Knjiga bo (pre)živela?

DEC

13

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

KNJIGA

BO (PRE)ŽIVELA?

FOTO:FRANK

v jedru

uvodnik Hanzi Tomažič glavni urednik Nedelje

Nekaj za »posebneže«?

O

e-knjigah se nič ali malo piše in govori, če pa že, pa ostaja vse nekako v nedoločenem, neotipljivem ali pa se vse skupaj sprevrže v svetovno žalost vzlic prodoru mrzle digitalne tehnologije na področje, ki se čuti od vseh medijskih zvrsti najbolj poklicano kot nosilec in varovalec kulture. Knjižna branža od daljnih Gutenbergovih časov ta svoj credo povezuje s tiskanim papirjem, ki ga veže med dve platnici, tako da iz njega nastane kulturna dobrina, ki jo imenujemo knjiga. In vse to naj bi zdaj in v prihodnosti izpuhtelo, se prelilo v nevidno množico bitov in bytov, razpršeno v neskončne daljave svetovnega omrežja, v sekundi reproducirano in kopirano? Vsak, kdor je npr. že sedel v častitljivi škofijski semeniški knjižnici v Ljubljani in občudoval vso zunanjo lepoto usnjenih platnic starodavnih knjig, slišal šum ob listanju papirja, videl umetniško oblikovane črke znotraj platnic, se lahko samo ponižno priduži na začetku omenjeni tezi po knjigi kot kulturnem nosilcu skozi stoletja.

S

eveda: praktična uporabnost takšne knjižnice je danes omejena tako rekoč le še na »posebneže«, ali novodobno simpatično izraženo na »freake«. Takšni freaki, torej posebneži, so bili pred kratkim vsi tisti, ki so knjige brali na računalnikih. Zdaj, ko z razvojem tablic in pametnih telefonov, digitalizacija vidno pride bližje človeku, ko postane tehnika stalen spremljevalec človeka v vseh vsakdanjih okoljih, smo na pragu, ko branje knjig v digitalni obliki postaja nekaj samoumevnega. Raziskave kažejo, da na tem področju niso mladi avantgarda, temveč strastni bralci, in tukaj spet ženske med 30. in 50. letom, ki osvajajo ta svet.

K

onec koncev: digitalizacija ni modni pojav, temveč prelom, ki ga v družbeni dimenziji lahko primerjamo z Gutenbergovo revolucijo. Nič spoštovanja ne odvzamemo starodavni knjigi, ki bo prej ko slej imela svoje mesto, če ta kulturni prelom spremljamo z malo manj kulturnim pesimizmom, malo več sproščenosti in radovednosti za možnosti, ki se odpirajo z novim, ki prihaja, ki se šele razvija, ki ima tudi svoje stranpoti, ki pa ima tudi široko pahljačo možnosti, prednosti in presenečenj. Naj bo ta priloga prvi rahel poskus ujeti nekaj zametkov tega preloma v besede, ja, ne nazadnje na tiskani papir, dokler ga še imamo.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Tone Rode direktor založbe Družina

Ljudje besede

N

aša stroka poleg splošne ekonomske krize doživlja tudi spremembo poslovnega modela ter splošno tehnološko preobrazbo. A vsaka kriza je priložnost, če se zave, da ima tvoje delo poslanstvo, ki je trajno, namen, ki je pomembnejši od metod in sredstev, da poslovni uspeh ni cilj sam na sebi, temveč le posledica naših naporov za uresničitev poslanstva, ter da je v nekem smislu nenehno prilagajanje okoliščinam pravzaprav stalnica, nujno potrebna za uspešno pot skozi življenje, če seveda veš, kdo si in zakaj si tu.

B

istvo krščanstva je ena oseba: Jezus Kristus. Njega oznanjamo z veseljem in upanjem na papirju ali v etru, na tablicah ali na spletu, z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo. Dokler bomo zvesti temu poslanstvu, bo upravičen naš obstoj. Dokler bodo bralci hoteli osmišljati svoj pot na tem svetu, razširjati svoje znanje, poglabljati svoje duhovno življenje, do takrat je prav, da smo tu. V slovenski družbi smo poklicani biti dejavniki sprememb, nosilci upanja in zaupanja v prihodnost, ki je v božjih rokah. Saj nismo ljudje knjige, temveč ljudje besede. Tiste Besede z veliko začetnico, ki je ustvarila svet in ga drži pokonci s svojo razodeto resnico.

kontrapunkt

digitalno

Miha Mazzini

Sobivanje Prva digitalno-analogna knjiga Nove poti tudi pri Mohorjevi založbi v Celovcu: pesniški prvenec 17-letne Verene Gotthardt Najdeni nič vsebuje posebnost, ki je doslej nismo poznali na knjižnem trgu. Dvojezičnosti doda takorekoč še dvomedijski nastop - medtem ko so slovenske pesmi objavljene v elegantno bogati opremljeni tiskani knjigi, Verenine nemške pesmi najdemo na spletu, vse skupaj pa povezuje QR-koda ob koncu knjige, ki je bližnjica do Verenine spletne strani >> verenagotthardt.tumblr.com

PINGEB.ORG Nalepke so žareče rumene in nalepljene na 120 krajih v Celovcu. Kdor na svoj pametni telefon naloži kodo QR, ta bo čez nekaj trenutkov seznanjen z digitalnimi vsebinami, ki so jih na splet postavili celovški kulturni ustvarjalci v okviru projekt PINGEB. ORG. Prvi naslov tega projekta, ki predstavlja vsak teden novega kulturnega ustvarjalca iz Celovca, je Georg Holzer (mail@pingeb.org). Do sedaj je pri tem digitalnem projektu sodelovalo 57 ustvarjalcev. Med zadnjimi sta bila tudi mlada pesnica Verena Gotthardt in avtor Mohorjeve knjige »Am Rade des Bürgerkrieges« Hellwig Valentin.

Knjiga bo (pre)živela?

Svet knjig se spreminja, a papirnata različica ima dobre izglede, da bo še dolgo med nami

P

red leti so ljubitelji tehnologije navdušeno napovedovali konec papirnatih knjig; zadnje čase so se malce umirili. Očitno je, da bosta e-knjiga in njena papirnata različica skupaj bivali zelo dolgo. Seveda pa je obstoj ene ali druge odvisen od zvrsti vsebine. Papirnati slovarji so v hudih težavah, recimo. Prav tako je na začetku slabo kazalo literaturi, češ, za knjigo, ki jo preberem samo enkrat, je e- oblika najboljša, čemu bi jo imel na papirju. Opažam pa, da se e-bralniki umikajo s plaž in letališč; če papir poškropi voda, ostane berljiv in tudi ugašati ga ni treba med vzletom in pristankom. Po drugi strani pa sem branje strokovne zgodovinske knjige v eobliki prekinil in nadaljeval na papirju.

Pri knjigi lahko namreč en prst držim na sprednjem delu, kjer so zemljevidi, drugega tam, kjer berem in tretjega v zadnjem delu, kjer so opombe. Tako preklapljanje je na bralniku zamudno in zapleteno. Podobno papirnate ostajajo kuharske knjige in vse tiste, ki jih imamo kot okras na policah.

Č

e so bralci navajeni za papirno knjigo plačati, pa se je pri e-knjigah zgodil hud udarec avtorjem, ki so ga povzročili avtorji sami.

Tehnično ni nobenega zadržka, da ne bi imeli v vašem programu za pisanje

tudi gumba z napisom Objavi in ko bi kliknili nanj, se bi vaš izdelek pojavil v kaki svetovni e-knjigarni. Skratka, e-knjigo lahko objavi vsak. In vsak jo tudi objavlja. Prišlo je do poplave, v kateri se bralec ne znajde več. Avtorji so potem prišli na plemenito misel: svojo prvo knjigo bom dal zastonj, naslednje bom pa zaračunaval. Poplava knjig se je spremenila v brezplačno množico, ki se ponuja bralcu. E-knjige so nenadoma postale sinonim za zastonjsko branje.

B

ralec pa še vedno potrebuje priporočilo in zahteva urejeno knjigo, brez tipkarskih napak in odvečnega čveka. Založbe bodo torej obstale, le manjše bodo kot sedaj, oziroma bolj profilirane. Knjigarne pa so v težavah. Ljudje si knjigo ogledajo, nato pa jo doma kupijo na Amazonu, ponavadi v najcenejši obliki, ali celo spiratizirajo. Po svetu torej knjigarne poskušajo postati svetovalnice, ki poznajo svoje kupce in jim lahko knjige priporočijo. Srečevališča, kjer se ljudje zbirajo na dogodkih in debatah. Lokali, kjer lahko spijejo kavo, čaj, kozarec vina in poklepetajo. Videl sem celo restavracije sredi knjigarn in podobno.

Tovrstni lokali bodo obstali, potrebujejo le večjo množico, torej sorazmerno velika mesta.

Miha Mazzini, slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in računalničar. Je režiser petih kratkih filmov in avtor scenarija za nagrajeni celovečerni film Sladke sanje, ki ga je leta 2001 režiral Sašo Podgoršek, in na osnovi katerega je nastal roman Kralj ropotajočih duhov. Med njegova prozna dela štejemo dvanajst objavljenih knjig, ki so prevedene v štiri jezike. Izdal je tudi osem računalniških priročnikov, saj je zaposlen kot računalniški svetovalec na področju uporabniških vmesnikov za internetne in mobilne aplikacije.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3

osredki Franz Tomažič, vodja komunikacijskega podjetja ilab crossmedia, je zanesljiv spremljevalec v digitalni svet.

Zdaj je na vrsti knjiga.

Knjiga bo (pre)živela?

Pomembno je, da se založbe pravoč

Sprememba paradigme v založ­ ništvu je naslov masterskega dela, s katerim je Franz Tomažič na celovški univerzi zaključil študij ob poklicu v kooperacijskem menedžmentu. Kot vodja komunikacijskega podjetja ilab cross­ media že dolga leta sodeluje s kar nekaj koroškimi in slovenskimi založbami. Diplomska naloga bo v teh dneh izšla kot e-knjiga.

Franz Tomažič je član upravnega odbora Slovenske gospodarske zveze ter prejemnik nagrade Državljan Evrope.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Jesen je čas knjižnih sejmov – Frankfurt, Dunaj, Ljubljana –, ki so vedno nekakšno zrcalo celotne založniške branže. Že nekaj let se zdaj govori, da je tiskana knjiga v nevarnosti in da bo tudi tukaj kmalu prevladala digitalizacija. Kakšna pa je vaša ocena?

F. Tomažič: Ne od danes na jutri, kljub temu pa digitalizacija zelo hitro spreminja vse sektorje družbe in ekonomije in gotovo bo tudi bistveno spremenila založniški svet. Amazon na največjem knjiž­ nem trgu v ZDA in v Angliji proda več digitalnih knjig kot pa tiskanih knjig. Po podatkih Amazona prodajo v Angliji na 100 tiskanih knjig 114 elektronskih knjig.

Na vseh sejmih pa je bilo mogoče opaziti, da so založbe pri vprašanju digitalne strategije v veliki dilemi. Velika večina založnikov še ne vidi pravega poslovnega modela. Deloma primanjkuje znanja za digitalno publiciranje in tudi delovni procesi za ustvarjanje digitalnih izdaj še niso vpeljani v založniški vsakdan. Pojavljajo se dileme pri cenovni politiki digitalnih knjig, bralci namreč pričakujejo bistveno nižjo ceno. Upoštevati je treba tudi različne stopnje obdavčevanja. Tis­ kane knjige so obdavčene z desetimi od-

stotki ddv-ja, elektronske kjige pa z 20 odstotki. Pojavlja se tudi vprašanje, kako zaščititi elektronske knjige pred piraterijo in vsaka investicija v sektor e-knjig mora biti temeljito premišljena. Deloma je treba na novo urediti vprašanje avtorskih pravic in licenc. Ne glede na vse to pa bo odločilna sila bralec.

Kaj to pomeni za bralca? Zakaj bi pa kupil knjigo, ki je niti ne vidim? Knjigo lahko postavim na polico, jo posodim drugim in jo lahko berem v postelji, zakaj naj bi vse nadomestil z e-knjigo?

F. Tomažič: Nekaj resničnega je v tej argumentaciji, toda ravno tako obstaja vrsta prednosti, ki jih imajo elektronske knjige. Sodobne prenosne naprave lahko shranijo nekaj tisoč knjig, ki jih imaš ved­no pri sebi, posebej praktično je, če pomislim na kako potovanje. Nakup e-knjige je po spletu vsak čas mogoč. Veliko prednost vidim v možnosti nastavitve velikosti pisave, iskanja besed v besedilu in možnosti branja na različnih elektronskih napravah, kot so e-ink bralnik (npr. Kindle), tablični računalniki (npr. iPad), pametni telefoni in računalniki. S tem postaja knjiga še bolj mobilna in jo

časno pripravijo na spremembe imaš tako rekoč vedno pri sebi (v vlaku, v postelji, kjerkoli). Podčrtovanje, označevanje, iskanje celotnega besedila in še vrsta drugih argumentov so zagotovo tehtni argumenti za e-knjige. Seveda pa je tudi vrsta nerešenih zadev. Čeprav si elektronsko knjigo kupil, imaš samo pravico uporabe. Nerešena so vprašanja nadaljnje prodaje e-knjige ali pa izposoje. Seveda je tudi cela vrsta knjig, ki zaenkrat ni preveč primerna za digitalno publiciranje. Tu mislim na razkošne monografije, skrbno izdelane poezije in enostavno lepe haptične knjige, ki jih rad vzameš v roke.

Velik potencial pa imajo digitalne knjige na znanstvenem področju, učbeniki in priročniki, ki jih je treba stalno obnavljati.

Kako pa je danes pri nas v Avstriji in kako je s slovenskim knjižnim trgom za e-knjige?

F. Tomažič: Avstrija tako rekoč skorajda ne obstaja, saj ta trg popolnoma obvladujejo velike nemške založbe. V Nemčiji bo tržni delež elektronskih knjig do konca leta 2013 dosegel približno 10 %, s tem postaja seveda tudi gospodarsko pomem-

ben dejavnik za založbe. Opazna je hit­ ra rast digitalnih knjig. Nekateri analisti pravijo, da bomo imeli v letu 2017 polovico tiskanih knjig in polovico e-knjig. Zanimiv je dejansko slovenski knjižni trg, ki je v primerjavi z drugimi evropskimi trgi, še čisto na začetku. Tržni delež je v Sloveniji zanemarljiv, ki je nekje pri enem odstotku. Tudi število slovenskih knjig v digitalni obliki je še zelo omejeno, elektronskih knjig naj bi bilo približno 1300. V tej zvezi je treba omeniti spletne portale emka Mladinske knjge in e-knjige založbe Družina, ki skušajo pospešiti prodajo in distribucijo e-knjig. Pomemben ponudnik digitalnih vsebin je biblos, ki se predvsem ukvarja z izposojo elektronskih knjig.

To pomeni, da to še niti niša ni, tako zanemarljiv majhen delež imajo e-knjige. Zakaj naj bi založbe vlagale denar in resurse v to dejavnost?

F. Tomažič: Tukaj pridem prav do jedra mojega znanstvenega dela o prelomu, ki ga povzroča digitalizacija v založbah. Rad bi navedel primer iz fotografske panoge. Vsi se spominjamo, da smo še pred nedavnim uporabljali za fotografi-

1990

2000

2010

Nenadna sprememba – V gospodarski teoriji se dostikrat pojavlja pojem »dis­ ruptivna sprememba«. Kaj to pomeni, lahko razložimo ob primeru fotografiranja na »tradicionalni« način s filmom, ki ga razvijejo. Dobrih 10 let je vedno več ljudi fotografiralo digitalno, toda tudi analogna fotografija je bila v porastu. Sredi prejšnjega desetletja pa je nastopil trenutek, ko je digitalna fotografija postala tako kvalitetna, tako poceni, da je analogna fotografija propadla tako rekoč čez noč.

Nadaljevanje na strani 6 ŠTIRINAJST DNI

XIV

5

osredki Ne podcenjujmo mehanizmov digitalizacije franz tomažič o spremembah v svetu knjig

Knjiga bo (pre)živela?

Elektronske knjige Družine in celovške Mohorjeve je od ljub­ ljanskega Knjižnega sejma naprej mogoče udobno nakupovati s pomočjo aplikacije za applov tabličnik iPad. Pristop založbe Družine se razlikuje od obeh na slovenskem trgu prisotnih rešitev v osnovnem konceptu. Namesto lastne e-trgovine je na voljo katalog, v katerem uporabniki pregledno vidijo nove e-knjige in pa priporočila uredništva. Katalog je neposred­ no povezan z applovo trgovino iBookstore, v kateri si bralec na en sam klik brez dodatnega vnašanja podatkov lahko kupi knjigo ali pa naloži vzorčne strani za pokušnjo. Tako kupljene knjige lahko bere tako na tablicah, na pametnih telefonih kakor tudi na računalniku. »Za applovo rešitev smo se odločili zato, ker je to doslej od velikih sistemov edina, ki ima trgovino v slovenski enačici. Ko bosta Amazon in Google imela tudi slovenske trgovine, pa bo sledila še aplikacija za android,« tako Franz Tomažič o ozadju skupnega projekta z Družino.

Trenutno je v aplikaciji naloženih okrog 50 knjig, tedensko pa dodajajo nove e-knjige teh dveh založb.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ranje filme. Velika podjetja kot Kodak in tudi druga, ki so vse naredila pravilno in niso bila zaman vodilna podjetja pri analogni fotografiji, tega razvoja niso preživeli. Danes skoraj vsi fotografirajo izključno digitalno. Digitalni razvoj je v kratkem času izpodrinil vse ostale oblike. Zato je pomembno, da se založbe pravočasno pripravijo na to spremembo,ker nihče ne ve, kdaj pride do tega preloma.

Vsaka izkušnja, ki jo na tem področju sam narediš, ti zdaj še ne prinaša dobička, ob trenutku x pa ti omogoča hitrejše prilagajanje trgu, ki se potem zelo hitro spremeni. Vsekakor je pa v tej fazi – pri nas na teh majhnih tržiščih – pomemben marketinški inštrument, saj na zanimiv približuje knjige segmentu, ki ga drugače založbe težko dosegajo. Ob primeru fotografje sta bila odločilna dva vidika.

Prvi je seveda cenovni argument, drugi pa enostavna in praktična uporabniška izkušnja. Isto se je zgodilo v glasbeni industriji. Kasete, gramofone in vse ostale nosilce glasbe je v glavnem nadomestila digitalizacija. Sicer sem prepričan, da bodo vsekakor ostale tudi tiskane knjige.

Nikakor pa naj založbe ne podcenjujejo mehanizmov digitalizacije.

Kot podjetje sodelujete z raznimi založbami, kaj jim torej svetujete?

F. Tomažič: Veliki ameriški koncerni, doma pravzaprav v računalniški branži, kot so Amazon, Apple in Google, resnici na ljubo tako rekoč globalno prevladujejo tudi na trgu e-knjig. Nudijo pač bralcem najboljšo uporabniško izkušnjo, ki je nobena nacionalna založba ali pa zveza založnikov preprosto ne zmore, ker so stroški za zaščito plačilnega sistema in primerni bralniki in tablice tako visoki in je razvoj tako hiter, da je tukaj zdaj težko uveljaviti kakšno alternativo. Mogočni nemški založniki zdaj skušajo narediti nekaj podobnega, toda vidi se,

kako težavna je takšna pot. Ostajajo torej samo manjše rešitve, ki pa po navadi niso bogve kaj prijazni do bralca. Naš nasvet založbam je naslednji: namesto v boj z velikimi eko-sistemi je boljša dvojna strategija: da se ne koncentrirajo toliko na tehnične rešitve, temveč se poslužujejo platform teh sistemov, hkrati pa investirajo v hišne rešitve, ki so prilagojene spremembam v produkciji, distribuciji in pri marketingu, ki so značilne za založbo prihodnosti.

Poglejmo zadevo z druge strani. Kot avtor danes pri Amazonu najdem vsa navodila, kako naredim in distribuiram e-knjigo sam. Tu bi se lahko kdo vprašal: Zakaj potrebujem sploh še založbo?

F. Tomažič: Poti in modeli, kako besedila pridejo do bralcev, se močno spreminjajo. Vsi govorijo o samozaložništvu, self­ publishingu, tako imenovanem Books on Demond, e-knjigah, blogih, aplikacijah, pametnih telefonih in še o marsičem drugem. Vedno več samozaložnikov poskuša speljati knjižne projekte brez založbe. Nekateri posamezniki dejansko obogatijo, velika množica pa hira naprej. Še težjo pozicijo imajo samozaložniki majhnih jezikovnih skupnosti in narodov. Založba ima in bo tudi v prihodnosti imela zelo pomembno vlogo. Seveda samo, če se bo znala prilagajati novim razmeram. Najprej se bo morala naučiti stopiti v neposredni stik do kupcev, kajti zdaj je celoten proces prodaje v rokah knjigotržcev. Tu je vedno pomembneje, kakšen imidž ima založba, kako zna promovirati svoje avtorje, kakšno mrežo zvestih bralcev ima itd. Izbor manuskriptov in odličen lektorat, prikupna grafična priprava knjig, produkcija, profesionalen korektorat, delo z mediji, branje in financiranje pa so osnovni standardi, ki jih zagotavlja založba.

LjUBLjaNSKi KNjiŽNi SEjEM Kakšen bo torej svet knjig leta 2020?

Nedvomno bo digitalizacija napredovala. Naprave za branje e-knjig bodo gotovo postajale cenejše in najbrž bodo imele čisto drugo obliko. Že sedaj obstajajo prvi prototipi elektronskega papirja, ki ga je mogoče npr. prepogniti. Ponudniki razvijajo nove modele na dotik občutljive zaslone, boljše baterije in še marsikatera inovacija. Že sedaj so v zametku prvi poskusi integracije družabnih omrežij. Gotovo se bo razvil še marsikateri poslovni model. Pri vseh teh trendih pa bo odločilno, kakšna je uporabniška izkušnja. Uveljavili se bodo tisti ponudniki, ki bodo v svojih konceptih imeli v očeh bralca. Za založbe pa to pomeni, da bodo zelo pazljivo morali slediti globalnim trendom in kljub temu bo potrebno iskati svojo nišo. Še pazljivejše bo treba pripravljati programe in pomisliti na ciljne skupine. Najpomembneje pa je, da vsi, ki delamo knjige, ne vidimo v digitalizaciji samo nasprotnika, temveč tudi nove možnosti. V vsakem primeru pa bo tudi v prihodnosti odločilna kvaliteta.

2013

gabi frank

Sletopolnimi vrečkami knjig Vsako se veselim konca novembra, ko me pot po-

pelje na Knjižni sejem v Ljubljano. Letos je bil ta izlet še posebej zanimiv, saj smo tako učiteljice in učitelji naš slovenski seminar kratko malo prestavili iz puste seminarske sobe v Celovcu v knjižni vrvež Cankarjevega doma. Potopili smo se v en sam svet knjig. Stojnice z najrazličnejšimi knjižnimi novostmi so vabile mlado in staro, da se ustavi, prelista knjige in morda kakšno tudi kupi.

Vsako leto se ure in ure sprehajam skozi ta knjižni svet. Na začetku me seveda vleče k stojnicam, ki ponujajo nove učbenike in druge šolske pripomočke, potem pa samo še pasem oči in razvajam dušo z leposlovjem. Kar me je letos še dodatno presenetilo, je bila prijaznost prodajalcev. Nek mladi mož mi je s takšno prizadevnostjo in prijaznostjo opisoval potek družabne igre

o Sloveniji, da sem jo naposled kar kupila.

Vedno pa ostrmim tudi nad navzočnostjo mladih bralcev.

Na Knjižnem sejmu pripravijo kakovostne in zanimive prireditve, kviOb dopolze in branja za otroke. dnevih se ob polnih stojnicah gnetejo kar celi šolski razredi. Kako bi kaj podobnega rada videla v Celovcu! Še marsikaj dopolnjuje moje navdušenje nad ljubljanskim Knjižnim sejmom: debatne kavarne, forum za obiskovalce in druge prireditve, polne zanimivosti in uporabnih namigov ter nasvetov. Pa še kak pogovor z avtorji ali s profesorji iz študentskih dni.

S polnimi vrečkami knjig, polnimi očmi navdušenja in polnimi glavami idej nam je v avtu na poti domov zmanjkalo prostora za utrujenost.

vinCenC gottharDt

Posebna knjiga med knjigami Med knjigami na Knjižnem sejmu v Ljubljani je bila tokrat zame posebej dragocena ena knjiga.

Stara komaj nekaj ur. Na stojnici najstarejše slovenske založbe Mohorjeve založbe v Celovcu je bila komaj nekaj ur stara pesniška zbirka najmlajše nekaj več kot sedemnajst let stare avtorice te založbe. Kako je knjiga oblikovana, kdo je avtor in kakšna založba je knjigo izdala – vse to je vidno na prvi bežni pogled. Pri marsikateri knjigi Knjižnega sejma sem se srečeval z znanimi imeni, s katerimi sem v življenju že imel opraviti. Franceta Bernika, profesorja na slovenistiki na celovški univerzi in poznejšega predsednika Slovenske akademije umetnosti in znanosti nisem srečal osebno, srečal sem ga pa v dveh obsežnih

knjigah spominov, ki jih je na svoji stojnici ponujala Slovenska matica. Bil je moj profesor v Celovcu. Osebno sem srečal Jožeta Toporišiča, prav tako profesorja na slovenistiki v Celovcu.

Na naslovnicah knjig sem srečal še več starih znancev in znank, ki so izdali svoje knjige.

Ogled imen na naslovnicah nekaterih knjig je kot sprehod po spominu: skoraj se ne morem načuditi, koliko je oseb, ki jih osebno poznam.

Prav to pa dela vsakoletni Knjižni sejem nekaj (p)osebnega. Tudi srečanje z založnikom Francem Merkačem, najbrž edinim, ki si želi, da bi avtorji prejemali 25 % honorarja od prodane knjige, je osvežilen. Nekaj enkratnega in neponovljivega je bil ta Knjižni sejem zaradi posebej dragocene knjige – to je knjiga moje hčerke Verene Gotthardt »Najdeni nič«.

miCka opetnik

Iskanje otroških knjig

Letos mi je prvič uspelo, da sem se odpravila na slovenski Knjižni sejem v Ljubljano. Vizijsko geslo: če ne bomo brali, nas bo pobralo, je zvenelo kot žuganje s prstom. Ko sem vstopila v Cankarjev dom, kjer je potekal sejem, se mi je kazala nadvse prijetna slika. Že ob vhodu je stala ogromna skupina študentov, ki so se ravno odpravljali na ogled razstavljenih knjig.

Vsi hodniki so bili polni obiskovalcev, med njimi veliko mladih, ki so se zadrževali ob stojnicah, listali po knjigah in preizkušali razne igre. Še več pa je bilo mladih družin z otroki. Otroci se kar niso mogli nagledati vseh pisanih knjig. »Oči, poglej! Mami, to knjigo bi rad!« Iz vseh koncev je bilo slišati otroški smeh

in navdušenost nad knjigami. Tudi sama sem se napotila po stojnicah in brskala med prvimi otroškimi knjigami – le katera bi bila primerna za mojega vnuka Štefana. Tu pa se je meni zataknilo. Izbira na področju otroških knjig je tako velika in nepregledna, da se bralec le težko odloči. Nagovarjajo te pisane slike, zanimive vsebine, nekatere s svojo oblikovnostjo pa tudi odbijajo. Odbijale pa so tudi stojnice, natrpane z raznoraznimi knjigami, da so obiskovalcu begale oče od knjig do knjig, a so se le ob redkih ustavile. Med kupom knjig sem končno le našla pravo. V tej nepregledni množici knjig sem se razveselila srečanja znanke, ki mi je svetovala naslednje: knjižnica Otona Župančiča v Ljubljani izda vsako leto priporočila o najboljših slovenskih knjigah.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7

poglejmo čez plot Pripravila

pripravila

Jerneja Jezernik

Mitja Čander je urednik Študentske založbe v Ljubljani, ki izdaja knjige, kot se je to delalo v preteklih dobrih štirih stoletjih. Založba pa je pred enim letom z založbo elektronskih knjig BIBLOS začela izdajati tudi elektronske knjige. Mitja Čander je z izkušnjami zbranih na področju elektronske knjige v preteklih dvanajstih mesecih, prepričan:

digitalno branje prva izbira …«

»Prihajajo generacije, ki jim bo Katere so, po vašem mnenju, prednosti klasične tiskane knjige, če jo primerjate z elektronsko?

Mitja Čander: Klasično knjigo smo le navajeni potipati, povonjati, še posebej, če pride sveža iz tiskarne. Vajeni smo, da je kot neka prijateljica, s katero greš na vlak, jo vzameš v posteljo, se z njo družiš, jo primeš tudi kot unikaten predmet. Knjiga je nekaj, kar živi na polici, na mizi – zato je klasična knjiga prej ko slej na prvem mestu. Toda prihajajo generacije, ki jim postaja digitalno branje prva izbira. Zame osebno je elektronska knjiga zanimiva predvsem na potovanjih, ker odpade precejšnja teža knjig. Pa še eno prednost ima elektronska knjiga za mnoge ljudi, kot sem tudi jaz, ki slabo vidijo, da povečamo črke za naše potrebe z enim samim dotikom na tako velikost, da jih lahko tudi beremo. Ljudje, ki bodo elektronske knjige brali tudi iz tega razloga, teh bo v prihodnosti vedno več.

Imate pri vaši Študentski založbi, pri kateri že kar nekaj časa slovenskim bralcem ponujate tudi elektronske knjige, kaj podatkov, kdo in kakšni so uporabniki (bralci) tiskanih in kakšni elektronskih knjig, še posebej, če to primerjate med generacijami? Čander: Nimamo še natančne analize uporabnikov. Dejstvo pa je, da se interes za elektronsko knjigo veča.

Tako kakor se v Evropi večajo potrebe po elektronski knjigi, tako rastejo tudi v Sloveniji. Vedno več ljudi ima

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

elektronske naprave od i-padov do pametnih telefonov in seveda ljudje želijo preizkusiti elektronske knjige in ugotoviti, ali jim ta način branja odgovarja in v čem je korist. Sčasoma se bo izoblikovala neka stalna pub­lika za elektronske knjige. Izrazito moram reči, da uporabljajo elektronsko knjigo po naših podatkih ljudje, ki živijo zunaj Slovenije in tako težje prihajajo do novitet zaradi oddaljenosti, prav tako pa so stroški nižji. Elektronsko knjigo je mogoče brati kjerkoli, zato so se na naš sistem bib­los prijavili uporabniki iz številnih držav sveta. Tu gre predvsem za naše rojake, ki živijo zunaj ali delajo zunaj in želijo imeti stik z aktualno slovensko književno produkcijo. To pa je zelo pomembno ne nazadnje za skupni slovenski kulturni prostor.

Elektronsko knjigo uporabljajo predvsem mladi, saj odraščajo s tem digitalnim svetom in jim je to na neki način bolj naravna izbira. Pravi boom elektronske knjige pričakujem šele v generaciji, ki je danes stara okrog deset let. Ta generacija bo veliko več brala na elektronskih bralnikih. To je eno. Drugo pa je, da se bo digitalni knjigi odprla tudi starejša generacija, pa čeprav se to zdi paradoksalno. Starejši ljudje se zelo hitro digitalno izobražujejo in vidijo v digitalnem svetu priložnost preskočiti ovire, ki nastajajo zaradi let in zdravja, ki jim onemogočajo dostop do knjig. Marsikdo ne bo potreboval iti v knjižnico, ker mu to leta onemogočajo, drugi pa se

bodo odločili za elektronsko knjigo zaradi možnosti prilagajanja črk.

Kot urednik Študentske založbe ste se sprehodili tudi med stojnicami letošnjega 29. Knjižnega sejma v Cankarjevem domu v Ljubljani. Kakšni trendi so prevladovali letos in kaj mislite, kakš­ni bodo v prihodnje? Čander: Elektronska knjiga se uveljav­lja počasi, kot je to pri vsaki novosti. Tudi založniki so še do neke mere skeptični do novitete, ampak stvari se vedno bolj uveljavljajo.

Vedno več založnikov se bo odločilo, da pretvori svoje knjige v elektronski format, jih ponudijo bralcem in si poiščejo neko prodajno pot. Bil sem tudi na srečanju slovenskih pisateljev v Avstriji, kjer so bili navzoči koroški slovenski založniki in ugotovil, da ti zelo sodobno gledajo na te stvari. V določenih segmentih so še bolj kot založniki v matici odprti za to pomembno tržno nišo in v tem vidijo priložnost stopiti v širši slovenski kulturni prostor. Prav v današnjem času, ko šteje vsak evro, se temu potencialnemu kanalu, prek katerega je mogoče vsaj malo nekaj zaslužiti, ne bosta mogla odreči ne založnik in ne avtor.

Malo predrzno vprašanje: So tiskani knjigi dnevi šteti? Čander: Mislim, da ne. Tiskana knjiga bo preživela, je pa vprašanje, kakšen bo njen delež na trgu in kakšne zvrsti literature oziroma kakšne vsebine bo

Mitja Čander se je rodil 9. marca 1974 v Mariboru. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Na slovensko literarno sceno je stopil v devetdesetih letih prejš­ njega stoletja. Z urednikovanjem se je ukvarjal že na študentski Tribuni. Med letoma 1995 in 2000 je urejal literarno prilogo mariborskih Dia­logov. Vse od začetkov leta 1996 ureja knjižno zbirko Beletrina, od leta 2000 je bil tudi predsed­nik strokovnega sveta, v letih 2009 in 2010 pa odgovorni urednik Študentske založbe.

Ob literaturi se je ukvarjal tudi z mladinsko kulturo, še vedno pa je dejaven kot dramaturg, kolumnist in pisec scenarijev za dokumentarne filme. Je član Nacionalnega sveta za kulturo RS (od 2004). Opravljal je delo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012. Je urednik Študentske založbe in založbe Biblos.

Mitja ČANDER

SLOVENIJA LJUBLJANA

pokrivala. Prepričan sem, da bo tiskana knjiga vedno privlačna, da bodo ljudje vedno radi segli po njej in brali tiskane knjige. Vedno več strokovne in teoretske literature ter priročnikov pa bo vse bolj v digitalni obliki.

To se ne bo zgodilo čez noč, saj so ne nazadnje stvari povezane tudi z generacijami in bo ta proces dolgotrajen.

Gotovo pa bo na neki točki vendarle digitalna knjiga po količini nekoliko prevladala nad tiskano knjigo.

Ne bodo pa zdaj te stvari šle radikalno hitro. Evropski trendi niso ravno taki, da bi skokovito naraščala uporaba elektronske knjige.

Študentska založba je pripravila in izdelala tudi t. i. sistem BIBLOS, s katerim s slovenskimi elektronskimi knjigami oskrbujete tako slovenske knjižnice in tudi individualne bralce.

Kakšne so vaše izkušnje po prvem letu delovanja? Čander: Smo v testni fazi in veliki odziv ljudi nas je presenetil tako nas kot knjižničarje. Veliko ljudi preizkuša zadeve, da vidi, ali mu takšen način branja odgovarjali ali ne. Sčasoma se bo oblikovala neka stalna publika, ki bo prebirala knjige na elektronskih

foto boštjan lah

bralnikih. Omeniti je treba, da tudi knjižnice dajejo temu velik pomen, kar marsikaj pove. Knjižnice se zavedajo, da bodo njihovi člani v prihod­ nosti to storitev želeli koristiti.

Na srečanju slovenskih koroških pisateljev na Obirskem ste omenili tudi možnost za mlade pisce, da lahko pri vaši založbi cenovno zelo ugodno objavijo svoje literarne prvence v elektronski obliki. Kaj vse jim ta priložnost omogoča in seveda, ali je odprta tudi za mlade, ki ustvarjajo na Koroškem? Čander: Pripraviti elektronsko knjigo je lažje kot izdati tiskano knjigo.

Mladi avtorji in seveda tudi starejši, se lahko javijo in skupaj z njimi uredimo elektronsko knjigo. Naš naslov: www.biblos.si. Tako lahko testirajo interes publike in se potem, ko so najprej predstavili elektronsko knjigo, odločijo tudi za tisk knjige. To je ena mogoča pot. Stroški za elektronsko knjigo so manjši kot za tisk. Za mladega koroškega avtorja je zelo zanimivo, da knjiga izide v elektronski obliki. Takoj je dostopna v celot­ nem slovenskem prostoru in ni več pomembno, ali jo je nekdo napisal v Ljubljani, Celovcu, Trstu, Buenos Ai-

resu ali v Ameriki. Elektronska knjiga povezuje slovenski kulturni prostor in ne moremo več govoriti o geografskih in drugih mejah.

Kakšen pa je pomen urednika, če gre za tiskano ali elektronsko verzijo knjiž­ne objave? Čander: Razlike ni. Vsebina mora biti kvalitetna in knjiga mora biti uredniško urejena. V prihodnosti se bo založništvo ločilo po tem, kako je po kvaliteti opravljeno uredniško delo, ker ne nazadnje gre še vedno za vsebino, gre še vedno za roman, za pes­ niško zbirko ali za zbirko esejev.

Neke temeljne stvari urejanja so enake tako pri tiskani kot pri elektronski knjigi. Gre samo za medij, ki je različen in če knjiga ni dobro urejena, je to seveda za njo velik hendikep, ne glede na to ali je prisotna v tiskani ali digitalni obliki.

Tiskana knjiga kot medij je doživela izjemen uspeh ter poskrbela za razvoj izobraževanja in uspešnih družb. Kaj pa bo prineslo in spremenilo branje z digitalnih ekranov? Plitvine, globine ali kaj tretjega? Čander: Digitalni svet je seveda neka nevarnost, da bo razpršil človekovo koncentracijo ter da bo človek plaval bolj na površini kot v globini. Zahtevna knjiga, ne glede ali v tiskani ali digitalni obliki, zahteva od človeka koncentracijo, zahteva poglobljenost in tudi neko predanost. Sam osebno sem prepričan, da si je za branje knjige potrebno vzeti več časa in tudi več energije in vanjo vložiti več intelektualnega naboja kot v druge oblike komunikacij, kot je to branje časopisa ali spletnih novic.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

na svetlo dano

Ivan Klarič (pesmi)

Pri peta Pripeta si na moje srce kakor zvezde na nebo in zažariš, ko se spusti noč na zemljo.

Kot oblak pride k meni tvoj poljub, tvoj nasmeh.

Ko tema si ovita okoli mene, a ne morem te prijeti ne morem te zadržati.

Daleč, visoko nad zvezde sega moje hrepenenje.

Iz mene iztisne zadnje spomine, ki hranijo moje srce, zadnje, kar si lahko deliva.

Zadnji poljub, saj veš, kateri je bil zadnji poljub?

Tisti, z ustnicami ki se včasih prikrade skrivaj skozi temo.

Ko je srce lačno tvojega nasmeha, ko na okno potrkajo misli, ko kapljice časa rišejo najino pravljico.

Toda vse pravljice nimajo srečnega konca, tiste, z žalostnim, domujejo v srcu.

Na dnu Ko si na dnu prepada, lahko še padeš le v globino neba.

S krili srca poletiš svojemu hrepenenju v objem.

Pozabiš svoje ime, za vedno si ti.

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

G lo bo ko n a d nu Globoko na dnu mojega veselja usedlina smrdeče žalosti.

Ne vrtajte v meni, da se ne dvigne in skali moj trenutek sreče.

Pustite me, da se jih nadiham, čeprav je nisem navajen, čeprav mi je tuja, mi prija njen dotik.

Mogoče bom potem manj jaz, boš ti manj ti, mogoče se brez bolečine izgubiva v množici nepoznanih ljudi in postaneva nekoč srečna zaljubljenca.

Ivan Klarič

živi kot snemalec za ORF že 30 let (pol živ­ljenja) na Koroškem. Kako gleda na to deželo, kaže iz samo njemu značilnih zornih kotov. Kamor s filmsko kamero ne zmore pogledati, tja pokaže njegova izpiljena in neverjetno sveža pesniška beseda. Pri Mohorjevi založbi v Celovcu je izdal že dve knjigi. Prva knjiga, pesniška zbirka »Vtiski/Einprägungen«, je kar hitro pošla. Lani je izdal zbirko aforizmov pod naslovom »Neodposlani SMS-i/Nicht versendete SMS«. To zbirko duhovitih prebliskov je še mogoče kupiti. Še bolje pa je biti navzoč pri dvojezičnem branju, ko bereta avtor Klarič in sodelavka ORF-a Gudrun Maria Leeb, kakor na primer v sredo, 27. novembra. Bral je v kavarni »Renatos Eck«, nedaleč od studia ORF v Celovcu.

Ivan Klarič in Gudrun Maria Leeb sta ta večer brala pred mnogimi znanimi glasovi in obrazi koroškega deželnega studia ORF. Preberite na tej strani nove pesmi Ivana Klariča in si ga natančno oglejte na objavljeni fotografiji na stolu sredi Celovca, brez kamere, a ne brez misli, ki jih bo morda kdaj razposlal kot sms.

V i de l a s i Videla si poraščena drevesa z mahom, videla si speče zidove nad oblaki.

A o tem nisva govorila.

Dež je padal zastonj.

A poljubi?

Zdaj od mene nočeš več nič, jaz od tebe nočem nič.

Tisto, o poraščenih drevesih, tisto, te je zlomilo.

Hanzi Reichmann

(fotografija)

Hanzi Reichmann je za 60. rojstni dan povabil na razstavo

S fotoaparatom narisane slike Hanzi Reichmann, znan kot večkrat nagrajeni fotograf iz Želuč, je kamero tokrat prepustil hčerki, sam pa je raje stal ob svojih grafikah in slikah, ki jih je narisal s kamero. Do 12. januarja 2014 bodo njegove male grafike in večje fotografije še na ogled v Centru k&k v Št. Janžu.

Hanziju Reichmannu so prišli čestitat Moški pevski zbor Bilka iz Bilčov­ sa, njegovo delo pa je predstavila predsednica Maria Weber-Ogris, ki ni pozabila povedati, da jubilant v društvu »dela v ozadju, neopazno in da pošteno manjka, če ga kdaj zares ni«. Preberite, kako je ustvarjalnost Hanzija Reichmanna predstavila predsednica Maria Weber-Ogris.

Fotografska razstava je rezultat eksperimentiranja s fotoaparatom.

Način tega fotografiranja je Hanzi Reich­mann odkril slučajno, ko je naredil posnetek svoje hčerke pri špor-

tu. Nato je sledila faza eksperimentiranja z elementi, ki so merodajni pri fotografiranju: čas osvetlitve, nastavitev kamere, svetloba, ostrina ...

Obrnil je te predpise fotografiranja, zmanjšal ostrino, podaljšal čas osvet­ litve na tri sekunde, delal z odprto zaslonko in se poigraval z usmerjanjem kamere.

Razvil je svojo tehniko. Velikega pomena so naravna svetloba, sonce ali megla, ki pada skozi drevesa. Senca, globina in svetla točka na sliki peljejo gledalca po imaginarni poti ter osredotočajo njegov pogled.

Zelo pomirjujoče delujejo grafična dela v manjšem formatu. Ravna črta, vijugaste črte, črna in rdeča barva, to so glavni elementi njegovega grafičnega ustvarjanja. Motivi in teme so vzeti iz narave. Njegove grafike so večinoma črno-bele, skromno se pojav­ lja rdeča barva, v večji meri pa črna.

V črno-beli tehniki upodablja ravnine, planine, gore in naravo. Pri tej tehniki uporablja umetnik črnilo in akrilne barve. Črte, linije se nahajajo druga poleg druge in tako polnijo površine, ponazarjajo poti.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11

feinigovi A n d rej Fein ig

moli & duri

Končno spoštljivo o cerkveni glasbi na Slovenskem Lansko leto (2012) so v Ljubljani s pomočjo Slovenske akademije znanosti in umetnosti izdali zajetno (skoraj 600 strani) knjigo s podnaslovom Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja. Glavni urednik Jurij Snoj je s svojimi sodelavci izdelal dobro pregleden koncept.

Knjiga je pisana v berljivem slogu, dodatne preglednice dajejo tudi glasbenemu laiku vpogled v področje, ki je drugače znano le specialistom. Kar me je presenetilo, je veliko število rokopisov z gregorijanskimi napevi, ki imajo povezavo s samostani na Slovenskem. Omenja se tudi Št. Pavel v Labotski dolini in Podklošter (Arnoldstein). Besedila so napisana s spoštljivostjo do cerkvene glasbe, nekaj, kar v preteklosti ni bilo samoumevno. Zelo pregleden je tudi tisti del knjige, ki govori o Santoninu in njegovih zapisih o glasbenem življenju pri nas.

Knjiga se zaključuje z opisom vloge Jacobusa Handla Gallusa in z opisom glasbenega življenja reformirane (to je protestantske) Cerkve pri nas. Prav tako najdemo v knjigi tudi odlomek o plesni glasbi in o mojstrih, ki so izdelovali glasbila.

V predgovoru h knjigi (Zgodovina glasbe na Slovenskem) razmišlja veliki glasbeni modernist in skladatelj Janez Matičič (član SAZU) precej neobičajno: »Je tudi (glasbena, dodal avtor članka) pot nazaj zgodovinski napredek? Ko razmišljam o vsem, kar sem doživel, vidim, da ima zgodovina lahko tudi zapletene in zavite poti.« Facit: Prvi del Zgodovine glasbe na Slovenskem je uspešen začetek nepolitičnega in treznega pogleda na našo glasbeno preteklost. Želimo si lahko samo še enako pregleden drugi del.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki D VA

VISKIJA ZA VEČNI PROVIZORIJ

Živela Slovenska matica!

K

akorkoli je razbit in razdeljen, vsi vemo, da je svet le en sam in celovit.

A to nas sploh ne ovira pri tem, da si vsak svet razlaga po svoje, kot mu pač prileže, kot bi to rad videl – pesimist bolj temnosivo – optimist v rožnatih barvah.

Tudi pri tako častitljivi ustanovi, kot je to Slovenska matica, ki se pripravlja na praznovanje 150-letnice obstoja naslednji februar, to ni nič drugače.

Pred nedavnim so v dvorani značilne stavbe na dnu ljubljanskega Kongresnega trga v dvorani v 2. nadstropju pod strogimi očmi nekdanjih predsednikov Matice, ki so poslikani na oljnatih slikah reprezentativnega sloga, priredili kot uvod v praznovanje simpozij pod geslom »Slovenska matica –150 let dela za slovensko kulturo in znanost«.

Evo – in smo pri uvodoma omenjenih občečloveških šegah.

Akademik Primož Simoniti – predsednik Matice je bil od leta 1987 do leta 1994 – je knjige Matice ocenil takole: »Naše publikacije ne štejejo, temveč tehtajo!« Sicer pa – tako Simoniti – je izid knjige pri Matici rezultat daljšega procesa!

Ne bi ga rad popravljal humanističnega vseveda, toda samo teden pred simpozijem sem ob predstavitvi knjig v isti dvorani

slišal – seveda tudi iz ust nekoga, ki mu kot prijatelj knjig in bralec nadvse zaupam, saj mi je v teku desetletij že podaril kup imenitnih knjig z razburljivimi vsebinami – in kar za obrobneža slovenskega jezikovnega območja – najmanj toliko velja – v slogu delikatno izbrušeno kot dragulj.

Takole je Saša Vuga ob predstavitvi svojega novega romana-triptiha strnil z donečim glasom genezo nastajanja romana »Borodin«. Saša Vuga: »Uredniku predstaviš manuskript. Več kot dva viskija nista potrebna, in zadeva je rešena!«

Kako tudi ne, saj šteje tajnik Slovenske matice med najbolj ugledne sodobne slovenske pisatelje, je med redkimi, ki ga poznajo tudi v širšem svetu, vsekakor pa v evropski literarni javnosti. Od leta 1980 dalje skrbno upravlja posle tajnika Matice, se pravi dolgih 33 let – pravi metuzalem v funkciji.

Ko je Jančar nastopil funkcijo tajnika Matice – tedaj uveljavljeno disidentski tip – je Matici med leti 1978 in 1987 predsedoval Bogo Grafenauer, vizionarni zgodovinar s koroškim čutom, ki se mu moramo prav koroški Slovenci ob Franu Zwittru zahvaliti za ustanovitev skorajda ljudske univerze v Celovcu z imenom »Koroški kulturni dnevi«.

gregejevi

citati

piše Horst Ogris

G re g e j K r iš to f

NAŠ VSAKDANJI KRUH

Biološka hrana in knjiga

,

tudi če je moderni e-book

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Slovenske matice Milček Komelj.

Že davno jih ni več, in nič ne kaže, da bi kdaj kmalu spet imeli kaj podobnega. Škoda!

Fran Zwitter je Matico vodil le tri leta – od leta 1975 do leta 1978. Očitno je nad stanjem Matice po domače rečeno scagal s sodbo »Saj živimo iz rok v usta!« Stanje je do danes v časih samostojne demokratične Slovenije še vedno neurejeno, kot je na simpoziju zabeležil Janez Stergar v prispevku »Marginalije h gospodarskemu poslovanju Slovenske matice«.

Iz tega sledi: Slovenska matica je tudi po 150-ih letih delovanja en sam večni provizorij, kar lahko tolmačimo kot tipični srednjeevropski fenomen. Metuzalem med tajniki bi dejal: metafora!

Sanjati o zlatih časih, kot ob ustanovitvi Matice, ki je nastala leta 1864 na pobudo mariborskih »rodoljubov« s prostovoljnimi prispevki izobražencev, trgovcev in podjetnikov, ko je še sam cesar Franc-Jožef! v daljnem Dunaju pristavil 500 goldinarjev, kar je bila tedaj cena za manjšo hišo, tako sanjanje je brez vsakega upa na uresničitev.

Tudi temu dejstvu navkljub in iz celega srca: Živela Slovenska matica najmanj še 150 let!

L

etos na policah naših knjigarn ležijo knjige, ki na zanimiv in poučen način obravnavajo značilnosti vsakdanjika leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno.

Opisujejo antisemitizem, brezposelnost, polna plesišča v pustu in posebnosti. Na dunajskih tržnicah je bila v tistih letih na ogled nenavadna posebnost: možakar, ki je imel trebuh kot sod, zamaščen debeluh z 240 kilogrami, in najlažji, samo 90 cm visok človek, samo 24 kg lahek. Le 36 let je doživel najtežji Dunajčan. V Podjuni po domače pravimo, da je »poknu«. Nenavaden je bil tudi njegov pogreb.

Osem pogrebcev so potrebovali, da so krsto lahko položili v grob k zadnjemu počitku. Sto let pozneje so plitkost podobnih ogledov preselili v televizijske oddaje.

Ker usoda rada tepe in je neprizanesljiva, bo treba zaviti v knjigarno, ali pa prositi vnuka, da knjižne ponudbe poišče na spletu: na googlu naj poišče Mohorjevo knjigarno in knjigarno haček. Prošnja bo mladincu gotovo koristila, poštar pa bo knjige prinesel v najkrajšem času in za isti znesek kot pri tekmecu, tudi če boste v naših knjigarnah naročili knjigo iz Amerike.

Roland Düringer je napisal knjigo »Leb wohl, Schlaraffenland«. Opisuje poskuse odpovedi stvarem, ki se nam zdijo nujno potrebne na sprejemljiv in šaljiv način. Posebno poglavje posveča hrani.

Hrana je danes zdrava in dobra kot še nikoli, zrak je čist kot še nikoli in naša življenjska doba dolga kot še nikoli. Hrana vedno vpliva na vsakdanjik slehernika in na naše počutje. Obilna večerja nas ne pusti trdno spati. Organizem mora spreminjati hrano vso noč.

Nemirno spanje pa nas ne okrepi za naslednji dan. Düringer uživa hrano v ritmu 16:8. Osem ur je, šestnajst ur pa ne. Jé, ko je lačen.

Značilnost današnjega obdobja, ki naj prinaša zaželeno prijetno stanje je bio. Užiti manj hrane podpira ugodje telesa. Ker se nakup količine hrane zmanjša, denar žiher mirne duše potrosimo za sveže, lokalne, ekološko pridelane vrtnine, sadje in poljske pridelke, za bio-hrano.

Novi bio pa je regionalna, krajevna hrana, hrana od kmeta »okrog vogala« ali nedaleč v naslednji vasi. Precej priljubljena postaja želja, da domači kmet svoje pridelke v zabojčkih prinese ali pripelje potrošniku na dom. Bio-kmet Gerhard Zoubek je pred leti v okolici 20-ih kilometrov tedensko dostavil 140 zabojčkov, danes nad 5500. Potrebuje business-načrt, računalnik in uslužbence. »Regional je bio že prehitel«.

Sicer pa: ostanite radovedni. Knjiga mora biti naša vsakdanja hrana, pa naj bo to moderni e-book.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednic a: G abi Frank

Bogata jesenska knjižna bera v soju javnosti

Mohorjeva založba na knjižnih sejmih n

Franc Kattnig, veleposlanik Andrej Rahten in Franc Kelih

Ferdinand Skuk

Vid Pečjak

DUNAJ

D

unajski knjižni sejem je letos sovpadal z ljubljanskim. Mohorjeva se je kot – vsako leto – s svojo stojnico predstavljala tudi v avstrijski prestolnici. Razstavljala je bolj knjige iz nemškega programa.

Seveda tudi slovenske, kot na primer Knjižni dar 2014.

Nastop Mohorjeve Celovec na avstrijskem knjižnem sejmu Buch Wien je bil letos v znamenju predvsem treh novih knjig, vse izpod peresa koroških avtorjev. Iz roke v roko so šle knjige Am Rande des Bürgerkrieges H. Valentina o podiranju krajevnih tabel leta 1972 in padcu deželnega glavarja Sime, Die Kärntner Partisanen Marjana Linasija in pa Einfach, schnell und gut 2 kot druga kuharska knjiga Marie Steinbrug­ger, ki je s prvo knjigo Einfach, schnell­und gut vzbudila zanimanje tako v celotnem nemškem prostoru kakor tudi med Slovenci. Največ interesa je bilo za knjige o partizanih na Koroškem in o koroškem deželnem glavarju Hansu

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Simi in njegovem času – postavljanju in uničevanju dvojezičnih tabel. Mohorjevo stojnico je obiskal tudi avtor treh Mohorjevih knjig Ferdinand Skuk, doma iz Podjune, zdaj pa živi na Dunaju. Dolgoletnega in zaslužnega vodja Mohorjeva založbe Franca Kattniga in trenutnega vodja Franca Keliha pa je obiskal tudi novi veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju dr. Andrej Rahten, ki je izdal pri Mohorjevi svojo disertacijo Pozabljeni slovenski premier – Politična biografija dr. Janka Brejca (1869-1934). Avstrijski knjižni sejem je zdaj že 5 let na velikem razstavišču v Praterju in zdaleč ni tako kulturno-prijeten, kakor je bil v prelepem dunajskem rotovžu sredi Dunaja.

Opaziti je bilo, da prihaja na sejem iz leta v leto več šolarjev, kar je zelo pomembno za bralno kulturo bodočih generacij, je povzel svoje izkušnje na letošnjem dunajskem knjižnem sejmu Franc Kattnig.

L

etošnji Slovenski knjižni sejem je s ponudbo novih knjižnih naslovov in odmevnih prireditev popestrila tudi Mohorjeva Celovec. Med prireditvami na dveh odrih, v Debatni kavarni in v Forumu, so bile obravnavane teme ustvarjalnost, ki človeka spremlja skozi celot­ no življenje (knjiga Ustvarjam, torej sem), razglabljanje o simbiozi besed­ ne in upodabljajoče umetnosti (na primeru pesniških zbirk neodposlani SMS-i in Amarkordi), pripovedovanje o slovenskih samoniklih rastlinah (temeljna knjiga Naše rastline) in debata o Udbi nekoč in danes (na osnovi knjige 88 stopnic do pekla).

Prireditve Mohorjeve založbe: Na prireditvi Udba vsepovsod v Debatni kavarni so spregovorili o komunističnem režimu, o Udbi in o »stricih«. Pogovarjali so se avtorja Igor Omerza in Jože Dežman ter novinar Ivo Jevnikar. Pogovor je vodil ured­ nik Hanzi Filipič. Filipič je tudi so-

Iztok Ilic

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

na Dunaju in v Ljubljani

ch in Jože Bavcon

Verena Gotthardt

LJUBLJANA deloval pri debati o temi zakona o enotni ceni knjige v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem. Hanzi Filipič je povedal, da ima zakon v Avstriji močno tradicijo. Namen zakona je, po njegovem dvojen: z njim država zaščiti knjigo kot kulturno dobrino, obenem pa omogoča tudi svobodo govora, ki je mogoča le pri veliki izbiri. Povedal je, da je v Avstriji trenutno le 27 odstotkov knjigarn v verigi petih velikih založniških verig, ostali so zasebni založniki z majhnimi knjigarnami. Zakon po omogoča tudi zaščito delovnih mest, kar je ponazoril z 10.000 delovnimi mesti in še dodatnimi 20.000, ki so neposredno povezana z avstrijskim založništvom.

V Forumu za obiskovalce je prireditev Rastline na Slovenskem je direktor Ljubljanskega botaničnega vrta in avtor knji-

ge Naše rastline dr. Jože Bavcon pripovedoval o rastlinah na Slovenskem skozi letne čase iz bogate osebne izkušnje, a tudi z etnološkega vidika. Pogovor je vodil publicist in avtor Iztok Ilich.

Novo knjigo Mohorjeve založbe Ustvarjam, torej sem so predstavili na istoimenski prireditvi v Debatni kavarni. Avtorja Vid Pečjak in Miran Štrukelj sta spregovorila na osnovi svoje knjige o ustvarjalnosti, ki človeka spremlja od rojstva do smrti. Pogovor je vodila Maja Jug Hartman.

Poezija in umetnost pa se je glasila zadnja debata na letoš­ njem knjižnem sejmu v Ljub­ ljani. Pogovor je potekal o simbiozi med besedno in upodabljajočo umetnostjo v pes­ niških zbirkah. Sodelovali sta naša avtorja Lidija Golc in Ivan Klarič ter umetnica Dragica Ča-

dež, vodja pogovora je bila Carmen L. Oven.

Na knjižnem sejmu je sodelovala tudi mlada pesnica Verena Gotthardt, in sicer v debati O čem pišejo mladi: vloga mladega ustvarjalca in intelektualca v sodobni družbi, ki jo je organizirala Založba Mladika. Štirje mladi pisatelji in umetniki iz različnih slovenskih okolij – iz Ljubljane, Trsta, Gorice in Celovca – so se spoprijeli s temo pisateljeve odgovornosti v sodobni globalizirani družbi. Beseda ima svoj pomen, lahko spodbuja in provocira, vendar ali ima umetniška beseda še svoje ontološko in etično dno ter svojo družbenokritično noto. Z moderatorjem Petrom Verčem so razpravljali mladi literati David Bandelj, Igor Pison, Verena Gotthard in Andrej Hočevar.

Najbolj odmevna in državniško obeležena je bila spominska proslava v čast dr. Jožetu Pučniku, velikem Slovencu 20. stoletja, ki je potekala ob izidu knjige PUČNIK avtorice Rosvite Pesek. Na predstavitvi knjige je bil tudi slovenski predsednik Borut Pahor­in številni drugi odlični gostje. O knjigi preberite več v redni številki.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15

Včeraj - danes - jutri

>> reklama iz leta 2007 >> naročilnica za leto 2014

 redakcija@nedelja.at

POSKUSNI ABO 3 MESECE ZASTONJ

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI