Moje srce bije za ... Druzinska priloga Nedelje

feb

2010

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Moje srce bije za ...

pRIPOROČAMO

uvodnik

Micka Opetnik urednica

opetnik@nedelja.at

Srce jim bije za gledališče

O

d 17. do 19. februarja poteka v Celovcu srečanje gledaliških in lutkovnih skupin. 15 skupin – od Pliberka do Brnce – se bo predstavilo s svojimi predstavami, ki so jih naštudirali – povečini – v gledališki jeseni 2009. Igralke in igralci se bodo predstavili v sproščenem nastopu, v čisti izgovarjavi, domiselnih kostumih. Gledalce bo očarala scena, glasbeni in tehnični efekti bodo dali predstavi okvir in razpoznavnost.

Molitev srca

V teh dneh bo mogoče videti prve gledališke korake začetnikov. Pod drobnogledom pa bodo vsi tisti, ki jih gledališče že več let zasvojuje, a jim je nastop na odru vsakič izziv in jim kri hitreje steče po žilah. Igrali bodo, prepevali, se poigravali z besedo, plesali. V svojih likih bodo veseli in žalostni, razigrani in resni. Od pravljice do domiselno napisanega besedila igralcev samih – na srečanju se bo predstavila raznolika paleta gledališkega ustvarjanja med mladimi Korošci.

Opat Emmanuel Jungclaussen OSB, rojen leta 1927, je priljubljen in iskan pridigar in voditelj duhovnih vaj. Njegova vnema in delovanje za ekumenizem sta napravila samostan Niederaltaich v Nemčiji v kraj srečanja vseh kristjanov. Pred 40-imi leti se je pridružil benediktincem in začel poglabljati pot notranje zbranosti – molitev srca –, ki je bila svetemu Benediktu tako zelo pomembna.

Da pa to bogato delovanje lahko rase in se razvija, je potrebno veliko ljudi, ki svoj čas in svojo ljubezen posvečajo tem mladim. Na tem mestu bi rada postavila v luč gledaliških žarometov mentorje teh skupin. 14 žensk in štirje moški so v zadnji gledališki sezoni spremljali mlade.

Telefonati, iskanje terminov za vaje, pogovor z režiserjem, koordinacija prostorov, kje dobiti primerno besedilo, kakšna bo scena, kaj bomo oblekli, in kje je glasba, ima tehnik čas, in ob vsem tem ljubeča skrb za sloven­sko besedo – pri vajah, v odmoru in v predstavi. “Krista, kje so moji čevlji? Marija, pozabil sem škarje! Ani, kje so moja očala?” Na tisoče igralčevih vprašanj imajo mentorji vedno odgovor in rešitev. Vedno prvi na vajah in zadnji, ko odpeljejo še kakega otroka domov. Ure in ure spremljajo režiserje in igralce na vajah, oskrbujejo rekvizite, kostume in sceno. V dopustu pa se odpeljejo z mladimi v Ankaran na intenzivne vaje. Nad vse to delo in skrb lahko zapišemo le eno: njihovo srce bije za gledališče!

Vsem tistim, ki jim bije srce za … je namenjena pričujoča številka.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

fevb

2010

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Moje srce mi bije za ...

Slika na naslovnici: Delo umetnika Helmuta Blažeja iz cikla »Ukrajina«.

V svoji knjigi „Unterweisungen im Herzensgebet“ opisuje pot ponotranjenja – poglabljanja v molitev. Na tej poti poglobljene molitve je edinole važna dosledna vaja. Pri teh vajah je pomemben pozoren pogled na telo. Dobra drža, pravilno dihanje in tišina so osnovni pogoji za zbrano in ponotranjeno molitev. Taka drža usposobi človeka za molitev z dušo in telesom.

Nenehno ponavljanje preprostih besed, kot so “Jezus Kristus, usmili se me”, je jedro molitve srca, ki ima svoje korenine v prvem meništvu v Egiptu. Teološko so ta način molitve razvili menihi na gori Atos.

Mirno in nenehno ponavljanje besed, tišina in zavestna drža so središče molitve srca.

Navodila za priučitev molitve srca najdete v knjigi: Emmanule Jungclaussen: Unterweisung im Herzensgebet.

Založba Eos.

z mo j e g a v i d i k a

Helm ut B lažej

Moje srce bije za Ukrajino U

boštvo, sirotišnica, pomanjkanje hrane, obleke, pohištva, brezposelnost, otroci brez staršev, bolezen – Zakarpatje – Mukačevo – Ukrajina. Pripovedovanje sina Daniela o krajih, ki so oddaljeni od Šmihela 1300 km, je v glavi Helmuta Blažeja ustvarilo slike in zbudilo njegovo socialno žilico. V trenutku se je odločil – tu bom pomagal. To je bilo pred petimi leti.

Pridružil se je zasebni iniciativi Beljačana, ki zbira materialne in finančne darove za Ukrajino. Obleke, lepo zložene v škatlah, igrače, šolske potrebščine, pralne in šivalne stroje, štedilnike, posodo, material za vodovodne in električne naprave. Ljudje v Zakarpatju, v okraju Mukačevo, so hvaležni za vsak dar.

V Šmihelu in v Beljaku imajo Korošci skladišča, kjer zbirajo darove. Med kolegi, znanci, prijatelji in gasilci je Helmut Blažej našel velikodušne darovalce. Ko se skladišče napolni, natovorijo prostovoljci ukrajinski tovornjak, ki odpelje zbrane darove v Ukrajino. Tri tedne za tem se odpravi Helmut Blažej skupaj s skupino dobrotnikov na 18-urno pot v Ukrajino.

Dolgoletna zveza z ljudmi in občinsko upravo v okraju Mukačevo omogoča Korošcem dobro prepotrebno razdelitev podarjenih stvari.

Informacije o pomoči za Ukrajino: Helmut Blažej – 0664804992512

Obiščejo sirotišnice, domove, kjer živijo prizadeti otroci, bolnišnice, šole in zasebnike. Ob teh obiskih doživi Helmut Blažej vedno znova velikodušno gostoljubnost Ukrajincev, ki kljub revščini delijo z dobrotniki iz Koroške tisto malo, kar imajo. “Sami se stisnejo v eno sobico, da drugi prostor prepustijo nam za prenočitev.

Kruh z maslom – včasih je zraven kos kozjega sira – ali zelenjavna juha so dobrote, s katerimi nam z ljubeznijo postrežejo. Velika brezposelnost žene ljudi v kriminalnost in alkoholizem. Posledica tega je razpad družin, in tako mnogo otrok pride v sirotišnice. In čeprav jih po 150 živi v eni taki hiši, imajo otroci tam možnost obiska šole. V teh krajih se vidijo in občutijo še vedno posledice nuklearne nesreče, ki se je zgodila v Černobilu.

Veliko ljudi je umrlo za posledicami te nesreče. Ostali so otroci brez staršev in število bolnih je še vedno zelo visoko. Življenjski standard ljudi na podeželju Ukrajine je tak, kot je bil pri nas pred 60 leti. Ko smo obiskali mesto Kijev, sem spoznal drug svet.

Uboštvo podeželja in bogastvo me-

sta predstavljata dva svetova Ukrajine. Vsakič, ko se peljemo z darovi v Ukrajino, si ogledamo kulturno-zgodovinske spomenike, obisk pa je prvenstveno namenjen ljudem na podeželju. In ko smo za šolarje prinesli nogometne majice in žoge, smo takoj odigrali z njimi nogometno tekmo.

Njihova in naša srca so bila takrat vesela, pripoveduje Helmut Blažej. In čeprav vloži Helmut Blažej, doma v Podlibiču pri Šmihelu, veliko prostega časa v zbiranje in sortiranje darov za Ukrajino, mu občutek „Nekaj pozitivnega sem storil“ daje moč in veselje za vedno nove ideje pomoči.

Obiski v Ukrajini, življenje ljudi in njihove potrebe so navdahnile njegovo umetniško žilico in tako je nastal cikel slik z naslovom „Ukrajina“.

Izkupiček od razstavljenih slik pa je namenil – kako naj bi bilo drugače – prijateljem v Ukrajini.

Ob zadnjem obisku je videl, da potrebujejo ljudje očala, mobilne telefone, kontaktne leče, slušne aparate in prenosne računalnike. Že se mu nabirajo stvari v skladišču. Vesel pa je vsakega darovalca, ki ima doma to ali ono od teh stvari, a je ne potrebuje več. V velikem tednu se bo z darovi napotil k svojim prijateljem v Ukrajino in jim podaril košček sreče.

- mo -

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V ŽARIŠČU

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Če

gre za zadeve srca, ne sme manjkati diskusija o zdravju in bolezni. Saj vsi želimo, da mi in naši dragi ostanemo zdravi. Ob vsakem rojstnem dnevu si drug drugemu želimo zdravje in se veselimo, če je kdo iz družinskega ali prijateljskega kroga po bolezni spet ozdravel.

Zadeve src

– spodbuda za zdrav nač

Občutek, da smo zdravi, je mogoč skorajda v vseh fazah življenja, tudi tedaj, ko dobro poznamo svoje duševne ali telesne slabosti. Kajti slabosti takšne ali drugačne vrste – in naj bosta samo napaka vida ali plahost – ima vsak, in sicer na svoj čisto poseben način. Poleg prednosti zaznamujejo namreč tudi slabosti našo individualnost. V oblikovanju našega življenja smo svobodni in hkrati odvisni, avtonomni, pa tudi vključeni v skupnost, tako v bolezni kot tudi v zdravju. Smo avtonomni v oblikovanju in odločanju, a odvisni od strukturnih faktorjev kakor npr. družinskih situacij, sveta dela, družbe, tja do narave in celotnega kozmosa.

Zdrav je, kdor se pučuti zdravega – tudi z vsemi slabostmi in ovirami. Tako pa velja tudi nasprotno: Bolan je, kdor se počuti bolnega. In tega nam ni treba tajiti! Ker se vsaka bolezen lahko uporabi tudi za to, da pogledamo v ozadje življenja in ga morda celo na novo uredimo. Živimo v času, v katerem prevladujejo razni trendi. Kdor hoče povsod spadati zraven, pogosto v marsičem žrtvuje svoje. In neredko se zgodi, da potem živimo življenje, ki ni več naše. Potem je možno, da se naše telo oglasi z različnimi tegobami. Če razumemo govorico svojega srca, skrbimo za najboljše zdravstveno varstvo. Če zaznavamo sami sebe in smemo čutiti na samem sebi, kaj nam dobro dene, kdaj in kje se približamo mejam, potem moremo oblikovati tudi svoje življenje in z lastnimi odločitvami svojemu življenju dati smer, ki je za nas primerna.

V tukaj in zdaj Moja žena in jaz sva bila na do-

pustu v Saalfeldnu. Vsak dan sva šla na sprehod. Pri enem od teh sprehodov mi je zbudilo pozornost, da že več kot tri ure nisem pogledal na uro, da bi videl, kako dolgo že hodiva.

Pa tudi za sekundo mi ni prišlo na misel, da bi pravzaprav že rad bil na vrhu. A tudi nobene utrujenosti nisem čutil.

Ko sem to povedal svoji ženi, mi je rekla, da se njej godi prav

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

tako. Tedaj je obema naenkrat postalo jasno, da sva bila v najinem ritmu in sva zato lahko zavestno uživala ta »tukaj in zdaj«.

Zakaj je bilo to mogoče? Bil je že peti dan dopusta. Vsak dan sva spala osem do devet ur, plus čudovito popoldansko spanje po sprehodih. Bila sva spočita in zaradi vsakdanjih sprehodov tudi telesno polno obrmenjena, ne da bi bila izčrpana. Če smo izžeti, preutrujeni in preobremenjeni ali nezadovoljni, ker hočemo imeti več, kot je mogoče, potem ne moremo zaznati tega »tukaj in zdaj« kot prijetnega in skladnega in tudi ne živeti. Če smo v svoji sedanji življenjski situaciji nezadovoljni, ker ta preprosto ne ustreza našemu ritmu, potem imamo, ustrezno naši starosti, ali hrepeneje po dobrem starem času, v katerem je bilo še »vse boljše«, ali komaj čakamo, da dan hitreje mine, da je delo končno mimo, in hrepenimo po koncu tedna, dopustu ali morda celo po

Za kaj utripa naše srce?

To vprašanje je pomembno za naš imunski sistem, s tem pa za naše zdravje.

• Za kaj utripa tvoje srce?

• Kaj te dela zadovoljnega?

• Za kaj se lahko navdušiš?

ca

čin življenja

• Ali te more še kaj navdušiti?

• Od kdaj te ne more ničesar več navdušiti?

• Dobro je vedeti, kaj moje srce pripravi do tega, da začne utripati. Potem je dana tudi predpostavka, da pridem od večnega stanja, ko »lahko na vse nujnosti samo še reagiram«, k agiranju (delovanju).

Lahko oblikujem?

• Lahko oblikujem, če sem si vzel prostor in našel čas, da se čutim in da čutim, za kaj moje srce dejansko utripa.

penziji. Pri tem se življenje dejansko dogaja tukaj in zdaj. Šele ko moremo živeti v svojem ritmu, bodo te faze, v katerih preživljamo dan, ne da bi mislili nase, in pri tem nismo ne preobremenjeni ne premalo obremenjeni, postale čedalje pogostejše.

Ali ste vedeli, da je več kot 80 % reči, ki jih delamo, navad? Navad, ki nas lahko vodijo k zdravju ali k bolezni, navad, ki nas lahko vodijo k polnemu razcvetu pa tudi v ozkost in otrplost. Zato je tako važno, da sami zaznamo, za kaj naše srce utripa (razbija) – da bi lahko bolj pazljivo ravnali sami s seboj in s tem tudi bolj pazljivo z ljudmi okoli nas.

Kajti srce nam utripa ne le, ko smo za kaj navdušeni, se česa veselimo ali smo sveže zaljubljeni. Naše srce nam lahko utripa tudi do vratu, če se bojimo ali smo jezni. Utripanje našega srca se lahko stopnjuje do srčnega pritiska, aritmije in pospešenega bitja, če smo dalj časa stalno pod pritiskom, smo preobremenjeni in se ne moremo umiriti. V neki knjigi o Hildegardi iz Bingena piše: »Tvoj prijatelj je bolan, ne le telesno, temveč tudi duševno. Ta dva zorna kota gresta vedno z roko v roki, in proces zdravljenja telesa mora vedno spremljati proces zdravljenja duše, če naj tvoj prijatelj ozdravi.« Ta prijatelj ste lahko tudi vi sami! Vsak simptom more imeti pomen in biti tudi signal, da pogledamo v ozadje samega sebe in oblikovanja lastnega življenja.

Napor je prav tako vzrok, da mi utripa srce. So napori, ki jih rad vzamem nase, ker imajo smisel in so potrebni. So pa tudi napori, ki samo izžemajo, ker moja nostranjost ne more potrditi potrebnosti dela. Šele ko vem, kaj je vzrok, da mi

utripa srce, lahko svoje življenje zavestno oblikujem. Šele potem lahko svoj življenjski ogenj zavestno zakurim in naložim. Boljše je goreti kakor zgoreti.

Ogenj more goreti samo tedaj, če stalno nalagamo. Če pa – morda iz strahu, pohlepa ali siceršnjih razlogov – preveč nalagamo, potem more peč tudi »izgoreti«. Pa tudi tedaj ne gre več, če premalo nalagamo, ker morda dalj časa, včasih celo več let, nismo pazili nase. Potem lahko ogenj poide – Burn-out! Nič ne gre več!

Toda tako daleč seveda ne želimo priti.

Oziroma Vabim vas k vaji. Predstavljajte si, da sedi-

te sredi velikega travnika. Okoli vas so v travo zarisani koncentrični krogi. In zdaj postavite ljudi, s katerimi imate stike, tako blizu in tako daleč od sebe, kakor so ljudje tudi v realnem življenju v vaši bližini ali tudi v distanci. Vzemite si za vajo veliko časa in poglejte natančno, kdo so ljudje, ki se smejo usesti v notranjih krogih okoli vas, in kdo so ljudje dalje zunaj v periferiji. Vajo lahko še izboljšate tako, da še natančneje pogledate, kdo so izbrani ljudje, ki imajo svoje mesto v vašem srcu – tako rekoč ljudje, s katerimi hočete živeti in biti v določenem (definiranem), stalnem odnosu.

Pogoj, da živimo odnose, je, da nam uspe, da smo v odnosu do samega sebe, da prav tako dobro čutimo lastno srce. Ste že kdaj opazili, kako pogosto čez dan pogledate v ogledalo? In kaj vidite tukaj, če se zagledate v ogledalu? Koga vidite tukaj? Kako se vidite?Če vam uspe, da se enkrat na dan postavite pred ogledalo in ljubeče pogledate sami sebe. Če spoznate vse, kar vas moti, svojo lastno utrujenost ali zaznate žalost v svojih očeh ali veliko hrepenenje – če morete vse to zaznati in morete ljubeče pogledati človeka – enkrat na dan –, ki se vam tu notri smehlja, potem imate na voljo bistven dejavnik srčne zaščite – zase in za žive odnose.

Vzeto iz knjige: Herzensangelegenheiten - Rückenwind für ein herzgesundes Leben. Avtorji: Gerald Koller, Georg in Hans Wögerbauer. Založba Orac

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

v žarišč u Pripravila M i c k a O p e t n i k

N

a začetku vsake partnerske zveze je želja po srečnem in ljubeznivem skupnem življenju. Enkrat izrečeni DA pa ne zagotavlja trajne sreče in ljubezni, temveč zahteva nenehno pozorno in ljubeče sprejemanje zakonskega druga. ME – Marriage Encounter – je ponudba za pare, katerim je srečen in zavezujoč odnos srčna zadeva. V središču programov ME je srečanje med partnerjema – njun odnos, skupna in osebna doživetja, njuni občutki in sprejemanje partnerja v vsakdanjosti. Idejo o ME so pred 20-imi leti prinesli na Koroško duhovniki, ki so zakoncem, neporočenim parom, verujočim in neverujočim, duhovnikom in redovnikom / redovnicam hoteli ponuditi programe, ki poglabljajo medsebojno življenje v skupnosti – zakonski, redovniški in farni.

Pred osmimi leti sta se temu združenju pridružila Marija in Robert Hedenik iz bilčovške fare. Tečaji ME – trije dnevi – so zakoncema odprli novo dimenzijo medsebojne ljubezni in sprejemanja.

O odkrivanju in spoznavanju življenjskega partnerja in kako je ta način medsebojnega pogovora spremenil njuno življenje, sta spregovorila za družinsko prilogo.

O združenju Marriage Encounter … Programi združenja

ME, ki je prišlo in Belgije v Avstrijo, so namenjeni ženam in možem, ki živijo v razmeroma dobri življenjski skupnosti, a bi radi poglobili svoje odnose. Prav zato se imenujejo progami ME – srečanje v zakonu. Po Jezusovem naročilu “Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj” vabi katoliško združenje ME zakonske pare, neporočene pare, verujoče in neverujoče, da na tridnevnem srečanju poglobijo svoj odnos. Glavnina združenja ME je prav ta začetni tridnevni tečaj. Mnogim parom zadostuje ta enkratna ponudba. Obstaja pa možnost mesečnih srečanj. Koroški pari, katerih je ta čas 15 do 20, se mesečno srečujejo na Bistrici v Dravski dolini. Vsako srečanje je posvečeno posebni temi, katero vsakič pripravi drug par.

O prvem srečanju z ME … Prav v času, ko je najina zakon-

ska zveza prišla na točko nič, nama je prišel v roke program in razpis tečaja ME. Moški ne hodimo radi na take tečaje, v takratni situaciji pa nisem imel izgovora, da ne bi šel. Zaposlovala me je misel: kaj me čaka, kako mi bo šlo pri tečaju, kako se bom na-

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vadil? Toda kratka prestavitev teme (input): “Kako je bilo takrat, da sem se zaljubil prav v Marijo?”, je bila tako zanimiva, da je kar neposredno vodila v lastno razmišljanje. Tri dni sva delala, pisala in se pogovarjala samo o najini zvezi, o najinih občutkih, doživetjih, izkušnjah. Način dela na teh tečajih je tak: sprva vsak sam zase dela – razmišlja, piše – in nato to pove in prebere svojemu partnerju. Za naju je bil to fantastičen teden.

Drug od drugega sva zvedela za stvari, za katere prej nisva vedela. Misel “to pa Marija oz. Robert tako in tako ve” se je izkazala kot pomanjkljiva.

Zvedela in odkrila sva veliko novega in lepega. Tudi žalostne reči, bolečine in prizadetosti, ki si jih sicer ne bi povedala, so prišle na dan. Odpiranje globokih občutkov naju je napravilo rahločutna za drugega.

O pogovoru v zakonu …

Način dela pri tečajih ME je, da partnerja zapišeta svoja razmišljanja o konkretni temi. Temu sledi pogovor, ki ga spremlja veliko vprašanj. Iz tega se razvije odkrit in prisrčen dialog. Ob tem se zakonca naučita nenasilnega pogovora, pogovora, ki je brez očitkov in ki izhaja iz osebnih želja.

O verski komponenti te-

Besed

na

čajev ME …

Že dvajset let sva poročena in šele ob teh srečanjih sva odkrila globino in svetost zakramenta sv. zakona. Sedaj ga živiva v drugi kvaliteti. Začutila sva božjo voljo, po kateri je ljubezen med možen in ženo nekaj svetlega in lepega. Danes najin zakon zavestno oblikujeva v luči vere.

O sodelovanju duhovnikov v ME … Pri vseh tečajih so-

delujejo tudi duhovniki. Zanje so ti pogovori in srečanja obogatitev. Ob nas se učijo odkritih pogovorov in doživijo način naših medsebojnih odnosov. To jim je zgled pri njihovem delu v fari. Odnos med zakoncema je podoben duhovnikovemu odnosu do faranov. Odkriti pogovori o zakonskem vsakdanjiku dajejo duhovnikom vpogled v življenje zakoncev in jih napravijo pozorne in razumevajoče za odnose med zakonci.

O sprejemanju zakonskega partnerja … Marsikatere-

mu paru bi želela, da se udeleži takega tečaja. Za naju so ta srečanja neke vrste refleksija najinega zakonskega življenja. So pogled na zakonskega druga, so pa tudi razmišljanje o sebi. Številni pari so hvaležni za to ponud-

de poživljajo

ajino ljubezen bo. Vedeti pa moramo, da nas vsakdanjost lahko kaj hitro spet vodi na staro pot medsebojnih odnosov. Zato nama je važno, da se iz dneva v dan trudiva za dober pogovor, da si zavestno vzameva čas, tako zase kakor za najino zakonsko skupnost, za to, da sva poročena, da sva mož in žena.

O spremembi v zakonu …

Odkrivanje drug drugega je povzročilo veliko spremembo najinega življenja. Največja sprememba je prav gotovo ta, da si vzameva zavestno čas za naju. Zavedava se pomembnosti tega skupnega časa. Čisto zavestno se vsako leto odpraviva za nekaj dni sama na dopust. Vesela sva, da sva to pot učenja in zorenja šla skupno, da gradiva in izpopolnjujeva najino skupnost. To je pridobitev tudi za najino poklicno življenje. Delati skupaj v domačem podjetju je izziv, daje pa občutek povezanosti in skupne odgovornosti za podjetje. Tudi pri tem delu čutiva spremembe. Delo za najino osebnost nama je zagotovilo lepo in dobro življenje.

O občutkih …

Živimo v družbi, v kateri se le malo govori o občutkih. Tečaji in srečanje ME so nama odprli pot, kako preko pisanja tudi spregovoriti o občutkih. V nemšči-

ni smo zapisali 50 izrazov za občutke, ki nas obhajajo. V slovenščini jih morava včasih šele poiskati. Spoznala sva, kako važno je spregovoriti o občutkih, ki jih imava. Vsak ima svoje občutke in je sam zanje odgovoren.

Naša komunikacija pa gradi na občutkih, ki se spreminjajo, a je važno, da jih znamo poimenovati in o njih spregovoriti.

O otrocih in njihovem doživljanju ME … Najin način po-

govora podzavestno vpliva na otroke.

Zavestno poskušava najine občutke poimenovati in se o njih pogovarjati. Na ta način se otroci ob naju učijo pogovora. Otrokom hočeva okrepiti zavest, da tudi oni sami poimenujejo svoje občutke. Otroci Jana (20), Marina (17) in Samuel (12) uživajo ob najinem ljubečem medsebojnem razumevanju. Vidijo pa tudi, da so mogoča nesoglasja, a ta nikoli ne pomenijo katastrofe.

O moških pogovorih … Na

tečajih ME je ravno toliko moških kot žensk. Lepo je videti, kako se moški med seboj pogovarjajo in z razumevanjem spremljajo veselje in žalost posameznika. To niso pogovori „gostilniških miz“, temveč globoki

“Odkrij ljubezen na novo” Tečaj Marriage Encounter Od 5. do 7. marca 2010 v Domu v Tinjah Prijave: Marija in Robert Hedenik (0676-84919311)

osebni pogovori. Moški ponavadi težko izrazijo svoje občutke. Skupni tečaji jih počasi vodijo do sproščenega pogovora.

O pisanju ljubezenskih pisem … Tehnika tečajev ME je pi-

sanje pisem. Pisati pismo je nekaj popolnoma drugega kot se pogovarjati.

Napišeš svoje občutke ob konkretni situaciji, ob konkretni temi. Na papir napišeš stvari, ki bi jih sicer nikoli ne rekel kar tako ženi ali možu. Ljubezenska pisma si piševa doma. Takrat otroci vedo, da naju ne smejo motiti.

To je najin čas. Pa tudi če odideva na dopust, naju spremlja zvezek, v katerega piševa misli in občutke, ki naju navdajajo. Ljubezenska pisma in pogovori ob njih so darila, ki si jih poklanjava. Ko si napisal ljubezensko pismo, ga je treba prebrati možu oz. ženi. Pri branju pa se prebudi emocionalnost. Večkrat sva ob branju ljubezenskih pisem jokala. Pisanje lahko reši marsikatero zadrego, zadržanost, strah ... Važno pri pisanju je, da si konkreten in jasen. Ljubezensko pismo se piše 10 minut, nato se prebere in o njem govori spet 10 minut.

Najina želja je, da bi se tudi kot star zakonski par imela dobro in lepo.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

Po g o v or Pripravila M i c k a O p e t n i k

Če boli glava, zribaj muškatni oreh in pol žlice oreščka popij s črno kavo

Gotthardt Več desetletij spremljate kot etnologinja življenje koroških Slovencev. Kakšen odnos imamo koroški Slovenci do zdravja?

Marija Makarovič: Vsekakor v zadnjem času tudi na avstrijskem Koroškem sredstva množičnega obveščanja izdatno skrbijo za zdravstveno ozaveščanje. Tako, da tudi koroški Slovenci vedo, kako je treba skrbeti za zdravje. V kakšni meri pa v raznih ustanovah zaposleni ljudje, ki dobesedno presedijo pred računalniki ali za različnimi stroji od osmih do dvanajstih in od enih do petih, ali pa že zdesetkani kmetje, ki jim v prostem času komaj uspe voditi predpisani razvid o gospodarskem obratovanju kmetije, sploh lahko skrbijo za svoje zdravje, je drugo vprašanje. Tako za koroške Slovence kot preostale Slovence bo držalo, da se na splošno zavedo velikega pomena zdravja šele takrat, ko se jih loti kakšna resnejša bolezen. Dotlej pa, tako kot sem pogosto slišala prav na Koroškem, jih pogosto spremljata “en sam stres, ena sama hektika”.

Ljudska medicina, naravno zdravljenje, je bilo za naše prednike vir zdravja. To ljudsko zdravilstvo je začelo zahajati v pozabo, ko se je uveljavilo splošno zdravstvo. Danes pričakujemo od “uradne medicine”, da ozdravi vse težave in bolezni. Pa vendar išče dobršen del ljudi danes pomoč in uteho v naravnem zdravljenju. Zakaj se ljudje

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

spet vračajo k staremu izročilu?

Marija Makarovič: Vzrokov za takšno ravnanje je več. Ob skokovitem razvoju “uradne, šolske medicine” so že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli leteti na račun uradne medicine kritični članki. V osemdesetih letih pa se je že razraščal kritični odnos javnosti do uradne medicine, ki je zdravila z vedno močnejšimi zdravili, in zdravili, ki so vključevala močne škodljive stranske učinke, in ne nazadnje s premalo preizkušenimi zdravili. V časnikih so začeli v večjem številu izhajati spretno in nemalokrat preračunljivo napisani članki o pomenu naravnega zdravljenja, ki so ga začeli poimenovati tudi alternativno zdravljenje, pa kar koli že to je. Vsekakor ne brez pomoči nekaterih zdravilcev, ki so videli v alternativnem zdravilstvu donosen vir zaslužka.

Naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu poudarim moj odnos do naravnega, če hočete do alternativnega zdravilstva, katerega moč se v zadnjih letih prav nerazumno poveličuje: Alternativno zdravilstvo lahko obratuje le v času in prostoru, kjer deluje tudi uradna, šolska medicina. V primeru, da bi zlasti nekatere njene panoge odpovedale, bi se vrnili v 19. stoletje, če že ne v srednji vek, v čas kuge in drugih množičnih nalezljivih bolezni, ki so od 16. do nekako srede 19. stoletja zdesetkale tudi slovensko prebi-

valstvo na Koroškem. V primeru, da bi delovanje uradne medicine zamrlo, bi se šele pokazala vsa nemoč naravnega in večinoma tudi nemoč celovitega alternativnega zdravilstva za premagovanje težkih bolezni, nemoč in razočaranje, ki ga velikokrat občutijo težje bolni, potem ko opustijo zdravljenje uradne medicine in se zatečejo k alternativnemu zdravilstvu in nemalokrat – že zapisani smrti – ponovno k uradni medicini.

Eno poglavje vaše knjige je namenjeno čarovnemu zdravilstvu. Kaj opisuje pojem čarovno zdravilstvo? Koliko je ta način zdravljenja še uveljavljen po naših domovih?

Marija Makarovič: S pojmom čarovno ali magično zdravilstvo označujemo nestrokovno zdravilstvo in preprosto, nestrokovno zdravljenje, ki je večinoma temeljilo na verovanju, da so bolezen povzročili zli duhovi ali hudobni ljudje, obdarovani s posebno čarovno močjo. O tem bi težko govorila na splošno. V času zbiranja gradiva pa sem tu in tam naletela na nepojmljivo trdno vero v moč čarovne medicine, na primer v moč zagovarjanja. Verovanje v zaščitno moč trkanja je pa sploh v veljavi. Upam, da ne spadate med tiste, ki takoj, ko se pohvalijo, češ da jim dobro gre, potrkajo na kakšno mizo.

Sami pravite, da knjiga ni mišljena kot zdravstveni priročnik, in vendar je

.M

M

Etnologinjo d r arijo a k a r o v i č poznamo kot s k r b n o i n č u t e čo r a z i s kova l ko i n z a p i s ova l ko ž iv l j e n j a ko r o r š k i h S l o v e n c e v . Ž e o d l e t a 1953 j e l e ž a l o n j e n o d i p l o m s k o d e l o o l j u d s k i m e d i c i n i v Po d j u n i v p r e d a l u . O b o b i l i c i d r u g e ga st ro kov n e ga d e l a n a s o n č n i i n s e n č n i st r a n i A l p s e k a r n i m og l a o d l o č i t i z a n a d a l j n j e r a z i s kova n j e l j u d s ke m e d i c i n e vs e d ot l e j, d o k l e r ga n i s p re j e l v p rog r a m S l ove n s k i n a ro d o p i s n i i n š t i t u t Ur b a n Ja r n i k . S k n j i g o Po d o b a z d r a v s t ve n e k u l t u re ko ro š k i h S l ove n cev j e o b oga t i l a et n o l o š ke r a z i s k ave n a Ko ro š ke m z n ovo t e m e l j n o r a z i s k avo o z d r av j u i n o zdravem o d n o s u d o s o č l ove k a , d o o ko l j a , ki nas obdaja, do narodne skupnosti in do samega sebe.

Marija Makarovič: Podoba zdravstvene kulture koroških Slovencev. Izdajatelj: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Mohorjeva založba Celovec. Cena: 26 evrov

v njej zapisanih “mnogo zdravstvenih nasvetov” žensk in moških, katerim se je s pomočjo ljudskega zdravilstva vrnilo zdravje.

Ali niso vsi ti “nasveti” dokaz, da veliko bolezni lahko pozdravimo sami?

Marija Makarovič: S prizadevnim in dolgotrajnim uporabljanjem nekaterih rastlinskih ali živalskih zdravilnih učinkovin pozdravimo katero od lažjih, morda tudi dolgotrajnejših bolezni. Lahko pa odgovorimo tudi obrnjeno, čeravno ne v strokovnem medicinskem jeziku, da so v človekovem telesu vgrajeni mehanizmi, ki se najpogosteje vključijo takoj, ko se pokaže ta ali oni znak bolezni in poskrbijo za samoozdravitev.

Kako bi opisali današnjo kulturo zdravljenja med koroškimi Slovenci?

Marija Makarovič: Znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik mag. Martina Piko Rustia je v spremni besedi v knjigo spregovorila prav o kulturi zdravljenja.

Med drugim tudi: “Možnost splošne osnovne zdravstvene oskrbe je velik dar, katerega prejšnje generacije niso bile deležne v tako obilni meri. Prav zaradi te velikodušne ponudbe ljudje danes v odnosu do svojega zdravja postajajo malomarni – saj imamo vsi občutek, da zdravniki lahko ozdravijo prav vse! –, s tem pa naraščajo sodobne “civilizacijske” bolezni, ki jih bolj kot s kapljicami in tabletami

lahko zdravimo predvsem z zdravim življenjem, tj. z zdravo prehrano in gibanjem.”

V skoraj treh desetletjih ste prehodili Koroško, spoznali in navezali prijateljski stike s Slovenci po vseh treh dolinah. V tem času ste videli duševno stisko in bolečino pripadnikov slovenske manjšine in tej tematiki posvetili kar dober del knjige. Kaj vas je ob tej bolezni prav posebno prizadelo?

Marija Makarovič: Naj iz moje knjige povzamem, kar mi leži na srcu, in poudarim, da je prav zaradi poglavja Duševna bolečina – izraz manjšinske stiske vsaj zame ta knjiga velikega osebnega pomena.

Psihologi in psihiatri imajo natančno izdelane sisteme za ugotavljanje in opredeljevanje različnih izrazov duševnih stisk in do neke mere tudi poglavitnih vzrokov, ki porajajo takšne ali drugačne duševne stiske. Pri mojih koroških rojakih – naj so poimenovani kot “narodnostna manjšina ali narodnostna skupnost”, ne pa samo kot koroški Slovenci – je opaziti še posebno, prav iz takšnega “manjšinskega položaja” porojeno, bolj ali manj stalno navzočo duševno stisko in bolečino. V skoraj treh desetlet­ jih, ker sem na Koroško hodila še kot študentka, ko sem bila v stiku s koroškimi, predvsem v kmečkem okolju živečimi rojaki, sem jo nemalo-

krat zaznala. In neštetokrat sama doživljala ob spoznanju, da so tudi v Evropski uniji, kljub nedvomno pomembnim premikom, še vedno ne­ enakopravni in neenakovredni državljani Avstrije. In da bodo zlasti za nekatere koroške politike in njihove pristaše “moteči” vse dotlej, dokler ne bo izpolnjeno iztirjeno mišljenje, da je “dober koroški Slovenec ponemčeni Slovenec”. Pri manjšinah, kjer niso dokončno upoštevane vse njihove, v državnih pogodbah zapisane pravice, se nasploh lahko pojavlja še več takšnih z malodušjem povezanih dni. To sem nemalokrat opazila v pogovorih z rojaki in zaslutila tudi v številnih prispevkih, ki nihajo med prikrito in razkrito bolečino in žalostjo. Bolečino in prizadetostjo, ko si zlasti v predvolilnem boju privoščijo nekateri politiki cenene, žaljive in neresnične izjave, s katerimi žalijo celotno narodno skupnost, in ne samo žalijo, tudi v dno duše boleče prizadevajo vse koroške Slovence in Slovenke, ki vedo, da niso samo “gostje v enojezični Koroški”…

V bolezni se človek zateka po pomoč k raznim načinom zdravljenja, v molitev … Kaj je v času težje bolezni ljudem v največjo uteho?

Marija Makarovič: Poleg zaupanja v zdravniško pomoč in upanja na ozdravljenje, tudi naklonjenost najbližjih in resnično vernim ljudem molitev.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

Ko se spojijo hran pijača in pogovor foto:

SebastianCavazza, HelmuthWeichselbraun

V

soboto popoldne se peljem skozi pravljično belo pokrajino, počasi in previdno, kajti zunaj sneži. Sem na poti v Kaplo ob Dravi, v Staro šolo, poseben kraj za posebne ljudi, kjer se je naselila 2005 družina Cigan Ortner. Ano poznam iz gimnazijskih let, ko sva hodili v paralelni razred, skupaj imeli telovadbo, skupaj pripravljali maturantski ples in končali z maturo. V vseh teh letih sva si ostali tuji. Ko mi sedaj, po skoraj 20 letih, Ana odpre z nasmehom vrata, srečam v njenih očeh zanimivo ženo in na mah prijateljico. V hiši me objameta toplina in domačnost. V okusno opremljenem ambien­ tu, sredi visokih zidov in razkošnih prostorov cvetijo vsepovsod narcise in kljubujejo zimi. Ko prideva v „črno sobo“, polno knjig, zagledam knjigo, ki mene, a tudi Ano in njenega moža zaposluje in navdihuje in odpira nove poglede na življenje. V kuhinji za štedilnikom prijatelj peče palačinke, za dolgo mizo sedi pri laptopu prijateljica, ki pripravlja za Staro šolo novo spletno stran – www.alteschule.co.at!

Vsi so nasmejani, dobre volje.

Tudi danes s v Stari šoli učijo Pridruži se nama Eckhard, nam natoči peneče vino in že smo sredi pogovo10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Mag. Ana (37) in DI Eckhard (46) Cigan Or gostitelja v Stari šoli v Kapli ob Dravi

ra. Takšna je „Stara šola“ – odprta za vsakogar, gostoljubna, odprtega srca, odprtega ušesa. Takšna sta Ana in Eckhard – odprta za novo, odprta za ljudi, pripravljena za razvoj, za srečanja. Iz njune odprtosti in iz priložnosti se je razvila sreča, da sta leta 2005 kupila to staro poslopje in ga popolnoma obnovila in uredila. Sedaj odpirata vrata ljudem in drugim v svojih privatnih prostorih dajeta možnost srečanja, pogovora, užitka, učenja in izobraževanja … Kakor nekoč šolarji, ki so tu spoznavali svet in ljudi, danes spet prihajajo sem ljudje, se drug ob drugem učijo, spoznavajo nove svetove in sem prinašajo svoje svetove.

Bolj gostitelj kot pa gostilničar

Eckhardu gostilničarstvo ni tuje: „Izhajam iz družine, ki je v Bad Kleinkircheimu zgradila hotel Eschenhof, ki ga sedaj vodi moj brat. Sam sem ubral drugo pot in študiral strojegradništvo ter se izobraževal naprej. Sedaj sem postal gostilničar, raje skoraj rečem gostitelj (http://sl.wikipedia. org/wiki/Gostitelj), a več kot to in manj kot to, saj po eni strani tudi pomivam posodo in opravljam vsa potrebna dela, ker nimamo nastavljencev. Po drugi strani nimamo odprto vsak dan, specializirani smo namreč

na zaključene skupine in imamo s tem mnogo prostosti!” V Anini družini pa je „hrana nekaj esencialnega, nekaj bistvenega. “Pa sem se že ob moji mami učila, da je pomembno, kaj kupiš, kje kupiš in kako potem hrano pripraviš.

Slovenski brunch To strast in ta občutek za kuhanje sva prevzela z bratom Andrejem, ki je naš kuhar, kuha pa tudi privatno po naročilu ali pripravlja cateringe čisto posebnega značaja (www.andrejcigan.com). Po naključju smo razvili dva koncepta: z Andrejem, ki je bil 5 let kuhar na Benediktinskem trgu, so se – ker so ga ljudje vedno znova spraševali po kuhinji v nedeljo – rodili nedeljski brunchi. Vzporedno s tem pa sva z Haraldom Schellandrom, ki je bil stalni gost pri Andreju na tržnici, povezala kuhanje in couching. To pomeni, da podjetja pridejo sem s svojimi sodelavci in se znajdejo ob nalogi, da skupaj iz pridelkov na mizi kaj dobrega skuhajo. Ob tem se preko kuhanja zrcali energija tima. Skupina se doživlja, prehodi skupaj poseben proces in se analizira, ob koncu pa je vedno užitek! Ta ponudba je tako uspešna, da že nastaja knjiga.“ Uspešni pa so v Stari šoli tudi z nedeljski-

na,

rtner,

mi brunchi, ki so povsem nekaj posebnega in terjajo od obiskovalca tudi neko odprtost. „Saj tudi sami nismo vedeli, kako nam bo šlo,“ pravi Eckhard. „Tako smo 11. 11. 2007 razpisali prvi tak slovenski brunch, kjer ponujamo skoraj izključno produkte iz Slovenije, pa tudi iz Italije. Rekli smo si, da si bomo ogledali, kako nam gre s tem, da pridejo v našo hišo tuji ljudje. Šlo je dobro in začeli smo mesečno ponujati brunche in medtem imamo mnogo terminov. Ker je med termini spet čas za oddih in pogled na nas, smo se lahko korak za korakom razvijali naprej. S tem načinom imamo odprtost in prostost, ki je drugi gostilničarji nimajo, ker imajo odprto skoraj vsak dan.“

Pri Ani in Eckhardu je res vse malo drugače. Brunch je koncipiran tako,

da si lahko gostje vmes ogledajo kak film v privlačni rdeči kinodvorani, se sprehajajo, berejo knjige ali klepetajo z drugimi obiskovalci. Sprva tuji ljude sedijo vsi pri eni mizi in si v teku dneva postanejo bolj domači, saj povprečno ostanejo ljudje najmanj 6 ur. „In v 6 urah zmanjka “smaltalka”, tako ljudje postanejo vse bolj osebni in so ob slovesu obogateni za vsaj dvoje iskrenih poznanstev,“ se veseli

Ana. „Sploh pa smo se tudi mi vedno znova veliko naučili in se naučimo od naših gostov. Ob njih smo se razvijali naprej in razširili naše koncepte in naše obzorje, kaj vse je možno pri nas. Že od nekdaj sem si želela veliko hišo in dejansko je v velikih prostorih življenje drugačno, je mišljenje drugo. Velik prostor odpira. In nam so se odpirale ideje za uresničitev raznih prireditev – jubilejev, rojstnih dnevov, branj, koncertov, raznih fešt.

Posebno lepo je bilo, ko smo imeli preteklo leto tu poroko in ob tem je igrala zunaj na dvorišču znana klapa iz Hrvaške. Naši sosedje so se s kozarcem vina usedli na svoje terase in uživali morsko vzdušje. Kako lepo je, da se domačini veselijo, da je v njihovi šoli toliko življenja.“ In Eckhard dostavi: „Šola in to, kar tu doživljamo, nama je prispodoba za najino življenje in nama odpira vedno znova srce in dušo za vse to, kar je možno.

Seveda sedaj zelo uživamo tu, a živiva v tej zavesti, da bova morda nekoč tudi to hišo prodala, jo zapustila v hvaležnosti in šla kam drugam.

To odprtost in nenavezanost si hočeva vedno obdržati, to je važno za to, da ne obstaneš! Kako pomebno je, da si vedno znova ogledaš sebe in svojo prihodnost. To delava vedno znova

zavestno skupaj, sama ali s prijatelji, na tako imenovanih strateških dneh.“ In ko vprašam Eckharda in Ano po življenjskem motu, mi Eckhard kar odgovori: „Kdor danes ničesar ne stori, je jutri kot včeraj!“ In že začnemo razpravljati in filozofirati o tem, kaj vse vsebuje ta misel …

V tej hiši je dejansko čas. Zavestno

tu ni nobenega televizorja in tudi ne dnevnikov – razen ob brunchih za goste. To cenita tudi Anini hčerki Clara (14) in Ana (13) ter številni prijatelji, ki tu prespijo ali dalj časa stanujejo. Ana se spominja: „V najinih prejšnjih poklicih sva vse to imela: hektiko, termine, poganjanje za kariero. In sedaj sediva ure na klopi v soncu in ugotavljava, da toliko uspe v miru in še bolje uspe. Za naju je vse bolj pomebno sem in biti. Jaz sem čas. In vse, kar je mimo, je včeraj.

Včeraj je včeraj, a sedaj smo!“ Dejansko tudi zame čas izgubi svojo moč in težo in iz prej predvidevane ure nastaneta dobri dve dragoceni uri intenzivnega pogovora in smeha, srečanja z Ano in Eckhardom. Hvala vama za skupen čas – in kako lepo je, da sta!

Monika Novak-Sabotnik ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil P a v e l Z a b l a t n i k

Pssst ...., ali slišiš?

P

od soncem vse najde svoj čas. Življenje je pisano, raznoliko in živahno, vmes razposajeno in hrupno, a tudi umirjeno in tiho, kakor tudi osamljeno, boleče in trpeče. Vseskozi pa ostaja skrivnostno, vseskozi pripravljeno za presenečenje, za nepričakovan preobrat, tako v dobrih in osrečujočih trenutkih kakor seveda tudi ob žalostnih in nesrečnih dogodkih. Postreže nam z izkušnjami, ki nas morejo pretresesti od glave do pet in nas prizadeti na dnu srca. V tem razponu se rojeva, zori in uresničuje življenje, ki ga spodbuja mišljenje, čustvovanje, čutenje in hrepenenje božjega otroštva.

Po zgledu apostola Pavla, ki nam svetuje, da naj »vse preizkusimo in ohranimo dobro«, iz roda v rod ohranjamo in razvijamo kulturne in duhovne vrednote, ki nas spremljajo in spodbujajo pri smiselnem oblikovanju vsakdanjika. Konkretno doživljamo vse to v skupnosti socialne enote družine, celostnega utripa narave in prenovljenega življenja v občestvu Kristusove Cerkve, ki nas spremljajo in nam zagotavljajo zanesljivo orientacijo na poti do razodete božje resnice.

Božjo voljo torej smemo odkrivati ob primeru neštetih družinskih zgodb,

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

v ogledalu narave, ki nas po svojem mojstrskem načrtu preseneča iz dneva v dan, ter v duhovni zakladnici krščanske radosti in njej primerni kulturi praznovanja. Pustni razposajenosti ob obračanju sveta na glavo okoli tolstega četrtka in okoli ust mastnega pustnega torka sledi na mah povsem drugačen dan, pepelnica, ki naznanja post, premor, tišino, počitek, umiritev in poglobitev.

Pssst ..., ali slišiš? Tako nam za vse čase narekuje prerok Elija, svetopisemski lik, katerega osebnost je sad povezanosti družine, naravnih vrlin in božjega otroštva. Na svojem skrajno tveganem potovanju do odrešenja nam riše življenje v kričečih, pretresljivih in žarečih barvah. Ni čudno, da napovedani prihod vsemogočnega Gospoda temu primerno pričakuje v podobi viharja, potresa ali ognja.

A glej, presenečenje! Božje obličje, ki se razodene povsem drugače, v mirnem in komaj slišnem rahlem šušljanju vetriča, docela pretrese človeka, vzbudi v njem hrepenenje po vrnitvi v Gospodovo hišo, medtem ko ga prenovi do dna srca.

Hvala tebi, Gospod, vsemogočni Bog, mogočno je tvoje ime in velika je tvoja slava po vsej zemlji!

Triletni projekt »Praznujemo cerkveno leto« – pridružite se nam!

Referat za družino prisrčno vabi družine, da se nam pridružite in aktivno vključite v skupno praznovanje cerkvenega leta. 23 tematskih zvezkov k izbranim praznikom v cerkvenem letu vam v tem in še v prihodjem letu pravočasno pred določenim praznikom pošljemo po pošti. Vsak zvezek vsebuje dragocene informacije in nasvete za praznovanje v družini ali tudi skupaj s prijatelji, sosedi, ... Pokličite tel. številko 0676 8772 3400 (Rezka Rott­mann).

Skupaj na počitnice!

Med 12. julijem in 20. avgustom 2010 vabimo na oddih z dodano vrednostjo v frančiškanskem samostanu Sv. Duje na otoku Pašmanu v Dalmaciji.

Od 25. do 31.julija 2010 vabimo na medtem zelo priljubljeni Mednarodni slovenski teden za družine pod geslom »Kjer tečeta mleko in med« v domu duhovnosti Benedikt v Kančevcih v slovenskem Prekmurju.

Ponudba je dragocena in zelo ugodna.

Pokličite nas po telefonu: 0676 8772 3400 (Pavel Zablatnik).

otroški kotiček

Vigredne rože sredi mrzle zime

Dijaki Slomškovega doma so se naveličali mraza in zato priklicali v domske prostore toploto z rožicami. Iz klobučevine so izrezali razne cvetove in jih okrasili s steklenimi biseri. S potrpežljivostjo in ljubeznijo so se posvetili svojemu delu in v pomirljivem ozračju so nastali čudoviti izdelki. Pisane rožice so nataknili na svinčnike, jih uporabili kot obeske in dišeče blazinice ali pa jih kratko in malo podarili svojim prijateljem.

Potrebujete: klobučevino, flomaster, škarje, šivanko, nit in steklene bisere Veliko veselja in uspeha!

Več jezikov znaš ...

Kaj govori moje telo? Kateri jezik razume moj računalnik? Kaj je tako tuje pri slovenščini?

Vprašanja, s katerimi so se ukvarjali na celovški univerzi otroci.

Da, prav ste prebrali – otroci. Že petič je celovška univerza vabila v začetku februarja na študijski dan otroke. 725 otrok iz 29 koroških ljudskih šol je napolnilo prostore celovške univerze. V različnih delavnicah so spoznavali različne oblike človeške komunikacije. Odkrili so: * človek ne govori samo maternega jezika * govor ni samo glas in pisava * človek se v življenju nauči veliko jezikov * človek ne more ne komunicirati (Pavel Watzlawik) * kako zveni drug jezik Zdrava malica je mlade znanstvenike okrepčala za raziskovanje in reševanje nagradnih križank. Podelitev diplomskih nagrad je bila posebno doživetje za mlade. V zadnjih petih letih je nad 4000 otrok obiskalo otroški študijski dan na celovški univerzi.

Doktorsko kapo, priznanje in nagrade so prejeli: Kathrin Lutschounig, ljudska šola Žihpolje; Pascal Schwaiger, glavna šola Gegendtal; Magdalena Standmann, ljudska šola Škofiče.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Uvodnik

Pionir sodobnega slovenskega založništva

D

olgoletni vodja Mohorjeve založbe v Celovcu, dipl. inž.

Franc Kattnig, je s 1. februarjem 2010 odšel v zasluženi pokoj. Mohorjevo založbo je vodil v letih od 1981 do 2007. Od vsega začetka je pričel uspešno uresničevati zamisel, da koroški Slovenci kot manjšina ne moremo biti zaprta druščina, temveč moramo iskati pogovor, se izobraževati in vključevati v sodobni čas ter ga tudi sooblikovati, ne da bi pri tem pozabili krščanske kulture srca, ki smo jo prejeli od slovenskih duhovnih velikanov, kot so npr. Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Anton Martin Slomšek in France Prešeren, da omenimo samo nekatere.

Ta kultura srca je odlika slovenskega človeka, nemara celo edina, zaradi katere se splača ohranjati slovensko besedo, in to ne samo na Koroškem.

Ta zakoreninjenost v slovenski besedi in duhovnosti ter iskanje možnosti, kako to dvoje združiti s sodobnimi tokovi in ju posredovati mlajšim rodovom, spremlja Franca Kattniga že ves čas, in sicer ne samo kot založnika, temveč predvsem kot človeka. Za založbo – in to bo sicer v manjšem obsegu, pa vendarle delal tudi še v prihodnje – je znal poiskati tisto, kar je koristno in dobro, kar blaži in vzgaja srca ljudi, kar odpira njihova očesa, da vidijo, in njihova ušesa, da slišijo in spoznavajo. Kako potrebno je tako delo, nam dokazuje prav zdaj in tu na Koroškem ponekod hudo razsuta, egomanska sodobna družba.

Kot založnik je Kattnig pionir sodobnega slovenskega založništva ne samo na Koroškem, temveč v celotnem slovenskem kulturnem prostoru in zagotovo tudi med nemško govorečimi na Koroškem in v Avstriji. Daleč nad tisoč knjižnih naslovov je šlo skozi njegove roke. Bil je med prvimi, ki je pričel izdajati slovenske knjige za otroke in mladino, pričel je s prevodi del slovenskih pisateljev v nemščino in del avstrijskih pisateljev v slovenščino, njegov čas v založbi so zaznamovale vrhunske umetniške monografije, zgodovinske knjige, literatura, pesniške zbirke, narodopisne knjige, znanstvene izdaje, knjige o Koroški in Sloveniji … Vedno je skrbel za to, da so bile knjige več kot samo lahko branje – skrbel je za knjige z dodano vrednostjo. S svežim duhom in novimi zamislimi mu je uspelo, da je postala celovška Mohorjeva založba ena izmed večjih založb na Koroškem in sploh v slovenskem kulturnem prostoru.

Ker je njegova ljubezen do dobre knjige, do slovenske besede, do kulture in do vseh ljudi dobre volje neumorna, vemo, da bomo še naprej deležni njegovih dobrih idej, da bomo lahko naprej uživali njegovo prisrčnost, iskrivosti in njegovo prijateljstvo.

Francu Kattnigu želimo veliko sreče in osebnega zadovoljstva v novem življenjskem obdobju, zlasti pa to, da bi odslej delal in uresničeval le to, kar mu veleva srce.

Hanzi Filipič, urednik pri Mohorjevi založbi

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

iz naše založbe

Franc Kattnig je Od 1. oktobra 1981do 31. januarja 2010 je bil Franc Kattnig poosebljena Mohorjeva knjiga.

Vseskozi je bila knjiga v središču njegovega življenja. Kot vodja založbe je neutrudno hodil od branja do branja, od knjižnega sejma do knjižnega sejma, od avtorja do avtorice, ideje je rojeval kar tako med pogovorom, ali pa si jih zapisoval npr. med kosilom na prtiček.

Vseskozi pa je Franc Kattnig s svojim odprtim načinom okoli sebe zbiral najbolj odlične avtorje, odkril marsikateri talent. V petek, 29. januarja, so se sodelavci v majhni slovesnosti

Slovo, ki ni slovo!

Dragi Franc!

Skoraj 29 let si krmaril Mohorjevo založbo, 7. januarja pa si beležil v svoji življenjski knjigi letnico 65. To je mejnik v Tvojem življenju in vendar je prezgodaj za žalostinke. Raje koristimo čas za zaslužene hvalnice, ki jih boš v svojem nadaljnjem življenju še mnogih deležen. Tvoj stric p. Bertrand je doživel več kot 90 let. Iz tega obetajočega dolgega življenja smemo sklepati, da boš ostal še dolgo naš zaželeni sopotnik.

Ob tvoji 65-letnici ni težko pisati knjigo zahvale in zaslug za vse Tvoje tako različne spodbude in dejavnosti v Mohorjevi založbi, pri domačem društvu v Rožeku in pri mnogih narodnih in kulturnih ustanovah.

V imenu Mohorjeve Ti izrekam veliko zahvalo za vse, kar si v svojih dosedanjih 29-ih letih storil za Mohorjevo in z njo za slovenski narod, predvsem namreč za prepoznavnost Mohorjeve založbe v slovenskem in tudi nemškem kulturnem svetu.

S Teboj je Mohorjeva stopila z novo samozavestjo iz zamolčanega in ustrahovanega zatišja v vseslovensko in tudi nemško založniško in kulturno javnost.

Celovška Mohorjeva je bila v povojnih letih nezaželena budilka slovenske zavesti na Koroškem – in tudi takratna Jugoslavija jo je dolga leta osumljala in se je hkrati bala. Da je Celovška Mohorjeva danes navzoča na duhovni tržni-

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

bil poosebljena Mohorjeva knjiga poslovili od svojega cenjenega kolega. Da pa Franc Kattnig ne bo v svojem zasluženem pokoju miroval, je zagotovil nadaljnje sodelovanje, sicer iz Rožeka od Prosenove domačije v Spodnjih Goričah. Kot predsednik rožeškega društva KD Peter Markovič bo še naprej deloval za slovensko kulturo, kot član številnih drugih društev in organizacij pa bo gotovo še dolga leta sooblikoval marsikatero prireditev ali projekt, kajti vizij in idej humornemu in duhovitemu Francu Kattnigu nikoli ne zmanjka! ci slovenstva in tudi avstrijskega ter nemškega knjižnega sejmišča, je v veliki meri Tvoja zasluga.

Veliko si dosegal s svojim zelo značilnim in osvajalnim humorjem. Z njim nisi znal zabavati samo ženskega sveta, temveč si osvajal in pridobil dosti novih avtoric in avtorjev za razširjeno duhovno panoramo Mohorjeve založbe. Ti dobro veš, da ni treba biti vedno samo med, včasih moraš biti tudi sol!

Ti si bil eno in drugo!

Ti si bil kot »poklicni Slovenec« vedno buden in kritičen sogovornik vseh, ki ne živijo tja v en dan, temveč tistih, ki se sprehajajo na obzorjih zavednega slovenstva in se radi srečujejo v duhu dialoga z vsemi kulturnimi sosedi. Kljub številki 65 Ti želim, da bi ostal mladosten še v naslednjih 25 ali več letih!

Kdor se namreč zna navduševati ali tudi »hecati«, postaja sicer starejši, a se nikdar ne postara!

Zato Ti želimo za prihodnja leta v osebnem življenju in kot nadaljnjemu sotrudniku Mohorjeve in mnogih drugih kulturnih organizacij: od lepega najlepše, od dobrega najboljše! Ostani sivi Franc vedno mlad in iskriv kakor do sedaj! Tako si in boš vedno ter vsepovsod zaželen!

Jože Kopeinig, ravnatelj Mohorjeve družbe

Kar veleva srce ti! (prosto po Simonu Gregorčiču) Knjigoljub mohorjanski, Prosenov Franci, ne bodeš, upam, za zlo nam vzel resnobne besede na praznik vesel: Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan!, so pihali na uho ti – do danes.

Zdaj spremenil se bo službeni stan.

Nič več ne bo stare lajre, da od zore do mraka rosán in potán, nihče več naj ti ne soli pameti, da ne plaši se znoja, ne straši se boja! Še manj, da moško dejanje krepčuje moža, ali da dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.

Ne, zdaj, Franc, lajša in slajša naj ti življenje, kar srce ti veleva!

Naj srce ti zamiga, ko na obzorju res dobra je knjiga.

Nič več ne beli si glave, če nadležen bo pisateljski primerek, tečen, da te prime na odmerek.

Saj rekel boš, gospa ali gospod, prosim in brez zamere, brž, brž od tod, za vaš primer pristojen je – kolega!

Zatorej slej ko prej delaj in se trudi.

Dejanje ti ljubi, boj se pokoja, že res, da ne dajaj načelom tem odveze, a delaj samo, kar srce ti veleva.

Pa nikar ne pozabi, da prav to, kar narekovalo ti bode srce, nam bo tudi v prihodnje drago!

Danes, Franc, je zagotovo primeren čas, da se ti zahvalimo za tvoje dobre misli, za tvoj trud, tvoj zgled, tvoje spodbude ter predvsem za tvoje iskreno prijateljstvo.

Celovec, 29. 1. 2010 Naprej na strani 16

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

pa še to

Francu Kattnigu,

p.d. Prosénavumə penzionístə V Zvrhnjam Rožə ana vés stoji, Spudnje Horíče pravjo domačə ldi.

Kattnig –

brez pokoja

Tam božja leta petnštiradá zahledov Francej uč svatá.

Plenice je zvativ najbolj hostú (k) žovta (k)onc je buhtibodzahvalan bu.

Piše Janko Zerzer

S

Nja dum je pr Prosénə biv, tam bva je šiša, s(k)edenj, hliv.

V Fare v šuvə je sadóv, da b’ šribatə pa bratə znov. Že tedej pub po(k)azov je, da dôro v bu(k)lah spózne se.

Zato v gimnazjo svenjo je hodóv, da b’ pamatno učívo mov.

Vsa čest - biv je te prvə maturant, tədej je rad obli(k)ov ndívnə hvant!

Polê je v Vin štədirat šov, da bə məšine bolj spoznóv.

Al dóvho on (k)ni zdržov tla, pa j’ (k)licava Mohorjeva: »Pr nas v založbə nobena či, da b’ bu(k)le spravov mad ldi!« Und da vasprengte Åchtundsechziga, kummt wieda hām in sei Carinthia.

Je déva Francej votov se, (k)orát je plunov on v ročé.

(K)oróšce bratə je učiv, prezentacje mov, aplavz dobiv.

V Clovcə amtlnov pracê je mov, na séje Kafra je den na den bəzóv.

Da pa kultura v Fare (k)na zaspi, rožeš(k)o društvo še naviš drži.

V penzion Prosén jo je zaviv, bo čédro zdej se mav spočiv? »Čem cajta«, od dêlač právə penzionist, »jes sem od zapuščíne strícjave kronist!« Na (k)oncə mə le ostane še, Buh vonej rečə Tə za vse.

(K)ar s’ Ti želiš, Tə jes želim u pêtəh litah pa mav več povim.

Ad tranquillam novam aetatem!

Zvóžano na svíčənco a.D. dba tavžentdasetá Sx pa rožéščə društvenikə

icer se je Franc Kattnig, kratko Keč, uradno odpravil s 1. februarjem v status upokojenca, vendar kdo naj verjame, da tak deloholik, kot je on, more biti brez dela.

Menda bo pri založbi še naprej pomagal kot konzulent, bo kakor že desetletja dolgo v Rožeku uspešno vodil prosvetno društvo Peter Markovič, bo urejal dragoceno zapuščino svojega strica p. Bertranda Kotnika, in kar najbolj upam in želim, bo kot odbornik še naprej dražil Krščansko kulturno zvezo z vedno novimi načrti in idejami. Vse to še kako potrebujemo. Že kot študent, sploh pa po preselitvi z dunajske Tehniške visoke šole na Koroško, je stal pri neštetih projektih kot idejnik in idealist v prvi vrsti: pri mladju, pri Oktobrski areni, pri Slovenskem informacijskem centru, pri razširitvi programa Mohorjeve založbe, pri poživitvi domačega društva ne morem naštevati vsega, česar ni le sprožil, temveč tudi uresničeval. Pri Krščanski kulturni zvezi je bil skozi desetletja eden izmed glavnih inovatorjev. Tischlerjeva nagrada je njegov otrok, Sveški slikarski teden se je rodil na osnovi njegovih razmišljanj, da omenim le nekaj najbolj odmevnih projektov. Ko je že stanoval v Celovcu, sva se vsako nedeljo pred mašo ob sedmih zjutraj odpravila na Križno goro, malo tekla, vmes počivala, vseskozi pa razvijala načrte za poživitev kulturnega življenja. Od časa do časa se nama je pridružil tajnik KKZ Nužej Tolmajer pri teku na dolgo progo ali pri vzponu na kak hrib v Karavankah. Tako smo neposredno doživeli pomen in sadove t.i. kreativnega pešačenja. Kaj vse se je rodilo na teh izletih, je neverjetno. Krščanska kulturna zveza ga gotovo tudi v prihodnje ne bo mogla pogrešati, in to je dobro tudi za njega, saj brez dela ne more biti.