oktober
09
PRILOGA
XIV
DNI
Š T I R I N A J S T k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
žene
•
in DOM
otroci
DRUŽINE
Kdo si, tujec?
Gotthardt
uvodnik
Micka Opetnik urednica
p r e d s ta v l j a m o
opetnik@nedelja.at
Odprimo se drugačnosti
z
adnji dnevi so bili ožarjeni od toplega jesenskega sonca. Listje je dobivalo zlato barvo. Zelenje je postajalo vedno bolj rumeno. Toplo sonce nas je ogrevalo skorajda tako kot poleti. Uživala sem krasoto narave naše dežele in se spomnila besed Snežane Rehak-Višnjič: “Ko sem ostala na Koroškem, sem se tolažila: zrak, trava, veje, drevesa, vse je kot doma. Celo veter piha tu in doma enako.” Znala se je potolažiti in se danes bolj počuti doma na Koroškem kakor v svoji prvi domovini. V pogovorih z begunci, azilanti, migranti, priseljenci – mnogo je statusov, ki so si po pravicah in dolžnostih zelo različni – sem slišala veliko trpkih življenjskih zgodb. Žalostni, travmatični, zapostavljeni, zasovraženi, potisnjeni ob rob, obrekovani kot zločinci in zajedavci se počutijo mnogi od njih, ki so prišli na Koroško, da bi tu zaživeli novo življenje. Da bi se tudi ti ljudje – migranti, begunci, azilanti, priseljenci, tujci – lahko potolažili in zaživeli človeka vredno življenje, za to so po besedah s. M. Andreas Weißbacher potrebni angeli. Ljudje in organizacije, ki delajo z ljudmi iz tujine, vedo pripovedovati o takih angelih. Tak angel je lahko vsak od nas. Na nas je, da odpremo uho in oči in zaznamo sočloveka z nam tujo govorico in vide zom. “Nagovorite jih, prisluhnite njihovi življenjski zgodbi in odkrili boste, kakšno bogastvo se skriva v teh ljudeh,“ mi je dejala gospa Lerchster, ki je pred desetimi meseci sprejela v svojo družino prosilca za azil in je od takrat v celoti – finančno in organizacijsko – sama za vse odgovorna. Zgodbe ljudi, ki pri nas iščejo in so našli nov dom, pa kažejo predvsem eno: zakoni, odredbe, pravila, ki veljajo za te ljudi, so zasnovani tako, da se jim naša dežela nikakor ne predstavlja kot gostoljubna dežela. Vabim vas, da se potopite v svet drugačnosti, in odkrili boste veliko bogastvo.
2
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Film o Hildegardi Meseca septembra je prišel v avstrijske kinodvorane film nemške režiserke Margarethe von Trotta: VISION, aus dem Leben der Hildegard von Bingen. Film kaže fascinantno zgodbo izredne ženske osebnosti srednjega veka: opatinje, vizionarke, naravne zdravilke in skladateljice Hildegarde iz Bingena. Kratka vsebina filma: Od svojega osmega leta naprej dorašča plemiška Hildegarda v benediktinskem samostanu. Od materinske mentorice prejme veliko znanja pa tudi njena glasbena nadarjenost je deležna podpore. Samostansko življenje tistega časa je kraj molka, molitve in poslušnosti. Zato Hildegarda (Barbara Sukowa) leta dolgo molči o verskih vizijah, ki jih prejema. Po smrti mentorice jo benediktinec Volmar (Heimo Ferch) opogumi, da objavi svoje vizije. Kljub odporu v vrstah cerkvenih dostojanstvenikov ustanovi Hildegarda leta 1150 ženski samostan Rupertberg v bližini Bingena ob reki Reni. Tam deluje kot opatinja, zdravilka, sklada in piše knjige. S svojo karizmo in uspehom izzove Hildegarda močan odpor v vrstah cerkvenih predstojnikov in ob tem zaide v globoko, skorajda smrtonosno krizo. Ta se še poveča, ko njeno najljubšo učenko Richardis v. Stade (Hannah Herzsprung) odpokličejo v oddaljeni samostan. Toda Hildegarda je bojevnica, ki ve, da njeno delo še ni končano. Njen glas pa sega daleč preko samostanskega zidu.
portret
Sr. M. Andr eas W eißbacher
Begunci potrebujejo angele »Pri mojem delu z begunci doživljam oboje: pri iskanju stanovanj grdo zmerjanje tujcev, ki da so zločinski in zajedavci. Pa tudi drugo stran: Korošice in Korošce, ki so odprti za ljudi v stiski.«
P
o statistiki komisariata za begunce pri UNCR je bilo ob koncu lanskega leta 16 milijonov beguncev in prosilcev za azil ter 26 milijonov pregnanih ljudi, ki so morali bežati na območju domovine. 80 % beguncev vsega sveta živi v najrevnejših deželah, npr. v Pakistanu, Siriji, Tanzaniji. Naraščajoče obubožanje, izguba kulture in dostojanstva ter brezupnost so njihova usoda. Samo majhno število teh ljudi doseže zahodne industrijske dežele in so tam soočeni z vedno večjim odklanjanjem. Sprejeti tujce pod streho, biti gostoljuben do tujcev je bila že v Stari zavezi važna zapoved. Že tam je napotek, da v srečanju s tujcem doživimo Boga. Jezus je obrazložil še jasneje: Bil sem tujec in vi ste me sprejeli. Kjer se kristjanke in kristjani zavedajo Jezusovega naročila, tam se gradijo mostovi. Obe strani odkrijeta bogastvo druge kulture, tam raste
spoštovanje za različne načine življenja in spoštovanje za socialno in kulturno raznolikost. Pri mojem delu z begunci doživljam oboje: pri iskanju stanovanj grdo zmerjanje tujcev, ki da so zločinski in zajedavci. Pa tudi drugo stran: Korošice in Korošce, ki so odprti za ljudi v stiski. Imajo razumevanje, da so tisti, ki leta dolgo doživljajo vojno in nasilje, prizadeti, pogosto zlomljeni ljudje, ki se le s težavo in strahom integrirajo v hitro živečo družbo. Ti ljudje so kot angeli. Izžarevajo veselo novico: „Vi ste dobrodošli in imate možnosti, ne bojte se, mi gremo z vami.“ So sopotniki v novo življenje. Poslušajo, pomagajo otrokom in mladostnikom pri šolskih težavah, jih podpirajo pri iskanju dela in pri opravkih na uradih, nudijo odkrito gostoljubje in so za to delo bogato obdarovani. Vidim sadove takih srečanj. Otroke in mladince, ki kot pridni učen-
ci oblikujejo svoje življenje, ki znajo ravnati s podlimi opazkami, ker poznajo tudi druge Korošce. Žene, ki so neskončno hvaležne, da so lahko pripeljale svoje otroke na varno in jim tu lahko omogočijo mir in prihodnost. Može, ki se izkažejo na delovnih mestih in počasi premagajo globoko nezaupanje. Doživljam strogost zakona za azil, če taki ljudje včasih več let čakajo in so pogosto prisiljeni k brezdelju, ker jih naš delovni trg ne potrebuje. Doživljam strah vseh članov kake narodne skupnosti, če eden njihovih članov krši zakone gostiteljske dežele. Priznan in odrinjen strah ter domotožje so spremljevalci mnogih beguncev. Strah pred negativno odločbo, pred vrnitvijo v nesigurno državo Evropske unije, strah za sorodnike v domovini, strah, da se ne morejo več zakoreniniti. Tu so potrebni angeli.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
3
V Ž ARI Š Č U
Trije pristopi in izzivi za kristjane Pri ukvarjanju s temo »Cerkev in migracija« sem v Svetem pismu našel veliko jasnosti in v teku let odkril, kje so temeljne zahteve za nas kristjane.
Pri
vprašanjih migracije in azila gre za naše razumevanje, za naš občutek, za naše vedenje in za naš stik z inozemci, s tujci. Mi Avstrijci / Avstrijke doživljamo v našem vsakdanjem stiku tri skupine tujcev: turiste, prosilce / prosilke za azil, prej gostujoče delavce – zdaj priseljenci / priseljenke. Od prve skupine smo navajeni, da se po svojem dopustu vrne domov. Pri drugi in tretji skupini je možno, da dolgoročno ostaneta tukaj. Če je to tako, potem naj bi te ljudi med tem procesom, ki naj bi se končal z uspelo integracijo, obravnavali in spremljali z dostojanstvom.
Franz Küberl Predavanje predsednika Avstrijske Karitas Franza Küberla na vigrednem zasedanju Škofijskega sveta v Celovcu
4
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Prosilci za azil Naj nekoliko spregovorim o zgodovini priseljevanja skupine prosilcev / prosilk za azil in skupine priseljencev / priseljenk. Rad bi ti skupini obravnaval ločeno, ker mora obstajati stroga ločitev tem azil in migracija: V povojni Evropi in v povojni Avstriji je bila cela množica rek beguncev. Avstrija je vse skupine, ki so prišle po vojni, do leta 1949 odrinila v Nemčijo. Leta 1956 je prišlo kot posledica splošne vstaje na Madžarskem več kot 180.000 madžarskih beguncev v Avstrijo. 20.000 od njih je dobilo azil v Avstriji. Leta 1962 je bil prvi zakon o azilu v Avstriji. Leta 1981/82 je 33.000 beguncev iz Poljske v Avstriji prosilo za azil. V 90. letih smo imeli v Avstriji 90.000 Bosancev in 6.000 kosovskih Albancev. Konec 90. let – v začetku leta 2000 je cela vrsta poslabšanj na področju azila. Dotok prosilcev za azil, najprej iz nekdanje Jugoslavije, se je v zadnjih letih zelo močno povečal iz nekdanjih držav Sovjetske zveze (Gruzija, Čečenija, Azerbejdžan). Danes lahko pridejo v Evropo samo še z »vlačilci« (Schlepper). Obstaja veliko razmer doma, ki jim onemogočajo, da bi ostali. (Nasilje, napačno politično mnenje, napačna religija ...) Beseda »mobbing« opisuje tam situacije, kjer gre za življenje ali smrt. V zadnjih letih se je število beguncev zmanjšalo. Za pravno državo, kakor je Avstrija, se spodobi,
1Znameniti Jezusov govor o sodbi (Mt 25,31-46)
Govor o sodbi v vsej zgoščenosti ima opraviti s tem, da Jezus opisuje, kdo neki bo dosegel nebesa in odločilno vprašanje bo, ali so videli njega, Gospoda Jezusa. In vi poznate ta pogovor: »Gospod, nismo te videli.« In on pravi: »Lačen sem bil, žejen sem bil, brez strehe sem bil, osamljen sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil.« To se pravi, drama prihoda Božjega kraljestva je dejansko odvisna od nas na ta način, ali v vsakem drugem vidimo tudi Boga.
Da ne bodo
da sprejme begunce. Osnovna oskrba za prosilce za azil je pogodba med zveznimi deželami in zvezo. Karitas deluje v pravnem svetovanju pa tudi v vprašanjih vrnitve azilantov. Od leta 1988 ima Avstrija zaostreni begunski problem. Potrebuje dobre in hitre pravnodržavne postopke za te ljudi. Za ljudi je važno, da ne ostanejo v čakalnici življenja. Potrebni so dobri in hitri pravnodržavni postopki za te ljudi. To se spodobi za ljudi, tudi za prosilce za azil. Gostujoči delavci Druga skupina, za katero gre, so gostujoči delavci (zdomci), restriktivno priseljenci. Avstrija je bila v 50. letih prav velika dežela izseljevanja. Veliko ljudi se je takrat izselilo v USA, Kanado, Avstralijo, Nemčijo in v Švico. Leta 1961 je bila pogodba s Španijo za gostujoče delavce. Z drugim sporazumom s Turčijo in s tretjim sporazumom z nekdanjo Jugoslavijo je prišlo zelo veliko gostujočih delavev v našo deželo. Potrebovali smo delavce in bili so problemi z zavodi za socialno zavarovanje, mislili so, da se bodo lahko s prispevki teh ljudi sanirali. Bili naj bi samo nekvalificirani delavci. Takrat smo prezrli, da to niso bili samo delavci, temveč tudi ljudje. Od devetdeset tisoč Bosancev jih je sedemdeset tisoč šlo nazaj, dvajset tisoč jih je ostalo tukaj in ti ljudje spadajo danes k dobro integriranim ljudem v tej deželi. Integracija V Avstriji je beseda »integracija« zbujala velik strah. V celoti vzeto pomeni »integracija« političen proces, pri katerem elemente povežemo v celoto tako, da nova enota dobi kvaliteto, ki presega golo povezanost prvotnih delov. Integracija je torej vzajemen proces, vzajemno dajanje in jemanje vseh udeleženih ljudi in institucij. To vsebuje zagotovitev pravic prav tako kakor prevzem dolžnosti. Integracija ne pomeni biti privržen naivnemu multikulturalizmu, ki pospešuje razvoj ločenih, vase zaprtih »kultur« in zapira oči pred npr. s
2Okrožnica »Deus caritas est« -
3Prilika o usmiljenem Samarijanu
V tej okrožnici opisuje papež Benedikt XVI. celo množico temeljnih struktur in načinov ravnanja glede ljubezni, ljubezni do bližnjega. Sta dva momenta, ki sta za nas danes na poseben način pomembna. Eno opozorilo je, da naj v naših župnijah nihče ne trpi pomanjkanja. Drugo je, da je tisti naš bližnji, ki je v stiski. Benedikt XVI. opisuje na osnovi svetovnih medsebojnih komunikacijskih oblik, da vprašanje stiske ni samo vprašanje geografije, temveč da je stiska tam, kjer je bližnji v stiski, in tam je tudi potrebna kristjanova pomoč.
Poznate priliko, tam je rečeno, kako je Samarijan oskrbel človeka, ki je padel med razbojnike: z oljem, vinom in krpami. Nenavadno zame je, to je najboljše, kar je človek takrat imel. On je uporabil najboljše, to dela to priliko tako nenavadno. Sporočilo za tem: tem, ki so v stiski, morate pomagati z najboljšim, ki ga poznate, z najboljšim, ki ga zmorete, z najboljšim, ki ga imate. To je izredno, zahtevno, fascinirajoče.
Bog je ljubezen
(Lk 10,25-37)
ostali v čakalnici življenja tradicijo utemeljenimi, človekove pravice kršečimi in nasilje zagovarjajočimi praktikami. Čisto nasprotno: temeljne in človekove pravice, enakopravni položaj žensk in moških, demokracija, svoboda vere in pravna država so osnove sožitja različnih skupin. Kot okvir za priznanje različnih etničnih, kulturnih in verskih potreb je potreben ta skupni temelj vrednot. Kdaj pa je integracija uspela? Če iz nekoč priseljenih odraste enako veliko maturantov, milijonarjev, duhovnikov, odvetnikov, olimpijskih zmagovalcev, politikov / političark, kakor ustreza velikostnemu redu pri deležu prebivalstva. Seveda je integracija stvar, ki jo lahko pospešimo. Gre za pravico do družinskega življenja, dostop do tržišča delovne sile, fer socialno zavarovanje, dostop do izobraževanja, adekvatne stanovanjske razmere, politično participacijo, dostop do državljanstva. Pri temi integracija gre za več kot za varnostni vidik. Migranti / migrantke niso bolj in ne manj varnostna tema kot vsi drugi ljudje, ki bivajo v Avstriji. Kulturo braniti ali deliti? Menim pa, da je nekaj kulturnih osnovnih vprašanj, ki naj bi jih glede na priseljevanje in ravnanje s tujci nekoliko premislili. Je kultura lastnina, ki jo branimo, ali dar, ki ga delimo? Kaj so univerzalije, skupne značilnosti, elementarne pramisli človeštva, ki izvirajo iz biti in »bistva« stvari: vrednote kakor pogodba, lastnina, pravičnost, žrtev, čast, varstvo, družina, oskrba otrok so ideje, ki ne izvirajo iz posebnih zgodovinskih pogojev. Gre za vprašanje: obstajajo superiornosti in inferiornosti kultur? Odločilno je, da so nacije vedno relativne. Mislim, da imamo nalogo, da tistim ljudem, ki pridejo k nam, zgradimo most, da bi jasneje spoznali šanse, možnosti in dolžnosti. Mislim, da naj bi pri priseljencih videli, da imajo sposobnosti, talente in s temi sposobnost-
mi in talenti Avstrijo bogatijo. Mislim, odločilna točka je, da nasproti priseljencem govorimo razumljivo nemščino in da tudi cenimo materni jeziki drugega. Svoje odločitve moramo sprejemati pred ozadjem poštenosti in premočrtnosti značaja (karakterja) slehernega človeka in se ne smemo dati voditi od državnih pripadnosti, barv kože, spola ali politične pripadnosti. Kaj lahko storijo škofije? Integracija je naloga v prid tistih, ki se priselijo v Avstrijo. Da bi ti ljudje imeli šanse in jih tudi mi, družba, ki jih sprejme, razumemo kot šanso, da bo naša dežela nematerialno postala bogatejša. Seveda mora Cerkev vedno skrbeti tudi za domačine, ki so v situaciji, kjer obstaja nevarnost, da na poti v prihodnost ne bodo vzeti s seboj. Zanje je tema priseljevanje pogosto povezana s povečanim strahom, da bodo sami še bolj porinjeni na družbeni rob. Integracijska politika je torej bistveno tudi socialna politika za vse ljudi v Avstriji, ki so na robu ali so porinjeni na rob. Te ljudi, domačine in priseljence / priseljenke, moramo z roba družbe pripeljati v sredino. Rad bi dodal še eno točko: Nebeško pri ljudeh je, da smo pred vsako lastno zaslugo od Boga hoteni. Bog hoče, da se življenje ne neha z rojstvom, temveč z rojstvom začne cveteti. V Avstriji smo zelo nagnjeni k temu, da vse probleme razumemo kot breme. Kamne, ki še ovirajo prihod Božjega kraljestva, moramo odstraniti. Te naj bi razumeli kot izziv in jih znali s spretnostjo in veseljem premagati. To sporočilo je treba spraviti med ljudi, da bomo odstranili strah, zmanjšali predsodke in pripomogli k boljši ozaveščenosti – v smislu vseh ljudi. Vedno naj bi se zavedali, da, če se borimo za ljudi, si prizadevamo za ljudi, da je Bog vedno z nami.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
5
v ž a r i šč u Pripravila M i c k a O p e t n i k
Pogovarjajte se z njimi! Bilo je ob božiču leta 2008. Trije begunci so zapustili hišo na Svinški planini in našli zavetje pri družini Lerchster na Radišah. V vigrednem času sta dva spet za-
Gorban Azimi,
doma iz pustila Radiše, ostal je Afganistana. Odprti, nasmejani in prijazni mladi mož je prinesel v družino veliko sproščenosti in po nekaterih začetnih odklanjanjih je danes sprejet na vasi v Lipici, kjer ljudem rad pomaga pri manjših opravilih. Zakonca Lerchster pa sta ga sprejela kot tretjega mladoletnika, poleg svojih dveh otrok, ki je odvisen od njihove pomoči in potreben spremstva pri iskanju perspektiv za bodoče življenje. Odkar je Gorban Azimi na Radišah, ni deležen osnovne oskrbe dežele Koroške. Po dolgih pogajanjih je družini uspelo, da je referat za begunce zanj prevzel vsaj zdravniško oskrbo. Drugi pogovori z deželo so ostali brez uspeha, ker zastopajo odgovorni mnenje, da se mora mladoletni Gorban Azimi vrniti na Svinško planino, če hoče prejemati osnovno oskrbo. Kar pa v primeru Gorbana Azimija sploh ni upravičeno, ker nima nobenih poprejšnjih kazni in ni kronično bolan. „To je princip in trma odgovornih na Koroškem,“ pravi gospa Ruth Lerchster in dodaja, da odgovorni niso pripravljeni za pogovore, še več, urad za mladoletne, ki je v primeru Gorbana odgovoren zanj, je odgovornost preložil na rame družine Lerchster, „ker ne vedo, kaj je njihova naloga“. Sedaj šteje družina Lerchster pet članov, odgovornost za novega člana pa je velika. Mladi mož, ki je analfabet, se hoče učiti. Treba je bilo organizirati denar za tečaje nemščine. Sedaj se gospa Ruth Lerchster pogaja, da bi na „Volkshochschule“ lahko obiskoval tečaje in se naučil pisati, brati in računati. Odmaknjenost Radiš od Celovca povzroča dodatne težave, kako priti do dnevnih tečajev. Treba bo poiskati stanovanje v Celovcu. Kot vsak mladoletnik ima tudi Gorban želje in si želi imeti lepo, novo kolo. Vsakodnevne težave in finančne skrbi ostajajo pri družini Lerchster. V začetni fazi se je kot velika dobrotnica izkazala farna skupnost na Radišah, kjer je župnik Jože Marketz z dobrimi in prijaznimi besedami ustvaril ozračje pomoči in odprtosti. „Prav v tem vprašanju je dolžnost Cerkve, da povzdigne svoj glas proti hujskaškim izjavam. Cerkev ima številne možnosti, da nastopi proti zaničevanju beguncev in oblikuje vest in zavest ljudi,“ pravi Ruth Lerchster, ki je bila razočarana nad molkom krškega škofa v zadevi Svinške planine. Skoraj leto dni že živi Ruth Lerchster s „svojim otrokom“ v hiši na Radišah in od njega se je veliko naučila, doživela veliko hvaležnosti in se odločila za novo pot integracije. Nova smer integracije pomeni: živeti s tujci, se z njimi pogovarjati, spoznavati njihovo kulturo, jim razlagati naše navade … “Integracija je možna samo preko odnosov. Tako dolgo, da bomo tujcem preprečevali odnos, ne moremo pričakovati, da bo integracija uspela,“ je prepričana Ruth Lerchster, ki vabi ljudi, da se opredelijo za pot odnosov in ne prepuščajo vsega državi, ki je anonimna, temveč se v pogovorih spustijo v odkrit odnos do begunca, tudi tistega, ki ga srečajo na cesti.
6
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Vo j n a ,
Doma v t
zatiranje, zapostavljanje, v z ro k i , d a č l ove k z a p u st i svo j o d o
Gorban Azimi
Dobrota ljudi Velikodušnost in prijaznost Korošcev je doživela
Fatima Topčagič,
ko je leta 1992 s svojima sinovoma prišla v okolico Pliberka. Njen mož je že tri lepa poprej s svojim sosedom odšel v Avstrijo za zaslužkom. Dobil je službo pri lesnem podjetju in bil zadovoljen z delom in zaslužkom, s katerim je doma v Gračanici, v bližini Tuzle, gradil hišo za svojo mlado družino. Vojna je prinesla v nekdanjo Jugoslavijo stisko in gorje. Takrat je moža in očeta skrbelo, kako bo z družino v državi, kjer vlada nasilje. Da bi bila družina na varnem, se je mlada Fatima odpravila v neznano Koroško. Julija 1992 je s sinovoma Enisom (takrat 7 let) in Mihredom (takrat 4 leta) prišla k možu. “Nisem bila begunka, saj je moj mož delal in imel zaslužek, toda vseeno ni bilo lahko,” se spominja Fatima. Dobri ljudje so ji dali brezplačno na razpolago hišo in jih oskrbeli z najnujnejšim, kar so otroci potrebovali. V tujem okolju se je mama Fatima hitro navadila. Prva leta svojega bivanja na Koroškem je bila doma. Bila gospodinja, mama, žena, učiteljica svojim otrokom, predvsem pa varuhinja svoje družine. Otroka sta se v tujini močno navezala na mamo in tako je bil v začetku šolski vsakdanjik kar težaven. “Toda otroci se hitro naučijo jezika in si najdejo prijatelje,” pravi Fati-
tuji deželi
Zavlačevanje postopkov Aigul Salmhofer
ogroženo življenje. Številni so o m o v i n o . Tr i ž i v l j e n j s k e z g o d b e .
l
Aigu
fer
ho Salm
Fatima Topčagič ma, ki se je ob otrocih naučila nemško. Še danes pa pogreša čisto in eksaktno nemščino med ljudmi, ob katerih bi se ona laže naučila jezika. V 17-tih letih se je družina udomačila v Pliberku. Najstarejši sin Enis je postal nogometaš in igra sedaj pri nogometnem klubu v Mödlingu. Mlajši Mihred pa je že opravil mojstrski izpit. “Z otroki ne smeš biti preveč strog. Pustiti jim moraš prostost, da sami odkrijejo, katera pot je zanje prava. Postati morajo samostojni in sami skrbeti zase in prevzeti zase odgovornost.“ Tako hitro kot so se znašli fant je v novem okolju, tako hitro je svoje življenje preusmerila mama Fatima. V Pliberku se počuti kot doma in si ne želi življenja v velikem mestu, kot nekateri drugi tujci. Njena najpogostejša izkušnja: če si dober do ljudi, so tudi ljudje dobri do tebe, ji daje pogum in optimizem za življenje v deželi, ki jo doživlja kot zelo pluralistično. Ko so fantje odrasli, si je Fatima poiskala službo. Delo ji je v veselje, polna zadovoljstva gleda na svojo družino, hvaležna pa je vsem dobrim ljudem pliberške okolice, ki so njeno družino lepo sprejeli. Ko pride čas počitnic, se družina Topčagič odpelje v Gračanico, kjer jih čaka lepo urejena hiša. Radi pa se vrnejo spet v Pliberk , “tam smo doma”.
Rodila se je leta 1975 v Kirgiziji. Po študiju medicine in prava se je zaposlila v odvetniški pisarni, kjer so jo po krivem osumili poneverbe dokumentov. Sumničenja in pritisk nanjo in na njeno družino (takrat je že imela majhno hčerko) je postal tako močan, da se je odločila za beg. Po treh mesecih je prišla na Dunaj z eno mislijo – sedaj sem v varni državi. Brez hčerke, brez dokumentov se je znašla leta 2004 v Traiskirchnu. Po mesecu dni so jo prestavili v Radenthein na Koroškem. Doma je doraščala in živela v dobri družini – lakoto in mraz pa je spoznala na lastni koži šele na Koroškem. Danes ne ve, kaj je bilo zanjo bolj travmatično – zasledovanje doma ali situacija na Koroškem, kjer so z njo ravnali kot z zločinko. V hiši, katere ni smela zapustiti, se je počutila kot v kletki. S pomočjo znancev se je preselila v Beljak, tam spoznala druge begunce in prosilce za azil in tam spoznala tudi svojega bodočega moža Christiana. Odločila sta se za skupno življenje in poroko, kar se je izkazalo kot pot, ki je posuta s težavami brez konca. Pri iskanju dokumentov in potrdil je vedno znova doživela nepregledno množico zakonov in njenih izvajalcev, ki sicer ne „preprečujejo, a zavlačujejo“ prošnje in pogajanja. Potrdilo, ki je danes nujno potrebno, čez mesec dni ni več potrebno. Aigulina edina želja je bila, da se lahko poroči po legalni poti, kar je pomenilo leto in pol neprenehnega dela, skrbi, zbiranja dokumentov, izpolnjevanja formularjev, vožnje na Dunaj in v Gradec na pristojne urade. Štiri leta se je borila, da je dobila status priznane begunke. Njena pravna izobrazba ji je pri tem pomagala, da je prebirala zakonske predpise in po njih spoznala svoje pravice in dolžnosti. Iz časopisov, katalogov in s pomočjo majhnega slovarja se je naučila nemško, in to tako dobro, da je lahko bila prevajalka za mnoge azilante na raznih uradih. Dva dni za tem, ko je prejela potrdilo o statusu priznane begunke, se je poročila in s tem zagotovila še nerojenemu otroku (bila je noseča v petem mesecu), da se bo rodil kot Avstrijec, in bo lahko zaprosila za nostrifikacijo svoje zdravniške izobrazbe. Vsa ta leta je doživljala eno samo zapostavljanje, se počutila nenehno odvisno od volje uradnikov. In kljub temu si je želela, da tudi njena hčerka Alia (12 let ) sme priti k njej na Koroško. Leta 2007 je bilo končno to mogoče. Danes obiskuje Alia gimnazijo v Celovcu in se počuti dobro, saj zna že odlično nemško. Gospa Aigul Salmhofer pa je pričela ponovno študij medicine. Čaka jo še sedem izpitov, diplomska naloga in leta prakse, da bo potem lahko delala kot ginekologinja. Na Koroškem se počuti gospa Aigul Salmhofer dobro, tukaj je njena domovina. Nikomur pa ne privošči trnjeve poti, katero je prehodila. Želi si pa, da bi Avstrija spremenila zakone, po katerih bi prosilci za azil imeli več pravic, se lahko brez težav naučili jezika in dobili zaposlitev, in to še preden dobijo pozitivno odločbo.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
7
žene special
Žene
v Svetem pismu Pripravila M i c k a O p e t n i k
Naomi V
kratki svetopisemski knjigi Ruta beremo: Naomi in njen mož Elimeleh, doma iz Betlehema, sta živela s svojima sinovoma v tujini. Po smrti Elimeleha sta se sinova poročila z ženama iz rodu Moabitov. Eni je bilo ime Orpa, druga je bila Ruta. Ko pa sta tudi sinova zgodaj umrla, se Naomi odloči in hoče vrniti v svojo domovino. Snahama pa svetuje, naj se vrneta k svojim staršem. Orpa se je vrnila, toda Ruta je dejala: “Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.“ (Rut 1,16) Naomi se odpravi z Ruto v svojo domovino. Skupaj veliko doživita. Ruta poroči Izraelca Boaza in rodi sina, prednika kralja Davida. To žensko prijateljstvo pomeni rodovitna tla za močno novo družino. To je tudi za današnji čas prisrčna zgodba. Kaže skupnost dveh žensk, ki pravzaprav ne spadata skupaj. Tašče so na slabem glasu, tudi v našem času. Najbolj ljubijo svoje sinove, zanje hočejo le najboljše in nobeno dekle ni dovolj dobro zanje, snaha moti to zvezo … Tudi matere hčerk imajo težavno pozicijo: pogosto so deležne posmeha. Na drugi strani je veliko
8
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Biti mati je lepo –
tašč, ki z vso ljubeznijo in skrbnostjo podpirajo svoje otroke, zete in snahe. Razvijejo poseben odnos do njih. Svetopisemska žena Naomi je čudovit dokaz. Resnično ljubi Orpo in Ruto. Posebno še po boleči izgubi moža in sinov. Niso se ji rodili vnuki, zato hoče nazaj v domovino. V domači deželi išče varnost, pri ljudeh, ki govorijo njen jezik. Iskreno prijateljstvo je povod za Ruto, da se odpravi z Naomi v to, zanjo tujo deželo. Taka ljubezen raste in preko generacij rodi sadove. Take zgodbe se pripovedujejo o taščah in snahah, ki so na begu. A tudi v vsakdanjiku podpirajo tašče svoje snahe, babice svoje vnuke. Doživljamo pa tudi nasprotno situacijo, ženske podpirajo svoje matere in tašče, ko postanejo stare in bolne in potrebujejo njihovo pomoč. Naomi je “najboljša tašča sveta”. V hvaležnosti lahko gledamo na njeno zgodbo. Zgubila je moža in sinova. Ljubezen je dajala svojim snaham, zanje je želela le najboljše. Ko Ruta po dolgem času poroči Izraelca in rodi sina, se veselijo z Naomi vse ženske: “Naj ti poživlja dušo in vzdržuje tvojo starost, saj ga je rodila tvoja snaha, ki te ljubi in je zato boljša kot sedem sinov.”
V seriji „Svetopisemske žene” predstavljamo danes dve materi. B i t i m a t i j e n e k a j č u d ov i t e ga – j e p a l a h k o t u d i t e ž a v n o . Po s t a t i mati ni samoumevno – tudi nekdaj t o n i b i l o. Svet o p i s m o p r i p ove d u j e o ženskah brez otrok, takih, ki si želijo otroke, o materah, ki jim je težko. Biblične zgodbe mater odp i r a j o n ove p e r s p e kt ive i n r a z k r i v a j o p o d o b e m a t e r, k i s o a k t u a l n e tudi za današnji čas. Dve popolnoma različni življenjski zgodbi odkrijemo v Batšebi in Naomi.
8. del serije na naši strani za žene
– a tudi težavno Batšeba – mati po nasilju P
roti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: „Ali ni to Eliamova hči Batšeba, žena Hetejca Urijaja?“ David je poslal sle in jo dal pripeljati. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo. (2 Sam 11,2-4)
rila? Se je branila? Kako se braniti proti kralju? Batšeba zanosi. Ona pa je poročena z Urijem, Davidovim vojakom in podložnikom. Ko zve kralj David za nosečnost, hoče otroka najprej podtakniti Uriju. Toda ta poizkus se ponesreči. Tedaj se kralj David odloči za smrtonosni načrt. V bitki da postaviti vojaka Urija v prvo vrsto. In Urija pade v bitki. Nasprotnik je mrtev. Batšeba objokuje svojega moža. Ga je ljubila? Je Pripoved o Batšebi beremo v Drugi bila obupana? Kaj bo z njo – nosečo Samuelovi knjigi. Batšeba je bila všeč žensko? O tem v Svetem pismu ne bekralju Davidu, velikemu vladarju, ki remo ničesar. Stvarno piše naprej: „Ko ukazuje tudi ženskam. Dal jo je pripe- je bilo žalovanje mimo, je David poslal ljati. Kaj naj bi Batšeba sto- ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v Gospodovih očeh.“ (2 Sam 11,27) Kako se je godilo Batšebi na kraljevem dvoru? Noseča, vdova, hitro spet poročena – še med nosečnostjo. Izpostavljena šušljanju in obrekovanju ljudi. Batšeba se je počutila krivo, krivo za posilstvo in krivo za smrt moža. Čeprav neutemeljeno, toda take misli vedno znova obhajajo posiljene ženske: jaz sem kriva, če se mož odvrne od mene, to je tudi moja krivda. Kako je bilo mogoče, da je bila Batšeba za Davida tako atraktivVzeto iz knjige: Mütter der Bibel (Margot Kässmann)
na? Se je premalo zakrivala? Se ženske v vojni niso dovolj zavarovale? Tudi v vojni v Jugoslaviji je bilo tako. Mnoge ženske so posilili pred očmi njihovih mož. Nekatere so nato usmrtili. Drugi možje so zapustili svoje žene. Številne žene so po posilstvu postale noseče. Večina od njih ni hotela roditi otroka, ki je doraščal v njih po travmatičnem dogodku. Batšebin otrok je kmalu po porodu umrl. Smrt otroka je po sporočilu Svetega pisma božje maščevanje za storjeno sramoto. Kako je to doživljala Batšeba? In Sveto pismo pripoveduje naprej: „David je tolažil svojo ženo Batšebo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon.“ (2 Sam 12,24) Ti stavki vzbujajo občutek, da je David ljubil Batšebo. In ona je postala spet mati. Ta sin je postal kralj Izrael cev. Na to je bila Batšeba gotovo ponosna. Še pozneje piše Sveto pismo o Batšebi. Kot mati kralja Salomona je posegala v politično dogajanje. Posilstvo je bilo in je strašen dogodek za ženske. Ženske, ki postanejo noseče po posilstvu, imajo razdvojen odnos do otroka. Njihove misli in občutki se mešajo med sovraštvom do zločinca, ki se prenese tudi na nerojenega otroka, do pripisovanja krivde sami sebi in do ljubezni do otroka. Zgodba svetopisemske žene Batšebe je dokaz: ženske doživljajo nasilje – nekdaj in danes. Je bila Batšeba ponosna, da je nosila pod srcem otroka kralja? Ali je bila le na smrt žalostna? In ko je umrl otrok? So jo obhajale misli krivde? O tem ničesar ne piše v Svetem pismu. Sporočilo te zgodbe pa je jasno: življenje ni vedno blagoslovljeno, daje pa upanje in tolažbo, da je vedno možen nov začetek.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
9
v žarišču
Za srečo družine so pristojne žene
Kar se je pred 25-timi leti začelo kot izobraževalno društvo za gospodinje, ki so si želele izobrazbo in pogled v svet, se je v teku let skupina žena odprla in pred desetimi leti so se koroškim ženam pridružile žene z migracijskim ozadjem (Migrationshintergrund). Tudi one so si zaželele izobrazbe, srečanj, predvsem pa pomoči. “Za društvo Projektgruppe Frauen je bil to velik izziv, saj so se v tistem času dolgoletne članice poslovile, ker niso mogle razumeti, da se društvo odpira tujkam,” ve povedati predsednica društva Maria Magdalena Cervenka. To se je polagoma spet izboljšalo. Mnoge nekdanje članice spet prihajajo, kajti v društvu so vrata odprta vsaki ženi – vseeno, od kod prihaja. 80 % žena, ki sodelujejo v društvu, pa je takih, ki imajo migracijsko ozadje. Nekatere so že leta v deželi, imajo dobro izobrazbo, mnoge od njih pa imajo velike težave in potrebujejo pomoč. “Žene so izpostavljene večjemu pritisku. One so odgovorne za vse v družini, tudi za družinsko srečo. Pri nas ne sprašujemo po veroizpovedi ne po narodnosti, zato se počutijo žene sprejete,” pravi gospa Cervenka. Društvo, ki prejema za svoje delovanje vedno manjšo podporo od dežele in države, ima odprta vrata za vse te žene in se posveča raznim projektom in ponuja izobraževalni program. Poleg tega ponuja tako imenovane info-poole (pogovorne popoldne-
10
XIV
ŠTIRINAJST DNI
ve), kjer svetujejo ženam in njihovim družinam, vzpostavljajo stike z raznimi socialnimi ustanovami, ponujajo prevajalsko pomoč. Druga ponudba društva je program “Xenia”, mreža žena, ki se srečujejo 14-dnevno, in je izključno pridržana ženam, ki sestavijo svoj izobraževalni in prireditveni program. V okviru tega je nastal zanimiv projekt: kuharska knjiga. Žene iz raznih dežel so skupaj z učenci in učenkami Višje šole za gospodarske poklice v Celovcu kuhale domače specialitete. Recepti, okrašeni s fotografijami udeleženk in jedi ter risbami, so zbrani v prikupni knjigi „Wir laden Euch zu unserem Tisch“. Skupaj z oddelkom za otroške vrtce in zavetišča je društvo pripravilo poseben projekt, ki se obrača na otroke, ki slabo ali sploh ne znajo nemško. Po eni strani se ob spremljevalki,
Ko sem sama ostala na Koroškem, nisem iskala razlik. Iskala sem tisto, kar je skupno.
Te č a j
nemščine, obisk v zelišč-
nem vrtu, literarni zajtrk, veselo branje, italijanščina za napredujoče
… Ta k o
se bere
ki govori njihovo materinščino, otroci hitreje znajdejo v novem okolju, po drugi strani pa je to pomoč staršem, ki prav tako slabo govorijo nemško. V raznih otroških vrtcih so uvedli ta projekt, pridobili žene s primerno izobrazbo in znanjem materinščine. Ob tem projektu so organizatorke odkrile veliko pomanjkljivost – begunci ne govorijo z otroki svoje materinščine. Otrok tako nima utrjenega glavnega jezika in se le težko nauči nemščine. Uspešni projekt podpira starše, da samozavestno govorijo svojo materinščino, otroci pa doživljajo v vrtcih in zavetiščih, da je tu še nekdo, ki govori njihov jezik. Ti medčloveški odnosi so tisti, ki ustvarjajo v tujcu zaupanje. „Sedanja situacija v deželi za te ljudi ni dobra. Pritisk nanje je zelo velik, ne dobijo dobre službe ali sploh nobene. Vedno pogosteje nam pripovedujejo žene,
Kako se znajdejo otroci v tuji deželi? Snežana Rehak-Višnjič: Pri ponudbi »Projketgruppe Frauen« sem sodelovala v zavetišču v Št. Rupertu, kjer je zbranih veliko otrok z različnimi jeziki. Spremljala sem otroke in starše z mojo materinščino, srbohrvaščino. Otrok se težko znajde v novem okolju, ker ne razume jezika. Zato ni čudno, da postane agresiven, postane nemiren, klepeta. Opazila pa sem tudi, da imajo ti otroci zelo skromen besedni zaklad svoje materinščine. Kot bi se nekje ustavili in se njihovo jezikovno znanje ne nadgrajuje. Je umetnost pot, po kateri je lažje zaživeti v tuji deželi? Snežana Rehak-Višnjič: Sama sem se znašla sredi dopusta na Koroškem v situaciji, da zaradi vojne nisem mogla več v domovino. Umetnost mi je odprla vrata in kmalu so sledile delavnice,
prireditveni koledar mednarodnega komunikacijskega centra
“P r o j e k t g r u pp e F r a u e n ” d e že m v C e l ovc u .
Posebna kuharska knjiga: Wir laden Euch zu unserem Tisch Vrata Projektgruppe Frauen so vedno odprta: Radetzkystr. 1’2 tel.: 0463-502338
s se-
da so izpostavljene napadom. Naša družba bo potrebovala veliko moči, da bo to gledanje na tujce spremenila. Potrebno pa bo, ker so to naši soljudje. Ne smemo pozabiti, da mnogi od njih živijo tu že leta, plačujejo davke, a kljub temu jih zapostavljamo,“ je zaskrbljena gospa Cervenka, ki si želi, da bi ljudje bili bolj odprti do migrantov. Njena največja želja pa je, da bi odgovorni v politiki začeli govoriti jezik, ki sprejema sočloveka in ga ne odklanja. Največja težava, s katero se soočajo begunci, je dolžina postopkov. „Ljudje čakajo 6 do 8 let na odgovor – v tem času nimajo nobenih pravic, ne smejo delati in nimajo pravice obiskovati tečaj nemščine,“ pojasni situacijo gospa Cervenka in doda: „Mnogi postanejo bolni od čakanja.“
razstavljala sem. S kreativno-likovnim delom razbremenimo v otrocih pritisk, pod katerim živijo. Ob slikanju pa teče pogovor v njihovi materinščini. Integracija ali asimilacija, kaj je perspektiva za otroka? Snežana Rehak-Višnjič: Otroci se hitro integrirajo, hitro naučijo jezika. Zato so taki projekti važni, da otroka spremljaš v vsakdanjem življenju v njegovi materinščini, ob tem se hitreje nauči nemščine. Ta projekt pomaga otrokom, da spoznajo kulturo in drugačen način življenja dežele, v kateri sedaj bivajo. Da se naučijo akceptirati drugačnost, ki vlada v deželi. Ko sem sama ostala na Koroškem, nisem iskala razlik. Iskala sem tisto, kar je skup no.
Penzion Katharina Veliko hišo “Penzion Katharina” v Št. Vidu v Podjuni ogreva jesensko sonce. Pred hišo stoje v gručah mladi – tujih obrazov. Iz najrazličnejših vzrokov so zapustili svojo domovino in preko zbiralnega centra v Traiskirchnu prišli na Koroško – v Št. Vid v Podjuni – h gospe Gertrud Logar. Pred sedmimi leti se je gospa Logar odločila, da odpre svoj penzion za azilante. Po pogodbi z referatom za begunce pri koroški deželni vadi sprejme v svojo hišo največ 50 ljudi. Posamezniki, družine, dojenčki – v zadnjem času večja skupina mladoletnikov – najdejo začasno bivališče v Podjuni, v njim tuji deželi. In tu ostanejo, dokler se ne konča njihov postopek. To traja pol leta, včasih tudi leto dni. “Če prejme azilant pozitiven odgovor, da lahko ostane v deželi, lahko ostane pri nas še 4 mesece, da se orientira, si poišče delo, stanovanje in se nauči nemško,” pove gospa Logar, ki prizna, da so bili začetki tudi zanjo težavni. Dobro pa se spominja prve begunke, ki je stopila na njeno dvorišče, to je bila Gruzinka Nino. „Od vsega začetka mi je pomagala pri delu v hiši, bila je prevajalka. Bilo pa je izredno težko, da sem po 3 letih končno dobila zanjo delovno dovoljenje. Borila sem za to, danes je pri nas nastavljena,“ se spominja gospa Logar, ki živi leto in dan s „svojimi ljudmi“. Pozna njihove težave, skrbi, jih razume, kadar jih popade jeza, si zaželijo živeti normalno življenje v lastnem stanovanju ali se hočejo družiti z ljudmi iste narodnosti. V Penzionu Katharina imajo prosilci za azil popolno oskrbo, gospa Logar pa skrbi, da se njeni stanovalci držijo hišnega reda. Azilanti pa so odvisni od njene pomoči – obisk pri zdravniku, urejanje formalnosti na uradih, obisk šole. Pri teh opravkih se ga. Logar lahko zanese na pomoč svetovalke, ki prihaja enkrat na teden v njeno hišo in je na razpolago azilantom. Da se po Št. Vidu sprehajajo tujci, to sprejemajo domačini zelo različno. Eni se zanimajo za tuje ljudi, drugi so nezaupljivi. „Takšni, kot pač smo ljudje – eni prijazni, drugi navihani, tudi taki, ki se kaj pregrešijo – takšni so tudi moji azilanti,“ pravi gospa Logar, ki je najbolj vesela tistih, ki na Koroškem najdejo delo, se njihovi otroci izučijo poklica ali celo študirajo, družina pa zadovoljno zaživi v novi deželi. To je zanjo prava integracija. Ko odhajam z obiska, pozvoni njen telefon in dobrotnik napove svoj obisk, da prinese „nekaj stvari za njene ljudi“.
ŠTIRINAJST DNI
XIV
11
zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji
Pripravil P a v e l Z a b l a t n i k
Z nasmehom s poletnih počitnic Referat
Katoliški akciji je tudi to poletje v d o m u d u h ov n o s t i B e n e d i k t v K a n č e v c i h , v s l ov e n s k e m P r e km u r j u , i n v f r a n č i š k a n s k e m s a m o s t a n u S v. D u j e n a o t o k u Pa šman v Severni Dalmaciji pozdravil lepo število družin iz d o m a če k r š ke š ko fi j e , i z sa l z b u r š ke n a d š ko fi j e , i z s l ove n s k i h škofij in tudi iz Nemčije in Španije. za družino pri
V krščanskem duhu povezana mednarodna skupnost otrok in staršev je našla sprostitev v skupnem oddihu, ki je bil prežet z zdravilnim smehom, veselo igro, petjem, plesom in gibanjem na zelenem travniku, s skupno molitvijo in obhajanjem božje službe, priljubljeno hišno pošto, Frančiškovo Sončno pesmijo kot čudovito hvalnico stvarstva in z odkrivanjem Jezusa v zrcalu štirih evangelijev. Duhovna poglobitev na izbranih krajih, posebej razvajenih od sonca, vode, svežega zraka in rodovitne zemlje, se je prilegala duši in telesu. Poletne ponudbe, ki jo je referat za družino tudi letos pripravil in izvedel v sodelovanju z domom duhovnosti Benedikt in studiom Anima iz Medvod, se je udeležilo skupaj 41 družin – 73 odraslih in 64 otrok. Zelo spodbudni odmevi mlajših in starejših udeleženk in udeležencev pa potrjujejo načrte organizatorjev, ki bodo tudi v prihodnjem poletju vabili na mednarodne počitniške dneve družin.
12
XIV
ŠTIRINAJST DNI
Nikolaj z babico Ingrid odkriva glino
Pridi, podaj roko Pridi, podaj roko, nasmeh je treba podariti, čutim, kako lepo gojiti je prijateljstvo. Pridi, podaj roko, dobroto treba je deliti, povej mi, kar ni težko, saj skupaj lažje rastemo. Življenje je dar človeku, radost, hrepenenje, saj v srcu bivajo vse skrite želje, ki rade bi iz globine do neba. Življenje v samoti ni lahko in je boleče, le s tabo našel bom ta košček sreče, to moja pot je do srca. V. Gergolet, Sten Vilar
odmev udeleženke
Kančevci – veselje – smeh – igra - molitev Kančevce v naši veliki “žvahti” že dolgo dobro poznamo. S tem krajem povezujemo veselje, smeh, igre in tudi molitev. Letos sem se tega srečanja tudi sama udeležila. Zelo sem bila vesela, da je šel z mano tudi moj vnuk Nikolaj. Svakinja Anica in nečakinji Tereza in Miriam že leta hodijo v Kančevce in letos so vzele tudi naju z Nikolajem s seboj. Tam smo bile zelo prisrčno sprejete. Z nekaterimi smo se poznali že iz Koroške in z drugimi smo se spoprijateljili med tednom. Malega triletnega Nikolaja so navdušili številni otroci in raznolike možnosti za igro. Program je bil tako pester, da vsega ne morem opisati. Posebej me je navdušilo, da se vera, molitev in krščanske vrednote niso vsiljevale, temveč so bile ponujene kot možnost sodoživljanja v pesmih, pri igrah, pri romarskem pohodu in pri jutranjih pobožnostih. Pri tem smo doživljali, da je biti kristjan lahko pravo veselje. Dodatna korist zame je bila, da je bila vsa ponudba v slovenskem jeziku in sem tako lahko svoj besedni zaklad povečala in utrdila. Tudi po nekaj tednih se z Nikolajem še rada spominjava počitnic v Kančevcih. Ko dam poslušati Nikolaju zgoščenko Stena Vilarja, takoj zakliče “Kančevci” in zapoje ter zapleše. Ta počitniški teden v Kančevcih je poglobil najin osebni odnos in rada se bova udeležila te ponudbe tudi prihodnje leto. Ingrid Zablatnik
predstavljamo Pripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k
Ko
sem letos za naš poletni dru-
žinski dopust iskala primerno bivališče, sem naletela na hišo poseb-
ne vrste.
Ta
mladi hotel pod staro
streho vam želim danes predstaviti.
Artlodge
Hišni gospodarji: Dirk, Leander in Katrin Liensenfeld
umetnost•hotel•restavracija
M
ojemu možu in meni je bila hiša že po spletni strani zelo simpatična – staro spojeno z novim, prostor za sodobno umetnost, sodobna arhitektura, sodobna kuhinja, inovativno in nekonvencionalno. In tako smo se, moj mož Hanzi, sinova Noa (5) in Marko (2) ter jaz, odpeljali sredi avgusta – iz Celovca 45 minut vožnje – v Verditz na gornjem Koroškem. Mala vas je v približno 1000 metrih višine in nudi čudovit pogled na bližnje Nockberge in na Karavanke ter v dolino. Pred vrati so nas pozdravile človeške skuplture nemške umetnice. Kar nato pa sta pridrvela iz lesene hiše in nam zalajala dva črna psička – gospa „Tilly Schulze“ in gospod „Schröder“. Za njima pa so nas prisrčno sprejeli Katrin in Dirk Liesenfeld, vedno prijazna in včasih hudomušna gospodarja hotela, in enajstletni sin Leander. Ta nam je z veseljem pokazal našo sobo in dejal: „Menim, da naj bi v dopustu ne živeli slabše kot doma!“ In res smo se počutili v hipu kot doma, bolj kot prijatelji pri prijate-
ljih in smo preživeli čudovit teden. Okolica ponuja poleti mnogo lepih pohodov, pozimi pa je na voljo tudi majhno smučišče. Verditz je miren kraj kmečkega značaja, kjer si res lahko oddahneš in kjer ni napovedan „action“. In prav na tem kraju sta Katrin in Dirk ustvarila na stari domačiji Rohrer, ki ima že 300 let staro zgodovino, art-lodge. Po skoraj enoletni prezidavi se od zunaj prezentira nespremenjeno, odznotraj pa je popolnoma nova. Živa umetnina S skupno 12 sobami – vsaka v drugi barvi in z zanimivimi slikami, z galerijo za sodobno umetnost in modernim dezajnom je artlodge živa umetnina, ki se stalno spreminja in nudi dom umetnosti. Do sedaj so tu bili predvsem umetniki iz Düsseldorfa, stare domovine družine Liesenfeld. Sedaj pa so povabili tja tudi že umetnike iz Slovenije in Avstrije. Sodelujejo pa tudi z galerijo v Osojah in so, kot pravi Dirk: „Odprti za vse in vsakogar in na vse strani!“ Art lodge pa ne nudi le hrane za dušo, temveč tudi izvrstno
tako imenovano „crossover“ kuhinjo. V nenavadnem ambientu sme gost uživati produkte regije, ki razvijajo presenetljive okuse, pomešane z internacionalnimi vplivi. Zajtrk je na voljo od 9. do 13. ure, poleti štirikrat in pozimi petkrat na teden pa nudi restavracija večerjo. 24 ur pa so gostom na voljo razne pijače, kava in čaj ter pecivo – tako kot doma. Noa in Marko pa sta poleg prijetne atmosfere najbolj uživala naravni bazen in savno v stari kašči – včasih po dolgem izletu na čudovitih gorah, včasih pa po večerji v nočni mesečini. V artlodge smo našli kraj, ki nam je postal domač, ki nam je nudil možnost za počitek in užitek za vsa čutila. Našli pa smo tudi zanimivo družino, ki živi kozmopolitsko mišljenje sredi Koroške in spaja kmečko, gorsko naravo s povsem novimi in modernimi vtisi. Se že veselim svidenja in srečanja in novih pogledov ter zanimivih pogovorov. Mnogo več informacij in slik ter video prispevkov pa si lahko ogledate na spletni strani www.art-lodge.at!
ŠTIRINAJST DNI
XIV
13
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
P o g l e d
Urednica: G abi Frank
n a z a j
Vseslovenski praznik Narodni svet koroških Slovencev na Koroškem je v nedeljo, 13. septembra, v Celovcu praznoval 60-letnico ustanovitve z vseslovenskim praznikom pod pokroviteljstvom predsednika slovenskega državnega zbora Pavla Gantarja, evropskih poslancev Lojzeta Peterleta in Iva Vajgla ter slovenskega poslanca Jožeta Jerovška. Začel se je z mašo v Marijini cerkvi na Benediktinskem trgu, nato pa s slovesnostjo v Mohorjevi hiši. Narodni svet koroških Slovencev je proslavil 60. obletnico ustanovitve in se spomnil 90. obletnice mednarodne senžermenske pogodbe. Na slovesnosti so spregovorili številni govorci. Objavljamo nekaj odlomkov.
Ne samo ostati, temveč se razvijati »Danes veliko število zavze-
tih posameznikov in organizacij večinskega naroda odločno podpira koroške Slovence; danes nam avstrijsko ustavno sodišče v spoštovanju mednarodno zajamčenih pravic in avstrijske ustave prisoja pravice, ki nam gredo; danes se samozavestna mladina v zasebnem in javnem življenju opredeljuje k slovenski narodni skupnosti; danes nam stoji ob strani mlada, demokratična država Republika Slovenija; vse to je porok, da bo slovenski živelj kot politični subjekt, skupno s slovenskim narodom, kot kulturna in jezikovna skupnost ne le ostal, temveč se razvijal, v odgovornosti za ta del Evrope, ki je naš dom.« predsednik Narodnega sveta Karel Smolle
Zdrav ponos na slovensko kulturo»Želim nam veselja ob tem, da
smo, kar smo: namreč Slovenci in Slovenke in ne multikulturni mutanti. Veste, ne gre biti Slovenka na Koroškem, ne da bi se človek odprl večkulturnemu dialogu. To danes tako veliko pišejo po medijih, tvorijo se konsenzne skupine – dajejo vtis, kot da bi bil medkulturni dialog kaj posebnega – v resnici pa je to naša realna vsakdanjost in nič posebnega, razen da se profilirajo neki politični predstavniki – predvsem taki, ki ideološko živijo še v preteklem stoletju. Tudi večjezičnosti se ni mogoče zapirati, ker jo živimo vsako minuto našega življenja živimo. Kar nam manjka, je zdrav ponos na slovensko kulturo in jezik, brez nacionalističnih ozadij, vzbujanja kakšne Karantanije ali kakršnihkoli vele-slovenskih idej.« Olga Voglauer
14
XIV
ŠTIRINAJST DNI
»Jezik namreč ustanavlja človeka,
saj ne pomeni le tega, da si z njim uveden v uporabo že danega orodja za označevanje nam domačega in poznanega sveta, marveč pomeni pridobivati domačnost in spoznavanje sveta samega ter načina, kako nam je svet dan. Iz tega pa sledi, da smo ljudje od zmeraj enako doma v jeziku kot v jezikovni razlagi sveta. ... V jeziku so shranjeni večstoletni sledovi delovanja človekovega duha, ki je usmerjen k spoznavanju in označevanju življenja. Zato je jezik plazma, ki živi in se zgodovinsko spreminja, kot se giblje in premika svet, v katerem se oglaša. Ali z drugimi besedami rečeno: človek se začne kot bitje per se uresničevati že v prvem stiku s stvarnostjo, ki se zgodovinsko spreminja, zato tudi beseda ne more imeti absolutnega pomena, temveč je med nami lahko navzoča le v soodnosni in interesni obliki, oblikuje se kot izraz pozorne in kritične zavesti. Jezik je potemtakem neke vrste živa materija, ki nenehno pulzira v svojem družbenem okolju in časovnem dogajanju. … Ko se Slovenci v vzdušju svetovnih globalizacijskih in integracijskih procesov privezujemo na Evropo in svet, se seveda nikakor ne moremo obnašati tako kot maloprej opisani arkadijski človek iz provincialne votline pa tudi ne brez premisleka o našem etno-kulturnem temelju, ki nam kot naciji daje individualno podobo. Pri tem pa je najbrž zelo pomembno, da v svojem nezadovoljstvu s svetom čim manj podlegamo paniki. To pa še ne pomeni, da smo lahko ravnodušni in brezbrižni do tega, kar se dogaja okrog nas in z nami. Niti najmanj. Kajti če v luči pravkar povedanega pogledam na navidez minorno postopanje deželne oblasti s slovenskimi krajevnimi napisi, ki nikomur nič nočejo – kar seveda jemljem ne le za provokacijo, pač pa za emanacijo dosti globljih podtalnih asimilacijskih prizadevanj – se ne morem znebiti vtisa, da pri tem iz že omenjene votline privlečena dörflerjanska pamet deluje z dokaj razvidnim političnim računom: na eni strani okrog sebe širi nacionalistično/šovinistično meglo, ki jo že od nekdaj poznamo po njeni panični vulgarnosti, na drugi strani pa simulacijo črnega trga drugačnosti in razlik in to prav s tem, da hoče te razlike na mehko ali na trdo izbrisati. To je res svojevrsten provincialni paradoks v sodobni Evropi. Prav zato je zelo pomembno, da se je Narodni svet koroških Slovencev s Karlom Smollejem na čelu postavil po robu tovrstni degradaciji slovenskega etničnega izročila, ki je še kako tesno povezano tudi s topografskim poimenovanjem, z imeni krajev, vasi, mest in pokrajin.« akademik Niko Grafenauer
k ibic
ZBADLJIVI
PRIGRIZKI
did
D R U Zˇ I N A
N OVO
in DOM
p r i l o g a mohorjeve družbe celovec
v z a l ož b i
Pestro jesensko branje Začelo se je novo šolsko leto, poletje se je prelevilo v toplo jesen, založbe se s svojimi knjižnimi programi pripravljajo na razne domače in tuje knjižne sejme. Mohorjeva zložba je v preteklih tednih izdala nekaj novosti, ki ne smejo manjkati na vaši knjižni polici. Med knjižnimi novostmi izstopa zbirka pesmi Gustava Januša v slovenskem in nemškem jeziku.
V Musilovi hiši so s simpozijem počastili Gustava Januša
Gustav Januš:
V barve spremenjena beseda, Zbrane pesmi 1962 – 2009 Že sam rojstni datum Gustava Januša je pesniški, poln rim, čeprav se ne rimajo besede, temveč številke: 19. 9. 1939. Med resnimi pesniki na Koroškem velja Gustav Januš za nemara najbolj vedrega, svetlega, hudomušnega. Toda že od njegovih zgodnjih ustvarjalnih let grozi tudi nad živopisnim vrvežem igrivih zajedljivih pesmi otožena senca. Jasne so kot pokrajina po obilnem nalivu; osončene in napete kot pričakovanju naslednje plohe. Prav ta napetost med blagim humorjem in zadržano otožnostjo odlikuje te prizore iz vsakdanjika ne samo koroških Slovencev; z njimi se je Januš najprej uveljavil in zapisal v širšo javno zavest. 324 strani, 13 x 20,5 cm, ISBN: 978-3-7086-0503-6, 27 evrov Gustav Januš: Wort, verwandelt in Farben, Aus dem Slowenischen von Peter Handke, Gesammelte Gedichte 1962 – 2009 268 strani 13 x 20,5 cm, ISBN: 978-3-7086-0493-0, 24 evrov
Erich Hackl:
Konstantin na bazenu
Franziska Biermann:
Leni maček Jožef
Slovo od Sidonije
»Dober dan, dragi gospod. Bi mi lahko pokazali pot k bazenu?« »K bazenu?« je ponovil vprašanje gospod Žemlja in premišljeval. »Hm, prav enostavno. Greš dol po Murnikovi ulici …« Dlje ni prišel. »Ja, pa naprej?« je vprašal maček. Ampak obraz gospoda Žemlja je bil nenadoma videti, kot bi ga kdo posul z moko. Tako bled je postal. »Govoreči maček!« je izdavil. Potem se je z obema rokama zgrabil za glavo in zaječal: To vendar ni mogoče! Govoreči maček! Mislim … o, Bog, o Bog … bojim se, da sem bil predolgo na soncu. Sončarico sem staknil!« … Urška in Filip se ne čudita, da zna maček Konstantin govoriti, zato ga rada vzameta na bazen. Pa bo to v redu?
Leni maček Jožef ima svoj kavč. In rad ima svoj mir. Dokler nekega dne ne stakne bolhe. Na srečo pa je maček televizijsko izobražen in ve, da se nadloge lahko znebi – če najde novega gostitelja! Zdaj preostaja debeluharju le eno: mora iti med druga bitja. Bodisi kot frizer morskega prašička, bodisi učitelj petja ali kot nogometni trener ... Mačku Jožefu je vseeno, kako, divje je odločen, da bo živel brez bolhe!
Po zajtrku so Manfred in njegovi starši neodločno postajali naokoli, potem je Sidonija poljubila svojega brata in skoraj pokroviteljsko objela Hilde, ki je trdno verjela, da bo Sidonija kmalu spet nazaj, morda že naslednji dan. Potem slovo od Hansa, ki je naenkrat dobil tako komičen obraz, usta so bila tanka in razpotegnjena, kakor da bi se smejal, a ni bilo nobenega smeha. S prsti je na slepo šaril po njeni glavici, hotel je spet odpeti njen plašč, hitro mu je ukazala, naj poljubi še punčko, to je storil in zakopal svoj obraz v dlani. Josefa si je oprtala nahrbtnik ter se se spustila za Sidonijo dol po stopnicah. Preden sta dosegli hišna vrata, je za njima privihral Hans, grobo je pograbil otroka za ramena in ga stresel: Zbeži proč! Ubežati jim moraš, slišiš! 123 strani, 13 x 20 cm, zbirka AUSTRIACA 24, ISBN:
Walter Wippersberg:
59 strani, 15,5 x 21 cm, ISBN: 978-3-7086-0450-3, 17 evrov
60 strani, 17 x 24,5 cm, ISBN: 978-37086-0485-5, 22 evrov
978-3-7086-0464-0, 18,90 evra
ŠTIRINAJST DNI
XIV
15
Ob 40-letnem delu v središču slotih in ima vedno čas za človeka, ki venskegaob turizma v župniji Portov Metnitzu gre mimo, trenutki tišine ob zahajaZačetek: 7. uri v cerkvi rož sem odkrival pomembnost jočem soncu ali ob tabernaklju veturizma v vsakodnevnem pastoodprte cerkve – vse to spremiZaključek: 16.župnija uri sv. mašadno v navadni Krki ralnem delu.ob Nova in ponja turizem v nekaj veliko zneje nova cerkev sta bili odgovor na potrebe prihajajočih turistov in ne na potrebe domačih prebivalcev. Potreba po morju in soncu se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane z romanjem kakor s turizmom. Odkrivanje naravnih lepot, ki jih je razkošno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vra-
duhovno vodstvo :
globljega, v pravo romanje.
kristjani, ki sprejemajo turiste, lahžupnik Jože Markowitz ko odigrajo pomembno vlogo pri Kristjani, ki prihajajo kot turisti, in povezovanju človeštva v vesoljno bratstvo, ki ga je Jezus s svojim prihodom na svet začel in ga svojim učencem zaupal kot zgodovinsko nalogo. Turistična in romarska središča in bratski krščanski odnos, ki ga turisti vseh vrst doživijo v slovenskih krajih, naj bi postali šola za vsako
slovensko družino, ki redno ali občasno v svojo hišo sprejema goste. Zaslužek nikoli ne bi smel biti na prvem mestu. So vrednote, ki jih ne moremo kupiti na trgu in ki jih gost nikoli ne pozabi, so pa neprecenljive, saj obogatijo tistega, ki jih daje, in tistega, ki jih sprejema. Turizem bo tudi kot gospodarska panoga vedno živel in uspeval predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi skupaj stojimo pred velikimi izzivi, in to v srcu Evrope, kamor nas je Božja ljubezen naselila, z lepotami narave, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, in s slovensko pridnostjo in srčno kulturo, ki je bila priznana v svetu.
Avtobus bo vozil iz Celovca v Mettnitz Prijave sprejema: Dušnopastirski urad, tel: 0463-54587
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2
Romamo z Nedeljo in »Der Sonntag«
Ena vera - en Bog - ena skupnost
26.10.2009 Po Hemini poti
od Metnitza v Krko
Začetek: ob 7. uri v cerkvi v Metnitzu Zaključek: ob 16. uri sv. maša v Krki