Priloga - Slovenci po svetu

SEPTEMBER

10

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

POPOTNIŠKA

Sledovi slovenstva POTOVANJE_priloga-final.indd 1

12.09.10 21:36

uvodnik

ZA ZAČETEK

Hanzi Tomažič

Ali ste vedeli ...

tomazic@nedelja.at

–d a zunaj Slovenije živi kar približno 500.000 Slovencev, kar je več kot četrtina našega naroda?

glavni urednik

Mal drugačen pogled

D

rage bralke, dragi bralci Nedelje! Ob koncu poletja uredništvo Nedelje navadno zbere in pripravi izbor zanimivih potopisnih opisov in jih strne v prvo jesensko prilogo. Tokrat bo naše potovanje nekoliko drugačno – in to ima poseben razlog, ki je naš letošnji počitniški sodelavec Dejan Valentinčič.

Je rojak iz Gorice, ki se v zadnjih letih z veliko vnemo in občudovanja vredno vztrajnostjo zanima za vprašanja zamejskih Slovencev. Najprej tistih, ki so pri njem tako rekoč pred hišnim pragom, to so primorski Slovenci, in pa – kar je še posebej zanimivo – za Slovence v Reziji. Ta podrobnejši pogled na skorajda skrivnostno in večini neznano rezijansko dolino je tudi jedro te priloge. Svoj pogled je Dejan hitro razširil tudi na Slovence po Evropi in drugod po svetu.

Izmed številnih kontaktov nam je približal tri skupine: Slovence v Nemčiji, Bruslju in Kanadi.

Panoptikum slovenstva pa Dejan zaokroži s pogledom na nas koroške Slovence, saj je takoj po objavi prvega članka v Nedelji od ene izmed naših bralk dobil prijazno vabilo, da mu razkaže Koroško. Veliko veselja pri prebiranju te posebne priloge Nedelje!

– da v Sloveniji skrbijo za Slovence zunaj matične domovine kar štiri organizacije: Svetovni slovenski kongres, Slovenija v svetu, Rafaelova družba in Slovenska izseljenska matica?

– da v Argentini živi približno 40.000 Slovencev, od tega jih je 25.000 Primorcev, ki so čez veliko lužo zbežali pred fašizmom, 6500 jih je iz povojne politične emigracije, drugi pa so se v manjšem številu v Argentino preselili tako pred prvo svetovno vojno kot tudi v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja?

– da je v Clevelandu vse do druge svetovne vojne zgolj znanje slovenščine zadostovalo za normalno življenje?

–d a v nekdanjih jugoslovanskih republikah živi več deset tisoč Slovencev, ki so se tja izselili že v času Avstro-Ogrske, izseljevanje pa se je nadaljevalo še vse tja do razpada skupne države?

– da tudi na Hrvaškem živi avtohtona slovenska manjšina? Letos so jo po 17. letih znova priznali tudi v hrvaški ustavi.

- da je društvo Slovencev v Parizu letos praznovalo 50-letnico delovanja?

– da je bila kraljica ameriške polke Slovenka Lynn Marie že dvakrat nominirana za najvišjo ameriško glasbeno nagrado grammy?

–d a sta harmonikaša Franky Jankovic iz ZDA in Walter Ostanek iz Kanade s svojimi polkami in valčki dosegla mednarodno slavo?

–d a sta bila v Clevelandu v ZDA med obema vojnama kar dva slovenska izdelovalca harmonik?

–d a že približno dve leti deluje spletni portal www.slovenci.si, katerega namen je povezovanje in informiranje Slovencev z vsega sveta?

– da avstralske izseljence že tradicionalno duhovno oskrbujejo slovenski frančiškani? Zdaj tam delujejo trije, in sicer v Sydneyu, Melbournu in Camberi.

Izdajajo tudi dvomesečni časopis Misli, ki je dostopen na spletni strani http:// www.glasslovenije.com.au/, ki je tudi spletno stičišče Slovencev v Avstraliji.

– da Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov vsak mesec izdaja časopis Naša luč, ki je dosegljiv tudi na spletni strani http://rafaelova-druzba.rkc.si?

– d a v ZDA in Kanadi redno izhajata slovenska časopisa Slovensko-ameriški časi (www.slovenianamericantimes.com) in Glasilo (www.theslovenian.com)?

–d a je slovenska manjšina v Italiji ena redkih manjšin v Evropi, ki ima svoj dnevni časopis? To je Primorski dnevnik.

–d a so Mladi za mlade, to je podmladek zbirne stranke Slovencev v Italiji Slo­ venska skupnost, pripravili zgoščenko s fotografijami vseh tabel v Tržaški pokrajini, ki bi morale biti dvojezične, pa niso?

– da v Švici živeči Slovenci dvakrat letno izdajajo Ženevske novice, društvo Slovenija na Švedskem pa večkrat letno svoje društveno glasilo?

– da vsak mesec izide brezplačna revija Moja Slovenija, ki je namenjena Slovencem v zamejstvu in po svetu?

– da v izseljenstvu oddajajo kar nekaj slovenskih radijskih in televizijskih oddaj?

– da Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto razpiše nagradni natečaj za najboljša diplomska, magistrska in doktorska dela s področja zamejske in izseljenske problematike?

– da so letos premestili edinega slovenskega duhovnika v Porabju na Madžarskem dr. Ferenca Merklija, tako da so slovenski verniki ostali brez duhovne oskrbe v maternem jeziku?

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 2

12.09.10 21:36

s l o v e n C I P O SV E T U

Jasmina Ritlop

Svet se vrti, križ pa stoji

27-letna Jasmina Ritlop, ki živi v mestu Konstanz ob Bodenskem jezeru v Nemčiji je študentka politologije. V svojem okolju pa je najbolj znana kot liturgična referentka.

P i š e D e j a n Va l e n t i n č i č

V

sem je dobro znano, da živi po svetu cel kup Slovencev, ki v svojem okolju uživajo zelo velik ugled, s tem pa širijo dober glas o Sloveniji in Slovencih. Ena izmed njih je gotovo tudi komaj 27-letna Jasmina Ritlop, ki živi v mestu Konstanz ob Bodenskem jezeru v Nemčiji. Študentka politologije, ki je na fakulteti tudi zaposlena, je v svojem okolju najbolj znana kot liturgična referentka. To pomeni, da redno vodi besedna bogoslužja. Kljub mladosti to poslanstvo opravlja že tri leta. Pravi, da je bila ta odločitev zelo premišljena in da jo je že dolgo čutila v sebi. Vedno si je želela biti blizu ljudem, s tem pa je postala do sočloveka še bolj občutljiva, kot pravi sama. Priprava za liturgično referentko je trajala dve leti, del tega časa je preživela tudi v samostanu. V tem času je opravila skrajšani študij teologije. Skozi celotno obdobje priprav ji je bil v pomoč in oporo duhovni in življenjski mentor, ki si ga je izbrala na začetku priprav.

Kljub mladosti to poslanstvo opravlja

že tri leta. Besedna bogoslužja pripravi tako v nemškem kot tudi slovenskem jeziku. Poleg tega vodi tudi priprave na krst, ki so zanjo najlepši del te službe. Jasmina pravi, da jo to poslanstvo izpolnjuje in da je v sebi našla notranji mir. Svoje duhovno stanje opisuje kot „dotik duše«. In kje vidi svojo vlogo liturgične referentke in predvsem kristjanke? Predvsem želi pomagati ljudem in jih duhovno spremljati v vsakdanjem življenju.

Nikomur pa noče vsiljevati vere, saj meni, da se le-te ne sme širiti v besedah – vsak mora začutiti vero v sebi in v svojih dejanjih. In kako vidi vlogo in vpliv vere v sodobni družbi? Za opis tega se ji zdi najprimernejše kartuzijansko geslo »Križ stoji, svet se pa vrti«.

Jasmina je tudi zelo zavedna Slovenka in dejavna članica tamkajšnjega slovenskega društva. V tem delu Nemčije ne živi veliko Slovencev, zato društvo šteje le nekaj deset članov in ne more biti pretirano aktivno.

Osrednji dogodek društva je jesenska kulturna prireditev, sicer pa je cilj

društva predvsem ohranjanje jezika in slovenske identitete tudi pri otrocih. Jasmina si v društvu prizadeva predvsem za to, da bi v delo aktivneje vključila mladino. Pravi, da ji je slovenska identiteta vedno pomagala pri osebni rasti in da se v njej dobro počuti. Za Slovence – v primerjavi s sosednjimi narodi – meni, da bolj ohranjajo moralne vrednote. Priznava pa, da ni vedno lahko biti Slovenec.

V službi, kjer so jo že sprejeli, so ji potem, ko so izvedeli, da je slovenske narodnosti, rekli, da morajo še enkrat premisliti, saj si na tem mestu želijo domačina. Kljub tekočemu znanju nemščine je imela precej težav že v šoli. A kljub temu ni nikoli pomislila, da bi se odpovedala slovenski identiteti. Pravi, da se kot Slovenka počuti obogatena in da jo njena slovenska identiteta izpolnjuje. Zelo rada se vrača tudi v domovino svojih staršev, zato v Slovenijo prihaja večkrat letno. Ali razmišlja tudi o tem, da bi se v Slovenijo kdaj preselila za stalno? »Vrnitev v domovino sem položila v Božje roke,« pravi.

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 3

XIV

3

12.09.10 21:36

REZIJA

Ta rožina d Rezija je zaprta rečna dolina, ki leži na zahodnem robu slovenskega poselitvenega prostora, jugozahodno od gore Kanin. Slovansko prebivalstvo je Rezijo naselilo v sklopu selitve narodov, verjetno v 6. stoletju. Slovensko ime Rozoanskë romoninjë Kljub temu, da je rezijanščina brez dvoma slovensko narečje, je tako zelo posebno, da se s knjižno slovenščino težko razume, zato nekateri nikakor nočejo priznati, da so Rezijani Slovenci, temveč njihov izvor iščejo drugje. To ima korenine že v ljudskih pripovedkah, kjer se je razširilo prepričanje, da so se Rezijani priselili iz Rusije. Tej ideji je pozneje dal krila še jezikoslovec in preučevalec rezijanščine Jan Baudouin de Courtenay, ki je zapisal, da Rezijani govorijo jezik, ki ga Rus z lahkoto razume.

To seveda ni res. De Courtenayeva napaka je bila vsaj ta, da slovenskega jezika sploh ni poznal. Rezijani so se zavedali, da so njihov jezik, navade in šege povsem drugačni od sosednjih območij (tudi od najbliž-

4

XIV

je Benečije in Kanalske doline) in da z njimi niso čutili povezovalnih elementov, zato so vedno mitizirali svojo zgodovino. Pri tem jim je de Courtenayeva (napačna) teorija prišla še kako prav in je še danes živa. Da se med Rezijani ni okrepila slovenska zavest, za to so še drugi vzroki. Sredi 19. stoletja, ob pomladi narodov, je na Primorskem zelo pomembno vlogo odigrala Goriška Mohorjeva, ki je razširila slovensko pisano besedo na ta območja. V Rezijo slovenske knjige na žalost niso mogle prodreti, saj je bilo narečje preveč drugačno, da bi ljudje razumeli knjige. V 20. stoletju so v sosednji Benečiji zelo pomembno vlogo odigrali „čedermaci’“ (poimenovani po knjigi Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac, kjer pisatelj opisuje boj beneškega duhovni-

ka za slovenščino v času fašizma), to so bili narodno zavedni duhovniki, ki so kot edini izobraženi del prebivalstva med ljudmi dvigali nacionalno zavest s pou­čevanjem branja in pisanja, kulturnim izobraževanjem, z gospodarskimi nasveti, s pomočjo pred oblastjo ... Rezija ni imela svojih duhovnikov, zato so bogoslužje v maternem jeziku izgubili že davno prej, s tem pa seveda tudi slovensko inteligenco, ki bi izobraževala prebivalce in dvigovala njihovo nacionalno zavest. Po končani drugi svetovni vojni je na mejo med Jugoslavijo in Italijo padla železna zavesa. Italijanske oblasti so izvajale uspešno propagando, v kateri so slovenstvo enačile s komunizmom in tako ljudi odvrnile od želje po stikih z matičnim narodom. Ti predsodki se rušijo šele

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 4

12.09.10 21:36

a dolyna za dolino je „ta rožina dolyna“ (dolina rož), Dolina je bila vedno precej revna in zato a se danes ne uporablja več. Ker je dolina tudi ni bila deležna nobenega priseljeva­ zaprta med pobočja visokih gora in zato nja, tako sta se tukaj jezik in kultura razvitežko dostopna, prebivalci praktično niso jala povsem ločeno od preostalih območij. imeli nobenih stikov s sosednjimi območji. zadnjih nekaj let, ko je večina ljudi Slovenijo končno začela dojemati kot svobodno in demokratično državo.

2/4 takt namesto 3/4 Rezijani niso posebni le zaradi svojega narečja, ki ga govorijo oz. „romonijo“, temveč tudi zaradi zelo drugačnih šeg, glasbe in plesa. Etnolog, muzikolog in preučevalec Rezije dr.

Pavle Merku je zapisal, da nikjer na slovenskem etničnem ozemlju prebivalci niso tako ponosni na svojo tradicijo kot prav v Reziji. Ko so začeli raziskovalci preučevati in zapisovati slovenske folklorne plese, je bila Rezija edino območje, kjer je bilo plesanje folklore še živo in so koreografijo lahko preučevali neposredno prek plesa. Izvore rezijanskega plesa lahko zasledujemo vse do Keltov, pa tudi

danes so strukture ljudske glasbe bolj podobne irski glasbi ali glasbi Bretoncev v Franciji kot pa drugim slovenskim območjem. Igrajo na violino, ki ji pravijo „citira“, in na violončelo oz. bunkolo, ki sta prilagojena tako, da je njun zvok podoben zvoku nekdanjih dud, ki so se v dolini uporabljale do razmaha glasbil na strune.

Igranje spremljajo z udarci z nogo, ki dajejo ritem. Rezijanska ljudska glasba je edino slovensko področje, kjer med instrumente niso vzeli harmonike. Danes v Reziji delujeta dva pevska zbora: ženski Roze Majave in moški Coro Monte Canin. Daleč najpomembnejša pa je folklorna skupina Val Resia, ki neprekinjeno deluje že od leta 1838 in je najstarejša folklorna skupina v Italiji. Njena voditeljica, komaj 28-letna Pamela Pielich, s

piše D e j a n V a l e n t i n č i č ponosom pove, da je folklorna skupina v zadnjih letih postala zelo prepoznavna, z njo pa tudi rezijanska glasbena in plesna dediščina. Folklorna skupina pogosto nastopa po Sloveniji, redno se udeležuje festivalov v Italiji, rada pa se odzove tudi na vabila iz tujine. Letos se tako folkloristi na začetku avgusta odpravljajo na Japonsko, kjer bo velik mednarodni folklorni festival. Kakor glasba je tudi rezijanski ples precej drugačen od preostalih slovenskih folklornih plesov. Dokaz, da je ples zelo star, je tudi dejstvo, da se plesalci med plesom ne dotikajo. Nekaj posebnega so tudi rezijanske narodne noše, ki so bile različne glede na stan osebe – dekleta in fantje pred poroko so imeli svoje noše, poročene žene in možje svoje, vdove in vdovci pa spet drugačne.

Nadaljevanje na strani 6

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 5

XIV

5

12.09.10 21:36

REZIJA

Kljub naravnim lepotam rezijanske doline je zanjo značilno močno odseljevanje mladih. Levo: najstarejši zapis v rezijanščini je molitev očenaš v cerkvi v Ravanci.

Nadaljevanje s strani 5 Prav posebne pa so bile noše za pusta, ki je bil v Reziji vedno zelo pomemben dan in ga še zelo ohranjajo.

Rezija – turistični biser Najvidnejša rezijanska kulturna delavka Luigia Negro pravi, da so se za njihov turizem svetlejši časi začeli po padcu železne zavese. Ugotavlja nam­reč, da italijanskih turistov rezijanska kultura ne zanima in se pri obisku že po petih minutah dolgočasijo, saj jim to ni blizu. Slovenske turiste pa, nasprotno, rezijanska dediščina zelo pritegne in jih njihove posebnosti zelo zanimajo. Lani je v Rezijo prišlo kar več deset avtobusov iz Slovenije. Gospa Negro je prepričana, da bodo Rezijani kot manjšina lahko preživeli le, če se bodo povezovali z drugimi Slovenci, zato pravi, da bi si zelo želeli tudi turistov iz Koroške. Priznava, da Rezija na Koroškem še ni znana, do sedaj so od tam gostili le nekaj avtobusov. V prihodnjih letih si želi, da bi se to spremenilo in bi prišlo tudi do čim bolj

intenzivne kulturne izmenjave. Mogoče bo pri tem pomagal tudi skupni projekt, ki ga pripravljajo z Inštitutom Urban Jarnik.

In koliko je Rezija sploh zanimiva za turiste? Izredno zanimiva, vam bo znal povedati vsakdo, ki je v Reziji že bil. Tukaj najdejo prostor zase ljubitelji narave, saj je to čudovita in čista predalpska dolina, z istoimensko reko, s številnimi visokimi planinami in hribi, na katere vodijo številne kolesarske in pešpoti. Urejena je tudi „ta lipa bila pot“, ki obiskovalce krožno popelje po dolini, da spoznajo vse naravne znamenitosti. Prikrajšani pa seveda niso tudi ljubitelji kulture in umetnosti, saj Rezijani turistom z veseljem pokažejo svoje plese in glasbo. V rezijanščini Silvana Pal­etti in Renato Quaglia pišeta tudi poezijo, v narečju poje še kantavtor Rino Chinese. V Reziji imajo dva muzeja, enega posvečenega rezijanski zgodovini in življenju v preteklosti, drugega pa zaščitnemu znaku Rezije – brusačem. Moški, ki so potovali po vsej Evropi in celo v Rusijo, Ameriko in

na Bližnji vzhod ter tam brusili nože in škarje in popravljali lonce in dežnike, so namreč eden najbolj znanih rezijanskih likov. Ljudje se tega zavedajo, poleg tega pa niso pozabili, kako težko je bilo takšno življenje in kaj je to pomenilo za tamkajšnje ljudi, zato spomin nanje spoštljivo ohranjajo.

V Reziji vsako leto pripravijo tri večje prireditve, ki jih je vsekakor vredno obiskati: 15. avgusta na Marijino vnebovzetje ali na „Marijino mišo“, kot sami imenujejo ta praznik, imajo zjutraj slovesno sveto mašo, nato pa sejem, na katerem je tudi predstavitev brusačev, foklorna skupina pa predstavi tradicionalne plese. Na sveti večer in predvečer svetih Treh kraljev pripravijo velike žive jaslice, ki se raztezajo po vsej vasi, zvezdo repatico pa spustijo kar s sosednjega hriba.

Tretja prireditev pa je že prej omenjeni pust.

In za konec, kot se spodobi, še vabilo v „to rožino dolyino“ v rezijanščini: Prïdita vïdët našo dulïno, naše väsi anu to lipë ka mamö tu-w Reziji.

NEKAJ PODATKOV O REZIJI: V Reziji danes živi okoli 1200 ljudi, še pred sto leti pa jih je bilo 5000.

Rezija je edino območje slovenske poselitve, kjer živi izključno slovensko prebivalstvo.

Najpomembnejša kraja sta Ravanca, kjer je tudi sedež občine, in Stolbica, kjer se dogajajo vse kulturne prireditve. Ljudje pa živijo še v naslednjih vaseh: Bila, Osoane, Liščaca, Njiva in Korito.

V Reziji je le okoli 25 služb, vsi drugi se morajo dnevno voziti na delo v furlansko nižino.

Dobrih 20 let stari podatki kažejo, da rezijanski BDP dosega le 1/3 italijanskega povprečja.

Dejstvo, da v Reziji nimajo zdravnika, banke, mesnice, bencinske črpalke, trgovine z oblekami in čevlji, nobenega serviserja, naj bi življenje v tej dolini podražilo kar za 25 % v primerjavi s preostalimi kraji.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 6

12.09.10 21:36

PogovoR

Luigia Negro je najvidnejša rezijanska kulturna delavka. Povezanost Rezije s slovenstvom je odkrila na tečaju slovenščine, pri sklanjanju besede mož, ko je ugotovila da gre za povsem enake strukture. Zaradi svojih prizadevanj je bila že dvakat tudi fizično napadena.

Tudi fizično nasilje je ne ustavi!

Gospa Negro, vi ste gotovo duša boja za slovensko identiteto Rezije in zaradi tega tarča številnih pritiskov in napadov. Kako vse to prenašate in kakšni so po vašem mnenju motivi vaših nasprotnikov?

Luigia Negro: V Reziji je skupina ljudi, ki se boji, da bo slovenščina izrinila naše narečje.

Ob tem na žalost ne opazijo, da narečje zelo izrinja italijanščina. Odkar je v dolino prišla televizija, se vse pogosteje dogaja, da otroci ne znajo več narečja, mogoče ga še razumejo, govorijo pa le italijansko. Poleg televizije veliko krivdo nosi tudi šola, ki je izključno v italijanščini. Na leto je namenjeno le sedem ur učenju narečja, sedem ur učenju petja in sedem ur učenju plesa. To je s pedagoškega vidika povsem nekoristno.

Za razliko od mojih nasprotnikov sem sama in moji somišljeniki prepričani, da se rezijansko narečje in kultura lahko ohranita le s pomočjo slovenščine. Poleg tega tudi ne vidimo razloga, zakaj bi zanikali svoj izvor.

Kje so glavne razlike med obema skupinama?

Katera opcija ima več podpornikov?

Luigia Negro: Zelo težko je reči, koga podpira več ljudi, saj se jih večina noče javno izpostavljati. Najlepši primer tega so dvojezični napisi (poleg italijanskih napisov še v narečju), ki so bili v Reziji soglasno postavljeni že leta 1994, davno preden je zakon to zahteval.

A za ime v narečju smo uporabili poseben rezijanski črkopis, ki pa mu nasprotniki slovenske identitete Rezije nasprotujejo, saj zahtevajo italijanski črkopis, zato so table pobarvali.

Lani je na volitvah zmagal slovenstvu zelo nenaklonjen župan (sicer z minimalno večino) in table zamenjal z italijanskim črkopisom za narečna imena. A tudi te table so bile že zelo kmalu porisane. Tokrat od nasprotne strani.

mom „vindišarji“.

Na zadnjih volitvah je bila razdelitev glasov približno pol-pol, a se je zaradi neugodne razporeditve glasov zgodilo, da ima opcija, ki zagovarja župana, kar 9 občinskih svetnikov, mi pa le 4. Med temi bi posebej izpostavila mlado Pamelo Pielich, ki je tudi voditeljica folklorne skupine.

Ne moremo pa v Reziji govoriti o slovenskih narodnih politikih, ampak se zagovarjajo bolj Luigia Negro je predsednica kulturlokalni interesi, tudi kandidati nastopajo na nega društva Rozajanski dum lokalnih in ne strankarskih listah.

Sami pravite, da vidite prihodost Rezije v povezovanju s slovenskim kulturnim prostorom. Ena izmed takšnih pobud je gotovo tudi sodelovanje z Inštitutom Urban Jarnik. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Luigia Negro: Skupaj z Inštitutom Urban Jarnik in društvom iz Sappade v Venetu v Italiji, kjer živi nemška manjšina, smo se prijavili na projekt, ki ga financira EU. Mi in nemška manjšina imamo še zelo živ poseben pust, ki ga želimo dokumentirati, pustne šege so bile nekoč zelo žive tudi na Koroškem in Inštitut Urban Jarnik želi ohraniti vsaj tisto, kar je še ostalo. S čezmejnim projektom, ki je pogoj za sredstva iz EU, želimo skupaj pripraviti dokumentarne filme in posebne zgoščenke z vsemi podatki o pustu in s slikami vseh tipičnih noš.

Pravite, da je sedanja občinska uprava slovenstvu nenaklonjena. Kaj pa vaša stran, ima kakšne politične predstavnike, ki zagovarjajo vaša stališča?

Luigia Negro: Najprej je treba povedati, da smo oboji zagovorniki ohranitve rezijanske kulture, le drugačno pot do tega si želimo. Mi priznavamo slovensko identiteto Rezije, medtem ko naši nasprotniki trdijo, da smo Rezijani posebno ljudstvo, ki nima nič skupnega s Slovenci. Lahko rečemo, da poznate podobne težave tudi na Koroškem, in sicer s poj-

Tipična ziljska

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 7

XIV

7

12.09.10 21:36

Glasilo The Voice of Canadian Slovenians

slovEnCi v KAnAdi

kanadskih Slovencev Leto 14 - številka 4 - julij / avgust 2010

Matej Stajan ni edini slovenski hokejist v severnoameriški ligi NHL

Mesečni časopis kanadskih Slovencev Glasilo

S slovenstvom jih povezuje mnogo več kot le lj V juliju so v Sloveniji že tradicionalno gostovali maturantje slovenskih sobotnih šol iz Argentine in Kanade, poleg njih pa še folklorna skupina Mladi glas iz Kanade, ki deluje v okviru Slovenskega kulturnega centra pri župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu. Na skupnem srečanju v Vipavi sem jih imel priložnost pobliže spoznati.

P I Š E D E J A N VA L E N T I N Č I Č

Ko sem se približeval članom folklorne skupine, ki so stali ob avtobusu, sem si rekel, da je pogovor najbolje začeti s šalo. Zato sem jih nagovoril takole: »Lahko se med seboj pogovarjate po angleško, a nikakor ne morete skriti, da ste Slovenci – vsak s svojim kozarcem vina v roki!« Zares smo ta-

8

XIV

koj začeli zelo prijeten klepet. Neka punca mi je dejala, da imam prav, a da je očitno kriva slovenska klima, saj sama v vsem svojem življenju še ni spila toliko vina kot te tri dni, odkar je v Sloveniji. »Kar naprej pijemo ta špricer,« mi je dejala. A kmalu sem ugotovil, da jih s slovenstvom povezuje še marsikaj drugega, ne le pregovorna ljubezen do rujne kapljice.

Za razliko od Argentine, kjer se je jezik dokaj dobro ohranil, saj so Slovenci veljali za Evropejce in imeli s tem vnaprej zagotovljen ugled v družbi, pritisk „argentiniziranja“ pa ni bil tako močan, se jezik v Kanadi precej izgublja. Razlog je v tem, da je biti tujec v Kanadi še težje kot v Argentini, zato so starši pod lastnim vtisom, ko zaradi neobvladanja jezika niso bili dobro sprejeti, otroke želeli naučiti predvsem dobro angleško, materni jezik pa so zategadelj pušča-

li bolj ob strani. Mladi, ki so hodili v sobotne šole, slovensko sicer znajo, a se med seboj lažje pogovarjajo v angleščini, saj ta jezik več uporabljajo.

Tako je značilnost večine, da pri pogovoru med seboj prosto preklapljajo med obema jezikoma.

Po nekaterih podatkih naj bi v Kanadi živelo kar okoli 30.000 Slovencev.

Tja so se največ izseljevali od konca 19. stoletja pa vse tja do 70. let prejšnjega stoletja. Večina Slovencev živi v Torontu in drugod po provinci Ontario, kar nekaj slovenskih društev pa je tudi v zahodni provinci British Columbia in drugod po Kanadi. Poleg določenega odpada mladih, ki je značilen za vse izseljenske skupnosti, jih slabijo tudi velike geografske razdalje med njimi. V ameriškem stilu se tudi v Kanadi mnogo ljudi izseljuje zaradi službe v druge, oddaljene kraje, proč od skupnosti. Imajo svoj mesečni ča-

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 8

12.09.10 21:36

ilo

Kako so doživeli mlade iz Kanade, smo povprašali tudi

mlade z različnih koncev sveta:

Jurij Klanjšček iz Gorice v Italiji: Moj prvi stik s Slo-

venci iz Kanade je bilo mladinsko srečanje v Vipavi. Opazil sem, da so na žalost ohranili nižji nivo znanja jezika kot mi v Italiji. Kljub temu imajo enako veliko željo po spoznavanju rojstne dežele prednikov in narodni čut, ki jih po toliko letih še vedno vleče domov.

Melita Lukšič iz Deskel v Sloveniji: Letos sem prvič obiskala sorodnike v Kanadi. Prej sem sicer vedela, da tam živi precej Slovencev, a si nisem mislila, da so tako aktivni. Bila sem zelo navdušena in si želim ohranjati stik z njimi tudi v prihodnje. Mislim, da bi se moralo o tem v Sloveniji več govoriti in predstavljati njihovo življenje.

Maruša Makovec iz Vipave v Sloveniji: Čeprav imam

sorodnike v Kanadi, jih še nisem obiskala, zato je bil moj prvi stik mladinsko srečanje v Vipavi. Takoj sem lahko začutila, kako močno nas slovenska narodna zavest povezuje in se s tem hkrati krepi.

Magdalena Žnidar iz Argentine: Zdelo se mi je, da se družijo drugače kot mi v Argentini. Mislim, da se je zgodovina pri njih razvijala drugače kot pri nas. V Argentino so za časa vojne sprejemali cele družine, v Severno Ameriko pa ne. V glavnem so sprejemali mlade fante, tako da so se hitreje asimilirali v ameriško družbo. Mislim, da je njim težje obdržati slovenstvo kot za nas, ki smo to sprejeli čisto naravno, zato vsaka aktivnost v slovenski skupnosti pri njih veliko velja.

t le ljubezen do rujne kapljice ... sopis Glasilo, v Torontu pa se oblikujeta tudi slovenski oddaji: radijska in televizijska. Kot zanimivost naj povemo, da radijsko oddajo vodi nekoč znana in popularna pevka ansambla bratov Avsenik Marija Ahačič Polak, ki že kar nekaj let živi čez veliko lužo.

Člani folklorne skupine, ki zagotovo spadajo med najbolj zavedno mladino, so me zelo presenetili s tem, ko mi je prav vsak izmed njih zagotovil, da je že razmišljal, da bi se vrnil v Slovenijo živeti ali vsaj študirati. Od tega jih najbolj odvrača to, da imajo v Kanadi družino in prijatelje, sicer pa so nad Slovenijo vsi naravnost navdušeni. A da pri tem ne gre le za čustven odziv, dokazuje dejstvo, da so nekateri v Sloveniji tudi že šestič. Med vsemi me je najbolj ganila zgodba komaj 16-letne Adrijane Šuštar, ki je bila tokrat

v Sloveniji drugič. Starši je niso poslali v slovensko sobotno šolo, tako da se jezika ni imela priložnosti naučiti. Zdaj pa se je slovenščine začela sama učiti doma iz knjig, pravi, da bo takoj, ko bo jezik znala dovolj dobro, prišla študirat v Slovenijo, nato pa bi si želela tukaj tudi ostati.

Kot drugod po svetu imajo Slovenci tudi v Kanadi precej svojih društev, klubov in letnih pristav (kot jim pravijo), pevskih zborov, folklornih skupin, skavte, celo ribiško društvo ter seveda svoje slovenske župnije. Razveseljivo je, da se veliko mladih, vsaj ti, ki sem jih imel priložnost spoznati, zelo veliko druži med seboj in da niso le „sonarodnjaki“, temveč tudi pravi prijatelji. Tudi če se jezik nekoliko izgublja, nas lahko tolaži to, da vsi s ponosom povedo: »I am 100 % Slovenian!«

Slovenci smo pa zares prav povsod!

Kako iz lastnih izkušenj gleda na slovenstvo v zdomstvu in izseljenstvu, o tem smo povprašali svetovalca Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Klemena Žumra.

Ko sem bil star 17 let in še dijak na Škofijski klasični gimnaziji, se spominjam, da sva se s sošolcem Markom prvič odpravila na daljše potovanje, da bi odkrila Evropo. Narobe sva preračunala stroške in zgodilo se nama je, da sva v Stockholmu ostala brez denarja. Vsa zaskrbljena sva se prav takrat v tem velikem mestu na ulici „zaletela“ v Slovenko, ki je poznala Markove sorodnike, čeprav Marko zanjo sploh ni vedel. Preostale dni v Stockholmu sva se počutila kot kralja, pomagali pa so nama Slovenci.

Ko smo se z družino pozneje preselili v Kanado, sva se z mami maja 2001 za vikend z avtobusom odpravila v New York City. Na strehi – na žalost ne več obstoječega – Svetovnega trgovinskega centra v 113. nadstropju je bila velika gneča. Medtem ko sva razmišljala, kako se bova po angleško prebila mimo njih, sva ugotovila, da gre za dva avtobusa Slovencev, ki so prišli tja z agencijo Trud. Večer je bil zelo zanimiv!

Ko danes že šesto leto živim v Bruslju, sem tukaj eden od okrog 500 Slovencev nove oblike izseljenstva, to smo tisti Slovenci, ki se odpravljamo delat na različne konce Evrope zaradi slovenskega članstva v EU. V Bruslju, na primer, imamo svoj klub www.BruSlov.net ter slovensko nogometno ekipo NK Bruselj. V institucijah EU je slovenščina uradni jezik in v ustanovah EU lahko na vsakem koraku srečaš kakega Slovenca.

Še bolj pomembna kot kvantiteta pa je kvaliteta. Slovenci po svetu so znani kot zanesljivi, delovni in pošteni ljudje. Prava gorčična zrna v moderni družbi, ki jo žeja po teh vrednotah. Danes je povezovanje med nami zaradi modernih komunikacijskih tehnologij lažje. Ko bi le država Slovenija bolj razumela, kakšen zaklad ima med Slovenci po svetu! S pravo strategijo povezovanja – kot jo, na primer, opazujemo med Izraelci, Italijani ali Francozi – bi slovenski narod lahko obrodil obilne sadove.

Klemen Žumer ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 9

XIV

9

12.09.10 21:36

slovenci v evropi

SLOVENCI IZ STUTTGARTA IN OKOL

Nekoč razdeljeni LIDIJA GLOBOKAR

Bruselj je Evropa!

V Bruselj se odpravlja vse več Slovencev, tako iz Slovenije kot tudi iz zamejstva in izseljenstva. Za vtise o življenju in delu v evropski prestolnici smo prosili Lidijo Globokar, ki sicer živi v Stuttgartu, kamor so se za boljšim kruhom pred leti odpravili njeni starši.

V Bruselj sem šla na enomesečno prakso v pisarno evropskega poslanca Lojzeta Peterleta. Kot vedno, preden začnem kaj novega, sem bila radovedna, vesela in malo prestrašena. Dejstvo, da sem stanovala v Slovenskem pastoralnem centru, kjer so stanovali tudi drugi slovenski praktikanti, mi je olajšalo začetek v Bruslju. Prvič, ker nisem bila sama, in drugič, ker sem jih lahko malo povprašala po njihovih izkušnjah v Evropskem parlamentu. Slovencev pa nisem spoznala le v Slovenskem domu in Evropskem parlamentu, ampak so se v velikem številu zbirali tudi ob gledanju nogometnih tekem slovenske reprezentance.

Kot moji starši pred skoraj 40. leti so se tudi oni odpravili v tujino. Razlogi za izselitev so verjetno podobni, samo dimenzije so se spremenile.

Novodobni izseljenci so bolj izobraženi, gredo bolj ali manj z dobrega na boljše in se odločijo za karie­ ro. Eno pa združuje skoraj vse izseljence, in sicer ne glede na čas izselitve: misel, da je izselitev začasna. Če bi se jaz danes odločala, bi ostala v Bruslju. Evropski parlament je enkratno delovno mesto, kjer se sliši mnogo tujih jezikov, delajo ljudje iz 27. različnih držav, se vedno kaj dogaja, se odloča o stvareh, ki so pomembne za vse prebivalce EU, je kraj, kjer živi evropski duh. Nisem še našla kraja, kjer bi lahko povezala toliko interesov in svoje identitete: slovenstvo, jeziki, potovanje, spoznavanje novih ljudi, stiki z ljudmi na splošno. Smela sem biti čisto blizu institucije, ki odloča o zadevah, s katerimi sem se pred tem študijsko ukvarjala. Čas v Bruslju je bil kratek, a zelo intenziven in poučen. Na koncu bi vse pozdravila s prvo kitico naše himne, ki je v vseh 23. uradnih jezikih EU napisana tudi na spomeniku v spomin slovenskemu predsedovanju: »Žive naj vsi narodi«.

10

XIV

Vicekonzulka Andreja Horvat in učitelj slovenščine v Stuttgartu in okolici Vinko Kralj podeljujeta spričevala

Že konec 50. let, še veliko bolj pa v 60. letih prejšnjega stoletja, se je na območje zvezne dežele Baden-Wür­ ttemberg priselilo precej Slovencev. Zato je bila že leta 1960 ustanovljena slovenska župnija v Stuttgartu, leta 1970 pa še Slovensko kulturno-umetniško društvo (SKUD) Triglav. Člani društva se radi pohvalimo, da so prav naši ideji sledili v Sindelfingnu, Reutlingenu, Aalnu in Nagoldu z ustanovitvijo podružnic društva Triglav, ki so pozneje postala samostojna društva in s katerimi še danes vzorno sodelujemo. Eno leto obstoja je nedolgo tega praznovalo najmlajše društvo v okolici Stuttgarta, in sicer društvo Štorklja iz Schorndorfa, s katerim gojimo prav tesne prijateljske stike.

V zadnjih letih župnija in društvo zelo intenzivno sodelujeta. Slovenci v Stuttgartu smo znani po številnih dogodkih, ki jih organiziramo, in po veliki medsebojni povezanosti. Letošnje leto pa je za nas še posebej pomembno, saj obhajamo kar nekaj

obletnic in pripravljamo še posebno veliko aktivnosti.

Maja je 35-letnico praznovala folklorna sekcija. Jubilej smo obeležili s proslavo, na kateri je bilo predstavljeno delovanje skupine skozi vsa leta obstoja, podeljena so bila priznanja zaslužnim koreografom in plesalcem, zaplesala pa nam je seveda tudi folklorna skupina. Proslavi je kot običajno sledila zabava do jutranjih ur. Jeseni nas čaka še 40-letnica društva, ki jo bomo praznovali 9. septembra. Priprave na proslavo so že v polnem teku in prepričani smo, da bomo tudi na tak način pokazali, kako pomembno je druženje Slovencev, ki živimo zunaj matične države, kako pomembno je ohranjanje slovenske kulturne dediščine skozi ples, petje ipd., in nenazadnje, kakšnega izrednega pomena je gojenje maternega jezika.

V društvu se lahko pohvalimo tudi z organizacijo že tretjega posveta za mlade Slovence po svetu. Različni predavatelji so nam predstavili možne načine povezo-

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 10

12.09.10 21:36

Folklorna

N OKOLICE

eni, danes skupaj

pričevala

Andrej Vudler in Zvone Štrubelj

pogovor

»Da se Slovenci nikoli več ne bi razdelili!«

Folklorna skupina SKUD Triglav iz Stuttgarta

vanja in sodelovanja z drugimi slovenskimi društvi in matično državo, vicekonzulka iz Münchna nam je osvetlila poti, kako nam lahko pomaga slovenski konzulat v Nemčiji. V goste so prišli tudi prijatelji iz Slovenije, ki so nam že s svojim prihodom dali vedeti, da jim ni vseeno, kako živimo, in da jih zanima, kaj počnemo Slovenci po svetu, ter nam ponudili nekaj konkretnih predlogov, kako bi lahko z matično domovino še tesneje sodelovali.

demijo je bilo 10. julija, ko je mašo daroval upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran, ki nas je vse ganil s svojo pridigo.

Zelo pomembna dogodka za našo župnijo sta tudi mladinska glasbena maša Pesem tisočerih zvonov, ki jo bo 30. oktobra daroval naš župnik dr. Zvone Štrubelj. Ob tem bomo pripravili še seminar duhovne ritmične glasbe ter mladinski in družinski dan.

Poleg tega smo letos prvič organizirali tudi 4-dnevni izlet v Slovenijo, ki se ga je udeležilo za cel avtobus ljudi. Obiskali smo Maribor, se zabavali na festivalu Lent, nastopili na mednarodnem festivalu folklornih skupin v Kopru, za konec pa smo se osvežili še v slovenskem morju.

Ob koncu nikakor ne smemo pozabiti še na družinski seminar, ki smo ga pripravili tudi letos. Razni ugledni strokovnjaki so nam osvetlili pedagogiko v jezikovno in konfesionalno mešanih družinah. Seminar bo v odlično pomoč tako staršem kot tudi vzgojiteljem slovenskega vrtca in slovenske šole v Stuttgartu.

Zelo pomemben jubilej letos praznuje tudi slovenska župnija sv. Cirila in Metoda – 50-letnico delovanja. Osrednje jubilejno bogoslužje s procesijo, z evharističnim slavjem in s slavnostno aka-

Posebej pa smo Slovenci v zvezni deželi Baden-Wür­ ttemberg veseli, če nas obiščejo rojaki od drugod. Zato tudi vas, dragi Slovenci na Koroškem, lepo vabimo v Stuttgart in okolico.

Na posvetu mladih Slovencev po svetu smo se na kratko pogovorili tudi s slovenskim duhovnikom v Stuttgartu dr. Zvonetom Štrubljem in predsednikom društva Triglav Andrejem Vudlerjem. Pomembna akterja slovenskega življa v tem delu Nemčije prihajata iz tradicionalno nasprotnih ideoloških taborov, a sta pravi zgled medsebojnega sodelovanja in skupnega dela za dobro.

Kdaj sta bila ustanovljena slovenska župnija in društvo? Kakšen je bil njun pomen ob ustanovitvi in kakšen je danes? Štrubelj: Župnija je bila ustanovljena leta 1960 ob množičnem priseljevanju Slovencev, njena naloga je bila njihova duhovna oskrba. Danes sta v ospredju predvsem druga in tretja generacija Slovencev.

Vudler: Društvo je bilo ustanovljeno leta 1970 za povezovanje Slovencev. Danes pozornost posvečamo predvsem mladim, saj bodo le oni lahko stvari peljali naprej.

Kako je prišlo do povezovanja med društvom in župnijo ?

Vudler: Oboji se zavedamo, da je poglavitna naloga ohranjanje slovenstva in da je ključnega pomena delo z mladimi. Štrubelj: Ljudje, ki vodijo in delajo v društvu, so zelo povezani z našimi birmanci in to predstavlja pravi naravni most med obojimi. Sodelovanje zato ni le potrebno, temveč tudi logično.

Kakšni pa so načrti za prihodnost? Štrubelj: V prihodnje bi bilo zelo dobro, če bi začeli uporabljati tudi skupne prostore. Tako zaradi racionalnosti kot tudi večje povezanosti. Sicer pa bi oboji radi gostili čim več gostov iz Slovenije, zamejstva in drugod iz izseljenstva, ki bodo lahko v našem domu tudi prenočili, da bi tako bolje spoznali našo skupnost.

Vudler: Sodelovati moramo predvsem pri mladinskih projektih, saj mladih stare delitve ne zanimajo. Naše skupno prizadevanje mora biti, da se Slovenci nikoli več ne bi razdelili. Sicer pa tudi sam ponavljam vabilo za obisk in spoznavanje naše skupnosti.

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 11

XIV

11

12.09.10 21:36

KoRoŠKA

Po sledeh koroških Slovencev …

Takoj po objavi mojega prvega članka v Nedelji me je s klicem na uredništvo presenetila gospa Nevenka Sommeregger iz Kamna. Dejala mi je: »V članku ste napisali, da bi radi čim bolje spoznali Koroško. Jaz se vam javim za vodičko. Kdaj greva?« Takšne mikavne ponudbe seveda nisem smel zamuditi, zato sem si ob prvi priložnosti vzel prost dan in se z gospo Nevenko odpravil na potep po Podjuni.

Pot sva navsezgodaj začela v Tinjah, se nato peljala skozi Mostič in se ustavila v vaseh Djekše, Kneža in Krčanje. Gospa Nevenka mi je pojasnila, kakšno je bilo tukaj življenje nekoč in kako se vse spreminja. Na misel mi je prišel latinski pregovor: »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.« Na Koroškem, na žalost, kar zadeva narodnostni vidik, v zelo negativno smer. Vasi, skozi katere sva se vozila, so vse manj slovenske in vse bolj ponemčene. Gospa Nevenka je pogosto ponavljala verze iz Gregorčičeve pesmi Na potujčeni zemlji: »Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim domovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina.« Zelo so me prizadele njene osebne izpovedi o nacionalističnih napadih, ki so jih morali prenašati ona in njeni otroci. O tem, kako so jim streljali v hišo, kako so otroci vsak dan hodili domov s krvavimi nosovi, kako so morali nenehno živeti z žalitvami in s poniževanji … V takšnih razmerah ni čudno, če mnogo ljudi potlači svojo identiteto in se raje odloči za mirno življenje. Že prej sem večkrat razmišljal o tem, da je ohranjanje življenja na podeželju in tudi v višjih predelih ključnega pomena za ohranjanje starih navad, govorice, identitete in tradicionalne-

12

XIV

ga sloga življenja. Zdi se mi, da Avstrija bolje skrbi za podeželje in kmetijstvo kot Slovenija, zato je manj kmetijskih površin zaraščenih, zemlja je bolj obdelana in manj ljudi se seli v mesta in pušča propadati stare domačije. Tudi višja območja, kot so vasi Djekše, Kneža in Krčanje, kljub temu – na žalost – niso imuna pred ponemčevanjem in izginjanjem slovenskega elementa. A prepričan sem, da je proces tukaj vendarle počasnejši. Slovenci v Sloveniji smo, ko beseda nanese na zamejstvo, zaskrbljeni, kaj bo s temi območji, nihče pa ne opazi, da imamo prav takšne težave tudi doma. Mladi se množično izseljujejo iz višje poseljenih območij in z odročnejšega podeželja ter se v mestih stapljajo v množico. Tukaj sicer ne izgubijo svoje slovenske identitete, a kljub temu pozabijo narečje, navade staršev in starih staršev, versko izročilo prednikov … in vse to zato, da pred že „pomeščanjenimi“ vrstniki v mestih ne bi bili videti kot čudaki. Smo torej Slovenci v Sloveniji res lahko pokroviteljski do zamejstva, ali pa bi se morali tudi sami pošteno zamisliti, kam plove naša družba? Vsi smo radi v svojih debatah zelo kritični do globalizacije v Aziji in Afriki ter „civiliziranja“ tamkajšnjih prebivalcev, ne opazimo pa naše „mini globalizacije“, ko izginjajo vse stare

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 12

12.09.10 21:36

Bese

…

Besedilo: D e j a n V a l e n t i n č i č

Kako sem kot Slovenec iz Slovenije potoval po Koroškem

navade in izročila. Ko človek nekoliko razmišlja, se mu zazdi, da se tudi v Sloveniji realnost ne spreminja nič manj kot v zamejstvu … Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.

Da se življenje ljudi skozi čas spreminja, tega pač ni mogoče preprečiti. Ne morem pa razumeti, zakaj se teh stvari v Sloveniji vsaj znanstveno ne popiše. Slovenski raziskovalci zelo radi pišejo o aboriginih in Indijancih, o Sloveniji pa na žalost veliko manj …

S planin sva se nato zopet spustila v dolino in si ogledala še Grebinj in Grebinjski Klošter, Pliberk, Dobrlo vas, Šmarjeto in Šmihel, nato pa sva se povzpela še k sv. Hemi. Najmočnejši izkušnji sem doživel v Pliberku: zelo me je prevzel Muzej Wernerja Berga. Zelo sem se lahko poistovetil z njegovim razmišljanjem in delom.

Zelo me je navdušila njegova občutljivost za preprosto ljudsko življenje, ki sem mu nekaj misli namenil že v prejšnjem odstavku. Nič manj intenzivna pa ni bila izkušnja ob odhodu iz muzeja, ko naju je mlad moški nadrl z »Deutsch, Deutsch!!!«, ker sva se pogovarjala v slovenščini. Čeprav se tudi koroška družba vse bolj odpira in postaja vse bolj odprta, je jasno, da pri mnogih tli še veliko sovraštva do vsega, kar je slovensko.

Zelo ljub del najinega pohajkovanja mi je bilo tudi obiskovanje cerkva (v Sloveniji je to zelo težko, saj so cerkve praviloma zaklenjene). V prečudovitem miru in blaženosti, ki prevzameta človeka ob obisku prazne in tihe cerkve, kjer se ti zazdi, da se skorajda dotikaš nebes in da si Bogu res blizu, sem lahko za trenutek celo pozabil, da so tudi cerkve žalostno znamenje asimilacije na Koroškem. Razmišljal sem o tem, da se je v vseh teh cerkvah nekoč molilo samo v slovenščini, danes pa večinoma le še nemško. Le še križevi poti s slovenskimi napisi tiho opozarjajo, da so tukaj nekoč živeli Slovenci in da so se k Bogu obračali v svojem jeziku.

Na najinem potepu z gospo Nevenko sem imel priložnost spoznati tudi tri slovenske duhovnike: Valentina Gotthardta na Djekšah, Hanzeja Dersulo v Grebinju in Ivana Olipa v Pliberku.

Trije, po karakterju popolnoma različni možje, ki pa vsi igrajo tako zelo pomembno vlogo v narodni skupnosti … Slovenskih novomašnikov na Koroškem na žalost ni več. Le kaj bo čez dve desetletji ali tri s slovenščino v cerkvah? Lahko pričakujemo, da se bodo duhovniki iz tujine (ker tudi nemško govorečih duhovnikov ni dovolj) naučili tudi slovenskega jezika? Z enakimi problemi se sooča tudi

manjšina v Italiji, na Madžarskem pa so letos že izgubili edinega slovenskega duhovnika. Upam, da sem le preveč pesimističen.

Ker se je gospa Nevenka zelo izkazala kot vodička, sem se priporočil še za drugi izlet. Tokrat sva obiskala Vetrinj in se pogovarjala predvsem o povojnih beguncih iz Slovenije na Koroškem. Koliko so morali ti ljudje pretrpeti! Po grozotah vojne so prišli v okolje, kjer zaradi drugačnih okoliščin med vojno ljudje niso mogli razumeti njihove opredelitve v Sloveniji in jih niso prav sprejeli. Še danes mnogi nanje gledajo postrani. Poleg tega pa so prišli še v okolje, ki je bilo do slovenstva nasploh zelo neprijazno. Gospa Nevenka mi je povedala, da o svojih doživetjih in trpljenju iz vojnega časa svojim otrokom ni nikoli pripovedovala. Rekla je: »Dovolj travm so imeli zaradi stalnih napadov tukaj, naj bi jim mar priskutila še staro domovino?« To sta bila izleta, ki sta name brez dvoma naredila zelo globok vtis. Četudi zgodovina ni bila lepa, jo je treba poznati. Le tako lahko pravilno vrednotimo sedanjost in sprejemamo pravilne odločitve za prihodnost. Gospa Nevenka, najlepša hvala!

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 13

XIV

13

12.09.10 21:36

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G ab i Fra n k

r e p o r t a ž a

Slovenci v evropskem parlamentu: zg

Udeleženci iz Goriške in Koroške so dobili zanimiv vpogled v delovanje evropskih parlamentarcev.

Na pobudo Katoliškega doma v Tinjah in v organizaciji Klemna Žumerja, svetovalca v Evropskem parlamentu, so se Slovenci iz Koroške, Italije in Slovenije odpravili v alzaško mesto, kjer je formalni sedež Evropskega parlamenta.

P i š e G a b i Fra n k

14

XIV

EU - Kaj je v Bruslju in kaj v Strasbourgu? Štiridnevno potovanje v Alzacijo je pomenilo za skupino udeleženk in udeležencev iz Goriške in Koroške spoznavanje evropskih ustanov in nove dežele.

V osredju ekskurzije je bil obisk v Evropskem parlamentu, mogočnem poslopju ob reki Ill sredi Strasbourga. Strasbourg je drugo največje mesto (in tudi drugo najdražje) mesto v Franciji in je glavno mesto francoske regije Alzacija (nem.

Elsass), kjer živi okoli 270.000 ljudi. Mesto leži ob francosko-nemški meji in je bilo v zgodovini izredno pomembno območje, daj so Francozi in Nemci skušali ustvariti novo povezavo, številna krajevna imena so nemškega porekla. Strasbourg igra v Evropski uniji zelo pomembno vlogo, od leta 1949 je tu sedež Evropskega sveta, ki koordinira vlade posameznih držav, v mestu je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, za en teden pa se mesto spremeni, kajti iz Bruslja se preselijo vsi parlamentarci s sodelavci in oblikujejo evropsko zakonodajo. V Strasbourgu je sedež Evropskega parlamenta, v katerem potekajo zasedanja in glasovanja. V Bruslju se odvija delovno življenje evropskih parlamentarcev tri tedne, pripravljajo se na zasedanja, obravnavajo različne teme in pripravljajo teme, o katerih glasujejo nato na štiridnevnih za-

Dve m

sedanjih v Strasbourgu. V teh dneh so hoteli v mestu in okolici zasedeni, tovornjaki s kontejnerji prevažajo vse dokumente in gradivo.

Slovenija ima sedem poslancev, Avstrija pa sedemnajst In slovenska delegacija je obiskala Evropski parlament v ponedeljek, ko so počasi začeli v Strasbourg prihajati številni sodelavke in sodelavci (okoli 5000) in 736 poslank in poslancev iz vseh držav članic Evropske unije.

Iz Slovenije je sedem poslancev (od naslednjega leta jih bo osem), iz Avstrije pa 17. Po treh tednih intenzivnih priprav sledijo v Strasbourgu zadnje besede prepričevanja predstavnikov in predstavnic sedmih poslanskih skupin. Od ideje do realizacije zakona seveda včasih traja dve leti. Posameznik pa ima za to prepričevanje le dve minuti časa. Pred plenarnim zasedanjem si je skupina ogledalo parlamentarni polkrog, kjer so se popoldne začela zasedanja in glasovanja, ki trajajo ponavadi do polnoči. Poslanec v Evropskem parlamentu Lojze Peterle je skupaj z veleposlanikom Damijanom Bergantom in Barbaro Sušnik iz Evropskega sveta pozdravil skupino in bil vesel obiska, predstavniki iz Koroške in Goriške pa so vsem trem posredovali svoje misli in želje, med njimi Nanti Olip

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 14

12.09.10 21:36

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

u: zgodovinski obisk v Strasbourgu

Dve majhni državi v koncertu velikih

Alzacija: dobra jed in zanimiva arhitektura

za Narodni svet, Julijan Čavdek in Silvan Primožič za Slovensko skupnost Gorica.

Vsi trije slovenski predstavniki v Strasbourgu pa so zagotovili vso podporo slovenskim rojakom.

Povezovanje med Slovenci Vsi so poudarili okvirno konvencijo o narodnih manjšinah in da ukrepajo v prid vsem Slovencem. Spodbudili so povezovanje med Slovenci. Sicer je v Evropski uniji v ospredju gospodarsko sodelovanje, vendar vedno bolj namenjajo pozornost narodnim skupnostim. Tako so v Lizbonski pogodbi v 2. členu omenjene narodne skupnosti. Peterle je pri tem poudaril, da bi bilo bolje uporabljati besedo Slovenec namesto manjšina in za Koroško poudaril, da bi morali biti politiki v Avstriji in Italiji tako pozorni do svojih narodnosti, kot je Slovenije pozorna. Prav posebej pa je nagovoril navzoče, da bi se morali bolj posluževati razpisov evropskih ustanov, ki želijo podpirati čezmejno sodelovanje in posebej spodbujevanje jezika, saj je še veliko neizkoriščenih možnosti.

Skupni projekti imajo veliko možnosti.

Tako Peterle kakor Bergant sta podčrtala, da je obisk zelo pomemben in da naj predstavnikom v Strasbourgu ali Bruslju posredujemo želje, oni pa se bodo po

Pogovor z Lojzetom Peterletom

svojih močeh trudili in zastopali interese Slovencev.

23 uradnih jezikov Tako v Bruslju kakor tudi v Strasbourgu imajo pri delu pomembno vlogo tolmači in prevajalci. Vsa zasedanja in vse dokumente morajo prevesti v vse uradne jezike držav članic Evropske unije, 23 po številu (med njimi je tudi katalonščina). Za delo ni obvezen študij jezika, prav za prevajanje uredb in zakonov je potreben študij prava. Pri prevajalcih razlikujejo med 3 stopnjami: tolmači, ki prevajajo na zasedanjih, prevajalci, ki prevajajo pisno, in pravniki in lingvisti, ki prevajajo razsodbe. Za slovenščino imajo 13 rednih in 70 izrednih tolmačev.

Ekskurzija se je nadaljevala z ogledom mesta Strasbourg, njegove izredne arhitekture, reke Ill, ki se deli na pet rokavov in samega centra, ki se imenuje Mala Francija, ter notredamske katedrale, ki človeka prevzame. Ogled mesta Colmar in Freiburg z večerjo skupaj s poslancem Peterletom sta zaokrožila zanimivo potovanje. Že v avtobusu pa so udeleženci že začeli razmišljati o sodelovanju in mogoče o naslednjem obisku v Bruslju, kjer bi se lahko predstavili že s kakšnim skupnim projektom.

Potovanje je organiziral Klemen Žumer, svetovalec poslanske skupine Evropske ljudske stranke, kjer dela predvsem na področju odnosov z javnostjo, in je podpredsednik Nove Slovenije, skupino pa so vodili Jože Wakounig, Dejan Valentinčič, ki je delal praktikum v Bruslju in je bil letos počitniški sodelavec pri Nedelji, in Pavel Zablatnik.

ŠTIRINAJST DNI

POTOVANJE_priloga-final.indd 15

XIV

15

12.09.10 21:36

Ni draga, je pa dragocena.

Za študente in študentke samo redna naročnina

16,- EUR letno

samo 32,- EUR letno

NOVI NAROČNIK Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR

študentski abo za 16,- EUR

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Datum rojstva Podpis

www.nedelja.at

facebook.com/mojanedelja

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

POTOVANJE_priloga-final.indd 16

12.09.10 21:36