Slovenci na Štajerskem by redakcija Nedelja

DNI

in DOM

K U LT U R A

Slovenci na Štajerskem

PRILOGA

did

D R U Zˇ I N A

Poskus približevanja

DEC 10

XIV

Š T I R I N A J S T

uvodnik Vincenc Gotthardt

Kaj vemo o Slovencih na Štajerskem?

lovenci na Štajerskem, tak je naslov te kulturne priloge. Nujno pa je treba prebrati tudi podnaslov: »Poskus približevanja«. S to kulturno prilogo smo se hoteli približati Slovencem na Štajerskem, ki jim je v preteklih dvajsetih letih uspelo nekaj neverjetnega: bili so tik pred tem, da bi izginili iz javnega dojemanja, pa so se tako rekoč čez noč spet pojavili v javnosti. In to iz leta v leto močneje. Tudi v številkah. Štajerci so se pri ljudskih štetjih spet v večjem številu odločili, da napišejo, da je njihov pogovorni jezik slovenski. Takole so se spremenile številke. Leta 1981 jih je bilo 893, leta 1991 že 1695, leta 2001 pa 2191. To je od leta 1991 do 2001 prirastek za 29 odstotkov. Te številke so kot klicaji, ki povedo: nekaj se je zgodilo! Te številke dajejo prav vsem tistim, ki so vztrajali na svoji poti in se niso dali ovirati pri svojih odločitvah. Najprej z ustanovitvijo društva Člen 7, nato pa z nakupom stare Pavlove hiše v Potrni, iz katere je v najkrajšem času nastal kulturni center, s tem pa vidno zamenje obstoja in delovanja Slovencev na Štajerskem.

lovenci na Štajerskem so zelo majhna avstrijska narodna skupnost, so pa pokazali vsem, ki tarnajo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo naslednje: kdor dela in ve, kam hoče priti, ta pride na cilj. Malo pa je treba znati tudi sanjati in teh sanj ne izdati, kot to pravi Susanne Weitlaner v pogovoru na straneh 4 in 5. Upam, da nam je uspelo s to prilogo vsaj malo približati Slovence na Štajerskem. Vrata Pavlove hiše so odprta.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Naselitveno območje štajerskih Slovencev K naslovnici Pavlova hiša je kulturni center, založba (Pavlova hiša je izdala tudi dvojezično pesniško zbirko koroške Slovenke Rezke Kanzian), muzej, galerija, komunikacijski center med Slovenci in Nemci ter Avstrijo in Slovenijo. V njej ima sedež Društvo člen 7 in zbor Pavlove hiše. V hiši so bili septembra prisrčno sprejeti tudi upokojenci iz Št. Jakoba. Predsednica Društva upokojencev Št. Jakob Milica Janežič je bila prvič med Slovenci na Štajerskem: »Prevzeli sta me zavzetost in profesionalnost nekaterih štajerskih Slovencev, kako delajo za svojo narodno skupnost. Na novo pa sem bila potrjena tudi v tem, da je vredno vztrajati.« Več o Pavlovi hiši na www.pavelhaus.at

Cerkev P. Jože Lampret vodi slovensko cerkveno skupnost v Gradcu

Škofu Kapellariju so Slovenci zelo pri srcu Slovensko cerkveno skupnost v Gradcu vodi p. Jože Lampret. Živi v Olimju v Sloveniji in se vsako nedeljo in ob praznikih vozi v Gradec, da s slovenskimi verniki obhaja sveto mašo. Pred letom 2006 je bilo to drugače, saj so do tedaj župnijo Mariahilf vodili slovenski minoriti. Leta 2006 so minoriti zapustili Gradec, slovenska cerkvena skupnost pa bi ostala brez slovenskega dušnega pastirja. Takrat je škof Egon Kapellari odločil, da mora imeti slovenska cerkvena skupnost tudi v prihodnje svojega dušnega pastirja. Jože Lampret pravi, da obstaja slovenska cerkvena skupnost v Gradcu že od 2. svetovne vojne. Takrat je prišlo v Gradec mnogo slovenskih beguncev. Ko so minoriti pred 31 leti prišli k Mariji Pomagaj v Gradec, so prevzeli skrb tudi za slovenske vernike. Jože Lampret pozna slovensko cerkveno skupnost že dol-

go. Slovensko skupnost je prevzel leta 1980, jo vodil tri leta in pol, nato pa se je preselil v Ljubljano. Njegov naslednik je bil p. Janez Žnidar. Leta 2004 se je p. Lampret vrnil v Gradec in znova prevzel skrb za skupnost, ki jo vodi še zdaj. K maši prihaja vsako nedeljo med 25 do 40 vernikov. Če je kako praznovanje, jih pride tudi do sto. P. Lampret je edini slovenski duhovnik na Štajerskem, s tem pa tudi prvi naslov, če kdo v kakem drugem kraju Štajerske želi dvojezični krst ali pogreb. Kar še posebej odlikuje svete maše te skupnosti, je pesem. Poje cerkveni zbor, zelo dobro sprejeto pa je ljudsko petje. Maše so vsako nedeljo ob 9. uri v kapelici zakladne cerkve Mariahilf, Mariahilferstr. 3. Kolbejeva klet (Kolbekeller) daje Slovencem na voljo prostor za pevske vaje, srečanja, praznovanja, sestanke in družabne večere.

komentar Hubert Mikl, tajnik Centra avstrijskih narodnih skupnosti

Kaj je s pravicami štajerskih Slovencev? Kako so uresničene zajamčene pravice slovenske narodne skupnosti na Štajerskem, kako je s slovenskimi mediji in z dvojezično vzgojo? – Hubert Mikl ocenjuje zdajšnji položaj.

Škof dr. Egon Kapellari, graz-seckau

Tedenska slovenska maša v Gradcu V Gradcu je že desetletja slovensko občestvo, ki ga je od vsega začetka oskrboval minoritski samostan v župniji Mariahilf. Zaradi pomanjkanja osebja so bili vsi slovenski minoriti odpoklicani iz Gradca in so se vrnili v Slovenijo. Pater Jožef Lampret pa je obdržal nalogo dušnega pastirja za Slovence v Gradcu in zato prihaja najmanj enkrat na teden s Ptuja v Gradec. Bogoslužja se obhajajo v kapeli zakladnice župnijske in romarske cerkve Graz-Mariahilf.

P. Jože Lampret. Dušnega pastirja slovenske skupnosti v Gradcu, ki živi v Olimju, smo srečali v Globasnici, kjer je vodil misijon.

Cerkveni stiki med Slovenijo in škofijo Graz-Seckau so številni in mnogovrstni tako na ravni škofov kakor stolnih kapitljev v Mariboru in Gradcu in na ravni južnoštajerskih župnij. Na Štajerskem ni strnjenega slovenskega naselitvenega področja. To je posledica ločitve Spodnje Štajerske po prvi svetovni vojni.

Pripadnice in pripadniki slovenske narodne skupnosti na Štajerskem so formalnopravno enako zaščiteni kot slovenska narodna skupnost na Koroškem in Hrvati na Gradiščanskem. To je zapisano v določilih Senžermenske pogodbe in v Avstrijski državni pogodbi (člen 7). Avstrija je določila teh dveh omenjenih mednarodnih pogodb izpolnjevala le pod prisilo, ki so jo izvajala sodišča. Kot kaže primer topografije na Koroškem, pa niti pod temi pogoji. Manj znano je dejstvo, da pravice, ki naj bi ščitile štajerske Slovenke in Slovence, niso udejanjene niti v eni sami točki . Ni dvojezične vzgoje in ne pouka, kaj šele uradnega jezika in topografije! Skozi desetletja so bili pripadniki slovenske narodne skupnosti na Štajerskem potisnjeni ob rob in soočeni s hujšo asimilacjo, kot smo jo utrpeli Slovenci na Koroškem. Zastopniki dežele so do nedavnega trdili, da Slovencev na Štajerskem ni in da so jih osvoboditelji Avstrije menda le pomotoma navedli v državni pogodbi. Kljub navedenemu se je v preteklih dveh desetletjih samoiniciativni skupini v Kulturnem društvu člen 7 posrečil lep napredek. V Potrni so si v tem času ustvarili privlačen kulturni dom, Pavlovo hišo, ga poživili z lastnim mešanim pevskim zborom, s stalno razstavo o navzočnosti narodne skupnosti ter z nadebudnimi in raznolikimi kulturnimi prireditvami. Na nekaterih javnih šolah ponujajo tudi slovenščino kot neobvezni jezikovni pouk, ki bo, upam, brez prisile sčasoma prerasel v dvojezičnega. Tudi prvi zametki navzočnosti na televiziji so razveseljivi, čeprav je bil ORF v to primoran. Slovenske radijske oddaje bo menda mogoče poslušati tudi na Štajerskem, treba pa bo izpolniti obljubo o lastni redakciji v štajerskem deželnem studiu. Kulturno društvo člen 7 si že nekaj časa prizadeva tudi za ustanovitev dvojezičnega vrtca, ki bi bil prav gotovo nova spodbuda za prihodnost. In še bi lahko našteval. Ostaja upanje, da bodo odgovorni politiki v Avstriji dokončno spoznali dvoje: 1. Narodna skupnost potrebuje ne glede na število pripadnic in pripadnikov konkretna dejanja. 2. Navzočnost narodne skupnosti je v korist celotni regiji!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

osredki

P ripravil V incenc G otthardt

»100 zborov in 50 gledaliških skupin? Štajerski Slovenci niso koroški Slovenci!« Susanne Weitlaner je obraz Slovencev na Štajerskem. Njej ni tuj ne parlament na Dunaju ne v Ljubljani. Srečuje se s predstavniki avstrijskih narodnih skupnosti v Avstriji, sodeluje na okroglih mizah, vodi slovenske koroške upokojence po Pavlovi hiši v Potrni, razpravlja s predstavniki dežele Štajerske, načrtuje čezmejna srečanja, otvarja razstave ... Susanne Weitlaner je predsednica Kulturnega društva člen 7 – Pavlova hiša.« Preberite, kaj ima povedati o svoji srčni zadevi, Slovencih na Štajerskem. Kako si prišla do vodilne funkcije pri štajerskih Slovencih? Kako pa ti gre pri tem osebno? Si se že kdaj vprašala, zakaj počneš vse to? Susanne Weitlaner: Kot študentka sem bila povabljena k sodelovanju. Na začetku je bilo le nekaj ur, potem je bilo vsega vedno več, dokler nisem dobila prve funkcije v Kulturnem društvu člen 7, nato pa sem morala reči „da“ tudi predsedniški funkciji. So že seje, ko si mislim, da bi si lahko prihranila bencin in čas in bi v pisarni naredila več koristnega. Po drugi strani pa se vsega ne da dogovoriti po mailih. Osebni stik se mi zdi potreben in pomemben. Seje niso le za to, da o nečem razpravljamo, temveč da se osebno srečamo, si izmenjamo informacije in seveda tudi malo poklepetamo. Mimike, šal, sporov in raznih odtenkov med vrsticami ne moreš posredovati prek maila. Seveda so dnevi, ko bi raje imela službo od osmih do štirih. Toda na dolgi rok bi to 4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

bilo zame preveč dolgočasno. Moje delo je zanimivo, polno izzivov, včasih tudi naporno. Manjšinska politika ima velikokrat avro spora, prepiranja, nečesa negativnega. Če bi bile vse pravice, ki so zapisane, brez težav uresničene, potem manjšinam ne bi bilo treba vedno znova opozarjati nanje. Vendar je to le ena plat dela. Druga plat pa so pozitiven odmev na naše delo, lepa in zanimiva srečanja z ljudmi in zavest, da lahko kaj premakneš na bolje. Kakšno zgodbo pripoveduje Pavlova hiša o Slovencih na Štajerskem? Susanne Weitlaner: Pavlova hiša ne pripoveduje le zgodbe o Slovencih na Štajerskem, temveč zgodovino te regije, saj je poimenovana po Avgustu Pavlu, znanem večjezičnem raziskovalcu, pisatelju in učitelju, ki se je zavzemal za dobro sožitje Slovencev in Madžarov v Porabju. Rojen je bil v Cankovi (zdaj v Sloveniji), z avtomobilom kakih 5 mi-

osredki

nut vožnje od Potrne (Laa feld). Njegovi starši so na začetku 20. stoletja živeli prav v našem kulturnem domu. Zato imajo v tej hiši, v tako imenovanem muzeju manjšin, prostor tudi druge narodne skupnosti. Glavni del pa je seveda posvečen zgodovini štajerskih Slovencev, torej od prvih slovanskih priseljencev do današnjih časov. Naši obiskovalci lahko tudi prisluhnejo osebnim pripovedovanjem ljudi tu in onstran meje. Tako dobijo vtis, kakšno je bilo življenje ob meji, z mejo in z dvema jezikoma. In morda je obiskovalcem potem položaj štajerskih Slovencev bolj razumljiv. Kakšen je pomen Pavlove hiše za štajerske Slovence? Kdo od visokih političnih ali drugih predstavnikov je že prestopil njen prag? Koga bi rada pozdravila v njej? Susanne Weitlaner: Pavlova hiša je odprta hiše, vanjo so vabljeni tako Slovenci kot Nemci. Želimo ustvarjati ozračje, v katerem sta nemščina in slovenščina enakopravni. Tu ni pomembno, ali kdo govori „zgolj“ v slovenskem narečju ali v nemščini, ker ga starši niso naučili slovenskega maternega jezika. Le s to odprtostjo lahko dosežemo dobro sožitje in tudi večje sprejemanje slovenščine kot enakopravnega jezika. V naši hiši sta bila zdajšnji predsednik Heinz Fischer in nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan. Kot prvi deželni glavar je prišla na obisk Waltraud Klasnic, gost v naši hiši

je bil tudi sedanji štajerski deželni glavar Franz Voves, obiskal nas je tudi minister Boštjan Žekš. Seveda je bilo še veliko drugih obiskov. Za medije veljajo znana imena, zame pa šteje vsak gost, ki se zanima za naše delo. Kateri so bili tisti mejniki, ki so Slovence na Štajerskem pripeljali tja, kjer so danes? Susanne Weitlaner: Leto 1988 – ker se je takrat ustanovilo društvo. Leto 1998 – ker smo javno otvorili Pavlovo hišo. Leto 2001 – ker je prvič kak štajerski deželni glavar obiskal Pavlovo hišo. Leto 2003 – ker smo končno dobili en sedež v sosvetu pri zveznemu kanclerju, kar je bilo znamenje priznanja. Leto 2008 – ker smo postavili dvojezični kažipot. In vmes so vsi ti mali koraki, ki so tako pomembni, da prideš do mejnika. Kakšne so vizije za prihodnost? Susanne Weitlaner: Vizija je, da bi na obmejnem območju spet zaživela dvojezičnost kot nekaj vsakdanjega ter da bi bila slovenski in nemški jezik enakopravna. Menim, da je v Evropski uniji, kjer se govori o enotnosti v različnosti ter o pomenu regij, treba skrbeti tudi za (dobesedno) razumevanje soseda. Kako se z deželno politiko pogovarjate o Slovencih na Štajerskem? Susanne Weitlaner: Politika na Štajerskem se tako kot povsod drugod izogiba vročim temam, ki ji niso v korist. Je pa treba reči, da se je v primerjavi z začetki

delovanja Kulturnega društva člen 7 ozračje spremenilo na bolje. Ne govorijo več o tem, da gre glede štajerskih Slovencev za pomoto v Avstrijski državni pogodbi. S svojim delom smo tudi dokazali, da nas ne morejo več spregledati. Kakšni so stiki s koroškimi Slovenci? Susanne Weitlaner: Stiki s koroškimi Slovenci so dobri tako na kulturni in šolski kot tudi na politični ravni. Včasih stojimo v senci „velikega brata“, toda ta veliki brat nam, kadar je potrebno, stoji ob strani. Kar zadeva položaj in zgodovino manjšine, pa so si bolj podobni porabski in štajerski Slovenci. Nekajkrat sem se že srečala s pričakovanji, da bi moral biti položaj Slovencev na Štajerskem podoben tistemu na Koroškem, torej 100 zborov in 50 gledaliških skupin. Težko je pojasniti, da se je zgodovina štajerskih Slovencev razvijala drugače. Nekateri se pač ne morejo odpovedati svojemu gledanju. Kako se vidiš kot pripadnica štajerskih Slovencev? Susanne Weitlaner: Nisem štajerska Slovenka v ožjem, avtohtonem smislu, ker sem odraščala v Gradcu in je moja mati iz Gorenjske. Sem pa Štajerka, govorim (tudi) slovensko, počutim se doma tako v Gradcu kot tudi na južnem Štajerskem. Mislim, da ne smemo deliti ljudi na „ta prave“ Slovence in na „ta napačne“, ker svet ni belo-črn, temveč tudi siv, upoštevati in ceniti pa moramo še odtenke vmes.

Kakšno vlogo igrata zate slovenski in nemški jezik? Susanne Weitlaner: Dve duši v prsih, ki pa se ne prepirata za prostor. Enkrat dobi več prostora ena, drugič druga duša. Ne bi hotela živeti brez ene od njiju. Izdaj nam zdaj še nekaj o sebi. Kje si rojena, kje si odraščala, kakšni so tvoji konjički, kaj te najbolj veseli, o čem sanjaš? Susanne Weitlaner: Rojena sem v Gradcu, tam sem tudi odraščala. Po gimnaziji sem študirala slovenščino in ruščino kot pedagoško smer. Moja druga domovina so bili vinogradi južne Štajerske, kjer sem bila skoraj vsak konec tedna. Na sosedovi kmetiji sem se naučila molsti krave, še vedno sem nora na vonj kravjega hleva. V vinogradu sem se sankala in hodila v gozd nabirat gobe. Rada se spominjam tudi počitnic pri sorodnikih v Sloveniji. Od svojega osmega leta igram na citre. V citrarskem društvu v Gradcu igram, odkar sem začela študirati. Rada pojem, zaenkrat samo pod tušem in v avtu, rada imam ročno delo, a ni časa zanj. Obožujem kriminalke in nasploh rada berem. Želim si potovanja v Kazahstan, kjer sem bila že dvakrat, in v druge države Centralne Azije, in sicer za mesec, dva ali tudi več. Vleče me tudi v Argentino in Čile. Nasploh rada potujem in mi je vsak kraj zanimiv. O čem pa sanjam? Tega ne smem povedati na glas, sicer se mi sanje ne bodo uresničile ...

ŠTIRINAJST DNI

XIV

(p)osebna obzorja

Ludvik Karničar

O Gradcu in Slovencih Gradec brez Slovencev ne bi bil Gradec. Slovenci so del Gradca, kot Schlossberg, po katerem je mesto dobilo ime v srednjem veku. In ne le ime mesta samega, na slovensko naselitev spominja vrsta toponimov v graški okolici, npr.: Ragnitz (Raknica), Gratwein (Gradovina), Andritz (Jadrnica, zelo hitro tekoča voda) in številni drugi. Mestna okraja Lend in Gries ob Muri sta veljala kar za slovensko predmestje (windische Vorstadt). Od 1379 do 1619 je bil Gradec rezidenčno mesto Habsburžanov. Je drugo največje avstrijsko mesto z 290.000 prebivalci. Od tega je skupno 40.000 študentov, kakih 600 slovenskih, seveda tudi veliko perspektivnih iz Koroške.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

V kulturni zgodovini Slovencev igra Gradec zaradi svoje vzorne funkcije v nemško-slovenskem komunikacijskem prostoru posebno vlogo. Leta 1592 je tukaj izšel štirijezični nemško-latinsko-ilirsko (=slovensko)italijanski slovar humanista H. Megiserja in ponesel vedenje o slovenskem jeziku med intelektualne evropske kroge. Ni prostora, da bi našteval slovenske knjige, zlasti iz protireformacije, ki so izšle v Gradcu. Leta 1811 je bila tukaj ustanovljena najstarejša katedra slovenskega jezika z Janezom Nepomukom Primcem na čelu, dogodek, ki se ga bomo naslednje leto ob 200-letnici ustrezno spomnili. Primic, pravnik in Vodnikov učenec, je bil tudi tisti, ki je z J. Kopitarjem na Dunaju in U. Jarnikom na Koroškem kot prvi uvedel v nemščini izraz »slowenisch«namesto dotlej veljavnega »windisch«. Le malokdo ve, da so bila na tukajšnji univerzi okoli leta 1849 nekaj let predavanja tudi v slovenskem jeziku, in to na teološki, pravni in me-

Branko Lenart »Styrians 1970-1974«

dicinski fakulteti (tam že od leta 1809 dalje)! Prvo polovico 19. stol. je vidno zaznamoval napredni nadvojvoda Janez, ki ga v Krpanu upravičeno imenujejo kar »cesar Janez«. Bil je zelo liberalen, visoko izobražen in je kot privatnik podpiral ter posodabljal industrijo, kmetijstvo, obrtništvo, zlasti pa izobraževanje. S Slovenci, ki so v monarhiji predstavljali na Štajerskem dve petini prebivalstva, je močno simpatiziral. Po njegovem posredovanju so leta 1843 začele izhajati Bleiweisove Novice. A. Murko in J. Muršec sta bila tedaj gotovo najbolj vneta in vplivna predstavnika slovenske inteligence v Gradcu. V 19. stoletju otroški vtec, pevsko društvo, gledališče in celo sabljaški klub V prvi fazi romantike, ki je bila Slovanom zelo naklonjena, je bil Gradec celo središče južnoslovanskega gibanja, ki ga poznamo pod imenom ilirizem in se mu imamo zahvaliti za dana-

šnji črkopis gajico. Iz tega romantičnega vzdušja izhaja tudi veliki Fran Miklošič, ki je leta 1830 skupno s S. Vrazom prišel v Gradec in nato postal na Dunaju največji jezikoslovec 19. stol. Njegov študent Gregor Krek je zasedel leta 1875 redno stolico na slavistiki v Gradcu, kjer je nato stekla zibelka znanstvene slovenistike. Kot Krek, so bili v monarhiji Slovenci tudi vsi preostali profesorji: K. Štrekelj, M. Murko, V. Oblak, R. Nahtigal in F. Ramovš. Vpisali so se v evropsko znanstveno zgodovino, hkrati pa v zakladnico slovenske kulture. Gradec zato velja za soutemeljitelja slovenske nacionalne kulture. V 19. stol. je delovala vrsta študentskih literarnih društev, liberalnih in katoliških, imeli so otroški vrtec, pevsko društvo, gledališče in celo sabljaški kljub. Po prvi vojni pa je vse bolj ali manj zamrlo. Gradec pa nikoli ni bil samo beletristično usmerjen. Jezikovnopraktično naravnanost graške slavi-

stike je narekovala potreba po uradnih prevodih nekoč in tudi še danes, tako da so se vsi slavisti od Primca do Prunča ukvarjali tudi z uradnim prevajanjem. Ni torej čudno, da je prav graška univerza v sedemdesetih letih povabila Dr. P. Apovnika, da je predaval o pravni terminologiji, tako da je po sto letih spet nastal pravni slovar, skupno delo pravnika in slavista (avtorja tega članka). Vidne sledi je zapustil koroški Slovenec Stanislav Hafner, ki je postal profesor leta 1964 (umrl je leta 2006). Kot učenec utemeljitelja fonologije N. S. Trubeckoja je prinesel v Gradec strukturalistični način mišljenja. Bil je harmonična osebnost in je zelo blagodejno vplival na svoje učence. Maja letos je na graški univerzi potekal dvodnevni simpozij o Gradcu in Slovencih; vseh dvajset referatov bo izšlo v zborniku, če bo za to na voljo denar. Graška slavistika danes Na slavistiki je danes sku-

pno dobrih 40 študentov slovenistike, ki jih poleg drugih profesorjev poučujejo tri simpatične lektorice (K. Bedenk, T. Alič in T. Koren). Nadaljuje se dolgoletni projekt Tezavra slov. ljudskega jezika na Koroškem (priprava 7. zvezka, črki L–M), za katerega pa žal ni ne pravega posluha ne denarja. Skupno z nadvse uglednim Slovenskim znanstvenim inštitutom na Dunaju smo na slavistiki ustanovili slovenski bralni kotiček z znanstveno literaturo in mariborskim Večerom. Redni so tudi literarni večeri. V novembru je bil gost priznani pisatelj Nejc Gazvoda. V posebno čast graški unverzi gre šteti dejstvo, da od letos dalje na slavistiki po zaslugi dekana ddr. G. Kocherja obstaja edina profesura slovenistike v Avstriji (literatura in kultura), ki jo je prevzel dr. A. Leben. Na osnovi povedanega upamo, da bo graška slovenistika tudi v prihodnje delovala vsaj tako uspešno kot doslej.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

na svetlo dano

Branko Lenart (foto), Josefa Prelog Josefa Prelog

O, kje so časi? O, kje so časi, ko smo kot deca, se na vasi še igrali? V skednju zgoraj, dol na slamo skakali in kopico sena v parmo zvrnili! Čemerno nas je klical stric: Deca, takoj gople v roke in seno spet na vrh! Zima je bla in mrzlo do boga! Zgledalo je nemogoče, a nas pa blo nebeško vroče! O, kje so časi ko smo se na vasi še igrali? Pesem je vzeta iz knjige »Spätherbstgedanken«, ki je izšla leta 2007 kot 4. knjiga v literarni zbirki Pavlove hiše.

Branko Lenart »Styrians 1970-1974« Branko Lenart: fotograf, politik in kulturni delavec

»Styrians 1970–1974« 8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Foto: Heimo Binder

Josefa Prelog se je rodila leta 1926 v Žetincih (Sicheldorf). S pisanjem je začela pri 55 letih. Pesmi in zgodbe piše v nemškem in slovenskem jeziku. V njih opisuje vsakdanjik kmetice na jugovzhodni meji Avstrije. Tematsko se ukvarja s svojo dvojezičnostjo in razmišlja o dogajanju v svetu. V založbi Drava je leta 1998 izšla knjiga Mein Leben.

»Styrians 1970-1974« je naslov cikla fotografij, ki jih je Branko Lenart posnel na južnem Štajerskem. Njegove črno-bele fotografije dajejo tej kulturni prilogi, ki ima za težišče slovensko narodno skupnost na Štajerskem, posebno noto. So mozaični kamenčki nekdanje podobe Štajerske in življenja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Branko Lenart ni le fotograf, čigar fotografje hranijo v muzejih po svetu, temveč tudi

dolgoletni politični predstavnik Slovencev na Štajerskem. Bil je soustanovitelj in predsednik (1994–2007) Kulturnega društva člen 7 – Pavlova hiša. Rojen je bil leta 1948 na Ptuju. Leta 1954 je s starši emigriral v Avstrijo. Član umetniškega društva Forum Stadtpark v Gradcu je postal leta 1968. 1972–1978 študij pedagoške smeri v Gradcu. Leta 1980 artist-in-residence na Apeiron Workshop, Millerton, N. Y. Študijska bivanja v La Rochellu, Arlesu, Oxfordu, Rimu, Parizu, Lon-

donu, ZDA in Izraelu. Leta 2001 je sodeloval pri projektu »Last Journey – Obmejni prostori« z Inge Morath, potujoča razstava in knjiga (predgovor Arthur Miller), založba Prestel, München, 2003. Dejaven je bil kot predavatelj za fotografijo na Višji državni šoli za umetnost in oblikovanje v Gradcu (1979– 2007) in na Visoki strokovni šoli Joanneum v Gradcu (1996– 2003). Živi in ustvarja v Gradcu in Piranu.

(pesem)

Bojan-Ilija Schnabl (pesmi) Od morja do morja rumenega, modrega, zelenega

Fotografije Branka Lenarta se nahajajo v narodnih in mednarodnih zbirkah: med drugim v Albertini (Dunaj), Arhitekturnem muzeju (Ljubljana), v Archivio fotografico (Trst), Bibliothèque Nationale (Pariz), Fundació Joan Miró (Barcelona), Musée d’art et d’histoire (Fribourg), Musée de la Photographie André Villers (Mougins), Lentos Kunstmuseum (Linz), Neue Galerie Joanneum (Gradec), Museum der Moderne (Salzburg), Römerquelle Kunstsammlung (Dunaj), Sammlung Fotografis Bank Austria (Dunaj), The Inge Morath Foundation (New York).

Rumeno je panonsko morje sedaj, rumeno, kot milo sonce bogato žari, in mali je človeški raj tam daleč ob Muri in Rabi. Modro kot sinje nebo v soncu se morje Jadransko blešči, sedanjost in večnost na črti obzorja združuje, se klicu daljave odpira. Zeleno življenje in moč in veselje – v zavetju gorà je naša ravnina kot morje široka, čarobna je njena narava, mitološka njena zgodovina. Od morja do morja rumenega, modrega, zelenega ljubezen valovi – nekdanjost, sedanjost in večnost en jezik, jezik ljubezni, se tu govori.

Nedolžni spomini Raj na svetu Sonce, plaža, toplo morje, rahel veter vse blaži, senca bora in dišave, oseka čisto tiho govori, bleščeče morske so daljave in ti ob meni si.

Nedolžni spomin na prvi pogled, na prvi večer v gledališču in prvo noč v sobah dveh in nežen nasmeh za dobro jutro in prvo noč in prvi objem, prvi poljub pred davnimi časi in na knjigo potem s tvojo risbo mene, nedolžnega fanta, ki jo še imam. Nedolžni spomini, ko komaj odrasel že moški sem bil.

Molk II Čemu, zakaj vso to trpljenje, čemu, zakaj še govorim? Zakaj le vsa vprašanja, na katera odgovora le ne dobim? Pa vsaj v molku vse je občutiti, molk poln je bolečin, molk je odgovor, kajti gorje nekoč, ko občutek v kruta dejstva se pretvoril in večni molk, molk besed, nadomeščal bo.

Bojan-Ilija Schnabl živi na Dunaju in v Svinči vasi. Študiral je jezike, menedžment in pravo. Njegova poklicna pot ga je vodila v Pariz, Bruselj ter v Bosno in Hercegovino (Bosanska Gradiška, Banja Luka, Drvar, Livno in Sanski Most). V Bosanskem Petrovacu je imel tudi dve odmevni razstavi svojih slik. Na tej strani objavljamo nekaj pesmi iz še neobjavljene zbirke »Bukovniške pesmi s Štalene gore«. Pesmi so nastale večinoma v letih, ko je Schnabl delal v Bosni. »Slovenski jezik in veselje sem si ohranjal s pisanjem pesmi in z risanjem barvnih ornamentalnih slik.« Objavil je tudi petjezično pesniško zbirko »Voyages d'amour – Potovanja ljubezni. Pesmi in proza v francoščini, slovenščini, bosanščini, italijanščini in španščini«. Največ njegovih pesmi in pravljic pa je doslej še neobjavljenih. Takole avtor opisuje svoje pesmi: »So pesmi, ki so navezane na Štalensko goro in Celovško kotlino, druge so transcendentna razmišljanja, tretje so površno romantične (napisane med minskimi polji), nekatere so filozofsko navdahnjene, nekatere pa tudi take, v katerih razmišljam o jeziku.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

ozadja

Pripravil

vincenc Gotthardt

Marjan Velik, Glavni urednik slovenskeGa sporeda orF

»Dober dan, Koroška« je na Štajerskem »Dober dan, Štajerska«

Marjan Velik

Od pomladi 2009 na Štajerskem ne gledajo več oddaje »Heimat, fremde Heimat«, temveč »Dober dan, Štajerska«. Za ORF je bilo jasno, da je treba nekaj narediti za štajerske Slovence. Ker je bil sedanji intendant ORF na Štajerskem Gerhard Draxler prej intendant na Koroškem, je hitro začel razmišljati o možnem sodelovanju in ponudbi za Slovence na Štajerskem. Marjan Velik, glavni urednik slovenskih sporedov ORF, se spominja začetkov sodelovanja med deželnim studiem ORF na Štajerskem in slovenskim sporedom ORF na Koroškem. Prvotni načrt je bil, da bi bilo mogoče na določenih območjih Štajerske, kjer živijo Slovenci, sprejemati slovenski radijski spored koroškega ORF. Slovenskega spored koroškega radia na Štajerskem še danes ne morejo poslušati, zgodilo pa se je nekaj „zanimivega“, kot se je izrazil Marjan Velik. Pogovori so se osredotočili na televizijske odaje, tako da od pomladi 2009 po vsem Štajerskem gledajo koroško slovensko televizijsko oddajo »Dober dan, Koroška« pod oznako »Dober dan, Štajerska«. Da lahko sedaj tudi na Štajerskem spremljajo koroško slo-

XIV

ŠTIRINAJST DNI

vensko televizijsko odddajo, ima prednosti tudi za gledalce na Koroškem. Tako ima večina oddaj skoraj vedno tudi kak prispevek o Slovencih na Štajerskem. Marjan Velik se veseli, da je pred nedavnim našel sodelavko in sodelavca, ki bosta bolje spremljala dogajanje na Štajerskem. To sta Žaklina Avramovič, ki prihaja iz Slovenije in je delala v štajerskem deželnem studiu kot asistentka, in Simon Ošlak. Prvi prispevek sta že pripravila, poročala sta o gala večeru društva Avstrijskoslovensko prijateljstvo iz Gradca. Marjan Velik si želi čim več prispevkov o slovenski narodni skupnosti na Štajerskem. Zato bi bil zelo zaželen dopisnik iz Štajerske. Za Marjana Velika je oddajanje slovenske televizijske oddaje na Štajerskem velika pridobitev na dveh področjih: »Poročanje o štajerskih Slovencih je za nas vsebinska obogatitev, hkrati pa imamo več gledalcev naše oddaje. To se pozna tudi v večjem povpraševanju po nemških podnapisih za oddajo.« In kako je s sprejemanjem slovenskega radijskega sporeda na Štajerskem? Marjan Velik: »Tehnično bi to bilo mogoče izpeljati takoj. Toda zaenkrat ne vidim rešitve pred junijem 2011. Prej mora priti do odločitve o radijski licenci.«

Ernst Körbler,

uČitelj slovenšČine v arneŽu (arnFels)

»Slovenščine se učijo, ker želijo spoznati korenine svojih sorodnikov« Pri Ernstu Körblerju smo se pozanimali, kaj pravi o pouku slovenščine na štajerskih šolah in zakaj njegovi otroci obiskujejo Slovensko gimnazijo v Celovcu. O pouku slovenskega jezika na šolah na Štajerskem Že dvajset let poučujem v istem okolju. V glavnem na glavni in realni šoli v Arnežu, na glavni šoli v Ehrenhausnu in tudi na ljudski šoli v Ratschu. Nekaj let sem tudi poučeval na ljudski šoli v Arnežu in na glavni šoli v Gamlitzu. Na glavni in realni šoli v Ar-

Kako je s poukom slovenščine?

Na Štajerskem ni manjšinskega zakona, ki bi urejal pouk slovenščine. Na Štajerskem ni bilo nikoli pouka slovenščine, imeli so – če sploh – le utrakvistični pouk. Kljub temu se je v zadnjih dvajsetih letih razvil pouk slovenščine. V šolskem letu 2009/10 je bilo k pouku slovenščine prijavljenih več kot 350 otrok. Treba je povedati, da tu ne gre za pouk v materinščini, temveč za prostovoljni pouk v obsegu ene ali dveh ur tedensko v ljudskih in glavnih šolah obmejnega področja. Na dveh glavnih šolah je slovenščina na voljo kot obvezni izbirni predmet, tako je tudi na Višji gozdarski šoli v Brucku ob Muri in na BORG v Bad Radkersburgu/ Radgoni, ki ga obiskujejo Slovenci. Tedensko imajo tri ure pouka slovenščine in bodo letos tudi prvič maturirali iz slovenščine. Vrtec v Radgoni sodeluje z vrtcem v Gornji Radgoni, ni pa ponudbe slovenščine v vrtcu. Žal ni izobraževanja v slovenščini za učitelje in učiteljice ljudskih in glavnih šol, pa tudi ne za vzgojiteljice. Le na univerzitetni ravni je na voljo študij slovenščine kot pedagoška smer.

nežu in na glavni šoli v Gamlitzu dijaki v drugem razredu lahko izbirajo med dvema jezikoma. V Arnežu se odločajo med francoščino in slovenščino, v Ehrenhausnu pa med italijanščino in slovenščino. Pouk je dopoldne. Odgovori učencev, zakaj se odločijo za pouk slovenščine, so naslednji: ker so Slovenci naši sosedje, ker hočem razumeti, kaj se pogovarjajo, ker se večkrat peljemo v Slovenijo nakupovat ali na kosilo. Nemalokrat pa tudi slišim, da se odločijo za pouk slovenščine zato, ker imajo prednike, to so babice ali dedeji ali kdo iz sorodstva, ki govorijo slovensko. Otroci pa se odločajo tudi za slovenski jezikovni teden, ki je skupni projekt glavne šole v Arnežu in osnovne šole Muta v Sloveniji. Da bo na šolah ostal pouk slovenščine tudi v prihodnje, je potrebno naslednje: za vsako uro slovenskega jezika moramo gledati, da nam država odobri uro pouka v kakem drugem jeziku. To pa zaradi tega, da dijaki lahko izbirajo med slovenščino in kakim drugim jezikom.

Zakaj so otroci na Slovenski gimnaziji? Prvi vzrok je v tem, da pouk slovenščine pri nas na Štajerskem zaradi omejenega števila ur ni tako intenziven kot na Koroškem. Pri pouku slovenščine na šolah na Štajerskem gre bolj za vzbujanje zanimanja in odnosa do slovenskega jezika, seveda pa tudi za usvajanje znanja. Otroci obiskujejo Slovensko gimnazijo na Koroškem zato, da bi se kar se da dobro naučili slovenskega jezika. V družini želimo misliti in živeti evropsko. Treba je poznati našo družinsko situacijo. Moja žena je prišla iz Slovenije v Avstrijo zelo mlada. Jaz sem se nekaj slovenščine naučil že pred poroko, žena pa je obiskovala tečaj za nemščino. Najprej sva skoraj deset let živela pri mojih starših, kjer se je govorilo samo nemško. Tudi z otroki sva govorila samo nemško, ker sva bila takrat prepričana, da je bilo tako najboljše. In tako, kakor začneš govoriti z otrokom, tako tudi ostane. In tako smo imeli pri nas posebno situacijo: od mame so se otroci naučili očetovega jezika, od očeta pa materinega maternega.

Ivanka Gruber, predsednica društva

Avstrijsko-slovensko prijateljstvo

Majhni, a pomembni kamenčki v mozaiku skupne Evrope Naše društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec si s svojim pestrim programom prireditev, z razstavami, literarnimi večeri, delavnicami za otroke, predavanji, jezikovnimi tečaji, simpoziji, filmskimi večeri, kulturnimi potovanji, prijateljskimi srečanji in številnimi drugimi dejavnostmi že osemnajst let prizadeva, da bi prispevalo majhne, a pomembne kamenčke v mozaik skupne Evrope v smislu evropske prihodnosti. Naše društvo, za katero sem dala pobudo jaz, je bilo ustanovljeno 22. januarja 1993. Društvo je neodvisno, nadstrankarsko in nadkonfesionalno. Kot je že znano, se naše prireditve odvijajo izmenično v Sloveniji in Avstriji. Naš cilj je, da bi z našimi projekti in srečanji negovali in poglabljali kulturo, umetnost in gospodarstvo ter tudi prijateljske stike med obema državama, med Avstrijo, predvsem Štajersko, in Slovenijo. Naša največja želja je podpirati otroke in mladino obeh dežel v njihovih idejah, njihovem umetniškem razvoju, jim s tem dati poseben občutek vrednosti in še naprej utrjevati prijateljske odnose. Kajti naša prihodnost leži v rokah naših otrok. Zelo pomembna prireditev, ki smo jo prvič organizirali leta 2008, je bilo srečanje avstrijskoslovenskih in slovensko-avstrijskih društev in družb prijateljstva na evropski dan jezikov v petek, 26. septembra 2008, na Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju. Lani je srečanje potekalo v Ljubljani, drugo leto pa bo v Celovcu. Vrhunec naših prireditev je naš Gala večer prijateljstva, ki je bil letos 13. novembra v hotelu Bokan v Gradcu. Na tem mednarodnem družabnem večeru, ki so se ga do sedaj udeleževale tudi osebnosti iz gospodarstva ter kulturnega in političnega življenja obeh držav, so potekali zanimivi pogovori, razvila so se nova prijateljstva, izmenjali smo si izkušnje in si postavili nove cilje za prihodnost. Lahko pa tudi ponosno povemo, da nas je podpiralo veliko mladih, predvsem študentk in študentov, in nam popestrilo večer na zanimiv, prijateljski in prijeten način.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

feinigovi Andrej Feinig

moli & duri

Staranja in zastarelosti v največji umetnosti ni Težko bi rekel, ali sta bili obe skladbi že kdaj prej posneti na vinil: »Assumptio B. M. V.« (Vnebovzetje blažene Device Marije) p. Hugolina Sattnerja ter oratorijska kantata »Sv. Jožef« Stanka Premrla. Prvo delo je nastalo okoli leta 1910, drugo pa okoli 1950. P. Hugolin Sattner (oče je bil poštni uradnik nemškega rodu, mama pa Slovenka) je nagnjenje do glasbe podedoval od očeta. 16-leten je vstopil v frančiškanski red in ob tem vedno nadaljeval glasbeno izobraževanje. Kmalu je postal osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe. Pred leti so nam Goričani v živo predstavili kantato »Oljki«. Ostala znana Sattnerjeva dela so »Jeftejeva prisega« (1909), »Soči« (1916), »V pepelnični noči« (1921) ter opera »Tajda« (1927). »Assumptio B. M. V.« je gotovo skladba, ki je nastala v prizadevanju Ljubljane, da bi dohitela evropski razvoj v glasbi in še kje. Izvajalci na novem izdanem posnetku so: Olga Gracelj (sopran), Branko Robinšak (tenor), Juan Vasle (bas), Slovenski komorni zbor, zbor Consortium musicum, Slovenski komorni orkester in Mirko Cuderman (dirigent). Skoraj isti izvajalci (le Marko Fink je zamenjal moška solista) nam predstavijo tudi oratorijsko kantato »Sv. Jožef« Stanka Premrla. Stanko Premrl, ki je širši javnosti znan predvsem kot ustvarjalec melodije slovenske himne, je bil mnogo več kot samo to. Bolj kot Beethovnova dramatika mu je bila blizu mehkoba pastoral, vendar je Premrlova mehkoba prej hrapava in zadržana kot pa sladkobna. Če je Sattnerju še kdo drug pomagal pri orkestraciji, je pri Premrlu vse originalno. Kljub temu pa je tudi dovolj podobnosti: obe deli ne poznata tiste zadnje dramatske zaostrenosti, ki se včasih rodi iz uporov, vstaj in podobnih dogodkov, in obe skladbi od poslušalca zahtevata nekaj zaloge časa. V zameno pa ponujata ponotranjenost in ogromno lepe glasbe. Če bodo še drugi predstavili obe skladbi, se bo morda začel razvoj kot pri Händlovem »Mesiji« – in interpretacije se bodo začele razlikovati. Pa še nekaj je treba vedeti: razlike med starim in novim v največji umetnosti ni – povzpela se je v svet, kjer ni staranja in ne zastarelosti.

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki Valentin Oman na Koroškem spet razstavlja. Rizzijev nagrajenec Peter Handke pod literarnimi žarometi.

Glejte, glejte! Berite, berite! Lepšega gesla, kot je »NAZAJ«, si za svojo retrospektivo v treh beljaških galerijah (razstave si lahko ogledate do 29. januarja prihodnjega leta) Valentin Oman res ni mogel izmisliti. Po dolgih letih odsotnosti na likovnih razstaviščih na Koroškem Valentin Oman spet razstavlja. Odsotnost si je umetnik sam naložil, ker ima hrbtenico in se ne ravna po vetru. Med koroškimi umetniki je Valentin Oman edini, ki je svoj odpor proti nekulturi, ki vlada v kulturni (?) politiki dežele Koroške, tudi brezkompromisno dokazal. Da je izhodišče Omanovega kulturnega molka v koroških galerijah navezano na brezbrižno pomoto v prometni nesreči preminulega alkoholiziranega bivšega deželnega glavarja, ki je na televiziji pripisal analitično sodbo Giselberta Hokeja na račun njegove politike Valentinu Omanu in temu javno priporočil, naj izgine iz dežele, je le marginalnega pomena tudi zaradi tega, ker je javno osiranje in zaničevanje drugačno mislečih v tej stranki in njenem podmladku – vseeno, kako se aktualno ravno imenujejo – ena od uveljavljenih metod blatenja kritičnih osebnosti. Pri tej metodi niti ni pomembno, če se konkretno udari tistega, ki je povedal kaj nasprotnega, ali koga drugega. Način te totalitarne metode zaničevanja je jasen: Nekaj bo že obviselo. Valentin Oman ni edini, ki so ga v preteklih letih blatili taki nedemokratični totalitaristi, je pa skoraj edini, ki se je temu uprl. Mnogi drugi so se tudi zaradi namišljene eksistenčne skrbi potuhnili in iskali tisto, čemur radi pravijo, da je potrebno – koeksistenca. Da se slabe manire rade širijo, je znano. Tako tudi ni čudno, da je predsednik koroške ljudske stranke, da bi se otepel neusmiljene kritike pisatelja Josefa Winklerja – ta je obogatil otvoritev razstave Omanovih del v Beljaku z enim svojih esejev, ki padajo po pobalinih kot biči –, posegel po istem triku. Nevednim je hotel podtakniti, da je Winkler bogoskrunec, ki se posmehuje Blaženi Devici. Dejstvo pa je čisto drugačno: Po – hvala Bogu – nesreči brez poškodbe se je ta predsednik sam bahal

gregejevi

piše Horst Ogris

citati G re g e j K r i š t o f

Koroška stiska s to knjigo ni več nema

NAZAJ je geslo treh Omanovih razstav v Beljaku. Ob tem dogodku je Mohorjeva izdala monografijo z naslovom NAZAJ.

med znanci, da ga je »ščitila Mici iz Lourda«. Toliko o verodostojnosti nekaterih izbranih in izvoljenih, ki jim je le težko pripisati, da so vredni, da jih imamo za javne, merodajne in zgledne osebnosti. Nekulturno ozračje se širi od zgoraj navzdol, to pa je vznemirjujoč pojav v tej karantanski deželi.

ič nejasnega, nič zamegljenega. Jezik veselega slovenskega partizana Petra Handkeja je pesniški. Obljuba dela dolg. Materi je obljubil, da ji bo posvetil še eno knjigo. Večine poetičnega besedila ni pisal v besedah našega jezika. »Immer noch Sturm« je naslov knjige. Za Nemce – razumljivo – je pisal. Da bi postali nemi. Strni (Getreidestoppel) so Sterni, Viharji so Wiecherji, Svetniki so Suettniggi, Sivec je Siutz, Svinec je Swinetz, Strm pa Sturm – »Immer noch Sturm« – Krieglinde, Krampfhilde, Übelheid und Ekeltraud. Osmega avgusta 1943 so Avstrijci, ki so bili tedaj v Ostmarki, v Moskovski deklaraciji obljubili, da bodo poskrbeli za upor proti nacistom. Še za peščico se jih ni našlo. »Hudiči so, ki nam kvarijo vsakdanjik.« Še odrešilno petje slovenskih pesmi je bilo na vseh frontah prepovedano. Prepovedano je petje božične pesmi Sveta noč. Na ruski fronti je bilo prepovedano petje pesmi Stille Nacht. Na vprašanje: »Želiš tole vojno?« Gregor odgovarja: »Da, to vojno.« Uprli pa so se koroški Slovenci, oboroženi s pomočjo Britancev. Uprli so se naši duhovniki. Pero Kuhar, partizanski kurir iz Železne Kaple, živa priča časa, ko so najstniku pri Peršmanu žvižgale krogle okrog ušes, vedno znova poudarja pomembno vlogo duhovnikov, »ki so bili vsi z nami«. Po osvoboditvi so, kot piše Handke, v naši Koroški iz teme spet kričali: »Weg mit der Banditensprache, weg mit euch. Bühne frei für die Quellensprache, die Sprache des Landes, die einzige Sprache hier!« Prispevek koroških Slovencev pri osvoboditvi Avstrije je bil pomemben kvečjemu do leta 1955, do državne pogodbe. Kljub obljubam smo se kaj kmalu znašli na strani zgodovinskih poražencev.

Handkejevo potovanje k izvirom Omanovo geslo »NAZAJ«, ki je nedvomno začetek neke vrnitve, bi lahko pripisali tudi svetovno znanemu pisatelju iz Grebinja, Petru Handkeju, ki je prejel Rizzijevo nagrado. Celo njegovo literarno življenje je v najbolj čisti esteski obliki navezano na potovanje k izvirom. O tem sedaj ponovno priča v novi drami »Immer noch Sturm« (Še vedno vihar), ki bo doživela krsto uprizoritev prihodnje poletje v sklopu festivala v Salzburgu na Pernerjevem otoku v mestu Hallein. V svoji enkratni poetiki se pisatelj približuje svojim začetkom, izviru, ki ga hoče zakoličiti v domovini jezika, da bi končno izvedel to, kar rati Handkejev »Immer noch Sturm« pomeni zadoga od vseh začetkov najbolj zanima: Kdo sem? ščenje. Bralca prevzame zadovoljstvo. In – »Immer Lepo se ujema, da je pred kratkim izšla Handkenoch Sturm« bodo igrali na odrih. Že poleti, na festijeva biografija »Meister der Dämmerung« (Mojvalu „Salzenberger Fetzenspiele«, kot bi rekel Ernst Janster mraka), ki jo je, kot bi bil avtorjev seismograf, dl, in še kje. tankočutno napisal nemški novinar Malte Herwig, Handkejevo literarno delo v obliki družinskih pogovoin sicer po sledeh Handkejevih življenskih postaj. rov preseneča zaradi razgibanosti. Pogovore med družinKdor jo v simultanem branju primerja in preverskimi člani – med materjo, bratom Gregorjem, teto Snežano ja z lucidno Handkejevo biografijo »Peter Handke: in starimi starši – je predelal v pesniško delo. S svojimi jeziUnterwegs ins Neunte kovnimi lastnostmi povzroča, da se ne moreš izmakniti zaLand« (Peter Handke – Na poti v Deveto dežečaranemu krogu branja. lo ) Fabjana Hafnerja, ki je ta življenjepis razvil iz Vemo, da se tistemu, ki bere, odpira poseben svet. V tej literature Petra Handkeja, se lahko veliko nauči – knjigi imamo stisko, ki jo na Koroškem občutimo dan za tudi o samem sebi. dnem, končno izpovedano v besedah. Da, v besedah, ki zaNaj Vam dela priporoča Peter Handke sam, z žedanejo. Modrijani pa te izkušnje raje ne bodo doživeli na laljo, s katero je zaključil zahvalni govor ob podelistni koži. Torej čisto v smislu Handkejevega vzklika: BERItvi častnega doktorata celovške univerze: »Lesen TE! Sie, lesen Sie!« Da ne bo nobenega izgovora – ponavljam: Berite, berite!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

NOVO NA TRGU Uvodnik

»V poduk in razveselovanje« N

a starih Koledarjih in Večernicah – da, takih, od katerih zaradi prahu počrnijo prsti, če jih vzameš v roke – lahko pogosto preberemo, da so izšli »slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje«. Če bi si danes urednik drznil in kaj takega napisal na platnice ali naslovno stran knjige, bi se ljudje razburjali in menili, da naj si uredniki kar sami delijo nauke. Toda v tistih časih, pred več kot stoletjem in pol, so bili ljudje veseli, ko so zagledali skromni Koledar in še skromnejše večernice, ko so lahko vzeli v roke knjigo in jo s pridom prebirali po dolgem in počez, po večkrat in potem še skupno v družini ali v družbi sosedov. Mnogo ljudi takrat namreč ni znalo brati. Danes, tako menimo, je vse drugače. Nepismenosti skoraj ni, vse je tiskano v barvah s prikupnimi slikami. Pa tudi sicer imamo po spletu dostop do vseh vrst podatkov in najnovejših novic. Naš svet je poplavljen z informacijami, tako da se pogostokrat ne znajdemo več. Prej je bilo branja premalo, zdaj ga je preveč. V tem izobilju ponudb, ki prej povzroča zmedo, kakor da bi omogočalo prosto izbiro, je včasih prav težko najti dobro branje in tako smo pravzaprav spet pri prej omenjeni stari, preverjeni želji urednikov. Danes ne bomo zapisali v »poduk in razveselovanje«, temveč bomo izbrali druge besede. A tako kakor takrat bomo z njimi izrazili željo, da naj bo branje, ki ga ponuja knjižni dar Mohorjeve družbe za leto 2011, informativno in dobro ter bo delovalo razvedrilno in nam delalo kratek čas ne samo ob dolgih zimskih večerih. Na založbi bomo zelo veseli, če bodo knjige, ki jih ponujamo ne samo v ožjem knjižnem daru, temveč tudi kot doplačilne knjige, ohranile svojo vrednost nekoliko dlje od kratkotrajnosti drugih stvari in proizvodov v naši sodobni družbi in da bodo razširile obzorje duha.

Hanzi Filipič,

urednik Mohorjeve založbe

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Mohorjev knjižni dar Naslednje leto bo Mohorjeva založba praznovala 160-letnico ustanovitve. Knjižni dar ponuja pestro branje, ob nakupu vseh knjig dobite podarjeno priljubljeno Pratiko. Mohorjeva založba, ustanovljena leta 1851, je najstarejša visokonakladna založba z znano strateško usmeritvijo: oblikovati slovensko narodno istovetnost z delovanjem na najširšem kulturnem področju. Izhaja sicer iz krščanskih vrednot, a se usmerja k najširšemu krogu bralcev, tako za slovenski kot tudi nemški narod. Založba se trudi trajno in dosledno nadaljevati pot, ki so jo zarisali ustanovitelji, blaženi škof Slomšek, Andrej Einspieler in Anton Janežič. Leto 2011 bo tudi v znamenju praznovanja 160-letnice obstoja in delovanja Mohorjeve družbe v Celovcu. Septembra bo velika slavnostna prireditev v prenovljeni večnamenski dvorani, marca 2011 pa bo na sporedu mednarodni učiteljski simpozij, ki se ga naj bi udeležilo nad 400 učiteljic in učiteljev. Za praznik pa naj bi izšla še nova knjiga o blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Omanova monograﬁja Čisto sveža pa je nova monografija Valentina Omana, ki jo je Mohorjeva pripravila skupaj z občino Beljak za tridelno razstavo na temo NAZAJ v Beljaku, in to ob 75-letnici umetnika. Doplačilne knjige Mohorjeva založba se je odločila, da poleg Knjižnega daru ponudi še doplačilne knji-

ge s s popusti. V izbor je vzela tudi nekaj nemških knjig, ki pa se ukvarjajo s slovenstvom. Med njimi so Heinz-Dieter Pohl: Unsere slowenischen Ortnamen – Naša krajevna imena, Michael Koschat: Braune Flecken im Ortsbild von St. Jakob, Marjan Tomšič: Die Frauen der Schaurunia, Nataša Partl Der Kärntner Reindling. Med doplačilnimi knjigami najdemo še knjigo o Mirku Kumru Črčeju Da bi sonce posijalo …, o Franu Ksaverju Meški Šepetanje lip avtorja Rudija Mlinarja, uspešnico Alenke Rebule Globine, ki so nas rodile ter otroški knjigi Christine Nöstlinger Bavbrdav in Felixa Mittererja Superkokoš Hana, novo Pesmarico hvalnic in zahvalnic skozi cerkveno leto Lenčke Kupper in zgoščenko MoPZ Kralj Matjaž. Mohorjev knjižni dar z doplačilnimi knjigami pa je Mohorjeva že dostavila našim župniščem in poverjenikom, ki se jim ob tem zahvaljuje za pomoč pri širjenju mohorjank.

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

za leto 2011 ob jubileju Knjižni dar 2011 so predstavili vodja založbe Franc Kelih, urednik Koledarja Hanzi Filipič, avtor večernice Andrej Arko, Roman Till in Franc Kattnig, ki vrsto let pripravlja uspešnico Pratiko.

Koledar je vrh Mohorjevega delovanja, prvi je izšel leta 1858, ki ga je izdal Andrej Einspieler. Črtice in prispevki se ukvarjajo z različnimi temami in so informativno branje. V Koledarju je tudi govor Valentina Inzka ob 90. obletnici plebiscita. Med zgodovinskimi prispevki je treba omeniti prispevek Avguština Malleja, ki se je ukvarjal z okrajnimi glavarstvi, ki so pisali o slovenskih knjigah po letu 1920. Prispevek Heinricha Pfandla Neverjetna zgodba je vredna branja, saj opisuje, kaj je doživel v otroštvu v Beljaku. Poročila Goriške in celjske Mohorjeve ter katalog zaključujejo Koledar 2011. 184 strani, brošura, 14 evrov Pratika sodi med najbolj prodane knjige Mohorjeve založbe in je ena izmed njenih najstarejših publikacij. Koledarskega dela se radi poslužujejo, v Pratiki pa tudi najdete edini slovenski žepni koledar s slovenskimi imeni in svetniki. S svojo pestrostjo,

zanimivimi in praktičnimi napotki, anekdotami in ugankami je zelo priljubljena, tako da jo je vredno imeti pri roki vsak dan leta. Koristni nasveti, za kmete (koledar brejosti), za zdravje duha, duše in telesa so zbrani v Kattnigovi Pratiki. 160 strani, brošura, 5 evrov

skupno izdajo. Zgodba Dom govori o premožnem, a preizkušenem Slovencu, ki se vrne v Slovenijo, Dogajanje se odvija v Sloveniji, v zamejstvu in tudi zdomstvu in opisuje domotožje, nostalgijo, ljubezen do maternega jezika in vračanje v domovino. 252 strani, brošura, 15 evrov

Otroška knjiga Urednik Roman Till je pripravil letošnjo otroško knjigo v Knjižnem daru. Avtor Igor Palčič je za RTV Slovenija napisal risanko, ki je sedaj izšla tudi v knjižni obliki. Smeš svet je domiselni svet za otroke, kjer je vse dovoljeno. V resničnem svetu namreč Tanja in Uroš marsičesa ne smeta. Preberite, kako otroka najdeta ključ do Smeš sveta. 52 strani, trda vezava, 24 evrov

Stvarna knjiga pa je namenjena vzgoji. Uspešna avtorica in pedagoginja Christa Meves je napisala priročnik Pogum za vzgojo, ki je v nemškem jeziku doživel 27 izdaj. Psihoterapevtka in filozofinja Christa Meves je že pred desetletji videla napačni razvoj v vzgoji otrok, ki se lahko začne že v zgodnji dobi otroštva in se nato nadaljuje z neuspehom v šoli, z brezvoljnostjo do dela, z odvisnostjo, zapuščenostjo in nezmožnostjo komuniciranja. Knjiga svetuje, kako lahko vse to zgodaj prepoznamo in kaj lahko naredimo. 144 strani, brošura, 15 evrov Skupna cena Knjižnega daru 49 evrov

Večernice Avtor letošnjih večernic je Andrej Arko, ki je zgodbo napisal po prigovarjanju. Po lanski uspeli skupni večernici so se vse tri Mohorjeve tudi letos odločile za

Knjižni sejem v Ljubljani 2010 Mohorjeva založba je pripravila za letošnji knjižni sejem poleg tradicionalne stojnice tri večje dogodke. 1. december 2010, ob 18. uri Debatna kavarna: Vloga žensk v slovenskem zdravstvu v 20. stoletju Kirurginja Zora Janžekovič bo spregovorila o vlogi žensk v slovenskem zdravstvu v 20. stoletju. 3. december 2010, ob 18. uri Dvorana Lili Novy: Koroški Slovenci in Republika Slovenija, Mohorjeva založba Celovec in Klub koroških Slovencev v Ljubljani sta pripravili javno diskusijo. Koroški Slovenci že poldrugo stoletje bijejo boj za narodni obstoj in preživetje. Kako se artikulira to vprašanje danes, 55 let po podpisu Državne pogodbe o obnovi Avstrije, 90 let po plebiscitu in kaj so danes vidne posledice? Kateri izzivi so pred slovensko manjšino v Avstriji danes? Kako lahko Republika Slovenija najbolje pomaga pri zaščiti interesov koroških Slovencev? Sodelovali bodo: Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in visoki predstavnik EU v BiH, Sonja Kert-Wakounig, predsednica Krščanske kulturne zveze v Celovcu, Rudi Vouk, odvetnik, Vladimir Klemenčič, upokojeni redni profesor Univerze v Ljubljani, Tamara Griesser-Pečar, docentka na Univerzi v Mariboru. Dogodek bo povezoval Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. 4. december 2010, ob 17. uri Debatna kavarna: Izziv judovstva danes. Sodeloval bo naš avtor Klemen Jelinčič Boeta, ki je napisal knjigo Kratka zgodovina Judov.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

Ni draga, je pa dragocena. Vsak teden nova Nedelja Vsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x

NEDELJA in priloge

DARILO

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letno redna naročnina

samo 32,- EUR letno

za n ove ga n a ro č n i ka

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2 Samostanski čaj, Hildegardin eliksir, arnika, sirup iz smrekovih vršičkov ...

Dobrote iz Vernberka 1 Samostanski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, rezanci ...

Torbica iz vrečk za kavo

NAROČILNICA Naročam Nedeljo za letno naročnino 35,- EUR

študentski abo za 18,- EUR

Ime in priimek

Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Nedelja Datum rojstva Podpis

Viktringer Ring 26 9020 Klagenfurt/Celovec

DARILO Vernberk 1

Vernberk 2

Torbica

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

XIV

ŠTIRINAJST DNI