160-letnica Mohorjeve družbe v Celovcu by redakcija Nedelja

november

XIV

2011

PRILOGA

DRUŽINA

in DOM

DNI

Š T I R I N A J S T

160 U V O D N I K

160

TONE KOREN

HANZI TOMAŽIČ

mohorjeve

nedelje

ravnaTelj

glavni Urednik

Slomškova oporoka

R E K L A S TA - n a e n p o g l ed

Priloga, ki jo imate v rokah, je nekaj posebnega. Običajni obseg je podvojen, vsebina pa praznična, ker je v celoti posvečena jubileju ustanove, ki je imela in ima ključni pomen za slovensko narodno skupnost na Koroškem, povrh pa kot nobena druga ustanova simbolizira našo trajno povezavo z matičnim narodom in z rojaki po svetu. 160-letnica Mohorjeve družbe je dober povod, da skupaj pretehtamo vizije in nagibe naših prednikov, da ugotovimo kakšno je današnje stanje Mohorjeve družbe z njeno razvejano in raznoliko dejavnostjo ter da pogledamo, kakšni so izzivi in možnosti za prihodnost. To tridelnost najdete tudi v pričujoči prilogi, pri prebiranju prispevkov pa boste lahko ugotovili, da vse tri dele povezuje Slomškova že znamenita oporoka.

Ob navzočnosti številnih častnih gostov je celovška Mohorjeva v torek, 27. septembra, praznovala 160-letnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti sta za Mohorjevo družbo spregovorila predsednik Jože Kopeinig in pa ravnatelj Anton Koren. Oba govora najdete v celoti na naši spletni strani (www.nedelja.at), na tem mestu pa objavljamo »besedni oblak« obeh govorov. Poseben računalniški program analizira celoten govor in porazdeli besede po pogostosti uporabe, tako da nastane zanimiva slika. Jože KOPEING, predsednik Mohorjeve družbe

Drage bralke, dragi bralci! Nedelja je bila z Mohorjevo vedno v posebni meri povezana. Ne samo, ker smo v Mohorjevi hiši na »Viktringerci« že od nekdaj našli svoj dom, temveč imamo tako po našem izvoru, zdajšnjem delovanju in vizijah za prihodnost podobna izhodišča. Z začetkom izhajanja naših družinskih in kulturnih prilog smo to naše sodelovanje še okrepili, saj je nekdanja Mohorjeva revija Družina in dom postala sestavni del teh prilog. Zato je naš kulturni urednik Vincenc Gotthardt to praznično številko pripravil skupaj s pomočjo naših kolegov iz Mohorjeve založbe in urednice Družine in dom, Gabi Frank.

Anton KOREN, ravnatelj Mohorjeve družbe

Veliko veselja, dobrih misli in novih spoznanj vam, drage bralke in dragi bralci, želim pri prebiranju, Mohorjevi družbi pa vse najboljše za izredni jubilej. DNI

J S T Š T I R I N A

XIV november

2011

PRILOGA

DRUŽINA

in DOM

Naslovnico tokratne kulturne priloge je oblikoval Rudi Benetik. Za Rudija Benetika je pomemben vsak detajl. Tudi to, kaj je bilo pred 160 leti drugače kot danes. Na proglasu o ustanovitvi Mohorjeve, ki mu je služil za

10102010

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

podlago kolaža, je zbudila njegovo pozornost pika za datumom 1851 (27. julija 1851.). Z naslovnico je želel pokazati ustanovo, ki z izročilom preteklosti umirjeno kljubuje izzivom časa.

SLEDOVI prava vera vam bodi luč

materni jezik pa ključ do zveličavne omike

Dobra

volja, boj in vera PIŠE

J O Ž E VA L E Š K O

»T

reba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, lju bezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pra vega pota.« Ta stavek pravkar premi nulega pesnika Toneta Pavčka mi je prišel naproti, ko sem začel premiš ljevati o naši najstarejši narodni in kulturni organizaciji. Kolikokrat se je Mohorjeva družba v svoji zgodovi ni znašla v težko rešljivem in neugo dnem stanju. Mohorjevo sta ogrožala nemški nacionalizem in slovenski ko munizem. V skrajni stiski je večkrat stala na križpotju. Zakoreninjena v veri si je s podedovano korajžo usta noviteljev utirala pot skozi čas. Že nekaj let mi je poverjena naloga, da sodelujem kot odbornik. Skupno z drugimi razmišljam, kako je tre ba usmerjati dejavnosti, da bo Mo horjeva idejno in gospodarsko ob stala na prepihu časa. V zadnjih letih smo močno izpostavljeni kritičnemu ocenjevanju javnosti. To je dobro in prav, saj se tudi v naši narodni skup nosti križajo različni svetovni nazo ri, ki so povezani z raznovrstnimi po litičnimi vplivi. Trudimo se, da bi »Mohorjev dom« ostal privlačen in domač, kar nam žal ni vedno uspelo. Slovenci tako hitro obolimo za nekim posebnim bacilom, ki napada narod ni organizem in ga razdvaja: bacil lus slovenicus multiformis inimicus (BSMI). (Trenutno deluje v Sloveni ji, ko pred volitvami nastajajo nove stranke, v katere se vpisujejo užaljeni župani in celo predsedniki. Tako, da ne veš, kdo je kdaj koga okužil.)

»V

začetku je bila beseda.« Kar je napisal apostol Ja nez v prvem stavku svo jega evangelija, ostaja merodajno za Mohorjevo. To je naša domača, slo venska beseda, ki vzpodbuja in razve seljuje, tolaži in krepi. To je in ostaja knjiga v slovenskem jeziku. Da Mo horjeva ni ostala edina slovenska za ložba na Koroškem, je dokaz rastoče ga razcveta Koroških Slovencev. Se mi pa zdi, da bi bila slovenska bese da še bolj živa med nami, če bi založ niki drug drugega podpirali. Konku renca je potrebna, a zakaj jo gledamo zgolj iz vidika nasprotstva? Ali ni smo bili nekdaj prepričani, da je moč v skupnosti? Mislim, da bi bila tako vsaka naših založb bolj uspešna in vse skupaj bi na prostem trgu posta le bolj konkurenčne. Morda potem Maji Haderlap ne bi bilo potrebno, da si za svojo izvrstno uspešnico poišče majhno nemško založbo? Medtem ko se med seboj »tepemo« za drobtinice podpor, se drugi veselijo dobička. Ne, zares ne gre samo za dobiček in nikdar ne sme biti tako. Potrebno je pošteno gospodarstvo, sicer se vse podre. V Evropi trenutno spet boleče doživljamo, kako se podira finančni svet, ker so se nekatere vodilne ose be in tudi države zapletle v nepošte no gospodarjenje in zlagano korupci jo. Ne smemo pozabiti, da naj denar in gospodarstvo služita človeku. Si cer nas nepotešljivi pohlep hitro pah ne v globoko brezno. Z mirno vestjo smem ugotoviti, da sem v vseh letih, odkar sem odbornik Mohorjeve, ču til pri vseh, ki delajo v Mohorjevi,

osnovno poštenost in družbeno odgo vornost. Marsikdaj smo čutili izziv časa, ki našo družbo stalno spreminja. Še ve dno me kdo vpraša, ali je bila prodaja Modestovega doma res potrebna. Ko se je vedno več dijakov začelo vozi ti vsak dan domov, je bilo treba ukre pati. Mnogokrat smo dolgo sedeli in premišljevali, kako naj ravnamo, da ne bi zatajili duhovnega izročila usta noviteljev. Zagotovili smo vsem, ki želijo biti v domu, mesto v Slomško vem domu in poskrbeli, da bi priman kljaj ne požrl tega, kar je nam pover jeno kot dobrina. Prav tako smo se trudili za dobro rešitev študentske ga doma Korotan na Dunaju. Ker smo bili napadeni od zgoraj omenjenega bacila, se je vse skupaj zavleklo bole če dolgo. Kljub vsem nevšečnostim je Korotan ostal dom za slovenske štu dente na Dunaju.

prihodnost si želim, »da ne bi slepi v temi na križ potjih zašli s pravega pota«. Za to potrebujemo pristne in globoke mislece, ljudi, ki razvijajo fantazije, ki pestro in slikovito opisu jejo današnji svet. Treba je: »Do bóli misliti. Misliti tenko./ Znova domis liti domišljeni svet.« (Tone Pavček) Razvijajmo vizije, kakor so to storili Andrej Einspieler, Anton Janežič in blaženi Anton Martin Slomšek. Treba je mnogo preprostih besed – in da jih uresničimo za narodov blagor.

160 S L E D O V I »Slomšek, Janežič in Einspieler,« je hiter odgovor na vprašanje: »Kdo je ustanovil Mohorjevo družbo?« Kaj pa je z ostali-

Kaj ima opraviti

z ustanovitvijo Mohorjeve Georg somer? TEODOR DOMEJ zgodovinar

Osem oseb je podpisalo oklic »društva, ki bo za Slovence izdajalo in med njimi širilo dobre knjige«. Nekatere izmed njih so poznavalcem slovenske kulturne zgodovine dobro znane, nekatere manj, druge sploh ne več. Minljivost ugleda, slave in drugih okoliščin življenja in delovanja govori iz tega spoznanja. Štiri osebnosti vedno omenja mo, ko gre za zgodnje obdob je Mohorjeve družbe. Seveda na prvem mestu za ustanovitev zaslužnega lavantinskega škofa Antona Martina Slomška, ven dar ga med podpisniki proglasa sploh ne najdemo. Med pod pisniki gotovo najbolje pozna mo Andreja Einspielerja, Anto na Janežiča in Matijo Majarja – Ziljskega. Po rojstnem kraju je med pod pisniki pet Korošcev, dva sta Kranjca, eden Štajerec, vendar so bili po kraju delovanja, vsaj leta 1851, vsi na Koroškem. Šest jih je bilo duhovnikov, samo dva laika. Najstarejši podpisnik je bil Karel (Dragotin) Robida (rojen 1804), najmlajši Anton Janežič (rojen 1828).

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Poglejmo kratko na manj znane podpisnike oklica:

bil Robida eden izmed prevajal cev.

Balant (Valentin) Lesjak je bil tedaj župnik v Dvoru (Kranzel hofen). Rodil se je leta 1813 v župniji Št. Jakob v Rožu. Kot ka plan je služboval od leta 1839 do 1849 v raznih krajih Roža. Leta 1849 je postal župnik v Dvoru, umrl pa je leta 1888 kot župnik na Peravi pri Beljaku (Perau), danes beljaški mestni četrti. Za kaj ga najdemo med podpisni ki, iz arhivskih virov ni mogoče ugotoviti.

Jožef Rozman (1812–1874) je bil doma v Stražišču pri Kranju. Zadnja tri leta svojega bogoslov nega študija je opravil v Celov cu, kjer se je pri Slomšku ogrel za slovensko kulturno delovanje. Služboval je na Štajerskem, leta 1848 pa je postal kanonik v Št. Andražu v Labotski dolini. Ob javljal je večinoma v almanahu »Drobtince«, ki jih je nekaj let tudi urejal. Umrl je kot župnik v Slovenskih Konjicah.

Karel Robida (rodil se je leta 1804 v Ljubljani, umrl pa leta 1877 v Celovcu) ni tako nepopi san list, saj je bil gimnazijski pro fesor, avtor številnih slovenskih strokovnih in poljudnoznanstve nih knjig ter krajših prispevkov o fiziki, medicini itd. Leta 1825 je v Št. Pavlu v Labotski dolini vsto pil v benediktinski red. Objavljal je tudi nemške strokovne članke. Na celovški gimnaziji in liceju je poučeval matematiko in fiziko. Med njegovimi učenci je bil tudi poznejši fizik Jožef Stefan. Ko je na Koroškem izhajal deželni uradni list tudi v slovenščini, je

Gregor Somer (1814–1893) je poleg Antona Janežiča edini laik med podpisniki proglasa. Rodil se je na Golšovem in se zgodaj navdušil za slovenstvo. Leta 1847 je postal učitelj v Borovljah. V tem industrijskem kraju je uve del slovenski učni jezik, svoje učence je učil celo cirilico. Za radi navdušenja za slovenstvo in slovanstvo je prišel navzkriž z župnikom in dekanom v Kap li ob Dravi, deloma pa tudi z bo roveljskim občinskim zastopst vom. Leta 1854 je bil imenovan za učitelja na celovški normal ki (predhodnici učiteljišča).

160 Č E S T I T K E

mi, ki so podpisali oklic za ustanovitev Mohorjeve družbe pred 160 leti? Teodor Domej je brskal po arhivih in nam jih na kratko predstavlja.

o? Ko je leta 1869 stopil v veljavo državni šolski zakon, so ga Slo vencem nenaklonjene šolske oblasti imenovale za okrajnega šolskega nadzornika v Millstat tu v nemškem delu dežele. Ne kaj let je poučeval še na ljudski šoli v Trefﬂingu. Somer je bil av tor nekaterih pedagoških spisov. V koroško slovensko kulturno in politično gibanje se je vpisal kot glasnik gibanja za enako pravnost Slovencev. Franjo Zorčič (1818–1883) je bil po rodu iz Brežic. V Celov cu je študiral bogoslovje in pos tal duhovnik. V letih 1848–1852 je bil spiritual v celovškem bog oslovju. Po odhodu iz Celovca je služboval v lavantinski škofiji, od leta 1862 v Mariboru, med drugim nekaj časa kot ravnatelj semenišča.

Alois Schwarz, krški škof in protektor Mohorjeve družbe

Mohorjeva je ime za hišo na vetrinjskem obmestju, ki je sinonim za dialog in mirno sožitje. Ustvarja stike med koroškimi Slovenci, Slovenci iz Republike Slovenije in slovenskimi rojaki iz vsega sveta. S pogledom na raznoliko dejavnost Mohorjeve založbe pomislim na besedo ﬁlozofa Ludwiga Wittgensteina. Veliko se je ukvarjal z jezikom in rekel: »Jezik ustvarja resničnost.« Če pomislimo na to, kakor smo slišali, da najdemo v vsaki slovenski hiši knjige iz Mohorjeve hiše, potem tudi vemo, da ta ustanova ustvarja in posreduje slovenske resničnosti. V našem času, ko človeku ni več treba trenirati spomina zaradi računalniških programov, ker lahko vse poišče na Googlu in drugih iskalnikih, so tiskovine Mohorjeve založbe protikultura kulture pozabljivosti. Če pa se jezik odraža še v pesmih, pesnitvah in melodijah ter umetninah, ustvarja prihodnost.

Manfred Sauer, superintendent evangeličanske Cerkve na Koroškem Geslo Primoža Trubarja, ki je prevedel biblijo v slovenski jezik, se je glasilo: stati inu obstati. To geslo po mojem mnenju ustreza tudi na poseben način delovanju Mohorjeve. V politično težavnih in razburljivih časih je Mohorjeva dokazala stabilnost in pokazala pokončnost. Odgovorni so vedno ostali zvesti svojim ciljem in težnjam, tako z raznolikimi in zahtevnimi publikacijami kakor tudi z uspešnimi izobraževalnimi pobudami pospešujejo samostojno in kritično mišljenje, negujejo bogat zaklad svojega jezika s ponosom in tako bistveno sooblikujejo duhovno in kulturno življenje, in to ne samo v deželnem glavnem mestu. Za to pogumno pot stabilnosti, pa tudi upora proti politični in duhovni ozkosrčnosti, bi se prisrčno zahvalil. Za vse, kar je opravila v preteklih 160-ih letih, bi rad prisrčno čestital. Za prihodnost želim vsem sodelavkam in sodelavcem še naprej vse najboljše, veliko uspeha in spremljajočega Božjega blagoslova.

Vsi podpisniki imajo nekaj skup nega: vsi so uživali zaupanje škofa Slomška, večinoma so bili njegovi učenci, ko je bil Slomšek spiritual celovškega bogoslov ja in hkrati učitelj slovenščine. Tam so dobili stik s pedagoškim, kulturnim in literarnim delom.

160 S L E D O V I

Pri Pregleju v Svečah To je

Ob 160. obletnici Mohorjeve družbe sem se vprašala, kdo sta pravzaprav njena glavna ustanovitelja. Čeprav sem koroška Slovenka, moram priznati,

podvig, ki ga nihce ̌ ne more ponoviti

ANA FILIPIČ ŠTUdenTka na PedagoŠki akademiji

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

ajprej sem obiskala go spo Marijo Inzko, ki me je toplo sprejela in mi potrpežljivo odgovarjala na vpra šanja. Izvedela sem toliko nove ga in zanimivega, da na žalost ne morem vsega zapisati. Gospa Inzko mi je pripovedova la, da se je Andrej Einspieler ro dil leta 1813 v Svečah kot neza konski sin. Starši so se poročili šele dve leti po sinovem rojstvu zaradi težav z dediščino. Izha jal je iz Preglejeve hiše, na kate ri je danes spominska plošča, ki spominja na dom Einspielerjev. S 23imi leti je bil posvečen v du hovnika. V ta poklic mu je sledilo še pet nečakov, ki jim je na lastne stroške omogočil šolanje in štu dij. Teh šest duhovnikov je tedaj odločilno sooblikovalo politič no in kulturno življenje koroških Slovencev. Andrej Einspielerja je bil ustanovitelj slovenske žur nalistike na Koroškem. Ko je bil star 35 let, je začel pisati, izdaja ti in vzdrževati pet do šest različ nih listov, ki so večinoma izhaja li v Celovcu. Andrej je bil učenec Antona Martina Slomška, ki ga je navdušil za slovensko besedo

in kulturo in tako je Andrej začel delovati v prid slovenskih ljudi ne samo na Koroškem. To je bilo okrog leta 1848, ko je bila pomlad narodov. Einspieler je sam trdil, da če se takrat ne bi prebudil, bi postal Nemec. Bil je kaplan v 15ih farah, saj so ga neprenehoma premeščali in se tako ni mogel nikjer zasidrati. Zato si je s študijem prislužil na ziv profesorja in začel poučevati na višji realki. Dobil je plačo pro fesorja, ki je bila za tedanje čase zelo visoka, in tako si je lahko pri voščil, da je med drugim kupil tudi zemljišče v Celovcu, kjer je sezidal Kolpingov dom za sloven ske vajence. Leta 1862 je bil izvo ljen v celovški deželni zbor. Ko je leta 1887 imel zlato mašo, je bil že znan in slovit. Zato je prišlo zelo veliko ljudi v Sveče. Simon Gregorčič pa je Einspielerju na čast celo napisal pesem. A že leto kasneje je Einspieler umrl. Marija Inzko je povedala, da je njena tašča vedno znova pripo vedovala anekdote o znamenitem sorodniku in je imela ohranjene še podobice od Andrejeve nove maše. Vse to je dala naprej otro

kom, ki so se navdušili za njegovo življenjsko delo. Na vprašanje, kako ocenjuje Ein spielerjevo delo, je gospa Inzko odgovorila: »Ostal nam je v naj lepšem spominu in ga imamo za velikega Slovenca, ki je ogromno naredil na področju kulture Slo vencev, predvsem z ustanovitvi jo Mohorjeve. To je podvig, ki ga nihče več ne more ponoviti. Še zdaj, po 160ih letih, je vidno nje govo delo, ki ga nadaljuje Mohor jeva in tako vrši svoje poslanstvo, čeprav na drug način. Vedno zno va se čudim, koliko je imela Mo horjeva članov in kam povsod je pošiljala svoje knjige in neutru dno izobraževala ljudstvo na vseh področjih. Morda so izdajali pre več verskega, ampak to je razu mljivo, saj so v glavnem duhov niki vodili ustanovo. Izhajale pa so seveda tudi strokovne knjige za kmetijstvo, vinarstvo, travni štvo, gozdarstvo, zdravilstvo, celo take, ki so dajale navodila za pisa nje testamenta, prošnje, pritožbe, itd. Izdajala je knjige o zgodovini, zemljepisu, tujih krajih, potopi sih. Vse to je Mohorjeva razširje vala med svojimi člani.«

Pri Janežiču v Št. Jakobu da o teh dveh velikih slovenskih možeh pravzaprav ne vem veliko. Zato sem se odpravila do sorodnikov Andreja Einspielerja in Antona Janežiča.

idealist anton je bil velik

biskala sem tudi roj stno hišo Antona Janeži ča, drugega glavnega so ustanovitelja Mohorjeve, v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu. Tudi tam so me lepo sprejeli. V tej veliki kmečki hiši se je leta 1828 rodil Anton Janežič. Imel je štiri bra te, od katerih sta se poleg njega še dva odločila za študij oz. so ju po slali študirat. Iz te družine so torej izšli trije vi soko izobraženi moški, kar je bilo za tedanje čase skoraj senzacio nalno. »Danes se marsikdo čudi, da je takrat kmečka družina trem otrokom lahko omogočila študij, saj je bilo to za njih finančno zelo naporno,« je s ponosom povedal Franci Janežič. To res ni bilo od muh, saj bi lahko šla rakom žviž gat celo domačija. Ko so v srednje šole uvedli pouk slovenščine, se je v Celovcu za profesorja javil Anton Janežič. Ker pa še ni imel prave izobraz be, je poučeval brez plačila. De nar je služil s tečaji slovenšči ne za uradnike in pravnike ter s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Njegova želja

postati učitelj je bila tako močna, da je na Dunaju dokončal študij slovenščine in nemščine. Težko se je učil, a ne ker ne bi bil nadar jen, temveč ker je bil večkrat la čen kot sit. Živel je v mrzli kle ti, kjer je zbolel za jetiko. To je bil tudi razlog njegove prezgodnje smrti leta 1869. Pokopali so ga v Celovcu, leta 1960 pa so ga pre kopali na domače pokopališče v Št. Jakobu, kjer je pred vhodom v cerkev tudi spominska plošča. Janežič je bil poročen z Dunaj čanko, s katero je imel hčerko in sina. Čeprav se je rad vračal v roj stno hišo, njegova žena ni nave zala trdnejših stikov in tako se je Antonova družina po njegovi smrti vrnila na Dunaj. Takrat se je izgubila sled za njimi. Anton Janežič je bil soustanovi telj Mohorjeve družbe, bil njen tajnik do leta 1868 in vodilno so oblikoval knjižni program druž be. Izdajal in urejal je literarne revije, kakor npr. tudi prvo slo vensko literarno revijo Slovenska bčela, v kateri so julija 1851 obja vili razglas o ustanovitvi Mohor jeve. Pisal je učbenike za sloven

ski jezik ter z vnemo sestavljal slovenskonemški in nemškoslo venski slovar. Primerek tega slo varja, ki je izšel v neštetih izda jah, hranijo tudi na Janežičevi domačiji. Janežičeva »Slovenska slovnica« iz leta 1854 je nato do živela še deset izdaj. Iz Janežičevega rodu sta izšla še dva študirana sinova: Valen tin Janežič, živinozdravnik, ki je leta 1872 ustanovil posojilnico v Št. Jakobu, ter Šimen Janežič, ki si je izbral vojaško kariero ter po tem, ko ni več mogel biti vojak, ustanovil Mohorjevo tiskarno, jo dolga leta vodil, sestavljal imenik Mohorjevih družnikov ter vodil Mohorjeve račune. Družina Janežič s ponosom ohra nja spomin na njihove prednike in to ponazarja s spominsko plo ščo, ki visi na pročelju njihove hiše v čast Antonu Janežiču. »An ton je bil velik idealist. Živel in umrl je za slovenski jezik,« je za ključila Milica Janežič.

160 S L E D O V I

HANZI FILIPIČ

zgodovinar

Zgodovina Mohorjeve v

5. februarja 1851 je bil Anton 2 Martin Slomšek, takrat že lavan tinski knezoškof, v Celovcu in je ob tej priložnosti obiskal tudi koroškega rojaka Andreja Einspie lerja, ki je bil kaplan pri šentiljski fari. Škof ga je povabil, da naj o ve liki noči pride v Šentandraž in si ogleda tamkajšnje prekrasne ve likonočne krese. Toda Slomšek je imel v mislih nekaj popolnoma drugega. Ko sta se namreč 19. aprila 1851 Andrej Einspieler in Franjo Zor čič odpravila v Šentandraž, je škof po obedu na velikonočno nedeljo povabil Einspielerja na sprehod po škofovem vrtu. Andrej Ein spieler se je 25 let kasneje tako le spominjal škofovih besed: »Tu mi z milimi in serčnimi besedami začnó popisovati, kako potrebno in tudi lehko bi sedanje dni bilo osnovati in na noge spraviti dru štvo, ktero naj med Slovenci šíri dobre slovenske bukve.« Blaže ni škof Anton Martin Slomšek je tako na velikonočno nedeljo dav nega leta 1851 dal odločilno po budo za ustanovitev »Družbe sv. Mohora«.

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

dvanajstih skicah

Andrej Einspieler je v svojih spo minih na pogovor s škofom za pisal tudi, zakaj se je Slomšek tako trudil za ustanovitev dob re ljudske založbe: »Pri ser cu jih je bolelo pomanjkanje za ljudsko izobraževanje priprav nih knjig. Dobro pa so vedeli, da eden edin človek ne more vsem potrebam zadostiti. Za to so iz mislili pač kaj krasno napravo v prid ukaželjnim Slovencem. Ho tli so namreč ›društvo za izda vanje dobrih slovenskih bukev‹ osnovati.« A uresničitev tega na mena so preprečile oblasti, kar je Slomška zelo prizadelo, saj »so Nemci že zdavnej enako društvo imeli«, prošnja za enako »dob roto« za Slovence pa so odrekli možu, »katerega edino ime je po roštvo dovolj bilo, da bo druš tvo v čistem keršanskem duhu postopalo«. A Slomšek se ni dal ugnati, še manj ga je to odvrnilo od tega, da bi delal »v višjo čast božjo in v blagor tistega ljudstva, med kterega me je previdnost božja postavila«. In tako je Slom šek na velikonočno nedeljo leta 1851 bodril Andreja Einspielerja: »Zdaj so nastopili nam Sloven cem ugodniši in prijazniši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci po slovenski pisati in delati za naši mili narod slovenski.«

7. julija 1851 so Andrej Einspie 2 ler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, spiritual v Celovcu, Jo žef Rozman, stolni korar v Šen tandražu, Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Robida, pro fesor v Celovcu, Matija Majar, župnik v Gorjah, Balant Lesjak, župnik v Dvoru, Gregor Som mer, učitelj v Borovljah, v lite rarni reviji »Slovenska Bčela«, ki jo je urejal Anton Janežič, raz glasili ustanovitev društva, »ka tero bode dobre bukve za Slo vence izdajalo in jih med njimi razširjevalo«. V razglasu so bile zastavljene tudi že vsebinske smernice de lovanja tega društva. Društvo naj bi skrbelo, »da se keršanski in pobožni duh […] obvaruje in uterjuje«, društvo naj bi učenim Slovencem ponudilo možnost, da svoj dela »med ljudi spravijo« in društvo naj bi pomagalo pri tem, »da mi svojo književnost in jezik svoj olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višo stopinjo keršanske omike in pra ve sreče in česti povzdignemo«.

Zgodovina Mohorjeve v

ohorjevo društvo v prvem de M setletju svojega obstoja ni moglo prav zaživeti. Izdajalo je v glav nem versko literaturo, med nje govimi družniki je bilo okrog 70 %duhovnikov in le 5 % kme tov. Politične razmere so bile spet bolj nenaklonjene, pa tudi število ljudi, ki so bili vešči bra nja, takrat ni bilo pretirano vi soko. Tako društvo ni doseglo svojega glavnega namena, da bi namreč izdajalo knjige za pre prosto ljudstvo. I z teh razlogov sta Andrej Ein spieler in Anton Janežič druš tvo leta 1860 razpustila in usta novila bratovščino Družbo sv. Mohorja. Pri tem sta najbolj ra čunala z organizacijsko močjo slovenskih duhovnikov: »Le ž njihovo pripomočjo bo zamog lo pognati svoje korenine tudi v jedro slovenskega naroda.« Kr ški škof Valentin Wiery, ki se je sam naučil slovenščine in je bil tudi sicer naklonjen koroškim Slovencem, je predlog dobroho tno sprejel in potrdil »cerkve no bratovščino ali družbo, ktera bi Slovence po notranjem Av strijanskem v pobožnosti vadila, zraven pa tudi med njimi dobre katoliške bukve razširjala«.

voj prvi večji uspeh je Mohor S jeva družba doživela v letih 1867 do 1875. V tem obdobju je po raslo število udov z manj kot 10.000 na 26.336 udov leta 1875. Toliko Slovenk in Slovencev je prejemalo vsakoletni knjižni dar. Leta 1871 je družba že sporočila, da »je postala slovenskemu naro du občna učilnica«. Od leta 1860 do 1871 je izdala skupaj 61 knjig s 530 tiskarskimi polami. Ob dej stvu, da je bil izid vsake knjige takrat precejšen podvig in je bilo treba tiskati visoke naklade, je bil to zares nepričakovan uspeh. N araščajoče število udov in ve dno večje naklade so vzbudi le potrebo po lastni tiskarni, ki je leta 1871 začela obratovati v Ce lovcu. Drugi večji porast je sle dil v devetdesetih letih 19. stolet ja, ko je število udov dobesedno poskočilo z 41.552 leta 1888 na 78.596 udov leta 1900. Največje število udov je Mohorjeva do segla v letu 1918. Takrat je bilo na knjižni dar naročenih 90.512 oseb. Na Koroškem je leta 1910 prejelo knjižni dar kar 6.438 oseb. Tako ni čudno, da še danes lahko najdemo mohorjevke v hi šah in krajih, kjer že več genera cij ne govorijo več slovensko.

dvanajs skicah

evji delež uspeha je treba pripi L sati skrbno izbranemu knjižne mu programu Mohorjeve. Vo dila, »ktera so bila poterjena od čezpolovičnice vseh živih do smertnih udov« leta 1868, so bila temeljni kamen knjižnega pro grama Mohorjeve. »Da doseže družba ali bratovščina sv. Moho ra svoj imenitni namen, dajala bo vsako leto na svitlo:

• dvoje ›slovenskih Večernic‹, namenjenih priprostim kmeč kim ljudém, ki bodo obsega le razne manjše pripovedne in podučne séstavke ali kako veče pripovedno ali podučno delo; • ›Koledar‹, ki bode obsegal, mimo navadne pratike in ime nika vseh družnikov, razne krajše pripovedke in druge po dučne spise; • kolikor bodo pripuščale denar ne moči, razne druge bukve, priprostemu kmetu v poduk ali pa čast. duhovščini ali učite ljem v koristno rabo. Vsi spisi, ki je misli družba na svitlo dati, morajo v čisti, leh ko umevni slovenščini zloženi, in po kakem vis. čast. škofijstvu poterjeni biti.«

160 S L E D O V I

Mohorjeve v

vanajstih skicah

glejmo si vsaj še eno oceno Mo O horjeve družbe iz nemškonacio nalnega tabora. Med prvo svetovno vojno so vojaški poročevalci, prav zaprav vohuni, v zaledju poizve dovali o razpoloženju ljudi. Med temi vohuni je bil tudi poročnik Michel Angelo Zois, ki je imel na logo po dolgem in počez »obdela ti« koroške Slovence in jih je tudi vestno denunciral pri armadnem poveljstvu. Kar nekaj njegovih po ročil je ohranjenih. O Mohorjevi je zapisal: »Die Hermagoras Bru derschaft wurde im Jahre 1860 errichtet, um unter den Slovenen gute Bücher zu verbreiten, und den katholischen Glauben zu stär ken. (…) Den Zweck, gute Bücher im Volke zu verbreiten, hat die Bruderschaft zweifellos erfüllt, denn laut mündlicher Mitteilun gen beträgt die Summe der bis nun in Verkehr gebrachten Bände über 11 Millionen!«. Zois je menil, da je to vsekakor zavidljiv dosežek, če se Mohorjeva ne bi ubadala tudi s politiko. Zato je krepko mahnil po starodavni ustanovi: »Der Herma goras Verein ist mit seiner auf den Pfarrhöfen fussenden Organisati on, seinen zumeist guten Büchern, seinen Mitteln, seiner Mitglieder anzahl unbedingt eine Macht, die nicht nur berücksichtigt, sondern auch bekämpft werden muss und dies mit den eigenen Waffen.«

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Ko je s koncem prve svetovne voj ne razpadla tudi habsburška mo narhija, so v času obrambnih bojev na Koroškem tudi za Mohorjevo v Celovcu napočili težki časi. V Ko ledarju za leto 1920 je najbrž Ja nez Hutter poročal, da se je Mo horjeva »pod nemško avstrijsko upravo« komaj mogla »geniti«.

Poročilo je ugotavljalo, da »šele meseca rožnika in mal. srpna leta 1919., v onih dveh mesecih, ko so Srbi zagospodovali Celovcu, se je Mohorjeva družba zveselila svo bode.« Takrat je Mohorjeva šele lahko razposlala svoj knjižni dar za leto 1918. Hutter piše, da so mislili, da bodo za večno osta li varni v Celovcu, toda: »Pa na krat nam povedo odlične osebe, da je najbolj previdno ter najbolj var no za tiskarno kakor Družbo, če se umakne iz Celovca. (…) Hitro, hi tro se je moral beg vršiti, manj ko v enem tednu, preden se na pove lje iz Pariza – so rekli – umaknejo iz Celovca in njega bližnje okolice Jugoslovani. To je bila skrb in strah in delo!« Skrb, strah in delo pa so navsezad nje omogočili, da so iz krepkega debla celovške Mohorjeve zrasle tri veje: Celjska, Celovška in Go riška.

» Ko se je tiskarna Družbe sv. Mo horja leta 1920 (pravilno 1919, opomba H. F.) preselila na Preval je, se nam je v Celovcu zdelo, da se je ustavilo srce koroških Sloven cev«, je zapisal nepodpisani pisec v Koledarju za leto 1948. Nobe na koroška tiskarna ni bila pripra vljena tiskati slovenskih tiskovin. Tako so koroški Slovenci knjižni dar dobivali najprej s Prevalj, ka sneje iz Celja.

Ko so nacionalni socialisti marca leta 1938 v Avstriji prevzeli oblast, so se že kmalu pojavljali prvi ape titi nacističnih uradov po hiši na Vetrinjskem obmestju. 22. maja 1940 je oblast razpustila in prepo vedala Mohorjevo družbo ter za plenila njeno premoženje z ute meljitvijo, da je njeno delovanje »nezaželeno in nedopustno«. Ker se je odbor Mohorjeve nato prito žil, so nacisti še bolj jasno »uteme ljili«: »(…) zumal der Verein all gemein auf Kosten der deutschen Bevölkerung in Kärnten Slowe nenpolitik betrieb und sich so mit dem Deutschtum gegenüber ablehnend betätigt hat, daher als volks und staatsfeindlich zu be trachten ist«.

Zgodovina Mohorjeve v

P retresljiva črtica v Mohorje vem koledarju za leto 1948 z na slovom »Mohorjeva hiša v bož jih rokah« opisuje srečno usodo matične hiše na Vetrinjskem obmestju 26. Črtico je zapisal duhovnik, ki je 16. januarja 1944 doživel prvi bombni napad na Celovec v Mohorjevi hiši: »Ko je bombardiranje nekoliko po nehalo, pravim: ›Gospa, danes nas je rešila Vaša molitev.‹ ›Ne moja molitev, temveč Vaš bla goslov,‹ mi odgovori. In res, ko smo čez nekaj časa šli gle dat na cesto: Okrog hiše vsepo vsod razvaline in mrliči. V raz valinah je bila velika Thalerjeva hiša, ena največjih v Celovcu. Pod razvalinami veliko mrtvih. Severno je bila zadeta Gorjupo va hiša, v razvalinah hišica, ki se je držala Mohorjeve. Tudi v njej mrliči. Na severno stran je bila močno poškodovana veli ka Hinterhuberjeva hiša in za njo vse v razvalinah. Podrte so bile hiše na južni strani. Le naša Mohorjeva hiša je ostala nepo škodovana. Prestala je tudi vse ostale napade. Še danes se sve ti na njenem pročelju mozaik sv. Mohorja in Fortunata, ki sta nam obvarovala dom slovenske kulture v Celovcu.«

Valentin Podgorc, predsednik Mohorjeve družbe, je že 12. juni ja 1945 odločno zahteval vrnitev zaplenjenega premoženja: »Es ist der ganzen Welt bekannt gewor den, welch schweren Vergewal tigungen, Drangsalierungen und Martern das slowenische Volk von den nationalsozialistischen Machthabern ausgesetzt worden ist (…). E s ist ein Akt der Weltgerechtig keit und des internationalen Ge rechtigkeitsgefühls, dass dem slowenischen Volk für das ihm widerfahrene Unrecht Genug tuung gegeben wird und dass die dem slowenischen Volk angeta nen Schädigungen so rasch als möglich wieder gutgemacht wer den.« Leta 1947 sta izšla prvi povojni Koledar (za leto 1948) in Večer nice z naslovom »Vsem, ki so tr peli«. Od takrat v Celovcu vsako leto spet redno izhaja Mohor jev knjižni dar. Leta 1951 je za čela obratovati tiskarna, iste ga leta knjigarna, od leta 1953 so bili v Mohorjevi hiši dijaški do movi za slovenske dijake, od leta 1979 Mohorjeva daje streho prve mu dvojezičnemu vrtcu, od leta 1989 v njej deluje prva dvojezič na ljudska šola v Celovcu in še bi lahko naštevali.

dvanajsti skicah

o so komunistične oblasti v K Sloveniji leta 1963 zapisale, da je »celotna dejavnost Mohorjeve družbe iz idejno-političnega vi dika negativna«, je bil to pravza prav velik kompliment. Celovška Mohorjeva je v svinčeni dobi ko munističnega totalitarizma v Ju goslaviji omogočala izdajanje in tiskanje knjig slovenski politič ni emigraciji, ki je opozarjala na komunistične zločine, strahovite poboje po vojni, katerih razsež nosti poskušajo nekateri znan stveniki šele danes vsaj pribli žno izmeriti. Tiskala pa je tudi knjige, ki so zahtevale demokra tizacijo Slovenije in decentrali zacijo Jugoslavije. To so bili prvi duhovni začetki slovenske osa mosvojitve. Kdor se je v rajn ki Jugoslaviji drznil brati ali celo samo imeti kakšno tako knjigo, je tvegal zapor.

To je bridko izkusil pisatelj Dra go Jančar: »Knjiga, ki je tako bis tveno posegla v moje življenje, je nosila na rdečih platnicah črn napis: V Rogu ležimo pobiti. Res nica, ki jo je prinesla ta knjiga (…) je bila močnejša od mnogih knjig moje dotedanje socialistič ne vzgoje.«

160 S L E D O V I

v Zahomcu smo našli

najstarejšo Mohorjevo knjigo Milka Kriegl: ... že predniki so listali po njih

Hanzi Mlečnik, Celovec in Sele Kot Koledarček družbe svetega Mohorja za navadno leto 1871. Na svitlo dala družba svetega Mohora v Celovcu 1870.

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Marija Inzko, Sveče Koledarček družbe sv. Mohora za 1872. Na svitlo dala družba svetega Mohora 1871. Franci Špicar, Hodiše Črtice iz življenja in trpljenja svetega Očeta papeža Pija IX. Spisal Janez Marinič. Slovenske večernice za poduk in kratek čas. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu 1872. Simon Trießnig, Loče Kristusovo življenje in smert v premišljevanjih in molitvah. II. del. Poleg Gašparja Erharda za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. 1873.

Luise Ruhdorfer, Bekštanj Kristusovo življenje in smert v premišljevanjih in molitvah. Poleg Gašparja Erharda za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. Na svetlo dala Družba sv. Mohora. Drugi del. I. snopič. V Celovcu 1873.

1873

1871

Milka Kriegl, Zahomec Kristusovo življenje in smert v premišljevanjih in molitvah. Poleg Gašparja Erharda za Slovence predelal Štefan Kociančič, profesor bogoslovja v Gorici. Na svetlo dala družba sv. Mohora. Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškoﬁjstva. V Celovcu 1868.

Luka Hudl, Globasnica Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija Torkar. Tretji del. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu 1871.

Janko Writzl, Bistrica v Rožu Umno kletarstvo slovenskim vinorejcem v poduk, z 12 podobami. Spisal Josip Vošnjak. 1873.

1879 1876 1873

1870

1868

Najstarejša Mohorjeva knjiga je iz leta 1868

ge. Do vseh ni prišla. »Tu so na var nem,« pravi. Mohorjeve knjige pri Krieglu v Za homcu niso bile vedno na varnem. Med drugo svetovno vojno so na cisti pod vaško lipo zbirali sloven ske knjige. Nekaj jih je takrat odšlo s Krieglovega doma, večina pa jih je vojno preživela v drvarnici. Oče Mil ke Kriegl jih je skril v velik železen sod ter jih zakopal. Enako je naredil s tamburicami. Les tamburic vojne ni preživel, knjige so jo. Ena od teh je knjiga iz leta 1868 in je najstarejša knjiga, za katero smo zvedeli, ko smo

1872 1871

Nedelja je iskala najstarejšo Mohor jevo knjigo in našla ob tem predvsem veliko spoštovanje do ustanove, ki je s knjigo ljudem v Rožu, Podjuni in na Zilji ter med Slovenci po vsem svetu ohranjala slovensko besedo. Mohor jeve knjige imajo po mnogih domovih

posebno spoštljivo mesto, pa čeprav so doživele marsikatero usodo. Milka Kriegl iz Zahomca nam je pos lala po eletronski pošti naslednje spo ročilo: »Nco sn mav kramava pa buklah mpa koj sn dabiva? Bukl∂ z leta 1868, Mo horjeva Celovec. Je pa še b∂č drujah na palic∂.« V Ziljskem narečju je po elektronski pošti sporočila, da je na polici našla Mohorjevo knjigo iz leta 1868. »Morda je bolj zadaj še kaka starejša,« mi reče, ko jo obiščem. Deska v regalu se je zaradi teže use dla na ostale stare Mohorjeve knji

1873

Na polici, v sodu pod zemljo in spet na polici

Jelica Klančnik, Sele Kot Johann Nepomuk Štöger: Nebeška krona ali premišljevanje o nebesih. 1876. Marjan Kordaš, Ljubljana Slowenisches Sprach= und Uebungsbuch. Nebst einer Chrestomathie und einem slowenisch = deutschen und deutsch = slovenischen Wörterverzeichniß. Für den er-

Hanzi Mlečnik iz Celovca je pred leti v Selah Kotu kupil majhno kmetijo. Na tej kmetiji je v stari skrinji našel približno 50 starih knjig. S svojima otrokoma Davidom in Tabejo iz letnic izida izračunava, koliko so knjige stare.

Družina Franz Wiegele, Zahomec Zgodbe Svetega pisma I. Spisal Frančišek Lampe. 1894. Rudi Gröblacher, Trebinja Zgodbe Svetega pisma I. Spisal Frančišek Lampe. 1894.

Marko Marko, Horce Podobe iz narave. Spisal Frančišek Pengov. Ilustriral Anton Koželj. Izdala in založila Mohorjeva družba 1916.

1888

Janez Starman, Špital ob Dravi Življenja srečen pot. Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče. Spisal Anton Martin Slomšek, bivši knez in škof lavantinski. Novič izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu 1893.

1912 1903 1903 1900

Jože Demšar, Breška vas Šmarnice ali: Romanje v nebeško kraljestvo v Marijinem mesecu. Spisal Ludvik Škufca. Izdala in založila družba sv. Mohora v Celovci. Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškoﬁjstva. 1886.

Gabi Partl, Mače Slovenska pesmarica (za moške zbore). Uredil Jakob Aljaž. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1900.

1916

Maria Toljić, Pliberk Slovenski Gofﬁne ali Razlaganje cerkvenega leta. Poslovenil Lambert Ferčnik, dekan v Žabnicah. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem vis. č. Kerškega knezoškoﬁjstva 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

Da Mohorjeve knjige ne bodo šle v iz gubo, skrbi pri Greinerju v Globasnici Luka Hudl. Hrani pravo zakladnico

Ljudmila Mohar, Nagelče Dr. Janez Gogala, korar in imenovani škof Ljublanski. Spisal Dr. Lampe. Slovenske večernice za poduk in kratek čas. 42. zvezek. Izdala družba sv. Mohora 1888.

Mohorjevih knjig. Že njegova babi ca je bila članica Mohorjeve družbe in tako so knjige desetletja oblikova le družinsko življenje. V zadnjih letih pa je Luka Hudl z veliko skrbnostjo zbiral knjige pri sosedih in jih tako rešil pred propadom. In kdor misli, da so stare Mohorjeve knjige samo na knjižnih policah, ta bo lahko pri Gröblacherjevih na Trebi nji ugotovil, da se moti. Tam 86letna stara mama še danes prebira iz Sve tega pisma, ki ga je Mohorjeva izda la leta 1894. Pripravil V i n c e n c G o t t h a r d t

1893

1886

1881

sten Unterricht bearbeitet von Dr. Jacob Sket k. k. Gymnasial,-Lehrer am Staatsobergymnasium zu Klagenfurt. Klagenfurt, 1879. Druck und Verlag der St. Hermagoras-Buchdruckerei.

jevi knjigi. Knjige so se z njimi vrnile. Ko je moral Lojze Starman bežati iz Slovenije v Avstrijo, je bila v njegovi prtljagi tudi Mohorjeva knjiga. »Tiste dni v začetku maja 1945 mi je bilo na ročeno, da naj svoje reči pripravim, če bo res treba iti. Ker je bila knjižica z naslovom ›Življenja srečen pot‹ res moja, sem jo položil k obleki. Oče mi jo je dal, ker takrat ni bilo nobenega dobrega branja na razpolago.«

1894 1894

bralke in bralce Nedelje prosili, da nam sporočijo, kako stare Mohorje ve knjige hranijo doma. Milka Kriegl o starih Mohorjevih knjigah: »To je del moje zgodovine, saj so že predni ki listali po njih in se iz njih učili. Že sama zgodba okrog teh knjig je pre tresljiva zgodovina.« Mohorjeve in druge slovenske knjige so med vojno sežigali. Mohorjeve knjige pa so bile nekaterim družinam, ki so bile izse ljene, tudi spremljevalke v taborišča. Voltova družina iz Most je nesla med malenkostmi, ki jih je smela vzeti s seboj v izseljeništvo, tudi dve Mohor

Marija Hobel, Goselna vas Slava Gospodu. Spisal Jožef Rozman. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1900. Tatjana Angerer, Kotmara vas Domači vrtnar. Janez Koprivnik. 1903. Marija Kelich, Bajtiše Sveta evharistija. V spomin na mednarodni evharistični kongres. Dr. G. R., duhovnik krške škoﬁje. Izdala Mohorjeva v Celovcu 1912.

160 M O H O R J E V A Z A L O Ž B A

160

Franc

Kelih

ohorjeva družba Celovec je najstarejša ustanova ko roških Slovencev s 160let no tradicijo, kraj srečanja in dialoga, zdravo drevo z močnimi koreninami in z bogato razvejano dejavnostjo. Kakor najbrž večina Slovencev, sem tudi jaz imel v otroških letih prvi kontakt z Mohorjevo preko knjižne ga daru. Vsako leto malo pred božič em je župnik v cerkvi oznanil, da so prispele Mohorjanke, ki smo jih nato dvignili v župnišču in odnesli na naše domove. Naslednji moji kontakti z Mohorje vo so bila dijaška leta, bivanje v di jaškem domu v Marijanišču, ki so ga oskrbovali salezijanci. Zelo rad se spominjam na ta leta, tudi na obi ske pevskih vaj v kletnih prostorih Mohorjeve, kakor tudi na aktivno sti v študentskem klubu KDZ, ki so se prav tako vršile v prostorih Mohor jeve. Spominjam se tudi govorne vaje v Slovenski gimnaziji, ko sem govoril

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

vodja Mohorjeve založbe o soustanovitelju Mohorjeve, škofu Antonu Martinu Slomšku. Kar nekaj knjig sem prebral in takrat sem tudi podrobneje spoznal delovanje in pos lanstvo Mohorjeve, ki je učila brati Slovence po vsem svetu. Takrat si ni sem mogel predstavljati obsežnosti letne naklade knjižnega daru 90.000 in več, kar pa se mi zdi iz današnjega vidika nekaj enkratnega. Do danes je Mohorjeva izdala že več kot 25 mili jonov knjig. Nekaj let pozneje, ko sem bil v službi in odborih v slovenskem bančništvu, sem Mohorjevo spoznal kot zaneslji vo in kompetentno partnerico, ki je bila dejavna na različnih področjih. Pa tudi kot važno gospodarsko usta novo, ki je bila in je ena največjih de lodajalk koroških Slovencev. Tudi vse pisarniške potrebščine in tiskovine bančnega poslovanja nam je dobav ljala Mohorjeva. Vsa leta je Mohorjeva tudi središče in kraj, kjer se odvijajo slovenske pri reditve, razni shodi kot tudi politič

na srečanja. Hiša je dom za okrog 30 slovenskih društev in organiza cij: kulturnih, cerkvenih, znanstve nih, izobraževalnih in gospodarskih ustanov. Trenutno imam čast, da lahko kot vodja Mohorjeve založbe, prve in najstarejše slovenske založbe z bo gato založniško dejavnostjo, skupaj s sodelavci sooblikujem program in vo dim poslovanje založbe, ki je dejavna poleg rednega programa tudi na po dročju šolskih knjig. Mohorjeva je zame živ most ne samo med obema narodoma na avstrijskem Koroškem, temveč tudi med Avstrijo in Slovenijo, in to ne samo zaradi ob sežnih prireditev, temveč predvsem tudi s samostojno medijsko ponud bo, z izdajanjem literature v obeh de želnih jezikih ter z dvojezično šolo in vzgojo otrok in mladine. Mohorjeva je bila in bo tudi v prihodnje kraj sre čanja in dialoga. Zamisel naših usta noviteljev se uresničuje naprej, po stala je brezčasna.

IN ZDAJ prava vera vam bodi luč

materni jezik pa ključ do zveličavne omike

Izdajanje

šolskih knjig je dobra tradicija Mohorjeve

Mohorjeva založba je tudi založba učbenikov. Izdala je že 102 naslova. Iz učbenikov Mohorjeve založbe se učijo tudi v Sloveniji. Kmalu bodo izšli prvi učbeniki tudi za pouk v Bosni in Hercegovini.

FRANC KELIH mohorjeva založba

Poleg izdajanja knjig splošne ga programa je zelo pomembno tudi izdajanje in zalaganje šolskih knjig. Šolske knjige zavzemajo vsako leto veliko dela in napo ra, kajti tisk učbenikov in oskr ba avstrijskih založb, ki skrbijo za distribucijo nemških verouč nih knjig po vsej Avstriji, zahte vata veliko logističnega napora in organizacije. Kot član Avstrijskega združenja katoliških založb in tiskarn smo soodgovorni za pripravo in izda janje veroučnih šolskih knjig, ki jih potrjuje Avstrijska škofovska konferenca. Tako trenutno mi skrbimo za tisk in distribucijo 30 avstrijskih veroučnih knjig. Po večletnem prizadevanju nam je leta 2006 uspelo, da je Krška ško fija Mohorjevi založbi zaupala ce lotno distribucijo nemških vero učnih knjig na Koroškem. Zato od leta 2006 v zadovoljstvo vseh oskrbujemo tudi knjigarne in šole na Koroškem, in to tako z verouč nimi knjigami – trenutno je teh, potrjenih v avstrijski šolski akciji, 50 ter 25 v elektronski obliki – kot tudi z našimi slovenskimi učbe niki, ki jih zalagamo za področje manjšinskega šolstva na Koro škem. Na Koroškem smo pravza prav edina slovenska založba, ki izdaja slovenske učbenike. Zave damo se, da je izdajanje šolskih knjig in učbenikov dobra tradici ja naše ustanove in da je to tudi v

skladu z našim poslanstvom. Z izdajo treh novih učbenikov za osnovno šolo in za višje gospo darske izobraževalne ustanove na Koroškem, kot tudi z izdajo pe tih novih učbenikov za gimnazijo, kot tudi za strokovne in osnovne šole v Sloveniji, smo skupno šte vilo učbenikov v Avstriji in Slove niji, ki jih ponujamo v akciji šol skih knjig, povišali na skupno 102 naslova. Od teh ponujamo tudi 5 učbenikov v elektronski obliki (SbX učbeniki). V zadnjem času je uredniški trg in šolsko politiko v Sloveniji pre cej razburkala tema o učbenikih, predvsem nov pravilnik o potr jevanju učbenikov – in to v dveh detajlih: eno so recenzije, drugo pa obveza ministrstva. Analiza učbeniškega trga in primerjava z Evropo kažeta, da je konkurenč nih učbenikov v Sloveniji bistve no manj kot v večini evropskih držav. Vendar se je trg učbenikov razvijal tudi tu, tako se je tudi iz cimilo, da so se kljub večjemu šte vilu učbenikov za osnovno šolo pri praktično vsakem predmetu izoblikovali trije vodilni učbeni ki. S tem se vidi, da je trg že na redil selekcijo. Program Mohor jeve založbe iz Celovca – prve in najstarejše slovenske založbe – je naravnan k ohranjevanju, spo štovanju in razvijanju vrednot, ki pomagajo slovenskemu človeku ohranjati pokončnost, vero in na

rodno zavest. Kot član Avstrijske ga združenja založnikov za ver ske učbenike se bomo v prihodnje postopoma vključevali tudi v pri pravo verskih učbenikov v Slove niji, v začetku bomo za naslednje šolsko leto v sodelovanju s kate heti pripravili dodatna veroučna gradiva. Novost in poseben dogodek za našo založbo pa je bila v zadnjih letih izdaja prvega nemškega uč benika za likovno vzgojo v Avstri ji nasploh – Augenschmaus Band 1, Band 2 in Band 3 – avtoric in av torja, visokokvalificiranih učite ljic in učitelja umetnostne vzgoje Ingrid Gasser, Regine Zachhal mel in Alojzija Kalinška. Učbe nik je potrjen za predmet likov ne vzgoje na avstrijskih ljudskih šolah, za manjšinsko šolstvo na Koroškem, kot tudi za predmet likovne vzgoje za osnovno šolo v Sloveniji. Do pozitivnih premikov na po dročju učbenikov je prišlo tudi v Bosni in Hercegovini, kjer že ne kaj časa v sodelovanju in s finanč no podporo z avstrijsko družbo ADA ter z mednarodnimi stro kovnjaki in avtorji iz SLO in BiH poteka projekt »Gospodarsko preduzeće«, ki predvideva izdajo 4 učbenikov gospodarskega po slovanja in to v treh jezikih: v bo sanščini, hrvaščini in srbščini.

160 M O H O R J E V A K N J I G A R N A

Kreutz Miha

najprej je bila

pratika

Z Mohorjevo sem se srečeval od otroških let dalje, čeprav nikjer ni na veliko pisalo Mohorjeva. Tu je naj prej Pratika, ki jo je na naš doma pri nesel Tonči Dolinšek. Tu so bile knji ge knjižnega daru ob koncu leta. Potem sem prišel, star deset let, v di jaški dom Marijanišče v Celovec. Se daj pa sem že 25 let vodja Mohorjeve knjigarne v Celovcu. Pa se podajmo še enkrat na začetek. Pratika in Tonči Dolinšek. To sta dva pojma, ki sta se mi šele v poznejših letih odkrila za dve kakovostni znam ki Mohorjeve. Počasi sem se vedno bolj zavedal in tudi spoznaval, Pra tika in Tonči Dolinšek, to je Mohor jeva. Pozneje sem Tončija Dolinška srečeval v kleti Mohorjeve. Največ krat je čakal, da so mu dali zadostno število Pratik, da je lahko šel z njimi na slovenske domove na Koroškem. Počasi se mi je tudi odprlo: tudi knji ge, ki smo jih doma dobivali ob koncu leta, so bile Mohorjeve knjige, tiska ne v Mohorjevi tiskarni. Ko pa sem

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

potem nastopil službo vodje v Mo horjevi knjigarni, sem še bolj spoznal, kako zelo je Mohorjeva zaznamova la moje življenje že v otroštvu in mla dosti. Ne le s knjigami, ampak tudi v Mohorjevem domu sem bil. Rekli smo mu Marijanišče. Šele z leti sem dojel, kako močno je Mohorjeva bila prisotna v mojem življenju, čeprav je le redko kje z veliki črkami bilo zapi sano Mohorjeva. In tako je tudi da nes: šele ob natančnejšem pogledu postane viden rokopis Mohorjeve. In kaj pomeni Mohorjeva zame da nes? Je moj delodajalec. Je sloven ska ustanova s prvenstveno nalogo ohranjati slovenski jezik in kulturo na Koroškem. Je krščanska ustanova, je kraj srečanja, Mohorjevo poslopje v Celovcu pa je tudi dom različnim slovenskim ustanovam. Moja vizija je seveda povezana s knji garno. Ker imamo v Celovcu dve slo venski knjigarni, si želim združitev obeh v eno. Do takrat pa imam dva velika cilja: uspešno izpeljati gospo darske ukrepe za preživetje knjigar ne in povečanje prodaje slovenskih knjig.

vodja Mohorjeve knjigarne OTROŠKE KNJIGE MOHORJEVE ZALOŽBE

Iz-berite!

Christine Nöstlinger Franceve detektivske zgodbe 19,90 evra, 59 strani, 14,5 x 20,5 cm Tokrat se mora Franc z Gabi igrati detektive. V veleblagovnici cele dneve čakata tatove, toda na koncu sta sama osumljena kraje. Christine Weeber/David Kassl Dandi – Zgodba nekega psa 21 evrov, 28 strani, 21,5 x 24,5 cm Ime mi je Dandi in sem mlad psiček. Vsak dan odkrivam nove stvari. Niko Kupper Skriti zaklad 16,50 evra, 28 strani, 18,5 x 26 cm Mali Samo odkrije in izve marsikaj zanimivega v zvezi z rokopisi, ki so danes znani kot Brižinski spomeniki. Lenčka Kupper Prižgimo si lučke 14,90 evra, 34 strani, 22 x 22 cm Bogat prispevek k otroški in mladinski glasbeni literaturi je zbirka otroških pesmi Lenčke Kupper.

160 M O H O R J E V A T I S K A R N A

blažej Milan

Z Mohorjevo sem se srečal že kot dojenček. Doraščal sem namreč v Mohorjevi hiši v Celovcu. Moj oče je delal v Mohorjevi tiskarni in je v isti hiši tudi živel. Tako sem že zelo zgodaj prišel v stik tudi z Mohorjevimi knjigami. Tudi ko sem začel obiskovati Slovensko gimnazijo, sem stanoval v Mohorjevem domu. In sedaj, ko vodim Mohorjevo tiskarno, lahko rečem samo naslednje: ponosen sem, da lahko delam v Mohorjevi. To pa tudi zaradi tega, ker je Mohorjeva renomirano podjetje, ki si je ime pridobilo v večdesetletnem obstoju.

vodja Mohorjeve tiskarne

od ideje do

natisnjene knjige Nekaj let po ustanovitvi Mohorjeve družbe leta 1851, ki si je zastavila cilj, da bo izdajala dobre in poceni knji ge za slovensko govoreče prebivalstvo habsburške monarhije, je vedno bolj postajalo jasno, da Mohorjeva potre buje tudi svojo tiskarno. Te želje so se uresničile leta 1971, ko je pričela tiska ti slovenske knjige nova Mohorjeva tis karna. Celih sedem let so se trudili za dovoljenje. V Celovcu sta bili dotlej dve tiskarni, ki sta bili Slovencem ne naklonjeni, tako da so knjige večinoma tiskali v Ljubljani v Blaznikovi tiskarni. Poleg Mohorjevih knjig so nato tiska li Besednik, slovstveni list Antona Ja nežiča in Einspielerjevo glasilo Sloven ski prijatelj ter do leta 1920 tudi glasilo Mir. Ravnatelj tiskarne in knjigovezni ce je bil Simon Janežič, ki si je tudi pri zadeval za gradnjo novega tiskarskega poslopja na Vetrinjskem obmestju. Tis karna je uspešno delovala do leta 1919, ko je bilo delovanje prepovedano in se je morala čez noč umakniti na Preval

je v Slovenijo. Ravnatelj tiskarne Jožef Zeichen je opravil dve selitvi, na Pre valje in leta 1927 v Celje, kjer je delo vala v medvojni Jugoslaviji pod okri ljem Celjske Mohorjeve družbe. Ko so Mohorjevi po 2. svetovni vojni vrni li nepremičnine – pravzaprav matič no hišo na Vetrinjskem obmestju, ki jo je nacionalsocialistični režim zaplenil leta 1940 – je bil eden izmed prvih ko rakov k uspešni obnovi delovanja Mo horjeve družbe po drugi svetovni vojni prav pridobitev koncesije za tiskarno. Za ta korak se je Mohorjeva odločila, čeprav je bila matična hiša takrat hudo opustošena in popolnoma izropana leta 1951. Do julija 1995 je bila tiskar na v prostorih Mohorjeve hiše nato se je preselila v nekdanjo tovarno Adidas v Vetrinj. Da bi tiskarna v prihodnosti ne le ohra nila, temveč tudi izboljšala kakovost storitev in tako ostala v trenutnih te žavnih časih za tiskarsko stroko kon kurenčna, je kupila sodobne stroje za pripravo tiska ter petbarvni tiskar ski stroj v skupni vrednosti 1,5 milijo na evrov. Ob blagoslovitvi novega pet barvnega tiskarskega stroja je mesto Celovec s takratnim županom Scheu cherjem leta 2007 podelilo Mohorjevi tiskarni grb mesta Celovec.

160 M O H O R J E V A L J U D S K A Š O L A

hartmann Marica

ravnateljica Mohorjeve ljudske šole

ohorjeva je povezana z menoj že vse življenje, saj je bila moj prvi dom Mohorjeva hiša. Tam sem stanovala s starši do leta 1957, dokler se ni smo preselili na Križno goro. Z Mohorjevo povezujem svoje sorodnike – rada se spomi njam božiča, saj smo ga praznovali najprej v Mohorjevi. Nedeljo za nedeljo sem tam obi skovala sveto mašo. Spominjam se gimna zijskih let, saj so v Mohorjevi stanovale so šolke, s katerimi sem hodila v Slovensko gimnazijo. Otroški vrtec »Naš otrok«, ki je nastanjen v Mohorjevi hiši, je bilo prvo za vetje mojih štirih hčerk. Z Mohorjevo po vezujem »Naš tednik – Kroniko«, saj je bila tam v službi tudi moja mama. Povezujem pevske vaje MePZ Gallus, kjer sem pela in smo imeli vaje v kletnih prostorih. Mohorje vo povezujem s knjigo – saj je leta bila stal na spremljevalka naše družine. Stari oče, Rojškov ata, jih je ovil s papirjem, jih ošte vilčil in imel lastno knjižnico, knjige še zdaj hranimo. V Mohorjevi so kulturne ustano ve, s katerimi sem tesno povezana, tam ima svoj dom NSKS, katere ustanovitelj je bil stari oče dr. Joško Tischler. Njegov spomin je po njegovi smrti Mohorjeva družba po častila s poimenovanjem dvorane. Glede na aktivnosti in vsebino Mohorjeve družbe je naziv »Prireditveni center« prepoceni. Pri merno bi bilo, da je ime dr. Joška Tischler ja vidno tudi na vseh vizualnih označbah in prospektih. Od leta 1989 naprej pa sem sama tako ime novana »mohorjanka«. Tako sem povezana z Mohorjevo skozi vse svoje življenje in upam, da bo tako ostalo.

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

po dolgih

porodnih krcih ̌ je bila ustanovljena Mohorjeva ljudska šola

V vseh letih je korakala na prej, doživljala vzpone in tudi padce, danes deluje uspešno, čeprav se je zmanjšalo število učencev. Ker smo zasebna šola, je treba plačevati šolnino (100 evrov mesečno, 10 x letno). Združe nje staršev pa pomaga social no šibkejšim družinam pri pla čevanju šolnine, podpira pa tudi dejavnosti šole. Šola je majhna, pregledna, družinska, majhni razredi, polni ljubkih otrok. Kolege odlikuje prijaznost, inovativnost, nove ideje in

vedno dobra volja. Šola je več – to je bilo in je še naše geslo. Šola ni samo kraj učenja, šola je kraj srečanja, kraj, kjer se lahko zabavamo, delamo z umetniki, razkriva mo, odkrivamo naravo, spoz navamo nove prijatelje, se uči mo, pojemo, molimo, skupno obhajamo svete maše, prvo sveto obhajilo, spoznavamo druge jezike, prevzemamo od govornost, je kraj, kamor radi prihajamo. Poučujemo en dan v sloven skem in en dan v nemškem je ziku.

Dan odprtih vrat Vse tiste, ki naše šole ne poznajo, in tiste, ki se zanimajo zanjo, pa vabimo na dan odprtih vrat, 15. 11. 2011 od 8.00 do 9.30.

Od drugega razreda naprej se otroci igraje učijo osnov italjanskega jezika, v tre tjem in četrtem pa tudi še angleščine. V šoli je doma tudi oddelek Glasbene šole na Koroškem. Vedno, ko se začne šolsko leto, sem soočena z vpraša njem, kakšno je letošnje te žišče? Vedno znova je odgo vor: jezik, slovenski jezik. Slovenščina je bila in je še vedno v ospredju. Vedno več je takih otrok, ki tega je zika ne znajo več. Tako smo postavljeni pred dejstva in treba je iztržiti vse možno sti, ki jih imamo. Včasih ni tako enostavno ugoditi vsem, toda trudimo se. Biti pa moraš dosleden, krea tiven, pogumen in inovati ven. Želja strašev je, da se njihov otrok nauči sloven skega jezika do konca četr

tega razreda. Zato smo se pred 15imi leti odločili za partnersko šolo – OŠ Jan ka Glazerja iz Ruš – pod ge slom »Otroci gradimo mo stove« smo izdelali koncept za izmenjavo, ki smo ga v teh letih vedno znova pre verili in pogoje izboljševali. V drugem razredu spozna jo naši šolarji sošolce iz Ruš, v tretjem razredu se pelje jo za dva dni v Ruše, Ruša ni pa vrnejo obisk in pridejo dva dni na Rebrco. V adven tnem času pripravimo sku pen obisk adventne tržnice v Celovcu. V četrtem razre du pa so jeseni Rušani na 4dnevnem bivanju v Celov cu (izleti, spoznavanje Ce lovca, izdaja brošure), spo mladi pa so naši učenci v Rušah. Pozimi se vsi sreča jo na Pohorju na skupnem športnem tednu.

Od leta 2005 naprej pripra vljamo project »FISZ – in tenzivno učenje sloven skega jezika«, vsak razred tematsko dela 14 dni v slo venskem jeziku (oktobra) in temo pili en teden juni ja. Vsako drugo leto obi ščemo kraj v Sloveniji, tako tudi spoznavamo kraje zu naj naše domovine. V naše vrste vabimo sloven ske gledališčnike, ki nas po peljejo v svet lutkarstva in gledališča. Otroci zelo radi prepevajo v šolskem zboru, igrajo pri orffovi skupini in se športno udejstvujejo. V popoldanskem varstvu, ki ga vodi kolegica Veroni ka Lapusch, dopolnjujejo naše delo. Veliko se tam dogaja:

Ponudba bivanja po nujno sti tudi v počitnicah Odprtost Praznovanja skozi šolsko leto Oaza sredi Celovca Ljubezen do otrok Domače naloge Aktivnosti – glasba, šport Nadzorstvo Sodelovanje z umetniki Kreativnost Otroci Bralna vzgoja, bralna noč Inovativnost, igranje, izleti Vaje za razne dejavnosti Angažiranost Narava Jesenski izlet Evropa Tako je življenje na šoli in v varstvu zelo raznoliko, in in in … vedno znova se začenja novi dan! 19

160 S L O M Š K O V D O M

herman

Kelichnn ravnatelj slomškovega doma

ohorjeva je v teh dneh prazno vala »častitljivih« 160 let. V teh letih se je razvila v močno usta novo, ki je dejavna na raznih gospodarskih in izobraževalnih področjih. 28 let sem bolj ali manj povezan s to usta novo. Mohorjevo sem spoznal, ko so me starši s »krhkimi« 10 leti vpisali v Slovensko gim nazijo, istočasno pa samoumevno tudi v Mohorjev dijaški dom. Brez doma obisk šole za dijaka s podeželja ne bi bil mogoč. 8 let sem tako užival vzgojo šolski sester in salezijanskih vzgojiteljev, zadnja 4 leta v slovitem Heimlingerju. Ob pogledu na zaj lahko rečem, da teh šolskih let v domu ne bi hotel pogrešati. Posredovali so mi vzgojo, ki mi je koristila poleg vzgoje star šev v poznejših letih in lahko rečem v tej ali drugi obliki še tudi v današnji vlogi kot ravnatelju Slomškovega doma. 20 let doživljam Mohorjevo predvsem kot ravnatelj Slomškovega doma. Vzgojitelji se trudimo, da bi mladim v domu posredo vali ljubezen do vere in jezika in tako osta li zvesti zamisli ustanoviteljev. Mohorjevi želim, da bi se tudi v prihod nje čutila zavezana verskokulturnemu poslanstvu in da bo tudi v prihodnje, kot je zapisal soustanovitelj blaženi Martin Slomšek, »njen trud slovenščini žlahtni sad prinašal«.

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

Drugi dom

za mlade

Dijaški dom v samem osrčju mesta je danes drugi dom za mlade, ki med šolskim tednom stanujejo v Celovcu. Nad 40 dijakov v starosti med 10 in 19 leti se vsako leto odloči za bi vanje v Slomškovem domu, ki jim nudi zdaleč več kakor samo posteljo. Med šolskim letom se v pro storih Slomškovega doma raz širi živahnost in pozitivno ozračje, ki ga zaznamo daleč naokrog po Mohorjevi hiši. Sli šimo smeh mladih, čutimo nji hovo odprtost in vidimo žareče oči. Morda to kdo interpreti ra kot ropot, predrznost in vsi ljiv pogled, toda takšen človek se še nikdar ni ukvarjal z mla dimi, kaj šele da bi jih skušal razumeti. To je naloga vzgojiteljev, ki se zavedajo pomembnosti vzgoje in velike odgovornosti pri delu z mladimi. Vzgojno delo se spreminja iz leta v leto, saj se spreminjajo tudi družba, dru žinska razmerja in pogoji, v ka terih otroci doraščajo. Tako je individualnost vedno po membnejša, saj ni človeka, ki

bi bil drugemu enak in to velja tudi za mladino. Tako Slomškov dom podpira svoje dijake na raznih podro čjih. V ospredju je seveda šo lanje. Poleg pomoči pri uče nju pa vzgojitelji nudijo razne aktivnosti. Šport, gledališka in pevska dejavnost, kreativnost, družabnost, izleti itd. so stal nice, ki naj mladino animira jo k smiselnemu oblikovanju prostega časa. Seveda pa je za Slomškov dom pomembno po sredovanje verskih vrednost. V novi kapeli se dijaki srečavajo pri skupnih bogoslužjih. Največji cilj vzgojiteljev je, da bi v dijakih vzbudili zdrav op timizem, jim dali čut za druge, jim posredovali samozavest in jih pripravili na odgovorno ži vljenje. Pod tem vidikom bomo morda na stopnišču Mohorje ve hiše srečavali mlade z ra zumevajočimi in spoštljivimi očmi in se z njimi veselili nji hove dobre volje. m a R t I n a tRa U n I K

Kaj pravijo gojenke o Slomškovem domu?

Zgodovina Mohorjevih

dijaških domov

Nastanek Mohorjevega doma je bil zelo skromen. V šolskem letu 1953/54 je rav natelj družbe prelat Podgorc svoje sta novanje v Mohorjevi hiši dal na voljo šolskim sestram, ki so sprejele pod svojo streho 8 deklet. Leta 1957, ko je bila ustanovljena Zve zna gimnazija za Slovence, so v Celovcu potrebovali dijaški dom za mladino. Mo horjeva družba je kupila še sosedne hiše in uredila dijaški dom, v katerega se je v šolskem letu 1958/59 vselilo 75 fantov in 43 deklet. Ker so prostori postali pretesni, je Mo horjeva od družine Heimlinger, ki je imela v najemu nekdanji hotel Trabesin ger, odkupila večji del hiše in tam usta novila fantovski dijaški dom. V šolskem letu 1959/60 se je v Heimlinger vseli lo 52 fantov. Stanovali so v zelo težavnih razmerah. Ni bilo centralne kurjave, niti primernih sanitarnih naprav. Bilo je ne vzdržno, zato so ob koncu šolskega leta 1973/74 fantje zapustili hišo Heimlin ger in se preselili v škofijsko malo seme nišče – Marijanišče v Celovcu. Vzgojo fantov v Mohorjevih domovih so od leta 1957/58 prevzeli salezijanci. Do smrti je fantovski dom z velikim idealizmom vo dil prof. dr. France Cigan. Slomškov dom v centru mesta je bil do grajen leta 1974. Vanj pa so se vselile šol

ske sestre in 87 gimnazijk. Fantovski dijaški dom se je moral več krat seliti. Pogodba za Marijanišče se je iztekla leta 1984. V tem letu so slovesno odprli na novo sezidani Modestov dom, kjer je bilo prostora za 130 dijakov. Pr vih šest let so pod vodstvom salezijan cev stanovali v domu samo fantje. Ko pa je Mohorjeva leta 1989 razpustila Slom škov dom, je združila dijake in dijakinje pod streho Modestovega doma. Vzgojno delo je bilo do leta 1998 v rokah salezi jancev in šolskih sester, nato so prevze li vzgojo laični vzgojitelji pod vodstvom Hermana Kelicha. Zaradi izboljšanja prometnih povezav, uvedbe petdnevnega učnega tedna in drugih okoliščin je raslo število učencev, ki so se vozili v šolo z javnimi prometni mi sredstvi, število domskih dijakov pa upadalo. Finančna obremenitev je pos tajala vedno večja, tako se je odbor Mo horjeve odločil, da Modestov dom proda. Po izrečeni želji staršev in dijakov pa je prišlo do odločitve, da smo na novo oži vili Slomškov dom v Mohorjevi hiši. In frastruktura je bila že pripravljena. 13. septembra 1999 se je v Slomškov dom vselilo 32 dijakinj iz Avstrije, Slovenije in Italije. Udobno opremljeni prostori so jim dali občutek domačnosti, tako je do danes število dijakov naraslo nad 40.

Zakaj si se odločila za bivanje v Slomškovem domu? Agnes Körbler: »To je čisto enostavno. Hotela sem se šolati na ZG za Slovence in ker sem doma na Štajerskem, sem iskala možnost bivanja v Celovcu. Slomškov dom je bila rešitev zame, saj so tu stanovali tudi že moji bratje in sestra. S Slomškovim domom so bili izredno zadovoljni, kar je prepričalo tudi mene.« Maria Ladinig: »Tudi moja sestra in brat sta že bila v Slomškovem domu. Vsak konec tedna sta mi pravila, kaj vse tu med tednom doživljata, zato sem bila precej radovedna.« Ali nisi imela domotožja? Sabina Sušnik: »No ja, malo že, ampak pogovarjala sem se z mojo sostanovalko, se družila z ostalimi ›domovci‹, sedela na kavču, ki je vedno kraj druženja, se pogovarjala in igrala. Tako je čas hitro minil. Kadar pa ni prav nič pomagalo, sem pa poklicala domov.« Maria: »Večino časa sem se v domu počutila zelo dobro. Hitro sem se vživela in dom je postal moja druga družina.« Kaj ima dom, česar doma nimaš? Agnes: »Ves čas preživim s prijatelji in dijaki moje starosti, prav tako pa vsako leto spoznam nove dijake, ki so večinoma zelo simpatični. Všeč mi je, da lahko stanujem s prijateljico, tako mi ni nikdar dolgčas.«

160 1 6 0 L E T N I C A

O 160

Tudi mi moramo biti

̌ buditelji, ucitelji in b

D valentin

Inzko

PredSednik narodnega SveTa koroŠkih SlovenCev

Diplomat Valentin Inzko je p. d. Preglej v Svečah. Na tem domu se je rodil Andrej Einspieler, eden od ustanoviteljev Mohorjeve družbe. Pregleja smo prosili, da kaj napiše o tem, kako gleda na Einspielerje, na Mohorjevo in na to, kako se kaj sooča s težavami, ki se porajajo na Koroškem, če to primerja z Bosno, Evropo in svetom. Vprašali smo ga tudi, če ima kako vizijo za Mohorjevo in kaj ji želi.

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

a bom jasen: na Einspielerje sem ve dno gledal kot na velikane, ki se jim nikoli ne moreš niti malo približati, in to tem bolj, čim več sem o njih zvedel. Še posebej pa to velja za Andreja Einspielerja, očeta koroških Slovencev. Božja volja je ho tela, da je še doživel svojo zlato mašo in je tako ostalo ohranjene precej dokumentaci je, še posebej pa spominska knjižica »Ein spieler – zlatomašnik«, ki je izšla septembra 1887, po slavnostni zlati maši, nekaj mese cev pred njegovo smrtjo leta 1888. Od mojega otroštva dalje se spominjam raz govorov o Einspielerjevih. Treba je namreč vedeti, da je bila moja babica zadnja iz Ein spielerjevega rodu, ki je nosila to ime, dok ler se ni poročila s Kovačevim Foltijem, orožnikom Valentinom Inzkom. Rod Ein spielerjevih je izumrl po tej liniji tudi zato, ker je bilo pri družini toliko duhovnikov. Vseh skupaj jih je bilo šest, med njimi naj bolj znani, Andrej Einspieler. Nek drug Einspieler, tudi Andrej, pa je bil dolga leta župnik v Slovenjem Plajberku. Lambert je bil eno periodo poslanec v dunajskem par lamentu, Gregor (prošt v Tinjah) je bil ne kaj let v koroškem deželnem zboru, kjer pa je bil Andrej celih 27 let. Andrej je bil tudi v celovškem mestnem svetu, kupil je zemljišče za Kolpingovo hišo, da bi slovenski vajenci dobili zave tišče. On in sorodniki so poskrbeli za do sti zemljišča v Pavličevi ulici (danes Zveza Bank). Tudi ogromen del današnjega celov škega sejmišča so kupili, ki pa ga je Mohor jeva po letu 1945 v nesrečnih okoliščinah morala prodati. Pater Oton Einspieler je bil vseučiliščni profesor pri frančiškanih pri Gorici, Janez pa duhovnik v Ukvah. Andrej Einspieler velja za soustanovitelja Mohorjeve družbe in baje je bila ravno nje gova ideja tista o bratovščini in udih. Druž ba sv. Mohorja nikoli ni več doživela ta kšnega razmah kot takrat, ko je imela do 90.000 članov (udov). Člani so bili od dalj ne Čečenije, kjer so bili neki Rutarji, pa do

še bolj oddaljenega Kolorada, kjer so delali slovenski rudarji. Zato ni čudno, da se je pri nas doma, še po sebej pa pri babici Mariji, rojeni Einspie ler, pogosto in s ponosom govorilo o Ein spielerjih. Velikokrat o »stricu« Andreju iz Slovenjega Plajberka, kjer je moja babica doraščala. Skoraj logično je bilo tudi, da je oče na graški univerzi napisal disertacijo o Einspielerjih in njihovem delu, predvsem o Andreju. On je bil vedno ponosen na to, da je bila njegova mama Einspielerjeva, in rav no tako je bil ponosen na dejstvo, da je sko raj celo življenje bil član odbora Mohorje ve. To dejstvo, kar je večkrat ponavljal, mu je bilo važnejše kot vse druge funkcije. Kot potomec Einspielerjev sem tudi jaz po nosen, da sem član Mohorjevega odbora, žal mi je samo, da zadnje čase ne morem aktivnejše posegati v delovanje Mohorjeve. Seveda si želim, da bi družba še naprej vr šila svoje poslanstvo in Slovence »brati uči la«. Danes seveda v nekem drugem smislu. Obstaja dosti politične nepismenosti, tudi kulturne in vse manj je omike. Seveda dol žnosti staršev ne more prevzeti nihče, ven dar lahko bogato branje in ponudba založ be v veliki meri pomagata. Tudi ljudska šola Mohorjeve spada med najboljše na Koroš kem in Slomškov dom nudi toplo zavetišče gojencem in gojenkam, med katerimi je bila tudi hči Valentina. Pri knjigarni bi si želel, da bi se razširila tudi v kletne prostore, saj je največja razlika med elektronskim bran jem in klasično knjigo ravno v tem, da ima pri klasičnem branju vsaka knjiga svoj duh, da lahko listaš po njej in da je lahko vsake mu zvesta spremljevalka. Predokus vsake knjige pa dobiš pri listanju, ko knjigo držiš v rokah in se ji približaš. Tega elektronska knjiga ne zmore. Ravno zato bi si želel raz širjeno knjigarno, ki bi bila tako mikavna, da bi zapeljala vsakega bralca in obiskoval ca, da se zadrži v njenih mikavnih prostorih in da seveda potem tudi kupi to ali ono knji go. Mislim, da bi to konec koncev pomaga

OBZORJA prava vera vam bodi luč

materni jezik pa ključ do zveličavne omike

ˇ uciteljica in

boritelji

lo tudi utrditi sliko o Mohorjevi, ki je ak tivna in uspešna na mnogih področjih, ji pa nekateri očitajo, da je preveč gospodarsko usmerjena. Sam mislim, da seveda brez gos podarske osnove ne gre in to ravno v hudih časih, kakršne doživljamo sedaj, da bi pa moralo biti mogoče, da se spoji oboje: eko nomska osnova in poslanstvo. Če gledam, s kakšnimi problemi se je ukvar jal Lambert Einspieler v dunajskem parla mentu, ali pa Andrej v koroškem deželnem zboru pred več kot sto leti, moram na žalost ugotoviti, da so nekatera vprašanja ostala ista. Uradni jezik, nazadovanje Slovencev, skrb za prihodnost. Kako se bo držal rod v Korotanu, kakšne so njegove perspektive. Simon Gregorčič je o Einspielerju med drugim napisal: »Ti domu si buditelj bil, Ti domu si učitelj bil, Ti domu si boritelj bil. Ti delal si: jesen je tu, prišel je tebi čas sadu!« To je morda tudi sporočilo za današnji čas. Tudi mi moramo biti buditelji, učitelji in boritelji. Tudi za nas bo pričel čas sadu. Kli ma na Koroškem se spreminja. Na šolskem področju se dogaja vsako leto plebiscit s prijavami in še nikoli jih ni bilo toliko. Nad 4.000 jih je. Na žalost je znanje prijavljenih dostikrat pomanjkljivo, tudi narodna za vest ni vedno prisotna, saj se nekateri učijo slovenščino iz drugih motivov. Vendar vsi, prav vsi vidijo v slovenščini vrednost, vidijo v tem učenju nekaj, kar se splača. To je pa zagotovo pozitivno in se ne sme podcenje vati. Število 4.000 je pa tudi dobra baza, da se gradi nova Koroška, druga Koroška kot pa tista, ki smo je bili do sedaj vajeni. Malo nas je, nismo številni, vendar postajamo iz dneva v dan bolj zanimivi, iz dneva v dan bolj kvalitetni. Naša identiteta je kvaliteta in po tem smo tudi prepoznavni. Tako naj bo tudi z Mohorjevo družbo, tako bo pre živela z narodnostno skupnostjo še mnoga leta. In to ji želim iz srca.

revolucionarka U

adrian

Kert Urednik mohorjeve založbe

stanovitev Mohorjeve družbe v Celovcu je tudi izhod iz zagate pedagoga Antona Martina Slom ška. Njegova izkušnja, da v Habsburški monar hiji ljudje iz nižjih slojev, še posebej slovensko prebi valstvo, niso obvladali kulturnih tehnik, ga je bodrila, da odvede svoj narod iz nevednosti k vedenju. V zna nju je moč, je spoznal že Slomšek. Njegovo stremljenje po emancipaciji je v absolutistični državi – ki je svoje podložnike rada vlekla za nos in mislila, da je zanje naj bolje, če ostanejo nepismeni kmetje, sluge in rokodel ci – moralo sprožiti konﬂikte, ki so se v soju nacional nih gibanj še zaostrili. A Slomšku je šlo za to, da človeka izobrazi za vsakdan, da ga opremi z osebnim dostojan stvom, ki naj mu omogoči, da zmore oceniti odvisnost, zatiranje in izkoriščanje in se temu upre. Število bra nja veščih se je dvigalo in s tem tudi potreba po novem čtivu. Nadaljnji koraki so postali nujni, namreč izdaja nje branja vrednih in ljudem finančno dosegljivih knjig. Tako se je rodila zamisel o Mohorjevi družbi, ki naj bi izdajanje takšnih knjig uresničila. Kljub močnemu upo ru Metternichove policijske države, ki je Slomška odtlej natanko opazovala, je bila zamisel l. 1851 uresničena. Ta geneza nazorno dokazuje, da Mohorjeva družba s prvim in najprepoznavnejšim konjem v hlevu, založbo, ni postala le »učiteljica slovenskega naroda« (Prežihov Voranc), ampak tudi revolucionarka, ki je slovenskemu narodu pomagala, da se z izobrazbo emancipira in po stavi na svoje noge. Mohorjeva založba Celovec je vsa leta ostala na tej poti nazorske neodvisnosti. A revolucionarnega duha ni iz gubila, kar dokazujejo ne le načelnost in nepopustlji vost v času nacionalsocializma, kakor tudi kasneje v času komunističnega režima v Jugoslaviji, ampak pred vsem tudi knjižne izdaje o polpretekli in novejši sloven ski zgodovini ter zgodovini Koroške in Avstrije, ki brez strahu pred posledicami dokumentirajo zamolčana dej stva uradnega zgodovinopisja ali dopolnjujejo zgodovi nopisje z novimi dognanji. Ta nazorska odprtost in res nicoljubnost se prav tako zrcali v preostalem knjižnem programu v delih najsi iz žlahtnega leposlovja, v iskrivi otroški in mladinski literaturi, v resnicoljubnih zgodo vinskih dokumentarcih, v poduhovljenih in duhovitih verskih in filozofskih študijah, v čudovitih monograf skih in umetniških albumih, v sodobnih učbenikih ali v splošno zanimivih in informativnih stvarnih knjigah. Vse knjige tako ali drugače pričajo o Mohorjevi Celo vec kot radovedni, odprti in vedoželjni opisovalki sveta predvsem med Tržaškim zalivom in Dunajem ter med Velikim Klekom in Beogradom.

160 O B Z O R J A

najvecji ̌ kapital Mohorjeve je

njeno ime

valentin

Kumer

dolgoleTni Član mohorevega odbora

Valentin Kumer je bil dolgoletni odbornik Mohorjeve družbe v Celovcu. Na provokativno vprašanje, kaj bi bilo, če Mohorjeva ne bi bila ustanovljena, odgovarja takole: »Na kaj pa naj bi bili koroški Slovenci drugače ponosni?« Za kulturno prilogo Nedelje je v pogovoru poskusil napraviti bilanco brez številk. Preberite, kakšna je ta bilanca. z VaLentInom KUmRom se je PoGoVaRjaL V I n c e n c GottHaRDt

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

V gospodarstvu kažejo uspeh podjetja številke. Kako bi se uspeh in pomen Mohorjeve dalo opisati brez številk in bi kljub temu bila narejena bilanca? Valentin Kumer: V naravi vsake finančne bilance je, da se pri merjajo postavke v dobrem s temi, ki so podjetju v breme. Kako pa narediti nematerial no bilanco? No, bom pač tvegal poskus. Upam, da mi jo bodo bralci odobrili. V breme bilance štejem okoliš čine v času, v katerem je bila družba ustanovljena, vse tja do današnjega dneva. Nepriprav ljenost oblastnikov odobriti slo venskemu prebivalstvu pravi co in možnost za izobrazbo v maternem jeziku, je bila v času ustanovitve Mohorjeve neznos na. K temu pride huda prelomnica v času plebiscita ter prepoved in izgnanstvo pod Hitlerjem. Po vojni pa je hudo bolelo naspro tovanje novih oblastnikov »ma tičnega« naroda, z znanimi mo tivi, ter tedanja šibka finančna osnova družbe. Ali bo Mohorje vi aktualna avstrijska manjšin ska politika v korist, se bo šele izkazalo! Dosedanja to ni bila. V njeno dobro pa lahko šteje mo: Pravilno ukrepanje in goreč nost takratnih voditeljev, veli kanov, kot so bili Slomšek, Ein spieler, Janežič in Jarnik, ter več rodov zavednih župnikov in kaplanov. Skupaj so ustva rili protiutež izrazito nem ško usmerjeni, ponemčevalni osnovni šoli. V polpreteklem času pa zasle dimo najprej spretne gospodar stvenike: duhovnike, sčasoma

pa že tudi laike, strokovnjake, ki so bili in so še vedno kos iz zivom časa. K temu šteje razši ritev uslug po vojni: od dijaških domov tja do varstva otrok in zasebne osnovne šole ter poso dobitev podjetja na vseh podro čjih udejstvovanja. V času po vojne finančne stiske ne smemo prezreti znatne gmotne pod pore s strani tedaj še močnega zdomstva. Ob 160letnem pregledu naj demo sicer po številu skrčeno, a v jedru močno narodno sku pnost, z zavidljivimi uspehi na področjih kulture, samostojne ga političnega gibanja, gospo darstva, literature in umetnosti ter tisoče izobražencev na vseh področjih. Uspehi, ki so vsaj po sredno in v večini sad prizade vanj Mohorjeve. Ustanova sama pa ima solidno osnovo za na daljnje plodno delovanje. Moja »bilanca« je nadvse pozi tivna. Z veseljem čestitam in re čem: »HVALA, Mohorjeva! Ro dove naših prednikov si naučila pisati in brati, ohranila si nam jezik!« V čem je moč Mohorjeve z njeno razvejeno dejavnostjo in kje vidite njeno mesto na Koroškem? Kumer: Kapital Mohorjeve je najprej njeno izvrstno ime, ki je pojem in hkrati duhovna in blagovna znamka za podro čja vzgoje, tiska in knjige. Dru gi steber vidim v njenih kadrih, v dobro izobraženih in motivi ranih sodelavcih, v strokovnem odboru, posebno pa v spretnem vodstvu, ki gleda, da je lad ja stalno na pravem kurzu in si tako osvaja vedno nova lovišča. Neprecenljiv pa je njen krog

bralcev in odjemalcev po šir nem svetu ter njene zveste po verjenice in poverjeniki. Mesto Mohorjeve vidim trdno zasidrano v sredini naše druž be. Ustanova naj bi ostala pove zovalni člen med slovensko in nemško kulturno in družbeno sceno, znotraj in izven meja. Želim si, da bi s svojo ponudbo in s svojim nastopom še naprej zajemala čim širši krog intere sentov in tako prispevala k po zitivnemu razvoju naše narod ne skupnosti in tudi skupnosti z nemško govorečimi sodeželani. Kje vidite Mohorjevo ob 200 letnici? Kumer: V največji meri bo od visno od nas samih, od mene in tebe, kašno mesto bo v naši družbi zavzemala Mohorje va ob svoji 200letnici čez 40 let. Če ne bomo klonili in se ne bomo vdali brezbrižnosti, če bomo torej obdržali zvesto bo našemu maternemu jeziku in veri, nam bo Mohorjeva lah ko tudi še naprej nudila svo je usluge na vseh dosedanjih in verjetno še na drugih, novih, do sedaj še neodkritih področjih komunikacije. Če pa se bomo temu izneverili, ji bomo vze li podlago za njeno dejavnost. Tedaj bi ostala le še Herma goras! Kaj bi na to rekel Slom šek? Osebno sem prepričan, da do tega ne bo prišlo. Upam, da bo glede jezika in identifikacije z našim poreklom vzklila nova zavest. Mohorjeva založba je izdala nešteto knjig. Kakšna knjiga vam še manjka? Kaj naj bi v njej pisalo?

Mohorjeva je velik kup

dobrih volj Iskrice ob brskanju

ako naletimo v doslej širši publiki manj zna nem stališču jugoslovanske delegacije na Mi rovni konferenci leta 1919 v Parizu prav na Mohorjevo v Celovcu kot edinstveno (»unique«) ustanovo (La Société littéraire slovène et Imprime rie »Družba sv. Mohorja« de Celovec (Klagenfurt) est unique en Europe ...), ki da razširi tudi do 90.000 knjig med Slovence, ki jih je skupno le 1.500.000. In to tudi v najbolj zakotno kajžo domovine (»dernière chaumière de paysan«).

Kumer: Koroški Slovenci smo pač

takšni, da najraje beremo zgodbe o naših preteklih, po možnosti hudih, časih. Kar meni manjka, je knjiga, ki ima za vsebino prihodnost! Pravza prav bi take vrste knjig moralo biti več! Napisali naj bi jih avtorji z opti mistično naravnanostjo in z vizijami za boljše življenje v družbi in pokli cu. Dvigale naj bi vero v lastno moč in sposobnost. Govorile naj bi tudi o dodani vrednosti večjezičnosti in bi s tem krepile samozavest našega člo veka. Ciljna skupina bralcev bi mo rala obsegati predvsem naš mladi in mlajši rod. V najboljšem smislu bi mladini posredovale vrednote jezi ka in vere ter jih spodbujale k vzgo ji svojega naraščaja v našem doma čem slovenskem jeziku. Njih naslovi pa bi lahko bili »Lepa naša je beseda ...«, »Dvignimo se in uspeli bomo!« ali pa »Tako BOMO živeli«. Tem knji gam pa bi lahko dodali še navodila za boljše sobivanje z našimi sosedi, slo venskimi in nemškimi. To naj bi bil neke vrste kodeks obnašanja. V njem bi moralo priti do izraza, da z razpr timi komolci in figo v žepu le ne pri deš daleč. Da blatenje drugače misle čega ne bo uspešno, še manj pa, da bo sramotilec prišel do ugleda.

Bi bilo kaj drugače, če Mohorjeva ne bi bila ustanovljena? Kumer: Prav gotovo bi bilo skoraj vse drugače! V koroški javnosti sloven ščina ne bi igrala vloge. Enako bi bilo na Spodnjem Štajerskem, kjer je bla ženi škof Slomšek širil Mohorjevo zamisel in preprečil najhujše odtuje vanje. Po vsej verjetnosti bi torej tudi ne nastala samostojna Slovenija in naš jezik ne bi imel veljave kot ena kopraven evropski jezik. Na kaj bi tedaj še kak preostali koro ški Slovenec, ki se je trmasto zoper stavil pritisku, mogel biti ponosen?

po arhivu

Franc

Kattnig nekdanji vodja mohorjeve založbe

Mladje: Zvezdna ura koroške slovenske literatu re je bil leta 1960 izid prve številke »literarnega gla sila Mladje«, ki so ga zasnovali dijaki semenišča na Plešivcu okoli Florjana Lipuša, Eriha Prunča in Kar la Smolleja; prve štiri številke je založila in tiskala Mohorjeva družba, saj je pred tem objavljala v svo jem mesečniku »Vera in dom« (pozneje »Družina in dom«) in Koledarju prve literarne korake te trojke in prenekaterega Plešivčana. Zdaj je npr. v pripravi prav za pisateljev polokrogli življenjski jubilej zbirka bese dil, ki jih je bil Florjan Lipuš objavil pri Mohorjevi do izida njegove nadvse uspešne knjige »Zmote dijaka Tjaža«. Nad lepim številom in kakovostjo teh besedil je menil Lipuš leta 2003 v pismu Mohorjevi: »Prese nečen sem nad poslanimi besedili, ker niti tako slaba niso. Ta porazcetlana besedila bi bila za samostojno zbirko in bi bila res najbolj primerna objava pri Tvo ji založbi«. Karavanke smo neštetokrat premostili s številnimi (Okoli 200 jih bo?) likovnimi razstavami v knjigarni v Celovcu, predvsem pa z ustanovitvijo revije »Celov ški zvon«, ki je združevala kulturnike iz vseh koncev in krajev sveta, kjer Slovenci smo. Tako ne čudi, da so tedanjemu uredniku Vinku Ošlaku in predsedni ku Janku Merkaču na meji zaplenili vse revije, kajti »Knjige so orožje – in orožje je treba prijaviti milici!« V obširnem arhivu hranimo npr. pismo znamenite ga pisatelja Petra Handkeja z dne 17. septembra 1979, v katerem pravi, da je spet v Salzburgu in da se hoče resno začeti učiti slovenščino in prosi za posredova nje primernega učitelja. Mohorjeva mu je posredo vala učiteljico; Handke je z njeno pomočjo kar kmalu prevedel Lipuševe »Zmote dijaka Tjaža« in s tem de janjem opozoril nemški jezikovni prostor na izjemno literaturo koroških Slovencev. »Mohorjeva – velik kup dobrih volj!« Naj živi!

160 O B Z O R J A

Mohorjeva: hkrati literarna zgodovina in literarna prihodnost

novo

nova

vodstvo – priložnost

SANDRA AGNOLI

janko

Ferk

Sodnik, P i S aT e l j i n ProFeSor

eki koroški novinar in vseved, danes že v pokoju, je pred leti ugotovil, da je Mohorjeva za ložba »trgovina z mešanim blagom«. Ne vem, ali je ho tel založbo ošvrkniti ali zbu diti. Bivši vodja založbe, da nes tudi že v pokoju, je bil ... užaljen. Mislim, da bivši no vinar ni doumel ustroja ko roške založniške scene, kajti Mohorjeva je bila skozi dese tletja edina hiša, ki je skrbela za tako imenovane domače avtorice in avtorje, od Milke Hartman do Gustava Januša, in se je kajpada nabralo dosti različnih vrst tekstov. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob njej – in ver jetno prav zaradi Mohorjeve – razvila zanimiva založni ška scena, bolj zanimiva kot je bila v tem času nemškoje zična na Koroškem. Kakorsi bodi, to je zgodovina, imamo jo za seboj, smo jo tako rekoč prestali ... Danes so založniški izzivi drugačni, pa še kako. Danes so tako v koroškem sloven skem novinarstvu kakor tudi v založništvu drugi subjekti faktorji dogajanja. Slovenska knjiga ni več praznični dogo dek, kakor je to v sedemde setih letih prejšnjega stolet ja zanjo še ugotovil literarni papež Matjaž Kmecl. Da nes je slovenska knjiga sko raj rutina (čeprav to v resni ci ni). Vsekakor je po drugi svetovni vojni izšlo približno dvesto petdeset knjig naših ustvarjalk in ustvarjalcev, velik del prav v Mohorjevi

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

založbi, pri čemer je Florjan Lipuš, ki ni mohorjanski av tor, verjetno najbolj produk tiven. (Faktične in numerič ne ter druge podatke najdete na www.slolit.at. Obiščite stran spet kdaj!) Mohorjeva – in z njo njena založba – je stara in »nobel« dama, ki je ob koncu poletja slavila stošestdeseti (!) roj stni dan. V Avstriji je druga najstarejša založba, na Ko roškem pa najstarejša, kar so ji domovini zvesti pisci ve dno znova oporekali. Neki zgodovinar, danes že med rajnimi, se je v osemdesetih letih prav zaletaval v Mohor jevo. Ko sem ga nekega dne, takrat sem bil pri Mohorjevi v službi, poklical, da bi se z njim v miru pogovoril, je svoj srd lepo nadaljeval in svojo gnojnico zlil na vse koroške Slovence. Kakorkoli že, ne bom mu naknadno izpodbijal njegovega poklica, bil je zgo dovinar, a literarni zgodo vinar nikakor ne. Mohorje va založba je naša slovstvena zgodovina – ter hkrati naša literarna prihodnost. Ko sem bil (v drugi polovi ci osemdesetih let prejšnjega stoletja) v Mohorjevi založ bi urednik, je zadostovalo, da sem »izumil« edicijo »Aus triaca« in pozneje »Sloveni ca«. V »Austriaci« sem ob javljal avstrijske avtorje v slovenskem prevodu, na pri mer Thomasa Bernharda, El friedo Jelinek, Canettijevo ženo Vezo in mnogo drugih, v »Slovenici« pa so pozne

je izhajali slovenski pisate lji v nemških prevodih, s či mer je bila Mohorjeva prva, ki je sistematično prevajala v eno in v drugo smer. Klasič na trgovina z mešanim bla gom! Očitno z mnogimi pro dukti v »totalni razprodaji«, kajti avtorice in avtorji so dr veli v založbine prostore ... Šlo jim je za mesto v »Austri aci« ali v »Slovenici«. Mo horjeva kajpada ni ustregla vsaki in vsakemu, ker tega ni zmogla ne po delovnih silah in tudi ne gmotno. Z uredni kovanjem smo se ukvarja li le v troje za šestdeset knjig na leto. Danes in v prihodnje tak šna edicija ne bo zadosto vala. Po mojem se bo mora la Mohorjeva, da bo vnaprej uspešna, točneje opredeliti. Novo vodstvo založbe je ve lika priložnost. Svoj program bo morala bolj izostriti in ga ob robovih opiliti za knjige, ki nimajo česa iskati v koroš ki slovenski založbi, na pri mer vprašljivi verzi (ne glede na to ali so rimani v sloven ščini ali v nemščini) pesnika iz sredine v četrti vrsti. Re nome založbe mora biti več vreden kakor nekaj sto pro danih zbirk. Založba se bo morala končno odločiti za enovit »layout« svojih knjig, da lahko bralka in bralec v knjigarni takoj ali celo pod zavestno ugotovita, da gre za produkt »made by« Mohor jeva. Prepričan sem, da bi že ta odločitev dvignila promet za nekaj procentov. Še bolj važno bo, da se bo

ˇ da samo Mohojeva Preprican,

izdaja knjige

Mohorjeva dovolj zgodaj, in to je v tem trenutku, zna šla med novimi mediji. Od ločiti se bo morala za izdajo tekstov in vsebin, nalašč ne pišem o literaturi, v elektron ski, v digitalni, v današnji verziji. Vem, da vodja založ be o tem že razmišljuje in da so poskusni zajci že iz »kev dra«. Če bi Mohorjeva tu za spala pravi trenutek, niko li ne bi več ujela aktualnega razvoja. V tem smislu Fran cu Kelihu zaupam: v nekaj mesecih je gospodarske šte vilke založbe spretno spre menil iz dolgoletnega minu sa v plus, kar v avstrijskem in v slovenskem založniškem sektorju ni samoumevno. Ne prezrem, da vodi Mohorjeva družba založbo narodnostne skupine, ki potrebuje več fi nančne podpore kakor obi čajne edicije in upam, da bo javna roka našo staro damo, ki ni v pokoju, poznala še vnaprej. Po sto šestdesetih letih smem ugotoviti, da je »mohorjan ska kultura«, v novi sloven ščini bi rekel »Hermagoras Culture«, nekaj posebnega.

Ivan

Klaricˇ REŽI S ER , F ILM S KI U S T VARJALE C , S LIKAR

il je čas, ko so besede nesli šno izginjale v praznino. Ne usmiljeno so tonile v pozabo in z njimi kulturno izročilo slo venskega naroda, ki se je vse bolj utapljalo v kulturi večjega naro da. Požiral je slovenski jezik in z njim tudi kulturo. K sreči vseh nas, katerim je drag ta naš mater ni jezik, in v bogastvo vsega člo veštva, so bili tudi takrat ljudje, ki so se tega zavedali. Zavedali so se trenutka, ko je potrebno ukrepati. To je bila prva ugotovitev, ki je bila moje vodilo pri nastanku fil ma ob 160-letnici Mohorjeve. Upoštevati sem moral tudi dolži no filma, ki ni smel biti daljši od 5 minut in brez dodatnega besedila. V tem kratkem času zajeti tako bogato in razvejano dejavnost te tako pomembne ustanove, je bila skoraj nemogoča naloga, katere sem se lotil z veliko odgovorno stjo in spoštovanjem. Druga ugotovitev Izpostaviti naj pomembnejše ustvarjalce te drz ne zamisli. Ni bilo težko poiskati teh oseb, kajti obstaja veliko pi snega in filmskega gradiva, ka terega je glede na pomembnost ustanove, še vedno premalo. Tretja ugotovitev Seveda je iz da našnjega zornega kota gledanja težko presoditi takratno stanje, ko je bilo potrebno iz nič zače ti tako pomembno delo. Samou mevno je bilo, da je družba nasta la pod okriljem krščanstva. S tem sta duhovščina in slovenska inte ligenca prevzeli breme ohranja nja slovenske besede, ki sta jo ši rili preko Mohorjeve. Prav ta je prispevala levji delež pri izobra ževanju in vodilno vlogo pri opismenjevanju celotnega slovenskega naroda.

Četrta ugotovitev Nehote me je prva misel vrnila v otroštvo: v sobo na podstrešju, kjer so bile police, polne knjig. Z veseljem sem listal po njih. Takrat sem bil prepričan, da samo Mohorjeva iz daja knjige. Pred kratkim pa je pred mano ležal bel list papirja in potrebno je bilo napisati scenarij za videofilm. Odločil sem se s simboliko upri zoriti prehojeno pot Mohorjeve in s tem v gledalcu spodbuditi vi denje Mohorjeve iz osebnega po gleda. Kakorkoli že, Mohorjeva je preživela vse čase. Tudi današnji čas, z gospodarsko krizo, ki tudi njej ni najbolj naklonjen. Vendar se lahko s ponosom ozre na svo je avtorje, ki objavljajo svoje knji ge pri Mohorjevi. Omeniti pa je treba, da so to najpomembnejši ustvarjalci svojega časa. Nikoli ni zanemarila manj znanih ali šele uveljavljajočih se imen. Bralcu pa je vedno nudila zanimivo in po učno branje. Peti razmislek Danes Mohorje va ni samo založba, knjigarna in tiskarna, je veliko več, je središče duhovnega, kulturnega in izobra ževalnega pomena za vse genera cije. Je pomemben povezovalni člen med jeziki, kulturami in ne nazadnje med ljudmi. Zaželimo njej in sebi še veliko let, da bi nas kulturno in duhovno bogatila. In zadnji razmislek. Ob brskanju po njeni preteklosti in sedanjo sti sem začutil dvom, da ni mo žno pokazati ali napisati pome na Mohorjeve družbe, katerega je odigrala v svojih 160 letih obsto ja. Pred vsemi nami pa stojita nov izziv in odgovornost: slediti duhu ustvarjalcev Mohorjeve in iska ti nove rešitve in nove poti v pri hodnosti. 27

160 O B Z O R J A

v borovljah je bilo

konec bega

horst

ogris

PUbliCiST

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

petdesetih letih preteklega stolet ja sem bil otrok in ministrant. Tako okrog božiča so se v farovžu na veliki mizi v veži kopičile Mohorjeve knjige – kole dar, pratika in večernice. V božičnih počitni cah smo jih ministranti po zasneženih poteh raznašali na domove, kjer so Mohorjeve knji ge dobile posebno mesto, mi pa kašno dari lo ali nekaj grošev. To je bil čas, ko še ni bilo vsiljive televizije, ko se je komaj šele uvelja vil radio na policah domov. Običajno je ta omarica, iz katere je prihajala glasba, dobila posebno mesto, ničkolikokrat kar ob Božjem kotičku, ki ga je po malem zasenčila. Ko sem bil star deset let, so me poslali v gim nazijo. Prišel sem v dom Mohorjeve. Spa li smo v velikih spalnicah, pozimi je zeblo, nune so bile stroge. Nič se nisem dobro po čutil. Ko me je mama prvič obiskala, so mi dovolili, da jo pospremim do avtobusa. Bila sva med zadnjimi, ki so se vkrcali. Tako ne srečnega sem se počutil, da sem v hipu, ko je avtobus odpeljal, smuknil vanj. Prepri čan sem bil, da sem rešen. V Borovljah me je mama trdo prijela za roko in sva se z nasled njim avtobusom peljala nazaj proti Celovcu. V Mohorjevem domu sem prebil samo prvo gimnazijsko leto 1956/1957. Tedaj so ustano vili Slovensko gimnazijo, mami pa predlagali, da bi, ker sem komaj in komaj zlezel v drugi razred, tudi jaz vstopil v Slovensko gimnazi jo in še enkrat šel v prvi razred. Ker smo bili bolj revni, je mama to zavrnila, saj bi to po menilo dodatno leto stroškov. Tako sem ostal v nemški gimnaziji in izstopil iz Mohorjeve ga doma. Z Mohorjevo sem prišel ponovno v stik šele v drugi polovici 60ih let kot študent na Duna ju. Stanoval sem v Korotanu, kjer smo se upr li starokopitnemu režimu patra Tomažiča. Z zaželeno liberalizacijo v domu ni bilo nič, Mohorjeva nas je pustila na cedilu. V določeni meri sem v naslednjih letih ško doželjno spremljal spor patra z Mohorjevo,

tja do nastopa na deželnem sodišču pred ne davnim, kamor je Mohorjeva citirala medtem že zelo starega in – tako se mi je zdelo – že zmedenega graditelja doma Korotan. Odkrito rečeno se mi je malo zasmilil, in pri sebi sem si mislil, da ustanova ni ravnala ravno gentle mansko, kaj šele krščansko. Ko sem se vrnil kot novinar na Koroško, je moja trdna os k Mohorjevi postal urednik za ložbe Franc Kattnig, vedno radoveden, vča sih malo naiven, ampak vedno razsoden kot kakšen kmet, ki zna brez veliko besed na tančno pretehtati, če je določena stvar kaj vredna ali samo prazna šara. Jubilej 140letnice Mohorjeve sem z zama kom sicer obeležil v polurni televizijski od daji leta 1992, ko so v Mariboru pripravili razstavo ob 130letnici soustanovitelja Mo horjeve, škofa Antona Martina Slomška. Ob pripravah sem imel priložnost, da se poglo bim v zgodovino te ustanove, ki je – kakor pravimo – Slovence brati učila. Snemalec Ivan Klarič je dopoldne posnel na trgu pred mariborskim muzejem predzadnji kader – in tedaj se je zgodilo: Neka zapora je odpovedala in kamera je treščila na pločnik – in konec. Kaj zdaj? Čakal je še zadnji ka der, ko predsednik države Slovenije, Milan Kučan, zvečer svečano odpre razstavo v čast škofu Slomšku – mi pa brez kamere. V Mari boru nam niso znali pomagati, prav tako tudi ne v bližnjem Gradcu. Zvesti Ivan se je odločil, da se pelje v Celo vec po drugo kamero, čeprav je bilo tvegano, ali bo pravočasno nazaj. Pridrvel je dobesedno v zadnjem trenutku, postavil kamero in predsednik Kučan, bi vši komunist, je začel slavospev lavantinske mu škofu. Tako lepo je govoril, da se nisem čudil samo jaz. Priznam: šele post festum. V tistem hipu pa sem se veselil samo Ivana, kot bi bil otrok pod božičnim drevesom.

Ob 160-letnici Mohorjeve K France

Vrbinc NEKDANJI VOD JA MOHORJEVE T I S KARNE

o se Mohorjeva družba ponosno ozi ra na 160 let dolgo prehojeno pot, upravičeno prejema čestitke in po hvalne besede od vseh mogočih strani. Seme, posejano v Celovcu, se je razraslo v mogočno drevo in pognalo veji v Celju in Gorici, s tem pa zaobjelo slovensko govore či svet in mu dalo celovito podobo. Slovenci smo postali mohorjani in mohorjanke, knji ge Mohorjeve družbe pa »mohorjevke«. Ob praznovanju 160. obletnice ustanovitve Mohorjeve družbe sem presenečeno ugoto vil, da vem za Mohorjevo že več kot 80 let, to se pravi polovico obdobja njenega delova nja. Komaj sem se naučil črkovati v ljudski šoli, so mi pri sosedi prišle v roke »večerni ce« Ivana Laha z naslovom Uporniki. Povest o upornih kmetih iz mojega rojstnega kraja mi je približala Mohorjevo, da so me začele zanimati tudi druge njene knjige. Tedaj pač nisem mogel misliti, da bom kdaj tudi sam smel sodelovati pri »delanju« mo horjevk. A življenjska pot me je leta 1960 iz Akademske založbe v Gradcu po posredova nju župnika Vinka Zaletela pripeljala v Ce lovec. Tedanji ravnatelj Mohorjeve druž be dr. Janko Hornböck mi je poveril skrb za vodstvo tiskarne. Tako sem se iz bralca mo horjevk prelevil v njihovega izdelovalca in s tem stopil v dolgo vrsto ljudi, ki so že deset letja pred menoj živeli in delali za Mohor jevo. V tistem času se je na tiskarskem področju dogajal velik preobrat. Dotedanji knjigotisk s težkimi svinčenimi formami je dobil hude ga tekmeca, ofsetni tisk je z gibljivimi alu minijastimi ploščami omogočil nove tiskar ske postopke. Spremenila se je tudi priprava tiskarskih pol, filmska folija in fotografski posnetki so izpodrinili ulivke knjižnih vrstic iz svinca. Še zdaj se večkrat spomnim, kako je morala sestra Lamberta v zgodnjih jutra njih urah, navadno že kmalu po četrti uri, vklopiti stavne stroje, da se je svinec pravo časno otoplil do prihoda stavcev na delo.

A tudi ofsetni tisk je bil v razvoju tiskarstva le prehodno obdobje in treba se je bilo prila gajati in modernizirati tiskarski obrat. Vod stvo tiskarne je prevzel izučen grafik Han zej Isop, moje delovno področje je postala priprava besedil za knjižne izdaje Mohorje ve založbe. Rad se spominjam pripravljanja rokopisa Črčejeve knjige Po sili vojak, pes niške zbirke Lipov cvet ob 70-letnici Milke Hartmanove, več knjig Zaletelovih potopi sov o potovanjih in srečanjih s Slovenci po svetu, opisa Marijinih božjih poti na Sloven skem, Koroškem in Tržaškem izpod pere sa frančiškanskega patra Odila Hanjška, če omenim le nekatere. Poseben izziv v mojem času pri Mohorjevi je bil natis obsežnega znanstvenega zborni ka za mednarodni slavistični kongres v So fiji leta 1963 po naročilu Rudolfa Trofenika, slovenskega založnika v Münchnu. Odlično opravljeno naročilo je izzvalo odobravanje v strokovnem svetu in utrdilo ugled Mohor jeve tiskarne. Med izdajami, ki jih moram posebej omeniti, je angleška razprava Jože ta Felicijana o ustoličevanju koroških kne zov na Gosposvetskem polju; ta je v katalo gu ameriške Kongresne knjižnice vpisana pod številko 67-25055. Avtor je odkril, da se je Thomas Jefferson pri pisanju Deklara cije o ameriški neodvisnosti oprl na zapis o tem zgodovinskem dogajanju. V Kongresni knjižnici je pod številko 67-24871 vpisana tudi knjiga »Slovenija včeraj, danes in jutri«, ki jo je avtor Ciril Žebot, univerzitetni pro fesor v Washingtonu, napisal leta 1967, in je v dopolnjeni izdaji izšla že komaj dve leti po prvi. V javnosti so te knjige izzvale izredno veliko pozitivnih in negativnih odmevov, odvisno pač od tedanjih nazorskih gledanj.

160 O B Z O R J A

besede iz

̌ svincenih ̌ crk

F Franc

rehsmann

dolgoleTni SodelaveC v mohorjevi TiSkarni

kibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

ranc Rehsmann obu ja spomine na tiskar no, ki je bila obnovljena leta 1951. Pogledal je tudi, kdaj se je v svojem življenju z Mo horjevo prvič srečal in kako ga je spremljala skozi življe nje. Franc Rehsmann pa je kot sodelavec Mohorjeve tiskarne pripravil do izdaje tudi spomi ne svojega očeta Franca. Knji ga je izšla pod naslovom Rod pod Jepo. Doživela je tudi po natis. Mohorjeva družba me pravza prav spremlja skozi vse življe nje in to je kar dobrih osem deset let. Otrok nas je bilo doma na mali kmetiji osem in tako smo se ti, ki nismo bili godni za delo, zatekali k babi ci. Več je imela časa, in ko je predla volno, da nam je mama pletla za zimo nogavice in ro kavice, je rade volje spet in spet pripovedovala dogodke iz njene otroške dobe. Tako smo slišali o škofu Slom šku, ki je napisal bukvice, iz katerih se je še ona učila bra ti v starem župnišču v Ločah ob Baškem jezeru. Na njeni mizi pa je bilo pod starim mo litvenikom z velikimi črkami vedno tudi še dosti drugega branja: vsakoletni Mohor jev koledar, večernice in čisto spodaj vsaj en zvezek »Zgod be iz Svetega pisma«. Po teh zgodbah smo otroci radi lista li. Posebej slike so nam bile všeč. Doma na polici v veliki izbi smo seveda tudi imeli »Zgod be iz Svetega pisma«, iz kate rih nam je mama v adventu in postu ob večerih brala, da smo

se seznanili o Jezusovem roj stvu, trpljenju in smrti. Prav tako je bilo v Mohorjevem ko ledarju zapisano, kdaj bodo zacvilili mladi prašiči in kdaj bodo Šeka, Bavha in Cilka do bile mlade teličke. Komaj pa smo se v šoli nauči li branja, nas je tudi oče začel spodbujati, naj sami prebere mo krajše sestavke, potem pa večernice in druge knjige. Saj se je tudi on veliko koristnega, sploh pa slovenščine, naučil iz Mohorjevih knjig. Te knjige pa so bile doma v stari omari na podstrešju. Tako sem med počitnicami po ure sedel na podstrešju in listal po starih koledarjih, gledal slike in vča sih tudi bral. In kar nekam do bro se mi je zdelo, ko sem med številnimi imeni udov našel tudi naše domače ime. Ko je Hitlerjeva Nemčija za sedla Avstrijo, je bilo tudi ko nec tisto malo slovenskega pouka v šoli. Na šolskem dvo rišču pa je tedanji nadučitelj dal pripraviti ogenj in sveča no začel trgati še zadnje slo venske knjige in jih metati v ogenj. Pa tudi v cerkvi župnik ni več smel spregovoriti slovenske besede. Čez nekaj mesecev so ga novi oblastniki z drugimi duhovniki odpeljali v gesta povske zapore, potem pa pre mestili na nemške fare. Ne katere so izgnali s Koroške, nekaj pa jih je moralo v kon centracijska taborišča, od ko der za marsikoga ni bilo več vrnitve. Prišel je april leta 1942. Neke ga jutra nas je vzdramil ma min jok in klic: »Naprej mora

mo!« V dobre pol uri naj bi bili pripravljeni za odhod. V te mni noči smo morali zapustiti Koroško in bili smo odvedeni v taborišča v notranjosti Nem čije. Težko je bilo tiste dni, ko smo tako trdo občutili nemoč zatiranega in ponižanega. Nekega dne je vodja taborišča povedal, da moram tudi jaz na delo, in sicer v tiskarno v bli žini Nürnberga. Tam so mi stisnili v roke merilnik ter po kazali, kako se postavi črka k črki, da nastane beseda. To je bil moj prvi stik s tiskarno. Po vrnitvi na Koroško sem si želel, da bi se izučil za stav ca. Tedanji župnik na Pečni ci, Lovro Kaselj, mi je sveto val, naj pogledam v Celovec v tiskarno Carinthijo. Vzeli so me in v novem okolju sem za čel zbirati črke in dokončal učno dobo. Na koncu velike stavnice v Carinthiji so tedaj že delali »Nedeljo« in »Koroško kroni ko«. Potrebovali so stavca, ki vsaj slovensko razume, in so se spomnili mene. Tukaj sem spoznal takratnega urednika Filipa Milloniga. Njega pa je nasledil Janko Hornböck, ki je prinesel novo delo: prvi Mo horjev koledar po vojni in ve černice z naslovom »Vsem, ki so trpeli«, v katerih je bilo pi sano o nas, ki smo bili pre gnani. Že tedaj se je govorilo, da bi bilo lepo, če bi imeli Sloven ci na Koroškem svojo tiskar no, a kaj takega si niti sanja ti nisem upal. Jeseni leta 1951 so me vabili v Mohorjevo tis karno, ki je začela obratova ti šele pred nekaj dnevi. Ni

Izvrsten cilj

kratkocasnost ̌ D Gregej

sem veliko premišljeval. Nekaj sodelavcev in novega ravnatelja Hornböcka sem imel v dobrem spominu in tako sem rad spre jel novo ponudbo. Tiskarna je delovala ravno dva meseca. Za stavnim strojem Linotype je se del M. Nachtigall, v ročni stav nici Šustaršič, Bund v strojni ci, Marta in Rezka ter Kristi Breznik v knjigoveznici, Lovro Sadjak pa povsod, kjer so ga po trebovali. Tedaj se je v tiskarni še de lalo s svincem in bilo je dosti bolj umazano in naporno, ven dar nekoliko bolj umirjeno, saj noben tiskarski stroj ni tiskal na uro več kot tisoč pol papir ja. Čas pa je šel naprej. Prišel je čas fotostavka. Počasi smo se morali posloviti od svinče nih črk in se naučiti nove teh nike tiskanja. Šele takrat sem spoznal, kako so nam prirasle k srcu. Zdaj sem že skoraj dvajset let v pokoju. A ko pridem od časa do časa v Mohorjevo ali tudi v tiskarno, vidim, kako se je vse spremenilo. Le star stroj za sta vljenje Linotype v veži Mohor jeve in stari regal s svinčeni mi stavki me še vedno prijetno spominjata na vse sodelavce, ki so me spremljali v tiskarni do brih 35 let.

Krištof NAME S T O R U BRIKE »gregejevi citati«

ružba svetega Mohorja si je že pred stošestdesetimi leti postavila izvrsten cilj: kratkočasnost. Ta cilj doseže člo vek najlažje z branjem knjig. Mohorjani so knjige ime novali »večernice«. Sredi 19. stoletja niso mogli poznati nasveta Umberta Eca, s katerim se, upam, strinjamo vsi: »Kdor ne bere, ima samo svoje življenje. To pa ni prav.« Leta 1971 je Mohorjeva praznovala 120-letnico obstoja in dela v prid bralkam in bralcem. Na praznovanje so bili povabljeni du hovniki, sestre-vzgojiteljice, tiskarji, korektorji, delavke iz knji goveznice in seveda tudi jaz, vajenec-črkostavec v drugem letu štiriletnega izobraževanja. Lepo je bilo in doživel sem nepoza ben občutek: v krščanskem smislu smo bili vsi za enega in eden za vse. Številka 120 je zlata številka in izraža tudi očarljivo število dva najst: ura je dvanajst, en ducat (enakih stvari), dvanajst aposto lov, dvanajst porotnikov, poredko kak človek postane star celo 120 let. Mohorjani so s praznovanjem 160-letnice že spet vodil ni, saj ne poznam inštitucije, ki bi praznovala tudi 160-letnico. Pred 400 leti se je v Španiji rodil filozof in teolog, menih Bal tasar Gracian, ki sta mu bila v veselje izobrazba in zabava. Bil je stoletja pred drugimi prvi, ki je zapisal v knjigi, ki jo je izda la Mohorjeva družba v Celovcu leta 2009 pod naslovom »Pri ročni orakelj in umetnost razumnega«, kar danes imenujemo »knigge«. Baron Artur Knigge v knjigi »O druženju s člove kom« šele v devetnajstem stoletju razmišlja o istem: kaj pomeni za vsakega pohvala, tolažba, zadovoljstvo, vljudnost, zakaj po manjkljivost povzroča poželenje, zakaj se izplača miroljubno in zato dolgo živeti. V 300 aforizmih nam Gracian predoča, zakaj marsikatere reči ne potrebujemo, pa tudi, kako si poiskati nekoga, ki bo pomagal nositi nesrečo, in kako znati pozabiti. Ob začetku 17. stoletja svet še ni poznal nacij, tako da Graci an še ni mogel vedeti razumnega odgovora za današnje koro ške »buteljne«, ki zaničujejo vse, kar je slovenskega. Norcu reči »nor’c« ne pomeni nujno, da nagovorjeni razume. Koroške »buteljne« osebno označujem kot »kognitivno subop timirane«, istočasno jim pa priporočam, naj doma pogledajo v »Fremdwörterbuch«, kaj to sploh pomeni, biti »kognitivno sub optimiran«. Na vsak način je Gracianov »Priročni orakelj in umetnost razumnega« zelo pametno darilo ob tej ali oni priložnost.

̌ cestita Mohorjevi

Ste si že zagotovili

̌ narocnik knjižni dar? Ste že

Nedelje?

www.mohorjeva.at

www.nedelja.at (abonma 3

mesece zastonj)

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank in Klemen Ban. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, ban@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

Nedelja

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Abonmaji

Viktringer Ring 26 9020 Klagenfurt/Celovec

Datum rojstva Podpis

Fax: 0463/54587 3509 | E-Mail: redakcija@nedelja.at | Tel. 0463 54 5 87