Teden življenja

MAJ

10

PRILOGA

XIV

Teden

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

ŽENE

•

in DOM

OTROCI

DRUŽINE

življenja

Z MOJEGA VIDIKA

UVODNIK

Micka Opetnik UREDNICA

opetnik@nedelja.at

Ključna beseda je spoštovanje

L

ani novembra sem se udeležila podijske diskusije o temi Kakšno vrednost ima človeško življenje. Med razpravljalci je bil tudi ginekolog dr. Janos Gellen. Doma iz Madžarske je nekaj let kot ginekolog deloval v Nemčiji. Zdaj pa ga že vrsto let poznajo koroške ženske kot izkušenega in nadvse prizadevnega prenatalnega diagnostika in ginekologa. Na pogovornem večeru je poleg matere, ki ima prizadetega sina, psihološke svetovalke in duhovnika spregovoril dr. Gellen o predporodni diagnostiki. Kot priznan strokovnjak je razlagal možnosti predporodne diagnostike, obenem pa močno poudarjal dostojanstvo še nerojenega otroka.

V prvi vrsti dostojanstvo nerojenega otroka, pri katerem je pri preiskavah ugotovil deformacije ali hudo duševno bolezen, kot je Down-syndrom. Ganjena sem bila in prizadeta, s kakšnim spoštovanje je govoril o teh otrocih. Kako se je zavzemal za življenje teh otrok, obenem pa v velikem spoštovanju govoril o njihovih starših, katerim skuša na čim bolj razumljiv način razložiti bridko novico. Že takrat sem se odločila, da bo ena naslednjih družinskih prilog posvečena prav tej temi. Da pa bo izšla številka ravno v času, ko v avstrijski Cerkvi obhajamo »Teden za življenje«, sem bila sama presenečena. Zadnji teden v maju in prvi teden v juniju smo vsi povabljeni, da naš pogled, naše molitve in bogoslužja posvetimo življenju – da bodo mladi z veseljem sprejemali otroke, se odločali zanje tudi takrat, ko zvedo trpko novico o bolezni nerojenega otroka; da bomo kot civilna družba s spoštovanjem sprejemali take otroke in njihove starše. Želim, da bi ob branju te priloge začutili, kakšno nenadomestljivo vrednost ima življenje.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Če študentka Konec avgusta prejšnjega leta sem se za deset mesecev preko univerzitetnega programa »Erasmus« odpravila v prelepo, malo severno državo Dansko – v mesto Århus, kjer bom junija tega leta zaključila (bakk.) študij pedagoških in izobraževalnih znanosti. Že nekaj let sem se zanimala za severne države v Evropi, kajti socialni sistemi, npr. zavarovalništvo, šole, univerze, domovi za ostarele itn., delujejo po boljših načrtih kakor pri nas v Avstriji.

Vedno sem imela občutek, da socialne ustanove na severu Evrope delujejo z večjim uspehom in večjim zadovoljstvom. O tem sem se hotela prepričati sama, kar je predvsem pomembno tudi za moj študij.

maj

10

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

žene

•

in DOM

otroci

DRUŽINE

Teden

življenja

Slika na naslovnici: Študenti iz raznih predelov Evrope ob morju na Danskem

Kraljevina Danska Na Danskem živi okoli 5,5 milijona ljudi, je najstarejša in najmanjša nordijska država, ki je polna lepih biserov. Obdana je s prelepimi plažami in peskom sipin (Sanddünen), manjša mesta so zgrajena v tradicionalni in moderni arhitekturi. Nešteti otoki se ponašajo s prekrasno naravo. Kulturno življenje in tradicija sta razširjena po vsej Danski.

Danci gojijo skupnost Dance opisujejo kot najbolj zadovoljne in srečne ljudi na svetu, kar lahko le potrdim. Vseeno pa so znani po svojem bolj »hladnem» značaju. Po skoraj enem letu bivanja na Danskem lahko rečem, da so zelo prijazni, praktični, svetovljanski in zelo delavni ljudje.

Zelo razširjena je tukaj beseda »hyggelig« (prijetno), ki po mojem mnenju zelo dobro označuje življenje Dancev. Imajo lepe tradicije, ki krepijo skupnost in prijateljstvo. Tako se na primer vsak petek po službi usedejo skupaj v kak bar in popijejo sip piva. Tudi na univerzi ima vsaka fakulteta svoj bar in ob petkih se študentje dobijo tam,

Kristina Gri l, študentka

Šmihelčanka Kristina Gril je absolventka Slovenske gimnazije. Študijska pot jo je peljala na Dansko. Svoja doživetja in izkušnje je opisala za naše bralce.

a na rajžo gre – na Dansko kar po mojem mnenju dobro vpliva na medsebojni odnos študentov.

Danci imajo tudi zelo veliko zaupanje drug v drugega. To se še posebej pokaže na univerzi, kjer imajo študentje noč in dan vstop v knjižnico.

Poleg tega pa so Danci športno zelo aktivni. Pogostokrat so vpisani v razne športne klube, fitnes centre ali sami izvajajo različne športne panoge. Najpomembnejše prometno sredstvo je torej tudi kolo! Študentje delajo po skupinah Prva stvar, ki me je presenetila, je bila novica, da vsak danski študent dobi znatno mesečno vsoto denarja, kar vsem olajšuje življenje. Vseeno ali prihajajo študentje iz revne ali bogate družine, vsi imajo iste možnosti in se enako dobro lahko koncentrirajo na študij. Pouk na Danskem poteka v majhnih skupinah, kar seveda omogoča večjo kakovost pouka in boljše odnose med študenti. Zame osebno je bilo novo to, da se študentje pogostokrat srečujejo tudi zunaj univerze in morajo pripravljati številna skupinska dela.

Cel sistem je zgrajen na osnovi skupnosti, kar je pomembno tudi za službo pozneje.

Tudi splošni sistem univerze se razlikuje od našega. Študentje tukaj si lahko izberejo različne vrste izpitov, npr. 3-urni pisni ali 1-urni ustni izpit, 24-urni pisni izpit, ki ga lahko napišejo doma, itn. Tudi ocene niso od 1-5, kakor pri nas v Avstriji, temveč med 3 do 12, kar omogoča bolj pravično ocenjevanje. Kot sem že omenila, se tudi pouk razlikuje od pouka pri nas. Zelo pomembno je tukaj, da učitelji/učiteljice nimajo monologov, temveč so študentje vedno vključeni v dialog in so s tem tudi sami odgovorni za študijski uspeh in napredek.

Naslednja stvar, ki je bila sprva zelo čudna zame, je bila, da nimajo ogromnega hierarhičnega sistema. Vsi učitelji/učiteljice so nagovorjeni z imenom in brez kakršnih koli naslovov. Sploh je stik med

študentom in učiteljem in drugimi zaposlenimi na univerzi bolj prijateljski. Vseeno kdaj potrebuješ pomoč, vedno ti stojijo ob strani in ti pomagajo. Vsi ti faktorji, ki sem jih naštela, pozitivno učinkujejo na študente in njihovo motivacijo ter povečujejo kakovost izobraževanja. Predvsem kar zadeva druge sisteme in metode na univerzi, bi si lahko naši politiki odtrgali velik kos in ga uvedli v naš izobraževalni sistem, ki, kakor vsi vemo, ni najboljši.

Študijsko mesto Århus je drugo največje pristaniško mesto

na vzhodni obali Jutlandije in ima okoli 250.000 prebivalcev. Od vsega začetka me je mesto očaralo s prelepo tradicionalno arhitekturo, z zelo mirnim ozračjem, z ogromno kulturno ponudbo, individualnimi trgovinami in lepo naravo v okolici. Hitro sem se navadila na novo okolje in spoznala nešteto ljudi iz različnih krajev sveta, kar je moje zanimanje za druge kulture, jezike, tradicije in dežele še povečalo. Že v prvih tednih sem opazila, da se na Danskem in sploh v tem mestu počutim zelo varno.

Redko slišim, da se dogajajo vlomi ali druge kriminalne stvari, kar znova potrjuje, da so ljudje zelo zadovoljni in uravnoteženi. Kar ima seveda opravka z dobrim socialnim sistemom.

V mestu je nešteto muzejev, dva znana med njimi sta »Aros« in »Den Gamle By«.

Učijo se tri jezike Uradni jezik je danščina. Imajo mnogo različnih narečij in na jugu države celo dvojezičnost (danščina/nemščina). Na jugu se v šolah pogostokrat učijo od vsega začetka dva ali celo tri jezike (urad­ ni jezik, nemščino in angleščino). Kar me je zelo fasciniralo, je, da vseeno koga nagovoriš, vsi ali skoraj vsi obvladajo angleščino in pogostokrat tudi nemščino. Doživljam, da so Danci zelo odprti do ljudi drugih narodnosti.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

V ŽARIŠČU

Leopold Neuhold

Dostojanstvo človek

Č

Univ. prof.

Leopold Neuhold, rojen leta 1954, študij teologije s težiščem etika in sociologija. Od leta 2001 vodja inštituta za etiko in sociologijo.

Vodja delovne skupine za etiko, razvoj in tehniko pri Joanneum Research.

Raziskovalni projekti: katoliški socialni nauk, mirovna etika, spreminjanje vrednot, sociologija religije.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

loveško dostojanstvo pojmujemo kot temeljno vodilno vrednoto za politično in družbeno oblikovanje. V preambuli Listine temeljnih pravic Evropske unije, ki je bila razglašena na konferenci v Nici leta 2000, je jasno rečeno: »V zavesti svoje duhovne – verske in nravne (etične) dediščine Unija temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah dostojanstva človeka, svobode, enakosti in solidarnosti. Temelji na načelih demokracije in pravne države.

Osebo postavlja v središče svojega delovanja, s tem da utemeljuje občanstvo Unije in prostor svobode, varnosti in prava.« Oseba je torej pred vsako družbeno ustanovo v središču: človek kot središče in ne: »Človek kot sredstvo. Pika!« In člen 1 Listine temeljnih pravic se glasi: »Dostojanstvo človeka je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.« S tem je položen temelj, ki je bil odločilen že za Splošno deklaracijo človekovih pravic 1948, če v preambuli vidi »priznavanje vsem članom človeške družine lastnega dostojanstva in njihovih enakih in neodtujljivih pravic« kot osnovo »svobode, pravičnosti in miru v svetu«.

Z dostojanstvom je po Immanuelu Kantu nakazano tisto, kar se ne da obračunavati, kar se ne da postaviti v konkurenco do drugih vrednot, tudi če se takšna konkurenčna situacija vedno znova v vsakdanji resničnosti uveljavlja – in je seveda tudi odločilna. Immanuel Kant piše dobesedno v »Temelju metafizike nravi«: »... človek in sploh vsako razumno bitje eksistira kot smoter sam na sebi, ne zgolj kot sredstvo za poljubno uporabo za to ali ono voljo ...« In na nekem drugem mestu piše: »Kar ima neko ceno, na njegovo mesto se more postaviti tudi nekaj drugega kot ekvivalent; kar pa je vzvišeno nad vsako ceno, torej se ne da nadomestiti z nobenim ekvivalentom, to ima dostojanstvo.« S fi-

guro človeškega dostojanstva je človek, in sicer vsak človek, torej odtegnjen obračunavajoči konkurenci, kar je važno posebno glede na šibke in te, ki nimajo zagovornika, ki bi jim mogel v obračunavanju stati ob strani. V pogledu na formulacijo »Dostojanstvo človeka je nedotakljivo«, kakor jo najdemo v bonnskem ustavnem zakonu v členu 1, pripominja Hermann J. Pottmeyer: »Obstaja nagnjenje, ki ga opažamo povsod v družbi in zgodovini, da bi krog nosilcev dostojanstva omejili na dejavne in dela zmožne. Temu nagnjenju se ustavlja ustavni zakon, ko njegov člen 1 dostojanstvo človeka imenuje nedotakljivo.« In Pottmeyer potem citira Arna Baruzzija: »Dostojanstvo je zato nedotak­ ljivo, ker obstajajo nedoletni, bolni, otroci, šibki nasploh. Fragilno človeškega bivanja je predvsem poimenovano s členom 1.« Prav v mišljenju v kategorijah možnosti (izved­ ljivosti) recimo v okolju nastanka in razvoja človeškega življenja je fragilno, krhko kot očitek neuspeha posebno ogroženo (izpostavljeno).

Ob svetovnonazorskih določilih trga, ki se uveljavlja za vsa področja, in mehanističnem mišljenju, ki v človeku vidi stroj, ki ga je mogoče popraviti, se potencial nevarnosti glede na dostojanstvo še enkrat zviša.

Samo še sredstvo? A prav tudi inflacionarna raba pojma človeško dostojanstvo je opozorilo na to, da je to, kar imenujemo človeško dostojanstvo, nekaj fundamentalnega. Tako je skoval strokovnjak za ustavno pravo Günter Düring v svojem komentarju k bonnskemu ustavnemu zakonu tako imenovano objektno formulo: »Človeško dostojanstvo je prizadeto, če je konkretni človek ponižan v objekt, v golo sredstvo, v nadomestljivo veličino.« V možnosti razpolaganja s človekom recimo kot zarodkom (embriem), ki je bil spočet v petrijevki (Petrischale), se

,,

Bog je vsakega človeka napisal

ka je nedotakljivo kaže ta naravnanost (usmeritev) proti človeškemu dostojanstvu.

Omejitev svobode Ta zasnova (Aufbau) na človeškem dostojanstvu pomeni seveda neko omejitev svobode in avtonomije, s tem da me obvezuje, da ravnam tako, da bo moje ravnanje čim bolj širilo prostor svobode drugega in ne omejevalo. To temeljenje identitete tudi glede na drugega v priznanju temelja svobode drugega je bistveni sestavni del poročila o stvarjenju, ki vidi »pomoč od vis-a-vis v ustvarjenju žene kot veličino, ki dopolnjuje avtonomijo posamez­ nika. Tako piše judovski profesor za mednarodno pravo in evropsko pravo na newyorški University Law School in na Evropskem kolidžu v Brüggeju, Joseph H. H. Weiler, v svojem spisu »Krščanska Evropa«: »Pomembna zaradi svoje simbolične in praktične daljnosežnosti je razlika med akcentom, ki ga Američani v svojem univerzumu človekovih pravic postavljajo na svobodo, in tistim, ki ga Evropejci postavljajo na dostojanstvo. Geneza (Prva Mojzesova knjiga) daje prednost dostojanstvu, s tem da govori o možu in ženi kot ustvarjenima po Božji podobi. Po verskem pojmovanju sveta svoboda ni brezmejna in mora biti del discipline etične resnice. Vsi so ustvarjeni po Božji podobi, možje in žene; v tem smislu so deležni nespodbitne enakosti, in zaslužijo globoko spoštovanje svojega dostojanstva. Vsi so ustvarjeni kot moralna bitja, vsem je dana tista avtonomija in tista svoboda, ki je esencialni del njihove oprave kot moški in ženske.« Takšen pogled ima za cilj izravnavo in združitev perspektiv, red, v katerem more obstajati svoboda enega poleg in celo tudi po svobodi drugega. Prav zato je usmeritev k vsestranskemu, neskrajšanemu človeškemu dostojan-

stvu važna, ki ne obstaja v primerjavi in v tehtanju, temveč v priznanju, »spoznanju v obliki priznanja«, kakor je formuliral Ludger Honnefelder v nekem članku. Kajti obstajajo težnje, ki bi mogl­e udejanjiti formulacijo: »Dostojanstvo človeka je bilo nedotakljivo.« Pod tem naslovom je objavil FAZ z dne 3. septembra 2003 članek Ernsta-Wolfganga Böckenfördeja, v katerem kritizira novi komentar k členu 1 odstavek 1 ustavnega zakona Zvezne republike Nemčije po Matthiasu Herdegenu, ki po njegovem mnenju opušča oz. vsaj relativira neomajno zaščito človeškega dostojanstva. Böckenförde opozarja na to, da je Herdegenova interpretacija zaznamovana z odvrnitvijo od interpretacije odstavka 1 ustavnega zakona kot prevzema predpozitivne vrednote v pozitivno pravo s konsekvenco, da tako »fundamentalna norma ustavnega zakona izgubi nosilno os«. Po Böckenfördeju se s tem zgodi »menjava (Wechsel) v razumevanju garancije človeškega dostojanstva od nosilnega fundamenta na novo ustanovljenega državnega reda, ki označuje njegovo identiteto, k ustavni normi na enaki ravni poleg drugih, ki jo je treba interpretirati izključno državnopravno«.

Nerazpoložljivost ali preračunljivost Tako se vedno postavlja vprašanje, kako obravnavamo človeško življenje in človeško osebo: v nerazpoložljivosti (Unverfügbarkeit) človeškega dostojanstva ali preračunljivosti (Verrechenbarkeit)­ človeškega dosega (Zugriff). Bog je vsakega človeka napisal na svojo dlan, ga torej odtegnil vsakemu dosegu v obliki razpolaganja. S tem ima človeško življenje, tisto, ki se začenja, in tisto, ki se končuje, ne le vrednost, temveč dostojanstvo, ki vsako osebo dela »neizrekljivo«, ker jo je mogoče raztolmačiti samo v Bogu.

na svojo dlan, ga torej odteg­ nil vsakemu do­ segu v obliki

,,

razpolaganja.

S tem ima člo­

veško življenje, tisto, ki se za­ čenja, in tisto, ki se končuje,

ne le vrednost,

temveč dosto­ janstvo.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

v žarišču Pripravila M i c k a O p e t n i k

Kdaj se začne človeš

K

ot prenatalni diagnostik in ginekolog stoji dr. Janos Gellen iz Beljaka pogosto pred izzivom: kako razložim staršem to, kar kažejo preiskave. V predporodni diagnostiki, ki jo imenuje »milost«, pa vidi tudi diskrepanco. Po eni strani je z njo mož­no odkriti obolenja in jih ozdraviti že v času nosečnosti.

Po drugi strani pa sporočilu o deformacijah pogosto sledi splav.

V zvezi z nosečnostjo in nerojenimi otroki se pogosto pojavlja izraz prena­ talna diagnostika. Kaj zmore taka dia­ gnostika?

Dr. Janos Gellen: Prenatalna diagnostika pomeni v pravem pomenu besede predporodna diagnostika. To je poddisciplina, kateri se v Evropi posvečajo ginekologi, v Ameriki delajo to radiologi, te preiskave izvajajo tudi nekateri otroški zdravniki. Predporodna diagnostika omogoča, da otroke pred porodom celostno pregledamo.

Najbolj znana in po najnovejši ved­ nosti nenevarna metoda je ultra zvok, s katerim lahko preiščemo nerojeno dete. To je pa diagnostika, ki ima tudi svoje meje. K prenatalni dia­gnostiki spadajo tudi genetske preiskave, ki jih lahko izvedemo s pregledom krvi staršev, če se npr. v družini pojavljajo kake bolezni bolj pogosto. Genetske preiskave lahko napravimo iz otrokovih celic. K prenatalni diagnostiki spadajo punkcije popkovine, punkcija plodne vode ali preiskave posteljice. S preiskavo materine krvi lahko ugotovimo infekcije ali izključimo nevarnost redkih virusnih infektov. K prenatalni diagnostiki spada tudi prenatalna terapija, s katero lahko poredke ali prirojene bolezni zdravimo že v materinem telesu.

Pojem prenatalna diagnostika se po­ gosto uporablja pri preiskavah, ki so namenjene ugotovitvi, ali se bo otrok rodil zdrav ali pa prizadet …

Dr. Janos Gellen: To drži. Toda najprej moramo razjasniti pojem, kaj in kdo je prizadet. Prizadet je človek, ki je slep, se je poškodoval pri športu in sedi v vozičku. Prizadetost lahko povzroči pomanjkanje kisika v času nosečnosti ali težaven porod.

Vsak od nas ima kako pomanjkljivost – prizadetost, ki največkrat ni vidna.

Prizadetost v prenatalni diagnostiki je obsežna zgodba. Pri pogovoru z nosečnicami strogo pazim, da dobro razložim prizadetost, kakšna je prizadetost, kaj prenatalna diagnostika ob tej prizadetosti lahko pokaže in česa ne. Pri prenatalnih preiskavah je Down-syndrom v mnogih primerih dobro viden.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ško življenje in kakšno vrednost ima Kakšne možnosti ponuja predporodna terapija?

Dr. Janos Gellen: Tehnični razvoj nam omogoča, da moremo z novimi metodami dobro spremljati nerojeno dete in mater. Na primer redko, a zastrašujočo, za nosečo mater smrtno nevarno zastrupitev v nosečnosti lahko z veliko gotovostjo zgodaj zaznamo. Ali sladkorno bolezen, ki nastopi v času nosečnosti. Prej se je zgodilo, da matere v 40. tednu nosečnosti naenkrat niso več čutile otrokovih gibov. Življenje nerojenega se je iztek­ lo. Pogosto je bila za to nenadno smrt odgovorna sladkorna bolezen. Z laboratorijskimi in ultrazvočnimi preiskavami to bolezen lahko pravočasno ugotovimo in z inzulinsko terapijo rešimo življenje nosečnice in otroka.

Današnji standard teh preiskav sestoji iz tehničnega razvoja zadnjih deset­letij in našega znanja. Jaz ga vidim kot milost. Pri teh metodah pa bioetično ozadje ni razčiščeno, ker je razvoj prehiter. Razvoj služi v prvi vrsti zdravju nosečnice in nerojenega. Preiskave v zvezi z Down-syndromom pa so sporne.

Zakaj so sporne?

Dr. Janos Gellen: Ker v Astriji 90 % družin prekine nosečnost, če zvedo, da se bo rodil otrok s to prizadetostjo.

Po novih določilih je ginekolog obvezan, da nosečnico seznani z možnostjo prenatalnih preiskav. Žene zvedo za to možnost in opravijo preiskave pri prenatalnih diagnostikih. Če so preiskave izrazite, opravimo še preiskavo plodne vode, ki pokaže jasno diagnozo. Down-syndrom je duševna prizadetost, ki ni ozdravljiva. Sporne so te preiskave zaradi tega, ker je nerojeni otrok s to prizadetostjo sposoben živeti in ker se kršijo osnove bioetike. In ker zakon dovoljuje splav, se zanj starši tudi odločijo. Zato ima Down-syndrom v prenatalni diagnostiki tudi poseben pomen.

Veselo pričakovanje otroka nenadoma prekine kruta diagnoza „vaš otrok se bo rodil prizadet“. Kje lahko matere ob hudi diagnozi prejmejo pomoč?

Dr. Janos Gellen: Ob raznovrstnih dia­ gnozah moramo dobro presoditi, ali bo otrok sposoben življenja ali ne.

Če ga bo sposoben, bo možno bolezen ozdraviti. Je prizadetost, okvaro mož­no sprejeti in združiti z življenjem družine ali ne? Zgodi se, da se žene ob takih diagnozah odločijo „zame splav ne pride v poštev“. Te nosečnice spremljamo skozi vso nosečnost z enako pozornostjo kakor druge matere. Če pa se starši odločijo za splav, se trudimo, da med sporočilom diagnoze in morebitnim splavom ostane zadosti časa za premislek. Hvala Bogu imamo v zadnjem času tudi na Koroškem kar nekaj izobraženih terapevtk, ki ponujajo psiho-socialno svetovanje. To svetovanje vsebuje spremljanje nosečnice že pred pregledom, tudi med pregledom, ker je sporočilo diagnoze težka naloga tudi za zdravnika, in tudi v času po tem.

Slaba novica sproži v ženah emocionalni strah, jezo, preplah. Ženi moramo dati čas in prostor, da o tej situaciji lahko govori. To podporo prejema nosečnica, ne glede na njeno odločitev.

Kaj vodi žene, da se odločijo za splav?

Dr. Janos Gellen: Ljudje, ki prihaja-

jo k meni, se zelo težko odločijo za ta korak. So prizadeti, žalostni, pogosto pod močnim vplivom. Vidimo pa, da je v zahodnem svetu splav popolnoma akceptiran. Tudi splav zdravega otroka v smislu »Fristenlösung« pred 12. tednom nosečnosti. Izhajam iz družine zdravnikov in moj stari oče in oče sta kot zdravnika doživljala še v 60. letih, kako so mlada noseča dekleta prekinila nosečnost (s pletilko, popile so lug, s pomočjo mazačke, naredile samomor …). Različni so bili vzroki. Takrat še niso poznali kontracepcijskih sredstev in ljubezen je pač ljubezen. Zdravstvena politika je to hotela preprečiti in dovolila, da opravi splav zdravnik, da ne bi bilo več ogroženo življenje matere. To je moja teorija.

Pravica samoodločbe žensk v novejšem času je prispevala svoje k tej odločitvi. V komunizmu, od koder prihajam, pa človeško življenje ni imelo nobene vrednosti.

Ob splavu pa se zastavlja vprašanje – kakšno vrednost ima človeško življe­

nje?

Dr. Janos Gellen: Občutek imam, da

ljudem ni jasno, kdaj nastane življenje: pri oploditvi, med nosečnostjo, pri porodu. Otroci pridejo iz trebuha, so gostje pri nas doma, vzgajamo jih antiavtoritarno, nočemo vplivati na njihov razvoj. Vlada mišljenje – živ­ ljenje se pač enkrat začne. Generaciji, ki danes rojeva otroke, starši niso posredovali, da je življenje vrednota.

Nekdaj so otroci ob rojstvu in smrti doživljali, kako vrednoto so prejeli ali izgubili. Doživljali so spoštovanje do življenja in smrti. Vsak bi rad zdravega otroka. Pri odločitvi proti otroku navajajo starši dva argumenta: ne morem si predstavljati življenja s prizadetim otrokom; dobro, storili bomo vse za prizadetega otroka, toda kaj, če nas enkrat več ne bo?

Ne morejo si pa predstavljati, da bi njihov otrok živel v domu. Otroci in odrasli z Down-syndromom lahko do neke mere živijo sami, vsekakor pa potrebujejo pomoč. Za to imamo že dobre primere, npr. službo osebnega asistenta. To je dobra možnost, da porečem staršem: »Če se bo vaš otrok rodil s prizadetostjo, ga boste oskrbovali z vso ljubeznijo. Ko vas ne bo več, so tu društva in ljudje, ki bodo zanj skrbeli, da bo v znani okolici dobro živel.« So zahteve naše družbe tako visoke, da prizadeti v njej nimajo več prostora?

Dr. Janos Gellen: Včasih so se vsi ti otroci rodili in živeli približno osem let. Danes živijo 60 let. Otrok z Down-syndromom je živel nekdaj kratek čas, bil je ljubljen, starši so ga pogosto skrivali, ker jih družba ni sprejela. Za prizadete še nikdar ni bilo tako poskrbljeno. Še nikdar ni bilo toliko prostora zanje, kot ga je danes. Toda med starši prevladuje mnenje, da za te otroke ni prostora.

Na splošno se čuti odtujitev. Zgublja se osnovna morala. Ni zagovornikov za poroko, ki bi opogumljali mlade: poročite se. Vzdržite in se ne razidite po prvem prepiru. Če ste se enkrat ljubili, je to osnova za vse življenje.

Zdi se, da je v krizi osnovna morala in v teh okvirih prizadeti nimajo prostora.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

ŽENE SPECIAL Pripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

Dragi Adrijan!

Pred nekaj dnevi sem te osebno spoznala. Pišem Ti pismo, čeprav vem, da mi ne boš odgovoril, … a ker po tem popoldnevu vem, bolj kot kdaj poprej, kakšno vrednost ima življenje in kakšno neizmerno ljubezen Ti poklanjata Tvoja starša in kakšne čudovite žareče nasmehe jima vračaš v zahvalo. Pišem Ti pismo, čeprav vem, da se nikdar ne bova pogovarjala, kot se pogovarjam z drugimi ljudmi, a ker vem, da se pogovarjajo duše, in to brez besed.

Ko sem prišla na pogovor k Tvojim staršem, si mirno spal v prijazni in pisani sobi, v Tvoji posebni postelji, ki ima naokoli mrežo, da lahko v njej varno ležiš. Tvoja starša sta me žarečih oči sprejela, polna prijaznosti in odprtosti, polna ljubezni do življenja. In vendar vem, da so te oči že toliko jokale in da sta Tvoj ati in Tvoja mami doživela mnogo krutih ur. Morala sta sprejeti mnogo nespremenljivih dejstev in s tem gotovo tudi popolnoma drugačno življenje, kot si ga sanja mlad par. Kot drugi sin si se rodil v to družino in se prve mesece normalno razvijal. Tvoja mama mi je pripovedovala, da je »po cepljenju izbruhnila ta bolezen in ko smo ga dobili po preiskavah iz bolnišnice, nismo vedeli, ali bo hodil in znal sedeti, in nismo vedeli, ali bo sploh postal star 10 let. Pa se je naučil sedeti in hoditi in je letos postal star 25 let. Vozila sva ga tudi v vrtec in šolo za pohabljene v Celovec, kjer je bil vpisan vsa leta šolske obveznosti. Seveda sem kot mama čutila, da nekaj teče drugače. Kako drugače, pa sem se šele naučila v teku let. Iskali smo pomoč pri nas in v drugih državah, preiskušali vedno znova nove medikamente. A nič ni pomagalo. Pa pride trenutek, ko moraš to dejstvo sprejeti. Prva leta sem bila

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

zelo žalostna. Ko sem pa vse sprejela, sem začela živeti, kot da bi bilo vse samo po sebi umevno. Še enega dne nočem imeti drugačnega. Tako, kot je, je fajn. Kjub vsem naporom.« In Tvoj ati je takoj dostavil: »Življenje ima zame veliko vrednost, ker imam vsak dan nalogo, da skrbim za Adrijana!

Tako sem se tudi jaz pred leti odločil, da ostanem doma pri Adrijanu in pustim svojo službo. Šel sem se šolat za strežnika, da se naučim, kako prav negovati mojega sina, kajti moramo ga povijati in ga oblačiti, ga kopati, itd. Tako mene moje življenje uči svoje in vsakega človeka svoje. Vsak pa je zase odgovoren in mora hoditi svojo pot!« Pa od kod jemljeta Tvoja starša moč za izzive vsakdanjika? Vzgledno in partnersko skušata najti ravnovesje med odgovornostjo zate in potrebami, ki jih imata sama. »Kakor stara tehtnica,« tako pravi Tvoja mama, »morava gledati, da vsak od naju najde tudi zrak zase. Skrb za Adrijana si deliva, in to je seveda velika sreča. Zame je bila prej še šola in poučevanje neke vrste terapija in prostor, kjer sem delala nekaj drugega. Veliko mi pomeni delo v domačem kulturnem društvu. Zajemam moči iz potovanj ali srečanj s prijateljicami.

Zavedam pa se, da moči s starostjo pojemajo in je treba paziti zavestno nase. Tako imamo od letos naprej pomočnico Marijo, ki smo je nadvse veseli in hvaležni, ker nam pomaga in jo je Adrijan sprejel že tako, da sva na moj rojstni dan lahko midva s Tonijem skupaj šla na izlet.« Tvoj ati pa mi je povedal, da se poleg športa, kjer redno dosega lepe uspehe, najbolj spočije v gozdu, »ker je tam mir, pokoj«. V Šmarjeti v Rožu ima kmetijo, ki jo oskrbuje in kamor se z njim vedno spet rad odpelješ. Sploh se rad pelješ z avtom ali pa se gugaš v viseči mreži in poslušaš ptičje petje. Pa poješ rad in uživaš ob glasbi.

Ža nas v zah

areči smeh hvalo

Medtem ko se mi pogovarjamo pri mizi, si prišel iz sobe v dnevno sobo. Giblješ se po svoje, plavajoče. Hišo, kjer sedaj stanujete, sta starša zgradila tako, da lahko brez ovir prideš v hišo in iz hiše in da se tudi sam lahko giblješ v hiši. Ko Te pozdravim, nagneš glavo in poslušaš. Vesel in malce nagajiv spet odideš v sobo z atijem,katerega poznaš po korakih. Mama pa mi pokaže tedenski koledar, kjer so zapisani epileptični napadi, ki Te stalno spremljajo, včasih dan za dnem, včasih zelo močni in dolgi, včasih do 5 napadov na dan. Ti napadi, pri katerih se v možganih nekaj dogaja, nekaj kot strašna nevihta, zajamejo celega človeka in spravijo v neverjetno napetost. Ko je čisto hudo, pride po tebe reševalni helikopter, da te odpelje v bolnišnico. Tu te dajo v globok spanec, da se končno telo odpočije in sprosti. »V teh situacijah so nam že mnogokrat prišli na pomoč sosedje, za kar smo jim zelo hvaležni! Sploh smo hvaležni za vsako drobtinico veselja in sreče, za malenkosti,« pravi mama in oče dostavi: »Ti napadi so vedno z nami in lahko se zgodi, da tak napad spremeni vse v boljše v možganih, lahko pa je tak napad tudi zadnji in pomeni konec! Z Adrijanom ne moreva iti na prireditve ali k maši, ker povsod lahko pride do napada. Ko dobi napad pri kopanju, moramo paziti, da se ne utopi, ko ga dobi pri obedu, moramo paziti, da se nam ne zaduši na hrani, ki jo ima v ustih.« Sprašujem se, ali potemtakem Tvoja starša ne živita v stalnem strahu!? »Ne!« pravi tvoja mama mirno: »Pri meni je tako, da sedaj, ko Marjana ni več, po vsej tej žalosti veliko ‚laže‘ živim, ker sem najhujše že preživela. Ne more biti še kaj hujšega in tako prideš do lahkotnosti bivanja. Vsaka mama, ki je izgubila otroka, ve, da ni hujše bolečine, in nobena bolečina ni tako huda kot ta žalost.

Znova sem se morala naučiti živeti, hvaležna, da sem preživela. Anne Frank je zapisala: ‚Ne mislim na bridkost, temveč na lepoto, ki je še ostala!‘ Zavestno si rečem, da se hočem imeti fajn, in zavedam se tega, da najprej nič ni bilo. Potlej je prišel k nam Marjan in smo ga imeli 20 let, kot našega sina, kot maturanta TAK, kot nogometaša pri SAK. Sedaj ga spet ni več, a ko bomo tudi mi šli iz tega sveta, se bomo spet vsi imeli. Pri nas pa je Adrijan in smo zanj neskončno hvaležni in uživamo sedaj, trenutek za trenutkom.« Kako zelo sem jaz nato uživala Vas tri, ko ste sedeli skupaj in sem Vas smela fotografirati. Oče Ti je žvižgal in si poslušal in odgovarjal, potem pa sta z mamo še zapela. Ti v sredini, obdan z ljubeznijo. Poslovila sem se, obogatena za srečanje z Vami tremi. Ko sem se hotela odpeljati, me je poklicala Tvoja mami, da naj pridem, ker se naznanja napad. Kako drugačen si bil sedaj, nekako poslušal v notranjost in gledal z žalostnimi in strahopetnimi očmi. Nema in nemočna sem stala pri Vas treh, solze so mi lile po licih. Tvoje tresoče roke je ati nežno božal in Ti prijazno prigovarjal. Zdelo se mi je, da prav dobro veš, da se nekaj s Teboj dogaja, in po dolgih minutah si sam rekel: »Dost!« Bil je le lahek napad. Še enkrat pobožam Tvojo mehko roko in se poslovim.

Adrijan, v teh dveh urah z Vami ste me ponovno poučili, kaj pomeni biti ljubljen in kaj je bistvo življenja. Bolj kot kdaj poprej se hvaležna zavedam, da imam dva zdrava sina – in vse to ni samoumevno.

Pozdravi Tvojo mamico in atija v mojem imenu, in vse dobro Vam vsem želim!

Monika

Marta Polanšek (57),

doma na Obirskem, kjer je bila ravnateljica tamkajšnje ljudske šole in poučevala 30 let obirske otroke, sedaj v pokoju in njen mož Toni Wutte (52), sta mati in oče dveh sinov: sin Adrijan (25) ima Lennox-Gastant-syndrom in je s tem človek s posebnimi potrebami, ter sin Marjan, ki je leta 2002 v 20. letu starosti prostovoljno zapustil ta svet.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

pastirsko pismo

Teden za življenje Dragi katoličani v Avstriji, dragi sestre in bratje!

Avstrijski škofje bi vas radi opozorili na projekt, ki naj bi bil v letoš­ njem letu prvič uresničen v vseh škofijah. Gre za projekt »Teden za življenje«, ki naj bi od konca maja do začetka junija dajal ljudem, po možnosti čim večjemu številu, pogum do življenja, zakona, družine in otrok. Kljub težavam in krizam, ki jih vsi poznamo, so predvsem družine – in še posebno družine – tiste, ki podpirajo in nosijo človeško življenje od njegovega začetka do konca. Želja po trdni družini je zelo močno zasidrana, kakor kažejo ankete, pri mnogih ljudeh in tudi pri mladih, čeprav marsikdaj marsikaj ne uspe. Enako velja za zakon, ki je kot uspešna skupnost moža in žene idealni prostor, kjer se otroci lahko razvijajo. Kot škofje smo realisti in obenem idealisti. Vemo, kaj danes slabi in ogroža zakon in družino. Z ljudmi trpimo zaradi vsega, kar jim ne uspe, in jih nočemo obsojati, temveč jim želimo pomagati.

Ne bi bili pa v nobeno pomoč, če bi načela in ideale predstavljali kot splošno nedosegljive ter bi tako enostavno kapitulirali.

Radi bi pomagali graditi povezanost vseh nas proti sedanjemu trendu, ki je veliko tveganje za prihodnost naše družbe in Cerkve v Evropi. Prihodnost so še posebej otroci. Poziv, ki ga vedno znova slišimo, je: »Ta dežela potrebuje otroke!« Poziv mora biti še bolj natančen: »Naša dežela, pa tudi Evropa, nujno potrebuje otroke, ki se počutijo v svojem telesnem in duševnem razvoju varni in podprti. Evropa pa naj razmišlja tudi o krivici, ki se dogaja nerojenim, katerim nasilno ugasnejo življenje s splavom.« V vseh škofijah bodo v tem »Tednu za življenje« postavljene in predstavljene posebne pobude. Zato prosimo za vašo pozornost in za vaše sodelovanje ter vas pozdravljamo z vsem blagoslovom.

Nadškofje in škofje Katoliške cerkve v Avstriji

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Pripravil P a v e l Z a b l a t n i k

„Fit for life“ Nekaj tednov pred velikimi poletnimi počitnicami nas do­ sega mednarodno geslo „fit for life“ (pripravljeni za ži­ vljenje), kot spodbu­ da staršem pri spre­ mljanju svojih otrok na poti razvoja v srečno in izpolnjeno življenje. Strokovnja­ kinje in strokovnjaki vzgojnih ved namreč zaznavajo pri starših znatno preobreme­ njenost in jim pri iz­ vajanju vzgojnih na­ log želijo pomagati s primernimi nasveti.

Mnogo je skrbnih in zavzetih staršev, ki se spopadajo z zahtevnimi vzgojnimi izzivi, kakor na primer z izgubljanjem čuta za vrednote, s pluralizmom v družbi ter mentaliteto „nič ni stoodstotno“ ali „rad/a bi vse“. Družbene okoliščine so se zaostrile, družine razpadajo, vrednote plahnijo, družba in politika pa starše in družine prepuščata same sebi, ne da bi v zadostni meri upoštevali medtem znanstveno neizpodbitno trditev, da je bližina in zanesljiv odnos med staršema in otrokom temeljnega pomena. Žal pa v tem vprašanju naravne potrebe otroka še zmeraj prekašajo gospodarski interesi.

Glede na potrebe časa, v katerih je seveda treba upoštevati poklicno uresničevanje staršev, še daleč ni dosežena zaželena stopnja smiselne oskrbe otrok. Pri uresničevanju pedagoških načrtov se še zmeraj uporablja ključ 1:25 (vzgojiteljica/ vzgojitelj na 25 otrok). Znanstvene raziskave pa medtem jasno izkazujejo, da je za primerno spremstvo mladega rodu treba omenjeno razmerje znatno znižati. V krog spremenjenega in s tem kakovostnejšega vzgojnega spremstva sodita vsekakor tudi službi varuške (Tagesmutter) in babice/dedka (Oma/ Opadienst).

Prav tako nesporen je močan vpliv medijev na vedenje otroka. Seveda le v primeru, če otroka bolj ali manj nenadzorovanega izpostavimo konzumiranju medijske ponudbe. Pretirano gledanje televizije pospešuje pasivnost in spodbuja celo agresivnost, da ne govorimo o uporabi številnih računalniških iger oz. tudi tveganem sprehajanju po spletu. Ob tem je treba spoznati, da tehnični razvoj prehiteva socialno-emocionalno zorenje človeka. Starši ne dohajajo več, ponudb je vse več, prostor za umiritev in doživljanje npr.

ritualiziranega življenja v družini pa se vse bolj oži oz. krči. Pritisk konzuma se vse bolj uveljavlja kot vodilna sila. Ni čudno, če je temu potem podvržena tudi vzgoja. Vse je prehitro, vsega je preveč in nenadoma se otrok izmakne staršema.

Stroka zaznava otopelost posameznika za zaznavanje njegove človeške biti, ko izgublja občutek za potrebno zakoreninjenost in za svoj dodeljeni in nezamenljivi položaj v življenjskem okolju. Uživa neomejeno svobodo, ki pa ga oddaljuje od samega sebe, če tega svojega življenja v svobodi ne začne graditi na temelju soodgovornosti.

Navsezadnje pa tudi pojem „vzgoja“ ne izraža v zadovoljivi meri tega, kar otrok potrebuje na poti v samostojno življenje. Namesto o vzgoji je v prihodnje morda zares bolje govoriti o „spremstvu otroka“. Takšen je tudi program “Fit for life”, mednarodno geslo, ki staršem predoča globalni pomen temeljne človeške naloge. Vsekakor bi bilo narobe, če bi se zaradi občutka preobremenjenosti umaknili v neke vrste “regionalizirano” reševanje vprašanja. Nasprotno, smiselno preživetje je možno le “sredi sveta”, vendar ob upoštevanju načela, da je treba otroku posredovati zanesljive vrednote. Treba mu je z osebnim zgledom pokazati: kdo sem, kje je moj prostor in kako lahko prepoznam globalne povezave. Tudi to je izraz odgovornega življenja.

Pri obveznem vprašanju o prihodnosti družbe pa ob številni kritičnih glasovih tudi v strokovni presoji prevladuje prepričanje o poti zadovoljivega reševanja odprtih vprašanj. Ta optimizem spodbujajo predvsem izkušnje iz svetovalnic za starše in družine, ki čutijo zgrešenost razvoja in zato znova odkrivajo hrepenenje po ritualih, vrednotah in miru v družini.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

zavestno živeti Pripravila M i c k a O p e t n i k

Naše življenje kot s

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Zala Zdouc je učiteljica špecial­ ne pedagogike in dela s prizadeti­ mi v ustanovi Marienhof pri Gospe Sveti. Dodatna izobrazba za moto­ pedagoginjo in jezikovno učiteljico ji odpira širok spekter raznolikega dela z otroki, ki so nonverbalni in sedijo v vozičkih.

O podpori pri njihovem razvoju …

Najbolj važno pri delu s prizadetimi otroki je, da delaš z njimi dalj časa. Šele z leti ga prav razumeš, kaj hoče povedati z gestiko in mimiko, kaj si želi in česa noče, kaj pomeni, če se sprosti, in kaj, če je ves napet. Pri slikarskem projektu sem doživela njihovo veselje in sproščenost ter začutila, kaj jim pomeni začutiti v prstih in dlaneh barve. Ob teh otrocih začutim mir in hvaležnost.

O svojem delu s prizadetimi … V naši šoli imamo dva razreda, katera obiskuje 10 otrok v starosti od 6. do 18. leta. Vsi stanujejo v Marienhofu in jih v vozičkih pripeljemo v šolo, ki je v isti stavbi. Otrokom, ki so na najnižji razvojni stopnji, nisem le učiteljica, sem njihova spremljevalka, negovalka, terapevtka. Moje delo je v prvi vrsti terapevtsko delo.

Ker za take otroke in za njihovo šolanje ni veliko primerne literature, imam vse možnosti poučevanja in spremljanja. Veliko preizkušam, sem z »mojimi otroki« kreativna in imam zadosti časa, da poskrbim za to, da se otroci počutijo dobro. Pri sestavljanju učnega programa sestavim za vsakega otroka njemu primeren učni načrt. Repertoar je neskončen. Sedaj imam v razredu otroka, ki je mobilen in lahko dela stvari kot otroci v vrtcih. On potrebuje vso mojo pozornost in pomoč.

Hvala Bogu sva v razredu dve učiteljici. Tako lahko vsakemu otroku nameniva zadosti časa.

O pomembnosti dela s prizadetimi otroki … Hočem pokazati družbi, da ima vsak otrok pravico do učenja. Zame pa učenje ni samo matematika, pisanje in branje. Tudi ti moji otroci imajo možnost, da se vključijo v družbo. Vsak otrok, tudi prizadeti, nekaj zna, kar drugi ne znajo. Če nam pokažejo, kako znajo čakati, pokažejo svojo hvaležnost, se lahko ob njih učimo. Moja naloga je, da jim odpiram pogled. Če moji otroci ne morejo ven v naravo, jim jaz prinesem sneg, travo ali regratove cvetove v razred.

Ob mojih otrocih se zavedam, da ni vse enostavno in samoumevno. Prizadeti otroci so absolutno odvisni od nas. Zato sem tako hvaležna za moje živ­ljenje, ki je dragoceno, in vsa dela opravljam v luči hvaležnosti in zadovoljstva. Delo s prizadetimi otroki pa doživljam kot obojestransko obogatitev.

O spoštovanju prizadetih … Pri delu s hudo prizadetimi sem spoznala, kako važno je, da se z njimi pogovarjam. Čeprav so oni nonverbalni, je moj jezik spremljevalni jezik. Že jutranji pozdrav jih razveseli in na njihovih očeh spoznam, kako so preživeli popoldan in noč.

Vse, kar naredim, ali je povijanje, če hranim otroka ali ga peljem iz sobe, vse mu razložim in povem. V tem vidim tankočutnost in spoštovanje do človeka, ki potrebuje mojo pomoč.

davčni kotiček

sestavljenka O družbi in njenem sprejemanju prizadetih … Pred kratkim smo bili z našimi otroki na Dunaju. Že kot prva ovira se je izkazalo dejstvo, da vozita na Dunaju vsak dan samo dva vlaka, ki imata oddelek za prizadete, kamor pa lahko postaviš samo dva vozička. Torej smo morali za naših 10 otrok v vozičkih najeti avtobus. Čeprav se vedno znova slišijo v družbi glasovi, ki trdijo, kako je vse primerno urejeno za prizadete, smo doživeli pri teh načrtih absolutne meje. Obisk na Dunaju pa je pomenil zame še eno stopnjo učenja. Moj mobilni fant je v avtističnem spektru in je zelo težaven. Vedno sem bila pri njem in za javnost je bilo očitno, da je to moj otrok. Neprijetno sem čutila, kako so naju ljudje gledali. Ker smo bili na poti kot skupina, sem te poglede in opazke zdržala. Zavedala pa sem se, kako se počutijo starši takih otrok, če jih ljudje tako očitno gledajo in imajo predsodke. Vsak človek ima predsodke, a te lahko obvladujemo. To doživet­je je bilo zame nadaljnja stopnja v mojem razvoju in še bolj sem hvaležna, da imam sama dva zdrava otroka.

O življenju kot vrednoti … Največja vred­ nota je zame zdravje. Da se zavedam sama sebe, da imam zdravo telo in dušo. Ob mojem delu se zavedam, da to ni samoumevno. Zato skušam vsak dan zavestno doživeti, zvečer pa se Bogu zahvalim za fajn dan ali tudi manj lep dan. Veselim se vsakega dneva in ga doživljam kot nekaj posebnega. Iz dneva v dan se razvijam. Spoznanje, da nikoli ni končan osebni razvoj, mi daje energijo.

O virih energije … Moje delo s prizadetimi oblikuje moje življenje. Pri delu vedno lahko kaj prispevam k razvoju prizadetih.

Vendar čutim, da mi je to premalo, čeprav je delo tudi telesno naporno, ne odkrijem svojih meja. Kot ženska, polna energije, sem se odločila za šport, kjer te svoje meje lahko odkrivam, obenem pa dobivam energijo za delo. Življenje gledam kot sestavljanko. Iščeš in sestavljaš dele tako dolgo, da je slika popolna. Ko končaš sliko, se lotiš nove.

Marian Wakounig* D o m a i z M l i n č , že v r s to l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . Re g i o­n a l n i m e n e d že r v z vez n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n ce re g i j a N i ž j a Av s t r i j a te r G ra d i š č a n s ka , l e k to r d u n a j s ke u n i ve rze, i z re d n i p ro fe s o r n a m a r i b o r s k i u n i ve r z i , p o d p re d s e d n i k Zveze B a n k

Pogosta davčna vprašanja

za nove podjetnike

1. del

Vsak, ki na novo ustanovi podjetje, se mora zavedati, da so s to dejavnostjo povezane tudi davčne dolžnosti do finančne uprave. V tem prispevku vas hočem seznaniti z najbolj pogostimi vprašanji, s katerimi se soočajo tako imenovani novi podjetniki (Neuunternehmer).

1. Katero obveznost imate do finančnega urada, če ustanovite podjetje?

Ustanovitev podjetja se mora finančnemu uradu prijaviti v 1 mesecu po ustanovitvi. Obenem morate zaprositi tudi za dodelitev davčne številke. Lahko se zgodi, da uradnik finančnega urada pred začetkom vaše dejavnosti napravi ogled poslovnih prostorov, osnovnih sredstev za dejavnost itd. Ta obisk je nekaj normalnega in se ga ni treba bati.

2. Kateri finančni urad je pristojen?

Običajno je za vas pristojen tisti finančni urad, v katerega krajevni pristojnosti imate sedež podjetja oz. kjer je vodstvo vašega podjetja. Če imate poslovne prostore v Celovcu, vodstvo podjetja pa na Dunaju, potem je za vašo dejavnost pristojen dunajski davčni urad. Na Koroškem imate ta čas 3 finančne urade, in sicer: Spittal/Beljak, Celovec ter Šentvid/ Wolfsberg.

Vse podatke o finančnih uradih (naslov, telefonska števika, faks itd.) lahko najdete na spletni strani ministrstva za finance: http://dienststellen.bmf. gv.at. Za najbolj pogosta vprašanja se na finančnem uradu lahko povežete z informacijskim centrom urada.

3. Kje najdete podrobne podatke o davčnih ugodnostih novih podjetnikov?

Podatke najdete v tako imenovanem „Neugründungs-Förderungsgesetz“ (NeuFÖG).

4. Ali morate kot podjetnik voditi knjige?

Da. V skladu z avstrijsko davčno zakonodajo lahko vodite tako imenovani račun prihodkov in odhodkov (Einnahmen-Ausgaben-Rechnung), lahko pa tudi prostovoljno vodite dvostavno knjigovodstvo (doppelte Buchführung).

Večja podjetja imajo že po zakonu dolžnost, da vodijo dvostavno knjigovodstvo. Nekateri mali podjetniki imajo tudi možnost, da se njihov rezultat davčno pavšalira.

Vsekakor morate biti izredno pazljivi pri vodenju knjig. Če je knjigovodstvo pomanjkljivo, potem mora davčni urad dobiček oceniti, kar je ponavadi za podjetnika slabše. Svetujem, da se – kar se tiče sistema vodenja knjig – povežete z davčnim svetovalcem. Vrhu tega lahko na dvojezičnem ozemlju svoje knjigovodstvo vodite tudi v slovenščini (to predvideva avstrijska davčna zakonodaja). Če imate to pravico – izkoristite to možnost.

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in

izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a l o ž b e

Poklon zagovorniku zamejskih Slovencev V okviru projekta Mohorjeve založbe s prevodom petih del pisatelja Borisa Pahorja v nemščino je kulturni novinar Horst Ogris v članku v prilogi Nedelje (štev. 10. maj) poudaril evropske finančne vire, s pomočjo katerih je šele prišlo do izvedbe prevodov. Evropska unija je prav zaradi podpiranja izdaje leposlovja (izvirnega in prevodnega) ustanovila različne vire, ki so na voljo prijaviteljem. Projekt »Pahor« je Mohorjeva založba seveda zmogla le z gotovo podporo iz skladov EU. Skladi delujejo na osnovi javnih razpisov, sodeluje torej lahko vsakdo, ki izpolnjuje zahtevane kriterije.

Vendar pa je pri izdaji knjige še dosti drugih izdatkov poleg tistih, ki jih krijejo subvencije – predvsem v takšnem veleprojektu.

Sicer pa je dejstvo, da prevajanje malih literatur, kamor sodi tudi slovenska, ni mogoča brez ustreznih subvencij, najsi državnih ali evropskih. Celo izdajanje izvirnega leposlovja je danes lahko finančna avantura in uspeva zlasti v slovenskem založništvu samo z državnimi podporami.

Zelo malo slovenskih založb pa se kljub gotovim podporam ukvarja s prevajanjem slovenskih avtorjev v tuje jezike.

Mohorjeva založba se je lotila tega projekta tudi iz moralne zadolženosti do pisatelja, ki je že desetletja zagovornik ne le Slovencev v Italiji, ampak tudi koroških Slovencev. S Pahorjevo literaturo skuša Mohorjeva založba nemškemu svetu približati usodo zamejskih Slovencev.

Adrian Kert

urednik Mohorjeve založbe Celovec

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

novosti

Nova knjiga o knežjem Pred kratkim je naši založbi izšla nova knjiga avtorice Sabine Nikolay o knežjem kamnu.

Novinarka, mdr. pri radijski postaji Ö1, je v knjižni obliki izdala svojo diplomsko nalogo, vključila novejše podatke in dognanja.

Nikolay je obravnavala knežji kamen in njegov zgodovinski pomen ter se osredotočila na kontroverzo o slovenskem tolarju iz leta 1991, seveda pa je osvetlila tudi novejše dogodke, ki so povezane z upodobitvijo knežjega kamna na evrskem kovancu za dva centa. Osrednji del knjige

Predstavitev učbenikov Mohorjeve založbe v Ljubljani

pa obsega prikaze knežjega kamna v slikah in besedah od srednjega veka do danes.

Pred letom 1991, potem ko so Slovenci knežji kamen upodobili na tolarjih, je bil knežji kamen za avtorico Sabine Nikolay le obrnjena osnova rimskega stebra, ki je v srednjem veku stal na njivi ob Krnskem gradu in je služil pri ustoličevanju vojvod. Začela je obravnavati to tematiko in jo strnila v diplomsko nalogo. V Sloveniji so po razpadu Jugoslavije iskali identiteto, mlada država je potrebovala simbole.

Slovenci so imeli pesnike in pisatelje, jezik, nacionalnih simbolov pa niso imeli. Odločili so se za knežji kamen kot simbol zgodovine novo ustanovljene države. Takoj so se na Koroškem oglasili politiki in zgodovinar-

V prostorih Gospodarske zbornice v Ljubljani je v ponedeljek, 10. maja 2010, v organizaciji Mohorjeve založbe iz Celovca, Centra za poklicno izobraževanje ter GZS Centra za poklicno usposabljanje v okviru projekta UnisVET potekala predstavitev petih novih učbenikov za srednje šole ekonomskih usmeritev.

Vodstvom in profesorjem sred­ njih šol ter drugim uporabnikom so avtorji predstavili vsebino, cilje, didaktične in metodološke posebnosti ter možnosti in novosti pri uporabi novih učbenikov v prenovljenih programih na področju ekonomije.

Učbenik Sodobno gospodarstvo 1 avtorjev Andreje Markač Hleb, Bronje Jarc, Janeza Turnška in Nataše Vrčnon Tratar je predstavila Bronja Jarc iz Srednje ekonomske šole v Mariboru.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

kamnu ji. Deželni glavar je s tem povezal kar teritorialne zahteve do Koroške. In začela se je zgodba prestavljanja knežjega kamna, ki danes stoji v Dvorani grbov pred Fromillerjevo sliko o ustoličevanju vojvod.

Nikolay je v svoji knjigi povzela zgodovino in dogodke v letih 1991 in 2007 ter dognala, da so knežji kamen v Avstriji kot sujet uporabljali pretežno kot ilustracijo koroške zgodovine v zvezi z ustoličevanjem vojvod, to je dokumentarno, v Sloveniji pa je knežji kamen poleg te zgodovinske konotacije simbol, ki je ločen od zgodovine. Avtorica pa vidi upodobitev knežjega kamna na kovancu za 2 centa kot nov simbol: simbol za občutek pripadnosti dveh držav na osnovi skupne kulture.

Solnograški profesor Heinz Dopsch je osvetlil knežji kamne v zrcalu srednjeveških pisnih virov, ljubljanski profesor Peter Štih pa je v svojem članku obravnaval ustoličevanje med zgodovino in predstavami: problemi izročila, razvoja in njegovega poteka ter recepcija pri Slovencih.

O avtorici: Sabine Nikolay, živi na Dunaju, se je po študiju zgodovine, jezikoslovja in filozofije, posvetila podiplomskemu študiju umetnosti. Delala je v raznih galerijah, sodelovala pri izdaji zgodovinskega leksikona mesta Dunaj, je prosta sodelavka radijske postaje Ö1, kjer oblikuje prispevke za oddaji Radiokolleg in Diagonal, od leta 2001 pa je posredovalka umetnosti in kulture v umetnostno-zgodovinskem mu-

Prav iz te mariborske srednje ekonomske šole so pri projektu sodelovali štirje avtorji in tudi štirje recenzenti. Udeleženci so z velikim zanimanjem prisluhnili novostim inovativnih avtorjev, kot so etnološki, eko in karierni kotiček, ki jih poleg drugih slikovnih in grafičnih posebnosti vsebuje ta učbenik, ki prijazno nagovarja in motivira dijake za samostojno delo.

Elizabeta Zirnstein iz Kopra je kot soavtorica predstavila vsebino in cilje učbenika Sodobno gospodarstvo 2, kjer sta soavtorja še Silvo Tratar ter Nataša Vrčon Tratar prav tako iz Kopra.

Anton Grečnik je kot avtor učbenika Ekonomika poslovanja 2, ki obsega temeljne računovodske informacije, poudaril širšo uporabnost gradiva tako za dijake sred­ njih šol različnih usmeritev kot za podjetnike in bodoče študente.

Kot peti učbenik z naslovom Poslovanje podjetij pa avtorice Tanja Ušaj Hvalič, Bronja Jarc in Andreja Markač Hleb pripravljajo koristne osnove za delo v realnem in učnem podjetju v poglavjih trženje in menedžment.

Učbenik Ekonomika poslovanja 1, ki obsega poglavji Statistična analiza pojavov ter Poslovno računstvo avtoric Majde Mohorič in Milene Fundak, ki je v predstavitvi zlasti poudarila kompetenčno usmerjenost, novosti ter usklajenost z vsebinskimi sklopi.

Vsi učbeniki bodo na voljo za delo v šolskem letu 2010/2011. Učbeniki so privlačno, funkcionalno in estetsko oblikovani ter so rezultat enoletnega sodelovanja vseh treh organizatorjev predstavitve ter številnih recenzentov, svetovalcev in strokovnjakov iz gospodarstva in šolstva.

Sabine Nikolay: Der Kärntner

Fürstenstein im Bild, Darstellungen eines europäischen Rechtsdenkmals, ISBN: 978-3-7086-0369-8, 25,90 evra

Nove slikanice Za otroke v otroškem vrtcu in za tiste, ki se učijo slovenskega jezika, so zelo primerne nove slikanice, ki so ravnokar izšle. S starši in vzgojiteljicami se bodo otroci lahko potopili v svet različnih živali in podoživeli poletni dan v mestu. Prav najmlajšim v otroškem vrtcu pa je namenjena slikanica o raznih dogodkih celotnega leta v otroškem vrtcu. Slikanice vsebujejo otrokom primerne risbe, natiskane so na trdih plat­nicah in so ugodne, cena je 14 evrov.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

P i l g e r n mit dem Sonntag und der Nedelja R o m a m o z Nedeljo in »Der Sonntag«

Ein Glaube - Ein Gott - Ein gemeinsamer Weg Ena vera - en Bog - ena skupnost

5.6. 2010

Romanje na tri gore Od Lisne gore k Božjemu grobu

Vom Lisnaberg nach Heiligengrab Začetek: ob 7. uri s sv. mašo na Lisni gori Zaključek: ob 15.30 pri Božjem grobu Na poti bomo obiskali cerkev sv. Lucije v Dobu in Marijino cerkev na Svetem mestu Prijave sprejema: uredništvo Nedelje - tel. 0463 54 5 87 3520