do leta 4400 pred Kristusom. Stari Egipčani so že pred približno 5300 leti poleg preprostega opresnega kruha poznali tudi višje razvite načine peke v segretih stožčastih modelih. Predelavo žita in peko kruha izpričujejo staroegipčanski reliefi. Umetnost peke kruha so prevzeli stari Grki, nato pa Rimljani in drugi evropski narodi. Različne vrste peciva je evropskim narodom posredovala Cerkev. V zgodnjesrednjeveških samostanskih pekarnah se je namreč začela tradicija okraševanja kruha s krščanskimi simboli, ki je živa vse do danes.

V fevdalnem srednjem veku so bile prehranjevalne navade socialno raz-

slojene. Kruh iz pšenične moke je bil hrana premožnih, črni kruh pa je bil namenjen revežem in nižjim slojem.

Kultura kruha se je sčasoma razširila tudi v druge predele sveta. Način priprave kruha pa je raznolik, odvisen od specifičnih geografskih, klimatskih in (socialno)kulturnih danosti.

Kruh ima tudi simboličen pomen in velja za simbol plodnosti in ohranjanja življenja. V antiki je veljal za simbol bogov. Kruha v starem Orientu po tradiciji niso rezali, marveč lomili, kar je v prenesenem promenu pomenilo „skupaj jesti“. V judovstvu pa je kruh predstavljal sestavni del obeda z osrednjim pomenom in so ga pojmovali kot znamenje za božji blagoslov.

Nenazadnje je Jezus Kristus kruh povzdignil v nosilca evharistije. »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« molimo v krščanskem očenašu. V krščanski tradiciji se kruh pojavlja tudi v številnih šegah in navadah (npr. poročni, božični ali velikonočni kruh). Želeti je, da bi človeštvo kruh načeloma bolj spoštovalo in se ob tem spomnilo ljudi, ki nimajo kruha.

XIV

poglejmo čez plot

Pripravila

Jerneja Jezernik

Na Gorenjskem je fletno i V knjigi »Na Gorenjskem je fletno in okusno«, v kateri predstavljate kulinarično dediščino Gorenjske, ste med drugim zapisali, da je imela neposredna bližina Avstrije velik vpliv na gorenjsko kuhinjo.

Dr. Janez Bogataj: Pri tem vplivu seveda nisem mislil na današnjo Avstrijo, temveč na nekdanjo avstro-ogrsko monarhijo, ki je imela s svojo podonav­ sko in ožje rečeno dunajsko kuhinjo velik vpliv na celotno slovensko ozemlje. Seveda pa teh vplivov ne smemo razumeti kot slepo papagajsko sprejemanje, tako kot se to pogosto dogaja v sodobnosti po „zaslugi“ globalizacijskih procesov, temveč kot spoznavanje novosti in drugačnosti ter njihovo prilagajanje lokalnim zmožnostim in življenjskim slogom.

Je vpliv kdaj potekal tudi v nasprotni smeri, iz Gorenjske na avstrijsko Koroško?

Dr. Janez Bogataj: Vplivi v kulinariki in gastronomiji so bili vedno obojestranski, še zlasti med sosednjimi pokrajinami. Seveda je to področje zelo posebno, zato je v večini primerov težko sprejemati odločitve, katera jed ali prehranjevalni način je za neko pokrajino izviren. Poglejte primer frike, ki je sicer izvirno karnijska jed, a se je zaradi stikov s sosednjima deželama razširila tudi v Slovenijo, zlasti v Soško dolino in na Koroško.

Vendar je vsaka od teh treh pokrajin to jed razvila na svoj način.

O prehranjevanju Gorenjcev v preteklosti pričajo zapiski v arhivih, urbarjih in župnijskih kronikah, pomembna

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

pričevanja pa prinaša tudi Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689), kjer je zapisano: »Naj bo praznik še tako neznaten, ga bodo slovesno obhajali in opustili ne pobožnosti, temveč delo.

Vsak praznik prenehajo opravljati hišna opravila ali druga dela, če jim je le svetnikovo ime znano. Mišljeno pa je s tem preprosto ljudstvo in kmetje. Ob drugih praznikih in nedeljah ne bo nihče jedel, če ni prej v cerkvi zmolil najmanj petkrat Pater in Ave (pet očenašev z zdravomarijo). Noben posel, ne otrok ne dobi jesti, preden ga ne vprašajo, ali je bil v cerkvi in opravil molitev. Temu pravijo „na poklonu“. Če koga zalotijo, da je lagal, se mora ves dan hraniti z zrakom in iti zvečer s praznim želodcem v posteljo ...« Kakšno pa je danes duhovno ozadje prehranjevanja ob praznikih?

Dr. Janez Bogataj: Prebiranje citata je morda za današnje razmere nenavadno glede na njegovo vsebino. Govori o kmečkem človeku, torej o tisti družbeni skupini, ki je bila predmet Valvasorjevega zanimanja, saj vemo, da je pisal o prebivalcih Kranjske predvsem s svojega družbenega položaja, torej fevdalca, graščaka. O njegovem „stanu“, tudi na prehranskem področju, tako rekoč ni niti besede, saj to ni bilo potrebno.

Kaj pomeni beseda praznik? Pomeni „biti prazen“, vendar česa? Dela seveda, torej praznik pomeni ne delati. Hrana je bila v Valvasorjevem času del prazničnega obredja, predvsem pa ne edini namen in cilj, tako kot je to značilno za sodobno (?) družbo. Lahko rečem, da je današnje duhovno ozadje (verjetno ni najbolje govoriti o ozadju!) prehranjevanja v

okviru praznikov močno izpraznjeno. Danes ljudje pogosto rečejo: Ja, praznik, imeli bomo prosto in bomo kaj dobrega jedli! Kot vidimo, je vrstni red „pomembnosti“ popolnoma drugačen, „ozadje“ je zamenjalo „ospredje“!

Kako pa se je v Valvasorjevih časih jedlo pri plemičih in meščanih na Gorenjskem?

Dr. Janez Bogataj: Čeprav je Valvasorjev čas druga polovica 17. stoletja, ko so se tudi v Evropi zgodile velike stvari (npr. prevlada masla v kuhinji in s tem velike spremembe okusa, ločevanje sladkega in kislega v novi „visoki“ kuhinji, povečana uporaba sladkorja), je življenje na območju današnje Slovenije tudi na prehranskem področju potekalo še bolj v slogu srednjeveških „tradicij“. V 16. stoletju je marsikaj prispeval tudi protestantizem, ki je zagovarjal misel, da Bogu ni mar, kako jemo in kako smo oblečeni. To je močno in vsaj za nekaj desetletij spremenilo pogled na pojmovanje posta in predvsem mesa v prehrani. Seveda se Valvasor kar na nekaj mestih v svoji Slavi čudi, kako prebivalci določenih predelov Kranjske veliko jedo, zlasti še na pojedinah ob praznovanjih.

Tudi tak njegov pogled moramo razumeti predvsem kot presenečenje, da ne rečem celo zavist, ker so se po obilju kmetje približali navadam njegove družbene skupine. In še nekaj: danes razni organizatorji prireditev občasno zelo radi pripravljajo razne pojedine v slogu Valvasorja in njegovega časa. Seveda so taka početja

KDO JE JANEZ BOGATAJ?

Rojen je leta 1947 v Ljubljani. Diplomiral je iz etnologije in zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1998 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja, od leta 2003 pa je vodil katedro za slovensko etnologijo na FF. Za svoje delo je prejel številna domača in tuja strokovna priznanja in nagrade.

Janez Bogataj, Ljubljana

in okusno obremenjena z izrazitimi stereotipi, tako glede sestave jedilnikov kot načinov uživanja. Tako so npr. že večkrat vabili na grajske pojedine, kjer se je na veliko jedlo z rokami, zadeve pa so tako nestrokovne, da strežejo kot srednjeveško jed tudi krompir!

V začetku 18. stoletja se je prebivalstvo po gorenjskih mestih že seznanilo z nekaterimi novostmi, kot so bile čaj, čokolada in kava. Takrat je veljalo, da kava „dela iz mož babe«, danes pa je poživljajajoč rjavi napitek neodmisljiv del gorenjske kulture pitja. Kaj je potrebno, da se pri ljudeh novost prime?

Dr. Janez Bogataj: To seznanjanje s čaji (seveda pravimi), kakavom in kavo je bilo v prvi polovici 18. stoletja še zelo skromno. Šele v Vodnikovih Kuharskih bukvah iz leta 1799, ki je prva kuharska knjiga v slovenskem jeziku, najdemo nekaj receptov, kjer se omenjata kava in čokolada.

Glede kave je npr. zanimiv recept za »pijačo namesto kafe«, kar se je pripravilo iz žgane ržene moke, riža, mandljev in začimb in, kot pravi Vodnik, »skuhaj kakor kafe inu pij«. Torej je šlo za ponarejanje pijače, kar je bilo tudi sicer zelo značilno za ta čas, ko so npr. ponarejali tunino, ostrige in druge, finančno ali geografsko težko dostopne jedi ali živila.

V preteklih stoletjih je bilo temeljno, da so se novosti prijele predvsem na osnovi neposredne izkušnje, dobrega glasu in kuharske knjige. Danes pa so zadeve na tem področju popolnoma drugačne: na prvem mestu je televizija, potem nekaj časa nič, na tretjem mestu pa so kuharske knjige.

Temeljno področje njegovega raziskovalnega in pedagoškega dela je etnologija Slovenije in območij zunaj nje s slovenskim prebivalstvom. Opravil je številne raziskave s področja rokodelstva, prehrane, kulinarike in gastronomije, kulturne dediščine, turizma, poslovnih, promocijskih in protokolarnih daril ter šeg in navad. Je tudi pisec mnogih strokovnih in poljudnih knjig s tega področja. Tako je leta 2005 pri založbi Kmečki glas izšla njegova knjiga »Na Gorenjskem je fletno in okusno«, v kateri so zbrana pričevanja o prehranski dediščini na Gorenjskem, dodani pa so tudi recepti za pripravo tradicionalnih gorenjskih jedi. Izbrano in okusno!

Katere so najbolj bistvene spremembe v načinu prehranjevanja Gorenjcev nekoč in danes?

Dr. Janez Bogataj: Tudi to vprašanje je skoraj za diplomsko nalogo ali doktorat. Pa vendar! Največjo spremembo med preteklimi stoletji in sodobnostjo predstavlja opuščanje kmetijstva in predvsem odsotnost človekovega stika z naravo. Spominjam se svojih pogostih obiskov sorodnikov na Gorenjskem. Kako se me je razveselil mamin bratranec, ko sva skupaj „pobasala“ odlični suhi klobasi in zraven popila steklenico odličnega hruševega mošta! Mali stric se kar ni mogel načuditi mojemu navdušenju nad pogostitvijo in je pogosto primerjal: Kadar imamo pri nas delo na polju ali z lesom, tega nihče več noče jesti in piti.

Hočejo le posebno salamo iz trgovine in pivo! Seveda ne smemo preveč moralizirati, saj bi nas pretiravanje pripeljalo do romantike. Vendar pa je najslabše, če ob tem pozabljamo prav na tisto, kar sem poudaril na začetku: na odsotnost človekovega stika z naravo, ki nas privede in nas usmerja k naravnim in zdravim sestavinam.

Značilna slovenska hrana vse bolj izginja z jedilnikov boljših restavracij.

Mislite, da ima bogata slovenska kulinarična dediščina vendarle še kakšno priložnost? Kakšen jedilnik bi sestavili vi, če bi z njim promovirali Slovenijo v svetu?

Dr. Janez Bogataj: Menim, da se zadeve le nekoliko umirjajo in zelo, zelo počasi tudi Slovenija išče svoje mesto

na gastronomskem zemljevidu sveta.

Sprašujete me tudi po jedilniku za promocijo Slovenije v svetu. Na to vprašanje ne morem odgovoriti z nekim univerzalnim jedilnikom, saj moramo upoštevati letni čas, okolje, kjer bomo promovirali slovensko kulinariko, tudi namene in cilje take promocije in še kaj. S tem vprašanjem se od leta 2008 ukvarja »Kulinarično središče Slovenije – Okusiti Slovenijo«, ki ima svoj sedež na Zgornjem Brniku. Zato vam bom navedel jedilnik, ki so ga pripravili za mednarodno srečanje februarja lani v Ljubljani in pri katerem sem tudi sam sodeloval. Goste so sprejeli s hišnim kruhom iz krušne peči, kranjsko klobaso, špehovko in požirkom žganja s suho slivo. Seveda so bile vse količine zelo minimalne, celoten jedilnik je bil pripravljen po načelih sodobne priprave in postrežbe. Sledila je juha z zelišči, ki jo navaja Valentin Vodnik l.

1799. Od kaše je bila »loška medla« – odlična jed, ki so ji dodali še naribane gomoljike. Glavna jed je bila divjačinska, torej jelenov hrbet v omaki, fižolovi štruklji, kvočni krapi, zraven pa seveda refošk letnik 2005. Za sladico so bili na krožnikih kvašeni in krhki flancati ter ljubljanske skutne palačinke s šodojem, jed, ki jo prva pod tem imenom v svoji kuharski knjigi navaja Magdalena Pleiweis. Za slovo pa še orehovec, kuminovec ali pa kava. Naj povem še to, da še zlasti v turistični promociji Slovenije zadnja tri leta namenjamo veliko pozornosti prav prepoznavni gastronomiji.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi

moli & duri Andrej Feinig

Igor Dekleva „uglasbil« štehvanje

ogrizki

Po celovških ulicah

Ziljske pesmi so bile že precejkrat presajene v zborovsko glasbo. To so storili Oskar Dev, Lojze Lebič, Matija Tomc, Anton Lajovic in drugi. Spomnimo se na tem mestu tudi Lajka Milisavljeviča.

V klavirsko glasbo jih je do sedaj prelil edinole Matija Tomc v »Variacijah o kraljeviču Marku« za klavir štiriročno. In pred kratkim tudi pianist in skladatelj Igor Dekleva, ki je v svoji skladbi »Štehvanje« za klavir štiriročno združil naslednje dele: Galopada, Visoki rej in Kvintana. Igor Dekleva meni, da štehvanje izvira še iz rimskih časov.

Cerkveni zbori Pri nas čakajo cerkvene zbore razni izzivi. Ponekod jim manjkajo dobri glasovi, pa tudi moških pevcev ni ravno v izobilju. Morda je tudi slovenska glasbena literatura pri nas na južnem Koroškem nekoliko iz prejšnjih časov.

So založbe, ki ponujajo določene cerkvene skladbe ne več za štiriglasni, temveč za triglasni (sopran, alt, bariton) zbor. Drug izhod je, da bi ponudili tečaje ali seminarje za razvijanje oz. ohranjevanje glasu starejšim cerkvenim pevcem, kot to že delajo v ZDA. Morda se tega ne poudarja pogosto, toda cerkveni zbori, ki pojejo tudi slovenske pesmi, so bili marsikateremu pevcu oz. pevki edina šola knjižne slovenščine. Mnogi se v šoli niso nikoli naučili določenih pravil za izgovorjavo, zato po korih še pogosto slišimo do črke natančno izgovorjene besede – »dolge« namesto »douge«. Avstrijsko šolstvo je odpovedalo, tako je edino Cerkev ohranjala zvestobo slovenščini.

Spisi o cerkveni glasbi Pri založbi Družina je pred kratkim izšla knjiga papeža Benedikta XVI. »Spisi o cerkveni glasbi«. Teme so na primer: popularna glasba in njeni cilji, splošna kriza cerkvene glasbe po 2. vatikanskem koncilu, kaj so koncilski očetje mislili z izrazom „dejavna udeležba“ idr. Vse te teme in še mnogo več bomo našli v tej knjigi, ki morda ne bo vsakemu pogodu, izsledke pa dobro argumentira.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Starejši se bodo še spomnili imenitne popevke z naslovom »Po ljubljanskih ulicah«.

Mlajšim geslo ne bo več veliko povedalo. To je pač že tako: časi se spreminjajo – tempora mutantur, kot so rekli stari Rimljani. »Če bi se le spremenili!« bi menda rekla večina Korošic in Korošcev, kot smo brali v anketi časopisa »Kleine Zeitung«.

Če je anketa res zrcalo političnega vzdušja med ljudmi in če tisti angažirani dialogi ob šankih širom po deželi niso le prazne marnje, potem bi človek računal s tem, da se bo NA CELOVŠKIH ULICAH zbralo vsak petek na tisoče ljudi.

Izkušnje doslej kažejo čisto drugačno sliko: nekaj sto ljudi se nas je zbralo pred sedežem deželne vlade, ker ne prenesemo več vseh pobalinstev določene politične klike.

Na prvem od teh shodov sem srečal tudi načelnika NSKS s privlačno generalno tajnico.

Vesel sem ju bil in vedel sem, da nisem čisto zgrešil, ko sem se odločil za udeležbo.

Bilo je, kot je na Koroškem vedno: pozabili so na slovenščino. To prijatelju ni dalo miru, opozoril jih je, da je to neodpustljiva pomanjkljivost. In glej, čudež: na tretjem shodu zelenih PO CELOVŠKIH ULICAH sta bili gesli na čelu karavane »WIR SIND KÄRNTEN – MI SMO KOROŠKA!« in – »Mi bomo prihajali petek za petkom, dokler ONi ne gredo!«, kot se glasi zanosni credo demonstrantov. Upam, da bodo vzdržali in končno dobili prav s svojimi protesti zoper »moralno izprijeno politično kasto«, kot je te vladajoče pobaline že junija lani ob otvoritvi natečaja za nagrado Ingeborg Bachmann ožigosal ugledni avstrijski pisatelj Josef Winkler.

Veseli me, da se je končno zdramila tudi uradna Cerkev.

Potem ko je dunajski kardinal Schönborn finančne mahinacije, ki so Koroško skoraj spravili na kant, ožigosal za zločinske, se je celo koroški škof v silvestrovi pridigi opogumil in tako ravnanje označil za ne- ali amoralno, tako

„

gregejevi

piše Horst Ogris

Kriza? Čokolada

citati G re g e j K r i š t o f

te besede (še) ne pozna!

O

d časa do časa se človek majčkenemu luksuzu – čokoladi – le ne more odpovedati. Tudi v časih varčevanja ne. Tako je bilo že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je zmogljivost gospodarstva stala na robu prepada. V kriznih časih čokolada tolaži in nagrajuje. Velja: bolj si nesrečen, tem slajša je čokolada. Čokolada je bila vedno sodobnica in sopotnica kriz. Tudi danes je tako. Ljudje kupujejo čokolado kot še nikoli. Za ta užitek, za to srečo denarja ne sme primanjkovati. Čokolada je hrana za naše živce. Časopis New York Times je zapisal, da so leta 2009 nekatere trgovine prodale do osemdeset odstotkov več čokoladnih izdelkov. da sem prepričan, da bo iz petka v petka prihajalo NA CELOVŠKE ULICE vedno več in več katoličanov. Tudi!

Tudi! – je zame pomemben, ker ti shodi PO CELOVŠKIH ULICAH nikakor ne smejo biti in ostati le zadeva ene politične opcije – stranke zelenih, ker so tudi zeleni – žal – sodelovali pri enem od poglavitnih grehov koroške politične kaste, ki si je ob praznih javnih blagajnah privoščila obilo masla na svoj kruh iz javnih sredstev.

Ti shodi PO CELOVŠKIH ULICAH – petek za petkom – naj bi postali izraz civilne družbe, ki naj bi bila sol vsake demokratične dežele.

To bi morala postati pestra druščina posameznikov, ki si želijo, da bi se v tej prelepi deželi kaj premaknilo na bolje.

Pesimist, kakršen sem, vem, da bo to še dolgo trajalo. Če želite, da bi se motil – in kako rad bi se! –, potem računam, da se vidimo prihodnji petek na poti PO CELOVŠKIH ULICAH. Boste videli, kako komunikativno je tako srečanje, še hec bomo imeli, verjemite mi.

P. s.: Ko smo ravno pri hecih – in to sredi pusta: najlepši vic tega pusta med ljudi niso spravili pustni norci, temveč eden iz vrst tistih pobalinov, ki odgovarjajo za propad – ne le ugleda – te naše dežele. Celovški referent za kulturo je napovedal, da bodo Haiderjev spektakel pod Križno goro zaradi POMANJKANJA zanimanja podaljšali do jeseni.

Naj še kdo reče, da nismo v deželi, ki bi BUTALCE prekosila!

Lahko bi tudi rekli, čokolada je „otrok« krize.

Združene države Amerike so bile leta 1923 in 1924 v strašni gospodarski recesiji. Lastnika tovarne iz Minnesote sta na tržišču vpeljala posebno čokolado, ki je takratno recesijo seveda preživela. Imenuje se »Milky Way«. Pri nas smo jo spoznali v šestdesetih letih pod imenom »Mars«, kot se glasi priimek družine proizvajalcev.

Leta 1930, kmalu po polomiji na borzah, so dali na tržišče »Snickers«. Sledilo je 40.000 podobnih produktov. Tudi leta 2009 so čokoladne dinastije (Ferrero, Cadbury) kupcem ponudile okoli petsto novih izdelkov.

Volčja lakota po čokoladi muči vedno večje število ljudi, pišejo znanstveniki. Snovi v njej povzročajo precejšnje duševno ugodje. Z drugimi besedami: „Čokoladna palčka“ ni nič drugega kot „bon« za malega človeka.

Toda: čokolada je zapeljiva prehrana. Če ste, drage bralke in dragi bralci teh vrstic, občutljivi(e) na histamin, ki ga je prav v čokoladi „na kubike«, potem morate biti junaki in junakinje že v trgovini.

NE postajajte pred sto metrov dolgimi policami s sladkarijami. NE postajajte, pospešite korak. Poskušajte čimprej zapustiti trgovino. Pred blagajno vas čaka še zadnja zanka. Tam nastavljene čokolade vas znova spravijo v brezizhoden položaj. Če vam spet uspe postati junak(inja), potem vas ne bo bolela glava, ne boste dobili migrene, ne bo vam teklo iz nosa, ne bo srbečice, ne „neurodinamitisa«, kot je moj sin nekoč imenoval nevrodermitis.

Novo leto bo torej trdo ...

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

POGOVOR

Ferdinand Skuk je napisal svojo drugo knjigo – kriminalko »Chefinspektor Meissner und der Kranmörder«.

Kakšni so bili odzivi na vaš roman prvenec Der Heimat treu? Kakšne reakcije ste slišali?

Ferdinand Skuk: Zavestno sem se pri svojem prvem romanu odločil za naslov »Der Heimat treu«, ker sem želel pokazati, da so obstajali tudi Korošci, ki so bili v drugi svetovni vojni zvesti domovini in so se uprli okupatorjem.

Običajno je mnenje na Koroškem, da so se partizani borili za priključitev območja k Jugoslaviji. Zelo veliko Korošcev je prebralo mojo knjigo, vendar sem slišal komajda kako reakcijo. V moji domovini pa še vedno molčijo o tej temi. A iz pisem in številnih osebnih pogovorov sem spoznal, da sem pot kmečega sina Georga/Jurija napisal zelo napeto. Številni ljudje so mi povedali, da so knjigo prebrali v eni sapi.

Kako ste se odločili napisati kriminalko?

Skuk: Ta uspeh knjižnega prvenca me je opogumil, da sem začel pripovedovati zgodovino koroških Slovencev prepleteno v kriminalki. Dunajskemu bralstvu sem želel približati v napetem romanu problematiko na Koroškem in Korošcem opisati Dunaj.

Ali ste se že vedno zanimali za kriminalne romane, ste brali veliko kriminalk?

Skuk: V svoji mladosti sem bil nor na kriminalke, le včasih sem bil nezado-

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

voljen zaradi konca. V svojem novem romanu sem ustvaril lik krimnalnega inšpektorja, ki misli in dela drugače kot običajno detektivi v drugih romanih. Glavni inšpektor Meissner je zelo samovoljen in tudi v tem primeru išče morilca svoje žene proti volji svojega predstojnika.

V vaši kriminalki inšpektor poizveduje v Podjuni. Kako da ga pot vleče na južno Koroško?

Skuk: Njegov predstojnik mu prepove poizvedovati naprej. Da bi se izognil suspenzu, pa se glavni inšpektor poda odločno na dopust v Podjuno. Pride v vas, ki bi lahko bila nekje med Zgornjimi Libučami in Miklavčevem. Ko tam izve o tragediji pri Peršmanu, pa se ponovno zbudijo njegovi nagoni in v življenjski nevarnosti poiveduje naprej v tej zadevi.

In ponovno se v romanu prepleta tema partizani. Vas ta tematika zelo zaposluje?

Skuk: Zame so različni pogledi partizanov bistvena ovira v razumevanju med obema narodoma na Koroškem – in mogoče je to še pomembneje – med Slovenci samimi. Partizane razumejo kot eksponente komunizma, jih povzdigujejo v junake in na drugi strani jih črnijo. Jaz pa bi želel, da bi o njihovem pomenu končno govorili stvarno. Ni dopustno, da se je Avstrija posluževala koroških partizanov

Zgodov

za dosego svobode z državno pogodbo kot dokaz odpora proti fašizmu in na drugi strani pa te borce osvobodilnega gibanja sedaj označujejo kot izdajalce domovine. Zato tudi skušam v knjigi razlikovati pojme koroški partizani in vojaki jugoslovanske okupacije. Prvi so z borci iz drugih držav in s podporo britanskih oboroženih sil branili svojo domovino proti nemškemu vermahtu, medtem ko so se drugi obnašali tako, kot se pač obnašajo zmagovalci in okupatorji na vsem svetu. Ti kot »Titovi partizani« označeni vojaki so na primer oropali mojega očeta denarja, medtem ko je on v Pliberku delal kot pomožni žandar.

Njegova pritožba se je končala s tem, da so ga postavili na kup gnoja za navidezno streljanje. V javnosti pa obe skupini zavestno označujejo kot »Titove partizane«.

Imel sem še priložnost, da sem se pogovarjal z rajnim Lipejem Kolenikom/Stankom, ki je postavil na kocko svoje zdravje in življenje za osvoboditev Koroške. Ko sem ga vprašal, ali se je boril za priključek Koroške k Jugoslaviji, je postal zelo žalosten.

Menil je, da Avstrije takrat ni bilo, boril se je za osvoboditev svoje domovine od Hitlerjeve diktature in nič drugega. Potem so ga hudo ranjenega in kot invalida dolga leta šikanirali tako britanski okupatorji kakor tudi deželne oblasti in ga poniževali.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

avtorji Mohorjeve

vina koroških Slovencev prepletena s kriminalko 19. januarja je Mohorjeva založba predstavila nov roman Ferdinanda Skuka v okviru prireditve v klubu Club Carintha. Okrajni predstojnik 19. dunajskega okraja Adolf Tiller je pozdravil občinstvo, Roman Till je predstavil avtorja in knjižno novost, branje Ferdinanda Skuka pa je popestrila tamburaška skupina Fermata. Z avtorjem smo razglabljali v pogovoru. Živite na Dunaju in opazujete dogajanja v vaši domovini iz daljave. Kako pa bi komentirali aktualna dogajanja?

Tudi med Slovenci.

Skuk: Sprva sem ignoriral politiko v moji stari domovini. Ko pa je prišel na oblast Jörg Haider, pa so me na Dunaju kot Korošca vedno znova spraševali o tem. Nato sem se začel intenzivno ukvarjati s preteklostjo in posebej z zgodovino koroških Slovencev. To bi toplo priporočal vsakemu Korošcu, o tem so bile napisane številne knjige. Ni se mi treba sramovati preteklosti svojih slovensko govorečih prednikov.

Pri vsakem obisku v domovini sem čutil močno nazadovanje moje materinščine in sem iskal vzroke za to.

Večina želi imeti Koroško nemško in s te strani je pritisk na manjšino zelo velik. Vsaka vlada v deželi naredi vse, da bi škodovala Slovencem, na primer s preštevanjem manjšine, obvezno prijavo k slovenskemu pouku, spremembami volilnih okolišev in določitvijo visokega odstotka, da bi s tem onemogočili dvojezičnega deželnozborskega poslanca. Tudi vse argumente proti dvojezičnim krajevnim tablam vidim kot slabe izgovore.

Vzroke za nazadovanje slovenskega jezika pa najdemo tudi pri koroških Slovencih samih. Številni bežijo iz najrazličnejših vzrokov v nemški jezik, kot da bi se sramovali svoje materinščine. Otroci, ki so jih odjavili od

jezikovnega pouka, ne obvladajo ne slovnice in ne pravopisa in se ne morejo sporazumevati v svojem pogovornem jeziku pri oblasteh. Tako pa se pretežno odpovedujejo pravici, da bi uporab­ ljali svojo materinščino kot uradni jezik. Če pa se te v 7. členu zasidrane manjšinske pravice malokdo poslužuje, kako pa naj resno jemljejo sklicevanje na pravico do dvojezičnih krajevnih napisov?

Tudi jaz sem imel premalo slovenskega pouka in meni sedaj manjka tekoči govor in zadosten besedni zaklad, da bi lahko pisal knjige v svoji materinščini.

Spektakularni odhod Jörga Haiderja prinaša v politiko na Koroškem nove probleme in mislim, da bodo nasledstveni boji tudi za manjšino prinesli poslabšanja. Z novimi akcijami proti manjšini bodo morali preusmerjati pozornost od lastnih napak.

Za svoj narod vidim pomembni nalogi: Naši trije zastopniki morajo nemudoma obravnavati vzroke za njihovo razcepljenost, da se bodo nato lahko skupaj pogovarjali o skupnem zastopstvu na zunaj! Kakor se po eni strani posmehujejo zaradi premikanja in pomanjšanja krajevnih napisov, tako Avstrijci majejo z glavo zaradi sporov slovenskih vodij. V prepiru nikoli ne bodo dosegli deželnozborskega mandata. To pa bi bilo za preživetje narodne skupnosti nuj-

Ferdinand Skuk: Chefinspektor Meissner und der Kranmörder. Mohorjeva založba. Celovec 2009.

ISBN-978-3-7086-0474-9 26 evrov

no potrebno. Enotna lista bi lahko postala z nemško govorečimi pozitivno znana po vsem Koroškem, da bi lahko tako brez tuje pomoči prišla v deželni zbor. Le če Slovenci na Koroškem oblikujejo močan faktor oblasti, imajo v prihodnje možnosti proti nemškim nacionalistom. Pri tem pa mora tudi katoliška Cerkev jemati svojo vlogo resno kot posredovalka. Vse te vzroke obravnavam v svojem romanu.

In že načrtujete vašo tretjo knjižno izdajo?

Skuk: Sprva Mohorjeva založba načrtuje na začetku marca nekaj branj.

Tu na Dunaju sem že predstavil svojo novo knjigo, enkrat v bližini mesta zločina, drugič v klubu Club Carinthia. Obe branji sta bili dobro obiskani. Tamburaška skupina Fermata je obakrat spremljala branje. V glavi se mi že rojevajo ideje za dve ali tri nadaljevanja, kajti moj inšpektor je zdaj pripravljen za akcijo in je poln energije. Zdaj je še na rehabilitaciji na Gradiščanskem in tam imajo spet nepojasnjen smrtni primer. Kakor pa veste, živijo na Gradiščanskem tri narodne skupnosti. Moj komisar bo moral spoznati, zakaj tam v nasprotju s Koroško dvojezični krajevni napisi niso problem ...

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Renate Boschitz

Virtualni prijatelji »Povej mi, koliko virtualnih prijateljev imaš, in povedala ti bom, koliko veljaš« se glasi sodobna različica znanega reka.

Internet poleg tega, da omogoča 24urni dostop do virtualnega sveta, ponuja raznovrstne oblike komuniciranja in navezovanja stikov – skupaj z anonimnostjo, ki je ena od največjih prednosti in hkrati tudi slabosti spletnega komuniciranja.

En sam klik na miško zadošča, da vstopimo v drug svet, kjer težave resničnega sveta ne obstajajo in kjer lahko uresničimo marsikaj od tega, o čemer v vsakdanjem življenju samo sanjamo. Lahko smo lepotica, veliki igralec, intelektualec. Lahko smo skoraj vse, kar si želimo, a to nas hitro lahko naredi tudi odvisne. Že v prvih šolskih letih se dijaki in dijakinje ukvarjajo z računalnikom, s tem pa tudi z internetom. Šole, med njimi tudi Slovenska gimnazija, šolarjem in šolarkam že od prvega šolskega leta ponujajo izobraževanje v informatiki. Delo z računalnikom in internetom spada k rednemu pouku in šolanju, kar je v današnjem delavnem in delovnem svetu nujnost.

Sama preživim pred računalnikom deset ur na teden, predvsem za razi­ skovanje in tipkanje domačih nalog. Sem ena redkih, ki ni prijavljena na spletnih straneh za prijatelje. Ni določenega vzroka, morda mi je čas predragocen za takšno kratkočasje.

Kljub temu razumem mladino, ki se zanima zanje.

Lahko rečemo, da vsak mladinec pozna spletne strani za prijatelje, kot so Facebook, MySpace in Twitter, skoraj vsak drugi je prijavljen na eni od teh strani. Te spletne strani ponuja-

Dober dan!

Imenujem se Renate Boschitz in obiskujem 8.A razred ZG in ZRG za Slovence. Na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi za leto 2010 sem prejela 3. nagrado.

jo razne možnosti – od brezplačnega komuniciranja do igranja in nakupovanja. Zadošča hiter vpis – in takoj so ti odprta vsa vrata v svet.

Toda vstop v drugi, virtualni svet ne prinaša samo prednosti, lahko ima tudi hude posledice, na primer odvisnost od interneta.

Mnenja o tem, ali je pogosta uporaba medmrežja res nekakšna odvisnost ali ne, so si zelo nasprotujoča. Nekateri trdijo, da internet povzroča odvisnost, kadar njegova raba pomeni resno motnjo v vsakdanjem življenju.

Drugi menijo, da ne gre za odvisnost in da prepogoste rabe interneta ne moremo primerjati z odvisnostjo od drog in alkohola.

Zaradi dejstva, da število uporabnikov interneta strmo narašča in da je to sredstvo v našem življenju doseglo pomembno mesto, je postala ta tematika močno sporna.

Da je pogostost rabe interneta nenormalna, vemo, kadar moti naše socialno življenje. V skrajnih primerih se lahko posameznik povsem izgubi v svetu interneta: ta mu začne narekovati tempo in vsebino življenja, kar ima za neogibno posledico težave v vsakdanjem delovanju. Internet lahko slabo vpliva na šolsko, družabno, finančno in poklicno življenje, enako kot to velja tudi za druge vrste odvisnosti.

Mnogi otroci in mladostniki na medmrežju izgubijo občutek za čas. Najbolj ogroženi so osamljeni in zdolgočaseni otroci, ki so pogosto sami doma ali se z njimi po šoli nihče ne ukvarja. Mladostniki, ki med vrstniki niso priljubljeni, izrabijo priložnost za oblikovanje novih identitet v virtualnih skupnostih. Čeprav na prvi pogled kaže, da je komuniciranje po spletnih straneh za prijatelje predvsem družabna dejavnost, lahko introvertiranega otroka še bolj izolira od vrstnikov in prijateljev.

V korist virtualnih odnosov zanemarjajo resnične.

Internet ne sme postati sovražnik samo zato, ker smo se mu pustili zapeljati. Najbolje je, če koristno uporabimo vse prednosti, ki jih prinaša, ter se odrečemo zapravljanju časa za navidezne socialne koristi.

Tako kot pri vseh drugih življenjskih užitkih naj torej tudi pri internetu velja – zmernost.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI