Kulturna priloga: Mlada ustvarjalnost

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

marec

in DOM

10

K U LT U R A

Barve mladih besed Mladi koroški besedni ustvarjalci

uvodnik

Srečanje s knjigo V SLOVENSKI ŠTUDIJSKI KNJIŽNICI V CELOVCU

M a r t i n K u c h l i n g , sodelavec Krščanske kulturne zveze, vodja projekta literarnega natečaja ob Tischlerjevi nagradi in tudi sam slovensko pišoči avtor mlajše generacije koroških literarnih ustvarjalcev (»Okamenela sled«, »Iskanje Nataše«, »Umor v zaspanem mestu«).

7Martin Kuchling

Ali veste

Ukradeni manuskript

nad čim se navdušujejo mladi knjižni molji? ,

B

il je najbolj smešen primer, s katerim sem se kdaj soočil kot inšpektor celovške policije. Šlo je za ukradeni manuskript! Seveda, na prvi pogled bagatela, sploh če dodam, da je bil manuskript napisan v slovenščini, in takoj je vsakomur jasno, da tu nikakor ne gre za gromozansko naklado, tu se odvijajo stvari na ravni nekaj sto izvodov, ampak zgaga je bila taka, kot da gre za milijon eksemplarjev. Pisatelj je bil neki štiridesetletni častihlepnež, ki je pravkar uspešno objavil kriminalni roman pri celovški založbi, zdaj pa mu je to malo zlezlo v glavo in si je začel domišljati, da bo postal svetovni velikan leposlovja in bo zamajal ves literarni svet. Ko sem dobil nalogo, da stvar razčistim, sem šel najprej na malo pivo, kajti bilo je vroče in mučila me je žeja. Onega pisatelja pa je dajal firbec in je klical na postajo, potem pa je kar pritekel za menoj v kavarno in me začel na ves glas zmerjati, češ kaj zapravljam čas z neplodnim žlampanjem piva, ko pa gre za neprecenljivo dragocenost! »V prenesenem pomenu seveda,« je potem dodal malce bolj tiho.

Počasi, počasi! sem si rekel, da bi me nadlegovala civilna oseba, tega si še domišljati nisem hotel, torej sem ga takoj prestregel, mu velel, naj sede in naj bo tiho. Potem sem si začel delati beležke. Malo ga je kuhala jeza, toda ko sem začel zapisovati njegove osebne podatke, sem ga takoj dobil v mirne vode in polagoma postal šef položaja. Nazadnje se je začel zvijati, ko sem ga vprašal, ali je dal vse lepo obdavčiti, ali ima kaj prikrivati pred državo, pri tem pa sem mu pojasnil, da državo v tem hipu poosebljam jaz. Kako ga je zmanjkalo! Kar izginil je v mehkem naslanjaču in si kmalu naročil veliko pivo. Prav oddahnil si je, ko je natakar postavil predenj kozarec – v hipu je v njegovem žrelu izginila polovica piva. Seveda, sem si mislil, umetnik! Kaj pa drugega, kot da se zapije, brez tega očitno ne gre! Vprašal sem ga, kakšen je bil manuskript, kako obsežen, kje ga je imel shranjenega, Bila je prava rutina in privoščil sem si še eno malo pivo. Beležil sem si njegove izjave, medtem ko je on izpraznil kozarec in takoj naročil še eno pivo. »Je vroče, kaj?« sem se pošalil. Še bolj ga je zalil znoj. No, še malo, sem si mislil in ga zapletel v pogovor o vremenu in letoviščarjih. Ko je izpil tretje pivo, sem ga še enkrat vprašal, kje je imel shranjen manuskript, kako obsežen je bil, kdaj mu je zmanjkal, ali mu je zmanjkalo še kaj drugega. Malo težko je že govoril in tudi odgovori se niso ujemali s prvotnimi, ki sem si jih zapisal. Tako sem ga kmalu imel. Nazadnje je naročil še dvojno žganje in mi pojasnil, da ima pogodbo z založbo, da mora v kratkem oddati manuskript za novo kriminalko in da se mu je pri pisanju zataknilo. Tako mu je prišla na misel ideja o ukradenem manuskriptu. Raztrgal sem svoje zapiske, ga potrepljal po ramenih in rekel: »Vidiš, to bi bil dober začetek za novo kriminalko!« Malce zbegano me je pogledal in na mah zvrnil dvojnega.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

SAMIRA DANA POLANŠEK z Obirskega, 9 let: »Zelo me je navdušila knjiga „Klobuk gospoda Konstantina“, ki jo je napisal Peter Svetina. Prebrala sem jo že štirikrat: dvakrat sama in dvakrat z babico, ki dela v knjižnici in mi po potrebi pojasni neznane besede.

Nemški prevod pa bi rada v kratkem prebrala svoji mamici, ki ne razume slovensko, a vem, da bi ji bila zgodbica zelo všeč. Tudi ilustracije so zelo simpatične, še posebej sta mi všeč levinja v cirkusu in spomenik, ki kiha.

Moja največja želja? Da bi me pisatelj Peter Svetina kdaj povabil na tortico in mi ob tem sam prebral zgodbo o zaljubljenem gospodu Konstantinu in njegovem potepuškem klobuku!«

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did did

D R U Zˇ I N A

marec

in DOM

10

K U LT U R A

Barve mladih besed Mladi koroški besedni ustvarjalci

Pesem na naslovnici je delo 15-letne literatke Nine Zdouc iz Celovca

LIVIJA MARKO WIESER, dijakinja Slovenske gimnazije v Celovcu: »Pred dobrim mesecem sem prebrala knjigo Lipeja Kolenika „Mali ljudje na veliki poti“, v kateri avtor obuja spomine na predvojni, vojni in povojni čas na Koroškem.

Delo me je zanimalo, ker sem mnenja, da si velik del mladine danes težko predstavlja, kako so živeli naši predniki. Vsakemu lahko priporočam branje te knjige; pokojni Kolenik na zelo uspel način opisuje svoje življenje v nemški vojski in pri partizanih. Še posebej mi je všeč prvi del knjige, v katerem opisuje svoje otroštvo, najbolj pa me je prizadelo, kako nepošteno so povojna avstrijska oblast in Angleži ravnali s Slovenci.

Zelo cenim ljudi, ki so prispevali svoj delež v boju proti fašizmu in nacizmu in za svobodo.«

ob

začetku Stanko Wakounig

Biti malo zasanjan, biti opazovalec Nekaj misli ob literarnem natečaju ob Tischlerjevi nagradi

P

redstavnik Krščanske kulturne zveze, ki je razpisala literarni natečaj, me je že lani prosil, da bi sodeloval v žiriji, ki bo ocenjevala prispevke. Po bolj skromnih začetkih smo člani žirije letos z veseljem ugotovili, da je bilo več sodelujočih in da se je dvignil tudi nivo prispevkov. Podelitev nagrad prvim trem v vsaki starostni skupini ne pomeni, da so drugi prispevki slabi. Kar nekaj izvirnih pesmic in besedil je ostalo nenagrajenih. Pomembno je priznanje, ki ga dobi pišoči, ker literarni ustvarjalci le redko dobijo priznanje ali kake druge vrste pohvalo, dokler ne prodrejo v širšo javnost.

Pisanje pesmic in tudi proze je sad premišljevanja in opazovanja. Z izražanjem občutkov se človek lahko tudi malo razgali, saj izda, kar občuti, kar si misli, kar si želi ali po čem hrepeni. Prav v mladih letih vidi marsikdo dogajanje okoli sebe z drugačnimi očmi kakor pozneje.

Saj poznamo kar nekaj pesnikov, ki so nam zapustili dragoceno literaturo, čeprav so umrli zelo mladi! Pomembno se je ukvarjati sam s seboj, nič manj pomembno pa ni natančno in kritično opazovati dogajanje okoli sebe ter tudi zavzeti stališče.

V

sem, ki so sodelovali na natečaju, lahko čestitam in želim, da bi pisali še naprej.

Dobro pa bi bilo, če bi se ojunačil še kdo.

Biti literarno aktiven lahko pomeni »biti malo zasanjan«, lahko pa to pomeni tudi biti spreten in kritičen opazovalec. Z besedami se da povedati marsikaj. Mnogi začnejo pisati že v gimnazijskih letih; pogosto so to na začetku ljubezenske pesmice. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so se tega lotili šele v bolj zrelih letih.

Urednik Nedelje, ki me je prosil za članek, je želel, da povem, kako sem sam stopil v javnost.

Na tem mestu lahko ugotovim, da smo imeli svojčas druge možnosti, kot jih imajo mladi

ljudje danes. Tedaj so nas na Slovenski gimnaziji nekateri profesorji navduševali za pisanje.

Slavka Hronek, stroga profesorica latinščine in slovenščine, in Janko Messner sta popravljala in pilila pesmice in članke, ki smo jih potem objavljali v gimnazijskem literarnem časopisu Dijaški glas. Pozneje sem pošiljal pesmi mesečni reviji Družina in dom, nekaj pesmi pa sem objavil tudi v Mladju, ki so ga ustanovili dijaki z gimnazije na Plešivcu. Čeprav sem v višjih razredih gimnazije in prva leta po maturi pisal razmeroma veliko, se nisem opogumil, da bi izdal knjigo (ali pa tudi ni bilo tistega, ki bi me k temu prisilil). Določene misli, ki so me obšle, pa sem si vedno znova zabeležil, a jih le redko tudi do konca obdelal. Kritično sem opazoval dogajanje okoli sebe, zaznaval izginjanje ljubljene domače besede iz vsakdanjika na vasi in mnoge druge spremembe. Šele s šestdesetim letom sem to, kar ni bilo do kraja izdelano, zaokrožil in se odločil za izdajo lastne knjige.

K

dor se ukvarja z besedo, jo tudi pili, išče boljše izraze in bolj zaznava lepoto jezika. Mnogi koroški Slovenci se premalo ukvarjajo s slovensko besedo, zato stojijo v domačem jeziku bolj na trhlih nogah. Čim bolje poznaš jezik, tem bolj trdnega se čutiš v njem.

Lisica v Exuperyjevi knjigi je dejala Malemu princu, naj jo udomači. Prav to pogrešam pri mnogih absolventih srednjih šol. Mislim, da bi morali zavestno gledati na to, da bi jezik bolj »udomačili«. Vem, da to zveni malo nostalgično, pa si bom, čeprav je to dandanes morda malo ošabno, kljub temu drznil svetovati: »Uporabljajte slovenščino, kjer le gre. Ukvarjajte se z njo, izražajte v njej svoja čustva, več berite v slovenščini, da si boste pridobili večji besedni zaklad. Slovenski jezik vam bo postal bolj domač in ga boste gotovo še bolj vzljubili.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki

P ripravila J erneja J ezernik

Tresel se je stol, rodila se je poezija Zmagovalka literarnega natečaja ob Tischlerjevi nagra- Zmaga na literarnem di za leto 2010 v skupini mlajših literatov od 12–15 let je natečaju je vredna več kot nagrada 15-letna dijakinja Slovenske gimnazije Nina Zdouc iz Razpis za literarni natečaj ob Tischlerjevi naCelovca: »Če imam pri pesnjenju občutek, da bi mi gradi je prva opazila Ninina mama. Čeprav je rima podrla vsebino, dam prednost vsebini.«

Svet poezije stoji tudi brez rim »Pisanje me je privlačilo že, ko sem hodila v ljudsko šolo. Svojim staršem, sestrama, sorodnikom in prijateljem sem za osebne in druge praznike rada podarjala svoje pesmi, ki so praviloma vse imele rime,« se Nina Zdouc spominja prvih pesniških poskusov.

Sčasoma pa so se začele rime umikati. V ospredje je priklila vsebina, okrog katere so svoje niti razpletli svobodni verz, razvezana pesniška oblika, svobodni ritem, opuščanje ločil in drugi sodobni eksperimentalni poskusi.

V pesniško obliko zdaj Nina najraje odene dogajanja v neposredni okolici, ki jo pretresejo in o katerih kritično premišljuje, in čustva, ki ji burkajo notranjost. »Kadar sem obupana ali žalostna, imam pri sebi vedno pisalo in začnem pisati. Potem pišem in pišem, dokler se ne izpišem. In tako mi je lažje,« ugotavlja mlada literatka. Hkrati pa spoznava, da ima zapisano posebno vrednost – ohranja se skozi čas. In ji tudi daje možnost, da bolje spozna samo sebe. »Poezija ti namreč pomaga odkrivati globine, za katere se prej ne zavedaš, da jih nosiš v sebi.«

Trese se stol, rodi se poezija Mestni avtobus si drzno utre pot na postajališče pred Slovensko gimnazijo. Nina naglo vstopi, si poišče prazen sedež. Potem nekaj časa strmi skozi okno, misli ji pršijo stran od napornega šolskega vsakdanjika. Po nekaj metrih vožnje pa – malo sem in tja, malo tja in sem. Sedež pod Nino se neustavljivo maje. In kmalu zatem se tresejo tudi že tipke njenega mobilnega telefona. Vanj si, da je ne bi izgubila, zapiše misel, ki jo bo potem doma predelala v pesem: kako naj bodo mladi danes trdne osebnosti, ko

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

hotela Nina svoje pesmi še naprej obdržati zgolj zase, jo je mama prepričala, da jih je nazadnje – po svojem okusu in izboru – vendarle izbrala za venček in tako premagala najtežjo stopnico pri prvem koraku v javnost. Ko je mama pesmi potem odnesla na Krščansko kulturno zvezo, je Nina z zadovoljstvom opazila, da je zraslo njeno samozaupanje, da se je okrepila njena pesniška samozavest. »Od natečaja nisem nič pričakovala, nič nisem hotela, ko pa sem izvedela, da sem dobila prvo nagrado, sem se vendarle močno razveselila. Zmaga je bila zame veliko presenečenje in svojevrstno priznanje.« Zmagoslavje se zdaj že preliva v nove pesniške poskuse. Te poskuša Nina povezati tudi z literarnimi nastopi. Tako se je s svojimi pesmimi – izvirno in nežno prepričljivo – prvič predstavila javnosti v kulturnem sporedu letošnjega Novoletnega srečanja v Tinjah. »Škoda, da te priložnosti ni bilo tudi na podelitvi Tischlerjeve nagrade, saj sem prepričana, da bi zbrani radi prisluhnili tudi mladim literatom.«

pa njihov čas nima stabilnih temeljev in vrednot, se izmika temu, da bi ločeval med dobrim in zlim, med tem, kar je prav in kaj narobe? »Pisanje poezije te dela zrelega in kritičnega,« je prepričana Nina, jaz pa ob njenem globokoizpovednem pripovedovanju dobim svojevrstno priložnost, da ji preprosto – verjamem.

Včasih Nina na kakšno svojo pesmico tudi pozabi. Ko jo po naključju znova odkrije v predalu, se nekaj časa le čudi. Zdi se ji, kot da bi jo napisala neka druga roka, ne njena. Potem pa preprosto zapre oči in čez hip že ve, da je bila ona tista, pod katero se je znova zamajal svet. Tak, ki je do ušes in še čez zaljubljen tudi v poezijo.

osredki

Neusahljiva smaragdna reka poezije Prvo mesto literarnega natečaja v skupini mladih literatov od 16–24 let pa si je pripesnila Kvina Hutterer iz Beljaka: »S pisanjem pesmi dajem bralcem košček sebe, predvsem pa si s pisanjem urejam misli, občutke in doživljaje.« Kvina Hutterer, šele pred nedavnim odkrito, a tudi že zmagovalno literarno pero mlade Koroške, se lahko na kratko predstaviš bralcem Nedelje ?

Kvina Hutterer: »Stara sem 18 let.

Pred tremi leti sem se iz Gorenjske preselila v Beljak. Letos sem maturantka na ZG/ZRG za Slovence v Celovcu, po nekaj mesecih pa se bom vrnila v Ljubljano, kjer bom začela študirati psihologijo na Filozofski fakulteti. Po prvem letu študija psihologije pa se nameravam vpisati še na Visoko šolo za dizajn.« Se spominjaš, ob kateri priložnosti in s kakšnim navdihom si napisala svojo prvo pesem? Si jo dala komu prebrati?

Kakšen je bil odmev?

Kvina Hutterer: »Seveda se spominjam. To je bil moj odgovor na pesem „Soči“ Simona Gregorčiča, ki sem jo naslovila „Smaragdna reka“.

Takrat sem obiskovala še osnovno šolo v Sloveniji in sem svojo pesem sicer z malo strahu, pa vendar, prebrala pred celim razredom. Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako so mi vsi zbrano prisluhnili ter me na koncu pohvalili.« Kaj ti pomeni pisanje literature? Izražanje svojih misli o sebi in svetu, v katerem živimo, izpovedovanje nasmehov in žalosti svojega srca, krik duše ali kaj drugega?

Kvina Hutterer: »Pisanje literature

je zame način življenja. Že od nekdaj sem rada prebirala poezijo, sprva slovensko, nato pa tudi svetovno. S pisanjem pesmi dajem bralcem košček sebe, predvsem pa si s pisanjem urejam misli, občutke in doživljaje. Nemalokdaj na papir podzavestno zlijem vse, kar me v tistem trenutku muči in teži. V mojih pesmih se skriva mnogo sporočil, ki jih tudi sama odkrijem šele takrat, ko se zavem in znova preberem, kar sem napisala.« Kaj te je nagovorilo, da si se odločila sodelovati na letošnjem literarnem natečaju ob Tischlerjevi nagradi? Vsebina razpisa, nagrade, želja še bolj ali manj neznane mlade koroške literatke po navzočnosti v javnosti?

Kvina Hutterer: »Literarnega natečaja sem se udeležila predvsem zaradi tega, da bi na preizkušnjo postavila samo sebe in se tako znebila strahu, ki me je spremljal že od samega začetka pisanja, saj svojih pesmi do sedaj nisem pokazala še nikomur. Hotela sem videti, kakšna bo kritika, upam pa si tudi priznati, da se mi je zdela ideja o tem, da bi s svojimi pesmimi lahko tudi kaj zaslužila, silno privlačna in mikavna, saj so denarnice nas dijakov vedno sila lačne.« Sodobni mladi na Koroškem in pisanje literature v slovenščini, sta to dva svetova, ki ju je sploh še mogoče povezovati, dopolnjevati, med seboj oplajati?

Kvina Hutterer: »Mislim oziroma prepričana sem, da je ta dva svetova mogoče povezovati, saj je mnogo mladih, ki z veseljem pišejo literaturo v slovenščini, a predvsem zaradi pomanjkanja samozavesti ne stopijo pred oči javnosti. Konec koncev je bil to tudi moj največji problem.«

Imajo mladi Korošci po tvojem mnenju sploh priložnost, da predstavijo svoja dela v javnosti?

Kvina Hutterer: »Po mojem mnenju je priložnosti zelo malo. Tudi sama, glede na to, da sem dobitnica prve nagrade, še vedno ne vem, kako naj bi se kot mlada pesnica uveljavila v javnosti.« Te je zmaga na literarnem natečaju spodbudila h kakšnim novim literarnim projektom? Kaj osebno je vnesla v tvoje življenje in ustvarjanje?

Kvina Hutterer: »Sodelovanje in zmaga sta v meni vzpodbudila novo željo in nov cilj, in sicer: rada bi izdala svojo knjigo. Z veseljem pa bi sodelovala tudi na kakšnem literarnem večeru oz. pri projektu za mlade, kjer bi lahko marsikdo dobil priložnost, da bi občinstvu predstavil svoja dela. To, da sem svoje pesmi končno pokazala širši javnosti in tudi zmagala, mi je vlilo novih moči, prineslo novo upanje, predvsem pa je dvignilo moje samozaupanje.« Jerneja Jezernik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

mladi na svetlo dano CHRISTINA LUSCHNIG z Rude 2. nagrada v mlajši skupini

SLOVAR Ima hrbet, a nima trebuha.

Knjiga nam vse pojasni, čeprav je gluha.

Ne raste, ne pije in tudi ne je, če gre za jezike, pa res vse ve. Čisto majhna je in vse pozna. od mačke in kure do morskega psa, od šole in pošte, od podstrešja do kleti, in vseeno, kdo si, to knjigo moraš imeti tudi ti.

Pesmi in proza vseh udeležencev literarnega natečaja NINA ZDOUC iz Celovca, 1. nagrada v mlajši skupini od 12–15 let

»Če imam pri pesnjenju občutek, da bi mi rima podrla vsebino, dam prednost vsebini.«

TA LJUBEZEN

ta ljubezen mi odprla je oči ta ljubezen me vzela je v svoje dlani ta dih zaostal je potiho ta lepota zares pomenila je veliko ta trenutek dolg je bil kot hip ta ljubezen res vzela mi je dih

JURIJ KREUTZ iz Pliberka mlajša skupina ustvarjalcev

MOJ BRAT Vsak dan moj brat gre pozno spat.

Zjutraj pa spi, pozno šele si umije oči.

Mama ga krega, ata in jaz ne marava tega.

Spet je tako, danes zvečer domov ga ne bo.

MATJAŽ SMRTNIK iz Pliberka 3. nagrada v mlajši skupini

SREČA Tika, taka, sreča pred hišo naokoli koraka.

Odpri ji vrata.

Kaj veš, mogoče prav nate čaka!

Slike na straneh 6 do 9 so nastale po motivih Valentina Omana so izbor dela pri likovnem pouku 7.A in 7.B Slovenske gimnazije. Na ogled so pred risalno šole.

LAURA KOŠIR iz Žrelca mlajša skupina ustvarjalcev

VSAK ČLOVEK SE SPREMINJA

ANAMAMARIJA POCRNJIČ iz Celovca mlajša skupina ustvarjalcev

MOJA PESEM

Mnogo ljudi mi je reklo: »Laura, spremenila si se.« Jaz? Ti pa ne?!

Moja pesem govori o stvari, ki zapletena ni.

Kaj bi mi pesem, ki govori o dolgočasnih ljudeh in stvareh!

Jaz sem jaz, vi pa bodite vi, ker jaz ne bom ta, ki bi jo radi videli vi.

Če pesem govori o teh stvareh, je ni vredno brati.

Jaz raje to preskočim in se zabavam na drugih straneh.

Z leti smo se vsi spremenili, toda prijateljev nismo izgubili.

Spremenili smo se vsi in se še bomo, vsi mi, in tudi tisti, ki je rekel, da se ni.

FILIP GALLOB

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ob Tischlerjevi nagradi 2010 ALJAŽ ROBIČ z Jesenic mlajša skupina ustvarjalcev

LEA BERCHTHOLD iz Bilčovsa mlajša skupina ustvarjalcev

DOMOVINI ZVEST

ANGELČEK ZLATI Angelček zlati na svojem oblaku sedi, nežno prepeva in opazuje ljudi.

Vidi otroke, ki se učijo, in starše, ki se srečni smejijo.

Vidi dekleta, ki snežinke lovijo, vidi fante, ki se po ledu podijo.

Ko zadnja ura bila bo, voščil domovini bom slovo.

Pogrešal bom nageljna vonj, pesmi domačih ton.

Pogled na lipe zelene, ples pšenice zlatorumene.

Angelček zlati na svojem oblaku sedi, nežno prepeva in opazuje ljudi.

Mimo njega snežinke letijo, o, kako se vsi veselijo!

Angelček truden zapre oči in ves srečen zaspi.

Zastavo, ki vedno kazala mi je pot in sedaj vihra nad naš svobodni rod.

Domovina moja je nevesta nikoli bila mi ni nezvesta.

Slednjič le našel sem svoj mest’ in vedno ostal bom domovini zvest.

VERENA PRUNTSCH

KVINA HUTTERER iz Beljaka; 1. nagrada v starejši skupini od 16–24 let

SANJE Rada bi ptica bila, da lahko bi ves svet preletela.

Rada bi drevo bila, da lahko v igri z vetrom bi uživala.

Rada bi potok bila, da čutila bi, kako v meni vse živi.

Rada bi noč bila, da v sladek spanec bi vas zazibala.

Rada bi sonce bila, s svojo toploto bi vas ljubila.

Rada bi dobra vila bila, da lahko bi svet spremenila.

Vladar sreče bi bila.

Nikoli žal ne bo tako, ker ptica ne morem biti, niti drevo, niti potok niti noč, niti dan niti dobra vila, vse je zaman.

So vse samo sanje bile, ki misli moje so začarale.

KATJA KOŠIR iz Kranjske Gore mlajša skupina ustvarjalcev

KRIKI SRCA Srce me boli, ker v ognju stoji.

Ne najde izhoda, ker okoli srca je ognjena doba.

Vsaka kaplja, ki pade, veliko stane.

Srce me boli in glasno „Na pomoč!“ kriči.

Nihče ga ne sliši, slišijo pa se sami tihi kriki.

Srce me boli, ker tebe v moji bližini ni.

VERENA GOTTHARDT iz Celovca mlajša skupina ustvarjalcev

»Pesmi sem začela pisati zato, ker me zanima, kaj vse lahko povem z besedami. Na literarni natečaj me je opozorila moja profesorica.«

METULJ

Leta od rože do rože, gleda, kako lepe so, sam pa ne vidi, da tudi on lepo pisan je.

Leta visoko, pod seboj občuduje travnike. Čudovit je, z vsemi barvami sveta plava pred otroškimi očmi in tudi sonce ga prav nič ne ožge.

Sonce ve, metulj pokaže svetu barve vse.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

mladi na svetlo dano DARJA SMRTNIK iz Železne Kaple, starejša skupina ustvarjalcev

»Pisati sem začela, ko nam je naša učiteljica sporočila, da lahko sodelujemo na literarnem natečaju. To je bil nov način izražanja mojih občutkov in misli.«

KOROŠKI SLOVENCI

SMO ... čeprav nas nočejo! ŽIVIMO ... ker smo tudi mi ljudje!

UŽIVAMO ... ker ljubimo življenje!

PRAZNUJEMO ... ker smo družabni ljudje!

POJEMO ... ker tako izražamo svoje občutke!

SE BORIMO ... kljub slabim zgledom!

UMIRAMO .. s solzami ali brez!

KARMEN HRIBAR iz Št. Janža 2. nagrada v starejši skupini

»Pesmi sem začela pisati v sedmem razredu osnovne šole. Pišem, ker tudi tako najdem mir, ni pa to edini način. Sčasoma mi je nekako prešlo v kri, saj mi ustreza ta način izražanja.

Nekateri govorijo, jaz pišem. Literarnega natečaja sem se udeležila brez posebnih pričakovanj; poslala sem nekaj del iz svojega arhiva. Priznanja sem zelo vesela.«

ZAMETANCI PODSTREŠIJ

Le kdo bi še vrtal v glavo, le kdo bi spil strup svojega žolčnika, le kdo?

Neponovljive sanje preperevajo dan osamljenih, prepereli sijejo namesto sonc, v zameno na njih slonijo, podpirajo si glavo, zapletene umotvore govorijo, neslanosti še razslojijo in se praskajo pod pazduho.

Eno imajo pri ušesu, dve pod očmi, četrta je že stekla v pozabo: pregreha, ki ni šunka na dan posta.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pesmi in proza vseh udeležencev literarnega natečaja ob Tischlerjevi nagradi 2010 NAHLA HALILOVIC’ iz Sinče vasi 3. nagrada v starejši skupini

»Rada premišljujem o svetu in si kaj izmislim v fantaziji. Mislim, da ti pisanje pride prav pri različnih stvareh. Lažje ti gre, če napišeš svoje mnenje. Vse, kar si zapisal, je rešeno pozabe in tako rekoč ohranjeno za večno. Odkar znam pisati, sem si tudi kaj zapisovala. Literarni natečaj mi je priporočila učiteljica slovenskega jezika prof. Tatjana Feinig.«

SPREHOD PO JESENSKI LEPOTI (odlomek)

/.../ Počasi grem dol po griču. Grič mi da malo zaleta, tako da avtomatično hodim hitreje. Grem mimo sosedove hiše, vidim nekega človeka in ga pozdravim. »Dober dan!« On pa odgovori: »Zdravo!« Grem naprej in zagledam ptice na drevesih. Videti je, kot da iščejo nekaj za jesti. Narava se mi zdi vedno lepša, čim bliže parka prihajam. Mačka sedi pred hišo naše sosede, gleda na nenavaden način in mijavka. Kako je sladka in lepa! V glavnem je bela, ampak ima rjavočrn vzorec. Jaz tudi zamijavkam, ona pa se prestraši in skoči nazaj v svojo hišo. Grem mimo majhnega mosta, ki je narejen za pešce.

Tu hodijo samo pešci in se vozijo kolesarji. Ob strani ima zelene železne stebričke. Dno mostu pa so lesene letve. Stopim in grem čez njega, zdaj sem na glavni cesti. Moram do trgovine. /.../ Zdaj se trudim, da hodim hitreje, da pridem do parka. Vidim ga iz daljave. Pozimi je res lep pogled nanj! Race me čudno gledajo, kot da bi čakale, da jim dam kaj za jesti. Plavajo v vodi. A jih ne zebe?

Nekatere so se ob vodi usedle na breg. Skozi meglo vidim igrišče, ki se mi zdi čudno in pusto. Usedem se na klop, da bi si lahko v miru ogledala okolico. V sredini vode so od ene do druge strani naredili most. Le s težavo ga vidim skozi meglo. Svetilke ob mostu so vklopljene in ta luč se zrcali v temni vodi. Malo si odpočijem. Na vsem lepem zazvoni moj mobilni telefon.

Ja, halo? Mama je pri telefonu. »N...., a prideš zdaj, prosim, domov.

Kmalu bo temno ... «

NIKA KOLETNIK iz Pliberka starejša skupina ustvarjalcev

STRAN Z BLOKI (odlomek) »Babica, ali veš, kaj sem videla v Nonči vasi?« – »Ne vem, kaj misliš ...« Razjezim se: »Tam v bližini, kjer stanujejo Serajnikovi, zakaj pa tam stojita žerjav in tovornjak?« Babica mi odgovori, da bomo tam zgradili velik blok, v njem pa velika stanovanja.

Na tisoče misli mi šine v glavo. Strašno, kaj vse si lahko izmislijo ljudje. Sredi najlepše narave pa grd, siv blok? Postane mi jasno, da se ne širijo samo mesta, kot sta Šanghaj in New York. Ne, uničevanje moje domovine je zdaj tako resnično, kot pripovedujejo po televiziji. Žalostno povesim glavo. Tam, kjer so nekoč žvrgoleli ptički, so se lovili metuljčki, so imele miši svoje rove v zemlji in je rastla trava s pisanimi cvetlicami, tam bo zdaj stal siv, zanikrn blok za nekaj ljudi.

Stari kitajski pregovor govori natanko o tem, kar si mislim tudi sama: Šele ko bo padlo zadnje drevo, ko bo ulovljena zadnja riba in bo zastrupljena zadnja reka, šele tedaj bodo ljudje vedeli, da ne morejo jesti denarja.

DOMINIK URAK

TAMARA SRAJNIK iz Št. Jakoba starejša skupina ustvarjalcev

»Pravzaprav sem s pisanjem začela ukvarjati že pred mnogimi leti, a šele pred enim letom je pisanje zame postalo nekaj, kar me spremlja vsak dan. V pisanju se lahko izgubiš in pozabiš, kaj vse se dogaja okoli tebe. Ne misliš več na stvari, ki te morda motijo ali povzročajo stres, to, kar šteje, je pisanje. Pisanje zgodb je kot en drug svet.

Zakaj pa se ne bi udeležila literarnega natečaja, ko pa že tako ali tako rada pišem!«

KIKOLO (odlomek)

Tisti dan, ko mi je Kikolo rekel, da hoče z menoj na pustolovsko potovanje, sem že nekako čutila, da me to ne bo razveselilo. A začetek je bil fantastičen ...

Kikolo je sedel pri oknu, ga odprl in mi nakazal, naj pridem k njemu. Še preden sem se zavedla, kaj se je zgodilo, me je Kikolo prijel za roko ... in že sem letela ob njem.

Pozabila sem povedati, da je znal Kikolo leteti kot ptica, le da je bil brez perutnic. Povedal mi je, da ne zna leteti vsak iz njegove vrste, to znajo samo ašbalanski modričkasti španleci. Na začetku sem se temu imenu smejala, a zdaj vem, kaj pomeni. Ašbalanski pomeni leteti, modričkasti pomeni imeti na sebi nekaj modrega, španlec pa, da bi ves čas najraje kar spal. Če človeka to ne spravi v smeh! (...)

A zdaj je prvič, da me je kdo vzel s seboj. Ne vem, zakaj je to storil, tudi možnosti nimam, da bi ga vprašala. Brez veze. Toda še nikoli prej v življenju se nisem počutila tako sproščeno in veselo kot v trenutku, ko sem izgubila tla pod nogami.

ALEKSANDER PERČ VICTORIA MEKLIN iz Pliberka starejša skupina ustvarjalcev

LIZKA (odlomek) Elizabeta, na kratko Lizl ali Lizka, – »Zakaj so mi dali takšno ime?! Kako to zveni, Lizka, zakaj se ne imenujem Ana ali pa Eva? – je edina princeska v hierarhiji kralja Eksodusa petega. Lizl ni princeska, kot jih poznamo. Stara je šestnajst let in obiskuje BAKIP v Celovcu. Je skoraj prelepa in ima mnogo prijateljev. Toda njena največja težava je, da v vseh šestnajstih letih svojega življenja še nikoli ni bila zaljubljena. – Saj jaz, jaz sem lepa, ne tako kot drugi, a vsi so že bili zaljubljeni, samo jaz ne. Zakaj me fantje nočejo?– (...)

Lizka je napisala pismo: Mami, oče! Jaz vaju ljubim kot nikogar drugega na tem svetu. Toda moje življenje ni vredno, da bi še dolgo trajalo. Zato bom danes nehala živeti. Oprostita mi, prosim. Vajina Elizabeta To pismo je položila na nočno omarico. Lizka je hotela počakati, da bodo vsi zaspali in bo potem storila samomor. Toda nato je čakala tako dolgo, da je končno zaspala. – Zakaj pa sem sploh zaspala, ko bom jutri tako ali tako storila samomor? – Ko je zjutraj vstala, se je odpravila na podjunski most. Ko je stala na njem, je o vsem skupaj še enkrat premislila. – To hočem. Seveda vem, da bodo starši žalostni, toda bolje bo tako. – V tem trenutku je na most prišel neki fant, ime mu je bilo Marko. Lizka se je takoj zaljubila vanj. In tudi Marko se je takoj zagledal vanjo. – A takšna je ljubezen! Tak lep občutek, jaz pa sem hotela narediti samomor! Kaj vse bi zamudila, če bi ga storila!!! Jaz sem pa res prava krava!

TOMAN FEINIG ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

obrobki

P ripravi V incenc G otthardt

Kristijan Sadnikar ve, koliko dragocene ustvarjalnosti je v mladih

Kmalu razpis za najboljša likovna dela?

Kristijan Sadnikar, to je znano ime koroške likovne scene. Pa ne le to. S svojim slikarskim delom si je ustvaril ime po vsej Avstriji in se zapisal tudi v leksikon sodobnega slovenskega slikarstva. S slikanjem pa ima opraviti tudi poklicno, saj kot profesor likovne vzgoje na ZG in ZRG za Slovence v Celovcu odkriva in zaznava ustvarjalno žilico mladih. Prepričan je, da bi razpis likovnega natečaja ob Tischlerjevi nagradi, ki bi vključil tudi elektronske medije, pomagal pri odkrivanju mladih talentov na likovnem področju.

Kako gledaš kot profesor likovne vzgoje na Slovenski gimnaziji na ustvarjalnost dijakov?

Kristijan Sadnikar: Iz ljudske šole prihajajo mladi še polni fantazije in ustvarjalnosti. Ko postajajo starejši, pa njihova ustvarjalnost pojenjuje. Vzrokov za to je več. Eden izmed njih je gotovo ta, da se mladi v kako temo težko bolj temeljito poglobijo.

Treba pa je povedati, da se v vsakem razredu počasi le pokažejo tisti, ki so posebno nadarjeni in z veliko ljubeznijo ustvarjajo majhne likovne umetnine.

Kakšna morata biti črta in barva, da pokažeta na ustvarjalni talent?

Sadnikar: Če ima kdo talent, se to zelo hitro vidi. Črta je izrazita, in če je več teh črt postavljenih skupaj, se takoj začuti, ali te črte v svojih barvah tudi kaj sporočajo.

Kako gledaš na likovno ustvarjanje mladih na Koroškem? Kaj je potrebno, da se v javnosti spet pojavijo mladi umetniki?

Sadnikar: V zadnjem času so razstave mladih likovnih umetnikov zelo redke. Izražanje je z likovnega področja prešlo na novo izražanje z moderni-

Katarina Lomschek

Izkušnja, koristna za življenje 10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

mi mediji. Toda vedno znova se najde kaka mladinka ali mladinec, ki ugotovi: zdaj so moje slike dozorele, pokazati jih moram javnosti.

Ob Tischlerjevi nagradi sta potekala govorniški natečaj in literarni natečaj. Si lahko predstavljaš, da bi bil ob tem izveden tudi natečaj za likovno ustvarjanje?

Sadnikar: Natečaj za likovno ustvarjanje bi bil lepo dopolnilo h govorniškemu in literarnemu natečaju. Potenciala je med mladimi zagotovo dovolj. Tak natečaj bi nekatere spodbudil, da bi začeli o svojem talentu bolj resno razmišljati. Za tiste, ki bi hoteli sodelovati na takem natečaju, bi bilo morda pametno pripraviti kako tridnevno likovno delavnico, nato pa izbrati najboljše.

Okrog tvojega likovnega dela je že nekaj časa kar precej mirno. Kdaj lahko pričakujemo kako novo razstavo?

Sadnikar: Zaenkrat me precej zaposluje kulturno društvo, sem občinski odbornik in imam otroke v starosti, ko me nekoliko bolj potrebujejo. Seveda me to, da zdaj nič ne ustvarjam, tudi malo žuli in skrbi. Mogoče se da to opisati z ustvarjalno pavzo.

Zna napisati govor in prepričati s svojim nastopom. Katarina Lomschek, doma v Tihoji pri Št. Lipšu, je letos že drugič zmagala na govorniškem natečaju. Katarina Lomschek si je za temo govora izbrala naslov »Populizem in politika«. Katarina Lomschek je po vseh teh izkušnjah

Teodor Do

Več javnem Sporazumevanje z besedo in s telesno govorico je sestavni del našega življenja in dovolj je priložnosti in potrebe za javno nastopanje. Če dobro obvladamo veščine (po)govora – v pogovoru na štiri oči, v majhnih skupinah, pred polno dvorano ali drugod v javnosti, pred publiko, pred mikrofonom ali kamero –, je to gotovo v korist prodornosti naših idej. Ne mislim na demagogijo ali populizem, temveč na retoriko, ki upošteva človekove pravice in enakopravnost ter ohranja spoštljiv odnos do navzočih in odsotnih. Še posebej potrebno je dobro argumentiranje, če se hočemo spoprijeti z negativnimi predsodki in se zavzeti za zapostavljene in po krivici napadene. V javnem življenju smo tako rekoč na vsakem koraku priča, kakšen učinek ima govorjena beseda, ki pride iz ust nadarjenega in spretnega govornika ali govornice. Ameriški predsednik Obama je najnovejši primer, kako navdušujoče more pritegniti govornik.

Nihče ne pade kot dober govornik z neba. Zelo malo dobrih govornikov imamo, le tu pa tam se iz povprečnosti dvigne kak nadarjen samouk. Trajne slovenske ponudbe za govorniška šolanja ni, še manj pa je očitno povpraševanja po njih. Govorniška sposobnost je kombinacija talenta, učenja in izkušenj. Seveda morajo že v šoli načrtno gojiti oblike javnega nastopanja. Pri številnih šolskih predmetih ne gre in ne sme iti brez pred-

povedala naslednje: »Seveda si pred vsakim nastopom malce vznemirjen. Več je častnih gostov, tem bolj trepetaš. Toda ob sebi imaš ljudi, ki ti rečejo, da bo šlo. In je res šlo. Ko sem spregovorila, sem se tudi sprostila. To je posebna izkušnja, ki mi bo gotovo koristila v življenju.«

omej Nekaj misli ob govorniškem natečaju

Peter Fantur je član žirije mednarodnega literarnega natečaja v Schwanenstadtu

poguma pri m nastopanju!

Literarni zamah s krili proti jugu

stavitev, referatov, govornih vaj ali diskusije, pomembna pa bi bila tudi izvenšolska pomoč.

Pravilen, a redek poziv tistim, ki se hočejo uveljaviti s svojo besedo v javnem prostoru, je govorniški natečaj, ki ga že dolga leta razpisujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza. Gotovo ima ta govorniški natečaj poseben pomen, ker spodbuja javno nastopanje v slovenščini. A odziv med učenkami in učenci (in ne nazadnje tudi med učiteljicami in učitelji) bi bil lahko ali pa bi celo moral biti boljši.

Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta se odločila za zelo tradicionalno obliko govorniškega natečaja. Kandidati se morajo odločiti za eno izmed tém, ki jih zastavita organizatorja. Imajo nekaj tednov časa, da se pripravijo na nastop. Predpisana je dolžina govora in kandidatom je znano, da smejo imeti kot pripomoček na govorniškem odru samo listek z gesli, ne pa do kraja izpiljenega besedila. Vsem udeležencem so okvirno znani tudi kriteriji, po katerih žirija ocenjuje nastope. Mogoče bi kak element spontanosti – glede izbire teme, žirije in poslušalcev – utegnil popestriti natečaj.

V oči bode dejstvo, da je pripravljenost na sodelovanje pri govorniškem natečaju med učenkami večja kot med učenci. Druga posebnost je, da je manj na Koroškem rojenih kandidatov kot pa tistih iz Slovenije. Kot da bi se mnogi, ki imajo svoje jezikovne korenine na Koroškem, bali primerjave. Brez dvoma so tudi med njimi mnogi talenti, iz katerih bi se mogli razviti prepotrebni (za)govorniki naše krhke slovenske, koroške in avstrijske civilne družbe.

Besedilo naj bo kratko in jedrnato. Tudi ni nobena ovira, če se ne zgleduje po uspešnih otroških knjigah in uspešnicah. Ilustracije naj bodo privlačne. To so nasveti Petra Fanturja, doma iz Št. Jakoba, ki ima vsako leto nekaj dni svoj dom v Schwanenstadtu. Tam prebira literarna dela, ki so prispela na mednarodni literarni natečaj.

Posebej je vesel slovenskih literarnih prispevkov, ki so jih napisali mladi člani slovenske narodne skupnosti na Koroškem in tudi tisti iz Slovenije.

Kako sem postal član žirije V sodelovanju s furlansko občino Bordano poteka pod naslovom »Na krilih metulja in laboda« od leta 1997 mednarodni natečaj za najboljšo otroško in mladinsko knjigo v Schwanenstadtu (Gornja Avstrija). Poleti 2005 me je vodja natečaja dr. Michael Aichmayr povabil k sodelovanju. Zamah s krili se je razprostrl proti jugu. Odslej vabim s slovenskim razpisom k literarnemu ustvarjanju Slovence tu in onstran Karavank.

Prebiram, kje mlade čevelj žuli Imam čast, da sem član medna-

rodne žirije. Pri branju uživam v vsakem literarnem delu mladih in vedno mladih avtorjev, novincev in priznanih avtorjev. Iz besedila in ilustracij se da razbrati avtorjev angažma. Otroci se ob pisanju izživljajo in opisujejo, kje jih čevelj žuli. Po eni strani opisujejo šibke in močne točke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa radi bežijo v svet domišljije. Odrasli pa v svojih delih opisujejo lastno mladost, primerjajo čase in postavljajo kažipote. Ob čitanju si zabeležim vsebino, rdečo nit dela in njegovo sporočilo. Pozornost posvečam načinu izražanja, prisluhnem kompoziciji besedila in ilustracijam.

Kratko, jedrnato in nevsakdanje Bodočim udeležencem natečaja v Schwanenstadtu lahko svetujem naslednje: besedilo naj bo kratko in jedrnato. Sporočilo, ustrezno starostni stopnji in naslovniku, naj bo izrazito. Ilustracije naj kažejo umetniški, domišljijski in edinstven navdih. Ni treba, da bi se avtor zgledoval po znamenitih otroških knjigah in uspešnicah.

Koroški nagrajenci v Schwanenstadtu 2006: NATALIJA FURJAN: »Gozd mrtvih duš – Wald der toten Seelen«. VERENA SUCHER: »Neue Freunde für Lena – Novi prijatelji za Leno«. MARIO KURI, CHRISTOPH ASSINGER: »Die blühende Insel – Razcveten otok«.

2007: TATJANA IGERC: »Nedelja na deželi«. TAMARA BAROUNIG in JULIA SCHELLANDER: »Traum oder Wirklichkeit«.

2008: SIMONE FEINIG, TAMARA RAUTER: »Die zwei Kaufhausdetektive«. TATJANA IGERC: »Dragi prijatelj, sporočam ti veliko novico«. NATALIA CICCONE (doma iz Italije): »L’orsacchiotto – Medvedek«.

2009: MALINA KOSCHIER: »Luisa und das Mamaproblem«. KATJA LAUSSEGGER: »Haustier gesucht«.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi

moli & duri Andrej Feini g

Glasovi so utihnili in ohranjeni za večnost Slovenska kultura 20. stoletja je imela v mnogočem – po mojem mnenju – precejšnje nagnjenje do papirnatega razmišljanja. Ko si ogledujem slovenske romane, ki so jih poklanjale politične oblasti našim društvenim knjižnicam, imam vtis, da te knjige komaj še koga zanimajo, tako zaprašeno so. Pa tudi precej nove glasbe, posebno klasične, ima v sebi neko togost, nekateri celo trdijo, da so Slovenci v Sloveniji po razmišljanju precej bolj „Nemci“ kot „Slovani“. Podobno se trdi tudi o Čehih.

Zakaj ta uvod? Zato, ker se pri enem od glavnih skladateljev slovenske preteklosti ta razvoj, ta razpetost med umom in srcem zelo dobro vidi: Čeh Anton Foerster, potomec organistov in šolnikov, se je iz hladnega „konstruktorja“ glasbe pozneje v Ljubljani zmehčal do te mere, da je končno pisal bolj „,mehko“, za mnoge „bolj slovansko“ glasbo.

Operne arije, ki so jih odpeli slovenski solisti Radiotelevizija Slovenija ima precejšnjo zalogo posnetkov slovenskih opernih pevcev. Končno so jih tako rekoč „vrgli na trg“. Žal mnogi, ki jih lahko sedaj poslušamo na osebnih zgoščenkah, niso več med živimi. Dokler so živeli, seveda niso smeli imeti zadoščenja ob osebni zgoščenki – ali ni v tem slovenska „fovšija“?

Tenor Rajko Koritnik, bas Zdravko Kovač ali pa Vilma Bukovec – ti so sedaj končno del sodobnega opernega sveta.

No, vse zgoraj imenovane in še druge slavne osebe, kot je npr. basist Ladko Korošec, najdemo na dveh zgoščenkah zgodovinsko hvaljene uprizoritve Gorenjskega slavčka iz leta 1953.

V priloženi knjižici h Gorenjskemu slavčku najdemo dobro dokumentirano nastajanje opere in zgoščenke. Prav tako so skrbno dokumentirani tudi življenjepisi glavnih pevcev opere. In še nekaj: brez zadržkov se pohvali Foersterjevo delovanje v Ljubljani kot naravnost epohalno. Ko bi Foerster to doživel še za časa življenja, bi to res nekaj pomenilo, po smrti pa je rajnega lahko hvaliti!

In še za nameček: Javni sklad za kulturne dejavnosti je novembra 2006 izdal promocijsko zgoščenko vseh najboljših slovenskih zborov ter sodobnih slovenskih zborovskih skladb. Med šestnajstimi skladbami jih je pet s področja cerkvene glasbe, kar pred tridesetimi leti ne bi bilo mogoče.

Dodatno najdemo v priloženi knjižici veliko natančnih podatkov o slovenskem zborovstvu – in glej, med ekscelentnimi slovenskimi zbori, ki pa niso del zgoščenke, je naveden tudi Mešani pevski zbor Danica pod vodstvom Stanka Polzerja!

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki

Z

velikem

odprtimi očmi

po in malem

Malo bo treba še potrpeti, da bosta spet prišla vigred in pomladansko cvetje. Že sedaj se veselim, da bo spet zacvetela tista magnolija na vogalu poslopja deželne vlade ob križišču Kolodvorske ceste in Vetrinjskega obroča. To čudežno drevo me s svojo lepoto spremlja že desetletja. Jaz se staram, magnolija pa raste. Ko sem bil mlad in je na vogalu poslopja deželne vlade imel svojo pisarno deželni glavar Wagner, je bila še pritlikavo drevesce, medtem pa se raztegnila, da že raste mimo oken glavarjeve pisarne v 1. nadstropju. Hočeš nočeš: razkošno cvetenje si bom moral deliti z gospodom, ki ima rad, da mu žena skuha juho iz kopriv, in ki se sedaj poteguje za trijezičnost. Tako je pač z Vaščani, Villagisti in Dörflerji.

Če prečkaš križišče in greš po desni strani na Obroču proti Domu glasbe, prideš mimo hiše, v kateri se je leta 1894 rodil sloveči slikar Herbert Boekl, na kar opozarja spominska plošča. Velikega mojstra kolorita lahko sedaj občudujete v Muzeju moderne umetnosti (MMKK) v ulici Burggasse, kjer je do 16. maja na ogled velika retrospektiva njegovih del. Razstavo so prevzeli od galerije Belvedere na Duna-

ju, ki jo vodi Boecklova vnukinja Agnes Husslein-Arko. Dodajmo še, da je ob voluminoznem katalogu k razstavi na voljo tudi tanka predstavitvena brošurica, ki v štirih jezikih, v angleščini, italijanščini, nemščini in slovenščini, vabi k obisku. Škoda, da tega načela niso upoštevali tudi v kratkih pojasnilih v samih razstavnih prostorih. Če zapustite Boeklovo razstavo, ne pozabite, ustavite se vsaj še na kratko v galeriji Ritter, in sicer v pritličju, kjer je v teh dneh na ogled razstava neverjetno energičnih oljnatih slik 93-letnega legendarnega učitelja likovne vzgoje na nekdanjem celovškem učiteljišču (LBA) Egona Wuchererja, ki je – to vem iz lastne izkušnje – kot umetnik trpel ob naših poskusih likovnega oblikovanja.

Da je bil po svoje tudi izvrsten pedagog, to se je izkazalo v 4. in 5. razredu, ko nam je približeval skrivnosti iz zgodovine likovne umetnosti od starih Egipčanov do sodobnih svetovnih tokov. Wucherer pa je imel posebo metodo: v odmoru pred 5. uro je naročil, da se zatemnijo okna, tako da so vsi, ki se niso zanimali za te stvari, lahko zbežali, preden je potem sam začel predavati s pomočjo skioptičnih slik.

„

gregejevi

piše Horst Ogris

svetu Horst Ogris odlikovan s

srebrnim častnim odličjem za zasluge za Republiko Avstrijo. Zvezno ministrstvo za pouk, umetnost in kulturo v obrazložitvi posebej poudarja Ogrisovo večletno tankočutno zaznavanje in posredovanje kulturnega dogajanja v prostoru AlpeJadran. Posebnost tega pa je, da se ni ustavilo le pri poročanju, temveč je spodbudilo ploden dialog med narodnimi skupnostmi v tem prostoru. Iskrene čestitke s tega mesta piscu »Ogrizkov« tudi od uredništva Nedelje.

citati G re g e j K r i š t o f

Domovina – nevzdržna in neizbrisna

V

edno znova se poraja upanje, da bo Nobelovo nagrado dobil tudi tržaški Slovenec Boris Pahor za »Nekropolo« ali pa koroški Slovenec (tako se sam označuje) Peter Handke. Ko je leta 1999 nagrado prejel Günther Grass, so se nekateri intelektualci bali, da naslednjih 25 let ne bo dobil nagrade nihče, ki piše v nemščini. Toda Švedska akademija podeljuje nagrado tako, da prerokovanje pač ni mogoče. Kar trije avtorji, ki pišejo v nemščini, so jo namreč prejeli v zadnjih desetih letih: Günther Grass, Elfriede Jelinek in Herta Müller.

V Vzhodni Evropi si je marsikdo uredil življenje po znanem življenjskem vodilu: Sizif je sanjal o lepi, majhni celici, v kateri je zaprt. V tem tesnem, zaTa pouk se je vsaj meni dobro prtem prostoru ni mesta za kamen, ki ga mora privaliti na goro. Herta Mülobrestoval. V prvih semestrih ler tega mazohističnega življenja ni marala in ga ni mogla prenašati. Zato je študija umetnostne zgodovine leta 1987 v neki zimski noči na traktorju brez kabine – in je zato močno vlena dunajski univerzi sem imel klo – samo z dvema kovčkoma in materjo zapustila vas Nitzkydorf v Banatu tako dobro podlago, da mi ni in se odpravila proti Berlinu. Vedela je, da naselitev v vzhodnem delu mesta bilo treba bog ve kaj delati. ne pride v poštev. »Vzhod me je preveč spominjal na to, kar sem že poznala Ko smo že pri obrestih: S poin doživela v Romuniji.« Tudi danes v mogočni hiši v Berlinu, kjer sprejema sebno umetniško oblikovano novinarje in čestitke, ne živi v pritličju, temveč nekaj nadstropij višje. Za čehranilno knjižico se je pred stitke pa ni dobila le velikanskih šopkov rož. Prejela je tudi jabolčni zavitek. kratkim – na pragu jubileja Kos tega je ponudila novinarju. Rože pa bo odnesla na grob Oskarja Pastor90-letnega delovanja – predja, ki je dobra duša njenega novega romana „Atemschaukel«. stavila Zveza Bank v Celovcu. Platnici knjižice krasijo figure Vavedska akademija v Stokholmu je v odločitvi za podelitev Nobelove nalentina Omana, originale si grade za literaturo zapisala, da Herta Müller z zgoščeno poezijo in s trenutno lahko ogledate v postvarno prozo opisuje pokrajine brezdomstva. »Domovina,« pravi, »je slopjih banke v Pavličevi ulici. to, česar človek ne zdrži in česar se ne more znebiti.« S tem je mislila na ozObresti na kost, na utesnjenost v skupnosti v njeni rojstni vasi Nitzkydorf v Banatu in tej knjižici – tako zatrjujena komunistično-diktatorsko Romunijo, kjer jo je zasledovala in ogrožala jo na banki – so mikavne. Da Securitate. je opcija Oman že od nekdaj vredna zlata, o tem se lahko Priznanje pa Müllerjeva sama razume kot potrditev za teme njene literatuprepričate v številnih korore, ki še vedno zadevajo milijone ljudi v diktaturah. Ni pretirano čustvena, ških cerkvah, mrtvaških venjeno hrepenenje po izgubljeni enotnosti ne prenese in ne dovoljuje omaložicah pri nas in v Sloveniji, v važevanja kulturnih in političnih veledogodkov. Njen materni jezik je nemavli Slovenske gimnazije v Ceščina. Šele ko je bila stara petnajst let, se je naučila romunščine. Delala je lovcu in v poslopjih celovške kot prevajalka in poučevala jezike. Mater in očeta, ki je služil pri SS, so januuniverze, da omenim samo arja 1945 osvoboditelji odpeljali v sovjetsko zvezo (namenoma z malo začenekaj lokacij, ki si tudi s tega tnico!) za „zwangsarbajterja“. Po nekaj letih so jih izpustili. Oče je potem v vidika zaslužijo Romuniji vozil tovornjak. posebno pozornost. V bistvu je zadeva blazno enostavna: tistemu, ki hodi z odprtiesnik Mirceau Dinescu o njej pravi, da je aktivistka trpljenja. »Takšnemi očmi in radoveden po svega težaškega dela brez sile ne opravlja nihče. Bolečine so najbrž obutu, po ulicah, po naravi, se kot pne. Njen jezik je trd, jasen, včasih tudi brutalen.« darila ponujajo čudesa, ki mu V naših knjigarnah lahko kupite vse knjige Nobelove nagrajenke. V slovenkoristijo, ki ga razveseljujejo skem prevodu je dosegljiv njen roman „Živalsko srce“ (Cankarjeva založba, – kakor mene tista magnoli2002). ja pred poslopjem koroške deželne vlade.

Š

P

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

NOVO pri Moh

Namesto uvodnika

Ob 20-letnici smrti

Nova knjiga pri Mohorjevi založbi v Celovcu

Dr. Janez Hornböck se je rodil pri Bavantu v Št. Janžu 14. juni-

ja 1910. Obiskoval je ljudsko šolo v domačem kraju, na celovški gimnaziji je leta 1932 maturiral z odliko. Brez obotavljanja se je Hornböck po maturi odločil za bogoslovje, v Innsbrucku je študiral s številnimi drugimi rojaki. Posvečen je bil 3. aprila 1938 v Innsbrucku, na primiciji v Št. Janžu je pridigal njegov stric, dekan v Mežici. Prvo dušnopastirsko službo je nastopil 1938 kot kaplan v Železni Kapli, sledilo je mesto administratorja v Podgorjah, soupravljal je tudi Št. Jakob kot provizor. Nacisti so ga maja 1941 pregnali v Wolfsberg, kjer je bil do avgusta 1945. Nato se je vrnil v Podgorje, kjer je bil do svoje smrti župnik. Leta 1947 je postal urednik Nedelje. Kmalu ga je prelat Valentin Podgorc pritegnil k sodelovanju v Mohorjevi družbi, kajti spoznal je Hornböckov organizacijski talent. Njegovo prvo delo je bilo, da pripravi leta 1947 prvi knjižni dar, koledar in večernice. Po začetnih težavah, ko so jugoslovanske oblasti zahtevale, da mora biti Mohorjeva odraz borbe in trpljenja slovenskega naroda v času NOB, se je Mohorjeva razvijala, po dolgih pogajanjih za vrnitev poslopja, prizadevanjih tiskarniške in založniške koncesije. 1. oktobra 1950 je dr. Hornböck postal tajnik Dušnopastirskega urada in rektor cerkve starega bogoslovja (do 1953). V Mohorjevi je odbor presenečal z novimi idejami in legendarnim gospodarskim talentom. Mohorjeva je postala versko, kulturno in politično središče katoliškega tabora med koroškimi Slovenci. Leta 1953 se je Janez Hornböck preselil nazaj v Podgorje, vendar je škof Köstner zahteval, da bo še naprej v polni meri ohranil skrb za Mohorjevo. Ko so ustanovili Slovensko gimnazijo, je dr. Hörnbock takoj omogočil posojila in investicije za preureditev prostorov za dijaški dom v Mohorjevi, pozneje so adaptirali Haimlinger, kjer so za fante skrbeli salezijanci in za dekleta v Mohorjevi šolske sestre. Preselitev v Marijanišče je prinesla boljše pogoje, z Modestovim domom so ustvarili sodobne stanovanjske razmere, na Dunaju je Hornböck tudi podpiral Korotan. Od leta 1958 naprej je bil ravnatelj Mohorjeve družbe. Z njim je imela Mohorjeva kot lastnica založbe, tiskarne, knjigarne in mladinskih domov ogromen pomen za Slovence v zamejstvu in zdomstvu.

Janez Hornböck je bil vsestranski, poleg svojih obveznosti kot dekan in vodja Mohorjeve je bil mdr. organizator in voditelj duhovnih vaj, zastopnik slovenskih vernikov pri škofu, mnogo je tudi publiciral, zavzemal se je za materinščino in objavil spomenico v zadevi veroučnega jezika, raziskoval je zgodovino rožeške dekanije, zavzemal se je za šolske sestre, pomagal pri finančnih problemih Našega tednika in podpiral literaturo mladih. Za svoje delo je Janez Hornböck prejel številna odlikovanja in vrsto odgovornih častnih dolžnosti. Leta 1988 je prejel Tischlerjevo nagrado.

Mesto Celovec ga je odlikovalo, s tem da je po njem poimenovalo ulico za Mohorjevo hišo, ki pa je žal skrita in ima le eno hišno številko.

Po težki bolezni je dr. Janez Hornböck umrl 13. februarja v 80. letu starosti. Pri poživitvi Mohorjeve sta mu v pomoč njegovo neomajno zaupanje v priprošnjo ustanovitelja škofa Antona Martina Slomška in brez dvoma njegova izredna osebna sposobnost. Janko Zerzer ga je v svoji knjigi Dobri pastirji označil kot duhovno velikega, za versko in narodno obnovo zavzetega moža, lahko bi rekli – po vojni najbolj zaslužnega koroškega Slovenca – duhovnika.

Povzeto po: Janko Zerzer: Dobri pastirji – Naši rajni duhovniki 1968 – 2005

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Zdenko Zavadlav:

Pozna spoved, tudi v nemščini

Niti grožnje niti dobri nasveti niso mogli Zdenka Zavadlava, nekdanjega namestnika vodje OZNE za Štajersko, odvrniti od tega, da ne bi ob vsaki priložnosti odkrito povedal zgodovinske resnice. Namreč, kaj se je tedaj v prvih letih po vojni dogajalo v Sloveniji. Pretresljiva in tudi kočljiva dokumentarna literatura, ne samo za zgodovinarje, tudi za tiste bralce, ki so ta čas sami doživeli, in za tiste, ki ga poznajo iz pripovedovanj svojih staršev in sorodnikov.

Zdenko Zavadlav je delal pri tajni službi v Mariboru. Z vso prepričanostjo je želel povedati to, kaj se je res dogajalo v prvih povojnih letih v Sloveniji, čeprav je zaradi tega živel zelo nevarno. Leta 1990 je Zdenko Zavadlav s podobno mislečimi ustanovil »Društvo slovenskih zapornikov jugo-boljševizma«. Še v istem letu so ustanovili »Društvo za oskrbo zamolčanih grobov«. Toda že leta 1988 so organizirali prvo spominsko svečanost za vse, ki niso imela groba – partizane, domobrance, dachauske zapornike, zapornike z Golega otoka na osrednjem pokopališču Žale v Ljubljani. Sledili so intervjuji na avstrijski in slovenski televiziji, za razne revije, kot sta Mag in Mladina.

Posledice za Zavadlava je bila izključitev iz VOS-a iz politično-moralnih vzrokov. Sledile so grožnje po telefonu, prometna nesreča v Izoli, poleti 1994 streli na njegovo stanovanje. Nekdanji sodelavci OZNE so ga posvarili:zaključi naj svoje pisanje, če bi rad živel dlje. Za Zdenka Zava-

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

horjevi

Verlag | zaloæba Buchhandlung | knjigarna

Mohorjeva Hermagoras www.hermagoras.at www.mohorjeva.at

PREDSTAVITEV

Napovedi

KNJIGE

Kriminalka FERDINAND SKUK

Chefinspektor Meissner und der Kranmörder 304 strani vezana 13,5 x 21 cm ISBN 978-3-7086-0474-9

Œetrtek, 11. marec 2010, ob 19. uri v Mohorjevi knjigarni Viktringer Ring 26, 9020 Celovec

Na žerjavu visi moški. Glavni inšpektor Meissner je svojeglav œlovek, a zelo dober preiskovalec. Njegov najveœji problem je, da se ni nikoli sprijaznil s smrtjo svoje ljubljene žene.

Tudi pri tem primeru misli, da ima zadeva neko zvezo z njo. Njegov nadrejeni mu ne da nobene možnosti in zahteva, da mora oditi na dopust. Meissner se odloœi za dopust na Koroškem.

Ko se vrne na Dunaj, kljub prepovedi naprej preiskuje domnevni samomor svoje žene.

Bo morilec tudi Meissnerja obesil na žerjav?

Inšpektor Meissner na Koroškem Ferdinand Skuk bo v naslednjem času bral iz svoje nove knjige, kriminalke o inšpektorju Meis-

snerju, ki ga primer popelje na Koroško. Kriminalka je izšla pri Mohorjevi založbi in predstavlja svojeglavega inšpektorja, ki je izgubil svojo ženo. Ne more se sprijazniti z ženino smrtjo, in poveže aktualni primer z njo. Zato ga šef pošlje na dopust, inšpektor raziskuje tudi na Koroškem in tudi ko se vrne na Dunaj, tečejo poizvedovanja naprej.

V četrtek, 11. marca, bo Skuk predstavil svojo kriminalko v celovški Mohorjevi knjigarni, branje in pogovor se bo pričel ob 19. uri. Dan navrh, pa se bo Ferdinand Skuk podal v svojo domovino v Pliberk, kjer bo inšpektorja predstavil v kavarni Stöckl v petek, 12. marca, ob 19. uri. Prisrčno vabljeni.

dlova je bilo v prvi vrstni pomembno, da so predstavljena zgodovinska dejstva, kakor so bila v resnici, brez prekrivanja in olepševanja.

Bili so pripadniki Rupnikovega bataljona, ki so ga Britanci dan prej spravili iz taborišča v Vetrinju na celovško železniško postajo. Britanci so jih pustili v veri, da jih bodo peljali v Italijo. Končna postaja je bila internacijsko taborišče Teharje, o katerem so preživeli zaradi visokega števila žrtev govorili o smrtni postelji.

Nakopičeno sovraštvo, ki se je po koncu vojno sprožil proti kolaboraterjem nacionalsocialistov, se ni usmerjal le proti slovenskim domobrancem. V teku koncentriranih političnih »čistk« po stalinistični maniri so odstranili vse potencialne in domnevne nasprotnike komunističnega režima. Pripadniki nemške narodne skupnosti, hrvaški ustaški fašisti, srbski četniki so postali žrtve prav tako kot civilisti kolektivnega pregona komunistične partije za vojne zločince nacionalsocialistov. (…) (Alfred Elste) 264 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0491-6, 24 evrov Aus dem Tagebuch eines slowenischen OZNA Mannes

Pesniški turnir

Na jožefovo, 19. marca, bo Mohorjeva založba v Celovcu v Tischlerjevi dvorani gostovala Pesniški turnir, ki ga organizira založba Pivec iz Maribora. V zadnjih letih se je turnir razvil v eno izmed največjih pesniških prireditev v Sloveniji. Gre za tekmovanje za najboljšo izvirno pesem v slovenskem jeziku, letos poteka turnir že desetič. Žirija vsako leto izbere 24 polfinalistiov, prvi polfinale bo potekal v Murski Soboti in 19. marca v Celovcu. Projekt podpira Ministrstvo za kulturo RS. Prisrčno vabljeni!

To i n o n o

Jubilanti Na božičnici Mohorjeve vsa-

ko leto počastijo tudi sodelavke in sodelavce z delovnimi jubileji. 15 let dela v Mohorjevi knjigarni Kristina Kakl, ki s svojim mirnim in vljudnim načinom strokovno svetuje strankam. Ljubica Simunkovič se je upokojila. 20-letni delovni jubilej je praznovala ravnateljica Mohorjeve ljudske šole, prav tako sta s šolo povezana od prvega dne Tomo Millonig in Milka Kušej. Vsi trije pedagogi gradijo na profilu šole in s svojim širokim angažmajem delajo za dobro šole. 40-letni jubilej pa je praznovala Marija Jerolitsch, ki je vseskozi glavna knjigovodkinja in je sodelavka z najdaljšo zaposlitvijo pri Mohorjevi. Odlikujeta jo profesionalnost in natančnost . ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Kvina Hutterer

Kovček spominov Dobro jutro.

Plašč noči se umika in z zahoda plaho sili svetloba, ki prinaša nov dan.

Nov dan in jaz obračam novo stran.

Led bom stopila, strah bom pozabila, solze posušila, iz srca pregnala noč.

Vrata bom zaprla za sabo, s kovčkom spominov odšla, le ljubezen vzela s sabo, da jo dam tebi, ki ljubiti znaš.

Bosa po snegu sem hodila, kovček spominov izgubila, na vrata tvoja trkam zdaj, prosim te, vzemi me v svoj raj.

Kvina Hutterer iz Beljaka, dobitnica prve nagrade literarnega natečaja ob Tischlerjevi nagradi 2010 v skupini mladih literatov od 16–24 let, je za bralce kulturne priloge, tokrat posvečene mladim koroškim slovenskim besednim ustvarjalcem, in v spodbudo za nadaljnje ustvarjanje mladih na Koroškem iz svojega peresa iztisnila še en literarni biser.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI